Človek govori. govorimo v budnosti in v snu. govorimo nenehno, tudi tedaj, ko ne izgovarjamo besed, marveč samo poslušamo ali beremo, celo tedaj, ko niti ne poslušamo niti ne beremo, temveč namesto tega opravljamo kakšno delo ali pa se predajamo brezdelju. Govorimo nenehno, tako ali drugače. Govorimo, ker nam je govorjenje prirojeno. Ne izvira šele iz kakšnega posebnega hotenja. Pravimo tudi, da ima človek govorico po naravi. Velja nauk, da je človek, za razliko od rastline ali živali, živo bitje, ki je sposobno govoriti. Ta stavek ne meri samo na to, da človeku poleg drugih sposobnosti pripada tudi sposobnost govora. Stavek hoče povedati, da šele govorica usposablja človeka, da je tisto živo bitje, ki je kot človek. Kot govoreči je človek - človek. To je dejal Wilhelm von Humbolt. Vendar je treba še razmisliti, kaj se to pravi - človek. (Iz Govorice, ki jo je prevedel Dean Komel.)

Pravice

URN

URN:NBN:SI:DOC-19I6UZOJ

COBISSID

55257347

Objavljeno

02.04.2021

Metapodatki

Citiranje

APA:

Heidegger, Martin, Komel, Dean, Košar, Aleš, Krušič, Samo, Snoj, Vid (2020). Na poti do govorice. URN:NBN:SI:DOC-19I6UZOJ from http://www.dlib.si

MLA:

Heidegger, Martin, Komel, Dean, Košar, Aleš, Krušič, Samo, Snoj, Vid. Na poti do govorice. Slovenska matica, 2020.
<http://www.dlib.si/?URN=URN:NBN:SI:DOC-19I6UZOJ>