Supraseljski kodeks je med najpomembnejšimi rokopisi v svetovnem merilu, saj je eden najstarejših ohranjenih rokopisov v starocerkvenoslovanskem jeziku in s tem temeljni dokument v zgodnji literarni in verski zgodovini nekaterih slovanskih narodov. Je najobsežnejši znani rokopis v starocerkvenoslovanščini, napisan na 285 pergamentnih folijih, posreduje 24 svetniških življenjepisov ter pridige za postni in velikonočni čas. Zapisan je v cirilici, in sicer v zgodnji obliki te pisave, ki je v rabi še zdaj.
Zaradi svojega izjemnega globalnega pomena v jezikovnem, verskem, kulturnem in zgodovinskem kontekstu je bil kodeks leta 2007 vpisan v seznam Spomin sveta. S tem je Unesco sprejel odgovornost za ohranitev, omogočanje univerzalnega dostopa in ozaveščanje širše javnosti o pomenu Supraseljskega kodeksa in pisne dediščine v celoti.
Supraseljski kodeks (Codex Suprasliensis) je najobsežnejši starocerkvenoslovanski cirilski rokopisni spomenik iz 10. stoletja. Našel ga je kanonik Mihal K. Bobrovski leta 1823 v samostanu Supraśl, nedaleč od Białystoka, na severovzhodu Poljske. Leta 1838 je izročil zadnji del kodeksa jezikoslovcu, znamenitemu slavistu in bibliotekarju Jerneju Kopitarju na Dunaj in ga zaprosil za prečrkovanje iz cirilice v latinico. S pridobljenimi raziskovalnimi podatki je Kopitar podprl svojo teorijo o nastanku stare cerkvene slovanščine, ki jo je razvil v delu Glagolita Clozianus (1836). Preostalih listov Kopitar ni mogel vrniti Bobrovskemu, prehitela ga je smrt in tako je del rokopisa ostal v njegovi zapuščini. Skupaj s Kopitarjevo knjižnico, katere nakup je odobrila dvorna študijska komisija, je v licejsko knjižnico, predhodnico NUK, prispelo več kot 30 kodeksov, med njimi tudi del Supraseljskega kodeksa. Preostala dva dela kodeksa sta danes v Narodni knjižnici v Varšavi in Nacionalni knjižnici v Sankt Peterburgu.
(ddr. N. Golob)