Prispevek obravnava kulturo tišine kot ključno za človeško (so)bivanje in sodelitev življenja. Tišina, po eni strani z lahkoto zamisljiva in razumljiva, po drugi pa nedosegljiva, toda obenem zastrašujoča, je dojemljiva samo v tej hkratnosti oziroma dvoumnosti, saj v svojih številnih pojavnih oblikah nikoli ni celovita predstavnica sebe. To besedilo največ pozornosti namenja tišini kot vzdušju, stanju, ki bistveno pripomore k vznikanju intersubjektivnih odnosov in kot taka postane tudi intersubjektivna gesta. Nudenje tišine omogoča subjektom prostor za lasten izraz in s tem lastnemu načinu primerno bivanje. Tako tišina zagotavlja tudi možnost sporazumevanja, globlje pozornosti, ustreznega razumevanja, čeprav ne nujno z orodjem jezika. Tišino je namreč mogoče dojemati kot razpoložljivost, odprti prostor, ki ga je mogoče ponuditi sočloveku in ga vanj sprejeti. Tako omogoča prihod nepričakovanega, ki je prav tako eden izmed bistvenih elementov gostoljubja. Te vidike najprej obravnavamo na področju zvočnosti in literature, nato pa prehajamo na področje etike, in sicer namenimo največ pozornosti uvidu filozofov, kot sta Emanuel Levinas in Jacques Derrida, in filozofinje Luce Irigaray.

Pravice