Opis
V slovenski (mladinski) književnosti izstopajo trije avtorji, ki so se ukvarjali z dramatiko in/ ali gledališčem: to so Svetlana Makarovič, diplomirana igralka (npr. Sapramiška), Milan Jesih (Štiri igre za otroke, priredbe Andersenovih pravljic Cesarjeva nova oblačila in Grdi raček) in Andrej Rozman Roza. Prispevek bo obravnaval slednjega, na katerega je izrazito vplival gledališki eksperiment na Slovenskem, posebej v času študija slovenščine (1974–1978). Andrej Rozman Roza (roj. 1955) je začel nastopati in/ali objavljati dramska besedila v obdobju 1981–1990 (Inspektor Schwake, 1986; besedila v zborniku Gledališče Ane Monró: od Talija do Torija, 1991 idr.). V literarni zgodovini je znan kot mladinski pesnik, uvrščen je v učne načrte za slovenščino (1998, 2011, 2018), a je zanj primernejša oznaka sistemskega avtorja (I. Even Zohar, M. Dović), saj ima od šestih funkcij v literarnem sistemu (avtor, ustanova, trg, repertoar, knjiga, bralci) najmanj tri vloge (avtor, »ustanova«, knjiga živa knjiga idr.). Prispevek se osredotoča na priredbe klasične slovenske (Cankar, Levstik, Linhart, Prešeren itd.) ali svetovne književnosti, ne glede na literarno zvrst ali vrsto, ki je v procesu literarne recepcije postala večnaslovniška (angl. »crossover«), posebej v slikaniški izdaji (npr. Sen kresne noči, ki ima mednarodno številko pravljičnega tipa ATU 899A Piram in Tizba). Glede na opredelitev klasične oz. večnaslovniške književnosti (B. Kümmerling-Meibauer) je Rozman večnaslovniški avtor in po teoriji L. Hutcheon so adaptacije pomemben del njegovega opusa, ki prispeva k posodabljanju klasike in sodobne klasike. V prispevku bo predstavljena Rozmanova zbirka Brvi čez morje, v kateri je trinajst dramskih besedil, od tega so tri besedila ljudske pravljice (Janko in Metka ATU 327, Obuti maček ATU 545B, Vžigalnik ATU 562, eno pa avtorska/literarna pravljica (Kekec ATU 1137), ki se medbesedilno navezujejo na pravljične tipe.