Opombe
Republika Hrvaška je konec leta 2012 sprejela nov zakonski okvir za podeljevanje koncesij na podlagi osnutka direktive o podeljevanju koncesijskih pogodb iz leta 2011. Direktiva 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb je bila sprejeta februarja 2014 za obdobje izvajanja dveh let za vse države članice. Pred direktivo o koncesijah so podelitev koncesij za gradnje urejale nekatere določbe sekundarne zakonodaje, koncesije za storitve pa samo splošna načela Pogodbe o delovanju Evropske unije (PDEU). Direktiva o koncesijah opredeljuje tako gradnje kot storitve in se opira na sodno prakso Sodišča Evropske unije, ki je analizirana v tej disertaciji. Države članice EU so morale omenjeno direktivo prenesti v svojo nacionalno zakonodajo do leta 2016. Poleg tega javno naročanje vodijo doktrine, ki jih je razvilo Sodišče Evropske unije in skušajo združiti osnovna načela ureditve javnega naročanja in osnovna načela, ustanovljena s pogodbami EU. Zakonodajo EU o javnih naročilih določajo glavne direktive, in sicer Direktiva 2014/23/EU o podeljevanju koncesijskih pogodb iz leta 2014, Direktiva 2014/24/EU o javnem naročanju iz leta 2014 in direktiva 2014/25/EU o gospodarskih javnih službah iz leta 2014 (skupaj poznane kot direktive o javnem naročanju iz leta 2014). Nove direktive so bile sprejete, ker so direktive o javnem naročanju iz leta 2004 le delno urejale koncesije in je zaradi nejasnih pravil na ravni EU prihajalo do pravne negotovosti in ovir pri svobodi opravljanja storitev. Prihajalo je tudi do izkrivljanja delovanja notranjega trga, kot je neposredna podelitev pogodb brez preglednosti ali konkurence, pri čemer je obstajalo tveganje za favoriziranje, goljufije in korupcijo na nacionalni ravni. Zato je bilo sprejetje novih direktiv za EU neizogibno. Z veliko vidikov so koncesije uspešen način za zaupanje javnih storitev in javnih gradenj posameznikom in privabljanje tujega kapitala v države EU. Ureditve koncesij omogočajo udeležbo zasebnih vlagateljev in njihovih finančnih virov za doseganje javnih koristi, pospeševanje izgradnje javne infrastrukture, sprostitev državnih ter lokalnih in regionalnih upravnih enot, zaradi česar so izpostavljene manjšemu finančnemu tveganju in imajo pravico do nadzora nad objekti v javnem interesu. V disertaciji analiziram pravno stanje modela koncesije letališča v Republiki Hrvaški, podrobno predstavim obstoječe predpise, naštejem vse prednosti in slabosti trenutnih predpisov ter predlagam spremembe in rešitve de lege ferenda. V prvem poglavju (Uvod) je na voljo pregled koncesij v Republiki Hrvaški in stanja na ravni držav članic EU ter opis kompleksnih pravnih vprašanj pri podeljevanju koncesij. Drugo poglavje (Analiza aktualnih razmer pred Direktivo 2014/23/EU) vključuje podrobno obravnavo vseh hrvaških zakonov v zvezi z ureditvijo koncesij do danes in primer zagrebškega mednarodnega letališča ter pregled podeljenih koncesijskih pogodb za obdobje 30 let. V tretjem poglavju (Trenutno stanje ureditve koncesij v Republiki Hrvaški in EU) obravnavam različne vrste koncesij v skladu s hrvaškim zakonom o koncesijah in kot pravni institut v direktivah EU, sledi pa tudi predstavitev primerov pozitivnih in negativnih elementov v hrvaškem pravnem sistemu. V četrtem poglavju (Sodna praksa - z vidika Sodišča Evropske unije) analiziram najvplivnejše primere na področju koncesij, javno-zasebnih partnerstev in javnega naročanja. Podam tudi vpogled v prakso Sodišča Evropske unije, ki pokaže, da je v večini odločitev Sodišča razvidno, da to naročnikom svetuje, naj se odločajo na podlagi meril za dodelitev. V petem poglavju (Analiza prihodnje zakonodaje - The Lege Ferenda) sledi pregled pomembnosti vzporednega razvoja vseh treh vlog letališča (na področju prometa, industrije in gospodarstva), da se letališče ne bi razvijalo le enosmerno, ampak tudi v gospodarskem smislu, obenem pa bi prispevalo k pomembnosti celotne regije. V šestem poglavju (Komparativna analiza modelov letališč glede na geografske in druge funkcijske razlike) obširneje pojasnim različne vrste vodenja, opišem tri različna letališča v Evropi in jih primerjam z edinim hrvaškim primerom. Sedmo poglavje (Letalska industrija in koronavirus) daje vpogled v trenutno stanje letalske industrije in posledice zaradi pojava virusa COVID-19. Poleg tega opišem, v kolikšni meri je virus vplival na letalski sektor, upad potniškega prometa in nadaljnji razvoj letalske industrije. V sedmem poglavju podam tudi predloge za ukrepe v primeru višje sile in zmožnost dajalca koncesije za ukrepanje v skladu s koncesijsko pogodbo za gradnjo in upravljanje Letališča Franjo Tuđman. Osmo poglavje (Rezultati raziskave - De Lege Ferenda) se osredotoča na potrebo po spremembi zakona o koncesijah, zakona o letališčih, zakona o zračnem prometu ter lokalnih predpisov kot npr. prostorskih načrtov lokalnih uprav, da bi dajalca koncesije razbremenili operativnega tveganja, ki bi se moralo prenesti na koncesionarja s podpisom koncesijske pogodbe, ki bi koncesionarja zavezovala, da razvija vse vloge letališča, ne le prometne vloge z razvojem potniškega prometa. V devetem poglavju (Zaključek) povzamem vse bistvene točke disertacije in opozorim na pomembnost razvoja letališča s pomočjo modela koncesije kot pomembnega elementa za regionalni razvoj Republike Hrvaške.