Opis
Na svečanih podelitvah nagrad se od nagrajencev pričakuje kratek zahvalni govor. Čeprav gre za kratko, skoraj obrobno retorično zvrst, je ta tip besedila vedno v središču pozornosti. V retoričnih priročnikih najdemo številne napotke, kako pripraviti dober govor, ki bo zabaven, ganljiv in poučen. Cilj pričujoče raziskave pa je ugotoviti, katere prvine zahvalnih govorov naslovniki dejansko zaznavajo kot želene in neželene ter katere izmed teh lastnosti največ prispevajo h kakovosti govora. Korpus proučevanih govorjenih besedil je sestavljen iz 30 izbranih zahvalnih govorov s hrvaških podelitev nagrad za igro, šport, glasbo, televizijo, književnost in gospodarstvo. Zvočne posnetke govorov smo predvajali skupini poslušalcev, ki so jih ocenili z naslednjimi kategorijami: zanimiv, duhovit, visokega jezikovnega sloga, slovesen, čustven, oseben, izviren, skromen, pripravljen in spontan, odgovorili pa so tudi na odprto vprašanje, zakaj jim je govor všeč oziroma zakaj ne. Rezultati kažejo, da k zanimivosti govora znatno prispevajo duhovitost, izvirnost, čustvenost in oseben pristop, slovesnost govora pa tvorita visok jezikovni slog in vnaprejšnja pripravljenost besedila. Pa vendar lahko pri najbolje ocenjenih govorih opazimo nekatere težko združljive prvine: po eni strani jih zaznamujejo lastnosti, ki so lahko tako želene ali neželene (osebni pristop, dialektalnost, zgoščenost, pripravljenost, visok slog, izvirnost, humor), po drugi strani pa naslovniki cenijo spontanost izvedbe (iskrenost, emotivnost, osebni slog).