Opis
Članek izhaja iz konflikta med nameni nekaterih modernističnih pesnikov, med katerimi je bil v ospredju T.S. Eliot, da bi poezija ostala kar se le da domena moških, in okoljem, v katerem so se znašli, ki pa so ga zaznamovali prav siloviti premiki stran od ustaljenih pojmovanj spola in spolnosti. Ta konflikt se v Eliotovi poeziji zelo jasno odraža skozi najrazličnejše vidike moške tesnobe in domnevno vznemirjajoče vloge žensk in ženstvenosti. Prispevekanaliza pesnitev T.S. Eliota Pusta dežela (1922), da bi pokazal, kakose modernist Eliot spoprijema s problematičnostjo spolov, poželenj in spolnosti. Razprava se ene od utelesitev modernizma loti predvsem preko presoje področij, kjer se ti koncepti med seboj prekrivajo, in ugotavlja, da so pri njihovi ubeseditvi prisotne izrazita nedokončnost, nedoločnost in neodločnost, ki napeljujejo na ugotovitve o značilnih težavah lirskih subjektov z možatostjo/ženstvenostjo in spolnostjo. Ravno tako kot se histerikiz nevzdržnih napetosti med redom in kaosom ter neobvladljivih poželenj umakne v histerijo in potrebuje analitika, da njegovemu govoru da pomen, pasivno besedilo potrebuje bralca, da ga obvlada. Za Eliota je bil prvitak bralec Ezra Pound, ko je pesnitvi dal končno obliko, ki pa kljub njegovim posegom vendarle ohranja jasne vzporednice med Eliotovo poetiko in histeričnim govorom. Pusto deželo zato lahko razumemo kot izraz moške histerije, ki razkriva, da takšno stanje ni nikoli daleč stran od neobvladljivih strasti in nenormativnih spolnosti.