9,8C din
7,6C din

13.50 din

59.50 din

48,60 dii

skupaj d

Stanko Lužnik, Stari trg, Slovenj Gradec; »Pristaniški žerjav«

VSEBINA: 145 — Nekdo izmed vas 147 — Petero lutk pripoveduje 149 — Večni koledar
151 — Mitsubishi MU-2B 152 — Daljinsko vodenje modelov 157 — Televizija 159 —
Števec obratov 160 — Utripalnik za novoletno jelko 162 — Železo 163 — Posrebritev ste¬
klenih predmetov ^167 — TIMov bob ☆ 170 — Enostavne zveze ^173 — Kaj moramo vedeti o
filmu iV 176 — Tehnika naših dedov 177 — Bodimo previdni, bliža se zima 179 — Kako ve¬
žemo les z lesom 181 — Poišči drugo rešitev 183 — Konstantin Edvardovič Ciolkovski »oče
astronavtike« 185 — O kmetijskih strojih 188 — Kretnice 192 — Trdi orehi za bistre
glave.

Naslovna stran: Batič Marjan, 5. a, 11 let Osnovna šola »Kette-Murn« — Ljubljana

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Urejuje uredniški odbor:
Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan Kralj, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, od¬
govorna urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje
Božidar Grabnar, akad. slikar. Tim izhaja 10-krat letno. Letna
naročnina 26 dinarjev, posamezna številka 2,60 din. Revijo naro¬
čajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp. 541-X. Tekoči
račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje

Leto IX.
December 1970

NEKDO IZMED

—> VAS

Anka Vesel

Če boste iskali Križe na Gorenjskem, vam
bo zemljevid povedal, da leže blizu Tržiča,
tik pod Karavankami. Ko sem se napotila
proti šoli, ki jo je bilo videti iz ostalih
zgradb že od daleč, me je na levi zbodla
v oko napisna tabla, ki je napovedovala
gradnjo nove šole. Po velikosti in številu
objektov je moč videti, da bodo otroci v
Križah že v naslednjem šolskem letu ob¬
iskovali lepo in moderno šolo, ki bo goto¬
vo predvsem zanje vse drugače privlačna
kot je sedanja. Toda ni se bilo časa kaj
prida ozirati po novi šoli, saj me je na
»stari« čakal eden od šolarjev, TOMAŽ KO¬
ŽELJ namreč. Obiskuje sedmi razred, po
uspehu pa je odličnjak. To mu je seveda v
čast, za nas pa je zanimivo tudi, da je nad¬
vse navdušen modelar, ki je izdelal že kar
precej modelov, tudi tekmoval je z njimi;
že nekaj let je namreč čfan tehničnega
krožka na šoli.

Tile modeli, ki si jih prinesel s seboj, ka¬
žejo, da si predvsem brodarski modelar, in
to natančen, z občutkom za lep zunanji vi¬
dez svojega izdelka. Si pri modelu Bodo
tudi sam kaj dodal ali izboljšal?

Model je narejen po načrtu, ki sem ga dobil
v krožku, nekatere stvari pa sem dodal sam.
Tako na primer sedež v kabini, ki sem jo
tudi zmodelirai po svoje, nadalje vetrobran
in pa pokrov, saj je na modelu le odprtina
za motorček. Tekmoval sem z njim na Šob-
čevem bajerju, toda ostal sem brez na¬
grade. Motor mi je nagajal, veste. Pozneje
sem ugotovil, da je bila baterija že iztro¬
šena in ko sem jo zamenjal, je šlo kar
dobro, toda medtem se je tekmovanje že
končalo in zbogom moja nagrada!

Ali vas iz šole veliko tekmuje na republi¬
ških prvenstvih?

Kar precej. Tisto leto nas je bilo kar pet¬
najst na šobcu. Najprej imamo na šoli iz¬
birno tekmovanje in najboljši gredo potem
na slovensko ali celo jugoslovansko prven¬
stvo. Toda za vse to ima veliko zaslug naš
vodja tehničnega modelarskega krožka, tov.
Ribnikar. Oskrbi nas z načrti, materialom,
pomaga nam z nasveti.

Si že star »krožkar«?

V krožek zahajam že štiri leta, toda tu
delamo brodarske modele in pa mostove.
Tudi mostov sem naredil že nekaj in to
po lastnih načrtih. Nekoliko se ukvarjam
tudi z letalskim modelarstvom — enega od
modelov vidite narejenega, drugega, gume¬
njak, pa pravkar dokončujem. Nanj moram
montirati še eliso.

Doma, kar brez načrta, sem izdelal tudi
ptičnico. Naredil sem tudi maketo mosti¬
šča iz leskovih palčk. Načrt zanj sem vzel
iz knjige Bobri Janeza Jalna, iz tiste izdaje,

TIM 145

ki je izšla med vojno. Po tistih slikah se
da dobro delati.

Katerega od modelov si se lotil v letošnjem
letu?

' Zdaj izdelujem letalo-gumenjak. To je kom¬
plet — načrt in material — in sem ga kupil
pri Mladem tehniku v Ljubljani. Kot rečeno,
moram le še montirati eliso, nato ga bom
preskusil. Seveda upam, da mi bo dobro le¬
tel. Pri dobrem vetru bi moral leteti kakih
50 metrov, sicer pa manj.

Delam tudi ladjo Brioni, vendar sem šele
pri izdelavi reber. To je tekmovalni model
višje kategorije in zanj je najprimernejši
motor Delfin.

Kje pa preskušate te vaše modele? Če vas
gre kar petnajst na slovenska prvenstva,
mora biti takih »kaveljnov« na šoli precej
in za preskušanje ni dobra kakršna si že
bodi luža.

Največkrat gremo na bazen v Tržič — to je
komaj 2 km daleč. Za silo pa se da model
preskusiti tudi v kakem tolmunu Bistrice.

Kaj meniš o TIM-u, saj upam, da si naročen
nanj?

Na revijo sem naročen tretje leto in jo
vedno vso preberem. Po TIM-ovih načrtih
sem tudi že nekaj delal. Lani sem naredil
silhuete ladij in še preje avion iz papirja.
Po mojem bi moralo biti v TIM-u več načr¬
tov za letalske modele, jadralna letala ali
gumenjake, ne preveč kompliciranih in ne
spet prelahkih, nekaj srednjega.

Zelo zanimivi so tudi kemijski poskusi in
marsikaterega med njimi sem že sam na¬
redil. Preberem ves TIM, ampak najprej se
spravim nad ugankarski kotiček in ga na¬
vadno kar vsega rešim.

Videti je, da te zanima veliko stvari. Ne¬
mara se tudi že vidiš, kaj boš, ko odra-
steš, se pravi, kateri poklic boš izbral. Ali
lahko tudi o tem že kaj poveš?

Rad bi bil pilot. To je moja največja želja,
in če bo le šlo, se bom vpisal v letalsko
vojno šolo v Mostarju, saj drugače ne mo¬
reš do tega poklica, ali ne?

Res je, v Sloveniji nimamo šole, ki bi uspo¬
sabljala za poklic pilota, ampak res je tu¬

di, da mora imeti pilot posebne telesne
sposobnosti, da torej čisto vsak tudi ni
sprejet med te »gospodarje neba«. Kaj bi
si izbral, če ti ta sedanja želja za poklic
ne bi bila dosegljiva?

Potem bi šel najbrž študirat kemijo ali pa
strojništvo, na tehniško srednjo šolo naj¬
prej seveda. Kemija se mi zdi namreč ze¬
lo zanimiva. Naredil sem vse poskuse iz
učbenika za sedmi razred, in kot rečeno,
tudi iz TIM-a. Prebral sem tudi zelo zani¬
mivi knjigi o tem: V svetu ogljika in V sve¬
tu dušika, poznam pa tudi precej knjig iz
letalstva, berem letalske revije, o vojnem
letalstvu itd. To vem, da je za pilota tre¬
ba veliko znati in da mora biti vzdržljiv, da
ga preskušajo na posebne načine, ampak
vseeno bom poskusil, morda bo pa šlo,
ali ne?

Potemtakem se zna zgoditi, da nas boš
čez nekaj let »prevažal« iz Ljubljane v Du¬
brovnik, Beograd ali še kam dlje. Nič ne de,
radi bomo potovali s tabo in ti zaupali,
saj vedoželjnost in vsestranost pomenita
najboljše jamstvo, da tak človek vsepovsod
in kjerkoli dobro opravlja svojo dolžnost
Toliko si nam že povedal o svojih »konjič¬
kih«, da ti kar težko zastavljam še tole vpra¬
šanje: kaj še počneš mimo modelarstva,
kemijskih poskusov in zanimanja za vse,
kar je v zvezi z letalstvom?

O, tudi časa za šport in branje je. Pozimi
smučam (na Zelenici ali Krvavcu), poleti
plavam v bazenu v Tržiču, kot vidite, tudi
kolesarim. Tudi berem rad in to predvsem
potopise in znanstvene knjige, kot sem jih
že omenil: s področja kemije ali atomske
fizike, všeč so mi tudi fantastični roma¬
ni, kot Glava profesorja Duela ali Fanta¬
stično potovanje in Velikani prihajajo. Te
knjige si navadno sposojam v knjižnici v
Tržiču, šola ima namreč le knjige za šol¬
sko čtivo.

Posloviti se je bilo treba od bodočega pi¬
lota ali kemika? Tomaža, čeprav bi ga lahko
še kar poslušala, saj je načrtov in zanima¬
nja v njem še za cel koš reči, pozdraviti se
je bilo treba z nadvse ljubeznivim ravnate¬
ljem šole, tov. Ribnikarjem in se še po¬
slednjič ozreti v obrise nove šole, ki bo
dajala novim Tomažem še mnogo več mož¬
nosti za dobro šolsko delo in razvedrilo.

TIM 146

PETERO LUTK PRIPOVEDUJE

V zadnji številki sem vam komaj utegnila
povedati, iz česa in kako me izdelujejo in
že je zmanjkalo prostora. Tako boste šele
danes izvedeli, odkod moje čudovite bar¬
ve in pestri vzorci. Kar primerjajte vašo
obleko z barvo jute, iz katere ste delali zad¬
nji izdelek! Tekstilna vlakna imajo zelo me¬
dlo naravno barvo, zato jih je treba barvati.
Barve tkanin morajo biti obstojne. Morajo
se ohraniti pri pranju in ne smejo zbledeti
na soncu. Oboje se je kaj rado zgodilo,
dokler so tkanine barvali z naravnimi bar¬
vili. Umetna barvila, katerih danes uporab¬
ljamo prek štiri tisoč, so mnogo bolj ob¬
stojna.

Če želimo enobarvno blago, lahko barvamo
še nepredena vlakna ali prejo ali tkano
blago. Snov namakamo v barvilo ali miru¬
jočo z barvilom polivamo. Blago mora biti
med barvanjem raztegnjeno, barvilo pa vro¬
če skoraj do vrelišča.

Vzorce na blago tiskamo. Velike količine
večbarvnega tiskanega blaga dobimo najhi¬
treje na tiskarskem stroju. Blago teče ob
velikem vodoravnem valju, ob katerem se
vrte manjši valji. Na vsakem manjšem va¬
lju je vrezan del celotnega vzorca za do¬
ločeno barvo. Med drsenjem odtiskujejo na
blago svoj del vzorca.

TIM 147

Postopek s tiskarskimi siti je počasnejši,
a primeren za manjše količine blaga. Bla¬
go je napeto vodoravno. Nad njim so v pra¬
vokotnih okvirih svilena sita z vrisanim
vzorcem. Za vsako barvo je potrebno po¬
sebno sito. Barvilo stiskajo skozi luknjice
v situ na blago.

Za naš izdelek bomo zopet izbrali juto. Iz¬
vlečene nitke bomo obarvali in nato ponov¬
no vtkali. Poleg jute potrebujemo še: aero
barvni prah za barvanje tkanin, posodice za
barvo (lahko so to plastični kozarci za jo¬
gurt), toplo vodo, leseno paličico, časopisni
papir, škarje in šivanko.

Juto narežemo na poljubne kose in po želji
izvlečemo vzdolžne ali prečne niti. V ko¬
zarec stresemo za noževo konico barvnega
prahu in polijemo s toplo vodo. Dobro pre¬

mešamo z leseno paličico, da se ves barv¬
ni prah zveže z vodo. V raztopino namočimo
nitke in pustimo, da se dobro napoje. Z
leseno paličico jih dvignemo na časopisni
papir in jih tam pustimo, da voda odteče
in se posušijo. Nitke lahko obarvamo mo¬
dro, rdeče ali rumeno, vendar v nobenem
primeru barva ne bo čista, ker naravna bar¬
va jute ni bela. Po takem hitrem in pomanj¬
kljivem postopku barva tudi ni obstojna, a
to nas pri našem izdelku ne bo motilo.
Obarvano tkanino bomo sedaj skušali vtka¬
ti na prejšnje mesto. Za ta postopek po¬
trebujemo precej debelo šivanko z velikim
ušesom. Hitro bomo ugotovili, da je šivanje

TIM 148

s tako nitko naporno, ker je premalo su¬
kana in se hitro trga. Vendar dela ne bomo
opustili, le poenostavili ga bomo. Izpustili
bomo več osnutkovih niti med prepleta¬
njem. Vzorec bo nov in tudi bolj zanimiv,
saj je možnosti nešteto. Tudi ni nujno, da

vedno sledimo načinu vezave. Z barvno
nitko lahko vtkemo kroge, pravokotnike ali
trikotnike tudi na mestih, kjer nismo iz¬
pulili nitk.

Želim vam obilo veselja ob zimskih ve¬
čerih. Tončka Zupančič

MLADI 9 -» 0

i  MODELARJI

VEČNI

KOLEDAR

Drago Mehora

»Večni« mu pravimo zato, ker ga ob letu
ni treba zamenjati, ampak vam bo služil ne¬
omejeno vrsto let. Res ne bo kazal praz¬
nikov niti godov, pač pa vedno pravi dan
v mesecu in v tednu in mesec, seveda,
če boste vsako jutro zavrteli gumbe.

Brez težave in praktično brez stroškov si
ga boste lahko izdelali za razvedrilo v ka¬
kem pustem zimskem popoldnevu. Najprej
si urežite čelno ploščo iz tri ali petmili-
metrske vezane plošče. Nato izžagajte na¬
tančno v označenih razdaljah okenca in
okrogle odprtine za gumbe, štiri gumbe od¬
režite od okrogle stružene paličice iz trde¬
ga lesa. (Gotovo imate takšno paličico v
vaši zalogi materiala.) Na trd risalni papir
ali karton narišite štiri kroge s polmerom
34 mm. Kot vidite na sliki, so na prvem
kolutu desetice datuma, na drugem enice;
tretji kolut kaže imena dni, četrti pa ime¬
na mesecev, številke in črke narišite naj¬
prej s svinčnikom, nato pa s tušem in s pri¬
merno širokim redisom. Prva dva kroga
razdelite na 10 delov, tretjega na 7, če¬
trtega pa na 12 delov. Razdelitev na 12 de¬
lov je kaj lahka, za delitev na 7 in na 10
delov pa bo treba malo računati. Izračunajte
obod kroga po znani formuli in ga delite
z 10 oziroma s 7. Paziti morate, da bodo
pri vrtenju kolutov prišle številke in ime¬

na točno v sredino okenc. Najlaže boste to
dosegli, ako na izrezane kolute nalepite
gumbe točno v središče krogov, vstavite
kolute pod ploščo z gumbi skozi odprtine
in med vrtenjem označite s svinčnikom gor¬
nji in spodnji rob okenc. Višina številk je
15 mm, višina črk pa 7 mm. Za zadnjo ste¬
no koledarja si urežite kvadrat s stranico
240 mm iz trde lakirane lepenke ali iz tan¬
ke vezane plošče. Med obe steni boste po¬
ložili 1 cm širok okvir iz lepenke. Ko ste
vse dele lepo zgladili, lahko koledar sesta¬
vite. Najprej vložite tretji in četrti kolut,
nato pa še prvega in drugega. Okvir na¬
mažite z dobrim lepilom po obeh straneh,
zložite vse skupaj in obtežite. Po nekaj
urah bo koledar suh. Ponovno zgladite ro¬
bove s finim raskavcem in pritrdite obe-
šalce. (Na sliki so koluti narisani v neko¬
liko večjem merilu in tudi deli v prerezu
so pretirano razmaknjeni, da se bolje vidi.)
Koledar bo mnogo lepši, če bo lepo pobar¬
van. Preden ga sestavite, pobarvajte čelno
ploščo s temnejšo lužno barvo in jo nato
lakirajte s prozornim lakom. Tisti, ki ste
bolj likovno navdahnjeni, boste koledar še
poslikali z okraski, morda s kakim ljud¬
skim ornamentom. Slikajte z gosto tempe¬
ra barvo, dobro posušeno risbo pa prekrij-
te s prozornim lakom. Lakirati je treba dva¬
krat; le tako boste dosegli lep lesk.

Naš koledar ne kaže letnice, ker si to pač
lahko zapomnimo; če pa kdo želi, si lahko
zaradi lepšega ureže še okence za letnico.
Za letnico potrebujemo kolut, ki bo segal
skoro do vmesnega okvira, odprtina za
gumb naj bo točno v središču plošče,
okence pa v sredini gornjega dela plošče.

TIM 149

TIM 150

MITSUBISHI MU-2B

Tone Pavlovčič

Japonci bi ne bili Japonci, ko se ne bi iz¬
kazali prav na vseh področjih sodobne teh¬
nike. Mitsubishi MU-B je prvi poizkus osvo¬
jiti svetovno tržišče tudi na področju le¬
talske tehnike. Prvi poskusni leti na tem
tipu letala potekajo iz leta 1962 in zavid¬
ljiv podatek nam pove, da trenutno izvaža
tovarna Mitsubishi 80 % svoje proizvodnje
v države Severne Amerike. Tudi v Evropi
so uspeli prodati že 5 letal in enega od teh
je kupila za svoje potrebe tovarna avtomo¬
bilov Fiat v Torinu.

Letalo je mali turistično-komercialni dvomo-
tornik, elegantnih oblik in izrednih sposob¬
nosti.

Izdelanih je bilo več izvedb, ki se med se¬
boj razlikujejo po številu mest, po moči mo¬
torjev in po raznih tehničnih izvedbah.

MU-2B lahko sprejme od 6 do 9 potnikov,
to je odvisno pač od notranje ureditve le¬
tala.

Osnovni podatki:

dolžina letala 10,125 m

razpon kril 11,946 m

višina 3,946 m

površina kril 16,55 m 2

sedeži 6 — 9

motorji: dva turbopropelerska motorja Ga-
rett Air Research TPE 331 -1-151 -A s 605
KM vsak

hitrost: potovalna je 439 km/h, maksimalna
pa 500 km/h
prelet: 2.000 km

Letalo je sivkasto bele barve z rdečim vrh¬
njim delom kljuna. Prav tako rdeče obarva¬
ni sta obe stranici ob oknih kabine in po¬
daljšani s črtama zgoraj in spodaj do kon¬
ca trupa. Z ozko sivo belo črto je ločena
rdeča barva še od kljuna pa do konca trupa.
Namesto rdeče je lahko tudi modra barva,
kot se pač kupec odloči.

Lepo izdelana maketa bo vsekakor lep
okrasek, še posebej zato, ker bo to verjet¬
no vaša prva maketa japonskega letala.
Lepo bi bilo videti tudi leteči model, oprem¬
ljen z dvema eksplozijskima motorčkoma.
Taka leteča maketa bi bila kot nalašč za
modelarje, ki imajo na razpolago radijsko
krmilne naorave.

TIM 151

DALJINSKO VODENJE
MODELOV

Jan Lokovšek

Sistem, opisan v prejšnjem letniku TIM-a,
je bil impulzen, »progresiven«, to se pravi,
da je npr. povelju »levo« sledil pre¬
mik krmila na modelu levo. Pri tem se je
krmilo premaknilo v svojo skrajno lego.
Vmesnih položajev ni bilo možno nastaviti.
Bolj izkušeni si pomagajo tako, da dajejo
več krajših povelj in model opiše enako¬
merno širok zavoj; sicer pa so zavoji ostri
in neenakomerni. Poglejmo si to na sliki
(vožnja začetnika).

Sl. 1

Taka vožnja zahteva precej zbranosti. Na
raznih tekmovanjih, ko nastopi še trema, se
kaj rado zgodi, da modelarjem »odpovedo
živci« in napake slede druga drugi. Oglej¬
mo si npr. spretnostno vožnjo daljinsko
vodenih ladijskih modelov po pravilniku
NAVIGA, po katerem tekmujemo pri nas:
Taka vožnja je zelo zahtevna. Proga mora
biti prevožena v 150 sekundah, vožnje pa
ne smemo ponavljati. Prav tako pomem¬
ben je tudi čas. Zato naredimo običajno ta¬
ko, da ima krmilo zelo velike odklone, t.j.
da zavija čimbolj ostro. To se dobro ob¬
nese pri vratcih B, C, E in F, kjer običaj¬
no vozimo tako, kot je prikazano na slikah
3 in 4:

Sl. 2

TIM 152

O nevtralno
0 levo
O desho

Sl. 3, 4

Pri vratcih D mora biti širši krog, prav tako
tudi pri vratcih G in H. Tu moramo izredno
pazljivo voziti, važen je čas T, ko je krmi¬
lo v skrajni legi. Največja težava je, ko
tekmovalec zgreši ena vratca in se je tre¬
ba ponovno »ujeti«. Taka vožnja zahteva
veliko vaje. Voziti je treba tik ob bojah, ne

Sl. 5

smemo pa se jih dotakniti z modelom,
ker nam to prinaša negativne točke.

Na zadnjih modelarskih tekmovanjih, ki so
bila letos na Šobčevem bajerju pri Bledu,
je bilo precej modelarjev, ki so zvozili pro¬
go brez napake, zato je bil tu odločilen
le še čas. Vsakih 5 sekund, ki jih preo¬
stane do zahtevanih 150 sekund, pomeni
eno točko. Če med vožnjo zadenemo bojo,
dobimo dve negativni točki. V tej discipli¬
ni je z modelom, ki ga poganja elektromo¬
tor (F3E), zmagal Jernej Bohm, z modelom,
ki ga poganja eksplozijski motor (F3Vj, pa
Peter Kovačič. Oba sta člana Brodarsko
modelarskega kluba Ljubljana.

Zaradi zahteve po hitrosti gradijo modelar¬
ji vedno hitrejše modele, ker v disciplinah,
kot so npr. F3E in F3V, praviloma ni bi¬
stvenih omejitev glede moči pogona. Po¬
javlja pa se vedno večja zahteva po na¬
tančnejšem vodenju modelov, kolikor hitrej¬
ši postajajo. Kot kažejo rezultati tekmovanj,
imajo navadno največ uspeha modelarji s
proporcionalnimi napravami. Kakšne so le¬
te in v čem se razlikujejo od prej opisa¬
nih? Prej smo imeli:

Povelje:

nevtralno

levo

desno

Krmilo:

nevtralno
skrajno levo
skrajno desno

Tu ni natančnih vmesnih leg krmila, le-to
jih samo preleti, ko gre iz ene lege v
drugo. Pri proporcionalnih pa je odklon kr¬
mila na modelu sorazmeren odklonu ročice
na oddajniku. Tako lahko delamo poljubne
zavoje, od blagih pa do ostrih. To je veli-

TIM 153

ka prednost, ker vsakršno nepotrebno ostro (glej sl. 7!), v nevtralno lego pa ga sili
zavijanje pomeni občutno izgubo hitrosti. vzmet.

Povelje:

nevtralno
npr. levo 10 %
npr. levo 30 %
npr. desno 20 %

Krmilo:

nevtralno
levo 10 %
levo 30 %
desno 20 %

Proporcionalne naprave (npr. digitalne) so
zelo drage. Moj namen je, da vam posredu¬
jem preprostejši načrt za ladijski in letal¬
ski model. Prav tako bom pokazal, kako
lahko preuredimo že obstoječo enokanal-
no napravo. Najenostavnejši sistem ima en
sam servomehanizem. Ker je zelo majhen,
ravnanje z njim pa ni zahtevno, je še po¬
sebej primeren za majhne letalske modele.

Opis sistema:

Servomehanizem (in s tem tudi krmilo) se
nenehno giblje; pravimo, da učinkuje sred¬
nja lega, ki je večja pri letalskih, manjša
pa pri ladijskih modelih. Opisal bom vsak
primer posebej.

Povelja, ki jih dobiva servomehanizem, so
dolga veriga impulzov, ki jim spreminja¬
mo frekvenco f = in širino A/B (glej
sl. 6).

V našem primeru se giblje razmerje A/B
od 80 %/20 % do 20 %/80 % in f od 2 do
12 Hz (nihajev na sekundo). Servomehani¬
zem je elektromotor s prenosom. Tok (+ J)
bi ga zavrtel v levo, tok (—J) pa v desno

Sl. 7

Oznaka —J pomeni, da teče tok v drugo
smer, npr. če zamenjamo priključka na ba¬
teriji.

Če sedaj izmenoma delujeta (+ J) in
(—J), bo ročica servomehanizma, ki je na
osi, izmenično nihala zdaj proti desni zdaj
proti levi. če so spremembe toka počasne,
jim elektromotor laže sledi kot če so hitre.
Tako pridemo do važne ugotovitve: tokova
+ J in -—J se izmenjujeta, toda tok + J
traja dlje časa kot tok —J, to se pravi, da
vleče na svojo stran. Važno je, koliko dlje
časa teče tok + J od toka —J. To raz¬
merje A/B vidite na sl. 6. Tako bolj vleče
ročico v desno.

Torej, če lahko zvezno spreminjamo raz¬
merje časov trajanja tokov A/B (to se pra¬
vi, da lahko nastavimo katerokoli prednost
A/B v območju 20/80 in 80/20), lahko po¬
stavimo krmilo modela v katerikoli polo¬
žaj med obema skrajnima legama. Če je
A = B, t.j. oba tokova trajata enako dolgo
in noben od njiju ne prevladuje, je krmilo
v nevtralni legi.

To je bil opis za ladijski model, kjer krma¬
rimo samo smer. Oglejmo si to na sliki 8.
Tu običajno velja f=16Hz.  V tem prime¬
ru, ko gre le za smer, lahko uporabimo
navadni dvokanalni servomehanizem, ki pa
ima vzmet za vračanje v nevtralno lego.
Oglejmo si še krmiljenje letalskega mo¬
dela. V tem primeru spreminjamo tudi fre¬
kvenco, ki je prej nismo. Gibanje je tu
omejeno na okoli 350° (t.j. + 175°; glej
sl. 9).

Ploščica tu niha od leve proti desni, če so
nihaji hitri, jim ne more slediti in niha le
malo (sl. 11 a), če so počasni, lahko niha

TIM 154

ročica oddajnika

tok

servomehanizem

krmilo

tok

■I N

S!. 8

do skrajnih mest (sl. 11b), če pa so sred¬
nji, niha srednje (sl. 11 c). Ploščica se naj¬
dlje zadržuje v tisti legi, kjer spreminja
smer (označeno s črno točko) in le-te naj¬
več vplivajo na srednjo lego servomehani-
zma.

V oddajniku imamo lahko eno ali dve ro-

plošcica servomehanizma

čici. V prvem primeru gibljemo ročico *—»
in j , v drugem primeru pa je ena ročica za
višino, druga pa za smer. Navajamo nekaj
primerov za lažje razumevanje:

Ročica v oddajniku nam rabi podobno kot
pilotska palica v letalu.

TIM 155

To je bilo nekaj o sistemu, prihodnjič pa pa povem, da ga lahko z zelo malo
začnemo že s samim načrtom. V tolažbo ti- in minimalnimi stroški preuredijo,
stim, ki so že naredili preprostejši sistem,

ročice oddajnika lega krmil

a. višina smer ali b. skupna ročica nihanje ploščice višina

truda

Sl. 11

smer

nevtr.

desno

nevtr.

nevtr.

levo

desno

TIM 156


MLAPIžiH»-RA

DKHAMATERJI

TELEVIZIJA

V. Ivkovič

KATODNA CEV

IV. nadaljevanje

Naj so bili rezultati, dobljeni z mehaničnimi
metodami analiziranja, še tako zanimivi, je
vendar bilo jasno, da ne bodo nikdar mogli
omogočiti sprejema, ki bi bil praktično upo¬
raben za razvedrilo.

Televizijski sprejemnik in oddajnik uporab¬
ljata danes zgolj katodno cev. Prvi uporab-

Sl. 16

Ija to cev v njeni normalni, drugi pa v čisto
posebni obliki.

Katodna cev nikakor ni nov izum; že davno
pred televizijo so jo uporabljali v labora¬
torijih, pa tudi v industriji. Nova je pri tem
le uporaba njenega zaslona kot »platna«,
na katerem nastajajo televizijske slike, in
sicer s pomočjo svetle točke, ki z never¬
jetno hitrostjo beži po zaslonu (ekranu).
Poglejmo, kaj pravzaprav je katodna cev.
Sama cev (sl. 16) je podobna veliki elek¬
tronki s ploščato oblikovanim širšim delom
svojega hruškastega steklenega balona. Ta
ploščati konec cevi je prevlečen z nepro¬
zorno sivobelo snovjo; to je televizijski za¬
slon ali ekran. Ekran je navadno edini del
katodne cevi, ki ga gledalec vidi.

Kadar je cev vključena, se pojavi na ekra¬
nu svetla točka, ki je lahko tako majhna
kot konica igle. Njeno svetlobo je mogoče
po potrebi regulirati in jo tako naravnavati,
da zavzema katerokoli mesto na ekranu, ali
pa da se hitro giblje po ekranu brez vsa¬
kršnega trenja ali segrevanja.

Ta svetla točka opravlja pravzaprav vse
funkcije razčlenjevanja. Njeno gibanje na
ekranu vidimo na sliki 17. Točka potuje prek
ekrana in tako napiše prvo vrsto, nato se
hitro kot strela vrne na izhodni rob in zač¬
ne v pravem trenutku analizirati drugo
vrsto. Ta postopek — analiziranje, povra¬
tek na izhodišče, analiziranje... se blisko¬
vito ponavlja, vse dokler ni izvršeno »sli¬
kanje« cele slike na ekranu. Okvirna mre-

TIM 157

ža analiziranih vrst, ki sestavljajo sliko, se
imenuje raster (si. 16).

Toda poleg hitrega vodoravnega gibanja
svetle točke obstoji tudi mnogo počasnej¬
še gibanje navzdol. To povzroča poševnost
nižje »prebranih« vrst v smeri z leve na

_^ analiziranje

<_ prelet nazaj

Sl. 17

desno. Pri zares dobrih ekranih je ta po¬
ševnost tako majhna, da je niti ne opa¬
zimo.

Analiziranje, ki ga vidite na sliki 17, pri
katerem sledi druga vrsta prvi, tretja dru¬
gi in tako dalje, se imenuje analiziranje v
nizu. Ta sistem, ki so ga uporabili leta 1936,
je imel 240 vrst v nizu in 25 slik v sekundi.
Slaba stran tega sistema je bila šibka
osvetljenost slike. Z ojačitvijo svetlobe pa
se je povečalo tudi trepetanje slike.
Nekateri so predlagali povečanje števila
slik v sekundi, kar bi res preprečilo tre¬
petanje slike. Na žalost pa je bilo to težko
izvedljivo. Hišna električna napeljava ima
izmenični tok; le-ta teče v ciklih. To se
pravi: tok naraste do maksimuma v eni
smeri, nato menja smer, doseže v tej sme¬
ri maksimum in spet menja smer. To se
ponovi 50 krat v sekundi; 50 c/s je stan¬
dardna frekvenca za izmenični tok. če šte¬
vilo slik ni 50 ali mnogokratnik števila 50
ali del zmnožka, nastanejo pri tem siste¬
mu resne motnje v televizijskem sprejemu
slik. čez sliko na ekranu letijo svetle in
temne proge. Tak sistem so še leta 1936
imeli v Angliji.

Sistem, ki so ga končno osvojili in ga da¬
nes uporabljajo, uporablja drugačno meto¬

do analiziranja. To metodo prikazuje slika
18 in je znana pod imenom prepletanje.
Princip je takle: vsak kompletni raster je
sestavljen iz dveh okvirov. V prvem so
analizirane vrste v dvakrat večjem medse¬
bojnem razmaku, zaradi česar svetla točka
ne izpisuje cele površine slike, ampak pu¬
šča med vrstami praznine. Drugo analizi¬
ranje se prepleta s prvim in izpolnjuje
praznine. Polni raster ima sedaj 405 anali-
zatorskih vrst. Ker je nekaj vrst uporablje¬
nih v druge namene, je popolna slika se¬
stavljena iz 377 vrst, t.j. po 188 in 1/2 v
vsakem okviru (sl. 17).

Poskusimo si torej predstavljati vsaj del
tega, kar se dogaja v televizijski katodni
cevi takrat, ko je televizor vključen. Mi¬
slimo si, da je slika velika samo 25 X 20
cm. Vsaka svetla točka bo analizirala sle¬
herno od 377 vrst, ki sestavljajo sliko; pri
tem bo preletela 25 cm vzdolž vrste in se
bliskovito vrnila nazaj, to pomeni razdaljo
377 X 50 = 18.850 cm. Ker nastane v se¬
kundi 25 slik, pomnožimo to še s 25. Raz¬
dalja je torej 18.850 X 25 = 471.250 cm, ali
nekaj manj kot 5 km. Povprečna hitrost sve¬
tle točke na ekranu je 18.000 km na uro, to
pa pomeni pri 2-urnem gledanju programa
razdaljo, ki je približno enaka zemeljskemu
obsegu.

Vidimo torej, da analizatorska točka starta,
se ustavi, menja smer, se spet ustavi in
spet menja smer 377 X 25 = 9.425 krat v
vsaki sekundi. To gibanje se nadaljuje tudi
na onih 28 vrstah, ki so namenjene drugač¬
nim namenom, tako da je skupno število
postankov in menjavanj smeri 405 X 25 =
= 10.125 v sekundi. To je druga lastnost
katodne cevi. Svetla točka se ne giblje sa¬
mo z neverjetno hitrostjo po kateremkoli
delu ekrana, ampak se tudi brez poprejšnje¬
ga zaviranja lahko na mestu ustavi in po¬
novno steče z isto hitrostjo v drugo smer.

prvo drugo kompleten

analiziranje analiziranje raster

Sl. 18

TIM 158

ŠTEVEC OBRATOV

V. Ivkovič

Mnogokje imajo danes avtomobil, morda ga
imate tudi pri vas doma. Pozanimajte se,
ali ima vaš avto vgrajen števec obratov.
Marsikateri avtomobil ga namreč nima. Tak¬
šen števec je tudi ena od mnogoterne upo¬
rabe transistorjev. Števec obratov za vse
stopnje prenosa ali bolj jasno prestave je
za izdelavo preprost, a vsekakor praktičen.
Šteje od 120 do 10.000 obratov v minuti.
Lahko ga brez kakršnihkoli dodatnih delov
priključite na vsak bencinski motor. Napra¬
va namreč zabeleži prekinjanje visoke na¬
petosti pri vžigu. Bencinski motor pri vsa¬
kem obratu [glede na število svečk) pre¬
kine in vključi tokokrog vžigalne tuljave.
Tako dobljene električne impulze vodimo na
bazo tranzistorja T,. Transistor se zaradi
tega izmenoma odpira in zapira, kondenza¬
tor C, se prek baze transistorja T 2  polni
in prazni, v emiterskem krogu transistorja

T 2  pa nastajajo negativni tokovni impulzi.
Energija tokovnih impulzov je določena s
kapaciteto (velikostjo) kondenzatorja C, in
z napetostjo baterije. Frekvenca in s tem
tudi povprečna vrednost toka je v soraz¬
merju s številom vključevanj prekinjevalca
vžiganja in s številom obratov motorja. Če
naravnamo instrument 1 mA glede na števi¬
lo obratov, bomo točno vedeli, kdaj je tre¬
ba vključiti prvo, drugo, tretjo ali četrto
prestavo. Tako varujemo motor pred preve¬
likim številom obratov v posameznih stop¬
njah prenosa. Pred uvedbo transistorjev je
bilo zelo težko narediti elektronski števec
obratov, danes pa je to lahka in preprosta
zadeva, števec uravnamo s potenciometrom
P, = 1 KQ.

Sestavni deli:

upor: 1 kos 50 KQ, 1 kos 1 KQ ali 2 KQ,
1 kos 300 Q ali 500 Q
potenciometer: 1 kos 1 KQ
kondenzatorja: 1 kos 50.000 pF (50 mF), 1 kos
0,2 ^F ali 0,1 ju,F

elektrolitski kondenzator: 1 kos 50 ^.F
transistorji: 2 kosa OC811 ali podobni;

1 kos 1 mA/100 Q »Iskra«.

Oglejmo si sedaj elektronsko shemo štev¬
ca obratov.

Po dve vrednosti, ki sta označeni v she¬
mi, naj vas ne motita. Avtomobilski aku¬
mulatorji so lahko 6 V ali pa 12 V. zato
morajo večji napetosti ustrezati višje vred¬
nosti sestavnih delov. Tako imamo za 12
voltni akumulator upore po 2 KQ in 500 Q,
za 6 voltnega pa upore po 1 KQ in 300 Q.
Kondenzator je torej za 6 voltni akumu¬
lator 0,1 ^,Fa, kondenzator 0,2 pa za 12
voltni.

Elektronske zveze izdelamo na kaširani plo¬
šči v obliki tiskanega vezja. To ploščico
montiramo naravnost na instrument. Ce¬
loten instrument lahko montiramo posebej
na armaturno ploščo ali pa na mesto in¬
dikatorja za temperaturo vode. To je od¬
visno od velikosti števca in tipa avtomobila,
izdelava tiskanega vezja — Iz kaširane plo¬
šče izrežite ploščico v velikosti instrumen¬
ta; lahko je okrogle ali pravokotne oblike,
kar je odvisno od oblike naše naprave. V
ploščico izvrtajte luknjice za priključke ele¬
mentov. Vse ostalo je razvidno iz slike. Na
eni strani plošče naj bo vezje, na drugi pa
elementi.

TIM 159

UTRIPALNIK ZA VAŠO NOVOLETNO JELKO

Marjan Velechovsky

Z lučkami okrašena novoletna jelka je ob
tem veselem prazniku kar v vsakem domu.
Okrasili jo boste pač vsak po svoji zami¬
sli, mnogo pestrejša pa bo, če se bodo
ob posebno slovesnih trenutkih lučke na
njej prižigale in ugašale. Več načinov je za
takšno napravo, nekaj je moč kar izgotov¬
ljeno kupiti v trgovinah. Lahko pa si to
osvetljavo izdelate tudi sami, to bo vam in
domačim seveda v največje veselje.
Opisali bomo izdelavo naprave, ki je sicer
manj znana, vendar ni ne draga in ne zah¬
tevna, tako da jo z malo veselja in znanja
lahko vsakdo naredi. Za izdelavo potrebu¬
jemo:

1 starter za fluorescenčne svetilke s pod¬
nožjem — 40 VV/220 V ali 65 W,

1 termistor 100 ohm pri 25° C, izdelek Iskra,
tip UN 7C68.

in primerno orodje za spajkanje: električni
spajkalnik 25 VV/220 V, pinceto, klešče šči¬
palke stranske, trirobno pilo z drobnim na-
sekom, nožek, tinol žico.

Starter dobite v vsaki trgovini z elektroteh¬
ničnim materialom, termistor pa boste za¬
nesljivo dobili v prodajalni Iskre v Ljub¬
ljani ali v njenem obratu Feriti, Stegne 19
— Ljubljana. Ko boste nakupili material, za¬
čnete z delom, ki pa se tokrat začne z raz¬
diranjem: razdrli boste starter.

Starter, ki je v kovinskem ohišju, bo treba
odpreti, in to previdno. Najprej z izvijačem
ali nožičem odkrivimo štiri zapognjena ko¬
vinska ušesca. Snamemo kovinsko zaščito
(glej sliko 1). Opazili boste, da sta na ko¬
vinskih nožicah paralelno prispajkana kon¬
denzator in steklena cevka, imenovana tliv-
ka. Ta tlivka ima posebno nalogo — funk¬
cijo stikala. Pred uporabo je stikalo raz¬
klenjeno. Ko vključimo električno napetost,
večjo od 70 V, se tlivka vžge. Vžge pa se
tako, da plin v tlivki ionizira in zažari ter
postane prepusten za električni tok med
njenimi kontakti, šibak tok, ki teče skozi
vžgano tlivko, sproži dokončen stik. Zato
je v tlivki vgrajena na enega od utaljenih
kovinskih nosilcev in vodnikov podkvasto
upognjena bimetalna ploščica. Ob segreva¬
nju ta ploščica omogoči trajen kovinski stik
med obema vodnikoma. Bimetalna ploščica
(predpona bi- pomeni dve, torej iz dveh
vrst kovin) je valjana iz dveh kovin, ki ima¬
ta različen raztezek. Električni tok plošči¬
co segreje, oba delca pločevine pa se raz¬
lično raztegneta in zaradi različnih dolžin
se podkev skuša izravnati. Pri tem se do¬
takne bližnjega kontakta. Električni tok se¬
daj lahko steče v polni jakosti.

Kako pridemo do bimetalne ploščice? Pre-
piliti moramo stekleno cevko starterja. To
storimo s pilo ali z žagico za injekcijske
ampule ali s pilo za nohte. Cev oblepimo
z dvema ozkima trakovoma obliža ali se¬
lotejpa, tako da tvorita ozek pas v višini
izvodov v steklenem podnožju. Vmes pu¬
stimo ozek pas za piljenje. Namesto obli¬
ža lahko uporabimo tudi lepljiv papirni trak.
S pilo pazljivo pilimo med obližema ves
obroč cevke. Pilimo tako, da se sled pile
vidi kot majhna razpoka. (Dober diamant za
rezanje stekla bi to seveda še bolje opra¬
vil.) če smo s pilo dobro načeli steklo okoli
cele cevke, bo že lahen udarec dovolj, da
se bo razdelila v dva dela. Isto dosežemo,
če s spajkalnikom pregrejemo črto piljenja
in jo nato pod hladnim vodnim curkom
ogladimo. Na mestu risa steklo poči. To
ponavljamo po celem obodu, dokler se cev¬
ka ne prelomi po celem obodu. Tako imamo

TIM 160

pred seboj cel sestav tlivke, plin pa nam
je pri odpiranju žal ušel.

Dobro si oglejte dve žici, od katerih nosi
ena bimetalno podkev. Na to žičko bomo na
hrbtno stan bimetala prispajkali termistor
(slika 2).

imata nosilca še dodatno stekleno kroglico za
mehansko trdnost razdalje vodnikov. Žičko in
bimetal bo segreval prispajkani termistor ob
pretoku električnega toka. Bimetal se bo sku¬
šal izravnati, ker pa ga pri tem ovira druga
žička, bomo le-to na vrhu upognili v majhno
kljuko ter jo zasukali, tako da se s kljuko pri-

OPIS TERMISTORJA

Termistor je podolgovato ploščato telo iz po¬
sebnega sestava oksidov, ki omogočajo polpre-
pustnost materiala v določenih okoliščinah. V
našem primeru je velikost termistorja brez iz¬
vodov 12x5x2mm.  Termistor ima ob vsaki
temperaturi drugačno upornost. Ko teče elek¬
trični tok skozi termistor, se ta segreva, njego¬
va upornost pa temperaturo zmanjšuje. Čim
močnejši je tok, tem manjša je njegova upor¬
nost. Pri isti priključni napetosti se upornost
termistorja zmanjšuje in tok skozi termistor ve¬
ča, dokler se ne ustali. Ustali se, ko pride do
izravnave med dotekajočo energijo, ki jo ter¬
mistor oddaja na svoji površini.

V našem primeru se bomo poslužili lastnosti,
da se termistor segreva, ko teče skozenj elek¬
trični tok. Termistor ima dva žična izvora. Prve¬
ga navijemo s površino termistorja k bimetal¬
ni podkvici ter prispajkamo podkvico na nosilec.
Če je termistor pobarvan na strani prileganja,
to barvo z nožkom previdno odstranimo. Drug
izvor termistorja nam bo rabil za dovod ener¬
gije, t.j. električnega toka in ga bomo prispaj¬
kali kar na kovinsko ušesce, s katerega dobiva
nosilec bimetala električni tok. Prvotno zvezo
moramo prekiniti tako, da odščipnemo odvečno
žico na steklenem podnožju ali v notranjosti
steklene cevke, vendar zadnjo le v primeru, če

24 V  24 V
'°— 1 ®—&—

220 V

v -
10X 24 V

24 V

utripalka

Sl. 3

lega podkvi. Tako smo dobili točkasti stik med
bimetalom in drugo žičko že v hladnem stanju.
Dobili smo torej nasprotno funkcijo oziroma na¬
logo bimetala. Pri segrevanju bimetal v našem
primeru namreč prekine tokokrog.

UMERJANJE:

Utripalnik umerimo s premikanjem oziroma od¬
mikanjem nožiče kontakta v notranjosti bimeta¬
la v hladnem stanju. Pri želeni temperaturi nam
bimetal mora odklopiti, kolikor se to ne zgodi,
moramo nožico nekoliko odmakniti. Umerjeni
utripalnik pokrijemo s steklenim pokrovčkom,
ki smo ga poprej odpilili. Zalepimo ga lahko
s selotejpom ali trajno z lepilom UHU 4- plus,
pri tem pa pazimo na izvod termistorja. Na iz¬
vod nataknemo izolacijsko bouggier cevko. Kon¬
denzator C na sliki št. 1 nam bo rabil za ga¬
šenje obločne iskre na kontaktih ob prekinitvi
tokokroga. S tem bomo podaljšali življenjsko
dobo kontakta, torej naše napravice, dosegli
pa bomo tudi enakomerno delovanje utripalni-
ka. Vse pokrijemo z aluminijastim pokrovčkom,
zakrivimo ušesca, ko smo že prispajkali na ko¬
vinske nožiče izvoda termistorja, kontakta iz
notranjosti bimetala ter vzporedno z obema
izvodoma kondenzatorja. Predelani starter za
fluorescenčne svetilke, sedaj »odklopno stika¬
lo«, vstavimo v ustrezno podnožje, le-tega pa
priključimo v serijsko vezje žarnic.

UPORABA: Izdelani utripalnik je uporaben pri
nižjih istosmernih in izmeničnih napetostih. Nje¬
gova uporaba je primerna v nizu 24 V ali 12 V
žarnic. Seveda smemo na 220 V priključiti 10 oz.
20 (10 sveč.) žarnic. Žal tako izdelani utripal¬
nik nima dolge življenjske dobe, ker ni iz od¬
pornega materiala in ker ni v plinu, ki bi pre¬
prečeval oksidacijo. Toda za naslednje novo¬
letne praznike si boste izdelali novega. Pri de¬
lu pod napetostjo morate upoštevati navodila
o ravnanju z napravami pod električno nape¬
tostjo. Celotna naprava vas bo stala kakih 20,00
dinarjev.

TIM 161

OD FIZIKE ; (
DO GEOLOGIJE

Mario Pleničar

V naravi dobimo primesi železa v mnogih kam¬
ninah. Rdeča barva gline, glinastih skrilavcev,
apnenca in dolomita izvira navadno od železo¬
vih primesi (železovega hidroksida). Železo je
tudi v mnogih rudah, na primer v boksitu, o
katerem smo pisali že v prvi številki TIM-a. V
takih primerih je železo nezaželena primes, ki
zmanjšuje vrednost rude. Pogosto železove rude
le spremljajo ostale mineralne surovine, kot so
svinčevi in cinkovi minerali. Pirit ali železov
kršeč, ki kristalizira v obliki lepih kock z zla¬
tim sijajem na površini, je spremljevalna že¬
lezna ruda v svinčevih in cinkovih ležiščih.
Železo se izplača izkoriščati šele v primeru,
če je v rudi vsaj 50 % železovega oksida. Če¬
prav imamo v Sloveniji precej nahajališč žele¬
zovih mineralov, je prav malo rude, ki bi se
jo izplačalo izkoriščati. Danes izkoriščamo naj¬
več siderit ali železov karbonat (Fe 2 C0 3 ) in he-
matit (Fe 2 0 3 ), v preteklem stoletju pa so dobi¬
vali pri nas železo največ iz limonita ali žele¬
zovega hidroksida (Fe 2 0 3 . n H 2 0).

Po Dolenjskem in v Beli Krajini je precej na¬
hajališč slabše limonitne rude, ki so jo vozili v
staro fužino na Dvoru ob Krki. Ruda se dobi
v obliki velikih rdečkastih in rumenkastih ko¬
sov med rdečo ilovico. Tako rudo so izkoriščali
med Krko in Temenico okrog Dvora, Žužem¬
berka, Št. Vida pri Stični, Dobrniča, Trebnjega,
Straže in Toplic. Tudi v Beli Krajini okoli Črnom¬
lja in Metlike je precej take rude. Ta nahaja¬
lišča so danes večinoma pogozdena. V gozdu
najdemo navadno plitve in široke jame, ki so
še komaj vidne. Mestoma so gozdna tla le rahlo
valovita. Ta limonit je navadno nastajal v nek¬
danjih močvirjih.

Na tak nastanek jasno kaže limonit v obliki
nekaj centimetrov debele skorje na delno še
danes močvirnatem, delno pa pogozdenem
ozemlju severovzhodno od Brežic. Tam je se¬
verno od vasi Gaberje območje, imenovano Že¬
lezne jame. Rudo so tod dobivali v preteklem
stoletju, verjetno pa že tudi prej, kajti blizu
tam, v zaselku Pestače, je neki kmet našel pli¬
tvo jamo, v kateri so rudo talili. V tej jami
je še danes videti precej žlindre. Podobne jame
dobimo tudi v gozdu na Gorjancih nad Kosta¬
njevico pri vasi Ržišče.

Nekoliko boljša železna ruda je hematit. Ostan¬
ke izkopavanja hematita si lahko ogledamo pri
Hrastnem severno od Mokronoga. Nahajališče
je že nekoliko v hribih, vendar je lahko dostop¬
no. Rovi in jaški starih rudarskih del so v rde¬
čem glinastem skrilavcu, peščenjaku in breči
permske starosti. Ozemlje je pogozdeno, zato je
najbolje vprašati domačine v vasi Hrastno, da
pokažejo, kje so nekoč dobivali železno rudo.
Nahajališča so prav blizu vasi.

To rudo so odkopavali že leta 1857. Latnik rud¬
nika je bil grof Auersperg. Tudi odtod so dobi¬
vali surovino za topilnico v Dvoru pri Žužem¬
berku. Ko je ta fužina prenehala delati, je za¬
mrla tudi rudarska dejavnost v Hrastnem. Po¬
novno so raziskovali rudišče leta 1912 in 1937.
Po drugi svetovni vojni je Geološki zavod iz
Ljubljane izdelal več razkopov, da bi ocenil
gospodarsko vrednost nahajališča. Zaloge so raz¬
meroma majhne in zato se izkoriščanje ne bi
izplačalo.

Ugotovili so, da nastopa ruda kot vezivo v kre¬
menovem peščenjaku in kremenovi breči. Ta ru¬
da je nastajala obenem s peščenjakom v davni
geološki preteklosti. Takrat se je širila na na¬
šem ozemlju puščava. Le od časa do časa je
prišlo do hudih nalivov. Voda je nanosila raz¬
padli material, ki je vseboval tudi železno rudo.
Ta grušč se je kopičil v plitvih kadunjah pu¬
ščave. Železovi minerali so prešli v raztopino
in se odložili v obliki prevlek okrog kremeno¬
vih zrn. Kremenova zrna so se pozneje sprijela
v peščenjak in brečo.

Bohinjske fužine so dobivale surovino deloma
iz neposredne okolice, to je Rudnem polju,
okrog Lipance, Mesnovca, Gorjuš in Koprivni¬
ka. Tu dobimo predvsem tako imenovani bobo¬
vec. To je limonit, ki nastaja v vodi ali v moč¬
virju in ima obliko temno rjavih ali črnih kro¬
glic, ki so sprijete v večje kopuče.

Jeseniško železarno so postavili blizu nekoč po¬
membnega slovenkega železnega rudnika Sav¬
ske jame. V Savske jame vodi cesta iz Plavža
pri Jesenicah. Glavna ruda je tu siderit, to je
železov karbonat.

Na površini danes ne najdemo več rudnih po¬
javov. Okrog rudišča najdemo raztresene kose
apnenca, na katerih so prevleke rjavega sideri-
ta. Siderit je delno spremenjen v limonit, ki
je rjavkaste in rumenkaste barve. Včasih je tudi
rdeč. Na območju starih rudarskih del so od¬
vali in na njih dobimo še najlepše primerke
železovih rud. Precej kosov dobimo tudi ob nek¬
danjih kolovozih, po katerih so odvažali rudo.
V Savskih jamah je nastala orudenitev v kar-

TIM 162

bonskem apnencu, v tako imenovanih javorniških
skladih. Tak temnosiv apnenec leži v obliki leč
in plasti med sivim glinastim skrilavcem in kre¬
menovim peščenjakom. Apnenec, skrilavec in
peščenjak pripadajo karbonskim plastem, ki so
nastajale v plitvem morju. Še vedno si razisko¬
valci niso edini v tem, ali je nastala železna
ruda istočasno kot karbonske kamnine, ali pa
šele pozneje. Nekateri so namreč mnenja, da
so železo prinesle šele pozneje s seboj mine¬
ralne raztopine, ki so prihajale iz zemeljskih
globin. Ruda je nastajala ob razpokah v apnen¬
cu, deloma pa so raztopine topile apnenec in
na njegovo mesto odlagale železove soli.
Podobnih rudišč, kot so Savske jame, poznamo
v Karavankah še več. Med rekama Hudinjo in
Pako na območju med Velenjem in Vitanjem
poteka sideritna cona, to je pas, v katerem se
dobi sideritna železna ruda, delno že spreme¬
njena v limonit. Tudi tukaj dobimo rudo v kar¬
bonskem peščenjaku. Na ta pas so vezana na¬
hajališča siderita v Hudinji, v Vitanju in Paki
pri Velenju.

Pojavi železnih rud so tudi na severnem pobočju
Velike in Male Kope na zahodnem delu Pohorja.
Tam so odkopavali rudo v osemnajstem in de¬
vetnajstem stoletju. Od različnih železovih mi¬
neralov, ki se tam dobijo, omenimo magnetit,
pirit in pirotin. Prvi je železov oksid (Fe 3 0 4 ),
drugi železov sulfid ali kršeč (FeS 2 ), tretji pa
železov sulfit (FeS). Poleg teh železovih mine¬
ralov dobimo še bakrove, redkeje svinčeve.

Na rudišču Planina in Hudi kot na Pohorju do¬
bimo najlepše primerke na odvalih starih odko¬
pov. Kosi magnetita so veliki do 1 dm. Ti rudišči
sta nastali tako, da je prodrla lava in z njo
vred tudi razni plini iz zemeljske notranjosti
do apnencev in skupno so povzročili tu neka¬
tere spremembe.

Železova nahajališča Vitanjskega niza in pohor¬
skih rudišč so predstavljala podlago, ali kot da¬
nes rečemo, »surovinsko bazo« mislinjskega fu-
žinarstva.

Rudniki v okolici Olimlja pri Podčetrtku, kjer
je znano termalno kopališče »atomske toplice«,
so delovali v devetnajstem stoletju. Že ime hri¬
ba Rudnica, na katerem so razširjeni, kaže, da
so rudno bogastvo tega območja poznali že od
davna. Leta 1878 je tam obratovalo 17 rudnikov.
Kopali so limonit.

Na našem ozemlju so talili železno rudo že Iliri
in Kelti. Zelo verjetno so uporabljali boksitno
rudo, ki vsebuje tudi mnogo železovega hidro¬
ksida. Tako rudo dobimo pri Borovnici na Ko-
pitovem griču in pri Turjaku. Poleg tega so
uporabljali limonitno barjansko rudo, ki so jo
kopali po Dolenjskem in okoli Bohinja. Mnoga
stara najdišča ilirske in keltske kulture so bila
verjetno rudarske naselbine. Bližina nahajališč
železne 'rude ali tudi drugih rud ter precejšnja
množina najdenih kovinskih izdelkov v grobiščih
ter starih naselbin nas navaja na tak sklep. Ta¬
ka nahajališča so Vače nad Litijo. Mokronog,
Vinkov vrh pri Dvoru in Cerknica na Notranj¬
skem.

Rudarska tradicija se je nadaljevala še v rim¬
sko dobo in v srednji vek. Štajerska je v tem
času veljala poleg Češke, Moravske, Turingije,
Siegerlanda, Harca, Pfalza in Porenja za svetov¬
no nahajališče železne rude.

V srednjem veku je bilo pri nas fužinarstvo
razvito zlasti na Gorenjskem. Še v preteklem
stoletju je bila rudarska dejavnost pri nas do¬
sti bolj živa, kot je sedaj. To je razumljivo, ker
so se tedanje topilnice zadovoljevale z revnej¬
šo rudo. Današnje železarne dobivajo izvrstno
rudo iz bosanskih rudnikov, ležišča slabše rude
pa so ostala zapuščena. Če bodo kdaj bogata
rudišča izčrpana, bodo vsekakor postala tudi
slovenska nahajališča revnejše rude ponovno za¬
nimiva. Ta čas je sicer še daleč, ker na svetu
vedno znova odkrivajo bogata nahajališča naj¬
različnejših mineralnih surovin, med njimi tudi
železna. Vendar ni nikoli odveč poznati to, kar
imamo doma, ker se ne ve, v kakšnih okolišči¬
nah nam bo lahko še koristilo.

POSREBRITEV STEKLENIH PREDMETOV

Perkavac Janez

Steklene okraske za novoletno jelko je ze¬
lo lahko posrebriti. Tega se ponavadi ne
spomnimo, pa jih kupujemo v trgovinah za
drag denar. Kdor ima možnost, da si izde¬
la steklene krogle —- za to potrebuje do¬
ber plinski gorilnik in nekaj steklenih cevi
— bo kaj lahko tudi posrebril te predmete.
Seveda čisto brez kemije ne bo šlo. Pa
poglejmol

Kadar vlivamo raztopino alkalije v raztopi¬
no srebrovega nitrata, nastaja temna obo-
rina. Pričakovali bi, da nastaja srebrov hi¬

droksid. Pa ni čisto tako. Nastaja srebrov
oksid (deloma hidratiziran), ki se zelo rad
raztaplja v vodni raztopini amoniaka. Kom¬
pleksna spojina, ki je tako nastala, je brez¬
barvna, njene ione pa zapišemo takole:
[Ag (NH 3 ) 2 ] + .

Iz raztopin, kjer je srebro kompleksno ve¬
zano na amoniak, se zelo lahko izloči čisto
srebro v obliki zelo finih delcev. Potreben
je le primeren reducent. Glukoza se ob¬
nese najbolje. Izločeno srebro se kar samo
od sebe prime stekla, in posoda, v kateri

TIM 163

smo izvedli redukcijo, je z zunanje strani
srebrna, znotraj pa rjava.

Sedaj pa na delo! V destilirani vodi razto¬
pimo 2 do 5 g srebrovega nitrata AgN0 3
na 100 ml vode. V to raztopino po kapljicah
dodajamo koncentrirano raztopino amonia¬
ka v vodi (NH4OH) in dobro mešamo. Naj¬
prej nastane temno rjava oborina, nato pa
se ta v hipu raztopi, ko smo dodali dovolj
amoniaka. Tako je raztopina za posrebritev
pripravljena. Če jo ne bomo takoj porabi¬
li, jo moramo shraniti v temni steklenici
(rjavi ali zeleni).

Reducent — glukoza je lahko v raztopini,

ali pa jo uporabljamo kar neraztopljeno.
Če se odločimo za raztopino, bomo glu¬
kozo raztopili v destilirani vodi. Raztopina
pa naj bo 10 do 20 procentna. To pomeni,
da bomo raztopili 10 do 20 g glukoze v
80 ml destilirane vode. Lahko pa glukozo
kar neraztopljeno dodajamo raztopini sre¬
brovega nitrata.

Steklen predmet, ki ga bomo posrebrili,
skrbno operimo v detergentu in v vodi in
vlijmo vanj nekaj raztopine srebrovega ni¬
trata. Tej raztopini dodajamo prav toliko
raztopine glukoze, ali pa kar odgovarjajo¬
čo količino neraztopljene glukoze. Odprtino
— če gre za stekleno kroglo — bomo za¬
tisnili s prstom. Toda delati moramo v gu¬
mijastih rokavicah! Raztopina srebrovega
nitrata zelo razjeda kožo!

Sedaj je vse pripravljeno, da steče reak¬
cija — redukcija. Predmet potopimo v to¬
plo vodo in ga tam podržimo tako dolgo,
da postanejo stene srebrne. Seveda mora¬
mo pri tem poskrbeti, da bo raztopina ena¬
komerno oblivala vse stene. Ko je predmet
enakomerno posrebren, izčrpano raztopino
zavržemo, notranjost predmeta pa operemo
pod tekočo vodo.

PREPARIRANJE METULJEV

Danica Honzak

V prejšnji številki smo opisali, kako pre¬
pariramo gosenice za biološko zbirko. Pri
tem smo seveda opustili opis shranjevanja
gosenic v alkoholu, ker potrebujemo za na¬
šo biološko zbirko le suhe primerke go¬
senic, bub in metuljev.

Za prepariranje metuljev potrebujemo po¬
sodico s strupom, kjer bomo metulja z de¬
belejšim telesom usmrtili, nadalje potre¬
bujemo dolge bucike (entomološke igle)
iz nerjavečega jekla in to različne debe¬
line. Najbolje je, da si nabavimo entomo¬
loške igle od št. 0 — 5. V tej zbirki ento-
moloških igel je št. 0 najtanjša in 5 najde¬
belejša bucika. Lahko pa si nabavimo še
tanjše entomološke igle za prav majhne
metulje. Takšnih igel potrebujemo najmanj
100, zakaj že za razpenjanje in pritrjevanje
enega metulja jih bo treba 10 do 11. Do¬
bro je, če boste pri delu imeli tudi pin¬

cete, vsaj eno s tankima konicama, eno
z lopatastima in eno z zakrivljenima tan¬
kima konicama. Pri roki naj bo še tanka
igla, nabodena na leseno držalo.

Pripraviti si moramo še najvažnejše, to je
razpenjalno desko. Potrebujemo bukove de¬
ske, in sicer 3 kose. Pri razpenjalni deski
je važno predvsem tole: ustrezno širok in
dovolj globok jarek za trup ter stranici z na¬
gibom proti jarku. Mere so naslednje: dol¬
žina 33 cm, širina zložene razpenjalne de¬
ske je 12,4 cm. Slika 3 nam nazorno kaže,
kako sestavimo med seboj dele razpenjalne
deske. Spodnji del vidimo na sliki 1.
Vanj vložimo kotno pločevino, ki naj bo
1 mm debela. Njen vodoravni del je širok
20 mm, višina pa je 17 mm. Zatem pritrdi¬
mo zgornja dela, ki ju vidite na sliki 2.
Pazite, da bosta deski imeli nagib proti jar¬
ku, kjer bo pritrjen metuljev trup. Ta na-

TIM 164

gib naredimo tako, da sta deski proti jar¬
ku visoki komaj 9 mm, na zunanjih straneh
pa po 15 mm. Levo desko pritrdimo z dve¬
ma vijakoma na levo polovico vodoravnega
dela pločevine. Desno desko pa pritrdimo
z vijakom na spodnji del razpenjalne de¬
ske, tako kot je razvidno iz slike 3. Pa¬
zite, da bo žleb prost za premikanje ploče-

e = vijak, s katerim pritrdimo levo polo¬
vico razpenjalne deske
f = pločevina

g = ravne vzporedne črte, narisane s

svinčnikom

e f

Znamenja za slike 1, 2 in 3:
a = vijak, ki drži desno zgornjo polovico
razpenjalne deske

b = vijak za reguliranje širine jarka za
metuljev trup

c = mehko polnilo (pluta in podobno)
d = žleb, kjer drsi vertikalni del ploče¬
vine

Sl. 4 Poenostavljena razpenjalna deska
Znamenja za risbo št. 4:
a = vijak za reguliranje
b = vijakova matica
c = podolgovata odprtina na levi deski.

S pomikanjem na levo ali desno širimo ali
pa ožimo jarek za metuljev trup.

TIM 165

vine. Sedaj potrebujemo le še večji vijak
za naravnavanje širine. Tega pritrdimo na
levo polovico spodnjega dela razpenjaine
deske — kot kaže skica. Kadar razpenjai¬
ne deske ne potrebujemo, sta oba gornja
dela tesno drug poleg drugega, jarek je
zakrit. Ko pa želimo preparirati metulja, od¬
vijemo vijak za reguliranje (slika 3) in iz¬
vlečemo levo polovico razpenjaine deske
za toliko milimetrov, kolikor je debel me¬
tuljev trup — pri večjih metuljih več, pri
manjših pa manj.

Ne pozabite žleb spodnjega dela razpenjai¬
ne deske napolniti z mehkejšo snovjo, ker
sicer ne boste mogli zabosti iglice ali pa
vam bo to povzročalo težave.
Poenostavljeno razpenjalno desko si nare¬
dimo iz treh deščic, kot kaže slika 4.
Deščice, kamor pritrdimo metulje, so prav
toliko nagnjene kot na prejšnjem modelu.
Ker pa so v tem primeru vijaki za naravna¬
vanje širine na obeh straneh leve zgornje
deščice, moramo celotno dolžino razpenjai¬
ne deske povečati za 7 cm, tako da nam
ostane še vedno 33 cm uporabne dolžine
deske. Tudi v tem primeru narišemo vzpo¬
redne črte na deščicah, kjer bomo razpe-

Dijakinja bežigrajske gimnazije razpenja me¬
tulja na poenostavljeni razpenjaini deski,
ki jo je naredila v osnovni šoli.

njali metuljeva krila. Vijake z matico boste
kupili v prodajalnah z železnino. Desna
zgornja deščica je pritrjena na spodnjo de¬
sko, levo zgornjo deščico pa držita samo
vijaka.

Metulje uspešno prepariramo, če jih pra¬
vilno prebodemo skozi sredino prsnega de¬
la. Pri tem velja načelo: Pravilno nabada¬
nje je pol prepariranja.

NEKAJ 0 LEPLJENJU SESTAVNIH DELOV

Daleč so že tisti časi, ko smo uporabljali edi¬
nole mizarski klej. Treba ga je bilo namakati,
kuhati in pri tem hraniti v dvojni posodi, da
se ne bi zažgal. To je bilo dokaj zamudno in
zato je kar prav, da je mizarski klej odšel v
pozabo; marsikdo se ga sploh ne spominja več.
Mizarski klej je nadomestilo hladno EXPRES
lepilo, ki smo ga morali dobro zmešati z vodo
in mu nato dodati nekoliko kisline, ki je bila
v steklenički priložena lepilu. Tako pripravljeno
lepilo pa je bilo uporabno le nekaj ur in njegova
prednost — nič kuhanja — je bila dvomljiva.

V svetu zelo poznano VINAVIL lepilo je pri
nas začela izdelovati tovarna IPLAS v Kopru
pod imenom RIVIKOL. To lepilo si je kmalu
utrlo pod med ljudi in danes mizarji skoraj ne
uprabljajo več drugega lepila. To lepilo pa je
kot nalašč tudi za naše mlade modelarje.
RIVIKOL lepilo je obstojno in ga ni treba po¬
sebej pripravljati. Vedno je pripravljeno in ga
lahko kar takoj uporabljamo. Če pa le postane
pregosto, ga nekoliko razredčimo kar z navadno
vodo in zopet bo rabilo vojemu namenu.

Kako lepimo z Rivikol lepilom? Stične ploskve
ne smejo biti pregladke, kajti les je sestavljen
iz mnogo drobnih celic, v katerih je voda, in
ko le-ta izhlapi iz njih, pravimo, da je les suh.

V te male odprtinice mora prodreti lepilo, zato
stične ploskve ne smejo biti preveč gladke. Z
glajenjem bi te odprtinice zamašili in lepilo ne
bi moglo vanje. Zato po stičnih ploskvah po¬
tegnemo z grobim raskavcem ali pa kar z rašpo.
Vedno skušamo namazati obe stični ploskvi
in ko oba dela spojimo, ju poskušamo med se¬
boj kar najbolj stisniti. Pritisk bo lepilo poti¬
snil v vsako najmanjšo odprtinico, kar je nuj¬
no, če hočemo, da bo lepilo dobro držalo. Le¬
pila mora biti vedno toliko, da pri stiskanju pri¬
teče pri straneh veh.

Ko smo vse zalepili, moramo pustiti izdelek
pri miru vsaj 8 ur, po tem času pa lahko spo¬
ne odstranimo. Če smo dele zalepili in jih
še zabili z žeblji, je toliko bolje, ker pustimo
žeblje v lesu. Izdelek torej lahko vzamemo v
nadaljnjo obdelavo že po osmih urah, toda naj¬
bolje je, če ga pustimo pri miru čez noč in
ga tako sušimo vsaj 15 ur. Pri tem seveda
ne smemo imeti izdelka na mrazu, ker bi le¬
pilo zmrznilo.

Rivikol lepilo, pomešano z drobnim žaganjem
ali pa z lesno moko, nam dobro služi kot kit.
Če je nanešen v debelejšem sloju, potrebuje
več časa za sušenje.

TIM 166

TIMOV BOB

Tone Pavlovčič

December nas je pripeljal v zimo in zima
nam nudi razvedrilo na svoji beli snežni
odeji. Sankanje, smučanje, drsanje in kaj
bi sploh še naštevali; najbolje bo, da se
kar odločite, kako se boste letos zabavali.
Svetujemo vam sankanje, in to sankanje
z bobom, ki si ga boste izdelali sami.
Tokrat bo vaš izdelek precej velik, zato pa
vam bo nudil obilo zabave in razvedrila.
Izdelava boba vam ne bo delala težav, za¬
to kar pridno zavihajte rokave in na delo!
Potrebujete nekaj kosov panel plošče za
obe stranici, sedež, prednjo in zadnjo ste¬
no. Panel ploščo dobite pri vsakem mizar¬
ju in za vašo rabo bodo primerni kar ne¬
koliko večji odpadki. Načrta ni treba pove¬
čevati na papir, pač pa mere prenesete
kar na les. Ko ste mere z načrta prenesli
na les, ponovno preglejte, če je vse v redu
in nato tiste črte, ki so pravilne, potegnite
s kemičnim svinčnikom, črte bodo tako bolj
vidne in ne bo bojazni, da bi žagali narobe.
A, B, C, D, E, F in G označujejo posamezne
dele, označujejo pa tudi vrstni red sestav¬
ljanja vašega boba. Torej izdelate najprej
obe stranici in nato vstavite med obe zad¬
njo steno in v utor na kljunu stranic pred¬
njo steno. Vse stične dele namažite z le¬
pilom in jih še pribijte med seboj z žeblji.
Sedež prav tako namažite z lepilom in za¬
bijte na svoje mesto. Sedež vam bo obe
stranici postavil popolnoma vzporedno in
zadnjo steno pravokotno na obe stranici.

Na vrsti je ščit, katerega prav tako najprej
namažite z lepilom in nato pribijte na us¬
trezno mesto. Za ščit vzemite tanjšo veza¬
no ploščo. Ščit bo preprečeval, da bi sneg
letel v bob in vaše noge bodo na suhem.

Ko izbirate vezan les za dno, pazite, da
bodo letnice lesa potekale tako kot so na¬
risane na načrtu, ker boste dno le tako
lahko lepo uvijaii po obliki stranic. Zato
vzemite daljši kos plošče in jo prilepite in
pribijte najprej na zadnjo steno in nato le¬
po počasi po stranicah,, dokler je ne pritr¬
dite tudi na prednjo steno. Vse, kar gleda
prek roba, odžagajte in z obličem zgladite,
vendar šele potem, ko bo lepilo suho.

S črko »G« sta označeni dve krmilni ro¬
čici, za kateri uporabite bukov les. Na me¬
stu, ki je označeno na načrtu, napravite
luknjo in prav tako tudi na obeh stranicah.
Skozi te luknje vtaknete z notranje strani
10 mm vijak, nanj podložko in dve matici,
ki ju med seboj zategnete, pri tem pa pu¬
stite ročici toliko prostora, da se lepo pre¬
mika. Z obema ročicama uravnavate smer
boba prav tako, kot ste sani uravnavali z
nogami. Pod ročico lahko na stranico pritr¬
dite košček lesa, tako da vam ročica ne
pade naprej in se lahko ustavi.

Vožnja z bobom je pravi užitek, je pa tudi
lahko nedokončana vožnja, kajti nikdar ne
smete sunkovito potegniti samo ene ročice,
ker vas bo takoj zatem vrglo iz vozila.
Bob je enosedežen, lahko pa vzamete na
vožnjo tudi vašega mlajšega bratca ali se¬
strico. Z bobom lahko tudi tekmujete, saj
za izdelavo ne potrebujete več kot 30 ur
(bolj spretni ga lahko izdelajo v 10—15
urah) in zato si lahko vsak izdela svoj bob.
Učitelji tehničnega pouka ga lahko porabijo
za šolski izdelek in z učiteljem telesne
vzgoje lahko priredite prava tekmovanja.
Dajemo vam načrt in navodila, vi pionirji
ali pa morda tudi tovariši za tehnični pouk
nam sporočite, kakšni so pri tem bili vaši
finančni izdatki, koliko vas je bob stal in
kako ste se z njim zabavali v zimskih počit¬
nicah. V uredništvo pa pošljite slike vaše
razredne ali pa šolske skupine s TIM-ovimi
bobi.

Kosovni seznam TIM-ovega boba:

TIM 167

OJ TA VOJAŠKA
^...

ENOSTAVNE

ZVEZE

Ivo Tominc

Danes, ko živimo v obdobju pomembnih
tehničnih dosežkov, ne moremo mimo iz¬
rednih tehničnih dosežkov v zvezah. To še
posebno velja za zveze v oboroženih silah.
In tako je tudi res: v sodobnih letalskih,
pomorskih, raketnih in drugih enotah, pa
celo v pehotnih, se za medsebojne zveze
in poveljevanje ter obveščanje uporabljajo
najsodobnejša in tehnično zelo izpopolnje¬
na sredstva za zveze. Toda kljub temu tudi
danes, celo v letalstvu in pomorstvu, še
vedno uporabljajo zelo enostavna in že zelo
stara sredstva za zveze. Precej nenavadno
se sliši, pa je res tako.

Beseda je namreč o signalnih zvezah. To
je najstarejši način sporazumevanja med
ljudmi na večjih oddaljenostih, pa tudi med
enotami in poveljniki vojaških enot. in ker
so signalne zveze najenostavnejše, čeprav
jih uporabljajo že zelo dolgo (stare so to¬
liko kot oborožene enote), so tudi zelo po¬
ceni. V oboroženih silah jih še vedno po¬
gosto poslužujejo, včasih pa ostanejo sig¬
nalne zveze celo edina možnost za spora¬
zumevanje in tudi poveljevanje.

Še takrat, ko so se prve skupine ljudi str¬
nile v vojaške enote, jih je poveljnik za iz¬
vrševanje njihovih nalog opozoril s signa¬
lom. Najprej je bil to le njegov glas, po¬
zneje so kot signalna sredstva uporabljali
bobne pa trobente. To so bili zvočni sig¬
nali. Še pozneje so začeli uporabljati signa¬
le s svetlečimi kroglami, toda daleč pred
njimi je že bil ogenj, ki je služil kot svet¬
lobni signal. Tako lahko ugotovimo, da so
za začetek mnogih bitk uporabili ogenj ali
pa dim kot znak, šele potem so za signale

. SABLJA

začeli uporabljati svetilke in rakete. Toda
takrat, pred mnogimi desetletji, so s signa¬
lom največkrat lahko sporočili le eno sa¬
mo besedo, vnaprej dogovorjeno. Pozneje,
ko so se sredstva za signalne zveze izpo¬
polnjevala in je človekova iznajdljivost še
napredovala, so z različnimi signali sporo¬
čili lahko celo vrsto besed, pa tudi celotno
vojaško sporočilo. Danes signali ne odpo¬
šiljajo več celotnih sporočil o izvršeni na¬
logi vojaške enote, še vedno pa s signali
odpošiljajo krajša in jedrnata sporočila ali
pa ukaze.

Kaj je pravzaprav signal?

To je vsak znak, s katerim pritegnemo po¬
zornost ali pa z njim nekaj sporočamo. Je
zelo različnih oblik, zvočen ali vidljiv, ima
tudi zelo različno časovno trajanje. In če¬
prav že dolgo uporabljajo različne signale
.s tehničnimi sredstvi za zveze, kot so ra¬
dio, telefon in telegraf, o njih danes ne
bomo govorili. Ostali bomo le pri najeno¬
stavnejših.

In kaj je enostavnejše kot vzdrževanje zve¬
ze z zastavicami ali pa s svetilko? V vojni
mornarici na primer še vedno in vsak dan
neštetokrat odpošljejo z ene ladje na dru¬
go veliko število signalov prav z zastavica¬
mi, z eno- ali večbarvnimi ter s svetilkami.
Nov položaj zastavic ali svetilke — In že
je zapisana nova črka! Podobne signale z
zastavicami uporabljajo tudi naši Izvidniki.
Poglejmo najprej nekaj signalov, ki z raz¬
ličnim položajem zastavic ob telesu pome¬
nijo različne črke.

Tudi v prometnih kolonah vojaških enot dan¬
danes še vedno uporabljajo — za vzdrže¬
vanje zveze med vozili —- zastavice. Ti sig¬
nali so kaj preprosti, toda drugačni kot v
pomorskih enotah, da pa se jih razumeti
in zapomniti. Le oglejte si jih na strani 171!
Zelo pogosto pa v oboroženih silah uporab¬
ljajo za zvezo med pehoto in letalstvom
signale z večjimi platni. Zelo pogosto prav
zato, ker je to edina možnost za razume-

TIM 170

vanje, poveljevanje in obveščanje. Takšni
signali oziroma takšen način vzdrževanja
zveze je enak za vse in vsak letalec ga
razume. Kar oglejmo si, kakšni so signali
z belimi platni in kaj pomenijo:

□<

<00
<1

nz\

IZPOLNILI SMO UKAZ

— 1  POTREBUJEMO POMOČ TOPNIŠTVA
PRIPRAVLJAMO SE ZA NAPAD
NAŠE TOPNIŠTVO NAS OBSTRELJUJE
NE RAZUMEM, PONOVITE

Drugače je seveda z ladjo, saj ima manjše
možnosti, da sporoči s svojim manevrom,
kaj namerava. Lahko pa to stori s svetlob¬
nim signalom, ki je dobro viden, posebno
ponoči:

Pilot letala pa z različnimi gibi v zraku lahko
ladji sporoči, naj ga sledi v določeni smeri,
ali pa, da mu ladja ni več potrebna.

Podobni, vnaprej dogovorjeni znaki pa lahko
pomenijo še kaj drugega. Verjetno mnogi
med vami že vedo, da so partizani v na¬
rodnoosvobodilni vojni ponoči s kresovi
označevali, kje naj zavezniška letala s pa¬
dali odvržejo orožje in druge tovore.

TIM 171

Signalne zveze so torej najenostavnejše in
najcenejše. To je njihova dobra stran. Ne
smemo pa pozabiti, da jih lahko opazi tudi
sovražnik. In čeprav jih največkrat ne bo
razumel, bo le lahko odkril, kje se nahaja
tisti, ki signale odpošilja. V vsakodnevni

igri se lahko tudi sami prepričate, da je
res tako. Res pa je tudi, da bodo signalne
zveze ostale še mnogo časa uporabne; in
to celo kljub dejstvu, da so svetlobo, dim
in signalne zastavice že zdavnaj prekosila
druga sredstva za vzdrževanje zvez.

DROBNE ZANIMIVOSTI

Gramofonska glava z iglo na zračni blazini —
to napravo je izumil Američan J. Rabino. Glava
z iglo drsi na zračni blazini in spremlja zvočne
brazde na plošči kot nikoli poprej, zvok pa je
veliko kvalitetnejši.

Šofer je zadremal za volanom — kaj takega
se lahko primeri vsakomur med dolgim poto¬
vanjem. Toda zato so izumili napravo, ki vklju¬
či signal, ki opozori voznika, da upravlja¬
nje avtomobila ni več popolnoma zanesljivo.
Če pa še to ne pomaga, ta aparat ustavi mo¬
tor. (Francija).

Svetloba namesto teme. Nov fotografski papir,
ki so ga izdelali v Franciji, je mogoče in ga
celo morajo razvijati pri dnevni svetlobi. Papir
je pokrit s plastjo cinkovega oksida in posebne
snovi. Pri izdelavi fotografij ga je treba hkrati
osvetliti z navadno in ultra vijolično svetlobo.
Pod učinkovanjem ultra vijoličnih žarkov se snov
razkraja in na tem mestu papir potemni. Po¬
tem negativ snamejo in navadna svetloba de¬
lo dokonča: snov se stopi ob reakciji s cinko-
vim oksidom in obdela svetle dele fotografije.
Ker pa se snov razkraja hitreje, kot reagira
cinkov oksid, je mogoče ves proces izpeljati
brez zatemnitve.

Na zadnji Oiimpiadi je zmagovalec v smuku
zmagal le za osem stotink sekunde. Pa se ne
bi dalo še povečati te hitrosti? Začeli so z na¬
tančnimi poskusi. Na sliki vidite smučarja v aero¬

dinamičnem tunelu. Šele številni poizkusi so
omogočili, da so našli položaj telesa, pri ka¬
terem je aerodinamični upor najmanjši. Izbrali
so tudi blago za obleko, njen kroj, izboljšana
je oblika očal in čelade. Pokazalo se je tudi,
da je treba številko trdno prilepiti na obleko in
ne več privezati.

TIM 172

MLADI jfl*.
® FOTOGRAFI

KAJ MORAMO
VEDETI O FILMU

Oskar Dolenc

O črno belem negativnem materialu, njego¬
vih lastnostih in obdelavi vam je lansko
leto obširno opisal tov. Krisper. Zato se
pri tej snovi ne bomo mudili več, kot da
vse skupaj v grobem ponovimo in spozna-

DIN

ASA

SCHEINER

VVESTON

GOST

oblit s tanko plastjo fotografske emulzije.
Emulzija je gosta tekočina, v kateri sta
raztopljeni želatina in svetločutna snov
(srebrov bromid — AgBr).

Nesenzibilizirana emulzija je rumenkasta in
malo občutljiva. Da bi se povečala njena
občutljivost za svetlobo in barve, ji doda¬
jajo organska barvila ali senzibilizatorje.
Pri tem dobi emulzija sivkasto barvo. Emul¬
zijo lahko nanašamo na steklene plošče,
papir, celuloid, platno.

Ko ob fotografiranju osvetlimo film v ka¬
meri, učinkujejo v tistem delcu sekunde
svetlobni žarki na emulzijo. Na tistih me¬
stih, kamor pride več svetlobe, učinkujejo
močneje, in narobe. Pri razvijanju filma se
na mestih, kjer so žarki učinkovali močne¬
je, izloči več črnega kovinskega srebra,
kjer pa je bilo to učinkovanje manjše, se
izloči manj srebra. Tako dobimo črno-belo
sliko v negativu.

V trgovini s foto materialom lahko vidi¬
mo filme najrazličnejših tovarn. Kvaliteta
filmov je zelo različna, vendar so vsem

skupne tri glavne lastnosti: splošna občut¬
ljivost, občutljivost na barve, gradacija.
Splošna občutljivost filma je označena na
embalaži in na kaseti. V Nemčiji in na splo¬
šno v Evropi je podana s stopinjami po
DIN-u. V Ameriki je podana s stopinjami
ASA. Imamo pa še_ nekatere druge stopi¬
nje občutljivosti. Tu vam navajamo primer¬
jalno tablico znanih mer, ki so v rabi v
raznih deželah, ker se utegnete z njimi več¬
krat srečati. Primerjava ni natančna, mar¬
več le približna, vendar za prakso amater-

naši osvetlitvi, čim občutljivejši film imamo
v kameri, tem krajši mora biti čas osvetlitve.
Pri DIN-stopinjah se nam občutljivost za
vsake nadaljnje tri stopinje DIN podvoji, če
pa vrednost pade za 3 DIN, se zmanjša ob¬
čutljivost na polovico. Oglejmo si na pri¬
meru, kako bi osvetlili enak motiv z ena¬
kimi svetlobnimi pogoji, a z različno občut¬
ljivimi filmi:

15 DIN 18 DIN 21 DIN 27 DIN 30 DIN

1/15 s 1/30 s 1/60 s 1/250 s 1/500 s
Če merimo svetlobo z električnim svetlome-
rom, nam to preračunavanje ni potrebno,
saj ko nastavimo našo občutljivost filma
na svetlomer, smo ga že umerili za naš
film. Tabela nam rabi samo za to, da spo¬
znamo občutljivost filmov. Pri običajni svet¬
lobi uporabljamo filme srednjih občutljivo¬
sti (18—24 DIN). Zakaj ne uporabljamo ved¬
no samo visoko občutljivih filmov s tem,
da uporabimo velike zaslonke ali pa kratke
osvetlitvene čase? Visokoobčutljivi filmi ne
podajajo takega bogastva tonov in so po¬
leg tega zelo grobo zrnati, kar povzroča

TIM 173

pri velikih povečavah vidnost zrna na sami
fotografiji. Zato se pri normalnih osvet¬
litvah visokoobčutljivim filmom raje odpo¬
vemo.

Slabo občutljivi filmi (10—15 DIN) so pri¬
kladni za tehnične posnetke in daljše osvet¬
litve. Imajo drobno zrno, iz njihovih nega¬
tivov lahko napravimo velike povečave.
Vsako področje fotografskega snemanja zah¬
teva ustrezno kvaliteto negativnega mate¬
riala.

Občutljivost za barve nekega filma pome¬
ni, kako svetlo sprejema to barvo na sliki.
Nesenzibilizirana emulzija sprejema le mo¬
dre in vijoličaste žarke, drugih barv spek¬
tra pa ne zaznava. Tak material uporabljamo
za reprodukcijo črtnih predlog in za kopira¬
nje črno-beiih diapozitivov.

Če fotografiramo s tem filmom, na posnet¬
ku ne bomo dobili poltonov, temveč le svet¬
lobe in sence, torej kontrast. Ta film je
občutljiv 7—8 DIN in ga razvijamo pri
oranžni ali rdeči razsvetljavi.

Ortokromatska emulzija ima povečano ob¬
čutljivost za vse barve razen za rdečo. Upo¬
rabljajo jo za zunanja snemanja in tam,
kjer naj bi bili oranžna in rdeča barva na
fotografiji podani v temnejšem tonu. V tem¬
nici razvijamo pri rdeči razsvetljavi.
Pankromatska emulzija je visoko občutljiva
za rdečo in tudi za vse ostale barve. Za¬
radi visoke občutljivosti na rdečo je še po¬
sebej primerna za snemanje pri umetni
luči, ki vsebuje pretežno rumene in rdeče
žarke. Tako nam omogoča snemanje tudi
pri slabši umetni svetlobi. Razvijamo jo v
popolni temi, samo za kontrolo jo za kra¬
tek čas opazujemo pri temnozeleni razsvet¬
ljavi.

Še vedno pa ostane pri vseh filmih visoka
občutljivost za modre žarke, zato pri po¬
krajinskem snemanju v sončnem vremenu
uporabljamo rumenico, ki zadrži vpliv mo¬
drega neba.

Gradacija se imenuje sposobnost negativ¬
nega materiala, da loči vse odtenke preho¬
dov od črnega v belo. V črno-beli fotogra¬
fiji pretvarjamo vse naravne barve v ustre¬
zne odtenke sivega klina, ki obsega izrazite
beline, bogastvo sivih tonov in izrazite
črnine.

Poznamo normalno, trdo in mehko gradacijo
filma.

Normalna gradacija nam podaja vse tone
od izrazite beline prek sivih tonov do po¬
polne črnine. To je idealni negativ. Doseže¬
mo ga, če uporabljamo pankromatski ma¬
terial.

Trda gradacija materiala zaznava predvsem
beline in črnine, sivih tonov pa ne podaja.
Uporabljamo jih za snemanje grafik in re¬
produkcije črno-belih predlog. Mehka gra¬
dacija materiala kaže predvsem sivine, ne
zaznava pa čistih belin in čistih črnin. Gra¬
dacija sama pa je odvisna tudi od kon¬
trastov v motivu in od razvijanja filma.

Za nizko občutljive filme je značilna trda,
za visoko občutljive filme pa mehka gra¬
dacija.

Že pri razdelitvi kamer na formate smo
spoznali tudi različne formate filma. Upo¬
rabljamo fotografske plošče ali (plan) plo¬
ske filme, ki jih vlagamo v kasete. Za ka¬
mere srednjega formata uporabljamo obi¬
čajno zvite filme, ki imajo oznako 120.
Tu imamo lahko 8 posnetkov 6 X 9 cm, 12
posnetkov 6X6cm  in 16 posnetkov 4,5 X
X 6 cm. Ima zaščitni papirnati omot, s ka¬
terim film uvedemo v kamero.

Ker danes prevladujejo maloslikovne ka¬
mere, je tudi 35 mm film največ v rabi. Ime¬
nujemo ga često »Leika-film« (po prvi ma-
loslikovni kameri »LEICA«). Shranjujemo ga
v posebnih malih kasetah, dolg je 1,70 m.
Ta dolžina nam zadošča za 36 posnetkov
formata 24 X 36 mm.

Na trgu je vedno več negativnih materia¬
lov, vendar je priporočljivo, da uporabljamo
vedno iste kakovosti filmov, ker bomo le
tako spoznali posebnosti filma in jih izko¬
ristili pri snemanju.

Negativni material moramo hraniti v su¬
hem prostoru, kjer ni vpliva kemikalij. Pa¬
zimo, da na filmu ne bo prstnih odtisov,
ker bi bili vidni na posnetku! Filma ne vla¬
gajte v kamero pri direktni sončni svetlo¬
bi! Ne puščajte kamere na soncu, pa če¬
prav je v torbici!

Barvne fotografije tokrat ne bomo podrob¬
neje obravnavali. Za barvne fotografije upo¬
rabljamo barvne negative, na katerih se
nam barve v naravi rišejo v nasprotnih —
komplementarnih barvah. Tako nastane barv¬
ni negativ, ki je za osnovo barvni fotogra¬
fiji. Zelo važno je tudi, kdaj je motiv po¬
snet. Tako ločimo filme za dnevno svetlo¬
bo in filme za umetno svetlobo.

TIM 174

Podobno je pri barvnem diapozitivu, samo
da nam tu vmesni negativ ni potreben.
Prednost diapozitivov pred fotografijami na
papirju je v tem, da imajo pravilno posneti
in dobro projicirani diapozitivi desetkrat
večji svetlobni obseg kot fotografija. Svet¬
lobni obseg je razmerje barvnega odtenka
na najsvetlejšem in najtemnejšem mestu
na posnetku in je pri fotografiji na papir
največ 1 : 30, pri diapozitivih pa 1 : 300.
Pogosto se torej zgodi, da na fotografiji ni
vsega, kar se nam je vtisnilo v spomin. Dia¬
pozitiv pa to razmerje desetkrat poveča in
se približa sliki, ki jo je v naravi sposobno
sprejemati naše oko.

Pomanjkljivost diapozitivov je, da barve
sčasoma obledijo. Propadanje pa še po¬
spešuje često projiciranje in nepravilno
hranjenje.

Doslej sta se uveljavila dva formata dia¬
pozitivov: 24 X 36 mm (5X5  cm) in 6 X
X 6cm (7 X 7cm z okvirčki).

Barvni diafilmi se dobijo v kasetah po 20
ali 36 posnetkov. Poznamo tele glavne pred¬
stavnike:

— KODACHROME II, za dnevno svetlobo,
15» DIN, 5900° K;

— KODACHROME II, za umetno svetlobo,
170 DIN, 3400° K;

—- KODACHROME X, za dnevno svetlobo,
190 DIN, 5900° K.

Te filme razvijajo le v KODAKOVIH labora¬
torijih in sta razvijanje in poštnina za na¬
zaj vračunana v ceno filma.

— EKTACHROME PROFESSIONEL EP 120, za
dnevno svetlobo, 18° DIN, 5900° K;

— EKTACHROME X za dnevno svetlobo 19°
DIN, 5900° K;

— EKTACHROME HAUTE SENSIBILITE, za
dnevno svetlobo, 23° DIN, 5900° K;

za umetno svetlobo, 22° DIN, 3200° K.

Pri teh filmih razvijanje ni vračunano v ce¬
no filma in jih lahko razvijete sami, ali pa
jih pošljete v laboratorij. Pri filmih je ozna¬
čen postopek razvijanja. So zelo zanesljivi
in dobri tudi za slabše svetlobne okolišči¬
ne. Pri osvetlitvi dopuščajo večje odmike.

— AGFACOLOR CT 18, za dnevno svetlobo,
18° DIN, 5500° K;

— AGFACOLOR CK 20, za umetno svetlobo,
20° DIN, 2900° K.

Razvijanje in poštnina za nazaj sta vraču¬
nani v ceni filma.

— AGFACHROME 50 S PROFESSIONAL, za
dnevno svetlobo, 18° DIN;

— AGFACHROME 50 L PROFESSIONAL, za
umetno svetlobo, 18° DIN.

Pri teh filmih razvijanje tudi ni vračunano
v ceno filma in ga razvijamo sami ali damo
v laboratorij.

Agfini filmi so občutljivejši za pravilno
osvetlitev kot Kodakovi.

— FERRANIA 3M, CR 50, za dnevno svetlo¬
bo, 18° DIN;

— FERRANIA 3M, CR 50 A, za umetno svet¬
lobo, 170 DIN;

— FERRANIA DIA 28, za dnevno svetlobo,
18° DIN.

Razvijanje, razen pri DIA 28, ni vračunano v
ceno filma, v navodilu je označena vrsta
kemikalij za razvijanje.

— ORVVOCHROM UT 18, za dnevno svetlo¬
bo, 18° DIN;

— ORVVOCHROM UT 21, za dnevno svetlo¬
bo, 21° DIN;

— ORVVOCHROM UK 20, za umetno svetlo¬
bo, 20° DIN.

Razvijanje je vračunano v ceno filma in je
možno samo v specialnih servisih.

— ORVVOCOLOR UT 16, za dnevno svet¬
lobo, 16° DIN;

— ORVVOCOLOR UK 14, za umetno svet¬
lobo, 14° DIN.

Razvijanje ni vračunano v ceno filma, po
originalnih receptih ga lahko razvijete sami
ali pošljete v servis.

FOTOKEMIKA Zagreb pa proizvaja dia film
FK Color RD 17 za dnevno svetlobo, 17° DIN.
Razvijanje je vračunano v ceno filma.

Navedli smo samo nekaj glavnih predstav¬
nikov in to predvsem filme, ki se dobijo
tudi v naših foto trgovinah.

Nekaj splošnih nasvetov:

Za barvno fotografijo je treba uporabljati
kamere, ki imajo objektiv barvno korigiran.
Tako kot pri črno belem filmu, moramo tudi
pri barvnem filmu paziti, da ga ne vstav¬
ljamo v kamero pri premočni svetlobi.
Odreči se moramo prevelikim svetlobnim
kontrastom.

Pri snemanju ne mešajmo dnevne in umet¬
ne svetlobe!

Po posnetju je treba film kolikor mogoče
hitro poslati na razvijanje, ker vlaga in po¬
večana temperatura sčasoma neugodno vpli¬
vata na kemično še neustaljen posnetek.

TIM 175

TEHNIKA !))•

NAŠIH DEDOV

Neumuller Marko iz Maribora, učenec 8. r.
osn. šole bratov Polančič, je poslal v naše
uredništvo tole pisemce in slike, ki jih
tudi objavljamo:

Priloženo vam pošiljam opis detektorja in
fotografiji detektorja in priprave za izdelo¬
vanje fotografij iz svitlopisa, ki jih je na¬
pravil moj stari ata. Kot je iz slike za pri¬
pravo izdelovanja fotografije razvidno, se
ta sestoji iz lesenega okvira, zložljivega po¬
krova in zapiračev. V okvir se vloži svitlo-
pis, na njega fotografski papir. To zapre¬
mo s pokrovom in zatemnimo. Tako pri¬
pravljen svitlopis osvetlimo, odvisno od
kvalitete posnetka, nato ga pa po navadnem
postopku razvijemo.

DETEKTOR

Detektor je sestavljen iz bakelitne škatle,
ki ima na vrhu pokrov. Pod pokrovom je
sedem vtikalnih puš, od katerih je ena za
rezervo. Uporabnih je samo šest. Ena za
anteno, ena za ozemljitev, dve za slušalke
in dve kot priključek za kristal. V škatlici
je tuljava, ki je povezana z anteno in zem¬
ljo ter na vtikalno pušo za slušalko. Kon¬
denzator je povezan z drugo pušo slušalke
ter z držalom za kristal. Zraven je še pro¬
stor za shranjevanje slušalke ter držala za

kristal, kajti tale detektor se da zložiti in
prenašati, ne da bi se poškodoval. Antena
ni posebno zahtevna, kajti nekaj metrov
izolirane žice zadostuje za dober sprejem.
Kot zemlja služi na vodovodno pipo pritr¬
jen kos žice, povezane z vtikalno pušo za
zemljo. Da lahko dobro sprejemam, poiščem
z iglo pravo mesto na kristalu, ki je v mo¬
jem primeru svinčev sijajnik.

Lep pozdrav! Marko

TIM 176

TI, CESTA %mi
»D IN AVTO

BODIMO PREVIDNI, BUŽA SE ZIMA

Marjan Metljak

Jesen odhaja in zdaj zdaj bo zima. Ta letni
čas je poln vremenskih sprememb; dnevi
so kratki, mnogo je megle, dežja, zgodnje¬
ga snega, odpadlega listja na cesti, mraza
in še česa. čeprav vsako leto doživljamo to
dobo, nas vedno znova preseneti, ker pride
kar čez noč. Včeraj je bilo še lepo in sonč¬
no, zjutraj pa se prebudimo v dežju. Te
spremembe in presenečenja pa so za vas
velika prometna nevarnost, posebno na za¬
četku, ko še niste navajeni nanjo. Ozrimo
se malo po prometnih nezgodah.

Lani je bilo na slovenskih cestah skoraj
1090 nesreč, ki so jih povzročili ali bili v
njih udeleženi otroci. Od tega jih je bilo pri¬
bližno četrtina v tem jesensko-zimskem če¬
trtletju in to 13 mrtvih in 228 poškodova¬
nih. Ti številki sta še bolj zaskrbljujoči,
saj so se zgodile nesreče v času, ko ni do¬
sti otrok zunaj, saj je za igro premrzlo,
za zimske igre pa še prezgodaj. Torej ve¬
čina na poti v šolo in iz nje.

Oglejmo si, kakšne nevarnosti prežijo na
vas v tem času in kako se jih boste obva¬
rovali.

Krajši dnevi prinašajo s seboj vrsto ne¬
ugodnosti. Zjutraj, ko greste v šolo, je še
temno, in zvečer, ko se vračate, je zopet
tema. Jutranji čas je bolj nevaren, poseb¬
no takrat, ko se noč umika dnevu. Tedaj
imajo nekateri avtomobilisti že ugasnjene
luči in zato so manj opazni. Prav tako ste
tudi vi otroci manj opazni. Zato morate v
naseljenih krajih hoditi po pločnikih, zu¬
naj naselja pa po skrajni levi strani ceste.
Če vas je več skupaj, potem hodite drug
za drugim in ne vštric. Za kolesarje je
važno, da se bodo vozili po desni strani vo¬
zišča in pravočasno nakazovali smer in se

pred zavijanjem prepričali, če je cesta pro¬
sta. Luči na kolesih morajo biti dobre, od¬
bojna stekla pa ne smejo biti umazana.
Megla je še bolj nevarna, saj je vidljivost
v megli še manjša kot v temi. V megli opazi
voznik pešca, ko je ta oddaljen komaj 10
do 20 m, in to iznenada. Avtomobilist pa
prevozi pri hitrosti 36 km/h 10 m v eni se¬
kundi. Torej vidite, kako pozno vas ugleda
in kako malo časa mu ostane za umikanje.
V megli pa so tudi oznake na cesti manj
vidne, npr. prehodi, za pešce, navadno pa
se megla in tema pojavljata skupaj. Na od¬
prti cesti se v takem času ni preveč do¬
bro dlje časa zadrževati. Tudi v naseljih
naj bo vaša pot iz šole ali v šolo čim kraj¬
ša, hodite po pločnikih, čim manjkrat preč¬
kajte glavne ceste. Ko pa jih prečkate, je
najbolje, da se vas zbere večja skupina,
in ko je cesta prazna, greste brez zadrže¬
vanja previdno na drugo stran. Če vas je
več, vas tudi vozniki prej opazijo. Za ko¬
lesarje zopet velja, da morajo voziti ob
skrajnem desnem robu, če že ni kolesar¬
ske steze. V dežju je najnevarnejši čas v
začetku, dokler cesta ni dobro sprana. Ne¬
varno je zato, ker malo dežja samo zmoči
plast prahu in mastnih madežev na cesti,
tako da nastane na njej tanka, a dokaj
spolzka plast. Pravimo, da je cesta mastna.
Na taki mastni cesti je zavorna pot tudi
za polovico daljša, kot bi bila na suhi. Ko
pa pade dovolj dežja in cesto dobro spere,
se ta nevarnost nekoliko zmanjša. Zato pa
se pojavijo večje ali manjše luže: mimo-
vozeča hitrejša vozila nas poškropijo, dru¬
ga nevarnost pa je, ko se izogibamo teh
luž. če je na pločniku voda, bo pešec lah¬
ko stopil s pločnika na cesto in če se ne

TIM 177

bo poprej prepričal, lahko stopi naravnost
pred vozilo. Kolesarji ob robu ceste pa se
izognejo lahko samo na levo stran, t.j. na
vozišče. V tem primeru tudi njim grozi ista
nevarnost kot pešcem — da se znajdejo
pod kolesi.

Nasploh pa vožnja s kolesom v dežju ni
priporočljiva, posebno še, če se vozite na
kolesu z dežnikom. Z eno roko držite dež¬
nik, z drugo pa vozite kolo. V kako nerod¬
nem položaju se znajdete, ko hočete naka¬
zati smer zavijanja v levo, sami razsmislite.

Pri sneženju nastopajo v glavnem iste ne¬
varnosti kot pri dežju, in še nekaj novih.
Novi nevarnosti sta predvsem v zmanjšani
vidljivosti, zabrisanih oznakah na cesti in
v povečani zavorni razdalji ter možnosti
zanašanja in drsenja. Med sneženjem je
vidljivost zmanjšana zaradi snežink, tako
da vozijo avtomobilisti s kratkimi lučmi.
Zato naj tudi kolesarjem ne bo odveč pri¬
žgati luči. Drugi uporabniki ceste jih bodo
prej opazili in s tem se bodo izognili pre¬
senečenjem. Ko sneg pokrije cesto, so vse
oznake na cesti nevidne. Nevidni so torej
prehodi za pešce, sredina ceste, rob ceste
ni dobro viden, zakrite pa so tudi morebit¬
ne luknje na njej. Na zasneženi cesti je
zavorna pot tudi petkrat daljša kot na suhi
asfaltirani cesti. In še nasvet o zavorah in
zaviranju: na mokrih gladkih cestah zavi¬
ramo mehko, to pomeni, ne sunkovito, si¬
cer nas bo zaneslo. Kolesa morajo imeti
take zavore, da ne blokirajo oz. pri zavi¬
ranju poskrbimo sami, da do tega ne pride.
Pri blokiranju kolo mnogo slabše zavira, kot
če se počasi vrti. Zato so tudi ročne za¬
vore na kolesih boljše kot nožne, »kontra«
zavore. Seveda pa zavorne gumice in plašči
koles ne smejo biti preveč izrabljeni.

V tem letnem času postaja ozračje vsak dan
hladnejše, zato ni nič čudnega, če se ne¬
kega dne zbudite in kaže termometer na
vašem oknu pod ničlo. Na začetku »sezone«
mraza nas vedno bolj zebe kot proti kon¬
cu, ko se že nekoliko privadimo nanj. Da
vas ne bi zeblo, se boste pač oblekli. Ob¬
lekli boste plašč prek jopice, šal okoli vra¬
tu in kapo boste potegnili prek ušes. Tako
je tudi prav. S tem, ko ste se tako oblekli,
pa so vam pričele groziti nove nevarnosti.
Poglejmo, kakšne in zakaj. Zjutraj ste še
zaspani in zebe vas. Da bi vas manj zeblo,

hitite v šolo. Tedaj pridejo na vrsto tele
nevarnosti: ker ste si nadeli tople obleke,
postanete bolj nerodni, neokretni. To po¬
meni, da v primeru nevarnosti počasneje
odskočite, vam na kolesu prej spodrsne.
Prav tako so zaradi obilice oblačil, mraza
in zaspanosti tudi vaši čuti bolj otopeli.
Zato slabše opazujete okolico in sprejema¬
te njene signale. Primer: kapico imate čez
ušesa. Zato slabše slišite oz. kasneje sli¬
šite vozilo, ki pripelje za vami in vas pre¬
seneti. Presenečenja v prometu pa se bolj
malokrat končajo dobro.

Če vas zebe, se oblecite, vendar nikar ta¬
ko, da ne boste ničesar videli in slišali.
Navadno pa se dogaja, da se ti vremenski
in časovni vplivi prepletajo med seboj:
mraz, megla, tema, veter in jutro skupaj
ali spolzka cesta, sneg, tema in še mno¬
žica drugih kombinacij. To tudi pomeni, da
se nevarnosti med seboj seštevajo in še
bolj trdovratno prežijo na vas prav na vsa¬
kem koraku. Varno boste hodili, če boste
dobro poznali nevarnosti, vedeli boste, ka¬
ko se jim da izogniti in kako je treba pra¬
vilno ravnati. Star slovenski rek pravi:
»Vzemi si čas in ne življenja.« O njem
velja razmisliti.

Našim mladim bralcem posredujemo foto¬
grafijo enega izmed križišč v nekem slo¬
venskem mestu. Podobnih križišč je precej,
vendar enakih ni.

Tudi v prihodnje bomo objavljali fotogra¬
fije posameznih zelo prometnih križišč, se¬
veda skoraj vedno iz drugega kraja.

Vaša naloga je, da nam sporočite, v katerem
kraju v Sloveniji je bila fotografija posneta.
V vsaki naslednji številki bomo objavili, kje
smo križišče posneli ter koliko je bilo pra¬
vilnih in koliko nepravilnih odgovorov.

TIM 178

TIMOV

< -

m, n

KAKO

Drago Mehora

m

> VSEVED

VEŽEMO LES Z LESOM

Vsak izdelek iz iesa je sestavljen iz se¬
stavnih delov. Dele smo najprej izdelali,
nato obdelali, sedaj pa jih je treba lepo in
čvrsto povezati in sestaviti. Vedno, pa naj
gre za droban izdelek iz lesa ali pa kar za
kos pohištva, bomo skušali lesene dele
združiti v celoto kar najbolj čvrsto in hkra¬
ti lepo. Razne načine spajanja lesenih de¬
lov imenujemo lesne zveze. Pri tem misli¬
mo na spajanje lesenih delov z lepljenjem
in ne z žeblji ali vijaki. Spajanja z žeblji
se bomo pri naših izdelkih dosledno izo¬
gibali, ker tak spoj ni niti lep niti trden;
lesni vijaki pa so vsaj v nekih primerih
vendarle potrebni.

Izmed mnogih lesnih zvez, ki jih poznajo
mizarji, bomo tu opisali le nekatere najpre¬
prostejše, ki pridejo v poštev pri naših iz¬
delkih in ki jih brez težav in tudi brez po¬
sebnih pripomočkov lahko izvedemo.

Zveze s prepioščitvami

S preploščitvijo spojimo dva kosa lesa pra¬
vokotno ali tudi poševno pod določenim ko¬
tom ali pa les na ta način podaljšamo. Od
orodja potrebujemo poleg zarisovalnih pri¬
pomočkov le žago (lisičji rep) in dleto.
Oba kosa lesa položimo drugega na druge¬
ga, tako kot ju želimo vezati. Širino zari¬
šemo s kotnikom in svinčnikom, globino pa
z mizarskim črtainikom. čitalnik naravnamo
tako, da bomo začrtali točno polovico de¬
beline lesa. Prečne zareze na obeh kosih

zažagamo z lisičjim repom, pri tem kontro¬
lirajmo pravilnost kota s kotnikom. Spoj bo
dober, če bosta oba dela sedla točno drug
v drugega. Ako je spoj na koncu enega ali
obeh kosov, zažagamo še dno preploščitve
natanko po risu za globino. Kadar je pre-
ploščitev v sredini (kosa lesa se križata),
moramo les na obeh delih do globinskega
risa izdolbsti z dletom. Pri tem je treba kos
lesa čvrsto vpeti ali kako drugače pritr¬
diti. Z dletom je treba rezati vedno neko¬
liko navzgor, da ga z udarci ne potisnemo
pregloboko. Ko smo odvečni les odstranili,
izravnamo dno s previdnimi rezi z dletom
ali z nožem. Oba kosa zložimo, popravimo
morebitne majhne nepravilnosti, šele ko
ugotovimo, da se lepo skladata, ju zalepi¬
mo in stisnemo. Spoj, če je potrebno, lah¬
ko še ojačimo z žeblji ali vijaki, vendar bo
to le redkokdaj potrebno. Lepše bo, če oja¬
čimo spoj z mozniki. Mozniki so valjasti
kosi lesa, ki jih potisnemo v enako veliko
izvrtane luknje in zalepimo.

Zveze z rogljičenjem

To so najboljše in najtrdnejše vogalne zve¬
ze. V poštev pridejo zlasti pri škatlah, oma¬
ricah in še marsikje. Poznamo ravne (pravo¬
kotne) in poševne roglje. Zveza s pošev¬
nimi roglji, ki jih še zlepimo, je praktično
neločljiva.

Zvezo z ravnimi roglji najprej začrtamo. Rob
deske razdelimo s šestilom na liho število
enakih delov (3, 5, 7 itd.), nato pa s črtal-

TIM 179

nikom zarišemo roglje. Zarisane točke pre¬
nesemo na drugo desko. Seveda bo na dru¬
gem kosu utor tam, kjer je na prvem kosu
rogelj in nasprotno. Globina utorov mora
biti vedno enaka debelini drugega kosa lesa.
Spajanje s poševnimi roglji je precej težje.
Roglje zažagamo poševno, približno pod ko¬
tom 80°. Seveda je treba prej natanko iz¬
računati širino rogljev in utorov in pazljivo
začrtati na obeh delih. Svetujemo vam, da
za sedaj ostanete pri ravnih rogljih, kjer ne
bo nobenih težav. Tudi roglje izdelamo z
lisičjim repom in dletom.

Zveze z utori

Zveza na utor je preprosta in solidna, če¬
prav ne tako trdna kot rogljičenje. Z uto¬
rom lahko spajamo na vogalu ali nekje v
sredini. Utor zarišemo tako, da drugo de¬
sko prislonimo z robom ob prvo (tisto, v
katero hočemo zažagati utor), potem pa
debelino druge deske zarišemo na prvo. S
črtalnikom začrtamo globino utora, ki naj
ne presega polovice debeline lesa. Na kon¬
cu deske lahko ves utor izžagamo z lisič¬
jim repom, na kakem drugem mestu v plo¬

skvi pa bomo utor izdolbli z dletom, ali
natančneje: stranici utora zažagamo, les
med obema stranicama do začrtane globine
odstranimo z dletom.

Pri zažagovanju utora moramo žagati zno¬
traj risa, ki smo ga zarisali s svinčnikom,
sicer se lahko zgodi, da bo utor preširok.

Zveze na zajero

Pri teh zvezah spahnemo dva kosa lesa
tako, da se stikata v kotu 45°. To zvezo

uporabljamo predvsem pri izdelovanju okvi¬
rov za slike ali okvirov za drugo rabo. Naj¬
preprostejši, a tudi najšibkejši spoj v tem
kotu dobimo, če odžagamo letve pod ko¬
tom 45°, namažemo odžagane ploskve z le¬
pilom in okvir stisnemo. Takšno zvezo pa
je le treba nekako učvrstiti. To dosežemo
tako, da zabijemo v robove okvira blizu
spoja po en žebljiček. Žebljički bodo vidni,
kar ne bo lepo, za to bo bolje, če pribijete
na vse štiri vogale na zadnji strani trikotne
kose pločevine. S tem boste okvir kar do¬
bro učvrstili. V ta namen lahko uporabite
tudi vezano ploščo ali trikotnike iz umet¬
ne mase. Boljše kotne zveze vidite na sli¬
ki, in sicer: zvezo z utorom, z mozniki in
s kovinskimi vložki. Seveda so te zveze
zahtevnejše. Za točen zaris kota 45° upo¬
rabljamo kotnik s tem kotom ali predalčni
jeralnik.

TUM 180

IZUMITELJSKI«

£ KOTIČEK

POIŠČI DRUGO REŠITEV

Marjan Tomšič

Pred skoraj tremi stoletji je znameniti An¬
glež Isaac Nevvton ugotovil: Vsaka akcija
vzbudi enako veliko nasprotno reakcijo. Da¬
nes na temelju tega fizikalnega zakona po¬
tujejo z velikimi hitrostmi, na zemlji in po
vesolju reakcijski avtomobili, reakcijska le¬
tala, različne rakete, raziskovalne in tiste,
ki nosijo v svoji glavi uničujoča razstreliva.
S silo reakcije se je človek odlepil od Zem¬
lje, varno pristal na luni in se z dragoce¬
nimi materiali varno vrnil nazaj.

Kaj je to reakcija?

V napihnjenem balončku molekule stisnje¬
nega zraka udarjajo v stene in povzročajo
pritisk, ki je povsod enakomeren. Iz fizike
vemo, da imata dve sili, ki prijemljeta na
isti premici, sta enako veliki in nasprotno
usmerjeni, rezultanto z vrednostjo nič. Pra¬
vimo, da sta v ravnotežju. Predstavljajmo
si, da imamo v balonu nešteto takih pre¬
mic in parov sil, ki so v ravnotežju. Telo,
v našem primeru balonček, miruje.

Slika 1 Slika 2

Ko balonček pri ustju odpremo, se to rav¬
notežje poruši. Pri odprtini začne zrak od¬

tekati, pritisk pade, na nasprotni strani pa
molekule še vedno udarjajo v steno in jo
odrivajo. Balonček se zaradi te sile, reče¬
mo ji sila reakcije,  začne gibati v sme¬
ri delovanja te sile.

Podobno se dogaja v reakcijskih motorjih.
V prostoru, ki je na enem koncu stalno
odprt (šoba), zgoreva neko gorivo (alko¬
hol, kerosin ali nekaj podobnega). Pri tem
nastajajo velike količine plinov, ki povzro¬
čajo pritisk na stene oziroma reakcijo. Mo¬
tor, in vse tisto, kar je pritrjeno zraven,
se začne gibati v smeri reakcijske sile.

tanki

komandne naprave

Slika 3

Reakcijski motor bi lahko napravili tudi vi
sami. Potrebni pritisk ustvarimo s paro. Pod
valjasto pločevinko, ki ima na odprtini pri¬
trjeno šobo (Lavalova šoba) in je napol¬
njena z vodo, postavimo špiritni gorilnik.
Voda se vplini in kot para izteka skozi šo¬
bo. Če je ta motor pritrjen na ladijski mo¬
del, ga bo sila reakcije gnala v nasprotni
smeri iztekanja pare.

TIM 181

Izvedba na sliki je zelo preprosta, malce ne- iznajdljivosti. Pričakujemo, da boste vaše
praktična in nerodna. Poiskati bi se dalo izume, tako, kot je bilo dogovorjeno v prvi
nove rešitve. Le-to pa prepuščamo vaši številki, čimprej poslali v naše uredništvo.

PREDLOG MLADEGA IZUMITELJA

Samuel Majcen, učenec sedmega razreda
iz Maribora, Ljubljanska 60, je med drugim
napisal: »Sporočam vam, da sem napravil
načrt za krmilo pri avtomobilu. Model av¬
tomobila, ki bo imel vgrajen ta mehanizem,
že izdelujem.«

Poslal nam je tloris in naris krmilnega me¬
hanizma, obenem pa, da bi bil bolj razum¬
ljiv, še prostorsko skico (aksonometrično).
Risba je napravljena dokaj pravilno, čeprav
se bo tega naučil šele prihodnje leto. Mi
smo jo malo obrnili in jo objavljamo sku¬
paj s shemo delovanja njegovega krmilne¬
ga mehanizma.

Samuel je izbral togo premo, ki jo okrog
vrtišča v sredini premika krmilni mehani¬
zem. Podobno lahko vidimo pri vozovih. De¬
lovanje mehanizma je lepo razvidno iz
risb.

Rešitev je domiselna. Posebej pa velja ome¬
niti njegovo sposobnost za prostorsko pred¬
stavljanje zamisli. Le-ta je za vse, ki se
ustvarjalno ukvarjajo s tehniko, velikega po¬
mena.

Če ti bo model uspel, nam pošlji fotogra¬
fijo, saj gotovo znaš tudi fotografirati, mo¬
del in risbe pa shrani za tisto našo raz¬
stavo.

MALA TEHNIŠKA DOMISLICA

»Pošiljam vam tudi domislico: s škarjami
za trto in sadna drevesa lahko obrezujemo
tudi tam, kjer z roko ne dosežemo.
Prejmite lepe pozdrave od Majcen Samuela,
učenca 7. razreda v Mariboru.«

TIM 182

KONSTANTIN EDVARDOVIC CIOLKOVSKI,

»OČE ASTRONAVTIKE«

V. Ivkovič

Prvi umetni satelit, danes že zgodovinski
»Sputnik«, je bil lansiran dva tedna pred
stoletnico rojstva velikega ruskega znan¬
stvenika, Konstantina Edvardoviča Ciolkov-
skega. Ciolkovski, ki so ga astronavti ime¬
novali »oče astronavtike«, se je rodil dne
17. septembra leta 1857 v ruskem mestu
Ježevsku.

Jules Verne je s svojim romanom »Potova¬
nje na Luno« vzbudil veliko zanimanje med
ljudmi za polete proti zvezdam, toda Ciol¬
kovski je prvi postavil znanstvene temelje
astronavtskim idejam in težnjam,
že leta 1903 je Ciolkovski objavil prvi znan¬
stveni načrt vsemirske ladje. Njegovemu
načrtu so nasprotovali zanesenjaki, ki so
menili, da bodo vozila na Mesec izstreli¬
li tako kot topovske krogle. Ciolkovski je
prvi spoznal, da so rakete edini možni tip
vsemirskega vozila, saj se samo raketa
lahko samostojno giblje v brezzračnem vse-
mirskem prostoru.

Ruski učenjak pa se ni zadovoljil samo z
domnevo, da bodo le rakete omogočile vse¬
mirske polete, ampak je svoje zamisli tudi
teoretično obdelal in tako postavil teme¬
lje praktičnemu razvoju vsemirske tehnike
in njenega otroka — astronavtike.

Nad daljnovidnostjo nekaterih njegovih za¬
misli lahko še danes strmimo. Ciolkovski
je prvi predvidel uporabo raketnega krmila.
Po njegovi zamisli bi bilo treba postaviti
krmilo v sam curek (izpuh) rakete. Krmi¬
lo bi s svojim delovanjem na raketni cu¬
rek omogočilo upravljanje rakete v vse-
mirskem prostoru. Prvi je tudi predvidel
uporabo tekočega goriva za pogon rakete.
Izdelal je shemo priprave za vsrkavanje in
dovod tekočega goriva v zgorevalno komo¬
ro. Do takrat so po zamisli drugih izstre¬
ljevali rakete le s trdim gorivom, največ¬
krat s smodnikom. Ciolkovski je tudi pred¬
videl, katere eksplozivne snovi bi bilo tre¬
ba uporabiti v ta namen. Pa ne samo to —

sam je tudi. nadrobno obdelal tehnični pro¬
blem vsemirskega poleta in razne možnosti
takih poletov. Tako je prvi izrazil misel, da
bo vsemirska raketa pri povratku na Zemljo
izkoriščala zemeljsko atmosfero kot zavi¬
ralno sredstvo. Predvidel je tudi, da bo mo¬
rala raketa, da na svoji poti skozi ozračje za¬
radi trenja ne bi zgorela, -obleteti Zemljo
v velikih spiralah, padajoč postopno v vse
gostejše zračne plasti. Gibala naj bi se po¬
dobno kot jadralno letalo. Pomislimo, da si
je Ciolkovski vse to zamislil in konstruiral
v času, ko še ni poletelo prvo letalo, težje
od zraka.

Za pogon svoje vsemirske rakete je Ciol¬
kovski predlagal mešanico tekočega kisika
in vodika. Prav takšno mešanico so pozneje
uporabili Nemci za svoje rakete. Oba ele¬
menta naj bi ne bila le pogonsko sredstvo,
ampak naj bi obenem tudi hladila zgore¬
valno komoro. Ciolkovski je mislil zares
na vse.

krmilo tekoči vodik kabina

Oglejmo si skice, ki jih je Ciolkovski izdelal
za svoje vsemirske ladje — rakete. Prva je
nastala leta 1903. Kot vidite, je sprednji
del rakete kabina za astronavta, v zadnjem
delu pa je prostor za gorivo. Ruski učenjak
je predvidel celo vrtavko (giroskop) za
vzdrževanje smeri leta in stabilnosti. Da¬
našnjih raket si ne moremo zamisliti brez
takšnega kontrolnega aparata.

Leta 1914 je Ciolkovski objavil shemo nove
vsemirske ladje — rakete. Zanimiva je nje¬
gova zamisel izpušne cevi, ki — kot vidite

TIM 183

krmilo zavita cev tek. vodik

Shema iz leta 1915

— ni ravna, temveč ima nekoliko zavojev.
Menil je, da bo s primerno razporeditvijo
zavojev cevi pretvoril izpušni curek v sta¬
bilizator ladje. V projektu iz leta 1915 vi¬
dimo črpalke za dovod pogonskega gori¬
va v zgorevalno komoro.

Zadnji načrt Ciolkovskega je bil objavljen
leta 1927. Vsebuje nekoliko tehničnih no¬
vosti, ki so skoraj preproste, prav gotovo pa
pričajo o genialni daljnovidnosti ruskega
znanstvenika. Ladja ima dvojne stene. Vme¬
sni prostor je napolnjen z zrakom, kar po¬
meni odlično toplotno izolacijo kabine. Ra¬
zen tega je kabina tudi bolje zaščitena pro¬
ti udarcem meteoritov. Pilot sedaj ne sedi,

periskop-ekran
Askladišče hrane
postelja
kabin a

voda-rezervoar
akomulator
giroskop
črpalke
izgorevanje
tek. kisik
tek. vodik
izpuh
krmilo

Shema iz leta 1927

ampak leži in tako laže vzdrži povečanje
gravitacije, ki nastane zaradi naglega po¬
speška hitrosti. Zunanji svet lahko pilot
opazuje skozi periskop.

Ciolkovski žal ni doživel, da bi bila vsaj
ena od njegovih zamisli uresničena, pa če¬
prav samo eksperimentalno, toda ostale so
njegove genialne zamisli, ki jim čas vred¬
nost samo povečuje.

DROBNE

ZANIMIVOSTI

Brez nadzorstva. Svetilnik na otoku Ashika v
Tokijskem zalivu preskrbujejo z energijo mor¬
ski valovi. Naprava deluje že okoli tri leta in v
tem času še ni bilo nobene okvare. Svetloba
utripa vsake tri sekunde in se vidi 22 km daleč.

Seadrom se imenuje plavajoče letališče, ki ga
nameravajo zgraditi v ustju Temze, ker je pre¬
malo prostora na suhem. Letališko poslopje in
vzletne steze bodo zgradili na velikanskih pla¬
vajočih blokih penopolimerov. Pet kilometrov
dolge in z betonom pokrite steze bodo lahko
sprejemale nadzvočna letala, ki so težka do
500 ton. Pred morjem bo letališče ščitil obroč
plavajočih valobranov.

Nafto hranijo v naravnih podzemeljskih jamah
blizu pristanišča Roshamm na Švedskem. Ta

skladišča, ki je zanje poskrbela sama narava,
obsegajo kakšnih 100.000 m 3 , so seveda zelo
poceni. Od spodaj so jame zalite z vodo in za¬
to lažja nafta ne more uiti v zemljo.

Trik z žico. Predstavljajte si, da beton ojačijo
z jekleno žico, razrezano na kratke koščke.
Vržejo jih v maso in koščki sami kakor na po¬
velje zavzamejo prav tak položaj, kakršen za¬
gotavlja največjo trdnost. Sami? Ne čisto sami:
v masi se ustvari magnetno polje in žica se
uravna po njegovih črtah. (Poljska).

Za množično učenje šoferjev. Po vsem svetu
je silno naraslo število avtomobilov, zato pa
je tudi narasla potreba po množičnejšem uče¬
nju voznikov. Da bi pospešili proces učenja,
sta tvrdki »Etna« in »Righteon« izdelali avto¬
matiziran sistem. Projekcija na širokem platnu
in elektronski računalniki učijo istočasno 20 do
25 učencev. Kkontrolirajo namreč reakcije bo¬
dočih voznikov.

TIM 184

O KMETIJSKIH

^_STROJIH

STROJI IN ORODJA, KI ORANJE S PLUGI
ZAMENJUJEJO ALI DOPOLNJUJEJO

Tone Bantan

Medtem ko je oranje s plugi prvotni in še
danes najbolj razširjeni ter najcenejši način
osnovne obdelave tal, so za dokončno pri¬
pravo zemljišč za setev ali sajenje potreb¬
ne še druge vrste orodij. Imamo pa na voljo
že tudi stroje, ki zamenjujejo tako pluge,
kot tudi vsa druga orodja za pripravo zem¬
ljišč.

Najprej kratek opis orodij, ki delo plugov
dopolnjujejo:

Razravnalnik z desko zadaj

1. Razravnalniki talnih površin olajšujejo
ali v mnogih primerih omogočajo strojno
obdelavo tal. So le za strojno vleko, ker
potrebujejo za delo veliko moč. V bistvu so to
široke, pladnjasto vdolbljene jeklene deske,
pritrjene na vlečni stroj bodisi zadaj (1),
bodisi spredaj (2). Spodnji rob deske je
priostren, da laže odrezuje prst z izbočin
in jo rine pred seboj do mesta, kjer so tla
vglobljena; tam prst spusti in s tem zravna¬
va površino. Razravnalniki potrebujejo na
vsak meter delovne širine okrog 20 KM
močan vlečni stroj.

2. Grebači so orodja za strojno vleko, ki jih
uporabljamo zlasti spomladi na zemljiščih,
ki so bila jeseni globoko preorana ter so se
čez zimo posedla (zbila) in zaplevelila.
Namesto vnovičnega spomladanskega ora-

Razravnalnik z desko spredaj

TIM 185

Grebač

nja jih včasih samo zrahljamo z grebačem
(3). Tudi za delo z grebačem je potrebna
velika moč: pri globini približno 25 cm je
potrebno na vsak meter njihove delovne
širine približno po 20 KM vlečne moči.

3. Kolutne brane uporabljamo predvsem za
drobljenje in premešavanje težkih, suhih
ali zbitih, ali pa zarastlih, navadno jeseni
zoranih, zlasti pa ledinskih zemljišč. Ostro-
robi koluti, trdno nasajeni na bodisi samo
eni ali pa na dveh zaporednih oseh, brazde

Dvovrstna kolutna brana

in velike grude razrezujejo, drobijo in me¬
šajo. Če ima kolutna brana dve vrsti ko¬
lutov, imajo koluti na eni osi izsekane ro¬
bove, da laže grabijo kepe in jih bolje dro¬
bijo. Tudi kolutne brane so uporabne le za
strojno vleko, ker pri delu potrebujejo iz¬
redne veliko delovno moč (4).

4. Zvezdaste brane so podobno zgrajene kot
kolutne, le da imajo namesto kolutov na

Zvezdasta brana

oseh nasajene ostre, ježevim bodicam po¬
dobne kline. Prst drobijo bolje od kolutnih
bran in je pri tem ne zbijejo (5).

5. Okvirne zobate brane so prvotna oblika
brane in še zdaj kot vprežne najbolj raz¬
širjene. Na rahlih tleh zemljišče dobro
poravnajo, za zadostno pripravo težkih tal
pa so okvirne brane največkrat prelahke.
Za strojno vleko so okvirne brane široke,
sestavljene iz več okvirov, ki so bodisi togi
ali pa sestavljeni iz pregibnih členkov. Za¬
radi boljšega učinka pri traktorski vleki
pridružijo k zobati okvirni brani še kakšno
drugo vrsto orodij za drobljenje in poravna¬
vanje njivske površine (6).

Okvirna zobata brana

6. Valjarji so potrebni predvsem na lahkih
in rahlih njivskih tleh, da jih pred setvijo
nekoliko zbijejo in docela poravnajo, tako
da pride seme v zemljo enakomerno glo¬
boko; ob suhem vremenu na povaljanih tleh
tudi vlaga laže pronica iz globljih plasti in
seme hitreje vzkali. Pa tudi ozimino, ki so
jo zimski mrazovi privzdignili, s spomla¬
danskim valjanjem pritisnemo nazaj k tlom
in s tem rešimo posevek.

Valjarji so bodisi gladke površine (7) bo¬
disi ostrorobi, ki so spet ali celi ali pa
kolutni; gladki valjarji pa so bodisi polni
ali pa votli, ki jih napolnimo šele pred
uporabo z vodo ali pa s peskom.

Izmed vrst strojev, ki v zadnjih letih v do¬
ločenih okoliščinah uspešno zamenju¬
jejo  oranje s plugi, sta najvažnejši dve
skupini:

Motičniki (s tujim imenom rotavatorji) so
v bistvu strojne motike. Namreč: na jekle¬
no ogrodje je počez na smer dela pritrje¬
na vodoravna os, na katero so v enakomer¬
nih razdaljah nasajeni »križi«, s po 4—6 mo¬
tikam podobnimi rezili (8). Kolikor več kri-

TIM 186

Valjar

žev in motik na njih ima stroj — to je,
čimvečja je njegova delovna širina (navad¬
no do 2 m), ter čim hitreje se delovna os
vrti, tem večjo delovno storilnost ima mo-
tičnik — pa tudi toliko večja moč je po¬
trebna za njegov pogon. Vsekakor pa je po¬
trebno za obdelavo z motičnikom več ener¬
gije kot za oranje s plugom na isti površini
ter na isto globino (do 20 cm).

Pri delu vlečni stroj poganja delovno os
s »križi«, ki se vrtijo v smeri vožnje, mo¬
tike na njih pa zapored zasekavajo v tla,
odsekavajo tanke rezine zemlje, jih drobi¬
jo in hkrati mečejo nazaj, da zadevajo ob
ščitni okrov, ob katerem se razbijejo v drob¬
ne grudice, če le prst ni prevlažna. Motič-
nik docela pripravi zemljišče za setev, to
je razen oranja s plugom opravi tudi delo
vseh sicer potrebnih orodij za dopolnilno
pripravo tal za setev.

Lopatnik

Obdelava tal z lopatniKom

namen: v glavnem za predzimsko globoko
obdelavo zemljišč, namenjenih za pridelo¬
vanje vrtnin.

Seveda so tudi lopatniki namenjeni le za
strojno vleko — kot priključki zelo močnih
traktorjev. Sestojijo v bistvu iz okvira, v
katerega je zgoraj vgrajena počezna gred,
na katero se prenaša pogonska sila prek
priključne gredi traktorja. Od zgornje vodo¬
ravne gredi pa se pogonska sila prenaša
na vodoravno os pod njo, v katero je vgraje¬
no več vzporednih gonil. Vsako od teh go¬
nil poganja po 4—6 krožno na gonilu raz¬
vrščenih lopat. Pri delu se delovna os
vrti v smeri vožnje, lopate pa se zapored
zabadajo (do 30 cm globoko) v celino, od¬
rezane grude pa ne drobijo, temveč jih le
obračajo in odlagajo za strojem.

Lopatnik s približno 2 m dolgo delovno osjo
prelopati na uro okrog 3000 m 2  površine,
nadomesti torej pri delu 100—150 ljudi z
ročnimi lopatami.

Motičnik

Motičniki prst bolj na drobno zdrobijo in
bolj premešajo kot plugi — pač pa slabše
zaoravajo plevel in morebitno strnišče. V
1 uri lahko motičnik prekoplje približno to¬
liko zemljišča kot najmanj 100 ljudi z roč¬
nimi motikami na 1 m delovne širine.
Lopatniki so stroji, ki zamenjujejo lopate-
nje z ročnimi lopatami — in to delo tudi
posnemajo. Saj jih tudi uporabljajo v isti

TIM 187

MALE \\\\\\\\\\\WK

B ŽELEZNICE

KRETNICE

Slavko Paraker

Vsaka maketa ima vsaj eno postajo. Naj¬
manjša postaja, če ni ie postajališče vla¬
kov, ima dva tira, torej tudi dve kretnici.
Spregovorimo nekaj besed o tem važnem
tirnem elementu, brez katerega si sploh
ne moremo zamisliti normalnega prometa
na naši maketi.

Kretnica je tirni element, po katerem pe¬
lje vlak z enega tira na drugi. Vsaka kret¬
nica, bodisi na pravih železnicah, bodisi na
naših miniaturnih železnicah, sestoji iz

mehanično ali ročno. Oglejmo si sestav in
delovanje in električno vezavo kretnice na¬
še tovarne miniaturnih vlakov Mehanoteh-
nike. To kretnico smo preskusili in testni
rezultati so pokazali, da po kvaliteti ne zao¬
staja za kretnicami zelo znanih tujih tovarn.
Elektromagnetne kretnice imajo vgrajen
mehanizem za premik ostric in elektromag¬
net za pogon tega mehanizma (slika 2).
Elektromagnet sestoji iz dveh tuljavic iz
zelo tanke žice (debelina žice je 0,12 mm),

>.glavna ravna tirnica f  središče kretnice  , vodilo

n □ ntfh  □ □ □ □ □ pjd b  □ □

TrDTrn

ravna ostrica
glavna kriva tirnica / /  srce

Slika 1

krilna tirnica'

glavnih tirnic, ravne in upognjene ostrice,
srčišča, krilnih tirnic in vodil (slika 1).
Ostrici sta gibljivi, vsi ostali deli pa so trd¬
no pritrjeni na pragove. Položaj ostric nam
določa smer gibanja vlaka (naravnost ali v
odklon). Med srcem in ostricami imamo
krilne tirnice. Da kolo vozila pri prehodu iz
krilne tirnice na srce kretnice ne iztiri, so
ob glavnih tirnicah postavljena vodila. Pre¬
mikanje ostric na kretnici opravljamo s po¬
sebnim mehanizmom, ki ga lahko poganjamo

navitih na tuljavnike iz izolacijskega ma¬
teriala. Sredina tuljavnika je votla in sko¬
zenj gre železno jedro. Tuljavi sta poveza¬
ni električno, tako da je vsak začetek tu¬
ljave vezan na eno žico, oba konca tuljav
pa skupaj. Zato na elektromagnetni kretni¬
ci vidimo bodisi tri kontakte ali pa tri žice,
ki izhajajo iz ohišja kretnice. Če se spom¬
nimo fizike, vam bo delovanje elektromag¬
netne kretnice takoj jasno. Ko vežemo vir
električnega toka s sponkami ali žicama 1

TIM 188

in 2, bo skozi tuljavo I tekel tok. Ta tok
ustvari okoli tuljave magnetno polje dolo¬
čene jakosti. Železno jedro, ki je magne-
tično, bo magnetno polje potegnilo v tu¬
ljavo. Ker je železno jedro povezano s pre¬
mičnim drogom, ga potegne za seboj, pre¬
mični drog pa premakne ploščico z ostri¬

cami. Ko pa vključimo vir električnega toka
na sponki ali žici 2 in 3, bo tekel tok skozi
tuljavo II, železno jedro se bo premaknilo
na drugo stran in s tem tudi premaknilo
ostrici.

Za pogon elektromagnetne kretnice potre¬
bujemo električno napetost 12 do 14 voltov.
Med kretnico in vir električnega toka mo¬
ramo vstaviti pretikalo, s katerim uravna¬
vamo dotok toka do tuljav, s tem pa tudi
premaknitev kretnice. Pretikalo ima sponki,
na kateri vežemo žici, ki povezujeta začet¬
ke tuljav (slika 3). Žici sta izolirani s po-
livinilno izolacijo v različnih barvah. Bar¬
ve nam kažejo, kako je treba zvezati žice.

Pri elektromagnetni kretnici Mehanotehni-
ke je rumena dovodna žica za skupni do¬
vod toka za obe navitji, zelena pa za pre¬
stavljanje kretnice v premo in rdeča za
prestavljanje kretnice v odklon. Na preti¬
kalo je treba torej vezati rdečo in zeleno
žico, rumeno pa na transformator. Da skle¬
nemo tokokrog, vežemo še transformator
s pretikalom. Pritisk na eno od tipk preti¬
kala sproži le kratek električni impulz na
tuljavo kretnice, ki je dovolj dolg, da pre¬
makne kretnico. V navodilu za uporabo
nas proizvajalec opozarja, da smemo kret¬
nico prestavljati samo s kratkimi impulzi.
Dolgi tokovni impulzi bi povzročili močno
segrevanje tuljave, pri čemer bi tenka žica
pregorela. Zato svetujemo vsem uporabni¬
kom, da prestavljajo kretnice s kar naj¬
manjšimi impulzi. Trajna vključitev navitja
bi že v kratkem času uničila navitje. Na ža¬
lost moramo reči, da posebnih pretikal za
kretnice pri nas še ni dobiti, vendar upa¬
mo, da bodo kmalu tudi pri nas na trgu.
Končno — poglejmo še, kaj moramo vedeti
pri nakupu kretnice. Vsaka -kretnica je ozna¬
čena s temi podatki:

1. smer odklona kretnice (leva ali desna)

2. kot odklona

3. dolžina kretnice in

4. vrsta pogona (mehanska ali elektromag¬
netna) .

/ — dolžina kretnice
r— polmer krivine

<x  — kot odklona
kretnice

Slika 4

Smer odklona je zelo lahko določiti. Posta¬
vimo kretnico predse in ugotovimo, v ka¬
tero stran je usmerjen zakrivljeni del tira.
Kot odklona kretnice merimo od začetka kri¬
vine do konca krivine (slika 4). Dolžina
kretnice je podana z dolžino ravnega dela
tira. Na sliki je označena s št. 1. To dol¬
žino potrebujemo pri snovanju makete in
tudi pri računanju števila ravnih tirov med
dvema kretnicama.

TIM 189

★

DRŽAVNA ZALOŽBA SLOVENIJE

SNOVNO PRIVLAČNE, NAPETE IN RAZBURLJIVE KNJIGE ZA MLADINO O DVEH
JUNAKIH DIVJEGA ZAHODA:

BUFFALO BILL in DAVY CROCKETT

Romani in zgodbe o Buffalo Billu so izšle pod temi naslovi:

1. BUFFALO BILL PROTI RAZBOJNIKOM DIVJEGA ZAHODA pl. 32 din

2. BUFFALO BILL IN RUMENA ROKA pl. 35 din

3. ZMAGOSLAVJE BUFFALO BILLA pl. 33 din

4. BUFFALO BILL V PROTINAPADU pl. 32 din

6. NEPREMAGLJIVI BUFFALO BILL pl. 35 din

7. LEGENDARNI JUNAK BUFFALO BILL pl. 34 din

8. BUFFALO BILL MED INDIJANSKIMI BOJEVNIKI pl. 33 din

9. BUFFALO BILL PROTI RISJEMU OČESU pl. 34 din

Vseh devet knjig ima skupno okrog 2000 strani in 81 večbarvnih prilog. Knjige so
velikega formata (17 X 24 cm) in natisnjene na odličnem papirju.

Pri nakupu celotne serije imajo naročniki popust, saj dobe vseh devet knjig samo
za 260 din, povrhu pa lahko ta znesek poravnajo tudi v desetih mesečnih obrokih
po 26 din.

Serijo o junaku Davy Crockettu je izdala založba v petih knjigah:

1. DAVY CROCKETT PO POTEH DIVJEGA ZAHODA pl. 30 din

2. DAVY CROCKETT IN ROPARJI Z MISSISSIPIJA pl. 30 din

3. DAVY CROCKETT PO SLEDEH VOJNE pl. 30 din

4. DAVY CROCKETT JUNAK TENNESSEEJA pl. 30 din

5. DAVY CROCKETT V SPOPADIH NA JUGOZAHODU pl. 30 din

Vseh pet knjig ima skupno okrog 1100 strani velikega formata (17 X 24cm).

Pri nakupu knjig celotne serije imajo naročniki popust, saj dobe vseh pet knjig
za ceno 125 din. Znesek lahko poravnajo tudi v desetih mesečnih obrokih po
12,50 din.

Knjige, ki so kot nalašč

ZA MLADINO IN VSE, KI LJUBIJO NAPETO ZABAVNO ČTIVO,
dobite v vseh knjigarnah, naročila pa sprejema tudi uprava

DRŽAVNE ZALOŽBE SLOVENIJE,
Ljubljana, Mestni trg 26

TIM 190

V nagradni igri HOBBY GUMA si sam izbe¬
reš in izžrebaš nagrado, zato naj postane
HOBBY GUMA — TVOJA GUMA.

Žigosano in šifrirano sličico, ki jo najdeš v
vrečki HOBY GUME, nalepi na ustrezno me¬
sto v albumu, katerega dobiš prav tako pri
trgovcu.

Ko je slika sestavljena, jo pošlji na naslov,
ki ga imaš v albumu, in nagrada, katero si
izbral, je BREZ ŽREBANJA TVOJA.

Prepričaj se, da je HOBBY GUMA res TVO¬
JA GUMA!

TIM 191

TRDI OREHI ZA
BISTRE GLAVE'

Pavle Gregorc

ŠAHOVSKI KONJIČEK

Začnite v dvojno obrobljenem polju v de¬
snem zgornjem vogalu lika in skačite kot
šahovski konjiček ter zaporedoma odbiraj¬
te zloge na poljih. Na vsako polje skočite
ie enkrat. S pravilnimi skoki odbrani zlo¬
gi dajo neko misel.

ZLOGOVNA DOPOLNJEVANKA

Na prazna polja lika uvrstite zloge ČE —
DA — KAJ — LA — MO — NE — PO —
PRA — SA — SVE. Ob pravilni razporedi¬
tvi boste skupaj z že vpisanimi zlogi v vo¬
doravnih vrstah lika prebrali slovensko
ljudsko modrost.

REBUS

Nagrajenci

Žreb je izmed prispelih rešitev Nagradne
skandinavske križanke izbral tele naročnike:

1. Križaj Jože, Preddvor 66, Preddvor nad
Kranjem

2. Mikuletič Janko, Mala Bukovica 7, Ilirska
Bistrica

3. Kocjan Edvin, Cesta 4. julija 112 a, Krško.
REŠITVE IZ PREJŠNJE ŠTEVILKE:
ZLOGOVNICA: 1. stalaktit, 2. minolovec, 3.
potresomer, 4. princip, 5. cementarna, 6.
problem, 7. menzura. Antimon, kositer.
REBUS: sklopka — S klop; (črka) Ka.
REBUS: gorivo — (dve) gori (sta) v (čr¬
ki) O.

NAGRADNA SKANDINAVSKA KRIŽANKA:
Vodoravno: Irec, spajkalo, Ho, Tatarka, rtič,
RS, da, banda, eter, skok, RK, lira, torero,
oral, AP, tipa, vi, natega, LV, OC, ovira, bat,
Dallas, Arno, Te, tlaka, TS, Ivanka, balon, Jud,
helikopter, urok, Lea, es, ena, arestant, nič,
raja, Oto.

TIM 192

SKANDINAVSKA KRIŽANKA

Za vaš hobby, razvedrilo, ur injs
rok in bistritev uma lepi it po¬
ceni modeli vseh vrst.

9,8» din
7,60 din
din

13.50 din

59.50 din

Letalo KOLIBRI . .

Letalo VOSA . .

Letalo LIBELE . .
Letalo L-29 DELFIN
Jadrnica PIRAT . .

Jadrnica FLYING
DUCHMAN . . .

KONSTRUKCIJSKE NAČRTE SKU
PAJ Z NAČRTI PRODAJA MLA
DINSKA KNJIGA.