Opis
Izhodišča: Prikazujemo zdravljenje starejšega bolnika z diseminiranim plazmocitomom (DP) z različnimi zdravili, ki so bila na voljo slovenskim bolnikom v obdobju zadnjih 10 let in vključevanje posameznega zdravila v zdravljenje ter ocena njegove učinkovitosti. Bolnik in načini zdravljenja: 79-letnemu bolniku smo v starosti 69 let julija 2001 ugotovili DP IgA lambda z ugodno napovedjo poteka bolezni. Glede na starost nad 65 let se za avtologno presaditev krvotvornih matičnih celic takrat nismo odločili. Zdravili smo ga zrazličnimi protokoli zdravljenja: MP (melfalan, prednisolon), TM (talidomid, metilprednisolon), VAD (vinkristin, doksorubicin zamenjan s farmarubicinom, deksametazon), As2O3D (arzenov trioksid, deksametazon), Vel (bortezomib), VelD(bortezomib, deksametazon), Ciklo (ciklofosfamid), LenM (lenalidomid, metilprednisolon), Melfiv (melfalan iv), VelDvzdr (bortezomib in deksametazon,vzdrževalno zdravljenje na 14 dni). Rezultati: Učinkovitost zdravljenja smo ocenili po prilagojenih merilih skupine Southwest Oncology Group. Pri bolniku smo dosegli popolno učinkovitost zdravljenja le z bortezomibom (Vel), ki je trajala 19 mesecev. Pri drugem zdravljenju z VelD smo dosegli zelo dobro delno učinkovitost, ki je trajala 10 mesecev, pri tretjem zdravljenju z VelD pa 6 mesecev do naslednjega zdravljenja. S četrtim zdravljenjem z VelD smo dosegli majhno učinkovitost. Zadnjih 5 mesecev, ko je bil bolnik neodziven na vsa razpoložljiva zdravila, prejema VelDvzdr na 14 dni. V tem času je mIgA porastel za manj kot 5g/L. Malo učinkovitost zdravljenja smo dosegli le s prvim zdravljenjem z melfalanom in prednisonom, medtem ko smo po zdravljenju z melfalanom v veno in arzenovim trioksidom dosegli nespremenjeno stanje, zdravljenja z VAD, ciklofosfamidom, talidomidom ter metilprednisolonom in revlimidom ter metilprednisolonom so bila povsem neučinkovita. Pomemben neželeni učinek je bila polinevropatija, s prizadetostjo spodnjih udov in težavami pri hoji. Razvila se je po treh krogihprvega zdravljenja z bortezomibom, pri naslednjih zdravljenjih se ni ponovila. Zaključki: Starejši bolniki z ugodno napovedjo poteka bolezni so s starejšimi načini zdravljenja (melfalan, farmarubicin, ciklofosfamid, As2O3) povprečno preživeli le nekaj let. Pri našem bolniku smo po 43 mesecih zdravljenja s starejšimi načini izčrpali odzivnost na zdravljenje, od novih zdravil (talidomid, lenalidomid, bortezomib), ki smo jih uporabili pozneje, paje bil odziven le na bortezomib, ki mu je omogočil vzdrževanje primerne kakovosti življenja nadaljnjih 72 mesecev, z izboljšanji in poslabšanji bolezni.