Domneva, da erozija prostorskega determinizma sprošča možnosti za neinstrumentalno doživljajsko dojemanje in uporabo prostora, pomembno vpliva na nastajanje postmodernih prostorskih ureditev in identitet. Slabljenje prostorskega determinizma pospešuje domišljijski "konstruktivizem" prostora. Zmanjševanje prostorskih zaprek spodbuja nekonfliktno tekmovalnost simbolnih reprezentacij enega in istega prostora. Na različnih prostorskih nivojih lahko pričakujemo poizkuse vzpostavljanja novih pomenov. Optimistične teoretične domneve pa v zadnjem času vse pogosteje trčijo ob empirične meje odprtosti postmodernih sistemov, kar že sproža zdrse v nevarne tradicionalistične regresije. Vprašanje, ali so domneve o fleksibilnem nekonfliktnem odzivanju realne ali (pre)optimistične ideološke konstrukcije, je temeljni motiv tega besedila, na katerega poizkušamo odgovoriti z uporabo braudeovskih "pravil nove zgodovine".

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-70IKDT9G

COBISSID

36000093

Objavljeno

04.08.2020

Metapodatki

Citiranje

APA:

Kos, Drago (2018). Postmoderne refleksije prostora in časa. Družboslovne razprave, letnik 34, številka 89, str. 21-43. URN:NBN:SI:DOC-70IKDT9G from http://www.dlib.si

MLA:

Kos, Drago. "Postmoderne refleksije prostora in časa." Družboslovne razprave letnik 34. številka 89 (2018) str. 21-43.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-70IKDT9G>

Družboslovne razprave
2014
(Zbirni zapis)