ISSN 0040-771 2 9 770040 771208 FEBRUAR 1999 LETNIK XXXVII CENA 280 SIT 1. Na prireditvi ob 50-letnici Tehniške založbe Slovenije, ki je bila v avli Prirodoslovnega muzeja v Ljubljani, so si gostje lahko poleg knjig ogledali tudi zanimivo razstavo letalskih, ladijskih in raketnih modelov ter plastičnih maket, ki so bili na nek način predstavljeni v reviji TIM. 2 . Trenažni motorni RV-model junior je po Timovi predlogi izdelal Domen Grauf, član modelarskega kluba Slovenj Gradec. Model ima razpetino kril 1240 mm, poganja pa ga motor MDS 17 pro. Težak je 1000 g. 3. Aleš Musec iz Logatca spet sodeluje na raketarskih tekmovanjih. Na sliki je z modelom raketoplana kategorije S8, s katerim je nastopil na logaškem tekmovanju 4. Boštjan Čač, predsednik modelarskega društva Albatros z modelom trainer 40 firme Thunder tiger, ki je opremljen z eksplozijskim motorjem OS max 6,5 cm 3 . Model je voden po višini, smeri, nagibu in ima možnost regulacije moči motorja. Čez krila meri 1300 mm in tehta 1500 g. 5 . Maketa akrobatskega letala Pitts special na začetku vzletno-pristajalne steze v Lescah. Atraktivni model z razpetino 1200 mm in motorjem 6,5 cm 3 je primeren le za izkušene modelarje. Model na sliki pilotira Robert Resman. Foto: D. Grauf, B. Grgič, M. Kozjek, R. Resman in Z. Žižek. v cr:::rr:vu KAZALO 18 6 r 7 1 6 Revija za tehniško ustvarjalnost mladih FEBRUAR 1999, LETNIK XXXVII, CENA 280 SIT, POŠTNINA PLAČANA V GOTOVINI PRI POŠTI 1102 Revijo TIM izdaja Tehniška založba Slovenije, d. d. Naslov uredništva: Lepi pot 6, 1001 Ljubljana, p. p. 541, telefon: 061/17 902 20, E-pošta: joze.cuden@tehniska-zalozba.si Naročniški oddelek: telefon: 061/17 902 24, E-pošta: tzs-lj@siol.net faks: 061/17 902 30 Revija izide desetkrat v šolskem letu. Naročite jo lahko na naslovu uredništva ali po telefonu. Posamezna številka stane 280 SIT, naročnina za prvo polletje pa 1400 SIT. Žiro račun pri Agenciji za plačilni promet Ljubljana: 50101-603-50480 Celoletna naročnina za tujino znaša 5600 SIT (62 DEM oziroma 33 USD). Devizni račun pri Novi Ljubljanski banki, Ljubljana d. d., Trg Republike 1, 1000 Ljubljana: 900-27620-3250/6 Urednik revije: Jože Čuden Odgovorna urednica: Mihela Mikuž Lektoriranje: Ludvik Kaluža Oblikovanje ovitka: Stanislav Oražem Računalniški prelom in izdelava filmov: Lucija Martinčič, Anton Zupančič Revijo ureja uredniški odbor: Jernej Bohm, Jože Čuden, Jan Lokovšek, Matej Pavlič, Aleksander Sekirnik, Miha Zorec, Roman Zupančič. Tisk: Tiskarna Ljubljana, d. d. Revijo sofinancirajo: Ministrstvo za kulturo, Ministrstvo za šolstvo in šport ter Ministrstvo za znanost in tehnologijo Republike Slovenije. Revija spada med publikacije, za katere se plačuje 5-odstotni davek od prometa proizvodov na podlagi odločbe Ministrstva za kulturo RS, št. 415-01-001/98 z dne 23. 1. 1998. Prispevkov objavljenih v reviji TIM ni dovoljeno ponatisniti brez pisnega dovoljenja uredništva. Fotografija na naslovnici: Ob prvi odjugi so raketni modelarji že dejavni na terenu. Foto: Jože Čuden KAZALO 2 3 4 6 8 10 11 14 16 25 26 27 28 30 31 34 35 36 38 39 40 POKAL TECK '98 . MEMORIAL OTOKARJA HLUCHYJA 3. POKAL REVELL V PLASTIČNEM MAKETARSTVU ORODJA IN PRIPRAVE ZA GRADNJO TER ZAGON RV-HELIKOPTERJA . . . LEDKO - RV-MODEL JADRNICE ZA LED IN SNEG . ROŽA VETROV NASVETI ZA IZDELAVO, PRIPRAVO IN LANSIRANJE RAKETOPLANOV TER DOSEGANJE BOLJŠIH TEKMOVALNIH REZULTATOV (2. DEL) RAKETOPLAN »VRABEC« TIMOV TEST: XR3 - RACE CEVKE ZA HLAJENJE ELEKTROMOTORJEV NOVO NA TRGU MAKETARSKI FOTOSTRIP (1. DEL) - ME 262 . ,«Me 262 A-la TIMOVO IZLOŽBENO OKNO OJAČEVALNIK 100 W ASTRONOMSKA SLEDILNA NAPRAVA (2. DEL) . SLIKANJE NA SVILO. POSLIKANI CVETLIČNI LONČKI NAPENJALNI OKVIR ZA SLIKANJE NA SVILO PUSTNA MUCA. KOVINSKO RAVNILO UGANKARSKI KOTIČEK TEKI 6 februar 1999 1 REPORTAŽA Pokal Teck '98 BOGO ŠTEMPIHAR Največje lansko tekmovanje z RV-modeli v pobočnem letenju v Evropi je poteka¬ lo 19. in 20. septembra v bližini mesta Kircheim/Teck. Organizator, tamkajšnji modelarski klub, je z glavnim pokrovite¬ ljem, firmo Graupner Modellbau, že 37. leto zapored pripravil tekmovanje, ki se ga je udeležilo 157 modelarjev iz Nemči¬ je, Avstrije, Belgije, Češke, Francije, Slo¬ venije (dva tekmovalca) in Švice. Odvijalo se je na hribu Teck, ki se vzpenja nad mestom. Tekmovanje ni namenjeno specialistom v panogi F3F. Udeležujejo se ga modelarji vseh starosti saj je osnov¬ ni cilj prireditve predvsem družabno sre¬ čanje ljubiteljev tovrstnega letenja vseh starosti. Tako je med mladinci najmlajši udeleženec imel komaj 8 let, najstarejši pri veteranih (nad 50 let) pa že častitlji¬ vih 77 let. Tekmovalna pravila so povsem preprosta. Model, ki ima lahko največjo razpetino 5 m in sme tehtati največ 5 kg, mora po Star¬ tu iz roke ali s pomočjo vitla naleteti 200 sekund in v tem času pristati na označe¬ no polje velikosti 20 x 7 m. To je razde¬ ljeno na 0,5 ali 1 m široke pasove, ki so označeni s številom točk za pristanek. Pred pristankom mora model prileteti skozi 10 m široka vrata, postavljena iz dveh lesenih drogov višine 3 m. Za pri¬ stanek kaj hitro dobiš tudi ničlo, če se model po pristanku obrne za več kot 90° iz smeri pristanka, ali se obrne na hrbet, če ne prileti skozi vrata ali sploh zgreši pristajalno polje. Okoli polja je še ozna¬ čen prostor v velikosti 60 x 30 metrov. Komur ne uspe pristati niti znotraj tega prostora, dobi ničlo za celotni start. Kot že nekaj zadnjih let, Eol tudi tokrat ni bil naklonjen organizatorju, tako da so bili skoraj vsi štarti izvedeni s pomočjo vitlov. Tekmovalci štartajo v 30-sekund- nih presledkih na robu pobočja in se na¬ to sprehodijo do pristajališča, ki je kakih 100 m oddaljeno od štartnega mesta. Kljub enostavnim pravilom je izredno težko doseči maksimalno število točk in pristati natanko v dvestoti sekundi v ma¬ li kvadrat 50 x 50 cm, kar tekmovalcu prinese 50 točk. Prireditev vedno spremlja množica gle¬ dalcev, ki jim oblika terena omogoča tudi opazovanje pristajanja. Vsak uspe¬ šen pristanek spremljajo bučno navijanje in aplavzi. Zanimiva novost na prizorišču je bil semafor, na katerem so gledalci lahko spremljali trenutne rezultate nasto¬ pajočih. Organizacija tekmovanja je vselej na vi¬ soki ravni. Kljub veliki množici tekmo¬ valcev se ni nihče pritoževal ali protesti¬ ral. Kontrola frekvenc in izdaja oddajni¬ kov je potekala tekoče po štartni listi. Časomerilca ni bilo treba iskati, ker je ta Gasilska slika tekmovalcev, ki so tekmovali s soarmastri Boris Sekirnik s soarmastrom Pogled na Graupnerjev razstavni prostor. V ozadju maketi dis- cus 2B v merilu 1: 3,3, ki bo pri Graupnerju na voljo modelar¬ jem že po nurnberškem sejmu. 2 februar 1999 m-a 6 REPORTAŽA Gospod Hans Graupner v družbi s tekmovalcema iz Slovenije Najboljši v vsaki kategoriji so si lahko sami izbrali bogate prak¬ tične nagrade glavnega sponzorja, firme Graupner. tekmovalca poiskal sam, prav tako po pristanku ni bilo nobenega prerekanja o sodniških odločitvah, saj so bili pristajal¬ ni pasovi jasno označeni. Med modeli na Pokalu Teck srečamo preproste šolske modele, prekrite z ja¬ ponskim papirjem, leteča krila, makete z razpetino več kot 4 m, vrhunske modele HLG, F3B ali F3J. Nazadnje so prevlado¬ vali modeli kategorije F3J, posebej soar- master, s katerim je nastopilo kar 15 tekmovalcev. Poleg razdelitve tekmoval¬ cev po starostnih skupinah na juniorje, seniorje in veterane je tekmovanje prvič potekalo še v treh podkategorijah. Za na¬ grade glavnega sponzorja je bilo točko¬ vanje ločeno za tekmovalce, ki so leteli z Graupnerjevimi modeli ASH 26, experi- ence in soarmaster. Ob tekmovanju so Graupnerjevi piloti uprizorili tudi manjši miting, na katerem so v zraku prikazali novosti leta. Za vse navzoče je bila seveda še posebej zani¬ miva predstavitev najnovejših modelov, ki bodo v tem mesecu širši javnosti prvič predstavljeni na niirnberškem sejmu. Razglasitev rezultatov je na Pokalu Teck pravi obred, saj je v vsaki kategoriji po¬ leg pokalov za najboljše tri tudi obilo bo¬ gatih nagrad glavnega sponzorja, ki si jih tekmovalci lahko sami izberejo. Naslednji, 38. Pokal Teck bo letos spet v septembru, zato je časa za pripravo mo¬ delov in nabiranje poguma za udeležbo več kot dovolj. Memorial Otokarja Hluchyja JANKO RANT V spomin na preminulega modelarja in ljubitelja letalstva, Otokarja Hluchyja, smo se v Modelarskem društvu Zadobro¬ va in Aeroklubu Kranj odločili, da skupaj priredimo prvo memorialno tekmovanje z modeli F3J. Tekmovanje je bilo v soboto, 17. oktobra 1998, na pašnikih KŽK pri Kranju. Vreme je bilo precej turobno in nič kaj primer¬ no za tekmovanje. Toda to ni zmanjšalo volje modelarjev, da na tekmovalni način počastijo spomin na prijatelja. Tekmova¬ lo se je po prirejenih pravilih za F3J. Ta¬ ko so bili za vlek dovoljeni električni ali motorni vitli, tekma pa je potekala v šti¬ rih krogih brez finala. Tudi pri priprav¬ ljalnih časih smo tekmovalcem dali na voljo dovolj časa, da so lahko popravili morebitne poškodbe. Prireditev je imela večji poudarek na sami udeležbi in dru¬ ženju prijateljev modelarjev kot pa na tek¬ movanju. S svojo udeležbo na memoria¬ lu sta nas prijetno presenetila g. Perčič in g. Rupar. Prvi se je po dolgih letih spet odločil pomeriti z mlajšimi, za daigega pa je bila to pri njegovih 71 letih prva tekma sploh. Po razglasitvi rezultatov in podelitvi pla¬ ket je sledilo družabno srečanje, ki se je zavleklo v pozno popoldne. Razšli smo se z željo in upanjem, da srečanje v po¬ častitev spomina na prijatelja Otokarja Hluchyja postane tradicionalno. TTE.r 6 februar 1999 3 REPORTAŽA 3. pokal Revell v plastičnem maketarstvu SAŠO KRAŠOVEC Foto: Aleš Čarman maketo angleškega lovskega letala iz I. svetovne vojne Sopwith F.l camel. V poplavi nemških lovskih letal iz druge svetovne vojne je takle dvokrilnik s šte¬ vilnimi napetimi žicami prava osvežitev tekmovanja. Pri plovilih je bil najboljši s torpednim čolnom PT.117. Ob pomoči slik in skic iz razne literature je sestav¬ ljanko smiselno dopolnil. Precej delov je zamenjal, dodelal in izdelal sam. Skupni zmagovalec Pokala pa je postal Blaž Berce iz Starega Trga pri Ložu, de¬ bitant na Revellovem pokalu, sicer pa lanski državni prvak med »oklepniki". Še enkrat je dokazal, da trenutno v tej kate¬ goriji nima konkurence. Pokal za skupno zmago je prejel za izvrstno maketo nem¬ škega tanka Panzer III - izvedba K. Pohvaliti velja tudi mladince. Z izpopolnje¬ vanjem in sodelovanjem na tekmovanjih se kalijo, zato njihov prehod v članske vrste gotovo ne bo minil neopazno. II. mesto v mladinski kategoriji letal 1 : 72: A. 10 thunderbolt II - Aleš Šinkovec, Izlake uvoznik izdelkov Revell. Izbor plastičnih sestavljank je izjemno širok, zato je bilo v programu tekmovanja več kategorij, ki so potekale tako v mladinski kot v član¬ ski konkurenci. Glede na tematiko in stopnjo pomanjšave so bile na sporedu naslednje maketarske panoge: letala v merilu 1 : 72 in manjša, letala v merilu 1 : 48 in 1 : 32, plovila, vojaštvo in civil¬ na vozila pa v vseh merilih. V okviru te¬ me znanstvena fantastika so mladinci in člani nastopili skupaj. Tekmovanja se je udeležilo 40 tekmoval¬ cev iz vse Slovenije in nekaj gostov iz Hrvaške. Kljub temu da je vsak tekmova- rabi fotojedkanih delov je v majhno maketo vgradil še lepo število samo- gradnih elemen¬ tov. V kategoriji večjih letal v merilu 1 : 48 in 1 : 32 ter v kategoriji plovil se je izkazal Igor Kol- bezen iz Črnomlja. Pri letalih je zma¬ gal z zelo všečno in lepo izdelano Poveljniško vozilo na tirih, 1: 35- Andrej Kogovšek, Ljubljana Maketarski klub Kranj je v soboto, 21. novembra 1998, organiziral tretje tekmo¬ vanje za pokal Revell v plastičnem ma¬ ketarstvu, k njegovi uspešni izvedbi pa so pripomogli tudi zaposleni na Osnovni šoli Matije Čopa, kjer je tekmovanje po¬ tekalo. Svoj delež je z nagradami prispe¬ vala firma Hibisco iz Ljubljane, glavni lec lahko nastopil v posamezni kategori¬ ji samo z eno maketo, smo lahko skupno našteli kar 55 maket, tako da je imela sod¬ niška ekipa kar precej dela z ocenjeva¬ njem. Kakovost izdelkov je v zadnjih letih močno narasla, zato se je bilo treba nekaterim maketam pri ocenjevanju še posebej posvetiti in jih skrbno oceniti. Kljub nekaterim obetavnim novin¬ cem so v vrhu še vedno stari mački. Tako je Mitja Ma¬ ruško iz Ljubljane zmagal v kategoriji letal 1 : 72 seniorji z zelo lepo narejeno maketo nemškega reakcijskega lovca iz druge svetovne vojne messerschmitt Me 262 BI. Ob upo- 3. mesto v kategoriji vojaštvo: Stug. 40 Ausf. G, 1: 35- Primož Debenjak, Ljubljana Najboljša maketa na tekmovanju: Panzer III .- K, 1 : 35— Blaž Berce, Stari trg pri Ložu 4 februar 1999 6 REPORTAŽA 1. mesto v članski kategoriji letala 1 : 48 in 1 : 32: Sopunth F. 1 camel (1: 28) - Igor Kolbezen, Črnomelj 4. mesto v članski kategoriji letal 1 : 72: FW. 190- Igor Verdev, Polzela 6. mesto v kategoriji plovil: nemška križarka Prinz Eugen, 1 : 720 - Janez Žura, Kranj 2. mesto v kategoriji plovil: ameriška tovorna ladja USS Burleigh, 1 : 400 - Mihael Hild, Trbovlje Obiskovalci, bilo ji je kar lepo število, so si lahko ogledali maketarsko razstavo tek¬ movalnih in netekmovalnih maket, video¬ posnetke z letalskih prireditev, živahen pa je bil tudi bolšji sejem. Za konec naštejmo še zmagovalce po posameznih kategorijah. Člani: letala 1 : 72 - Mitja Maruško, Ljubljana, Me 262 BI, letala 1: 48 in 1 : 32 - Igor Kolbezen, Črnomelj, Sopwith F.l camel, plovila - Igor Kolbezen, Črnomelj, torpedni čoln PT 117, vojaštvo - Blaž Berce, Stari trg pri Ložu, Panzer lil: K, civilna vozila - Sašo Bedič, Črnomelj, tovornjak MAN 2000, znanstvena fantastika - Dubravko Novinc, Sisak, USS Voyager. Mladinci: letala 1 : 72 - Tomaž Horvat, Kranj, R40K, letala 1 : 48 in 1 : 32 - Aleš Šinkovec, Izlake, He. 111, plovila - Miha Žnidar, Komenda, Graf Zeppelin, vojaštvo - Primož Noč, Kranj, Jagdpanther, civilna vozila - Aleš Šinkovec, Izlake, Dodge viper. TIMOVI OGLASI KUPIM različne vrste modelarskih raket, predvsem kategorij S3, S6 in Sl. Tel.: (063) 813-403, Tilen (med 18.00 in 20.00 uro). PRODAM dva nerabljena elektromotorja Graupner speed 400 po 1.400 SIT. Priložim izdelano vodno hlajenje. Prodam še malo rabljen elektronski regulator hitrosti s ter¬ mično zaščito Robbe 819 BEC za tokove do 18 A. Cena je 7.500 SIT. Prodam tudi nerabljeno akumulatorsko baterijo iz 7 ce¬ lic minjon (AA) firme Sanyo (600 mAh). Primož Rebec Palčje 25 a, 6257 Pivka Tel.: (067) 578-009 (zvečer) PRODAM hitri polnilnik TYCO 6,OV jet turbo za polnjenje celic Ni-Cd velikosti AA. Čas polnjenja je 4 ure. Matjaž Mršnik Volkmerjeva 27, 2250 Ptuj Tel.: (062) 771-259 PRODAM RV-model letala quo vadiš z razpetino kril 1800 mm in motorjem ma- gnum 6,5 cm 3 , RV-napravo FC 16, delov¬ ni pult, akumulatorja, zaganjač, gorivo, polnilnik ter vso pripadajočo opremo. Ce¬ na je ugodna, vse je staro eno leto. Tel.: (0601) 22 430, (Tomaž) PRODAM modela jadralnega in motornega letala z RV-napravo. Cena po dogovoru. Tel.: (063) 461-431 (Robi). PRODAM dvokanalno RV-napravo Futaba attack SR. Cena je 9.000 SIT. Tel.: (061) 752-005 (Boris) PRODAM po zelo ugodni ceni novi RV- napravi Graupner FM 414 in Futaba skysport 4TF, modela motornih letal pila- tus turbo porter, piper cub, jadralna mo¬ dela sunny 2000, paddy, nekaj letalskih motorjev MDS, Novarossi in ASP ter dru¬ go modelarsko opremo. Tel.: (0602) 23-384 ali (041) 761-940 KUPIM maketarsko literaturo o letalu TF - 104 g starfighter ali podobnem. Simon Kociper Borštnikova ul. 112, 2000 Maribor Tel.: (062) 100-539 KUPON ZA OBJAVO BREZPLAČNEGA OGLASA 'TTE/E 6 februar 1999 5 MODELARSTVO Slika 2 Orodja in priprave za gradnjo ter zagon RV-helikopterja BOJAN WEISS Med pregledom vsebine kompleta pravkar kupljenega modela helikopterja bomo po¬ leg oštevilčenih vrečic s sestavnimi deli opazili tudi eno z osnovnim orodjem. V njej bomo našli nekaj metričnih natičnih ključev in posebej označen palčni natični ključ, namenjen za pritrditev centrifugalne sklopke na bencinski motor. Poleg ključev so dodani tudi leseni distančniki, ki služijo nastavitvi ustrezne razdalje med ohišjem helikopterja in mešalno ploščo, nekaj ma¬ lega tekočine proti samodejnemu odvijanju vijakov (Loctite) ter poseben 5 cm dolg plastični vijak z vrezanim palčnim navo¬ jem, ki se natanko prilega navoju v glavi motorja. Vijak ob montaži centrifugalne nih velikosti, vsemu skupaj pa so dodali še merilnike za nastavljanje kota glavnih in pomožnih rotorjev (slika 1). Kot dodatek lahko kupimo montažni podstavek (slika 2) z vtisnjenimi utori za namestitev podvoznih sani ter številnimi predalčki za shranjevanje drobnih sestavnih delov posameznih sklo¬ pov modela. Zelo prav bodo prišle tudi specialne klešče (slika 3) za montažo in de- montažo notranjih varovalnih obročkov različnih dimenzij. Majhen snemalni ključ služi za demontažo krogličnih ležajev ter različnih puš. Brez ključa skoraj ni mogoče sneti velikokrat pregrete centrifugalne sklopke, ne da bi kak del poškodovali. Na modelu helikopterja je veliko krogličnih ro¬ čic, po katerih se prenašajo povelja od ser- vomehanizmov do nosilcev rotorjev. Zaradi nastavitev ali občasnih vzdrževalnih popra¬ vil na modelu je treba ročice pogosto sne¬ mati. Pri tem moramo biti zelo previdni, da jih ne poškodujemo, saj tako povečamo zračnost spoja in poslabšamo natančnost vodenja modela. V skrajnem primeru lahko Slika 7 Slika 1 sklopke privijemo v motor namesto žarilne svečke in tako blokiramo pomik bata mo¬ torja. To nam omogoči, da lahko kovinsko jedro sklopke dovolj močno privijemo na motor, da se ta ob zagonu motorja z elek¬ tričnim zaganjačem ne odvije. Pri sestavljanju modela helikopterja potre¬ bujemo tudi nekaj manjših izvijačev, klešče, pinceto in nekaj manjših ključev od številke 3,5 do 8. Robbe je v ta namen pripravil kov¬ ček, v katerem so poleg orodja za gradnjo modela helikopterja tudi ključi vseh potreb¬ Slika 4 Slika 8 plastična objemka tudi zdrsne s kroglice. Ko modela ni več mogoče nadzirati, zane¬ sljivo sledi njegov padec. Zato za privijanje in snemanje ročic nikoli ne uporabimo na¬ vadnih klešč, ampak v ta namen izdelane klešče za snemanje (slika 4) ter posebne nastavke za privijanje in odvijanje plastičnih ročic (slika 5). Pri montaži in popravilu no¬ silne repne cevi (slika 6) in notranje toge 6 februar 1999 mr MODELARSTVO aluminijaste cevi prenosa vrtljajev repnega rotorja (slika 7) potrebujemo tudi posebno prijemalo s pozicijskimi odprtinami za pre- vrtavanje namestitvenih lukenj. Zagon motorja v modelu helikopterja zah¬ teva nekaj več opreme kot pri letalskem modelu in to predvsem zaradi težje dostop¬ nosti motorja in nastavitvenih igel na uplin- jaču. Pri modelu helikopterja za priklop elektrike na žarilno svečico ne uporabljamo standardne priključne kljukice, saj ni mogoč dostop do glave motor¬ ja, ki je obrnjena navzdol in zaprta v hladilnem ohišju. Zato v levo stran ohišja modela vgradimo stranski priključni komplet z žicami in sponkami (slika 8). Maso pritrdi¬ mo na ohišje motorja, drugi pol pa s spon¬ ko pripnemo na vrh svečice. V našem helikopterskem štartnem kovčku (slika 9) mora biti naslednja oprema: • napajalni akumulator 12 V, • elektronska kontrolna plošča (power pa¬ nel) (slika 10), • električni zaganjač (slika 11) s posebnim šestkotnim nastavkom in vgrajenim eno¬ smernim krogličnim ležajem (slika 12), • električna črpalka za gorivo (slika 13), • 5-litrska posoda za shranjevanje goriva. Motor vžigamo enako kot pri letalskem modelu, le da zaradi posebnega nastavka z enosmernim ležajem na zaganjaču motor po vžigu steče prosto in neovirano. Nekaj več težav nastopi pozneje, ko moramo za nastavljanje igel za dotok goriva in zraka vselej ustaviti vrtenje rotorjev. To doseže¬ mo s popolnim odvzemom plina, pri čemer pa zlasti nov in neutečen motor kaj hitro neha delovati. Prav zato je utekanje in na¬ stavljanje delovanja motorja pri modelu he¬ likopterja nekoliko daljše in zahteva več potrpežljivosti kot pri letalskih modelih, kjer lahko skoraj neovirano nastavljamo uplinjač. Za vse informacije o nakupu in gradnji RV- modelov helikopterjev se lahko obrnete na WM - modelarski center, Slomškova 23, Ljubljana, tel. (06l) 132-22-42. Voščilnice ALENKA PAVKO - ČUDEN Leto je naokoli in pred nami je kopica praznikov: najprej Valentinovo, nato pa še dan žena in materinski dan. Nekaterim slavljenkam in slavljen¬ cem boste čestitali osebno, za bolj oddaljene pa sami izdelajte voščilni¬ co. Papirno osnovo lahko kupite v trgovinah s programi za hobije: Pro¬ metej, Antus, Levček ipd. Na izbiro imajo voščilnice raznih velikosti in oblik iz belega ali ekološkega papirja s pripadajočimi kuvertami. Če ste se odločili, da boste voščilnico od A do Ž izdelali sami, si temeljno obli¬ ko oglejte na sliki 1. Uporabite nevsakdanji papir (ročno izdelan, barvast, sijajen). Iz kartona izrežite pravokotno šablono z dimenzijami voščilnice in z njo na barvni papir prerišite pravokotnike, ki naj se stikajo po daljši stranici. V srednji pravokotnik vrišite odprtino izbrane oblike, npr. srček, elipsa, začetne črke imena ipd; tudi zanjo si lahko pripravite šablono. Stične stranice rahlo zarežite z nožem olfa, da se bodo lažje prepognile. Pazite, da papirja ne prerežete. Kuver¬ te pravzaprav ne potrebujete. Zloženo voščilnico le zlepite z okrašeno etiketo in na zunanjo stran napišite naslov. V okvir vlepite risbo, fotografijo, vezenino, dekorativno tka¬ nino ali ročno slikano svileno blago (slika 2). Svileno blago pri lepljenju napnite in poravnajte gube. Enobarvno svileno blago lahko okrasite z zlatim ali srebrnim pisalom, lahko pa prelivajoče se obarvano osnovo okrasite z dekorativnimi svetlikajočimi se barvnimi konturami, npr. UHU glitter glue (slika 3). Če vam bo šlo delo odlično od rok, se lotite tudi velikonoč¬ nih voščilnic. Zanje naj bo odprtina okvirja v obliki jajca, svileno ali bombažno vlepljeno blago pa okrasite kot pra¬ vo pisanico. mr februar 1999 7 PRILOGA Ledko - RV-model jadrnice za led in sneg ROMAN ZUPANČIČ Tokrat ponujamo nekoliko nenavaden model za zabavo v tem letnem času - jadrnico z drsalkami za jadranje po ledu in s smučkami za vožnjo po pomrznjenem snegu; skratka model za sončne in ne preveč mrzle zimske dni, ko je površina jezer in bajerjev zamrznjena, snežna odeja pa utrjena in pomrznjena. Z nekaj dobre volje in manjšimi predelavami jo lahko spomladi opremite s kolesi in z njo "jadrate" po asfaltnih površinah, kar odpira nove možno¬ sti za preizkušanje in uživanje v vožnji neobičajnega modela jadrnice. Navodila za gradnjo Izdelava modela je enostavna, zato se ga bodo razveselili tudi modelarji začetniki in vsi, ki uživajo na ledu in snegu. Za izdelavo potrebujemo ze¬ lo malo materiala, z nabavo pa tudi ne bomo imeli težav. Kot je razvidno iz načrta v prilogi, so skoraj vsi sestavni deli narisani v merilu 1:1. Rebra izdelamo iz 8 mm debele balze. Letvice s presekom 4x4 mm in 10 x 10 mm so lahko iz lipe, balze ali smreke. Jambor in bum lahko iz¬ delamo iz lipovine ali smrekovine, še bolje pa bo, če uporabimo alumi¬ nijasto cev s premerom 8 mm. V preseku sta jambor in bum okrogle ali eliptične oblike. Nosilce drsalk, smučk ali koles izdelamo iz aluminija¬ ste cevi s premerom 10 mm. Kabina in nosilci servomehanizmov so iz 3 mm debele vezane plošče, napenjalci pa iz 1 mm debele aluminijaste pločevine ali iz vitroplasta. Za drsalke uporabimo 3 mm debelo varilno žico, smučke pa naredimo iz 1 mm debele aluminijaste pločevine. Klju¬ kice oblikujemo iz daljših bucik ali iz tanjše jeklene žice, lahko pa jih nadomestimo z večjimi ribiškimi vrtilkami s priponko. Najboljše jadro je iz dakrona, lahko pa ga izdelamo iz najlona ali celo iz polivinila. Rebra Narišemo jih na 8 mm debelo balzo, izžagamo in obrusimo, utore pa obdelamo s pilo. Na dno kabine jih nalepimo z belim lepilom. Kabina Dno s položaji reber, stranici, pokrove in nosilce servomehanizmov preri¬ šemo z načrta na 3 mm debelo vezano ploščo, izrežemo in obrusimo robo¬ ve. Na robova dna z belim lepilom nalepimo letvici s presekom 4x4 mm, na spodnjo stran dna pa letvice 10 x 10 mm med katere nasedeta oba no¬ silca drsalk oziroma smučk. Letvice utrdimo z ščipalkami in bucikami in nalepimo še rebra. Ko je lepilo suho, ščipalke in bucike odstranimo, po¬ novno obrusimo robove in nalepimo stranici ter nosilca servomehani- JE ifejfc KOSOVNICA Sestavni, deli modela 8 februar 1999 TT3II 6 PRILOGA Dno in rebra kabine zmov. Vse skupaj utrdimo z bucikami in samo¬ lepilnim papirnim trakom. Na spodnje strani pokrovov, 3 mm od zunanjih robov, vzdolžno nalepimo letvice 3x5 mm in jih začasno pritr¬ dimo s ščipalkami. Lepimo z belim lepilom, ki ga nanašamo na ožji rob letvice. Suho kabino natančno obrusimo z brusilno deščico in jo po zunanji in notranji strani ne¬ kajkrat prelakiramo s prozornim nitrolakom. Zunanjo stran pred vsakim ponovnim lakira¬ njem narahlo prebrusimo. Ko se nitrolak do¬ bro posuši (najmanj 24 ur) jo pobarvamo z barvnim lakom s čopičem, zračnim čopičem ali z barvo v pršilki. Dno kabine z nalepljenimi rebri in stranicami Na pokrove nalepimo letvice 3x5 mm, na ka¬ bino pa nosilce servomebanizmov, ojačitve in povezave. V posebej izdelana nosilca kasneje pritrdimo servomehanizma, ki bosta služila za zatego¬ vanje in popuščanje jadra ter za obračanje modela. Ročica za zategovanje in popuščanje jadra Ročica je precej daljša od običajne in jo izde¬ lamo sami iz 1,5 mm debelega vitroplasta, 3 mm debelega akrilnega stekla ali v skrajnem primeru iz 3-milimetrske vezane plošče. V sredini pritrditvenega kroga ročice izvrtamo 8 mm veliko odprtino in še dve manjši s preme¬ rom 2 mm, skozi kateri bomo z dvema samo- reznima vijakoma ročico pritrdili na okrogel krmilni nastavek servomehanizma. Nastavek privijemo na servomehanizem. Nosilca za drsalke, smučke in kolesa Nosilca sta iz 10 mm debele aluminijaste cevi, vodila drsalk, smučk ali kolesa pa iz medeni¬ naste cevke z notranjim premerom 3 mm. Na predvidena mesta na nosilcih zvrtamo luknje s premerom 4 mm in vanje z epoksidnim lepi¬ lom prilepimo vodila. Ostale luknje zvrtamo s svedrom 3 mm. Nosilca privijemo na kabino z vijaki in maticami M 3, pod katere podložimo vzmetne podložke. Drsalke Drsalke ukrivimo iz 3 mm debele varilne ži¬ ce. Oblikujemo jih iz cele žice po šabloni, na¬ rejeni iz debelejše vezane plošče in šele po¬ tem odžagamo presežek. Oblikovanje drsalke po šabloni Oba konca očistimo in zalotamo, ovijemo s tanko medeninasto ali bakreno žico in po¬ novno zalotamo. Na vrh vsake osi vrežemo navoj M 3 ter nad vsak spoj prispajkamo pod- ložko M 3- Smučke Izrežemo jih iz 1 mm debele aluminijaste plo¬ čevine, enako kot ploščice, s katerimi jih pri¬ trdimo na nosilce. Ro¬ bove smuči in ploščic obrusimo. Nosilce smučk izdela¬ mo iz tršega lesa in vanje z nožem zareže¬ mo utore 3x2 mm. V ploščice in nosilce zvrtamo po štiri luknji¬ ce za samorezne vija¬ ke, s katerimi pritrdi¬ mo smučke na spodnji rob drsalk. Pred tem na ploščice nalepimo tanko gumo, ki bo smučke še dodatno utrdila. Jambor in bum Oba izdelamo iz alu¬ minijaste cevi s pre¬ merom 8 mm, tako kot sta narisana na načrtu. Drsalke izrežemo iz aluminijaste pločevine in popilimo ali obrusimo robove. Jadra Lahko so izdelana iz različnih materialov. Naj¬ boljši je dakron, vendar lahko dobra jadra na¬ redimo tudi iz najlona za vetrovke. V praksi so se dobro izkazala tudi jadra, izdelana iz gosto tkanih lahkih tkanin in celo iz polivinil- ne folije, čeprav taka jadra niso najboljša. Odvečno žico odžagamo in dela zalotamo. Na načrtu je pomanjšana risba jadra, ki je pri¬ merne velikosti in oblike za ta model. Najprej iz vezane plošče ali tršega kartona izdelamo ša¬ blono za obliko jader. Položimo jo na material tako, da je smer tkanja pravokotna na zadnji, prosti rob jadra in režemo natančno ob robu. Dakron za jadra režemo ob šabloni z ostrim modelarskim nožem, najlonske tkanine pa s pomočjo spajkalnika. Jadro ima na zadnjem ro- BOMOR »ftje so zdaj ti električnimi skati?« TTK.C 6 februar 1999 9 PRILOGA Po ledu in snegu bu štiri letvice, ki segajo do jambora in delijo jadro na štiri dele. Izdelamo jih iz debelejšega dakrona ali trše plastične folije, lahko pa so tu¬ di iz tankega furnirja. Na označena mesta jih prilepimo z razredčenim kontaktnim kavčuko¬ vim lepilom, ki ga redčimo z nitrorazredčilom. Na enak način in z istim lepilom lepimo tudi vse robove in privezne trikotnike na jadru. Napenjalci Lahko jih izdelamo iz tanke vezane plošče, vi- troplasta ali iz aluminijaste pločevine in so običajno pravokotne oblike z zaobljenimi ro¬ bovi (kot je narisano na načrtu), lahko pa so tudi ovalni ali okrogli. Kljukice za pripenjanje vrvic so običajno izdelane iz bakrene, mede¬ ninaste, jeklene ali nerjaveče jeklene žice, de¬ beline od 0,4 do 0,6 mm, največkrat pa jih oblikujemo kar iz navadnih bucik. Napenjalne vrvice Navadno uporabimo tanko sukano poliestr¬ sko vrvico, ki je debela od 0,4 do 0,7 mm. Za vsako napenjalno vrvico moramo izdelati po en napenjalec in dve kljukici za pritrjevanje. Za nosilce napenjalnih vrvic so najprimernej¬ ši manjši očesni vijaki, lahko pa uporabimo tudi razcepke. Priprava modela za spuščanje Modeli jadrnic so plovila, ki jih poganja veter, tudi kadar "jadrajo" po ledu ali snegu, zato je njihova hitrost odvisna predvsem od kvalitete jader. Ko model dokončamo, ga sestavimo. Jambor postavimo na nosilec in ga pritrdimo s tremi napenjalnimi vrvicami, tako da je še vedno ne¬ koliko gibljiv. Glavno jadro je običajno prišito po vsej dolžini jambora ter na dveh točkah na bumu jadra (na spodnjem in zadnjem privez- Vgradnja elementov RV-naprave v trupu modela nem trikotniku). Pomembno je, da sta oba ro¬ bova jadra ob jamboru in ob bumu primerno napeta, vendar ne toliko, da bi to vplivalo na profil jadra. Vrvico za popuščanje ali zategovanje jadra pritrdimo na bum in na ročico servomehaniz- ma. Povezava mora biti čim bolj neposredna in tekoča. Drugi servomehanizem povežemo s krmilno ročico prednje drsalke, priključimo oba servomehanizma na sprejemnik in tega prek stikala na akumulator. Ne pozabimo na sprejemniško anteno. 4 Ledko na zamrznjeni površini Koseškega bajerja Ko model sestavimo, preverimo povezave in delovanje. Preizkusimo gibljivost burna in jam¬ bora ter prednje drsalke oziroma smučke, pre¬ verimo če napenjalci držijo, pregledamo če je vrvica, s katero popuščamo jadro, pravilno pri¬ trjena na ročico servomehanizma in pravilno nastavimo jadro glede na veter, ki piha (pri moč¬ nejšem vetru jadra nekoliko popustimo). Nato model postavimo na led ali sneg in ga spustimo tako, da bo odpeljal z vetrom v kr¬ mo. Na začetku, dokler jadranja po ledu in snegu še ne obvladamo dovolj, se izogibajmo bočnemu vetru, da se nam model ne bo pre¬ pogosto prevrnil. Najbolje je, da na začetku model preizkušamo na večjih poledenelih as¬ faltnih površinah in šele potem po zmrznjenih ribnikih (preden ga spustite, preverite trdnost ledu) in pomrznjenem snegu. S preizkušanjem ugotovimo, kako moramo voditi jadro in krmariti, da se model ne prevr¬ ne in da se drži predvidene smeri. Veliko za¬ bave vam želim! Roža vetrov Kako modelu jadrnice nastaviti jadra? ANTON PAVLOVČIČ Na srečanjih in tekmovanjih z modeli jadr¬ nic sem cesto opazil, da marsikateri mode¬ lar, še posebej začetnik, ne ve, kako nasta¬ viti jadra na svojem modelu, da bi čimbolj izkoristil moč vetra. Na tečajih se sicer vsi naučijo izdelati model, pri čemer so eni bolj, daigi pa manj spretni, toda na vodi, ko veter piha z vseh strani, se zaradi neizkuše¬ nosti ne znajdejo več. Treba je opazovati iz¬ kušenega modelarja, kako na svojem mode¬ lu spretno nastavlja jadra, in to vedno v dru¬ gačen položaj. Njegov model je hiter in pe¬ lje naravnost, medtem ko ga začetniku le z obilo sreče uspe pripeljati v cilj ali doseči dobro uvrstitev. Nastavitev jader je še zlasti pomembna pri modelih, ki niso vodeni z RV-napravo. Za tiste, ki se s to zvrstjo modelarstva ukvar¬ jajo kot začetniki in še niso vešči nastavitve jader, sem pripravil risbo - rožo vetrov. Z njeno pomočjo bo vsak kaj kmalu spoznal skrivnosti jadranja modela, izkušenemu mo¬ delarju pa prav tako koristi opazovanje ve¬ tra, čeprav svoj model krmari z RV-napravo. Roža vetrov lepo prikazuje, da model plove proti vetru le pod kotom 45° ne glede na to, ali ta piha z leve ali z desne. Če preveč za¬ tegnemo jadra, model zmore tudi manjši kot, toda zaostajal bo v hitrosti, kar je na tekmi še kako pomembno. Tudi v čistem bočnem vetru jader ne smemo preveč zategovati, ni¬ ti jih preveč popuščati. Roža vetrov prikazu¬ je najučinkovitejše položaje namestitve jader tudi takrat, ko veter ni popolnoma bočen, niti ne piha neposredno v krmo modela. Ker se zima že poslavlja in bo kmalu treba preizkusiti modele za bližnja tekmovanja, ne bo odveč, če prej nekoliko natančneje preučimo risbo vetrovne rože. 10 februar 1999 mr MODELARSTVO Nasveti za izdelavo, pripravo in lansiranje raketoplanov ter doseganje boljših tekmovalnih rezultatov (2. del) EGON ENGELSBERGER RAKETNI MOTOR Opis Raketni motor tvorijo papirnato ali plastično ohišje, keramična šoba, smodniško ali kom- pozitno pogonsko gorivo, nepogonski del oziroma traser, ki spušča dim za označevanje preletene poti, ter majhna količina črnega smodnika, t. i. odbojno polnjenje, ki po do- goretju pogonskega dela in traserja izvrže raketni motor iz gondole raketoplana. Od¬ bojno polnjenje je pokrito s papirnatim ali keramičnim pokrovčkom. Izbira raketnega motorja Kadar kupujemo raketni motor, izberemo ta¬ kega, čigar karakteristike ustrezajo našemu raketoplanu. Za pogon so najprimernejši ra¬ ketni motorji z večjo maso, manjšim sre¬ dnjim potiskom in daljšim časom gorenja ter relativno kratkim traserjem. Za raketoplan je primeren motor z manjšo po¬ tisno silo (3 N) in kratkim traserjem (2 s). Masa Težji raketni motorji omogočajo stabilnejše polete. Zato za polete raketoplanov klasič¬ nih konstrukcij uporabljamo raketne motorje premera 17,5 mm za začetniške in 13,5 mm za tekmovalne modele. Kako lahko masa raketnega motorja pripo¬ more k stabilnejšemu poletu? Raketoplan z vstavljenim raketnim motorjem v gondolo obrnemo narobe, tj. s krili navzdol, ga pod¬ premo med gondolo in krilom ter uravnote¬ žimo. Težišče za stabilno vzpenjanje mora biti na vpadnem robu krila ali pred njim. Bolj ko je težišče odmaknjeno od vpadnega roba krila, stabilnejše je vzpenjanje, ker del raketoplana za težiščem deluje kot stabiliza¬ tor. Zdaj je razumljivo, zakaj težji raketni mo¬ tor pripomore k stabilnejšemu vzpenjanju in zakaj ga dodatno obremenimo, kadar težišče ni na predvidenem mestu. Na vsakem načr¬ tu raketoplana mora biti označen položaj te¬ žišča v vzpenjanju in težišča v drsnem letu. Traser Boljši proizvajalci raketnih motorjev upošte¬ vajo potrebe modelarjev po različnih časih gorenja traserjev ter izdelujejo tudi motorje, prilagojene za izstreljevanje raketoplanov. Za naš model mora imeti motor najmanj 2 se¬ kundi dolg traser, kadar uporabljamo motorje A, in največ 3 sekunde pri motorju B. Ozna¬ ka takih motorjev naj bi bila A3-2 in B3-3- Toda, kaj storiti, kadar ne moremo kupiti motorja s primernim traserjem? Z majhno predelavo motorja, ki ima sekundo ali največ dve daljši traser od tistega, ki ga potrebuje¬ mo, lahko dobimo motor po svoji želji. Najprej izvlečemo papirnati pokrovček ozi¬ roma prevrtamo keramični čep ter iztresemo odbojno polnjenje v primerno posodico ali na papir. Ker večina traserjev v raketnih mo¬ torjih gori s povprečno hitrostjo 1 mm/s, z ostrim svedrom premera 7-8 mm ročno izvr¬ tamo luknjo toliko milimetrov globoko, za kolikor sekund je traser predolg. Vrtati mo¬ ramo počasi, odprtina motorja pa mora biti obrnjena proč od nas. Globino izvrtine spro¬ ti preverjamo, da je ne zavrtamo preglobo¬ ko. Ko je izvrtina dovolj globoka, odbojno polnjenje vsujemo nazaj v motor in ga zapre¬ mo s papirnatim pokrovčkom. Raketne motorje, pripravljene za štart, odlo¬ žimo v primerno škatlo, ki se dobro zapira. Ne smemo jih obračati niti spravljati po že¬ pih, ker lahko iztresemo del ali celo odboj¬ no polnjenje. Na ta način prilagodimo največ 2 do 3 mo¬ torje, njihovo delovanje pa preverimo z lan- siranjem modela. Pri preizkusnem štartu bi se moral motor odvreči na najvišji točki, po koncu pasivnega leta. Če se motor izvrže prezgodaj, pri obdelavi naslednjega pustimo traser nekoliko daljši, če pa izpade prepo¬ zno, že v poniranju raketoplana, traser še malo skrajšamo. Motor s predolgim traserjem lahko predelamo sami. Odstranimo pokrovček, iztresemo odboj¬ no polnjenje in povrtamo traser. Količino od¬ bojnega polnjenja zmanjšamo, vsujemo nazaj v motor in spet pokrijemo s pokrovčkom. Brez preizkusa na terenu (izstrelitve raketo¬ plana) ne moremo vedeti, ali motorji s skraj¬ šanim traserjem ustrezajo našim potrebam. Zaradi varnosti je pravilneje s predelavo do¬ biti zanesljiv motor, kot pa brez predelave ogroziti prisotne zaradi nenadzorovanega poleta oziroma padca raketoplana. Preverjanje in doziranje odbojnega polnjenja Proizvajalec izdela in pripravi raketni motor za optimalno uporabo, tako da lahko z eno vrsto raketnega motorja lansiramo različne, tudi zelo velike rakete. To pomeni, da je, ra¬ zen drugih karakteristik, tudi količina odboj¬ nega polnjenja prilagojena taki uporabi in za naš namen največkrat odločno prevelika, za¬ to jo moramo za naše potrebe zmanjšati. Za doziranje oziroma odrejanje količine odbojnega polnjenja potrebujemo drobno zajemalko, npr. pokrovček od lepila, majhno žličko za kavo, sladoled ali podobno. Dozir- ko lahko izdelamo tudi sami. Iz tanke ploče¬ vine izrežemo trak, dolg 60 mm in širok 5 mm. Na eni strani s ploščatimi kleščami Ročica Ploščad oblikujemo majhno ploskev z merami 5x5 mm, na drugi pa nekoliko večjo, ali pa z okroglimi kleščami zvijemo držaj. Ravni del nam omogoča zajemanje vedno enake koli¬ čine odbojnega polnjenja. Praksa je pokazala, da je za raketoplanske raketne motorje do¬ volj ena zvrhana merica odbojnega polnje¬ nja. Pravo količino preverimo, ko izstreljujemo raketoplan. Če je količina premajhna, bo motor ostal popolnoma ali delno v gondoli, če pa je prevelika, lahko gondolo tudi odtr¬ ga ali kako drugače poškoduje model. Zaviralni trak Zaviralni trak je nujno potreben za spuščanje praznega raketnega motorja. Njegove mere že poznamo, vemo tudi, da ne sme biti kraj¬ ši od 300 mm. Da ga ne bi preveč skrajšali, ga tu označimo ali teh 300 mm obarvamo. Ostanek pustimo neobarvan. Krajšati torej smemo samo neobarvani del. Nič še nismo rekli o priporočljivi širini. Po stari navadi uporabljamo stvari takšne, kot so predpisane, brez razmišljanja o tern, da nam lahko pomagajo še na kak drug način. V pravilih piše, da je njegova najmanjša širi¬ na 25 mm in ga takega tudi izrežemo, da v modelu ne bo odvečne navlake. Pa je to res? Kadar je zaviralni trak ozek (samo 25 mm), gondola pa dosti daljša, motor lahko stoji TIKI 6 februar 1999 11 MODELARSTVO nestabilno, ker se njegov zadnji del s šobo nenadzorovano pomika v vseh smereh. Pri delujočem raketnem motorju to pomeni, da je tako usmerjen tudi potisk in s tem mo¬ žnost nepredvidenega poleta. To preprečimo tako, da na raketni motor pri¬ lepimo širši zaviralni trak, ki je samo za kak centimeter ožji od dolžine raketnega motorja. Tak trak bolje tesni pri vlaganju ter je potre¬ ben manjši pritisk na notranje stene, da mo¬ tor ne izpade, ko model obračamo, pa tudi la¬ žje se odmetava po koncu delovanja. Zapisa¬ li smo, da težji motor poveča stabilnost pri vzpenjanju. Res je, da je razlika v teži širšega zaviralnega traku le malo večja, pa vendar. Zaviralni trak se bo lažje in hitreje odvil, če ga natremo s smukcem ali otroškim pudrom. Glede izbire materiala za zaviralni trak ima¬ mo veliko možnosti: uporabimo lahko nava¬ den papir ali različne plastične folije. Kateri material pa je najprimernejši? Ko odbojno polnjenje izvrže motor, pride trak v neposredni stik z vročimi plini. Proti visoki temperaturi je najbolj odporen nava¬ den papir, na primer ovojni za pakete, ki pa je precej debel, se težko odvija in zahteva ne¬ koliko večji premer gondole. Plastične folije omogočajo izdelavo gondole manjšega pre¬ mera, so pa dosti občutljivejše za temperatu¬ ro ter se rade izmaličijo in nagorijo, tako da se lahko trak ali del traku odtrga. Kadar upo¬ rabimo tanko plastično folijo, temperaturno obremenitev traku znižamo tako, da motor vstavimo v gondolo bolj narahlo. Ne smemo ga tlačiti v cev, trenje pa lahko zmanjšamo tudi z zmerno uporabo otroškega pudra. Električni vžigalnik S pomočjo električnega vžigalnika prižgemo raketni motor. Najbolje je uporabiti kar to¬ varniško izdelane vžigalnike, ki so lahko na¬ rejeni na različne načine. Najpogosteje se uporabljata dva tipa vžigalnikov. Prvi je ne¬ kaj centimetrov dolga tanka uporovna žica, včasih z zanko na vrhu, premazana z vžigal- no zmesjo in upognjena tako, da se lahko vstavi v šobo, drugi pa je t. i. trenutni vžigal¬ nik. To sta dve debelejši kontaktni žici, po¬ vezani z zelo tanko uporovno žico in vžigal- no zmesjo na vrhu. Osnovno pravilo za zanesljiv vžig je, da se mora električni vžigalnik dotikati pogonske¬ ga goriva v šobi motorja. Včasih tudi to ni Vžigalnik z debelejšo uporovno žico upogne¬ mo in potisnemo do goriva ter utrdimo v šobi z lepilnim trakom ali kosmičem vate. dovolj. Razlogi, da motor ne vžge, so lahko hladen ali celo vlažen raketni motor, manjša količina vžigalne zmesi, ali slabo postavljen vžigalnik, ki se ne dotika goriva. Po dveh, treh neuspešnih poskusih vžiga je šoba že tako zamazana, da jo moramo očistiti. Naj¬ bolje je to storiti takoj, že po prvem neuspe¬ šnem poskusu vžiga. Kadar pa motorja tudi po čiščenju ne moremo aktivirati, ga je naj¬ bolje zamenjati z drugim. Uporaba takega "golega" vžigalnika torej ne zagotavlja stoodstotnega vžiga. Pomagamo si Industrijski trenutni vžigalnik s plastično cevko lahko na naslednji način. Na glavo vžigalnika nataknemo plastično cevko, na vrh dodamo manjšo količino vžigalne zmesi ter jo prilepi¬ mo s kapljico lepila. Če nimamo primerne cevke, glavo vžigalnika ovijemo z izolirnim ali papirnatim lepilnim trakom, v odprtino dodamo vžigalno zmes ter jo prilepimo. Ta¬ ko pripravljeni vžigalniki natančno usmerijo plamen v šobo raketnega motorja in imajo močnejše toplotno delovanje. Pri dodelavi moramo paziti, da ne napravimo kratkega stika, še posebej, če so žice neizolirane. Kadar se z vžigalnikom ne moremo dotakni¬ ti goriva, šobo motorja napolnimo z vžigalno zmesjo ali smodnikom, potlačimo z leseno paličico ter šele nato vstavimo vžigalnik. Večino vžigalnikov lahko uporabimo samo enkrat, ker tanka žica v njem pregori. Z upo¬ rabo debelejše žice, npr. iz cekasa 0,4 mm, lahko izdelamo električni vžigalnik za več¬ kratno uporabo. V tem primeru uporovna ži¬ ca pri vžigu goriva samo zažari, ne pa tudi pregori. Seveda bo tudi tak vžigalnik naza¬ dnje pregorel pod vplivom visokih tempera¬ tur izpušnih plinov, toda dotlej bomo lahko izstrelili vsaj 5 do 6 modelov. Več o električnih vžigalnikih lahko prebere¬ mo v knjigi Raketno modelarstvo. Lansirni kabli in oprema O lanserjih smo že govorili, poglejmo še, ka¬ ko je s kabli, priključki, ščipalkami in elek¬ trično energijo. Pred začetkom tekmovanja preverimo kom¬ pletno napeljavo, ali ni kje poškodovana, pogledamo, ali so vse povezave v redu, gole žice izolirane ter ščipalke čiste. Za zanesljiv vžig je potreben dober kontakt. Preverimo tudi delovanje varnostnih sistemov. Električno energijo na terenu dobimo iz av¬ tomobilskega akumulatorja, ki ga priskrbi organizator tekmovanja. Kadar želimo posta¬ viti svoje štartno mesto, moramo imeti svoj vir električne energije. To je lahko manjši modelarski akumulator, dobre pa so tudi na¬ vadne baterije. Vse, za kar mislimo, da bomo na terenu ra¬ bili za izstreljevanje, pripravimo že v delav¬ nici in spravimo v primerno večjo škatlo. Prav tako morajo biti pripravljeni raketni motorji, električni vžigalniki, vžigalna zmes, elastike, determa itd., po možnosti v manjši škatli, ki jo imamo pri roki na štartnem me¬ stu. Orodje, pribor in opremo spravimo v drugo škatlo in na vsako napišemo, kaj je v njej. Stvari, ki jih na štartnem mestu odlaga¬ mo v travo, običajno ne vidimo, kadar jih nujno potrebujemo. Če pa so odložene v škatlo, jih hitro najdemo, čeprav je škatla še tako polna. Sistem za prisilno spuščanje Na tekmovanju moramo z dvema modeloma izvesti tri Starte. Včasih so vremenske razme¬ re take, da raketoplan odleti tako daleč, da ga ne moremo pravočasno najti. Let raketo¬ plana lahko časovno omejimo s sistemom za prisilno spuščanje. Nihče ne more zagotovi¬ ti, da bomo model našli tudi po 4 minutah leta in prisilnem spustu, toda možnosti so dosti večje kot po 10- ali večminutnem pole¬ tu brez prisilnega spusta. Raketoplan lahko prisilno spuščamo na več načinov. Najpogosteje se uporabljajo sistemi spremembe težišča, dviganja krila ali dela horizontalnega stabilizatorja, možna pa je tu¬ di ekscentrična obremenitev raketoplana. Ne glede na to, katerega bomo izbrali, je važno, da deluje brezhibno in da model spu¬ sti v predvidenem času. Kolikšno oddalje¬ nost bo raketoplan preletel v tem času, je odvisno od vremenskih razmer, običajno ter¬ mike oziroma vetra. Dokler je še blizu nas, ga spremljamo s pogledom, ko pa se začne oddaljevati, uporabimo daljnogled. Za aktiviranje sistema za prisilno spuščanje uporabljamo počasi gorečo vžigalno vrvico ter z njo tudi omejujemo dolžino poleta. Go¬ ri oziroma tli s hitrostjo ~1 cm/min. Kadar je vreme suho in toplo, gori malo hitreje, v vla¬ žnem in mokrem pa dosti počasneje. Hitrost gorenja preverimo pred poletom. Več o sistemih za prisilno spuščanje v eni na¬ slednjih številk Tima. 12 februar 1999 "uTKl 6 MODELARSTVO Tik pred startom prižgemo stenj mehanizma za prisilno spuščanje modela (determalizatorja). Prenašanje in shranjevanje raketoplanov Raketoplani so zelo občutljivi za vlago, tem¬ peraturne spremembe in obremenitve. Vča¬ sih smo na tekmovanju prisiljeni spuščati raketoplan, kadar je teren vlažen ali celo de¬ žuje. Nobena modelarska konstrukcija, nare¬ jena iz lesa, prav tako tudi naši modeli, ne more biti tako popolno zaščitena, da se ne bi vsaj malo navlažila in pridobila na teži ter morebiti celo zvila. Zato po poletu, takoj ko ga najdemo, raketoplan z mehko krpo teme¬ ljito obrišemo in pazimo, da se nam ne mo¬ či več. Osušimo ga na zmerni temperaturi, pregledamo ter z metanjem iz roke preveri¬ mo, ali ni kaj skrivljeno. Seveda pri tem pazimo, da ga spet ne zmočimo. Kadar rake¬ toplana zaradi mokrega terena ali dežja ne moremo znova preizkusiti, rajši vzemimo suh rezervni model, če ga imamo. Z novim, komaj narejenim raketoplanom raj¬ ši ne tekmujmo. Potrebno je vsaj 10 dni, da se model po izdelavi temeljito osuši na sobni temperaturi, oziroma da izhlapijo razredčila iz lepil in lakov. Šele po preteku tega časa ga lahko "stabiliziramo" z nekajurnim izpostavljanjem večji temperaturi, npr. v se¬ gretem avtomobilu. S takim postopkom pre¬ prečimo poznejše krivljenje konstrukcije modela, kadar je na terenu dalj časa izpo¬ stavljen vročemu soncu. Za transport raketoplanov potrebujemo do¬ volj močno leseno ali kartonsko škatlo, ki mora biti dovolj velika, da lahko vanjo spra¬ vimo tri do štiri modele. Vsi modeli v škatli morajo imeti svoje nosilce, na katere jih pri¬ trdimo tako, da se med seboj ne dotikajo. Odlaganja modelov enega na drugega, pa čeprav so zaščiteni s penastim materialom, ni priporočljivo, ker zgornji modeli obreme¬ njujejo spodnje, pri čemer se lahko nekateri njihovi deli, še posebej horizontalni stabili¬ zatorji, skrivijo. V škatli so modeli na terenu zaščiteni pred morebitnimi poškodbami in vremenskimi vplivi, prav tako pa so v njej tudi varno spravljeni, kadar jih ne potrebu¬ jemo. Vrečke ali druga mehka embalaža niso pri¬ merni, ker modelov ne ščitijo pred poškod¬ bami, ki so jim izpostavljeni v delavnici ali med transportom. Zaključek Cena sodelovanja na tekmovanjih ni majhna, zato ne smemo dovoliti, da "višja sila" prepo¬ gosto vpliva na rezultat. Če se pravočasno in temeljito pripravimo na tekmo in smo pri¬ pravljeni tudi na nepredvidene dogodke, bo uspeh dosti boljši. Raketoplan, raketne mo¬ torje, električne vžigalnike, lansirni sistem, pribor in drugo pripravimo že v delavnici in obenem preverimo, ali vse deluje. Dobre priprave in vaje za tekmovanja so re- glaže, oziroma preizkusni poleti. Raketoplan moramo preizkusiti tudi po popravilu po¬ škodbe ali kakršni koli spremembi na njem. Nikoli ne hodimo na tekmovanja z nepreiz¬ kušenimi modeli! Če boste pri delu naleteli na težave in odgo¬ vora na vprašanje ne boste našli v literaturi, se lahko obrnete na najbližje društvo. Druš¬ tva so centri modelarskih dejavnosti, njihovi člani pa radi pomagajo vsakomur, ki ga zani¬ majo posamezne tehnično-športne discipline. Tako je tudi v ljubljanskem Astronavtsko-rake- tarskem klubu V. M. Komarov. Če potrebujete nasvete in pomoč, se nam oglasite. Več o de¬ javnosti kluba lahko izveste tudi na domači strani: http://www2.arnes.si/~ljarkvmk5. Svo¬ ja vprašanja pošljite na naslov uredništva re¬ vije TIM, obvezno pa priložite še kuverto s svojim naslovom in znamko za odgovor. Lahko pa se nam tudi pridružite: v ARK Ko¬ marov na Rimski 13 (vsak ponedeljek po 20.00 uri; tel.: 061/222-987) in v Mladinskem tehničnem centru na Kersnikovi 4 v Ljublja¬ ni (vsak četrtek od 16.30 do 19.00; tel.: 061/131-22-30). Jože Čuden, Rasto Snoj RAKETNO MODELARSTVO Knjiga RAKETNO MODELAR¬ STVO je prvi kompletni priro¬ čnik za modelarje raketarje v slovenščini. V knjigi nam avtorja posreduje¬ ta svoje bogate izkušnje, ki jih bo lahko koristno porabil vsak graditelj raketnih modelov. Na¬ menjena je tako začetnikom kot izkušenim modelarjem, v veliko pomoč pa bo lahko tudi mentorjem interesnih dejavno¬ sti v osnovnih šolah in klubih. O knjigi povedo vse že teme, ki jih prinašajo naslovi poglavij: - razvoj raketnega modelarstva v svetu in pri nas; - raketno modelarstvo kot tehničnošportna disciplina (varnost, pravila), - orodja, stroji in gradiva pri modeliranju, modelarska delavnica, - lepila in lepljenje; - zaščita in barvanje modelov; - konstrukcija in oprema modelarske rakete; - večstopenjske rakete, raketoplani; - modelarski raketni motorji; - lansirne naprave, izstreljevanje raket, pristajalni sistemi; - ozračje, aerodinamični upor rakete, merjenje koeficienta upora; - stabilni let rakete, poševno letenje modela; - merjenje višine leta (tabele in izračuni); “ - nenavadne rakete. Na koncu so v posebnih prilogah tudi načrti modelov z navodili za gradnjo ter dokumentacije maket. Knjiga je bogato ilustrirana z risbami, tabelami ter črno-belimi in bar¬ vnimi fotografijami. 222 Strani, 21 x 27,5 cm Cena: 3.150 SIT Naročniki revij TIM ter Življenje in tehnika imajo 20 % popusta. 'TTKi. 6 februar 1999 13 MODELARSTVO Raketoplan "vrabec" JOŽE ČUDEN Včasih je veljalo, da je zima za modelarje mr¬ tvo obdobje, saj večino prostega časa prebije¬ jo na toplem v delavnicah, kjer snujejo nove modele in se pripravljajo na bližnja tekmova¬ nja. Če je snežna odeja predebela, nikogar ne mika na mraz. Komaj pa odjuga pobere sneg, so najbolj vneti že na terenu. Tudi sezona tekmovanj se vse bolj pomika proti pozni je¬ seni ali se začenja že zgodaj spomladi. Če le ni prehladno, so razmere za spuščanje mode¬ lov kar primerne, saj na njivah ni poljščin in sledenje modelom ne povzroča večjih težav. Zato ni nikakršna posebnost, če tudi pozimi srečamo modelarje pri spuščanju modelov. Januarsko odjugo so nekateri že izkoristili za trening in preizkus novih modelov, saj bodo prva tekmovanja letos že marca. Mladi raketni modelarji na srečanjih mladih tehnikov že nekaj časa tekmujejo z raketo¬ plani kategorije S3A, ki uporabljajo motorje s totalnim impulzom 2,5 Ns - pol šibkejše kot člani. Ravnih in neporaščenih zemljišč, pri¬ mernih za tekme modelarjev s prostoletečimi modeli, je pri nas vse manj, zato je odločitev, da letijo s šibkejšimi motorji razumljiva. In s kakšnimi raketoplani bomo tekmovali letos? Pri modelih klasične konstrukcije lahko izbi¬ ramo med takimi z večjo razpetino, ki se bo¬ do z motorjem dvignili nekoliko nižje in na¬ to bolje jadrali, ali pa z manjšimi, ki bodo kljub slabšim letalnim sposobnostim svojo prednost poiskali v večji višini poleta. Morda bi tokrat veljalo poskusiti s slednjimi. V ta namen predlagamo vrabca, mali raketo¬ plan, ki utegne na tekmovanjih zmešati štre¬ ne večjim -bratom«. Zasnova je enaka kot pri sorodnih modelih tipa »chuck glider«, ali kot mu pravimo pri nas, drsalec za metanje iz roke. Model ima nosilec motorja prilepljen spredaj nad tru¬ pom in je prilagojen za minimotor premera od 10 do 13,3 mm. Izdelava modela Material za izdelavo je izbrana balza, le nosi¬ lec motorja (3) je papirnat. Za krilo (5) izberemo lahko in čvrsto 5 mm debelo balzo, ki jo odrežemo na predvideno obliko in poskobljamo z ročnim obličem na britvice, da dobimo ustrezen profil. Krilo je najdebelejše v sredini in se stanjšuje proti Raketoplan vrabec je predviden za pogon z minimotorji premera od 10 do 13,3 rnm. koncema. Z brusilnim papirjem ga natančno profiliramo. Nos pro¬ fila rahlo zaoblimo in ga počasi znižamo v tanek izhodni rob. Krilo ima dvojni lom, zato ga prerežemo na sredini in ločimo še ušesi (6). Stične plo¬ skve zbrusimo nekoli¬ ko pod kotom, da se bodo deli pri sestav¬ ljanju lepo prilegali. Krilo sestavimo na ravni šablonski deski in dele na spojih pod¬ ložimo s 5 oziroma 40 mm debelimi plošči¬ cami odpadne balze. Stične ploskve prema¬ žemo z belim lepilom PVAc ali modelarskim lepilom UHU hart in dele z drobnimi bucika¬ mi pritrdimo na podlago. Trup je iz dveh delov: paličice (1) s prerezom 10 x 5 mm iz trde balze, ki se od zadnjega roba krila tako po višini kot širini tanjša pro¬ ti repu, in baldahina (2), dela, na katerega Obtežilo služi kot del mehanizma za prisilno spuščanje modela. Čas vklopa določimo z dol¬ žino tlečega stenja, ki prekine elastiko, s kate¬ ro je obtežilo pritrjeno v ležišče na trupu. prilepimo nosilec motorja (3). Zaradi večje trdnosti ga izrežemo iz trde balze tako, da so letnice rahlo poševne ali pravokotne na trup. Oba dela zlepimo z belim lepilom. Trup obli¬ kujemo šele, ko se lepilo posuši. Robove po¬ snamemo, da trup dobi presek ovalne oblike. Ravne pustimo le zgornji rob baldahina ter dela na mestu lepljenja krila in vodoravnega stabilizatorja. Krilo ima vpadni kot 0,5°, zato ležišče na tru¬ pu ustrezno pobrusimo. Z okroglo pilo vzdolž zgornjega roba baldahina napravimo žleb, kamor bomo prilepili nosilec motorja. Vodoravni (7) in navpični (8) stabilizator izre¬ žemo iz 1,5 mm debele lahke balze. Slednje¬ ga sestavimo iz dveh delov. Pri osrednjem delu (8) pazimo na smer letnic, ki naj bodo vzporedne z vpadnim robom. Da se ne bo zvijal in bo trdnejši pri pristankih, mu na spo¬ dnji rob prilepimo vzdolžno 5 mm široko oja¬ čitev (9). Stabilizatorja po robovih pobrusimo v simetrični profil, na navpičnem pa zareže¬ mo še krmilo (10), ki ga kasneje odklonimo za pol milimetra v levo in s kapljico lepila utrdimo v položaju, ki ga natančno določimo z reglažo modela. Stabilizatorja in trup dva- do trikrat prelakiramo z brezbarvnim nitrola- kom, ki smo mu dodali nekaj smukca. Spredaj na spodnji strani trupa izrežemo še pro¬ stor za svinčeno utež (12) in na šablonski deski pritrdimo na trup oba stabilizatorja. Najprej pri¬ lepimo vodoravnega, nato še navpičnega. Glavo (4) izstružimo iz trde balze na lesni ho¬ bi stružnici ter površino dobro prelakiramo, da zapolnimo pore. Glava mora imeti zunanji premer 15 mm, vsadilo pa 14,5 mm. Za izdelavo papirnatega nosilca motorja (3) potrebujemo kovinski kalup (0 14 mm), ki ga z oblepljanjem samolepilne tapete povečamo na 14,5 mm. Na tako pripravljen kalup spiralno navijemo rjav lepilni trak z vodotopnim lepilom v štirih plasteh. Prvi ovoj obrnemo z lepilom na¬ vzven, preostale pa navznoter in lepilni na¬ nos sproti vlažimo z vlažno gobico ali krpo. Ko se papirnata cev osuši, jo zbrusimo s fi¬ nim brusilnim papirjem, nekajkrat prelakira¬ mo s prozornim nitrolakom, odrežemo na mero in snamemo s kalupa. Če rjavega lepil¬ nega traku nimamo, lahko nosilec zlepimo na kalupu tudi iz dveh plasti šeleshamerja ali iz štirih plasti pisarniškega papirja. V papirnato cev z belim lepilom trdno vlepimo glavo in celotni nosilec v ležišče na baldahinu. Tako kot vse dele iz balze moramo prelakirati tudi krilo, da ga zavarujemo pred vlago. Za¬ doščajo trije nanosi redkega prozornega ni- trolaka s primešanim smukcem. Vsak nanos dobro osušimo in površino prebrusimo s fi¬ nim brusilnim papirjem. Med sušenjem naj bo krilo pritrjeno na podlago, da se ne skrivi. Nazadnje prilepimo na trup še krilo. Če je mesto lepljenja lakirano, uporabimo UHU hart, sicer pa lahko tudi belo lepilo. Model je v zraku in na tleh bolje viden in ga bomo laže našli, če ga pobarvamo z rdečim alkoholnim flomastrom. Iz traku tanke aluminijaste pločevine zvijemo vodili (11) premera 5 mm in ju s hitrim epok- sidnim lepilom prilepimo na baldahin oziro¬ ma krilo tako, da je spoj obrnjen navzven. 14 februar 1999 MODELARSTVO Sestavni deli: 1 trup 2 baldahin 3 nosilec motorja 4 glava 5 krilo (centroplan) 6 uho 7 vodoravni stabilizator 8 navpični stabilizator 9 ojačitev 10 krmilo 11 vodilo 12 obtežilo 13 elastični sukanec Izšel je TIMOV NAČRT 13 AKROBAT 40 Trenažni motorni RV-model Cena: 600 SIT Vrabec Raketoplan kategorije S4A Konstruiral: J. Čuden 5 35 Tako lahko vodili natančno prilagodimo lan- sirni rampi. Obtežilo (12) oblikujemo iz koščka svinca in bo hkrati služilo tudi kot determalizator leta. Obtežilo prevrtamo in nanj skozi izvrtino pri¬ vežemo tanek elastični sukanec (13), ki ga pri¬ lepimo na zadnji del trupa ob stabilizatorja. Skozi baldahin nad utežjo zabodemo debelejšo skrajšano buciko, na katero bomo s tanko ela¬ stiko pritrdili utež. Vmes bomo vstavili stenj determalizatorja. Ko bo dogorel, bo prežgal elastiko in sprostil utež, ki bo zanihala proti re¬ pu, porušila ravnovesje modela in ga na ta na¬ čin prisilila k predčasnemu prisilnemu pristan¬ ku. Hitrost, s katero bombažni stenj tli, je odvi¬ sna od vremenskih razmer; določimo jo pred Startom ter odrežemo ustrezno dolg košček. Maksimum leta v kategoriji S4A je 3 minute. Predštartna priprava Raketoplan regliramo enako kot vse podo¬ bne modele. Postopek smo v Timu že več¬ krat podrobno opisali. Najustreznejši motor za naš model je preme¬ ra 13,3 mm z blagim potiskom okoli 2 N in traserjem, dolgim 2 sekundi. Motor obvezno opremimo s pristajalnim trakom velikosti 30 x 300 mm. Raketoplan lansiramo s paličaste rampe, kri¬ lo pa podpremo z dvema varilnima žicama. Še boljši je seveda viličasti lanser. Natančno izdelan in regliran raketoplan vrabec bo na tekmovanjih brez težav kos tudi večjim »pti¬ cam«. TTKr 6 februar 1999 15 RADIJSKO VODENJE V kompletu so poleg oddajnika in sprejem¬ nika še servomehanizem C 507, škatlica za sprejemniške baterije, par kristalov in pribor. Oddajnik je volanski, na tleh pa lahko stoji samostojno. r« m Timov test XR3-race DR. JAN I. LOKOVŠEK Uvod Avtomobilsko modelarstvo se zdi, kar za¬ deva RV-naprave, kar malo odrinjeno na rob, in to - po krivici. Boljše RV-naprave so bile vedno namenjene predvsem letal¬ skim ali ladijskim modelom, za avtomobile pa smo običajno uporabljali male cenene dvokanalke. Pa vendarle so tudi avtomo¬ bili velik tehnični izziv. Nekateri modeli so pravi mali tehnični čudeži, s številnimi na¬ prednimi tehničnimi rešitvami, ki se jih ne bi sramovali tudi tisti »pravi«. Za to področje so se pred časom sicer pojavile tudi dražje RV-naprave, ki pa so bile samo prirejene letalske, in to tako, da so jim število ser- vomehanizmov omejili na tri. Zdaj pa smo končno dočakali pravo avtomobilsko raču¬ nalniško napravo, ki po lastnostih sega ce¬ lo v zgornji razred, in to za zmerno ceno. To je Graupnerjev XR3-race. Tudi ta sledi modni obliki, ki jo imenuje¬ mo volanska, saj ima za krmiljenje smeri volan, za plin pa ročico, podobno sprožil¬ cu (petelinu) na pištoli (nem. Pistolengriff Fernsteueranlage). Naprava na testu je bila prirejena za frekvenčno območje 40 Mhz. To območje je predvideno tako za vodenje neletečih kakor letečih modelov. Za test smo jo dobili pri podjetju MIBO modeli. Komplet V kompletu dobimo znameniti oddajnik XR3-race, trikanalni sprejemnik B6-SSM, en standardni servomehanizem C 507, škat¬ lico za baterije, par kristalov in pribor. AM ali FM Ta dilema je v svetu še vedno zelo močna, čeprav na stari celini že dolgo prisegamo na FM. AM uporabljajo pri nas le še malo prej omenjene dvokanalne naprave. To je pravzaprav krivica, saj so prednosti FM pred AM izginile, ko smo frekvenčni pas omejili na 10 Khz. Tako imajo Američani vrsto dobrih RV-naprav za vodenje letal¬ skih modelov, ki še vedno uporabljajo AM! S to vrsto modulacije se da namreč prena¬ šati PCM-kodo prav tako kakor s FM. XR3-race tako uporablja prenos AM, ki mu pri firmi rečejo SSM. Prednost te izbire je v tem, da je nova naprava skladna z mno¬ gimi izvedenkami starejšega datuma. Tako lahko s tem oddajnikom upravljamo tudi vrsto cenenih malih dvokanalnih sprejem¬ nikov. Oddajnik Oblika oddajnika je značilna avtomobilska z volanom, oblečenim v gumo. Oddajnik držimo v levi roki in s kazalcem levice kr¬ milimo plin. Tretji kanal ima dve tipki, ki ju dosežemo s palcem levice. Desnica je tako namenjena krmiljenju smeri, progra¬ miranju in vklopu. Trdoto vzmeti, ki vrača volan v nevtralni položaj, je mogoče urav¬ navati. Naprava ima baterije v spodnjem delu, tako da je uravnotežena in nam dr¬ žanje v eni roki ne povzroča težav. Lahko ga postavimo na tla in stoji! Tudi na zunaj je ta oddajnik ugleden. Na to opozori mo¬ gočen zaslon na levi strani, tipke za pro¬ gramiranje pa so na desni. Trimerjev ni, saj vse opravimo s tipkami. Edini izjemi sta seveda mogočen volan in petelin, ki je oblikovan podobno kot pri pištoli. Tretji kanal je nedvomno namenjen igli motor¬ jev z notranjim zgorevanjem, in se tako tu¬ di obnaša. Nastavimo lahko katero koli vrednost med obema skrajnima legama krmilne ročice. Nastavitev je precizna in ne samo to, oddajnik si jo zapomni ter ohrani in je po izklopu ne izgubimo! Računalnik Nekatere dvokanalke uporabljajo računal¬ nik v oddajniku že nekaj let, toda to dej- 4 Oddajnik sledi modnim trendom. Smer krmilimo z volanom, plin pa z ročico, ki spominja na petelina pri pištoli. stvo je šlo neopazno mimo nas, saj se te male naprave ne po videzu ne po ceni ne razlikujejo veliko od drugih. Ena prvih ta¬ kih naprav je bila na primer Attack SR. Pri XR3 pa ima računalnik resnejše delo. Od vsega je najpomembnejša lastnost, da lah¬ ko v pomnilnik spravimo nastavitve za tri modele. Srce naprave je mikroprocesor, ki zagotavlja 8-bitno obdelavo. Litijeva bate¬ rija, ki podpira računalniški pomnilnik, ima predvidenih pet let življenjske dobe. Naprava omogoča poleg znanih funkcij, kot so dual-rate in zamenjave smeri hoda (servo reverse), tudi mešalnik. Tako lahko popravljamo smer pri različni vrednosti ukaza za plin. Velikost hoda lahko nasta¬ vimo posebej za levo in desno stran. Programiranje Za programiranje so na voljo štirje gumbi. Po dva in dva sta v paru, tako da dobimo potreben nabor ukazov. Programiranje je podobno kot pri oddajniku MC-15 iste fir¬ me. Je enostavno in ne zahteva posebnega "tečaja" kot nekatere letalske naprave. Poleg omenjenih poslastic ima oddajnik še vse tiste dodatke kot cenejši bratje. Naj jih samo naštejem: prikaz funkcij in napetost oddajne baterije na velikem LCD-zaslonu, opozorilo z zvočnim signalom, ko opeša baterija ali je narobe kaj drugega. Baterije so lahko navadne alkalne ali polnilne Ni-Cd oziroma Ni-MH, še boljši pa je konfekcio- nirani komplet. Oddajni VF-del je na ločeni ploščici, torej narejen v obliki modula. Načrtovalec je dobro prilagodil tudi anteno, ki ima v ro¬ čaju »protiutež« v obliki ploščice znotraj celega ročaja. Tako so dosegli večjo izse¬ vano moč pri krajši anteni. Antenska tulja¬ va se uglašuje z deformiranjem, utrjena pa je s posebnim voskom. Naj nas redoljub- nost ne zapelje, da bi poskusili navitje po¬ ravnati. Oddajnik bi le razglasili in tako zmanjšali doseg. Poraba oddajnika znaša 135 mA, če ga na¬ pajamo z osmimi baterijami Ni-Cd ali Ni- MH. Pri kapaciteti najbolj navadnih celic (500 mAh) to zadošča za tri ure delovanja. Ko pa vzamemo drugo skrajnost, »močne« baterije Ni-MH 1,2 Ah, pa dobimo skoraj devet ur! Pri napajanju z alkalnimi bateri¬ jami ima oddajnik večjo porabo (153 mA), 16 februar 1999 mi 8 RADIJSKO VODENJE vendar tudi večjo moč. Primarne alkalne baterije imajo praviloma večjo kapaciteto od Ni-Cd in zadoščajo za daljši čas - navad¬ no več kot pet ur. Sprejemnik B6-SSM Miniaturni sprejemnik je velik 45 x 32 x 21 mm in težak le 48 g. Pisan je na kožo tistim modelarjem, ki se udeležujejo skupinskih dirk. Ni namreč dovolj, da jemljemo ve¬ dno boljše oddajnike, povečujemo število celic v napajanju itd. Na skupinskih dir¬ kah, ko je na stezi hkrati tudi po šest ali več modelov, je gostota motenj izredna in marsikateri mali dvokanalnik takrat odpo¬ ve, čeprav sam zase sicer deluje odlično. Marsikdo od nas je to že izkusil. Sprejem¬ nik je narejen na eni ploščici v odlični teh¬ niki SMD. Priključke ima za tri servomeha- nizme. V VF-delu ima dva uglašena kroga; dvokanalke imajo le po enega, sprejemni¬ ki 1X0 pa ga sploh nimajo. Vhodni krog je namreč odgovoren za dušenje zrcalne fre¬ kvence, medtem ko piezoelektrični filter 455 Khz zagotavlja delovanje v rastru 10 Sprejemnik B6 SSM je eden boljših v svojem razredu in je prilagojen za delovanje v težjih razmerah. kHz. Ta je enake kakovosti kot v letalskih sprejemnikih. Od večjih elementov najde¬ mo na ploščici le še elektrolit za odpravo motenj v napajanju in mogočen tranzistor, ki služi v vezju BEC. Sprejemnik namreč omogoča napajanje dveh servomehaniz- mov iz pogonske baterije, ki pa ima lahko največ 7,2 V napetosti. B6 SSM je AM-sprejemnik z enojnim me¬ šanjem. Občutljivost je po podatkih 10 |xV, po meritvah pa je vsaj trikrat boljša (!) in zagotavlja soliden doseg. Posebnost spre¬ jemnika sta tudi novo podnožje za kristal, ki je očitno predvideno za težje delovne okoliščine (tresljaji). V nasprotju s starimi dvokanalkami bi si upal ta sprejemnik vgraditi tudi v leteči model, s tem da bi kratko sprejemniško anteno (50 cm) po¬ daljšal na kak meter ali tudi več. Signal na izhodih za servomehanizem ima celo am¬ plitudo - gre od 0 do 4,8 V. Servomehanizem V kompletu je priložen en standardni ser¬ vomehanizem C 507 običajne velikosti 39 x 19 x 38 mm, ki tehta 40 g. Opremljen je z zobniki iz plastične mase. Ima precejšen navor, ki pri 4,8 V znaša 39 Nem in je do¬ kaj hiter, saj za 40° zasuka potrebuje le 0,17 sekunde. Rezultati meritev Poleg vseh mogočih »mučenj« sem opravil tudi nekaj meritev, ki so običajne za to vrsto izdelkov. Tako sem najprej izmeril izsevano moč in frekvenčni spekter oddaj¬ nika. Ni treba posebej poudarjati, da ustre¬ za (nemškim) predpisom hkrati pa izko¬ rišča vse možnosti. Nekatere dvokanalke imajo le 15 do 50 % dovoljene moči, XR3 pa doseže zgornjo mejo. Izseva celih do¬ voljenih 100 mW! Posebno pozornost sem posvetil občutljivosti sprejemnika, in sicer tudi za motnje in tresljaje. V ta namen sem imel na obeh sosednjih kanalih dva mote¬ ča oddajnika in opazoval obnašanje v teh okoliščinah. Sprejemnik je pri taki meritvi pritrjen na tresočo se mizico. Električne motnje je prispeval neblokiran elektromo¬ tor. Lahko rečem, da je bil ta sprejemnik za razred boljši od svojih dvokanalnih vrstni¬ kov in skoraj enako dober, kakor letalske izvedenke. Drugi sprejemnik Vsak modelar si prej ali slej omisli tudi dru¬ gi in nato še tretji sprejemnik, ki ju uprav¬ lja z osnovnim oddajnikom. Katerega ku¬ piti za XR3? Brez dvoma B6 SSM. Lahko uporabimo tudi dober letalski AM-spreje- mnik. Tak je na primer Robbejev R-114 H. Ker je to kakovosten sprejemnik, namen¬ jen letalskim modelom, z njim rešimo vse tiste težave, ki jih z malimi dvokanalkami PRIMOŽ REBEC Pred časom sem na elektromotor, ki sem ga nameraval uporabiti v ladijskem mo¬ delu, navijal aluminijasto cevko, name¬ njeno hlajenju. Kot verjetno sami veste, je treba v cevko nasuti kremenčev pesek ali mivko, da se cevka ne splošči. Ker bi bil motor v modelu precej obremenjen, sem moral cevko naviti na motor od za¬ četka do konca ohišja. Po opravljenem delu sem imel precejšnje težave s kre¬ menčevim peskom, ki ga nisem mogel spraviti iz cevke, zato sem se stvari lotil drugače. Najprej sem odrezal primeren kos medeninaste (lahko tudi bakrene) tankostenske cevke. Taka kot se dobi, se zelo težko zvija, zato jo moramo segreti na odprtem plamenu, najbolje na plin¬ skem štedilniku. Grejemo jo po koščkih, in sicer tako dolgo, da postane za kratek čas razbeljena. Pri tem si pomagamo s kombinirkami. Takšna cevka postane ze¬ lo mehka in se tudi pri navijanju na naj¬ manjše elektromotorje (speed 400) zane¬ sljivo ne splošči. nismo zmogli. Govorimo namreč o mot¬ njah na skupinskih dirkah. Velik je natanko toliko kot testni B6-SSM. Ko pa nismo na dirki in vozimo le za za¬ bavo, lahko uporabimo vse navadne in ce¬ nene dvokanalne sprejemnike, ki smo jih imeli doslej. To omogoča oddajnik, ki od¬ daja AM in ne FM, in prav v tem je njegova prednost. Zaključek Dobra RV-naprava mora imeti dober od¬ dajnik in dober sprejemnik. V tem kom¬ pletu dobimo oboje. Navdušenje je popol¬ no, če pogledamo še ceno izdelka. Lahko rečem, da tu za svoj denar res dobimo največ. Seveda pa avtomobilski modelar potrebuje še nekaj dodatkov. Tisti z elektromodeli si bodo gotovo omislili elektronski regulator hitrosti, onim z eksplozijskimi pa priporo¬ čam namesto škatlice za baterije in stikala, ki se sicer dobi v kompletu, konfekcioni- rano sprejemniško baterijo in robustnejše stikalo za vklop. Opozorilo Sprejemniška antena ima žal galvanski stik z maso, in to prek antenske tuljave in vhod¬ nega kroga. Zato opozarjam modelarje z električnimi modeli, da ne bi po nesreči naredili stika med anteno in pogonsko baterijo, pogonskim elektromotorjem ali elektronskim regulatorjem. Če se to zgodi, lahko pregori vhodni del sprejemnika. Ta napaka je zahrbtna, kajti sprejemnik na blizu še deluje, doseg pa se zmanjša na vsega nekaj metrov! Nekateri proizvajalci ponujajo že navite cevke za hlajenje elektromotorjev. Cevke za hlajenje elektromotorjev TTUr 6 februar 1999 25 MODELARSTVO Novo na trgu PICOLINE Komplet Picoline je zdaj na voljo tudi po kompo¬ nentah. Tako lahko kupite superminiaturni spre¬ jemnik ali, kot mu pravijo, "indoor" sprejemnik za približno 9000 SIT. Malček, ki tehta z ohišjem vred le 7 g, ima posebne priključke in poseben sprejemniški kristal. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 RV-NAPRAVA GRAUPNERJR R-l R-l profi-car je sodobna 6-kanalna računalniška RV-naprava za krmiljenje avtomobilskih in ladij¬ skih modelov, namenjena najzahtevnejšim mode¬ larjem. Deluje v območju 40 MHz. V kompletu je poleg oddajnika, ki je posebej prilagojen za po¬ trebe avtomobilskih modelarjev, še miniaturni sprejemnik superhet R-200 in en servomehanizem. Priporočena prodajna cena je 79.000 SIT. Napravo dobite v modelarskih trgovinah. FUN RACER Graupnerjev fun racer je RV-model avtomobila off-road buggy v merilu 1 : 10 z električnim pogo¬ nom in je dolg 380 mm. V kompletu so sestavni deli za šasijo, karoserija, elektromotor z mehan¬ skim regulatorjem hitrosti in pribor za sestavljanje modela. Priporočena prodajna cena je 14.400 SIT. Model dobite v modelarskih trgovinah. ZVEZNI REGULATORJI ROBBE Prihajajo dobri in cenejši zvezni regulatorji hitro¬ sti za avtomobilske ali ladijske modele. Cene re¬ gulatorjev rookie firme Robbe/Futaba so padle na malo več kot 10.000 SIT za model WP oziroma 13-000 za model šport. To sta zvezna krmilnika z vgrajenim mikroračunalnikom in se ju da pro¬ gramirati za razne vrste modelov. Krmilita lahko naprej, nazaj, vključujeta (programirano) zavoro in podobno. Model WP zmore tokove do 20 A, model šport pa do 32 A. Na oba je mogoče pri¬ ključiti do 10 celic Ni-Cd, imata vgrajen BEC, ki zagotavlja napajanje do treh servomehanizmov. Poleg tega sta zaščitena proti tokovnim in tempe¬ raturnim preobremenitvam ter vlagi in avtomat¬ sko izklopita pogon, ko se pojavijo motnje v si¬ gnalu. Velikost napravice je v rangu standardnega servomehanizma (41 x 45 x 25 mm), masa pa 60 g. Priključki so vrste Tamiya. WM modelarski center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 132-22-42, faks: (061) 132-00-44 KOMPLET CELIC ZA RV-AVTO Šest celic Ni-Cd v obliki kompleta za model RV- avtomobila ima velikost sub C in kapaciteto 1500 mAh. Komplet stane 3.800 SIT. WM modelarski center, Slomškova 23, 1000 Ljubljana, tel.: (061) 132-22-42, faks: (061) 132-00-44 START REK Ljubitelji ZF filmov Vojna zvezd in popularne TV-serije Zvezdne ste¬ ze se bodo razveselili plastičnih modelov firme AMT. Cene modelov vesoljskih plovil se gibljejo od 2.300 SIT za navadno sestavljanko do 9-000 SIT za orjaško vesoljsko ladjo, osvetljeno z drob¬ nimi lučkami, ki so napeljane s pomočjo svetlob¬ nih vodnikov. Mladi tehnik, Levstikov trg 7, 1000 Ljubljana, tel: (061) 126-11-55, faks: (061) 126-22-43 MOTOR MWS 2,49 cm 3 Motor MWS 2,5 GFS/R — ABC — RC je namenjen za tekme kombat (zračni boj) ali za manjše mo¬ dele. Osnovni podatki: prostornina 2,49 cm 3 , moč 0,7 KS, 26.000 vrt./min. Cena je 8.500 SIT. TOP modeltehnik d. o. o., Gradnikove briga¬ de 53, 5000 Nova Gorica, tel.: (065) 24-478, faks: (065) 27-642, E-pošta: TOPMODEL@siol.net MOTOR MWS 6,49 cm 3 Izdelek češkega podjetja MWS se predstavlja v novi podobi. Odlikujejo ga izjemna kakovost, brezhibno delovanje ter velika moč. Namenjen je tako za modele začetnikov kot tudi za akrobat¬ ske modele izkušenih modelarjev. Osnovni po¬ datki: prostornina 6,49 cm 3 , moč 1,25 KS, 17.600 vrt./min. V kompletu dobimo motor, svečico ter slovenska navodila. Jamstvo je dvanajst mesecev. Motor stane 12.850 SIT. TOP modeltehnik d. o. o., Gradnikove briga¬ de 53, 5000 Nova Gorica, tel.: (065) 24-478, faks: (065) 27-642, E-pošta: TOPMODEL@sioI.net jeti » ril 7 CMANNEL ril neccivtR UNOLC CONVCMStON REX7 nuni « SPREJEMNIKA JETI MICRO 4 IN MINI 7 Sprejemnika micro 4 in mini 7, ki delujeta v fre¬ kvenčnem območju FM, sta izdelek proizvajalca JETI model. Micro 4 ima možnost priključitve šti¬ rih servomotorjev, mini 7 pa sedmih. Masa in me¬ re: micro 4 - 10 g, 31 x 24 x 14 mm; mini 7-14 g, 42 x 26 x 14 mm. Oba delujeta z navadnimi ori¬ ginalnimi kristali Graupner ali Futaba. Konektorji so standardni. Micro 4 stane 8.700 SIT, mini 7 pa 9.990 SIT. TOP modeltehnik d. o. o., Gradnikove briga¬ de 53, 5000 Nova Gorica, tel.: (065) 24-478, faks: (065) 27-642, E-pošta: TOPMODEL@siol.net 26 februar 1999 MAKETARSTVO Maketarski fotostrip (1. Me 262 MITJA MARUŠKO Revellovi maketi nemškega reakcijskega lovca messerschmitt Me 262 Messerschmitt Me 262 je prvo operativno uporabljeno reakcijsko bojno letalo, ki je vid¬ no zaznamovalo konec druge svetovne vojne. Škatlo enosedežnega lovca odlikuje odlična in verodostojna ilustracija. Sestavni deli enosedežne izvedenke Me 262 A-la Ilustracija nočnega dvosedežnega lovca Me 262 B-l/Ul Nekaj dodatnih delov in nalepke zadoščajo, da enosedežno izvedenko spremenimo v dvo¬ sedežnega lovca. del) Čeprav Me 262 ni bilo prvo nemško reakcij¬ sko letalo, je bilo edino med lovskimi kon¬ strukcijami, ki je doživelo serijsko proizvod¬ njo. Prototip Me 262 je s pomočjo reakcijskih motorjev poletel šele 18. julija 1942, z obi¬ čajnim batnim vrstnim motorjem Jumo 210G pa se je prvič dvignil v zrak že 18. aprila 1941. Prototip je doživel številne spremembe in dopolnitve, enako pa se je godilo tudi pr¬ vi serijski izvedenki Me 262A-1. Revell nam je v programu za leto 1998 po¬ nudil v merilu 1 : 72 maketo enosedežne izvedenke Me 262 A-la (04119) in maketo dvosedežnega šolskega letala ter nočnega lovca Me 262 B-la/Ul (04136). V sestavljanki je 56 delov iz svetlosive plastike s kakovostno vgraviranimi površinskimi detajli. Za¬ steklitev pilotske kabine je pri obeh maketah žal upodobljena le v enem kosu. Mere makete ustre¬ zajo merilu 1 : 72, le vstopnika zraka na obeh motorskih gondolah ima¬ ta za 1 mm premajhen premer. Zasnovana je ta¬ ko, da je dvosedežno izvedenko mogoče zgra¬ diti z uporabo dodatnih desetih delov in no¬ ve zasteklitve. Maketa ponuja izjemno kako¬ vost v najnižjem cenovnem razredu in bo zato izpodrinila mnogo dražje izdelke ja¬ ponske Hasegawe. Pred leti je češki MPM ponudil vrsto maket različnih eksperimen¬ talnih izvedenk Me 262. Osnovni plastični deli so izdelani v starem Hekerjevem kalupu, ki so mu dodali nov plastični trup in kovin¬ ske fotojedkane dele. Prav Revellova maketa Me 262 pa omogoča kakovostno nadomestilo Hekerjeve osnove in s tem gradnjo zanimi¬ vih prototipov Me 262. Da bo Revell izdelal še izvidniško izvedenko Me 262 A-1/U3 z dvema fotografskima kamerama v nosu leta¬ la, najavljata dva kosa prozorne plastike. Kdor čaka, dočaka! V maketarskem fotostripu bomo predstavili gradnjo obeh maket in uporabo različnih ma- ketarskih dodatkov, ki jih na trgu kar mrgoli. Gradnja trupa letala Slehernemu maketarskemu začetniku bo kakovosten načrt za sestavljanje dobro vo¬ dilo, saj se sestavni deli lepo prilegajo. No¬ tranjost trupa je točno reliefno oblikovana na mestu, kjer je na pravem letalu prostor za obe kolesi. Pri Revellu so poskrbeli za detajle na spodnji strani kadi pilotske ka¬ bine, vendar na krilu pozabili oblikovati odprtino, skozi katero bi se ta točno obliko¬ vana notranjost tudi videla. Začetnikom od¬ svetujem izrezovanje, vsi drugi pa sledite našim korenitejšim posegom. Za detajliranje že tako dobro oblikovanih sestavnih delov za pilotsko kabino smo uporabili jedkane kovinske dele češkega proizvajalca Eduarda (kat. št. 72-248). Instrumentno ploščo izdelamo iz Eduardo- vih delov. Fotografska upodobitev številčnic je izjemno verodostojna. Stranice bočnih kon¬ zol oblepimo s kovinskimi oblogami. Na tla nalepimo talne obloge in plastične pilotske sedeže nadomestimo s kovinskimi. Sestav¬ ljanje kovinskih delov terja nekaj izkušenj, zato pa so natančno oblikovani in detajlov polni varnostni pasovi pravi okras kabine. Eduardovi nožni pedali so izjemno krhke konstrukcije. Nadomestek stikalne plošče na desni strani kabine ni dobro oblikovan, zato raje ohranimo izvirno Revellovo upodobitev. Kabina dvosedežnega lovca je oblikovana tako, da na zadnji strani prilepimo še pilot¬ sko kad zadnje kabine. Ameriška firma Cooper Details je za Hase- gawino maketo Me 262 B-la/Ul izdelala komplet epoksidnih dodatkov. Predkrilca in zakrilca je žal mogoče uporabiti le na Hase- gawini maketi, medtem ko lahko dele za dvo¬ sedežno kabino uporabimo na kateri koli maketi. Komplet ponuja najkakovostnejše nadomestilo pilotskih sedežev in posebne radarske opreme v tej izvedenki. Tudi brez vseh navedenih dodatkov bodo zgolj dobro pobarvani Revellovi sestavni deli zadovoljivo upodobili pravo letalo. Epoksidni dodatki Cooper Details v merilu 1 : 72 Notranjost pilotskih kabin nemških letal je bila večinoma pobarvana s sivoolivno bar¬ vo z oznako RLM 63. Instrumentna plošča je bila temnosive barve. Večina instrumen- TlE.J_ 6 februar 1999 27 MAKETARSTVO tov in stikal na konzolah je črna. Motorski instrumenti so nameščeni na desni strani instrumentne plošče. Oba indikatorja količi¬ ne goriva in indikatorja pritiska goriva so obrobljeni rumeno. Ročice krmil motorjev so rumene, dve manjši ročici ob njih za regulacijo dotoka goriva pa rdeče barve. Trimer višinskega krmila na levi konzoli je rumene barve. Stikalna plošča na desnem boku ima na belem papirju izpisana opozo¬ rila. Krmilna palica je črna, sprožilec na njej rdeč, pilotske vezi pa so v barvi umazanega platna. Preden prilepimo pilotsko »kad" na eno od polovic trupa, na notranjo stran dodamo še nekaj detajlov, ki bodo vidni skozi odprtino za podvozje. Drobni detajli na notranjih površinah trupa Notranjost leve strani trupa s krmilnimi me¬ hanizmi in jeklenkama. Notranjost je sivoo- livne barve, jeklenka pa je rumena. Notranjost desne strani trupa s kopico rume¬ nih električnih kablov Tudi na maketah v merilu 1 : 72 odklonjene krmilne površine pripomorejo k verodostoj- nejšemu videzu makete. Na repu zato še pred lepljenjem trupa odrežemo smerne kr¬ milne površine. Protiuteži na preostanku re¬ pa izrežemo z malo krožno žago, medtem ko na krmilu prilepimo ustrezno oblikovan kos plastike. Na maketi bomo razgalili tudi vse štiri topove v nosnem delu letala, zato izrežemo opiati na obeh polovicah trupa. Trup končno zlepimo. Kolesni prostor za nosno kolo je dobro za¬ snovan, vendar nepravilnih oblik. Prilepimo ga na ločeni del trupa. Eduardov kovinski nadomestek je ravno pravih oblik. Preden prilepimo spodnji del trupa s kolesnim pro¬ storom, v nosni del pritrdimo še svinčeno obtežitev. Eduardovi kovinski deli ponujajo pravilno detajlirano notranjost kolesnega pro¬ stora in oporo za topove v zgornjem delu Z lamelnim posnemovalnikom zlahka povza¬ memo pravilno obliko. trupa. Z lamelnim posnemovalnikom povza¬ memo obliko in jo prenesemo na 1 mm de¬ belo plastiko. Prednjo in zadnjo steno oblikujemo tako, da debelina plastike daje zadostno oporo oplatam. Površino detajliramo s tankimi tra¬ kovi. V prednjo steno navrtamo odprtine za Brez svinčene obtežitve v nosu bo maketa sedla na rep. Čeprav Revell predlaga le 20 g uteži, je bo treba vsaj 40 g. topove, na zadnjo pa nalepimo detajle, ki ponazarjajo električni topovski mehanizem. Tudi za tla v topovskem delu izberemo tan¬ ko plastiko in vanjo izvrtamo štiri ovalne odprtine. (Nadaljevanje prihodnjič) Timovo izložbeno okno SAMO ŠTEMPIHAR Fokker 100 (Revell - Kat. št. 04258, Ml : 144) Maketa potniškega letala fokker 100 je na¬ šim kupcem dosegljiva že nekaj časa. Make- tarji so jo lepo sprejeli in kar nekaj jih je na tekmovanjih z njo doseglo najvišja mesta. V škatli nas pričakajo zadovoljivi odlitki v beli plastiki z vgraviranimi linijami ter na¬ lepke družb Swissair in KLM. Pri sestavljanju makete naletimo na manjše neskladnosti med sestavnimi deli. Makete ne smemo pozabiti obtežiti, saj bi sicer se¬ dla na rep. Pri tovrstnih maketah je dobro pokitati okna, saj se jih da lepše in natan¬ čneje nadomestiti z nalepkami. Končni videz makete je zadovoljiv, za kaj več pa je treba poseči po nalepkah drugih letalskih družb, ki jih ponujajo različni proizvajalci. Maketo priporočam tako začetnikom kot izkušenim maketarjem. Sikorsky H.34G (Revell - Kat. št. 04424, M 1 : 72) Maketa sikorsky H.34 G je odlitek iz Itale- rijevega kalupa z dodatki in popravki za nemško varianto. Maketa je lahko sestavljiva, vendar so na nekaterih spojih potrebni manjši popravki. Komplet nalepk ponuja dve možnosti, in sicer za helikopter kopenskega ter SAR mornariškega letalstva. Za ustrezno pona¬ zoritev ponuja Revell kompletno avtenti¬ čno paleto barv. Maketo priporočam predvsem izkušenim maketarjem, vendar lahko z nekaj truda vsak zgradi všečen izdelek. 28 februar 1999 TEK.L 6 MAKETARSTVO Havvker hurricane mk. IIB (Revell - Kat. št. 04138, IVI 1 : 72) JURE MILJEVIČ Hawker hurricane je bil prvi enokrilni lo¬ vec RAF z uvlačljivim podvozjem. Bil je tu¬ di najvažnejše in najštevilnejše letalo v bit¬ ki za Britanijo. Čeprav nekoliko slabši kot spitfire ali messerschmitt Bf-109, je dosegel dve tretjini britanskih zračnih zmag v tej epski bitki. Bil je preprost za izdelavo, po¬ pravila, vzdrževanje in letenje, zaradi svoje trdne konstrukcije pa tudi zelo trdoživ. Ka¬ sneje so razvili različice mornariškega lovca za uporabo na letalonosilkah in tudi na to¬ vornih ladjah s katapultom, lovsko-bomb- niške različice ter izvidniška in protitankov¬ ska letala. Hurricane so uporabljale številne države, med njimi kraljevina Jugoslavija in kasneje LR Jugoslavija, bojeval pa se je praktično na vseh bojiščih druge svetovne vojne. V Veliki Britaniji, Kanadi, Belgiji in Jugoslaviji so jih izdelali skupaj več kot šti¬ rinajst tisoč. Revellova maketa naj bi predstavljala z dvanajstimi strojnicami oboroženega hurri- cana mk. IIB ali v Kanadi izdelanega mk. XII, ki se je pojavil v začetku leta 1941 in so ga uporabljali kot lovca, nočnega lovca, izvidnika ter lovski bombnik. Maketa ima spodnji del trupa izdelan kot ločen del, za¬ to lahko v kratkem pričakujemo tudi mor¬ nariškega sea hurricana s pristajalno kljuko. Dober prvi vtis pa se razblini ob podrob¬ nejšem pregledu sestavnih delov. Trup je za več kot tri milimetre prekratek in po obrisu ustreza letalu hurricane mk. I. Tudi krila so na vsaki strani prekratka za dober milimeter. Takoj zbode v oči ponazoritev platnene prevleke na zgornjem delu trupa za pilotovo kabino, ki je napačna. Podrob¬ nosti, kot so odprtine za vzpenjanje na le¬ talo ter kontrolni panel pod repom, ki se na pravem letalu pojavljajo samo na eni strani, so tukaj zrcalno ponovljene na obeh. Barvni shemi 402. (kanadske) skupine ter 601. (rezervne) skupine, imenovane tudi "skupina milijonarjev", sta točni, napačna pa je sivozelena barva, označena s črko C, ki naj bi jo uporabili pri kanadskem letalu. Pravilne osnovne barve za obe letali so dark green, ocean gray in sea gray medium. Nalepke so dosti predebele, zelena barva kodnih črk pa je preživa, tako da sem upo¬ rabil samo drobne napise. Skratka, napak na maketi je kar preveč. Sam sem podaljšal krila letala ter jih križal s trupom Hellerjevega hurricana mk. IIC. Tu¬ di ta ni brez napak, tako da so mi poprav¬ ki vzeli kar nekaj časa, kar pa je malenkost v primerjavi z delom, ki bi ga moral vložiti v predelavo Revellove makete. Oznake za drugo letalo iz 402. skupine sem našel pri (prav tako polni napak) Airfixovi maketi hurricana mk. IIB. Če sestavimo maketo brez popravljanja, bo¬ mo na polico postavili dvomljiv posnetek letala, ki z različico IIB nima dosti skupne¬ ga, popravljanje te makete pa nam vzame preveč časa. Če sta predelava in samograd¬ nja pri redkih ali neobstoječih maketah edi¬ na rešitev, pa sta pri tako znanem letalu, kot je hurricane, čigar maket je na trgu cela kopica, izguba časa. Messerschmitt Me 262A-la (Revell - Kat. št. 04119, M 1 : 72) JERNEJA ŠTEMPIHAR Ta izvrstna maketa Me 262A-la je že lep čas na našem trgu. Natančnemu graditelju omogoča dobro uvrstitev na tekmovanju. Pri sestavljanju makete nisem imela nobe¬ nih težav, saj se deli odlično prilegajo med seboj. Kitanje skoraj ni potrebno. Kabina je ustrezna, treba jo je le pobarvati v izvirnih barvah, ki jih poiščemo po literaturi. Ob pomoči literature je treba izrezati še odpr¬ tine v notranjosti glavnega podvozja. Ker Revell ne navaja točnih barv in jih niti ni¬ ma v svoji ponudbi, sem za avtentični vi¬ dez uporabila originalne barve po RLM. Nalepke so dvomljive kakovosti, zato jih je treba zamenjati oziroma dokupiti iz druge¬ ga vira, saj bi bilo škoda pokvariti končni videz tako dobrega modela. Maketo priporočam tako začetnikom kot tudi izkušenim maketarjem, saj ne bo niko¬ gar razočarala. Za začetnika je prav taka maketa primerna za nabiranje izkušenj in dobra osnova za nadaljnje »maketiranje«. Tornado GR. Mk.l RAF (Revell - Kat. št. 04705, M 1 :32) SAMO ŠTEMPIHAR Revell ima že več let v svojem programu makete v merilu 1 : 32, vendar so šele v zad¬ njem času postale kakovostnejše. Ko je Re¬ vell pred leti prvič napovedal tornada, smo pričakovali ponatis že pred leti uporablje¬ nega kalupa. S prihodom tornada v nemških barvah pa je Revell dokazal, da gre v korak s časom, ter ponudil popolnoma novo maketo. V škatli najdemo dele za odprto zasteklitev kabine, dele za radar v nosu, odprte zračne zavore ter premična krila. Sestavni deli se med seboj dobro prilegajo, vendar se kitanju ni mogoče povsem izo¬ gniti. Za boljšo avtentičnost notranjosti ka¬ bine je treba zamenjati katapultni sedež z dodatki iz epoksidnih smol. Podvozje je za¬ pleteno za sestavljanje, zato je bolje prej poskusiti brez lepila. Kolesa dobimo že z ugreznjenimi pnevmatikami (zaradi teže), zato nam ni treba kupovati novih. Priložena je celotna oborožitev letala, vse lučke pa so iz prozorne plastike. V kompletu nalepk lahko izbiramo med dvema kontinentalni¬ ma shemama RAF ter puščavsko iz zalivske vojne z atraktivnimi zobmi na kljunu. Nalep¬ ke so kakovostne in se odlično oprimejo na dobro gladko površino. Maketo priporočam izkušenim maketarjem, ki pa bodo za boljše rezultate na tekmova¬ njih morali še marsikaj dodelati. TTKC 6 februar 1999 29 ELEKTRONIKA Ojačevalnik 100 W MIHA ZOREC Srce tega ojačevalnika je integrirano vezje LM3886, ki ga izdeluje po¬ djetje National Semiconductor. Vezje je visokokakovostni avdioojače- valnik z maksimalno močjo 150 W. Glede na lastnosti, ki jih ponuja, ga lahko uvrstimo nad hibridne (kombinacija integriranih vezj in tran¬ zistorjev) ojačevalnike in običajne ojačevalnike z diskretnimi elementi (diode, tranzistorji, upori in kondenzatorji). V njem je namreč združeno prav vse, kar mora vsebovati kakovostni ojačevalnik: temperaturna zaščita, kratkostična zaščita, samodejno omejevanje trenutnih obreme¬ nitev ... Vse to zagotavlja neprekinjeno, dinamično in predvsem varno delovanje ojačevalnika. Gradnja ojačevalnika je kar se da enostavna. Elemente prispajkamo na ploščico tiskanega vezja (sam sem uporabil kar poizkusno ploščico "protoboard") preklopimo na napajanje in vezje deluje. Vezje ne potrebuje nikakr¬ šnega umerjanja in nobenih nastavitev. Za vse poskrbi kar integrirano vezje samo. Edina pogoja za pravilno in učinkovito delovanje ojačevalnika sta kakovostno napajanje in zadostno hlajenje vezja. Glede napajanja skoraj ne kaže izgubljati besed. Napajalnik mora zagotavljati vsaj 20 W več moči, kot bo največja moč oja¬ čevalnika. Če bomo uporabljali 4-omski zvočnik, se bo pri največjem vhodnem si¬ gnalu (1 V) razvila moč okoli 100 W, kar pa velja le za vhodni signal s stalno jako¬ stjo. Glasbeni signal seveda nima enako¬ merne jakosti - je pravo nasprotje temu. Vsebuje veliko hitrih sprememb (špic), ki lahko povzročijo, da se na zvočniku za kratek čas (nekaj delčkov sekunde) raz¬ vije veliko večja moč od nazivne (pravi¬ mo ji glasbena moč). Tudi za te, pa če¬ prav izredno kratkotrajne sunke mora poskrbeti napajalnik. Transformator mo¬ ra zagotoviti dovolj električnega toka, elektrolitski kondenzatorji pa morajo imeti dovolj veliko zalogo električne energije, da preprečijo preveliko nihanje napajalne napetosti. Izredno pomembno vlogo pri ojačevalni¬ kih z enim integriranim vezjem ima hla¬ jenje. Vsa odvečna (nadležna in nevarna) toplota se sprošča v razmeroma majhnem ohišju in na razmeroma majhni površini, zato lahko vezje zelo hitro doseže izredno visoko temperaturo. Temperaturna zašči¬ ta praviloma prepreči pregretje in s tem uničenje vezja, vendar dokler se vezje ne ohladi, ojačevalnika me moramo upora¬ bljati. Temperaturna zaščita v bistvu izklo¬ pi ojačevalnik in ga "drži" v tem stanju, dokler temperatura ne pade na določeno vrednost. Tega pa si prav gotovo ne mo¬ remo privoščiti. Kar zamislimo si, kako bi bilo, če bi sredi največjega "žura" ojačeval¬ nik prenehal delovati in bi morali čakati kake pol ure, da bi se dovolj ohladil. Re¬ šitev je zelo preprosta. Zagotoviti mora¬ mo tako hlajenje vezja, da do aktiviranja temperaturne zaščite sploh ne bo prišlo. To dosežemo tako, da vezje pritrdimo na dovolj veliko hladilno telo s čim nižjo to¬ plotno upornostjo. Predpisano je, da naj bo toplotna upornost manjša od 1 K/W (K/W = stopinje Kelvina na vat), vendar pri bremenih (zvočnikih ali zvočnih oma¬ ricah) z impedanco, nižjo od 6 Q, tudi hladilna telesa z nižjo toplotno upornostjo ne morejo preprečiti nastanka t. i. vročih mest. Težava je v tem, da je površina, s katero je integrirano vezje pritrjeno na hladilno telo, razmeroma majhna, kar pre¬ cej poveča dejansko toplotno upornost. Zato je priporočljivo, da pri 4-omskih bremenih znižamo napajalno napetost na ± 30 V, kar nekoliko zmanjša moč oja¬ čevalnika in seveda tudi segrevanje. Na vsak način pa mora biti stena hladilnega telesa, na katero je integrirano vezje pri¬ trjeno, debela vsaj 10 mm, s čimer zago¬ tovimo dobro odvajanje toplote. Pri načrtovanju in izbiri hladilnega telesa ne smemo pozabiti, da na hlajenje integri- Seznam elementov: Upori: R 1, R 3 = 1 ko R 2, R 4, R 5, R 8, R 9 = 22 kB R 6 = ni potreben (beri besedilo) R 7 = 10 kB / 5 W Kondenzatorji: C 1 = 2,2 |rF (pokončen) C 2 = 220 pF C 3 = 22 m F, 40 V C 4 = 47 pF C 5 = 100 nF, 40 V C 6 = ni potreben (beri besedilo) C 7, C 8 = 100 nF C 9, C 10 = 2200 nF, 40 V (pokončna) Tuljava: L 1 = 0,7 nH; 13 ovojev lakirane bakrene žice premera 1,2 mm z notranjim preme¬ rom 10 mm (na uporu R 7) Integrirano vezje: IC = LM3886T (National Semiconductor) Hladilno telo: Rth < 1 kB/W (toplotna upornost) 30 februar 1999 mr ELEKTRONIKA ranega vezja močno vplivajo tudi izola¬ torji, s katerimi električno izoliramo hla¬ dilno telo in ojačevalnik. Sljudni izolatorji, kakršne ponavadi uporabljamo, poveča¬ jo toplotno upornost za 0,2-0,3 K/W. Pri stereo izvedbi ojačevalnika lahko načelo¬ ma pritrdimo obe integrirani vezji na isto hladilno telo kar brez sljudnih izolatorjev, s čimer se elegantno izognemo povečanju toplotne upornosti. Pri tem pa ne smemo pozabiti, da sta hladilni ploščici obeh in¬ tegriranih vezij na istem negativnem po¬ tencialu napajalne napetosti (ne na masi). To moramo dosledno upoštevati pri na- daljni gradnji in obvezno uporabiti eno napajalno vezje za oba kanala, ki mora zagotavljati dovolj električne energije za oba ojačevalnika hkrati. Če pa želimo imeti stereo ojačevalnik s popolnoma lo¬ čenima kanaloma (skupna je le masa), uporabimo sljudne izolatorje ali dve hla¬ dilni telesi, ki morata biti med seboj in proti ohišju električno izolirani (težave pri vgradnji v ohišje). Zaradi težav, na katere naletimo pri nepo¬ sredni montaži integriranih vezij na hla¬ dilno telo, je mnogo preprosteje, če kar pozabimo na toplotno upornost sljudnih izolatorjev in jih brez zadržkov uporabi¬ mo. V praksi se je namreč izkazalo, da lah¬ ko ojačevalnik s 4-omskim bremenom, če je treba, brez težav deluje tudi vso noč. Če predvidevamo velike obremenit¬ ve ojačevalnika (dolgotrajno delovanje pri polni moči) je dobro, da na hladilno te¬ lo namestimo ventilator. Sama konstrukcija ojačevalnika ni nič posebnega. Poleg običajnega vhodnega RC-vezja (C 1, R 1 in R 2), s katerim izlo¬ čimo morebitno enosmerno komponento vhodnega signala in prilagodimo vhodno impedanco, ima ojačevalnik le še nekaj elementov, s katerimi je določeno ojače- nje (R3-R5, C 3 in C 4), in kondenzatorje za glajenje napajalne napetosti (C7-C10). Edina zanimivost vezja je stikalo za utiša¬ nje - mute. Ne smemo pozabiti na ele¬ mente na izhodu. RC-člen R 6 in C 6 služi za frekvenčno stabilizacijo ojačevalnika, ki ga praktično ne potrebujemo. Če pa bomo z ojačevalnikom eksperimentirali in dodatno povečevali ojačenje (največja moč, ki jo lahko iz ojačevalnika iztisne¬ mo, je 150 W), le vstavimo tudi ta dva ele¬ menta. Upor R 6 naj ima vrednost okoli 19 £1, kondenzator pa okoli 22 nF. Poti izhodu vodi upor R 7, ki nosi tulja¬ vo L 1. Upor R 7 naj ima vsaj 5 W, lahko pa je tudi močnejši. Pomembno je, da je njegov premer okoli 10 mm, kar zahteva izdelava tuljave. Induktivnost tuljave je okoli 0,7 |xH, kar dosežemo tako, da na upor R 7 (njegov premer mora biti okoli 10 mm) navijemo 13 ovojev bakrene la¬ kirane žice premera 1,2 mm. Vir: 100-watt Single-IC Amplifier, Elektor 7-8/1998 Astronomska naprava (2.dei> JERNEJ IN ŽIGA BOHM V prejšnji številki smo opisali izdelavo "me¬ hanskega" dela astronomske sledilne napra¬ ve, tokrat je na vrsti izdelava elektronike, končna montaža in pojasnilo za uporabo na¬ prave. Iz priloženega grafa lahko razberemo, kaj je praktični rezultat uporabe sledilne naprave, pozneje pa bomo navedli še nekaj zanimivih možnosti. Morda bodo nekateri presenečeni nad navidezno "enostavnostjo in dolgočasno¬ stjo" rezultata. Postavlja se vprašanje, čemu sploh služi. Vsekakor smo z njim potrdili del teoretične krivulje na risbi 1. To je običajno znanstveno delo - potrjevanje teorije z meri¬ tvijo. Zaradi ogromnih dimenzij vesolja le s težavo opazujemo spektakularne dogodke, ki so povprečnemu Zemljanu bolj zanimivi. Toda tam daleč se neprestano nekaj dogaja, celo usodnega, a umetnost je to odkriti ter pojasniti, in prav v tem se morda skriva pri¬ vlačnost nočnega neba. Opis delovanja elektronskega vezja Blok shema (risba 4) na zelo preprost način prikazuje delovanje elektronskega vezja sle¬ dilne naprave. Posamezni deli opravljajo za¬ ključene funkcije, ki so v risbi označene kot bloki. Ti so med seboj povezani v logično celoto in ta ima eno samo nalogo: motori¬ zirati astronomsko sledilno napravo. Opravi¬ ti imamo z naslednjimi elektronskimi stiki (bloki): - regulator 5 V, - regulator 3 V, - generator impulzov, - krmilnik, - elektronsko stikalo. Vezje U 2 (sicer standardno integrirano vezje) skrbi za +5-voltno napajanje. Z njim napaja¬ mo generator U 3, ki s pripadajočimi elemen¬ ti predstavlja klasičen nestabilni multivibrator. Frekvenco in obliko izhodnega impulza naj¬ hitreje določimo iz grafov, ki jih podaja pro¬ izvajalec vezja LM555. S tranzistorjem T 1 kr¬ milimo vezje U 1, ta ustvarja 3-voltne impul¬ ze, s katerimi prek stikala S (glej risbo pove¬ zav) napajamo elektromotor. Motor se torej enakomerno zaganja in ustavlja. Sledenje pre¬ kinemo, če stikalo S premaknemo v nevtralni položaj. Sledilno napravo vrnemo v začetni položaj tako, da stikalo S za nekaj časa premaknemo v drugo skrajno lego. Gred motorja se bo te- sledilna daj vrtela v nasprotno smer brez ustavljanja in z največjo dovoljeno hitrostjo. Ker vezje nima vgrajenih varovalnih tokokro¬ gov, moramo nadvse skrbno paziti, da ne do¬ sežemo skrajnih položajev sledilne naprave. V osnovi se ne bo zgodilo nič hudega, le ne¬ kaj nepotrebnega in zoprnega dela si bomo nakopali. Ob normalni uporabi sledilne na¬ prave so taki primeri povsem izključeni. Standardni elektronski elementi omogočajo delovanje elektronike v temperaturnem ob¬ močju med 0° in +50° C, če pa vgradimo njihove industrijske izvedenke, ki so sicer nekoliko dražje, pa temperaturno omejitev potisnemo daleč pod ledišče vode. Izdelava elektronike Z izdelavo dokaj preprostega enostranskega tiskanega vezja najbrž ne bo težav, manj spretnim pa bomo pomagali kar v uredništvu revije (na zahtevo bodo prejeli že izdelano tis- kanino). Pri spajkanju elementov najprej na¬ mestimo najmanjše. Integriranemu vezju U 3 namenimo podnožje. Oba priključna konektorja in stikalo pritrdimo skupaj z elektroniko v manjše (komercialno) plastično ohišje (54 x 80 x 36 mm). Medse¬ bojne povezave izvedemo po risbi 8, ki kaže, kako elektroniko povežemo še z akumulator¬ jem in elektromotorčkom. Tripoložajno stika- Risba 4. Blok shema elektronike, ki poganja mehanski del sledilne naprave lo S povežemo tako, da bo položaj stikala smiselno nakazoval smer premikanja gibljive plošče. Napajalni kabel oziroma raznobarvni žici s prerezom 1,5 mm 2 naj bosta dolgi vsaj 1,5 m, da bomo akumulator lahko postavili na tla ob stojalo sledilne naprave. Enako žico upo¬ rabimo tudi za priključitev elektromotorčka. Blokirni kondenzator C 8 (100 nF/100 V) prispajkamo neposredno na priključni spon¬ ki motorja. Na ta način bomo v znatni meri odpravili električne motnje, ki jih povzroča delovanje kolektorskega elektromotorja. AkU TTE.r 6 februar 1999 31 Graditelje naj še opozorimo, da morajo pred prvim priklopom na akumulator skrbno pre¬ veriti vse povezave. Še posebej skrbno pre¬ verimo pravilno namestitev nekaterih elek¬ tronskih elementov (polprevodnikov in obeh elektrolitskih kondenzatorjev). Montaža sledilne naprave S pomočjo objavljenih risb in slik graditelju ne bo težko pravilno sestaviti sledilno na¬ pravo. Kljub temu si oglejmo nekaj faz mon¬ taže. Elektromotorček pritrdimo na gibljivo ploščo z dvema vijakoma M 3 x 10. V isto ploščo na¬ to zagozdimo ali z dvokomponentnim epo- ksidnim lepilom vlepimo 30 mm dolgi bajo- netni osi iz 3-milimetrske varilne žice. Nanju nato namestimo obe ponikljani vodili, ki ju s štirimi vijaki M 3 x 10 (z vgreznjeno glavo) pritrdimo na drugo, nekoliko večjo nosilno ploščo. Zdaj tudi ni več nobenega dvoma o tem, kako namestiti matični mehanizem. Tudi tu uporabimo bajonetni vodili iz 3-milimetr¬ ske žice, ki ju pritrdimo tako, da segata pribli¬ žno 5 mm iz ležajnih kock. Na vodili zlahka nasadimo matično vodilo, vse skupaj pa na¬ to pritrdimo na nosilno ploščo s štirimi vijaki M 3 x 15 z vgreznjeno glavo. V vrtljivo ma¬ tično glavo končno privijemo 150 mm dolgo vijačno vreteno. Če smo se skrbno držali na¬ črta, bomo brez posebnih težav namestili še sklopko in tako funkcionalno povezali obe plošči sledilne naprave. Ohišje z elektroniko pritrdimo z dvostran¬ skim samolepilnim trakom na spodnjo stran nosilne plošče, tik ob matičnem mehanizmu (glej sliko 3). Stikalo za upravljanje sledilne naprave naj bo dostopno s strani, kjer se odpira. Pri nameščanju ohišja moramo to uskladiti s pritrditvijo nosilne plošče na foto¬ grafsko stojalo. Fotografski aparat bomo na gibljivo ploščo pritrdili kar s pregibno ročico, ki sodi med klasično fotografsko opremo. Z namestitvijo monokularnega vizirja se tu ne bomo posebej ukvarjali. Pomembno je le, da ga pritrdimo nad os gibljive plošče, kar naj¬ brž ne bo posebno zahtevna naloga, saj ima¬ jo vsi po vrsti tudi potrebni mehanizem za prigraditev. Pri tem si lahko pomagamo z dvema navojema M 3, ki sta prav za ta na¬ men vrezana v gibljivo ploščo. ELEKTRONIKA Risba 7. Razporeditev elementov na tiskanem vezju C 1 C2-C4, C 7 C 5 C 6 R 1 R 2 R 3 R 4 R 5 R 6 P 1 D 1, D 2 D 3 T 1 U 1 U 2 U 3 K 1, K 2, K 3 470 gF / 35 V, elektrolitski 100 nF / 50 V, poliestrski 10 gF / 35 V, elektrolitski 10 nF / 50 V, poliestrski 220 Q 470 Q 15 kQ 8,2 kQ 12 kQ 680 Q 1 MQ, trimerni potenciometer 1N4002 svetleča dioda (2 mm) BC107 LM317, s hladilno površino 4 cm 2 LM7805 LM555 priključna sponka Umeritev sledilne naprave Z univerzalnim instrumentom najprej preve¬ rimo obe napajalni napetosti (+3 V in +5 V). Sprejemljivo je odstopanje za 10 %. Pri mer¬ jenju električne napetosti, ki poganja motor¬ ček, moramo pokazati nekaj spretnosti, saj ta pulzira. Merimo jo kar na sponkah motor¬ čka. To je hkrati priložnost, da preverimo, ali se motorček vrti v pravilno smer. Če je smer vrtenja napačna, med seboj zamenjamo pri¬ ključni žici na motorju. Svetleča dioda D 3 služi zgolj za hitro preverjanje delovanja na terenu. Odpiranje sledilne naprave je določeno z nje¬ nimi mehanskimi lastnostmi. Pomemben pa¬ rameter je ročica sledilne naprave (d = 128 mm), to je razdalja od osi vrtenja nosilne plošče do oprijema sklopke, ki povezuje elektromotorček in vijak. Odločujoča sta tudi velikost prestavnega razmerja zobniškega prenosa (1023,75 : 1) in število vrtljajev po¬ gonske gredi motorja (n = 6000 vrt./min v praznem teku). Če upoštevamo, da se v 86.400 sekundah Zemlja zavrti za 360°, potem se mora sledil¬ na naprava npr. v t = 600 s, kolikor potrebu¬ jemo za daljši nočni posnetek, odpreti za kot a = 2,5°. Pri tem se dvižni vijak odvije za x = 11,2 mm (upoštevali smo odnos: a/2 = 2 ■ arcsin (x/2 • d)). Korak navoja vijaka M 3 (h) meri 0,5 mm, kar pomeni, da mora pravilno umerjena sle¬ dilna naprava v času t napraviti o = x/h obra¬ tov. V našem primeru velja o = 22,4 obrata / 10 minut. Zabeležimo torej začetni položaj matičnega vodila, postavimo stikalo S v položaj slede¬ nje in začnemo z merjenjem časa. Skrbno štejemo obrate vijaka. Če po preteku 10 mi¬ nut ne dosežemo zahtevanih o = 22,4 obra¬ ta, nekoliko zavrtimo os trimernega potenci¬ ometra P 1 ter ponovimo celotni postopek. Po nekaj poskusih nam napravo zagotovo uspe umeriti. Umerjanje lahko poenostavimo tako, da merimo čas npr. samo dveh obratov (t 2 = 53,6 s). Uporaba Na severni Zemljini polobli je najprimernejši čas za opazovanje neba konec jeseni, zima in začetek pomladi. Ker bomo sledilno napravo uporabljali v trdi temi, je ročna svetilka skoraj obvezen pripo¬ moček. Najprej bomo na trdna in po možno¬ sti ravna tla postavili stojalo, nanj pritrdili na¬ šo napravo (plošči naj bosta rahlo razprti) in jo priključili na akumulator, ki ga bomo po¬ stavili pod stojalo, da nas kasneje ne bo ovi¬ ral pri delu. Stikalo S mora biti v srednjem položaju. Predlog, da izberemo 12-voltni aku¬ mulator (pripližno 5 Ah) z netekočim elektro¬ litom, je upravičen zaradi nizkih temperatur v času rabe sledilne naprave (zima!), pa tudi postavimo ga lahko kamorkoli. Film bomo vstavili v fotoaparat že doma, da ga ne bi po naključju pozabili v predalu. Astronomskih opazovanj pač ne izvajamo na domačem dvorišču, saj svetloba urbanega na¬ selja običajno onemogoči že preprosto laično opazovanje. K4 PIKU TISKANO UEZJE "TLc8 _T Risba 8. Medsebojne povezave K 4, K 5 K 6, K 7 C 8 M AKU napajalni konektor tipa J 3 (ženski, moški) činč konektor (ženski, moški) 100 nF / 50V, poliestrski elektromotor Mabuchi, tip FC 130 RA (1,5 V - 6 V / 200 mA) reduktor Tamiya, no. GB0044, 1023,75 : 1 (polž) akumulator Sonnenschein dryfit, 12 V 5,7 Ah 32 februar 1999 TTK.£ 6 Risba 9. Priročna svetilka za osvetlitev vizirja Fotoaparat opremimo z vrvičnim sprožilcem in ga skupaj z nastavkom namestimo na gi¬ bljivo ploščo naprave. Nazadnje pritrdimo še monokular. S pomočjo njegovega vizirja usme¬ rimo os gibljive plošče v zvezdo Severnico. Vizir bomo lažje opazili, če si bomo pri tem pomagali z nežno svetlobo. Popolnoma za¬ došča že svetloba rdeče LED-diode (glej stik na risbi 9). Razumljivo, da tu ne bomo mogli uporabiti omenjene ročne svetilke, ker bi nas za nekaj časa povsem zaslepila. Zdaj moramo na nebu le še poiskati planet, ki ga opazujemo, vanj usmeriti objektiv, pre¬ veriti nastavitev kamere (zaslonko, čas in raz¬ daljo), vključiti stikalo za pogon motorčka, počakati, da se stojalo s sledilno napravo umiri, nato pa za nekaj minut osvetliti film. Zaradi večje zanesljivosti naredimo dva do tri posnetke, vse skupaj pa skrbno zapišemo v dnevnik astrofotografije. Postopek ponovimo za vse objekte, ki jih spremljamo. Če imamo srečo, bomo poleg najbližjih planetov lahko sledili tudi poti kakega od kometov. Sledilna naprava je kot naročena tudi za izdelavo (osebnih) zvezdnih atlasov. S približevalnim objektivom lahko naredimo celo posnetke posameznih ozvezdij ali meglic. Z objekti¬ vom 28 mm lahko zajamemo okoli 60° neba, medtem ko teleobjektiv 135 mm zoži sne¬ malno polje na vsega 15°. Menda so zelo upo¬ rabni posnetki, narejeni s 55-milimetrskimi objektivi. Omenili smo, da so najprimernejše mehanske refleksne kamere, ker omogočajo poljubno dolgo (ročno) nastavitev časa. Elektronske kamere pri našem delu dokaj hitro opešajo, saj jim po nekaj minutah baterija že toliko oslabi, da elektronika ne zmore obdržati svo¬ je mehanike pod nadzorom. Prispevek zaokrožimo še z nekaj splošnimi napotki za uspešnejšo nočno fotografijo. Ker pri zvezdnih posnetkih nimamo problemov z globino posnetka, lahko brez strahu popol¬ noma odpremo zaslonko (f/2,8 do f/1,4). Kljub temu pa moramo biti previdni na abe- racijsko napako objektiva, ki prav lahko dro¬ bno piko spremeni v meglen zmazek. Najbo¬ lje je, če v ta namen napravimo serijo testnih posnetkov. Tako imenovani format leica je osnova tudi v amaterski astrofotografiji. Občutljivost filma naj se giblje od ISO 100 do ISO 1600. Če pri¬ segamo na diapozitive, bomo morda upora¬ bili Ektachrome P800/1600, Fujichrome P1600D, Agfachrome 1000, Scotchchrome 400/1600 ali Kodak Ektachrome Elite 400. Za barvne slike mnogi uporabijo Ektar 1000, Fu- jicolor 1000, Konico SR-G 3200 ali kak drug visoko občutljiv in finozrnat film. Ljubitelji črno-bele fotografije bodo najbrž izbrali Ko¬ dakov T-Max P3200. V splošnem velja, da so ELEKTRONIKA Slika 4. Začetno preverjanje delovanja sledil- Slika 5. Zanimiv posnetek, ki ga je Nasa po- ne naprave snela s teleskopom Hubble. Prikazuje temno meglico Konjska glava v ozvezdju Orion. Predlog za osebni atlas od najlažje opazovanega planeta do skrivnostne M 19 diapozitivi kakovostnejši, drobni detajli pa bolje zabeleženi. Brez sledenja so pri objektivu 50 mm spre¬ jemljivi časi osvetljevanja tja do pol minute. Pri dobro nastavljeni sledilni napravi pa si bomo lahko dovolili celo 20-minutne posnet¬ ke. Hipotetično opisana naprava dovoljuje tudi do triurno sledenje! ! ELEKTRONIKO, AVTOMATIKO, RAČUNALNIŠTVO IN TELEKOMUNIKACIJE • Vsak mesec na 84 straneh za ljubitelje in profesionalce ■ Novosti, zanimivosti, informacije iz elektronike • Opisi elementov in njihove aplikacije v shemah • Osnove programiranja mikrokrmilnikov in mikroprocesorske samogradnje • Samogradnje za začetnike in naprednejše • Hi-Fi novice in samogradnje ter še mnogo drugega... nmMmaumm ammmssm miimimsmtff] cmMmmmmL, Vsak mesec nagradno žrebanje novih naročnikov! Če želite revijo Svet ELEKTRONIKE prejemati na dom, lahko prefotokopirate spodnjo naročilni¬ co in izpolnjeno pošljete na naslov: Svet elektronike, p.p. 5127, 1001 Ljubljana. Fizične osebe imajo 20%, pravne 10%, učenci, dijaki ali študenti s potrdilom o šolanju pa 25%-ni popust pri celoletni naročnini. Izmed prispelih naročilnic bomo vsak mesec izžrebali po enega naročni¬ ka, ki bo prejel celoletni komplet revij, kot presenečenje pa morda tudi praktično nagrado! Sem fizična □ (pravna □, šolajoča □) oseba in nepreklicno naročam revijo Svet ELEKTRONIKE za dobo enega leta (11 Številk letno). (Ustrezno prekrižajte!) Podjetje (izpolnijo pravne osebe): ____ Ime in priimek (ali kontaktna oseba): _ Točen naslov:___ Poštna številka in kraj:___ _ Datum:_ Podpis (in pečat);_ Vse morebitne spore rešuje sodišče v Ljubljani mr« februar 1999 33 ZA SPRETNE ROKE Slikanje na svilo JANJA KOŠIČA Barvanje okrasnega roba Svilena tkanina je bila zelo cenjena že v starih časih, ko je bila dostopna samo najbogatejšim. Svilo so poznali na Kitaj¬ skem že 2700 let pr. n. š., vendar je Ev¬ ropa to čudovito surovino spoznala dosti kasneje. Svilo pridobivajo iz kokonov, v katere so zavite ličinke sviloprejkinega metulja. Ko¬ kone vržejo v vročo vodo, da pomorijo ličinke. Tako dobijo surovo svilo. Iz ene¬ ga kokona dobijo več kot 3000 m svilene niti, vendar je nepoškodovane niti dosti manj. Svilene tkanine po površinski masi deli¬ mo na tri kategorije: lahke, srednje in težke. Za slikanje je najprimernejša lahka svila, ker se na njej barve najlepše preli¬ vajo, pa tudi konturno sredstvo dobro prodira vanjo. Najpogostejše svilene tka¬ nine, ki so primerne za barvanje, so gladke: ponže, krepdešin, saten, šifon, ali enobarvne z vtkanim vzorcem, tj. ža- karske. Svileni izdelki so zelo cenjeni. Iz svile iz¬ delujejo različna oblačila, modne dodat¬ ke (rute, šale, kravate, robčke ...), zave¬ se in vrsto drugih stvari. Dobra lastnost svile je, da jo lahko sami obarvamo in ta¬ ko naredimo unikatne izdelke, s katerimi lahko razveselimo svoje prijatelje. Svileno tkanino lahko kupimo v specia¬ liziranih trgovinah, kjer prodajajo tudi barve, raznobarvne obrobe - konture, okvirje za napenjanje, čopiče ipd. Za začetek predlagam, da kupite svilene robčke. Dobijo se v velikosti 290 x 280 mm. Preizkusite, kako se barva na svili preliva in suši, kakšen učinek dobimo, če robček prej zmočimo, ali če na kon¬ cu, ko je svila že pobarvana, to posuje¬ mo s soljo. Barvanje svilenega robčka Robček z bucikami, risalnimi žebljički ali posebnimi napenjalci skrbno napnemo na lesen okvir, ki ga lahko izdelamo tu¬ di sami. Najlaže bomo robček vpeli, če najprej pritrdimo vogale, potem pa tkani¬ no po robovih pripnemo na vsakih 4 do 5 cm. Paziti moramo, da je napeta ena¬ komerno in da se ne strga. Bolj ko je svi¬ la napeta, laže bomo risali. Motiv, ki ga izberemo, najprej z debelim flomastrom narišemo na papir. Predlogo položimo pod svilo in nanjo s svinčni¬ kom ali s posebnim pisalom, ki kasneje izgine, narišemo želeni motiv. Za zače¬ tek naj bodo to enostavni motivi: cvetje, živali, kombinacija asimetričnih in sime¬ tričnih likov, ali pa samo igra barv. 34 februar 1999 6 ZA SPRETNE ROKE Pripravimo si barve, lonček z vodo, čo¬ piče, konturo, sol in pričnemo z delom. Najprej z brezbarvno konturo enako kot s svinčnikom narišemo osnovni motiv. Pri tem moramo biti zelo natančni in po¬ trpežljivi. Pazimo, da tube s konturo ne stiskamo premočno, in enakomerno dr¬ simo po svili. Zelo pomembno je, da je linija neprekinjena. Ko smo obrobili osnovni motiv, v tem primeru je to riba, naredimo še okrasni zunanji rob. Pusti¬ mo, da se kontura dobro posuši, in za¬ čnemo z barvanjem. Barve za svilo se med seboj zelo lepo prelivajo, zato jih mešamo med seboj v poljubnih razmer¬ jih neposredno na svili. Polovico čopiča namočimo v eno barvo, npr. v rdečo, nato pa še konico v oranžno, nakar se nežno dotaknemo svile. Obstajajo pose¬ bni čopiči za svilo, ki so na koncu zelo koničasti in zato primerni za barvanje detajlov. Pri nanašanju barve moramo paziti, da vlečemo čopič milimeter ali dva od kon- turne črte in da celotno površino pobar¬ vamo naenkrat, ker prihaja pri ponov¬ nem nanašanju barve do spremembe od¬ tenka. Paziti moramo tudi na čopič, ki mora biti toliko moker, da nam barva ne kaplja na svileno podlago, sicer pa raje premalo kot preveč. Ko smo pobarvali osnovni motiv, se lotimo ozadja. Izbere¬ mo večji čopič in poskušamo celotno ozadje čim hitreje prekriti z močno ra¬ zredčeno barvo. Če hočemo večbarvno ozadje, barve poljubno mešamo med se¬ boj. Na večje površine posujemo sol, ki da poseben efekt. Ko se pobarvana svila posuši, lahko z barvno konturo znova potegnemo čez motiv in po želji še kaj dorišemo. Na koncu sledi fiksiranje - postopek, pri katerem se barve utrdijo. To naredimo preprosto tako, da izdelek prelikamo z vročim likalnikom. Barve postanejo tako obstojnejše in pri se pranju ne spirajo. Ko likamo, moramo robček obrniti, da konturno sredstvo ne pride v neposredni stik z likalnikom, še bolje pa je, če dene¬ mo vmes kos brezbarvnega papirja. Izdelek je tako narejen, in če nam je lepo uspel, ga lahko tudi uokvirimo ali pa iz dveh robčkov sešijemo okrasni vzglavnik. Poslikani cvetlični lončki MATEJ PAVLIČ Če se nikakor ne morete spomniti, kaj bi po¬ darili za Valentinovo, ki je pred vrati, za dan žena oziroma za materinski dan, ki prideta na vrsto prihodnji mesec, ali pa čisto preprosto za darilo nekomu, ki vas je povabil na rojstni dan ali obisk, potem preberite ta prispevek, saj bo odločitev gotovo precej lažja. Kupite srednje velik cvetlični lonček s pripa¬ dajočim podstavkom iz žgane gline. Izberite takšnega, ki ima čim bolj gladko površino. Nanj s svinčnikom narahlo narišite obrise motiva: za Valentinovo so to seveda srčki, za darilo mamici se najbolje obnesejo rože, za darilo prijatelju pa pravzaprav kar koli. Če nameravate lonček napolniti z npr. mlečnimi bomboni, ga polepšajte z risbico lisaste kra¬ ve, če pa bo služil za spravljanje suhega sadja, nanj pač narišite ježka ali kaj podobnega. Za barvanje gline so najbolj primerni razno¬ barvni flomastri terrakotta-pen, ki pri Prome¬ teju stanejo od 600 SIT (tanjši) do 900 SIT (debelejši). Tam lahko za dobrih 300 SIT do¬ bite tudi 0,5 kg DAS-mase, ki jo narežete in zvaljate, z modelčki za piškote iz nje naredi¬ te figure in z njimi še dodatno polepšate cvet¬ lične lončke. Figure položite na obod lončka in pustite čez noč, da se posušijo. Šele nato jih pobarvajte in prilepite s hitrim (5-minut- nim) dvokomponentnim epoksidnim lepi¬ lom. V skrajnem primeru lahko uporabite tudi kontaktno lepilo (neostik), vendar ga morate zaradi porozne površine lepljencev nanesti vsaj dvakrat. rPRCM ME 4 art barvne fotografije, risbe in skice, 20,5 x 21,5 cm CENA: 6.993 SIT ISBN 86-365-0169-5 Annabel Craig, Cliff Rosney MLADINSKA ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Poljudna ilustrirana razlaga fizikalnega in kemij¬ skega sveta za osnovno šolo. Pokaže, da je zna¬ nost lahko koristna in tudi zabavna. Knjiga je ure¬ jena po temah ter pregledno in slikovito povezu¬ je osnovna znanstvena načela z vsakdanjim živ¬ ljenjem. 124 barvnih strani, 20,5 x 25,5 cm CENA: 2.100 SIT ISBN 86-365-0128-8 r- MLADINSKA— i ENCIKLOPEDIJA ZNANOSTI Naročniki revije TIM in ŽIVLJENJE IN TEHNIKA imajo pri nakupu knjig 20 % popusta! Knjige lahko naročite na naslov uredništva: Revija TIM, Lepi pot 6, 1000 Ljubljana, tel.: 061/179-02-24. K ceni prištejemo še stroške poštnine. Pošiljko vam bomo poslali po povzetju. mr 6 • februar 1999 mi 6 • februar 1999 TISI 6 . februar 1999 TOZ 6 * februar 1999 mI ‘ • feb ™” 1999 TIKI* . februar 1999.23 hJ X - IS.! 6 • februar 1999 TTK.1 6 . februar 1999 • 19