Pesnik se v prepletu besed ozira v nebo. V odrešenje. Pri tem se znova in znova zaziba v ritem tanga - v ples, s čimer preroško napoveduje, da "se bo razlil in poplavil šumenje sveta". Zdi se, da je pesniku ta popolnoma odveč, saj ga nenehno potiska v stanje razglašenosti. Zategadelj skuša z verzi vedno znova vzpostaviti prijetno nasprotje prenasičenosti vsakdanjega govora in nepotrebnega hrupa. Vse bolj prijeten mu postaja molk - blagodejno stanje brez šumov, brez glasov, tudi brez ljudi. Zgoraj citirano pa je razumeti tudi drugače. S svojim delom, preorano ledino, dragocenimi sadovi bo pesnik daroval semena, iz katerih bo vzklil novi in boljši svet.

Pravice