Josip Ipavec (1873-1921), najmlajši skladatelj iz znane družine zdravnikov in glasbenikov Ipavcev iz Šentjurja pri Celju, je skladal že kot gimnazijec. V študijskih letih se je razpel v samospevu, skladateljski opus pa je zaokrožil z opereto Princesa Vrtoglavka.

Za časa Ipavčevega življenja je bilo natisnjenih le pet njegovih skladb. S pantomimo Možiček, ki jo je v verziji za klavir ter s slovensko ali nemško naslovnico in didaskalijami leta 1901 izdal ljubljanski založnik Schwentner, se je v zgodovino slovenske glasbe zapisal kot skladatelj prvega baleta. Ena od štirih objav v reviji Novi akordi pa je med pevci izjemno priljubljen moški zbor Imel sem ljubi dve, ki je bil ponatisnjen že v številnih pesmaricah. Druge skladbe so ostale v rokopisih, precej pa se jih je žal tudi porazgubilo.

V letu 2021, posvečenemu obeležitvi skladateljeve ustvarjalnosti, smo v zbirki skladb Josipa Ipavca zbrali s skladateljevo roko zapisane skladbe, študijske zapiske in izvirni libreto operete iz zapuščine, ki jo je knjižnica prejela v letih 1964 in 1991, ter prepise njegovih skladb različne provenience.

Kot skladatelja ga k ustvarjanju nagovarjajo prastare korenine glasbene govorice, ki se skozi rodove, na ravni nezavednega, nadaljujejo v prihodnost. Svoje neizdane rokopisne skladbe, ki jih je notografiral v sodobnem računalniškem programu, je podaril Narodni in univerzitetni knjižnici in omogočil, da so objavljene na Digitalni knjižnici Slovenije\n v prostem dostopu.

Ljubljanski škof Tomaž Hren (1560-1630) je bil v obdobju protireformacije vodilna oseba na Kranjskem. Imel je nalogo, da izvede cerkveno reformo v duhu tridentinskega koncila. Dal je uničiti protestantske knjige, s papeževim dovoljenjem je ohranil le Dalmatinovo Biblijo; zavedal se je moči ljudskega jezika pri utrjevanju veroizpovedi. V Ljubljani si je prizadeval vzpostaviti tisk. Besedila v slovenskem jeziku, ki jih je podpiral, so bila izključno katoliške, verske narave, sam pa jih je urejal in pregledoval. Finančno je podpiral številne umetnike, predvsem glasbenike, ki so se ukvarjali z liturgično glasbo.

Hrenove korne knjige predstavljajo izbor raznolikega liturgičnega repertoarja, ki je bil priljubljen v Notranji Avstriji – maše, magnifikate, litanije, psalme, himnuse, marijanske antifone in kratke odpeve. Skladatelji, katerih skladbe so v Hrenovih kornih knjigah, so večinoma Italijani iz Benetk in drugih severnoitalijanskih središč. V knjigah je pet različnih pisav. Tri se med seboj prepletajo in kažejo na obstoj delavnice v Gradcu, od koder je bil glavni pisec Georg Kuglmann; po drugih dveh pisavah pa gre soditi, da repertoar ni bil v celoti prepisan na enem mestu.

Z izdajanjem »dobrih slovenskih kompozicij za cerkev, šolo in dom« je leta 1872 ustanovljeno glasbeno društvo uresničevalo svoj namen razširjanja petja ter vzgajanja in izobraževanja množice ljubiteljskih pevcev. Glasbena matica je pričela z izdajanjem slovenskih skladb in z zbiranjem ljudskih pesmi, leta 1882 je ustanovila glasbeno šolo, leta 1891 pevski zbor in pričela s koncertno dejavnostjo. Želje članov o ustanovitvi koncertnega orkestra so se uresničile s prvo Slovensko filharmonijo, ki je delovala med letoma 1908 in 1913, ter z Orkestralnim društvom, ki so ga ustanovili leta 1919. Istega leta je Glasbena matica z ustanovitvijo konservatorija izpolnila svoj najpomembnejši cilj – omogočiti glasbeno izobraževanje poklicnih glasbenikov.

Pri Glasbeni matici v Ljubljani je do konca druge svetovne vojne izšlo skoraj 300 muzikalij s slovenskimi skladbami, namenjenimi pretežno ljubiteljskemu prepevanju in muziciranju: zbirke zborovskih skladb, priredbe ljudskih pesmi za moške in mešane zbore. V letih med obema vojnama so natisnili več samospevov in mladinskih klavirskih skladb, pa tudi učbenike za klavir, violino in petje.