Opis
Cilj prispevka je raziskati, kako lahko Skupni evropski okvir za jezike olajša raziskovanje razvoja pragmatične zmožnosti. Osrednjo vlogo v razvoju te zmožnosti imajo jezikovne funkcije (ali jezikovna dejanja) in vljudnostne konvencije. V raziskavi se osredotočamo na makedonske govorce, ki so pri učenju angleščine na ravni B2; opazovali smo, na kakšen način izražajo nestrinjanje in njihovo jezikovno performanco povezali s funkcijami in vljudnostnimi načeli, kot so definirana na višji ravni sporazumevalnega praga, Vantage (van Ek/ Trim 2001) in Skupni evropski jezikovni okvir. Korpus za analizo je bil sestavljen z metodo discourse completion task (DCT) in je vseboval devet nalog, v katerih smo od študentov zahtevali, da izrazijo mnenje, nasprotno mnenju, izraženemu v nalogah. V analizi smo nestrinjanje razvrstili v različne kategorije: močno, šibko, direktno in namige. Osredotočamo se na jezikovna sredstva, ki so jih študentje uporabili, da so izrazili in omilili svoje nestrinjanje, še posebej na leksikalna in sintaktična sredsta, modalne glagole in glagol mislim. Članek sklenemo z mislijo, da so SEJO in spremljevalni dokumenti dragocena orodja, ne le zato, ker razvrščajo eksponente teh funkcij, pač pa tudi zato, ker razlagajo, kako ti eksponenti nastanejo. Na koncu opozorimo še na dve zadevi, pomembni za prihodnje razprave: prva je nadaljnje raziskovanje na vseh ravneh, s ciljem boljšega razumevanja procesov, ki upravljajo nadziranje pragmatične kompetence, druga pa razvijanje raziskav na področju učnih metod in tehnik, ki lahko omogočijo usvajanje te kompetence.