Zbirka pesmi, ki se ogiba površni hrupnosti bivanja: ko občudujemo Ciprese, se zavemo, da resničnost ni »učinek« opazovalca, ampak je opazovalec »učinek« resničnosti. Ciprese so dragocen botanični vrt, ki s svojo poetično lepoto nagovarja človekovo pozornost, sočutje in skrb za rast: rast življenja. Svet nas lahko napolni le, če smo se pripravljeni v njem izgubiti. Iz občutka nežnosti in naklonjenosti do ranljivega, iz teme rojevajočega se sveta raste tudi poezija Petre Koršič v novi knjigi. Nič čudnega, da sta zgroženost nad brezumnim nasiljem in trpljenjem (cikel Ukrajina) ter človeška nemoč pred neznanskim, ki ni božja kazen, ampak posledica subjektivističnega napuha (cikel Požar na Krasu), izhodišče in zaključek knjige. Izhodišče in zaključek, ki razklepata in zaklepata krožnico Vere, Upanja in Ljubezni. Ciprese v knjigi, ki se hočejo vsaka po svoje, v skladu z anatomijo svojega telesa, dotakniti neba, niso pesniški motiv, ampak simbolna moč govorice. Moč, s katero vzklijemo iz zemlje molka.

Pravice