Valentin Vodnik (1758–1819) velja za prvega slovenskega posvetnega pesnika, a področja njegovih zanimanj so bila tako številna, da je pesništvo zavzemalo majhen delež njegovega ustvarjanja. Kot časnikar je oral ledino z Lublanskimi novicami (1797—1800), prvim slovenskim časopisom, s svojimi prispevki s področij zemljepisa, gospodarstva, geologije in leposlovja (epigrami, uganke) pa je polnil koledarja Velika pratika (1795—1797) in Mala pratika (1798—1806), ki jima je bil edini sodelavec in urednik. Kot šolnik se je zavzemal za uvedbo slovenskega jezika v šole, kar mu je uspelo za časa Ilirskih provinc s pomočjo slovnice Gramatika za perve šole. Ponovna avstrijska oblast ga je zaradi podpore Napoleonu (Ilirija oživljena) predčasno upokojila.
Zbirka obsega dela tega pesnika, prevajalca, jezikoslovca, učitelja, novinarja in urednika, ki jih hranita NUK in Mestna knjižnica Ljubljana, ter zgodnejše časopisne članke o Vodniku, njegove portrete, uglasbitve njegovih pesmi in nekatere novejše študije, ki obravnavajo njegovo življenje in delo.