Avtor poudarja, da je sta bila že Spencer in Durkheim, še bolj očitno pa Weber in Parsons, skeptična do nekaterih predpostavk o družbeni evoluciji kot nujnem napredku in/ali kot uresničevanju določenega načrta. Čeprav so človeški akterji in družbeni sistemi zmožni načrtovanja, njihovo načrtovanje niti ne nasprotuje niti ne spreminja splošne logike evolucije, ki temelji na "slepi" variaciji in selekciji. Dolgoročno lahko ta logika, kljub nekaterim izjemam, na splošno vodi k preživetju sistemov z boljšo adaptabilnostjo. Kompleksnost lahko prispeva k večji adaptabilnosti, še posebno če upoštevamo rast kompleksnosti okolja in Ashbyjev zakon potrebne raznovrstnosti.

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-7EDD5A8O

COBISSID

19333469

Objavljeno

20.03.2013

Metapodatki

Citiranje

APA:

Makarovič, Matej (1999). Rast kompleksnosti kot smer evolucije?. Teorija in praksa, letnik 36, številka 3, str. 379-389. URN:NBN:SI:DOC-7EDD5A8O from http://www.dlib.si

MLA:

Makarovič, Matej. "Rast kompleksnosti kot smer evolucije?." Teorija in praksa letnik 36. številka 3 (1999) str. 379-389.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-7EDD5A8O>

Teorija in praksa
1964-
(Zbirni zapis)

številka

Teorija in praksa
1999
(Celotna številka)