Svoboda izražanja in pravica do zasebnosti - analiza in komentar sodbe ESČP v primeru Von Hannover proti Nemčiji

slovenski

2005

človekove pravice   Evropsko sodišče za človekove pravice   pravica do zasebnosti   sodbe   sodna praksa   sodni precedens   svoboda izražanja

IUS SOFTWARE d.o.o.
(Obvezni izvod spletne publikacije)

Sodba ESČP v zadevi Von Hannover se zdi, kot ugotavlja avtor njene analize, sporočilno nedvoumna: (1) Medijem je priznan ožji obseg pravice do poseganja v zasebnost javnih osebnosti, če te javne osebnosti niso politiki oziroma če ne izvršujejo politične funkcije; (2) medijem ni priznana pravica do poseganja v zasebnost osebnosti z relativno javnim značajem, če podrobnosti iz njihovega zasebnega življenja niso splošno pomembne za javno družbeno razpravo o zadevah, ki so v javnem družbenem interesu; (3) zvedavost javnosti in medijsko ponudbo razvedrilnih vsebin v smislu rumenega ali komercialnega tiska ni mogoče opredeliti kot javnega interesa, ki bi dovoljeval nelegitimne in v tem smislu prekomerne posege v zasebnost oseb z relativnim javnim značajem; (4) ne pravica do svobodnega izražanja ne pravica do zasebnosti po značaju nista absolutni, zato ju je potrebno v primeru njunega medsebojnega konflikta primerno uravnotežiti. Avtor poda kritični komentar strasbourške sodbe in pritrdi njenemu končnemu rezultatu, hkrati pa utemeljuje stališče, zakaj je treba po njegovem mnenju varstvo zasebnosti priznati tudi izpostavljenosti relativno javne osebnosti na javnem kopališču. Argumentirano in primerjalnopravno se zavzema za osredotočenost na posameznika in ne na javni značaj prostora, ko gre za vprašanje razumnega pričakovanja zasebnosti: posameznik je tisti, ki s svojimi značilnostmi vnaša razumno pričakovanje zasebnosti v določen prostor in ne obratno. Avtor v tem oziru kritizira tudi ustavnosodni pristop slovenskega ustavnega sodišča do varstva zasebnosti.

26.01.2021