poštnina plačana v gotovini

cena 6,00 din

HM



uiI5Ui?;i

timova igračka*timova igra

VESELE OPORE ZA KNJIGE

MATERIAL: dve plastični steklenici iste velikosti, pesek, barve in čopiči

1  — steklenico napolnite s peskom,

2  — s pomočjo večje okrogle škatle narišite na papir dva večja kroga in ju izrežite; v

sredini obeh izrežite krožca s premerom stekleničinega vratu,

3  — na steklenico naslikajte vesel obraz,

4  — na vrat nasadite papirni kolut in nato privijte pokrovček

TIM 2

XIV. letnik
Oktober 1975

TIM — revija za tehnično in znanstveno dejavnost mladine •
Izdaja Tehniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6

• Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prv-
vinšek, Marjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo¬
vorni in tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 60,00 din, posamezna številka 6,00

• Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
pp 541-X • Tekoči račun: 50103-603-5CM80 • Tisk tiskarna
Kočevski tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Kulturna skupnost
Slovenije.

timova pošta

To pot začenjamo Timovo pošto s pismom
našega dolgoletnega sodelavca in člana
uredniškega odbora tov. Jana Lokovška, ki
piše rubriko o daljinskem vodenju. Njegovo
pismo je namenjeno predvsem tistim, ki
ste delali po njegovih načrtih in se za do¬
datne nasvete in pomoč pri delu obračali
tudi direktno nanj. Nemalokrat vam je po¬
sredoval tudi materiale, do katerih niste
mogli priti sami. Zlasti na tem področju se
je zadnje čase to sodelovanje zelo razmah¬
nilo. Pa naj o tem spregovori kar tov. Lo¬
kovšek sam:

BRALCEM RUBRIKE DALJINSKO VODENJE
MODELOV

Veseli me vzpodbuden odziv vseh tistih, ki
jim je ta rubrika všeč in ki so se morda
ojunačili tudi za gradnjo. Vsem skupaj bi
rad povedal nekaj besed in dal koristne
napotke za reševanje iz zagate, ki jo po¬
vzroča pomanjkanje materiala v trgovinah v
posameznih krajih.

Kot vsi ostali sodelavci naše revije se tudi
sam trudim in sestavljam načrte tako, da
je možno ves material kupiti v ljubljanskih
trgovinah. Vendar je Ljubljana za mnoge
predaleč, zgodi se tudi, da določeni elemen¬
ti medtem poidejo. Ravno sedaj so težave
z deli, ki jih ne izdelujejo pri nas. Kljub
vsemu ni treba obupovati. Za manj iznaj¬
dljive dajem nekaj napotkov:

1. Vedno bom odgovoril na pismo amaterja
ali modelarja, ki je pri gradnji zašel v te¬
žave ali če česa ne razume. Pišite kar na
uredništvo (pripis za J. Lokovška) in pri¬
ložite znamko za odgovor.

2. Mogočen vir materiala so razni klubi. Včla¬
nite se v modelarske, radioamaterske itd.
klube, kjer boste dobili material zelo po¬
ceni, včasih celo zastonj. Edini pogoj je
navadno ta, da pokažete gotov izdelek in se
z njim tudi udeležite modelarskega tekmo¬
vanja. Naj še omenim, da je v mnogih klu¬
bih pog<oj za delo pozitiven uspeh v šoli!

3. Drugi vir predstavljajo oglasi v naši re¬
viji, še bolj pa v množici drugih, predvsem
v reviji RADIOAMATER. Preko takega oglasa
je dostikrat moč kupiti elemente celo nekaj¬
krat ceneje, kot so v trgovinah! Do revij se
lahko »dokopljete« v večini knjižnic.

4. Oglejte si razna modelarska tekmovanja
in se pogovorite s tekmovalci. Tako si
lahko naberete mnogo dragocenih izkušenj,
obenem pa nekateri modelarji prodajajo po
tekmovanju svoje RC naprave ali posamez¬
ne dele (servomehanizme, elektromotorje,
akumulatorje).

Mislim, da sem naštel dovolj možnosti, da
ne boste prišli v zadrego.

Obenem pa morate razumeti tudi to, da si
sam ne morem vzeti toliko časa, da bi za
vse mnogoštevilne modelarje kupoval ma¬
terial in ga pošiljal po pošti, ker imam ven¬
darle tudi službo in družino! Za vse osta’o
sodelovanje in dopisovanje pa sem vedno
pripravljen.

Tudi v uredništvu smo mnenja, da naših so¬
delavcev ne smemo pretirano obremenje¬
vati. V zvezi s tem smo se, vsaj kar zadeva
material, dogovorili, da bomo v vsaki šte¬
vilki TIM-a objavili seznam materiala, ki bo
takrat na voljo v trgovini Mladi tehnik. To
bo seznam za vsa področja, ki jih pokriva
TIM, to je radioamaterstvo, daljinsko vode¬
nje, modelarstvo. Tako boste že na straneh
današnjega TIM-a našli seznam materiala, ki
je trenutno na razpolago v trgovini MT na
Cojzovi ulici v Ljubljani. Za tiste, ki po¬
trebnega materiala zaradi oddaljenosti ne
boste mogli kupiti v trgovini, naj povem, da
boste lahko kupili oziroma naročili želeni
material po pošti in ga plačali po povzetju.
Upamo, da bomo tako razbremenili naše so¬
delavce in obenem olajšali tudi vam nabavo
materiala, s tem pa tudi gradnjo po TIM-ovih
načrtih. Pri izboru materialov za to trgovino
bodo sodelovali tudi naši stalni sodelavci,
kar bo v prihodnje gotovo pripomoglo k bolj
ustreznemu in širokemu izboru.

Očitno še vedno traja počitniško vzdušje,
saj vaših pisem ne dobivamo kaj prida. No,
nekaj pa se jih je vseeno oglasilo.

Štefan Podgoršek iz Šmarja pri Jelšah nas
je zasul z vprašanji v zvezi s fotografijo.
Z njo se ukvarja že tri leta in pred kratkim

TIM 2 • 75|76 49

si je opremil tudi lasten fotolaboratorij. Pra¬
vi, da je prebiral našo rubriko »Mladi foto¬
graf«, da pa v njej ni našel vseh podatkov,
ki ga zanimajo. Njegovo pismo smo posre¬
dovali našemu sodelavcu, ki bo poizkušal
nanj odgovoriti osebno.

Naš nekoliko starejši naročnik, Marjan Bov-
ha iz Kamnika, nam je poslal nekaj vpra¬
šanj v zvezi z v lanskem letniku objavljenim
načrtom za AVIO B-543. Zanima ga, kako
je bilo letalo pobarvano, oziroma kakšne
barve naj bo in pa če rabijo kolesa še
drugo močnejšo oporo. Ker vas je najbrž
več takih, ki ste letalo zgradili in vam bosta
oba podatka prišla prav, posredujemo odgo¬
vor avtorja tega prispevka, tov. Pavlovčiča:
Kar zadeva model AVIA B-543 naj povem
vsem, da je pravo letalo bilo po trebuhu
in po vsem spodnjem delu (krila, trup in
vodoravni rep) pobarvano nebesno modro,
po vsem zgornjem delu pa travnato zeleno.
Na obeh zgornjih polovicah zgornjega krila
in prav tako na spodnjih polovicah spod¬
njega krila je letalo imelo okrogli znak če¬
ške zastave. Prav tak znak je letalo imelo
na obeh straneh vodoravnega repa. Na hla¬
dilniku je letalo imelo široko in dve ozki
črni črti.

Posebnih vzmeti na podvozje ni potreba
vgrajevati, ker je že sama jeklena žica za
model dovolj vzmetna. Druga opornica je iz
lesa in je le simbolična.

Maks Skornšek iz Velenja sprašuje za cene
naprav za daljinsko vodenje. V trgovini Mladi
tehnik imajo trenutno na zalogi nekaj teh
naprav, in sicer dvokanalno, ki stane 4092,00
din, ter štirikanalno za 7930,00 din. Za osta¬
le večkanalne naprave pa mu svetujem, da
se obrne na Elektrotehno, kjer bo dobil vse
ustrezne podatke.

Branka Lozinška iz Zagorja zanima, kako bi
na svoj teleskop montiral fotoaparat, da bi
nebesne pojave, ki jih opazuje, lahko tudi
fotografiral. Ker trenutno nimamo sodelavca
za to področje, sem njegovo pismo posredo¬
val Astronomski sekciji pri Prirodoslovnem
društvu Slovenije.

Marko Jeretina nas prosi, da mu pošljemo
načrte iz Tima iz leta 1965. Povedati mu
moramo, to pa velja tudi za vse ostale, ki
se bodo morda še obračali na naš naslov
s podobnimi željami, da načrtov posebej ne
pošiljamo, vrh tega pa imamo iz leta 1965

le še arhivske izvode, ki jih ne moremo
pogrešiti. Svetujem pa mu, naj pobrska po
bližnji knjižnici, kjer bodo najbrž še imeli
kakšen izvod.

Toliko za danes, prihodnjič pa spet nasvi¬
denje. Pišite nam in potrudili se bomo, da
vam tako ali drugače ustrežemo.

mali oglasi

Prodam več elementov za male železnice po N
sistemu: lokomotive (40 din), vagone (10 do
25 din), transformatorje z usmernikom (220 V j
/2 X 12 V 0,5 A  — 120 din), elektronsko stabi¬
liziran regulator 220/0,5 do 30 V; 0,5 A (500
din);

radiomaterial: elektrolitske kondenzatorje 1  u

63 V (6 din), 2\x16V  (3,5 din), 4 p 100 V (5 din),
4700 40 V (90 din).

papirne kondenzatorje: 1 p/100 V (3 din), 0,47 \r/
/100 V (2 din); 0,22^200 V (2 din), 0,1 \xJ125V
(3 din), 47000 pF/400 V (3 din);
transistorje: 2N 3053 (15 din), 2N 3054 (29 din),
2N 3055 (30—45 din), BC 307B (7 din), BC214
(10 din), BSX 20 (6 din), BF 224 (8 din);
diode: 1N914 (4,50 din), 1N 4007 (8 din), OA
182 (3,50 din).

Ves našteti material pošljem po povzetju, pošt¬
nino plača kupec.

Zdravko Janškovec
Opekarska 38
61000 Ljubljana

Prodam tranzistorski sprejemnik »Pionir « za
amaterska področja: 3,5 — 7 — 14 — 21—29 MHz za

300.00 din;

cevni amaterski sprejemnik za obseg: 3,5 —7—

—14—21  + SV za 400,00 din;

voki-toki Polaris (par) za 800,00 din in

fotoaparat Beirete za 250,00 din

Franci Petkovšek

Dalmatinova 10

Ljubljana

Prodam fotoaparat Smena 8M star sedem me¬
secev za 190,00 din, brez poštnine. Prilagam
tudi navodila za slikanje. Ponudbe pošljite na
naslov:

Igor Truden

Stari trg 100

61386 Stari trg pri Ložu

Kupim dobro ohranjen letalski motorček s pro¬
stornino od 1,5 do 2,5 ccm, navodilo za uporabo
in nekaj goriva. Cena naj ne bi presegala

250.00 din.

Leon Polanec
Prešernova 5
65000 Nova Gorica

50  TIM 2 • 75|76

prvi koraki

MATERIAL: tanek karton formata 20 X 6 cm,
kovanec za 10 para, škarje, selotejp

1 — prereži karton po sredini do polovice

2 — upogni prvo polovico naprej in drugo

nazaj

3 — prilepi kovanec s selotejpom na dno

kartončka

4 — vrzi helikopterček visoko v zrak in glej,

kako se bo počasi spuščal proti
zemlji

R

HELIKOPTERČEK

nazorne, zato vam ne bomo dajali poseb¬
nih navodil.

VIKINŠKA LADJA

IZ STARIH KAVBOJK

Morda imate kavbojke že precej ponošene
in ne veste, kaj bi z njimi? Mama vas v
njih ne vidi rada, morda vam celo pravi:
»Da tega ne vidim več na tebi!« Ponu¬
jamo vam tole rešitev: hlače razparajte:
dele, kot so žepi in zgornji hlačni del,
pa lahko uporabite kar sešite. Prav gotovo
vam bo uspelo napraviti katero izmed tor¬
bic, prikazanih na sliki. Risbe so dovolj

MATERIAL: prazna škatlica od vžigalic, pa-
lička od lizike, kos papirja, šest risalnih
žebljičkov

1 — poslikajte papir progasto v dveh bar¬
vah in ga nataknite na paličko kot
kaže risba

2 — pretaknite paličko skozi pokrov škat¬
lice in pritrdite na vsako stran škatlice

TIM 2 • 75|76 51

JADRALNI

F1A

modelarji

MODEL

Matjaž Kaltnekar

Lansko leto sem začel delati model, ki ima
kljub preprosti izdelavi dobre letalne spo¬
sobnosti. Njegova glavna odlika pa je velika
trdnost. 2e večkrat sem namreč videl ra¬
zočarane lastnike ob polomljenih modelih.
Moj model pa še vedno leti kljub števil¬
nim trdim pristankom.

Sedaj pa k izdelavi. Najprej sem naredil
krila. Napravil sem dvoje šablon za rebra
iz 2,5 mm vezanega lesa. Mednju sem
vstavil kose balse in jih obdelal s pilo in
raskavcem. Izdelati sem moral še 10 reber
iz 1,5 mm vezanega lesa. Na označenih
mestih sem izvrtal luknje za bajonete kril.
Nato sem iz 4 mm balse izrezal prvo in
zadnjo letev. Zadnjo letev sem spilil, da
je imela v preseku obliko trikotnika. Na
vsake 30 mm sem spilil vanjo tudi 4 mm
utore za rebra.

Nato sem se lotil sestavljanja. Sestavljal
sem krilo in uško posebej in ju šele na
koncu sestavil. Na ravno podlago sem pri¬
trdil letvi tako, da sta imeli notranje konce
privzdignjene. Nato sem polagal rebra v
utore tako, da so stala pokonci in pravo¬
kotno na letvi. Prvih 5 reber je bilo z
luknjami za bajonete, rebra pri prelomu pa
še nisem vstavil, ker je bilo treba krilo
in uško najprej sestaviti. Počakal sem, da
se je vse posušilo, nato pa sem vstavil še
letve glavnega in pomožnega nosilca. Nato
sem uško dvignil, da je bil konec 170 mm
nad desko. Letve sem odrezal pod kotom,
nato pa sem uško spojil s krilom. V pre¬
lom sem vstavil 2 vložka (zap. št. 9), po¬
tem pa sem ob glavni nosilec prilepil 2
opori (zap. št. 11). Ko je bilo vse trdno

spojeno, sem vstavil še obe pomožni letvi,
vložke za prvo letev (zap. št. 7) ter v
glavni nosilec prvih desetih reber še osta¬
lih 10 vložkov (zap. št. 9). Nato sem prilepil
ob zadnjo steno za ojačanje še koščke
balse (zap. št. 10) ter vstavil manjkajoče
rebro ob prelomu. Enako kot prvo polovico
krila sem gradil tudi drugo. Prvo letev sem
zbrusil šele, ko sem imel krilo sestavlje¬
no. Oblika je podana v načrtu. Na koncu
uške sem prilepil še balso in jo aerodina¬
mično pobrusil.

Iz 3 mm jeklene žice sem izrezal dve 30 cm
dolgi palici, iz katerih sem naredil bajonete
za krila. Jeklo mora biti najboljše vrste,
drugače se bodo krila zaprla kot knjiga in
kar bi potem dobili z njega, bi šlo v eno
vrečko.

Vodoravni rep je bil za izdelavo še najlažji.
Rebra sem naredil po enakem kopitu kot v
krilu. Letvi imata 2 mm utore za rebra.
Sestavljanje je enostavno. Prvo in zadnjo
letev sem položil na desko, vstavil rebra,
prilepil glavni nosilec in pomožni letvi ter
ob strani prilepil dva kosa balse, ki sem
ju zaoblil. Nato sem pobrusil prvo letev. S
tem je rep končan.

Pri trupu sem najprej izrezal prvi del iz
vezanega lesa. Nanj sem z dvokomponent-
nim lepilom prilepil nosilec kljuke (zap.
št. 24). Ob vezano ploščo sem prilepil
8 mm balso, ki sem jo pri prostoru za utež
za 2 mm popilil, da sem ga pozneje ojačal
z vezano ploščo. Prilepil sem jo šele potem,
ko sem letalo že uravnotežil. Za balast ni¬
sem vzel šiber, temveč cele plošče v obliki
odprtine, ker sem tako povečal trdnost. Za
odprtino za utež je prostor za timer (taj-
mer), ki ga rabimo za omejitev časa lete¬
nja. Če nimate timerja, luknje ne rabite

in vam bo vžigalna vrvica ravno tako ko¬
ristila. Nekaj od tega pa je treba imeti, saj
mi je timer že petkrat rešil model, da mi ni
odletel. Na načrtu je na trupu narisan pro¬
fil krila. Tam sem prilepil dvoje reber iz
vezanega lesa in na označenih mestih iz¬
vrtal luknje v trup. Skoznje pridejo pozneje
bajoneti za krila.

Prvi del trupa je sedaj narejen. Zadnji del
pa sem naredil tako, da sem zgornjo in

spodnjo letev (zap. št. 25) proti koncu zo¬
žil z 20 mm na 8 mm. Ob strani sem prile¬
pil dve stranici iz balse. Tako sem dobil

52  TIM 2 • 75|76

1100


TIM 2 • 75|76 53

500

JADRALNI MODEL F1A

močan škatlast trup. Nato sem zlepil prvi
in zadnji del trupa. Navpični rep sem na¬
redil iz 2 delov, ki sem jih zvezal s čevljar¬
skim sukancem in ga prilepil na trup. Skozi
krmilo repa sem vtaknil krmilno ročico, v
katere prvi konec sem pritrdil elastiko, v
drugi pa vrvico, ki je povezana s kljuko
za visoki start. Na trup sem prilepil še za¬
poro odklona in nosilce vodoravnega repa.
Na koncu sem krila in rep prekril z japan
papirjem in vse prelakiral. Pri tem sem imel
vse trdno pripeto, da se mi ni zvilo. Da
mi model ne bi odletel, sem potegnil skozi
trup vrvico, ki mi je po odklopu modela
obrnila krmilo repa na kroženje. Drugo vrvi¬
co pa sem napeljal od timerja na vodoravri
rep, da je po 3 min. dvignila rep za 45° in
je model lepo pristal.

Model sem na koncu še uravnotežil. Te¬
žišče je točno pod drugim bajonetom, to je
na 60 % globine krila. Ko sem imel težišče
na pravem mestu, sem zaprl prostor za
utež.

Model sem nekaj časa spuščal tako, da je
krožil, ko pa sem ga lepo vletel, sem ga
potegnil na visoki štart.

Povprečen čas leta brez termike je 90 sek.
s 50 m višine, desetkrat pa mi je letel
»Makseljna« t.j. 3 min.

Želim vam obilo uspeha pri delu in dobre
dosežke pri spuščanju!

TIM 2 • 75|76 55

56  TIM 2 • 75|76

ASTRONOMSKI

TELESKOP

Za astronome amaterje, ki žele močnejši
teleskop, kot ga je mogoče danes dobiti
v trgovinah, prinašamo opis astronomskega
teleskopa Nevvtonovega tipa. To je zrcalni
teleskop ali reflektor. Za razliko od refrak-
torja, ki ima za objektiv lečo, ima reflektor
za objektiv konkavno zrcalo. Tak teleskop
ima mnogo prednosti pred refraktorjem.
Slika, ki jo vidimo v refraktorju, ima vedno
bolj ali manj mavričasto obrobljene robove,
kar gotovo zmanjšuje njeno jasnost. Vzrok
je v tem, da se razne barve, ki sestavljajo
belo svetlobo, ne lomijo pod istim kotom
v leči ampak tvorijo barvni spekter. Ta
nevšečnost je odstranjena ali zelo zmanj¬
šana le pri specialno korigiranih objektivih,
izdelanih iz posebnega stekla, ki pa so
zelo dragi. V zrcalnem teleskopu pa se sli¬
ka odbija od ukrivljene površine sferič-
nega zrcala in se zato vse valovne dolžine,
iz katerih sestoji bela sončna svetloba,
enako reflektirajo. Tako imenovane kromat-
ske aberacije (odklona) pri zrcalnem tele¬
skopu ni, obstoji le praktično nepomembna
sferna aberacija. Slika, ki jo daje objektiv,
namreč ne leži čisto v eni točki, kar bi

bil idealen primer, ampak je videti približ¬
no kot stožec. Pri zrcalu, ki ga bomo upo¬
rabili, je ta pojav tako neznaten, da lahko
sliko smatramo kot točko. Slika neizmer¬
no oddaljenih nebesnih teles nastaja v ža¬
rišču konkavnega zrcala. Na tem mestu
postavimo pravokotno na cev (tubus) oku¬
lar, ki povečuje sprejeto sliko oddaljenega
predmeta. Svetlobne žarke moramo v tu-
busu zasukati za 90°, tako da dobimo sliko
predmeta na drugem mestu, kjer jo lahko
opazujemo povečano. Za spremembo smeri
reflektiranih žarkov služi trikotna steklena
prizma. (Lahko bi uporabili tudi ravno zr¬
calo, vendar je slika, ki jo odbija prizma,
kvalitetnejša.)

Izdelava teleskopa

Najprej izdelamo veliki tubus (6), katerega
dimenzije so označene na risbi. Izdelamo ga
lahko iz pocinkane pločevine ali iz kartona.
V en konec tubusa pričvrstimo s pomočjo
jeklenih prstanov (8) in (9) konkavno zrcalo
(7). Prstana naredimo iz jeklene žice preme¬
ra 3 mm, lahko pa vlepimo tudi dva obroča
iz lepenke. Konkavno zrcalo lahko naročite
v tovarni »Ghetaldus« v Zagrebu. Zrcalo
stane okoli 200 N din. To je hkrati tudi edini
večji izdatek. Kupljen teleskop z mnogo
manjšo povečavo stane precej več. Zrcalo
ima premer 150 mm in radij ukrivljenosti
4000 mm. Žariščna razdalja zrcala je torej
2000 mm. Zrcalo mora biti postavljeno v tu¬
bus točno pravokotno na njegovo vzdolžno
os. V razdalji 1900 mm od roba tubusa, kjer
je zrcalo, izvrtamo luknjico, v katero bomo
z maticama (4) pritrdili kovinski nosilec

TIM 2 • 75|76 57

prizme (3). Nosilec ima vrezan navoj, s
katerim bomo prizmo pomaknili točno v
optično os zrcala. Kovinsko držalo za prizmo
naredimo iz bele pločevine in ga prispajkaj-
mo na nosilec. Med držalo in prizmo položi¬
mo košček klobučevine, da zaščitimo gladko
površino prizme pred poškodbami. Točno
nasproti prizme vrežemo v tubus odprtino
s premerom 30 mm za okular. Na to mesto
prilepimo 20 mm debelo ploščico iz meh¬
kega lesa z enako veliko okroglo odprtino
v sredini. V to odprtino vlepimo kratko kar¬
tonsko cev, v kateri se bo pomikal okular.
Okular je sestavljen iz dveh plankonveksnih
leč, ki sta oddaljeni druga od druge 15 mm.
Okular, t. j. obe leči imata žariščno razdaljo
20 mm. V sredino med obe leči postavimo
diafragmo (zaslonko) z odprtino 5 mm. Tudi
tubus okularja lahko zlepimo iz kartona.

Izdelava stojala

Bistveni deli in sestava stojala so razločno
vidni na sliki. Del (13) je aluminijasta cev,

v katero izvrtamo 10 lukenj premera 10 mm.
Luknje morajo biti na obeh straneh cevi toč¬
no v isti višini. Skozi nje bomo vtikali ko¬
vinsko palico, s katero bomo regulirali vi¬
šino teleskopa (14). Del (12) je kovinska
palica ali cev, ki se mora tesno premikati
v cevi 13. Objemka za tubus (17) je iz plo¬
ščatega železa dimenzij 5 X 40 mm. Vijaki
(18) so na obeh straneh prispajkani ali za¬
varjeni na objemko. Krilne matice služijo za
fiksiranje teleskopa v določenem položaju.
Teleskop potisnemo v objemko in ga z ma¬
tico pričvrstimo približno na sredino tubusa.
Naš teleskop bo povečal 150-krat, kar že za¬
dostuje za opazovanje lune in drugih plane¬
tov. Z okularjem manjše žariščne razdalje
bi dosegli še večjo povečavo. Povečavo te¬
leskopa izračunamo tako, da delimo žariščno
razdaljo objektiva z žariščno razdaljo oku¬
larja.

Pri opisu izdelave teleskopa se nismo spu¬
ščali v podrobnosti, ker menimo, da se ga
bo lotil bolj izkušen amater, ki že obvlada
tehniko dela s kovinami, lesom in kartonom.

58  TIM 2 • 75(76

SAAB-37

»VIGGEN«

Bojan čamernik

Čeprav je švedska po številu prebivalcev
sorazmerno majhna dežela, si prav zaradi
tega še posebno prizadeva, da bi ohranila
svojo politično, vojaško in gospodarsko ne¬
odvisnost. Zelo prizadevna je v izgradnji
sodobne oborožitve za vse rodove vojske.

Že leta 1961 je švedsko vojno letalstvo
(SVENSKA FLYGVAPNET) izdala zaupno
okrožnico, v kateri so bili vsi zainteresirani,
predvsem pa letalska, motorna in elektron¬
ska industrija opozorjeni na to, da je po¬
trebno začeti z razvojem novega in boljšega
letala kot sta DRAKEN in LANSEN in ki naj
bi po letu 1973 tvorilo glavnino vojnega le¬
talstva.

Še istega leta se je konstrukcijska skupina
v tovarni SAAB začela ukvarjati s prvimi
študijami in osnovno konstrukcijo. Vojno le¬
talstvo je postavilo pogoje, po katerih naj
bi novo letalo služilo za naslednje glavne
taktične naloge: za napade na cilje na zem¬
lji in na morju, za prestrezanje sovražni¬
kovih bombnikov in lovcev in za izvidniške
naloge nad bojiščem ter v sovražnikovem
zaledju. Pri tem naj bi letalo doseglo na
višini 100 m vsaj enkratno hitrost zvoka, na
višini 11000 m pa najmanj dvakratno hitrost
zvoka, švedska je za potencialne nasprot¬
nike dosegljiva v zelo kratkem času, kar
pomeni, da bi v primeru napada letalstvo
kaj kmalu ostalo brez svojih glavnih baz, ki
bi jih sovražnik hitro uničil ali pa tako po¬
škodoval, da bi bile neuporabne. Zaradi tega
bi morala letala delovati z manjših letališč,
se pravi z letališč, ki imajo krajše vzletne
steze. Glede na ta dejstva je tudi razum¬
ljiva zahteva po STOL lastnostih.

Že leta 1964 je tovarna SAAB izdelala pred-
konstrukcijo in predračun celotnega progra¬
ma izdelave novega letala z dinamiko pro¬
izvodnje in približnimi roki dobave. To leto
je program imenovan VIGGEN odobril šved¬
ski parlament. Vojno letalstvo naj bi prejelo
prva letala tega tipa v letu 1971.

Prototip letala VIGGEN je prvikrat poletel
8. februarja 1967. leta — po večletnem štu¬
dijskem in konstrukcijskem delu. Naprav¬
ljenih je bilo sedem prototipov, ki so skupaj

opravili okoli 3000 letov. Letalstvo je v to¬
varni SAAB naročilo 150 enosedežnih bor¬
benih letal AJ-37 VIGGEN in 25 trenažnih
dvosedežnikov SK-37. Po nekaterih podatkih
je predvidena izdelava okoli 500 letal tipa
VIGGEN v več variantah. Sedaj se pripravlja
za vstop v enote nova borbena varianta —
izrazito prestrežniška, JA-37 VIGGEN z mo¬
čnejšim motorjem. Serijska proizvodnja te¬
ga letala bo trajala nekako do polovice
naslednjega desetletja — to je do leta
1985. Pričakuje pa se, da bodo ta letala
v švedskem vojnem letalstvu zamenjali šele
v zadnjih letih tega stoletja, če ne še po¬
zneje. To letalo je eno najbolj vsestransko
uporabnih in najmodernejših med vsemi
borbenimi letali po svetu. Niti najmoder¬
nejša ameriška letala se ne morejo kosati
z njim.

Opis letala

Letalo AJ-37 VIGGEN je reakcijski težki lo¬
vec in jurišnik. Je enosedežni nizkokrilec.
Njegove tlorisne oblike se ne da primerjati
z nobenim dosedaj narejenim letalom. Že
DRAKEN je bil nekaj posebnega s svojo
dvojno delto kril, VIGGEN pa ima kar trojno.
Prva delta ima kot okoli 90°, druga okoli
74°, tretja pa okoli 54°.

VIGGEN ima spredaj »račje« krilo in sicer
delto pod kotom okoli 60°. Medtem, ko je
glavno krilo nizko, pa je prednje krilo ne¬
kako v sredini trupa in se konča prav tam,
kjer se začne prva delta glavnega krila. Za-
krilca na račjem oziroma prvem krilu so
enodelna in to po vsej dolžini. Ta zakrilca
rabijo za reguliranje vzgona na prednjem
krilu, vsako zase pa je vezano na dva med
seboj neodvisna sistema hidravličnih servo-
motorjev. Če se zakrilca na prednjem krilu
nagnejo navzdol, potem se vzgon krila po¬
veča in letalo dvigne »nos« ter obratno.
Zanimivo je, da VIGGEN lahko med prista-

TIM 2 • 75|76 59

janjem »visi« nazaj, pod kotom 30°, ker
odklon evelonov in zakrile na prednjem kri¬
lu zagotavlja zadosten vzgon.

Krilo je klasične konstrukcije iz visoko
vrednega durala. Posamezne plošče so med

seboj zlepljene, kar zelo zvišuje mehansko
trdnost. Isto velja za sprednje krilo. V zad¬
njem delu obeh polovic kril so integralni
tanki za gorivo, ki so zaščiteni proti preboju
in vžigu.

60  TIM 2 • 75|76

Podvozje je trokolesno. Glavni »nogi« ima¬
ta po dve kolesi v tandem izvedbi. Obe
glavni nogi se zapirata navznoter. Prva
noga ima dve kolesi, ki sta povezani z
nožnimi komandami, kar omogoča manevri¬
ranje na tleh. Zaradi sorazmerno velike teže
je podvozje opremljeno z visokotlačnimi
zračnicami, to pa mu dovoljuje vzletanje
in pristajanje samo na betonskih ali as¬
faltnih stezah — lahko tudi na ravnih od¬
sekih avtocest. Zaradi velikih specifičnih
obremenitev na tla, VIGGEN ne more ope¬
rirati na travnatih zemljiščih, kar pa ravno
tako velja za njegove potencialne nasprot¬
nike na Vzhodu kot tudi na Zahodu. Pod¬
vozje je tako močno, da vzdrži pri polni
obremenitvi 16 ton, pri tempu pristajalnega
»padanja« okrog 5 m/s.

Na glavnih nogah so pritrjena tudi občut¬
ljiva mikrostikala, ki v trenutku dotika s
stezo vključijo napravo za spremljanje re¬
akcijskega curka iz motorja in tedaj deluje
izpušni curek kot zavora namesto padala.
Podoben način zaviranja imajo nekatera pot¬
niška letala.

Trup letala je močne lupinaste konstrukcije.
V nosu je radar z anteno in ustrezno elek¬
troniko. Tu so nameščene tračnice, tako
da se lahko elektronska enota izvleče. Na
ta način so vse aparature lahko dostopne.
Pilotska kabina je pod pritiskom in kli¬
matizirana, zelo prostorna ter kot je običaj
pri sodobnih letalih, prepolna ročic, instru¬
mentov in stikal. Pilot sedi na katapultnem
sedežu Martin—Baker s karakteristiko
»nič—nič«, kar omogoča pilotu, da se v kri¬
tičnem primeru lahko izstreli iz letala pri
zelo majhni hitrosti in višini. Sedež izde¬
lujejo v tovarni SAAB. Ponavadi pilot pred
odskokom odvrže kabino, če pa to ni mo¬
goče, se »izstreli« skozi močno pleksi
steklo. Sedež ima stabilizacijsko padalce,
ki se odpre na najvišji točki po odskoku.

Pokrov kabine in vetrobran sta iz acrylnega
stekla. Vetrobransko steklo je zelo močno
in to predvsem zaradi tega, da bi se izog¬
nili nesrečam, ki se dogajajo pri jurišnih
nadzvočnih poletih na majhnih višinah zaradi
trkov s pticami. Te so ena največjih nad¬
log v nadzvočnem letalstvu.

Na obeh straneh na zadnji polovici trupa so
zračne zavore, ki po potrebi zmanjšujejo
hitrost letala. Zračne zavore se odpirajo s

pomočjo hidravličnih servomotorjev.
VIGGEN AJ-37 je standardna varianta tega
tipa letala namenjena za jurišne in lovske
operacije. Letalo je enosedežnik, poganja
pa ga motor RM8A.

VIGGEN SH-37 je enosedežna varianta za
pilotiranje nad morjem in za napade na
ladje, lahko pa tudi za jurišne napade na
cilje na kopnem.

VIGGEN SK-37 je dvosedežna varianta na¬
menjena za pilotiranje nad morjem in za
napade na ladje, lahko pa tudi za jurišne
napade na cilje na kopnem.

Izvidniška varianta VIGGEN SF-37 je v bi¬
stvu in osnovi enaka AJ-37, le da je spred¬
nji del trupa podaljšan in prikladen za
vgradnjo specialnih aparatov in fotografskih
kamer za izvidniške naloge. V nosu ima
to letalo vgrajene naslednje naprave: 4
foto kamere za snemanje z malih višin,
infrardečo iskalno napravo za iskanje ciljev
na zemlji [ponoči in v slabi vidljivosti),
dve foto kameri za snemanje z velikih vi¬
šin, vertikalni vizir, ELOKA napravo za
shranjevanje podatkov izvidniškega poleta;
pod krili ima še tri panoramske foto ka¬
mere, ki omogočajo snemanje vsega ob¬
zorja (180°) in pa električno napravo za
vžig bliskavic, ki ponoči razsvetljujejo pod¬
ročje cilja. Poleg tega ima ta izvedenka
še napravo za razvijanje filma, tako da ga
lahko pilot odvrže nad letališčem še pre¬
den pristane.

Mere letala AJ-37: dolgo je 16,3 m, čez
krila meri 10,6 m, v celoti je visoko 5,6 m,
če je rep nagnjen na stran pa samo še
4 m.

VIGGEN leti z največjo hitrostjo 2 Macha in
to na višini okoli 11000 m, na višini 100 m
(ta višina je najbolj prikladna za jurišne
naloge) pa še vedno s hitrostjo 1,1 Macha.
Na višino 11000 m se VIGGEN vzpne v
2 minutah, največja dosežena višina pa je
19000 m. Velika površina kril v kombinaciji
z »račjimi« krili omogoča sorazmerno majh¬
ne pristajalne hitrosti (okoli 220 km/h).

Ker je VIGGEN po svojih vzletnih in prista¬
jalnih lastnostih STOL letalo, meri startna
pot do višine 15 m okoli 400—500 m v
odvisnosti od obremenitve, pristajalna pot
pri normalnem spuščanju pa okoli 1000 m.
Če pa uporabi »račja krila« in s tem poveča
vzgon, znaša pristajalna pot samo še okoli

TIM 2 • 75|76 61

500 m. To VIGGEN-u omogoča, da lahko
samostojno operira z ravnih odcepov avto¬
cest, sorazmerno majhnih letališč in z be¬
tonskih stez, skritih v gozdovih.

Motor VIGGEN-a

Ker so se Švedi hoteli izogniti dolgotraj¬
nemu in dragemu razvoju novega motorja,
so raje kupili od ameriške firme Pratt &
Whitney licenco za izdelavo že preizkuše¬
nega motorja JT8D, ki ga v praksi že vrsto
let uspešno uporabljajo na mnogih letalih.
Ta motor izdelujejo v tovarni VOLVO FLYG-
MOTOR z oznako RM8A in predstavlja iz¬
boljšano konstrukcijo motorja JT8D-22. Ta
agregat spada med najmočnejše tovrstne
motorje na svetu in razvije normalno
6690 kp potiska, z naknadnim zgorevanjem
pa 11790 kp. Največji trajni potisk je 5715 kp,
medtem ko z maksimalno močjo lahko
leti le malo časa. Treba pa je poudariti, da
so švedski strokovnjaki izdelali zelo kvali¬
tetno napravo — komoro — za naknadno
zgorevanje (forsage), ki omogoča za kra¬
tek čas precejšnje zvečanje potiska. Motor
ima tudi turboventilator, kar zmanjšuje po¬
rabo goriva in omogoča ekonomično križar¬
jenje na zelo majhnih višinah. Za lovsko iz¬
vedenko pripravljajo še boljši motor RM8B,
ki naj bi poleg mnogih izboljšav dajal še
okoli 1000 kp več potiska.

Primerjava motorjev RM8A in RM8B:

Elektronska oprema

Ker so se odločili za enega samega čla¬
na posadke — pilota, je takoj postalo jasno,
da bo del njegovih nalog morala prevzeti
elektronika. V VIGGEN-u so naslednje elek¬
tronske naprave, ki pomagajo pilotu pri
upravljanju letala: univerzalni digitalni ra¬
čunalnik CK-37, ki je glavni elektronski
pripomoček: univerzalni monopulzni radar
PS-37A; radarski višinomer (poševni in na¬
vpični); doppler radarski brzinomer; dve
močni komunikacijski UHF postaji z več
kanali; motilec; naprava za razlikovanje
»svojega-tujega« IFF; občutljivi senzor za
kontrolo zadnje polsfere in UHF antena v
repu letala.

Oborožitev AJ-37

VIGGEN je večnamensko letalo, zato ga
lahko za različne naloge različno oborožijo.
Nanj lahko pritrdijo dokaj različno oboroži¬
tev brez posebnih sprememb, seveda pa
ne vso naenkrat. VIGGEN je lahko oborožen
z naslednjimi orožji: 2 topa tipa ADEN
kalibra 30 mm, 2 težki vodljivi raketni bom¬
bi »zrak-zemlja« tipa RB04E, 2 vodljiva pro¬
jektila RB24 »SIDEVVINDER« ali RB28 »FAL-
CON«, 2 lansirna bobna s po 6 raketnimi
projektili »zrak-zemlja« kalibra 135 mm, ra¬
ketni projektili tipa M70AP »FRAG«, M56GP
in M56M »FRAG«, težka vodljiva bomba
RB054 in klasične bombe raznih vrst.

Lovska izvedenka JA-37 VIGGEN pa bo do¬
bila po dva nova hitrostrelna revolverska
topa KCA OERLIKON kalibra 30 mm. Ta
top je v osnovi podoben ameriškemu hitro¬
strelnemu revolverskemu topu VULCAN, s
katerim so oboroženi F-4 PHANTOM,^ F-104
STARFIGHTER, F-14 TOMCAT in F-15 EAGLE.
Top OERLIKON lahko izstreli 1350 granat na
minuto, začetna hitrost zrna je 1050 m/s,
granata pa je težka 360 gramov. Pri lov¬
ski izvedenki sta oba topa vgrajena v spod¬
nji del trupa.

Trenutno je VIGGEN v Evropi najmoder¬
nejše letalo, v splošnem merilu pa spada
med najboljša tovrstna letala na svetu.

62 TIM 2 • 75|76

NOVICE IZ
MEHANOTEHNIKE

Božidar Grabnar

V novicah iz naše priznane tovarne igrač,
Mehanotehnike iz Izole, smo se doslej sre¬
čali že s celo vrsto zanimivih in poučnih
tehničnih igrač. Med drugim smo v tej ru¬
briki že pisali o malih železnicah. Na tem
področju je ta tovarna dosegla kvaliteto
in tako širok izbor, da se nedvomno lahko
kosa s podobnimi tujimi izdelki. O malih
železnicah pa smo pred časom pisali tudi
v posebni TIM-ovi rubriki, kot se morda spo¬
minjajo tisti med vami, ki so na TIM naro¬
čeni že dalj časa.

Med tem pa je tudi na področju malih že¬
leznic napredek opravil svoje, zato morda
ne bo odveč, če se tokrat spet pomudimo
ob tej vsestransko zanimivi in poučni teh¬
nični igrači, ki je marsikomu celo več kot
to, namreč konjiček. Saj vemo, da je čar
malih železnic tako močan, da nemalokrat
prevzame celo odrasle.

Danes si bomo podrobneje ogledali novo
osnovno garnituro elektrovlaka sistema HO,
ki je pred nedavnim zapustil proizvodni trak
Mehanotehnike. Gre za sodobno oblikovano
garnituro, ki jo je moč dobiti v dveh izved¬
bah: potniški in tovorni. Komplet sestavljajo
lokomotiva, dva vagona, ustrezno število
tračnic za krožno progo (14 kosov), ter
škatla za baterije s stikalom. Vanjo sodita

dve ploščati 4,5 voltni bateriji, ki ju mo¬
ramo dokupiti posebej. Sestavljanje je zelo
preprosto. Najprej sestavimo krožno progo
iz segmentov tračnic, ki jih med seboj po¬
vežemo s pomočjo že vstavljenih sponk (sli¬
ka 1). Pravilno vstavitev baterij v škatlo
kaže slika 2, le-to pa povežemo s progo s
pomočjo dveh vodnikov (slika 3) in montaža
je gotova. Preostaja nam le še, da premak¬
nemo stikalo in naš vlak bo veselo zdrvel
po progi. Kompozicijo vleče lokomotiva, ki
jo poganja napetost, to pa je moč regulirati
(in s tem hitrost in smer vožnje vlakca)
od tri do dvanajst voltov. Krožna proga
meri v premeru približno 1 m, to pa pomeni,
da boste brez težav našli dovolj prostora
zanjo v vaši sobi ali kjerkoli drugje v sta¬
novanju. Gotovo pa bo med vami nemalo
takih, ki si bodo želeli svojo maketo še
razširiti, jo napraviti še bolj živo in resnič¬
no. No, tudi v tem primeru ne bo težav.
Mehanotehnika ima namreč v svojem pro¬
gramu še celo vrsto dodatnih elementov,
od tračnic, kretnic in semaforjev, predorov,
nadvozov in podvozov, pa tja do železniških
postaj, hišic in še mnogo drugega, da o
možnosti nakupa različnih lokomotiv in va¬
gonov sploh ne govorimo. S pomočjo našte¬
tih elementov si bo lahko prav vsak izmed
vas brez težav in z malo truda pričaral pravi
svet v malem.

Povrnimo se zdaj k naši osnovni garnituri,
o kateri še nismo povedali vsega, manjkata
namreč še dva zelo važna podatka, to pa
sta, kje, kako in za kakšno ceno jo lahko
kupite. O tem sem povprašal prodajalno
Mehanotehnike na Tavčarjevi ulici 5 v Ljub¬
ljani in izvedel, da stane potniška garnitura
200,00 din, tovorna pa 180,00 din. Kupite ju
lahko direktno v trgovini, za tiste pa, ki
žive predaleč od Ljubljane, je prodajalna
omogočila nakup po pošti, se pravi, da lahko

TIM 2 • 75[76 63

HO

pismeno naroče želeno garnituro in jo pla¬
čajo po povzetju, pri čemer je cena le ma¬
lenkostno večja (poštni stroški).

Tako, to bi bilo vse. Želimo vam veliko ve¬
selja in razvedrila pri sestavljanju in igri.

TRGOVINA
»MLADI TEHNIK«

Ljubljana, Cojzova 2

sporoča, da ima ta mesec na zalogi:

TRANZISTORJI:

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BC

BFJ

BF

BF

BF

BF

BF

BF

BF

BF

BF

BSX

BD

AC

AC

AC

AC

AC

ACY

AD

AD

AD

AD

AD

AD

AD

AF

AF

AF

2N 1711
2N 918
2N 1613
2N 3055
2N 3055

107
107 A

107 B

108 A
108 B
108 C
216 A
216
219
161
212 B
182 A

237
266 A
214 C
309
212

238
17

242

261

258
257
272
266
237
255

259
33

102
250
550
541
540
187 K
51
415
430
436
450
457
465
496

271

272
275

INTEGRIRANA VEZJA:

IL 277

IDT 003

STIKALA BLED:

2A enopolna izklopna
2A enopolna preklopna

12.40 din
9,70 din

13.00 din

11.90 din

10.90 din

12.00 din

13.40 din

12.90 din

14.30 din

25.60 din
7,20 din

7.60 din

6.50 din

17.10 din

10.30 din

14.10 din

6.60 din

13.40 din

39.70 din
10,75 din

19.50 din

21.10 din

17.60 din

21.30 din

15.50 din

8.60 din

15.00 din

40.50 din

16.60 din
77,95 din

14.00 din

11.30 din
7,00 din
9,10 din

22,85 din

10.90 din

15.10 din

39.00 din

42.40 din

41.70 din
53,35 din
46,45 din

57.00 din
13,65 din

11.50 din

8.50 din

23.00 din

27.30 din

18.00 din

Ei 76,50 din
F 49,60 din

117,00 din
40,90 din

22,55 din
23,80 din

64  TIM 2 • 75|76

NAPRAVE ZA VODENJE LETAL:

MINI 221 brez akumulatorjev
z 1 servomotorjem in parom kristalov.

ZRAČNI VIJAKI:

zračni vijak za 0,8 ccm 18,90 din

zračni vijak za 1,5 ccm 22,20 din

zračni vijak za 1,5 ccm 22,55 din

zračni vijak za 3,5 ccm 26,50 din

zračni viiak za 10 ccm 32,10 din

zračni vijak za 10 ccm 32.10 din

zračni vijak za 10 ccm 33,35 din

nastavek za os motorja 14,20 din

KOLESA:

kolesa 0  44 mm par
kolesa 0  51 mm par
kolesa 0  57 mm par
kolesa 0  64 mm par
kolesa 0  70 mm par
kolesa 0  76 mm par
PREDNJE PODVOZJE:
prednje podvozje
prednje podvozje
prednje podvozje

43,35 din
44,95 din
46,60 din
49,70 din
52,80 din
54,45 din

150,70 din
72,55 din
72,55 din

ROČKA ZA VEZANE MODELE 260,40 din

LETVICE od 1x2mm do 10X20  mm

JAPONSKI PAPIR v beli, rdeči, rumeni in
oranžni barvi; tanjši ena pola 3,70 din; debe¬
lejši 4,95 din.

POLYESTERSKA FOLIJA v črni, beli, rdeči,
modri, rumeni, srebrni in oranžni barvi —
cena 96,30 din za eno polo.

LEPILA:

lepilo UHU HART 125 gr 34,50 din

lepilo UHU PLUS 40 gr epoxy 54,25 din

lepilo UHU PLUS 5 minut 44,40 din

lepilo DEVCON 5 minut 90,00 din

Vse našteto blago lahko kupite pri Mladem
tehniku v Ljubljani, Cojzova ul. 2, lahko pa
ga naročite tudi po pošti in plačate po pov¬
zetju. Pri nakupu, oziroma naročilu šol s potr¬
jeno naročilnico odpade davek na maloprodajo
v višini 19,35 %.

TIM 2 • 75|76 65

FORD

TAUNUS 17 M

Tone Pavlovčič

S TIMom smo zapeljali v 15. leto in nič
koliko pionirjev je s TIMovimi načrti izpopol¬
njevalo svoje znanje, utrjevalo svojo spret¬
nost. 15 let je res dolga doba in na moji
risalni mizi se je nabralo že precej čačk
ob robu papirja pa tudi papir sam je že
klical po zamenjavi. Odločil sem se tako za
novo prevleko in ko sem odstranil nekaj
plasti papirja (ki jih lepim kar eno preko

druge), sem pod starim papirjem odkril tale
načrt. Prevzeli so me spomini stari 15 let.
To je bil namreč prvi načrt, ki sem ga iz¬
delal za TIM. In ravno zato, ker je bil to
moj prvi načrt in ker je bil objavljen v eni
izmed prvih številk TIMa, se mi je zdelo
primerno, da ponovno narišem vse dele in
jih pripravim za tisk.

Pred 15. leti je bil format naše revije
mnogo manjši, zato smo si pomagali tako,
da smo preko načrta narisali mrežo ter
načrt močno pomanjšali. Vsak, ki je hotel
delati katerikoli model po Timovih načrtih,
je moral sam načrt najprej povečati. S tem
pa so bile vedno težave, kajti povečevanje
načrtov je mučna stvar in zahteva mnogo
časa. Toda kljub temu smo z raznih šol in
od posameznikov dobivali pisma s pohva¬
lami in obvestili koliko posameznih mode¬
lov je bilo izdelanih. Večna želja vseh na¬
ših dopisnikov pa je bila: objavljajte načrte
v naravni velikosti, da ne bo potrebno po¬
novno povečevanje!

FORD TAUNUS 17 M — KOSOVNICA

66 TIM 2 • 75|76

Takrat torej načrta nisem mogel podati
v njegovi normalni velikosti, nisem mogel
storiti tega kar sedaj lahko naredim z ve¬
seljem. Načrti so v merilu 1 :1 in jih je
treba le prerisati. V tem smo torej do¬
segli napredek, kako pa je z ostalim? Zame
so spomini ob tem avtomobilčku precej
boleči. Pred petnajstimi leti namreč je bil
ta avtomobilček prirejen za elektromotorček
domače proizvodnje, ta pa danes, v času
napredka ni več v stanju nuditi vam niti
enega samega motorčka več, razen morda
uvoženega pa še tega za visoko ceno.

Tudi trgovina z modelarskim materialom je
zašla s svoje poti. Videti je, kot da se je
tudi zanjo svet ustavil. Otroci so bili samo
takrat, ko so oni bili mladi, ko pa so od¬
rasli, se je zanje svet končal. Postali so
slepi in ne vidijo vseh mladih, ki prihajajo
za njimi, ne vidijo vseh vas, ki hočete z
modelarstvom dopolniti svoje sanje. Vse to
mi pravijo spomini in ne morem si kaj, da
bi ne bil razočaran nad tem.

Tako sem danes prisiljen opustiti vse tisto,
kar je svojčas modelu dajalo privlačnost.
Prišli smo celo tako daleč, da si boste
morali tudi kolesa izžagati iz vezane plo¬
šče.

Naj vam pomagam še pri sestavljanju. Vse
dele prerišite na 4 mm debelo vezano ploščo
in jih pazljivo izžagajte. Med obe stranici
vstavite oba distančnika in nato postavite
streho avtomobila in zadnjo steno, nato
pokrov in masko motorja. Okvir za prednje
steklo vstavite tako, da mu prej posnamete
rob vse do črtkane črte. Dno je bilo pri
prvi objavi posebej zato, ker je bila nanj
pritrjena ploščata baterija, ki pa zdaj, ko ni
na razpolago ustreznih motorčkov, ne služi
več. Kljub temu nisem spreminjal načrta,
tako da je treba dno s kolesi še vedno z
dvema lesnima vijakoma pritrditi na oba
distančnika.

Ko bo lepilo (Rivikol), s katerim ste lepili,
povsem suho, dobro zgladite vse stične ro¬
bove in pobarvajte model z nitro laki. Prav
tako prebarvajte kolesa, ki ste jih izdelali
iz lesa (če seveda niste uspeli dobiti koles
s kakšne stare igračke). Upajmo, da se bo
nad vsem tem kdo zamislil in se vprašal,
zakaj po toliko letih ni moč dobiti niti naj¬
enostavnejših izdelkov za nemoteno delo;
niti tistega, kar smo nekoč v težkih časih
začetkov proizvajali z lahkoto.

TIM 2 • 75|76 67


10 .

daljinsko

vodenje

MONTAŽA RC NAPRAVE
V LADIJSKI MODEL

Jan Lokovšek

V prejšnji številki smo spoznali večino
nevarnosti, ki grozijo RC napravi v ladij¬
skem modelu — tresljaji, voda, preobre¬
menitve in motnje. Tudi to pot poskusimo
storiti vse kar se da, da bodo ti vplivi
čim manj škodljivi. Začnimo kar pri pogon¬
skih elektromotorjih, saj tam radi najbolj
grešimo.

Blokiranje elektromotorjev

Vsak elektromotor, ki ima kolektor in krta-
čke, proizvaja ob iskrenju električne mot¬
nje. Te so različno močne; majhni elektro-
motorčki iskrijo in motijo manj kot veliki.
Ker so te motnje še kako škodljive RC
napravi, se moramo potruditi, da jih zmanj¬
šamo, kar se le da.

Za mikromotorčke, t. j. takšne elektromo-
torčke, kot so v servomehanizmih ipd. je
dovolj dobro blokiranje, prikazano na sliki 7.
Kondenzator na sliki 7 naj ima vrednost
od 4,7 nF do 47 nF, izvedba disk-keramika!

Slika 7: Blokiranje mikromotorčkov

Eno sponko elektromotorčka povežemo s
kovinskim ohišjem elektromotorčka (če le
to ni iz plastične mase).

V primeru, ko je povezava kovinskega ohišja
z eno sponko nedopustna, izvedemo bloki¬
ranje tako, kot sem narisal na sliki 8. Tako
blokiranje si lahko privoščimo za elektro-
motorčke moči do nekaj W.

Slika 8: Blokiranje elektromotorčkov moči do
nekaj W

Tu smo uporabili dva kondenzatorja in njuno
srednjo točko povezali s kovinskim ohišjem
elektromotorčka.

Za večje pogonske elektromotorje, kakor tu¬
di za elektromotorje letalskih jadralnih mo¬
delov, pa moramo bolj poskrbeti. Poglejmo
si shemo blokiranja na sliki 9.

Slika 9: Blokiranje večjih elektromotorjev

Pazimo, da je kovinsko ohišje elektromo¬
torja res dobro spojeno s sredinsko točko
kondenzatorjev. Dušilke naredimo kar sami.
V ta namen potrebujemo bakreno lakirano
žico premera od 0,6 do 1,2 mm, odvisno
od moči elektromotorja, in feritno jedro. To
je lahko feritna palčka premera od 5 do
12 mm, dolga 2 do 3 cm, najbolj pa se ob¬
nesejo feritni obročki (toroidi) in feritna
telesa za TV simetrirne transformatorje.
Slednje izdeluje in prodaja ISKRA. Kako so
videti ti elementi, sem narisal na sliki 10.

70  TIM 2 • 75|76

Slika 10: Feritni elementi

Slika 12: Premostitev sklopke

Na Iskrin feritni element brez težav navi¬
jemo tri ovoje bakrene lakirane žice pre¬
mera do 1,2 mm. Navijamo tako, kot sem
narisal na sliki 11.

Slika 11: Navijanje dušilk

Pri montaži vezja za blokiranje motenj mo¬
ramo posebej paziti na to, da je čim bliže
priključkom elektromotorja. Kondenzatorja
C1 in C2 naj bosta prilotana direktno na
priključni sponki elektromotorja, prav tako
tudi dušilki!

Če ne storimo tako, potem so žice od
elektromotorja do vezja za blokiranje prave
antene, ki veselo sevajo motnje!

Prav tako je možen izvor motenj kovinska
sklopka. Če le moremo, uporabimo plastič¬
no sklopko. V primeru, ko to ni mogoče,
moramo povezati ohišje elektromotorja in
cev, v kateri je pogonska os modela (sli¬
ka 12).

Zdaj je že čas, da preizkusimo razporediti
elemente RC naprave po modelu. Predla¬
gam razpored kot ga vidite na sliki 13.
Predvsem se moramo držati tegale osnov¬
nega pravila: LOČITI MORAMO POGONSKI
DEL IN RC NAPRAVO! Vmes naj bo celo
rebro. Kislina ali kaka druga vsebina aku¬
mulatorjev ne bo RC napravi prav nič ko¬
ristila, prav tako tudi ne olje in gorivo v
modelih z eksplozijskim motorčkom!
Servomehanizme montirajmo prav tako ka¬
kor v letalskih modelih — na gumijaste pod-
ložke. V večjih modelih, posebej v tistih z
eksplozijskimi motorčki, so vibracije kar
močne in seveda škodljive.

Sprejemnik je najbolj občutljiv del naprave
(tudi kar zadeva ceno), zato ga zavijmo v
penasto gumo; poleg tega ga še oblečemo
v polivinilno vrečko, da bo na varnem pred
vodo.

Najbolje je narediti za večino elementov le¬
žišča iz stiropora. To velja tudi za pogonski
akumulator oz. baterije, da se ne »spreha¬
jajo« po modelu. Stiropor je lahek material,
ki teže modela skoraj ne poveča in je eno¬
staven za obdelovanje.

Pri montaži stikala za vklop naprave pa¬
zimo na to, da je lahko dostopno in da
ni montirano prenizko (voda!).

Slika 13: Razpored elementov RC naprave v la¬
dijskem modelu

TIM 2 • 75|76 71

Antena sprejemnika naj bo montirana čim
dlje od pogonskega elektromotorja, ker je
le-ta seveda izvor motenj! Naj bo torej na
krmi; če pa imamo izvenkrmni motor, naj
bo bliže kljunu modela. Pazimo na to, da
bo pritrjena dovolj dobro, da med vožnjo
ne more odpasti, kar sicer sploh ni redek
pojav na modelarskih tekmovanjih!
Posvetimo še nekaj besed krmilu ladijskega
modela. Pri malo večjih, težjih, predvsem pa
hitrejših modelih je servomehanizem, ki
obrača krmilo, zelo obremenjen. Pomagamo
mu tako, da je ležaj krmila VEDNO dobro
namazan, posebno skrb pa posvetimo sami
konstrukciji. Krmilo naj bo po pravilu »ba¬
lansirano«, rekli bi uravnoteženo. Poglejmo
si sliko 14.

Slika 14: Krmilo ladijskega modela

Vidimo, da znaša površina pred osjo 25 do
30 % celotne površine krmila. Za obračanje
takšnega krmila porabi servomehanizem
veliko manj energije kakor običajni tip,
ko je vsa krmilna površina za osjo!

Tako smo težave montaže RC naprav skoraj
izčrpali, ostane le še nekaj nasvetov gradi¬
teljem RC avtomobilov. Zanje velja vse
tako, kakor za RC letalske in ladijske mo¬
dele, le da so tu tresljaji še hujši. Tudi
možnost vdora goriva in olja je večja. V
avtomobilu si naredimo posebno trdno ohi¬
šje prav za RC napravo. Sprejemnik in ba¬
terije obložimo z debelo plastjo penaste
gume in oblečemo v polivinilno vrečko.
Ravno tako tudi pazimo na to, da servo¬
mehanizem nima pretrdega dela z obrača¬
njem koles kakor tudi z zaviranjem. Ti na¬
potki, ki sem jih dal v obeh člankih, so se¬
veda okvirni. Tako vsaj vemo, kaj vse se
RC napravi lahko pripeti in kaj je v takem
primeru storiti. Podrobnosti si lahko seveda
prav vsak priredi svojemu okusu in možno¬
stim!

radioamaterji

INTEGRIRANA

VEZJA

Vukadin Ivkovič

Z razvojem tehnologije je naraščala upo¬
raba integriranih vezij v elektroniki v tak¬
šni meri, da danes že povsod, kjerkoli je
mogoče, izvajajo projekte z integriranimi
vezji in ne več z diskretnimi komponentami,
kot so transistorji, diode, upori, konden¬
zatorji ipd. Uporaba integriranih vezij je v
začetku predstavljala možnost dela z novo
tehnologijo oziroma možnost miniaturizacije
izvedbe. Danes omogoča uporaba integrira¬
nih vezij konstrukcijo cenenih in zaneslji¬
vih naprav.

Integrirana vezja so se pojavila leta 1959
v Ameriki, kjer jih je izdelovalo podjetje
TEXAS INSTRUMENTS. Prva integrirana vez¬
ja so bila digitalna, medtem ko so se li¬
nearna integrirana vezja pojavila šele po
letu 1962 v proizvodnji istega podjetja. Prva
integrirana vezja so bila namenjena za upo¬
rabo v vojski in za vesoljske polete, kjer
so se izkazala še posebno koristna zaradi
svojih izredno majhnih dimenzij.

Z izpopolnjevanjem integriranih vezij so do¬
segli, da eno integrirano vezje vsebuje po¬
leg pasivnih komponent (uporov, kondenza¬
torjev itd.) vse večje število transistrojev.
V prvih integriranih vezjih je bilo vključe¬
nih 3 do 5 transistorjev, medtem ko vse¬
bujejo današnja integrirana vezja celo do
900 transistorjev. Izpopolnjena integrirana
vezja, ki so nadomeščala vse večje šte¬
vilo transistorjev, so bila tudi vse bolj
ekonomična. Uporaba integriranih vezij je
tudi znatno zmanjšala stroške montaže, saj
je bilo mnogo manj spajkanja kontaktov
kot pri enakih rešitvah z diskretnimi kom¬
ponentami.

72  TIM 2 • 75|76

Slika 1: Podoba integriranega vezja

Slika 2: Notranja podoba integriranega vezja

pA 709

VHODI

IZHODI

+3V

IZHOD 2 V HOD 2

KOMPENZACIJA

VHODNE

FREKVENCE

Slika 3: Kompletna shema integriranega vezja
iiA 709

TIM 2 • 75|76 73

Uporaba integriranih vezij

1. Stabilizirani viri napetosti

Samo skromni znak = (dve vzporedni črti¬
ci) označuje na elektronskih shemah izvor
napetosti. V resnici je pomen teh vzpored¬
nih črtic pri elektronskih napravah mnogo
večji. Od konstantne (stalne) napetosti je
odvisna zanesljivost delovanja naprave, vča¬
sih tudi trajnost naprave. Od tega, kako je
ta izvor izveden, je odvisna tudi teža in
velikost naprave, če uporabimo za napa¬
janje baterijo ali akumulator, bo zaradi praz¬
njenja sčasoma upadla tudi napetost na
polih baterije, oz. akumulatorja, če smo
uporabili usmernik, bo napetost na izhodu
variirala (nihala) hkrati z napetostjo v omre¬
žju. Takšnih nihanj pa večina elektronskih
naprav ne prenese.

Slika 4

Stabilizirani viri zagotovijo konstantno na¬
petost, oziroma konstanten tok; porabniku
dajejo stalno napetost oz. stalen tok, ki
se ne spreminja pri spremembah napetosti
v omrežju, niti ne pri spremembah upor¬
nosti porabnika, niti pri spremembah tem¬
perature.

Z izumom naprav z integriranimi vezji se je
znatno povečala tudi potreba po stabilizira¬
nih izvorih energije, saj večina integriranih
vezij zahteva stalne napetosti napajanja.
Digitalna integrirana vezja serije 74 zahte¬
vajo na primer napajalno napetost +5 V
+ 5 %. Navadni usmerniki ne zagotavljajo
takšne stabilnosti, zato so potrebe po sta¬
biliziranih izvorih pri sodobnih elektronskih
napravah vse večje.

1.1. Regulator napetosti IL 723

Kot regulacijski element v stabiliziranih iz¬
vorih služi največkrat integrirano vezje I L
723 ali L 123. Ta element izdelujejo v dveh
oblikah: a) v podobi transistorja (v tran-
sistorskem ohišju) TO z devetimi nožicami,
b) v obliki kocke s štirinajstimi nožicami.
Na sliki 4 vidimo razpored nožič pri tran-
sistorskem ohišju, ki ga pri nas največkrat
uporabljamo. Na isti sliki je tudi poenostav¬
ljena shema tega vezja. Vezje sestoji iz
dveh delov — dva narisana trikotnika. Prvi
del (trikotnik) predstavlja ojačevalo za do¬
bivanje referentne napetosti 7 V, drugi del
pa je diferencialno ojačevalo z dvema tran-
sistorjema. Prvi transistor služi za omeje¬
vanje toka, drugi pa je regulator.

Napajalna napetost (vrh) mora znašati od
9 do 40 V, maksimalni tok obremenitve brez
transistorja je lahko 150 mA.

1.2. Princip delovanja stabiliziranega izvora
napetosti

Na sliki 5 je podana shema stabiliziranega
izvora napetosti, če napetost na vhodu
teži k porastu, se ta sprememba vodi preko
razdelilnika napetosti na tako imenovani in-
vertirani vhod, t. j. vhod, ki obme polariteto
signala diferencialnega ojačevala. Ta porast
napetosti povzroča zmanjšanje napetosti na
izhodu diferencialnega ojačevala. Ker je le¬
ta vezan na bazo transistorja T^ ki služi
kot regulator, in ker napetost emiterja
spremlja napetost baze, bo prišlo do zapi¬
ranja povratne zanke in se bo napetost na
bazi znižala. Tako je dosežena regulacija
bazne napetosti.

74  TIM 2 • 75)76

^vh

1.3. Izvajanje stabiliziranega izvora

Elemente stabiliziranega izvora bomo spo¬
znali na tipičnem stabiliziranem izvoru na¬
petosti, ki ga kaže slika 6. Osnovni elemen¬
ti stabiliziranega izvora so:

1 — nestabilizirani izvor, ki daje potrebno
energijo stabiliziranemu izvoru. Navadno je
to omrežni usmernik;

2 — serijski transistor, ki regulira tok, ozi¬
roma napetost, ki jo stabilizirani izvor daje
obremenitvi R 2 ;

3 — ojačevalo napake, ki upravlja s serij¬
skim transistorjem primerjajoč referentno
napetost Vr z izhodno napetostjo Vo;

4 — referentno ojačevalo, ki generira refe¬
rentno napetost Vr vzporejajoč napetost iz
referentnega izvora z napetostjo na drsniku
potenciometra za uravnavanje referentne
napetosti;

5 — uravnalnik referentne napetosti, t. j.
potenciometer, ki regulira izhodnoi napetost;

6 — povratna zanka, ki sestoji iz potencio-
metrskega delitelja, preko katerega se na¬
petost z izhoda iz stabiliziranega izvora vra¬
ča na invertirajoči vhod ojačevala napake;

7 — omejevalec, ki spremlja izhodni tok
in deluje na ojačevalo napake in ne do¬
pušča, da bi izhodni tok presegel naprej
določeno vrednost.

Slika 6: Osnovna shema stabiliziranega izvora

BREME

TIM 2 • 75|76 75

Ojačevalo napake ima dva vhoda, ki se
ohranjata na istem potencialu s pomočjo
povratne zanke, če dva vhoda nista na
istem potencialu, tedaj izhod iz ojačevalne
napake spremeni prevodnost serijskega
transistorja menjajoč na ta način tok skozi
porabnik R L. Sprememba izhodne napetosti
spremeni potencial na (—j vhodu ojače-
vala napake, dokler se ta potencial ne ize¬
nači z referentno napetostjo. Stabilizirani
izvori so torej servo ojačevalci, ki spremljajo
svoj izhodni tok ali izhodno napetost preko
ustrezne povratne zveze in ojačevala na¬
pake, s tem da popravljajo vse spremembe
na svojem izhodu in se trudijo obdržati
izhod nespremenjen ne glede na spremem¬
be obremenitve, na spremembe v nestabi-
liziranem izvoru kot tudi spremembe tempe¬
rature.

1.4. Stabilizirani izvor pozitivne napetosti
do 7 V

Sheme stabiliziranega izvora pozitivne na¬
petosti z integriranim vezjem L 123 so pri¬
kazane na sliki 7. Ker znaša referentna
napetost generirana v integriranem vezju
L 123 na nožiči V ref 7,15 V, se v načelu
pri uporabi vezja L 123 razlikujejo izvori
napetosti manjši od 7 V od izvorov, Ki so
večji od 7 V.

Pri izvorih napetosti manjših od 7 V pred¬
stavljajo upori Rt  in R 2  delitelja referentne
napetosti Vref. Tako dobljeni del napetosti
se odvede na (+) vhod (NI) ojačevala na-

Rizumiteljski kotiček

Iv

SLOVENSKA

PEČ

Marko Drenovec

železarska tradicija na Slovenskem je stara
vsaj dve tisočletji in pol. Pridobivanje že¬
leza je bilo razširjeno po dobršnem delu
našega ozemlja. Pogojeno je bilo z nahaja¬
lišči rude in virom goriva z gozdnim boga¬
stvom, iz katerega so oglarji v svojih kade-

Slika 7: Izvir napetosti z L 123 za napetosti
od 2 V do 7 V

pake. (NI pomeni neinvertiran.) Ojačevalo
napake pošlje to napetost na izhod regula¬
torja napetosti v točki Vout. Kondenzator
C, služi za frekventno stabilizacijo ojače¬
vala napake, medtem ko upor R 3  izolira
kondenzator Ct  od izhoda izvora napetosti.
Kondenzator Cref služi za zmanjšanje iz¬
hodne napetosti šuma.

Izhodna napetost je odvisna od vrednosti
uporov R, in R 2 . Upore Ri in R 2  je treba
izbrati tako, da vsota njihovih vrednosti ni
večja od 7500 Q. V tabeli 1 najdete običaj¬
ne vrednosti za Rt  in R 2 .

čih se kopah pridobivali oglje. Proces pri¬
dobivanja surovega železa in jekla danes
vam je poznan, zanimivo pa bo mogoče zve¬
deti, kako so ta vedno potrebni material
izdelovali nekoč, na začetku razvoja.

V visokih pečeh — plavžih trdna ruda in
dodatki potujejo po jašku navzdol v po¬
dročje vedno višjih temperatur. Vložek se
nataljuje, dokler ne postane tekoč. V talil-
niku je stopljeno železo in nad njim prav
tako tekoča žlindra. Brez posebnih težav
ju lahko ločimo in v grodlju najdemo le
malo žlindrinih vključkov. Zakaj lahko ta¬
limo '•udo? Zato ker uporabljamo visoko-
kalorično gorivo — koks, ker skozi venec
pihalic dovajamo v plavž zrak, ker je jašek
plavža dovolj visok, da se vložek pri poto¬
vanju predgreje.

76  TIM 2 • 75|76

Glavni problem prvobitnih železarjev je bil
v tem, da iz peči niso mogli pridobiti te¬
kočega železa. Temperature, ki so jih v svo¬
jih majhnih pečeh dosegali (do 900° C), so
omogočale redukcijo rude in s tem nasta¬
nek surovega železa in žlindre, ni pa bilo
dovolj, da bi kovina stekla.

V začetku so kurili z drvmi in šele mnogo
kasneje spoznali prednosti oglja. Trdno ma¬
so, ki je bila zmes železa in žlindre, so
imenovali »volk«. Ta kos nečistega železa
so morali izvleči iz peči, ga razbiti na pri¬
merno velikost in prekovati. Med preobli¬
kovanjem so izkovali žlindro in izdelali raz¬
ne predmete. Zato so ob teh primitivnih to¬
pilnicah bile vedno tudi kovačije.

Če doma pri peči odprete spodnja vratiča
in omogočite, da svež zrak struji skozi
kurišče in se dviga po dimniku, opazite, da
postane gorenje živahnejše in toplota hitreje
napolni prostor. Tudi nekdanji železarji so
to vedeli, želeli so izkoristiti naravni vlek
zraka — vetra, kajti upali so, da bodo tako
le pretalili rudo.

Začeli so zidati »vetrne peči«. Te so postav¬
ljali ob vznožju hribov. Gibanje zraka je
tako, da se ob pobočjih zaradi termičnih
zakonitosti dviga. Ta veter so topilci speljali
skozi svojo peč in njena storilnost se je
precej povečala.

Odvisnost od narave in njenih muhavosti
so silile človeka, da je skušal dogajanja v
naravi posnemati in jih po lastni volji in
potrebi izkoristiti. Vetrno peč je zato za¬
menjala peč, kjer so z mehovi, gnanimi
najprej ročno in kasneje na vodni pogon,
vpihovali zrak. Danes za to skrbijo veliki
kompresorji, ki pod močnim pritiskom vpi¬
havajo zrak v plavž.

Talilnih peči je bilo mnogo vrst. Tu mislimo
predvsem na njihovo konstrukcijo. Od po¬
krajine do pokrajine so se razlikovale v bolj
ali manj pomembnih podrobnostih. Poznamo
tako imenovane nemške, švedske, korziške
in druge izvedbe.

V starih listinah je na mnogih mestih ome¬
njena tudi »slovenska peč«. To kaže, da
smo tudi pri nas imeli svojo različico. Hudo
pri vsem tem pa je bilo, da te slovenske
peči nismo poznali. Ko je delo v naših pre¬
prostih talilnicah zaradi izboljšanih postop¬
kov zamrlo, so začele propadati in izginjati
tudi peči. Raziskovalce pa je močno burila

misel nanje in bilo jim je žal, da kranjska
peč (tudi tako jo imenujejo) obstaja le na
papirju, videti pa je ni bilo dano.

Leta 1953 so začeli z zemeljskimi deli na
cesti iz Krope na Jamnik. Pod debelimi
plastmi vsadov so delavci naleteli na ostan¬
ke talilne peči. Zasuta je ostala taka, kot
je bila v času obratovanja. Iz zapiskov je
sledilo, da je tudi v Kropi stala slovenska
peč in končno je prišel na svetlo tudi ma¬
terialni dokaz o njenem obstoju. Pomen
odkritja je bil velik in to ne samo za nas,
saj smo spoznali še en manjkajoči člen v
razvoju srednjeevropskega plavžarstva. Ta
peč je najstarejša oblika talilnega agregata,
ki je v Evropi znan in ohranjen.

Tehniški muzej Slovenije je pravilno ocenil
vrednost najdbe in prevzel pokroviteljstvo
nad izkopavanjem in študiranjem tega ob¬
jekta. Univerzitetni profesor ing. C. Rekar
je z metalurškega vidika podal opis peči in
tehnološkega procesa. Njegovo analizo naj¬
demo v Vodniku TMS izdanega leta 1954.
Iz njegove razprave in iz knjige »Dva tisoč
let železarstva na Gorenjskem« bomo po¬
dali kratek opis slovenske peči. K boljšemu
razumevanju naj pomaga tudi skromna ilu¬
stracija iz istega vira.

»...  Peč ima pravokoten presek in obliko
navzdol obrnjene piramide. Ohranjena je do
višine 2,6 m, mogoče pa je, da je merila
2,9 do 3 metrov. Talilnik je imel obliko
sklede in je zadostoval za proizvodnjo
200 kg težkega volka. Prsi peči so imele po¬
polnoma lastno, drugod neznano konstruk¬
cijo, ki je omogočala odtok žlindre spredaj.
Vanje sta bili speljani poševno od spodaj
navzgor dve pihalki za zrak... Zrak za peč
so dovajali mehovi, katere je skoraj gotovo
poganjalo vodno kolo ...«  Taka peč je imela
zelo ugodne metalurške karakteristike. Kro-
parski talilci so dobavljali žebljarjem zelo
dober homogen material in mogoče se je
prav zaradi tega ta peč obdržala in obra¬
tovala vse do 1810. leta.

Teža volka je znašala od 200 do 220 kg.
Proces taljenja je trajal približno 10 ur in
za to je bilo potrebno 500 kg rude, 600 kg
oglja in 3000 m 3  vpihanega zraka iz dveh
mehov.

Še enkrat naj ponovimo, da so na podlagi
analiz vzorcev železa in žlindre ugotovili,

TIM 2 • 75|76 77

OOOf

78  TIM 2 • 75|76

izkopana v Kropi U955

da je bilo delo kroparjev na izredno kva¬
litetni ravni in da zato ni čudno, da se je
glas o njih razširil preko Alp in Karavank.

NAŠ RAZGOVOR

Poletna suša se pozna tudi v našem pre¬
dalu. To ni nič čudnega; kdo pa si bo med
počitnicami še belil glavo z »izumljanjem*-!
In ko smo postrgali vse, kar se je nabralo,
smo našli le tri pisma naših zvestih dopi¬
snikov. Ko; začenjamo tale NAŠ RAZGOVOR,
se dobro zavedamo, da je za vami komaj
dober mesec od začetka pouka. Že iz izku¬
šenj vemo, da boste kljub učenju našli čas
še za kaj drugega.

Rudolf Zdenko piše iz Pivke. V pismu pravi,
da je rešil več naših nalog, da pa se šele
sedaj prvič oglaša, ker smatra, da je to pot
nalogo posebej dobro rešil. Lotil se je pro¬
blema, kako bi pretvarjali svetlobno ener¬
gijo v električno. Po pričakovanju je upo¬
rabil fotocelice, ki jih je zaporedno vezal
med seboj (slika 1).

Najbolje bo, da kar prepišemo njegovo os¬
novno zamisel: fotocelice bi vezal tako, da
bi pri srednji osvetlitvi dobili napetost
250 V. Če ne bi bil priključen noben porab¬
nik, bi tok iz fotocelic napolnil akumulator
Ak 1;  ki bi bil sestavljen iz 120 zaporedno
vezanih celic. Od tu bi tok tekel preko
upora na Zener diodo ZD1, ki bi dajala sta¬
bilizirano napetost 220 V.

Istočasno bi delovale tudi fotocelice F z . Za¬
poredno vezane bi dosegle napetost 10 V.
Tok bi najprej napolnil akumulator Ak 2  iz
petih zaporedno vezanih celic. Zener dioda
ZD2 in upor bi dajala stabilizirano napetost
6 V. Ko bi bilo sklenjeno stikalo S 1f  bi se
os elektromotorja M zavrtela. Prenos bi
moral biti tak, da bi se zavrtela 6000-krat
v minuti. Nanjo bi bili pritrjeni trije komu¬
tatorji. Zadnji bi bil iz dveh, med seboj
izoliranih polovic. Krtački K1 in K2 bi do¬
vajali tok na prvi in drugi komutator. Ker bi
bila tadva zvezana vsak s svojo polovico
tretjega komutatorja, bi bil vedno na eni
polovici negativni, na drugi pa pozitivni pol.
Os elektromotorja IVI bi se vrtela skupaj
s komutatorji in bi imela 100 obratov v se¬
kundi. Zaradi tega bi imela krtačka K3 50
krat negativni in 50 krat pozitivni pol. Isto
bi se dogajalo s krtačko K4. Tako bi dobili
tok z napetostjo 220 V in frekvenco 50 Hz.
Da bi porabnikov ne motilo iskrenje na
krtačkah, dodamo še kondenzatorja C1 in
C2.

Damjana Žuliča že poznamo. Tokrat se je
lotil problema izkoriščanja sončne energije
in izkoriščanja vetra. O prvi temi se je le
»teoretično« razpisal. Nakazal je možnost,
kako bi konstruiral avto, ki bi ga gnala
sončna energija. Svoja resna razmišljanja
je sklenil z nekoliko hudomušno pripombo,
ki pa jo je vsekakor tudi treba upoštevati.
Veter pa bi Damjan krotil tako kot kaže
slika 2.

Upamo, da je iz same sheme dovolj jasno
vidno delovanje. V načelu bi naprava mo¬
rala brezhibno delovati. Morda ne bo odveč,
če pokažemo nekoliko »popravljeno izdajo«
njegove zamisli, kjer smo »tire«, po katerih
bi krožile ščetke, zamenjali (slika 3).

Vasja Jurkas iz Solkana pa se je ukvarjal
z vibratorjem. Za pokušino je narisal naj¬
enostavnejši model ročičnega mehanizma,
ki je bil verjetno tudi prvi razvit v zgo¬
dovini tehnike (slika 4).

Bolj zapleten električni vibrator pa je pred¬
videl tako, kot ga kaže slika 5. Opis smo
zopet povzeli kar po priloženem komentar¬
ju. Kotva B drsi po tuljavi. Vzmet C jo po¬
tiska iz tuljave. Vijak D služi za uravnavanje
dolžine nihajev. Vodili F preprečujeta vijaku,
da bi se gibal naprej in nazaj. Drsnik E je
narejen iz matice, na katero privarimo žico.
Drsnik drsi po plitvem žlebičku.

TIM 2  • 75|76 79

V položaju, kot je na skici, teče tok skozi
tuljavo, ki potegne vase kotvo. S tem pa
drsnik E izgubi stik s kotvo, tok je pre¬
kinjen in vzmet C potisne kotvo iz tuljave
in zopet se tokokrog sklene.

Verjamemo, da nam ne boste zamerili, če
to pot še ne določimo srečnega nagrajenca.
Počakajmo, da se nabere še nekaj več pred¬
logov in bo izbira bolj pestra.

TIMOVA NALOGA

To pot vam ne bomo zastavili naloge v
zvezi z našo uvodno temo, ker bi vas radi
ponovno opozorili na že zastavljeno nalogo
o možnostih izkoriščanja sončne in vetrne
energije. Večina odgovorov na to nalogo je
bilo namreč v zvezi z vetrno energijo, re¬
šitve pa so si med seboj bolj ali manj po¬

slika 2

smerni

stabilizator

80  TIM 2 • 75|76

dobne. S problemom sončne energije pa
se je doslej »pozabaval« samo eden izmed
vas. Ker je ta tema v svetu sodobne teh¬
nike zelo aktualna, menimo, da tudi mi ne
smemo kar tako mimo nje. Zato vam po¬
novno zastavljamo nalogo o izkoriščanju
sončne energije. Pomislite na ogrevanje
hiš, oskrbovanje vesoljskih plovil z električ¬
no energijo ipd.

TIM 2 • 75|76

81

MALA ŠOLA ROČNEGA ŠIVANJA

Ročno šivanje je osnova šiviljske umet¬
nosti. Pri delu sedimo Vzravnano, delo
opravljamo približno 30 cm stran od oči.
Iglo vbadamo s sredincem desne roke,
zaščitenim z naprstnikom. Vdeta nit naj
bo dolga od 50 do 80 cm. Predolga nit bi
nas pri delu ovirala.

1. Prednji (nestični) šiv: vbod je preprost,
šivamo pa z desne proti levi. Najpogosteje
ga uporabljamo za spenjanje in za nabi¬
ranje (plisiranje) ter za krpanje.

2. Vozeijni (zaznamovalni) šiv: to je ohlap¬
ni prednji šiv. šivamo ga lahko z enojno
ali dvojno nitjo. Uporabljamo ga za ozna¬
čevanje obrisov kasnejšega šivanja.

3. Narobni (odzadni) šiv: lična — sprednja
stran je enaka kot pri prednjem šivu, na
narobni strani pa je podoba enaka stebri-
častemu šivu. Iglo zabadamo z desne proti
levi. Pri vsakem šivu zabodemo nazaj, iz¬
vlečemo pa iglo spredaj. Šivi pri tem niso
strnjeni, vmes med njimi je presledek. To
je lep in raztegljiv — prožen šiv, ki lahko
nadomesti strojno šivanje.

4. Biserni (zrnati) šiv: podoben je odzad-
nemu, le da so šivi strnjeni. Z lične strani
zelo spominja na strojno šivanje, z narob¬
ne pa na stebričasti šiv. Uporabljamo ga
podobno kot odzadni šiv — namesto stroj¬
nega šivanja.

5. Obšivni (obrobni) šiv: je zelo podoben
prednjemu šivu, le da je omejen na rob
tkanine. Na sprednji strani je tako rekoč
neviden. Uporabljamo pa ga za obrobljanje
in za okrasno vezenje.

6. Križni šiv: tukaj vbadamo od leve proti

desni. Primeren je za obrobljanje in za
okrasno vezenje.

7. Zankasti šiv: pri tem šivu nit ovijemo
okoli vbodene igle. Šivamo z desne proti
levi ali obratno. Uporabljamo ga za obšiva-
nje razcefranih robov blaga, za okrasno ve¬
zenje in tudi za obšivanje luknjic.

8. Verižni (kitični) šiv: nastane tedaj, ko
predhodnji šiv ovijemo z zanko nasled¬
njega šiva.

9. Stebričasti (stolpičasti) šiv: šivamo z
leve proti desni. Lični vbod (šiv) je dva¬
krat daljši kot šiv na narobni strani. Naj¬
pogosteje ga uporabljamo za vezenje.

Vezite z raznobarvnimi pavolami. šivajte
z enojno pavoio, ki naj bo vsakokrat dolga
približno 50 cm. In še nasvet za konec: z
delom nikar ne hitite, potrudite se pri vsa¬
kem vbodu posebej.

PIŠEMO
O TERARIJU

Franc Potočnik

Lani smo se v naši reviji že pomenili o
akvaristiki, ki je nedvomno najmočneje za¬
stopana panoga vivaristike pri nas. Prav
gotovo ima največ pristašev, zato pa ima
zasluge predvsem še kar močna tradicija in
pa — literatura, ki obstaja tudi v sloven¬
skem jeziku, čeprav pičla. Terarij pa je pa¬
noga, s katero se pri nas le redkokdo bavi,
čeprav je ponekod v tujini skoraj močnejša
od akvaristike. V angleščini, še zlasti pa v
nemščini, obstajajo neštevilni in zelo do¬
bri priročniki, ki vpeljujejo začetnike in

82  TIM 2 • 75|76

spodbujajo in vodijo »stare mačke«. Pri nas
takih priročnikov žal ni, znanje o terarijih
pa je povsem naključno in le ozko omejeno.
Seveda sedaj lahko kdo vpraša, čemu po¬
tem sploh pišemo o terariju, ko pa tako
ali tako nima pristašev pri nas in ali ni
to le zapravljanje papirja. Mi pa vemo, da
je mnogo ljudi, ki bi se ukvarjali s terari¬
jem, če bi le dobili osnovne napotke za
delo. Najbolj verjetne »žrtve« terarija so
prav gotovo akvaristi, predvsem taki, ki
imajo že obilo izkušenj in so že rahlo na¬
veličani svojega mokrega hobija, pa bi se
radi preizkusili še v kakšni sorodni panogi.

To niti ni tako nemogoče, saj so investicije
celo precej nižje kot pri akvariju. Osnovno
znanje iz akvaristike prav tako lahko s pri¬
dom porabimo pri terariju in iz lastnih iz¬
kušenj lahko zatrdim, da se akvaristika od
teraristike le malo loči.

in še tole za konec uvoda: ta serija člankov
o terariju je namenjena predvsem vam in
vašemu prostemu času, bo pa verjetno zelo
zanimiva za vse biološke krožke, še zlasti
za tiste, ki urejajo na svoji šoli vivaristični
kotiček.

Želeli bi še nekaj: v kolikor se bodo poja¬
vile v našem pisanju kakršne koli nejasno¬
sti, oziroma bi vi želeli podrobnejša poja¬
snila, mirne duše pišite na uredništvo TIM-a,
naslov pa je tako ali tako v vsaki številki.
Potrudili se bomo odgovoriti na vsa vaša
vprašanja.

TERARIJ — kaj je to pravzaprav?

Poznamo že izraz akvarij (aqua = voda), ki
pomeni posodo, v kateri imamo vodo, terra
pa pomeni zemljo, se pravi, da je terarij
suh. V kakšne namene pa si pravzaprav
uredimo terarij? Kakor je akvarij namenjen
predvsem gojitvi raznih vrst rib in drugih
vodnih organizmov, nam služi terarij pred¬
vsem za gojenje raznih vrst plazilcev —
želv, kuščarjev in kač. Poleg navadnega te¬
rarija poznamo še akvaterarij, ki je pravza¬
prav kombinacija terarija in akvarija. Polo¬
vica površine je kopna, druga polovica pa
predstavlja vodni bazenček. Ta tip terarija
je namenjen predvsem dvoživkam.

V paludariju, to je terarij, v katerem so
tudi rastline, imamo živali samo na raz¬
stavi. Rastline v terariju nimajo takega po¬

mena kot v akvariju, največkrat so samo
v napoto in zmanjšujejo preglednost. Poleg
tega pa jih živali v relativno majhnih poso¬
dah kaj kmalu uničijo.

Tudi insektarij je neke vrste terarij in nam
služi za gojenje najrazličnejših žuželk, pa tu¬
di drugih nižjih živali. Prav vsak resen tera-
rist ga še kako krvavo potrebuje, saj v njem
prideluje hrano za svoje »zaresne« ži¬
vali, ki so glede naravne hrane še občutlji¬
vejše od akvarističnih rib. Praktično vsi
naši plazilci in dvoživke se hranijo z živimi
živalmi, le redke so vrste, ki svoj plen ubi¬
jejo, preden ga požro — npr. gad in modras.
Naj na koncu omenim še različne kletke
in druge posode, v katerih gojimo razne
ptiče in male sesalce, od miši do raznih
buder in hrčkov. Tudi to so terariji, prila¬
gojeni posebnostim svojih prebivalcev, ven¬
dar mi o njih ne bomo izgubljali preveč
besed, saj obstaja o tej panogi dovolj dobre
literature tudi v slovenščini.

Namen teraristike je pravzaprav enak kot
pri akvaristiki: gojenje različnih živali, pri
tem pa spoznavanje njihovih lastnosti, pri
čemer mislimo predvsem na ekološke od¬
nose, ki so vsaj pri večini naših živali, ki
pridejo v poštev za terarij, še povsem ne¬
raziskane.

Posoda primerna za terarij

In kaj vse lahko porabimo za terarij? Možno¬
sti so naravnost neizčrpne. Lahko so to le
majhni kozarci, morda od marmelade, do
večjih steklenih, plastičnih ali celo lesenih
posod in zabojčkov, razne kletke s kovin¬
skim ali lesenim okvirom ... Tudi star kotni
akvarij, ki ne drži več vode, pa se nam
ga ne ljubi več prekitati, nam pride tu zelo
prav.

Najboljši pa so prav gotovo tisti terariji,
ki so napravljeni posebej v ta namen. To
so v bistvu lepljene steklene posode, ki
imajo v stranskih stenah zamrežene odprti¬
ne, kar je izrednega pomena za dobro pre¬
zračevanje, ki je tu še posebno važno. Skozi
te odprtine tudi opravljamo razna manjša
čiščenja, hranjenja ipd. in nam ta dela moč¬
no olajšajo.

Za začetek so najprimernejše naslednje me¬
re: dolžina 80 cm, širina in višina pa sta

TIM 2 • 75|76 83

enaki: 40 cm. Terarij lahko pravzaprav po¬
stavimo kamorkoli, vendar se najbolje ob¬
nesejo posebna stojala, katerih višina znaša
približno 80 cm. Tako so nam najbolje na
očeh in ravno prav pri roki za vsakodnevna
manjša opravila. Na stojalu imamo lahko
tudi po več terarijev v eni vrsti, razmestitev
po nadstropjih pa ni preveč praktična, ker
nam otežkoča delo, poslužimo se je samo,
če res nimamo dovolj prostora.

Poglejmo še, kako namestimo terarij v
prostoru!

Rekli smo, da direktna sončna svetloba za
akvarij ni prida, tu pa je ravno obratno.
Prav vsak terarij, v katerem imamo plazilce,
pa tudi dvoživke, mora imeti vsak dan vsaj
nekaj ur sončne svetlobe!

Ta ima zelo velik pomen za živali, še zlasti
ultravijolični del spektra. Kakor vemo, je
pomemben za presnovo (vitamin D!) in v
nekaj tednih ali mesecih živali brez nje
klavrno propadejo, česar pa si seveda ne
želimo. Sončno svetlobo sicer lahko nado¬
mestimo s posebnimi UV žarnicami, vendar
je ta metoda sila komplicirana (glede do¬
ziranja, ki je odvisno od valovne dolžine
svetila in njegove jakosti — od nekaj minut
do nekaj ur dnevno) ter izredno draga: pri¬
merne UV žarnice stanejo nekaj sto pa čez
1000 ND, poleg tega pa imajo le kratko
življenjsko dobo — do nekaj deset ur!
Najprimernejše ure za »sončenje« so ali
dovolj zgodaj dopoldne ali pa razmeroma
pozno popoldne, ko sonce ne greje preveč,
tako da nam ne pregreje posode, kar je tudi
zelo važno, še zlasti za dvoživke.

Vsem živalim pa moramo nuditi tudi primer¬
na zaklonišča, kamor se lahko umaknejo, ko
jim je sončenja dovolj. Z nekoliko ekspe¬
rimentiranja bomo kmalu ugotovili potrebe
naših varovancev po sončni svetlobi.

Teraristična tehnika

je pravzaprav razveseljivo poglavje, kajti z
njo ne bomo imeli dosti stroškov. Terariju
je nujno potrebno samo ogrevanje in pa
dodatno osvetljevanje. Oboje lahko združi¬
mo — z vrha osvetljujemo z navadnimi žar¬
nicami. Segrevati pa moramo tudi podlago,
kar lahko opravimo na dva načina: prvi in
dražji je ta, da v tujini kupimo posebne
grelce, ki jih položimo v samo podlago,
napotke o jakosti in montaži dobimo pri

prodajalcu, durgi način pa je prav tako učin¬
kovit, le da je nekajkrat preprostejši in
cenejši: cel terarij položimo na leseno škat¬
lo, visoko ca. 15 cm, vanjo pa po potrebi
montiramo nekaj 25 W navadnih žarnic, ki
kakor vemo spreminjajo električno energijo
skoraj samo v toplotno. Koliko jih potre¬
bujemo nam pove preprost poizkus in ne
potrebujemo niti termostata, čeprav ga lah¬
ko vseeno montiramo. Edino delo, ki ga
bomo imeli s tem sistemom, je občasno
menjavanje pregorelih žarnic, za kar pa ne
bo treba iti v Trst ali kam drugam v tujino,
k čemur bi bili prisiljeni, če bi nam pre¬
gorel uvoženi grelec. To metodo ogrevanja
dobro poznajo tisti vrtnarji, ki gojijo orhi¬
deje v posebnih orhidejarijih, ki so tudi
neke sorte terariji — le da so namenjeni
samo rastlinam.

Pripomočki v teraristiki pa so zelo pestri
in mnogovrstni, prav vsi pa razmeroma
preprosti in poceni. O njih in še o marsi¬
čem se bomo pomenili prihodnjič.

GOBARSKI

DNEVNIK

Peter Likar

27. 8. 1975

Iz predala sem vzel plastično vrečko in jo
vrgel v avtomobilski prtljažnik. Sprva sem
vozil po široki asfaltni magistrali, potem pa
sem s kilometrsko kolono avtomobilov za¬
vil na makadam, nato pa na gozdne poti.
Izstopim!

V gozdu je v modrikasto obarvanem zraku
drgetala gobarska mrzlica. Motorizirani go¬
barji so »prečesali« področje, sedli v av¬
tomobile, in se po gozdnih poteh prebijali
v nepreiskane globine gozda.

Imel sem srečo!

84 TIM 2 « 75|76

Med razbitimi steklenicami, odvrženimi gu¬
mami in rjavečimi konzervami sem nabral
precej gob.

Previdno sem jih zložil v plastično vrečo.
Ko mi je zmanjkalo prostora v eni, sem
med vejevjem pobral drugo in nato še tret¬
jo. Te zadnje vrečke nisem napolnil do
vrha. Ves vesel sem bil naših gozdov. Le
kam bi spravil veliko gobarsko srečo, če
ne bi našel tolikih plastičnih vrečk. Nika¬
mor. Gobe bi moral prepustiti drugim. Ene¬
mu od teh, ki se po vroči asfaltni cesti
korak za korakom vračajo domov. Doma
sem gobe očistil in pojedel, plastične vreč¬
ke pa sem, le kdo ve zakaj, zložil in spra¬
vil v mizni predal.

4. 9. 2075

Današnji dan je kot nalašč za gobarje. Si¬
noči je deževalo, danes pa sije čudovito
jesensko sonce.

Pravzaprav niti dobro ne vem, zakaj neki bi
šel na gobe. Vsak trenutek lahko pošljem
svojega robota v saprofitarij, odkoder mi
prinese gob, kolikor si jih poželim. Pred
nekaj desetletji so s spremembami dednih
lastnosti biologi vzgojili gobe, ki zrastejo
tudi meter v višino. Na ogromnih farmah
rastejo zdaj te velikanke. Ves svet zalagajo
z njimi.

Pa vendarle.

Naj so gobe iz saprofitarjev še tako od¬
lične, jaz si želim tistega pravega pristnega
jurčka. Tistega, ki ga moraš iskati med
praprotjo, pod hrasti, na sončnih jasah. Ti¬
stega, ki diši po gozdu in ti srce veselo
vztrepeta, ko ga zagledaš.

Na komandni plošči sem vključil stikalo.
Želim prirodoslovni satelit. Ta umetna te¬
lesa bdijo nad vsem živim na zemlji. Takoj
opazijo na primer gozdne požare, rastlinske
bolezni, vsak trenutek ljudem sporočijo, kje
so črede divjadi, kam letijo lastavice.

Zveza je bila vzpostavljena takoj.

»Kje so gobe?« sem vprašal,
čez nekaj trenutkov se je oglasil iz apa¬
rata glas.

»Danes so največja nahajališča v Ukrajini,
na Bavarskem in v Franciji«.

»Naročam enodnevno gobarsko dovolilni¬
co!«

Stroj na mizi je izvrgel kartonček, v istem
hipu so mi centralni državni računalniki
odbili vsoto za plačilo vozovnice. Pravza¬

prav pa mi je bilo to vseeno. Denarja itak
ne uporabljamo več, saj že dolgo vemo,
da je bil idealno sredstvo za prenašanje
bolezni, že sem si na strehi opasoval gra¬
vitacijski letalni stroj, ko sem se spomnil,
da nisem vzel s seboj ničesar takega, v
kar bi lahko polagal gobe. Že dolga leta
nisem prav ničesar nosil. Karkoli bi moral
nositi, sem pošiljal po pnevmatskih ce¬
veh ali pa mi je nosil domači robot.

Stekel sem v stanovanje. A glej, kot na¬
lašč — ne koša ne torbe. Postal sem živ¬
čen. Odpiral sem predale, a nič priprav¬
nega.

Obstal sem na podstrešju in začel brskati
za kakšnim košem. Kar mimogrede sem
odprl predal črvive razpadajoče mize, ki
sem jo hranil kot redek primerek XX. sto¬
letja. Glej! V njem je ležala lepo zvita, po¬
vsem nepoškodovana, plastična vrečka, ki
sem jo kdove zakaj spravil v predal pred
sto leti. Vtaknil sem si jo v žep. Opasal
sem si torej gravitacijski letalni stroj in
čez dobro uro sem bil na Bavarskem. Spu¬
stil sem se natanko na tisto jaso, ki mi jo
je svetoval prirodoslovni satelit. Sam sam¬
cat sem se znašel v gozdu, da me je kar
malce stisnilo. Pa vendar gobji raj.

Vrečka je bila kmalu polna.

Doma sem stopil najprej h gobjemu ocenje¬
valcu. Robot, ki je capljal za mano, je nosil
vrečko. Gobar je najprej pogledal gobe, po¬
tem mu je pa pogled obstal na plastični
vrečki.

»V čem pa prenašaš gobe?«

»Saj vidiš, v plastični vrečki — redkost iz
leta 1975 je,« sem odgovoril.

»Hm — tole mi ni všeč.« Pokličem kemika.
Medtem, ko je gobji ocenjevalec ugotovil,
da so prav vse gobe užitne, je kemik opra¬
vil hitro analizo.

Iz laboratorija je prišel ves bled.

»Zaboga,« je vzkliknil. »Saj to je strup. In
v tem strupenem omotu si nosil gobe?«
Zastrupljene gobe so kemijsko uničili. Ro¬
bot pa je prijel vrečko in jo odnesel v
muzej.

Zdaj leži v zaščiteni omari, če želi obisko¬
valec zvedeti, kaj je tisto tam notri, pri¬
tisne na gumb in na osvetljeni ploščici se
pojavi napis.

»Plastična vrečka iz leta 1975.

Strup!«

TIM 2 • 75|76 85

IZ ŽIVLJENJA

VELIKEGA

IZUMITELJA

Drago Mehora

Nikola Tesla se je rodil v majhni vasi
blizu Gospiča v Liki. Njegov oče, pravoslav¬
ni duhovnik, je bil znan kot pameten in
duhovit človek, mati pa je bila nepismena,

toda znala je na pamet veliko število na¬
rodnih pesmi in pripovedk, pa celo cele
odlomke iz Njegoševega Gorskega venca.
Ta bistra žena je imela nekaj izumiteljskega
daru; za svoje gospodinjstvo je izumila ali
spopolnila celo vrsto majhnih pa koristnih
orodij in pripomočkov.

Resnično velik izumitelj pa je postal njen
sin Nikola, že kot gimnazijec v Gospiču je
izdeloval iz lesa modele turbin, ki so dobro
delovali. Ro je bral o mogočnih slapovih
Niagare, je rekel svojemu stricu: »Nekcč
bom šel v Ameriko in izkoristil moč nia¬
garskih slapov.«

Po dovršeni gimnaziji je Nikola nadaljeval
šolanje na visoki tehnični šoli v avstrijskem

Grazu. Na tej šoli je prvič videl stroj za
proizvajanje električne energije. To je bil
dinamo za istosmerni tok, ki so ga poga¬
njali z majhnim parnim strojem, če so
vanj spustili istosmerni tok, se je dinamo
spremenil v elektromotor. Vse to se je
zdelo Nikoli prav lepo, ampak ščetke, ki so
drsele po vrtečem se komutatorju, so se
zaradi iskrenja hitro izrabile, pa tudi ko¬
mutator se je kvaril. Mladi Tesla je omeni!
svojemu profesorju, da bi bilo treba in da
je tudi mogoče izdelati motor brez ščetk.
Profesor, ki je cenil znanje in raziskovalni
duh svojega učenca, mu je odgovoril ta¬
kole: »Dragi Tesla, najbrž boste v svojem
življenju uresničili velike zamisli, toda elek¬
tromotorja brez ščetk ne boste naredili.« in
mu je v celem predavanju dokazoval, da
je kaj takšnega nemogoče.

Nekaj let pozneje, ko je bil Tesla zaposlen
kot mlad inženir pri izgradnji telefonske
centrale v Budimpešti, se Je v njegovih
možganih posvetilo. Kar na lepem je za¬
gledal preprosto in pravilno rešitev tega
problema. Tesla je študiral še na univerzi
v Pragi, potem pa se je odpravil v Ameri¬
ko, kjer so se nudile mladim talentom več¬
je možnosti kot v stari in konservativni
Avstriji.

V naslednjih letih je Tesla na podlagi svoje
ideje o brezščetnem motorju gradil svoj si¬
stem proizvajanja električne energije in še
posebno prenašanja energije na večje da¬
ljave. To, kar ni bilo izvedljivo z istosmer-
nimi tokovi je postalo uresničljivo z izme¬
ničnimi in večfaznimi tokovi. Toda od izuma
pa do praktične in gospodarske uporabe
izuma je dostikrat dolga in težka pot, ven¬
dar je Tesla s svojo vztrajnostjo počasi ven¬
darle dosegal uspehe in tudi priznanja.
Njegovi patenti so bili odkupljeni in njegov
sistem pošiljanja električne energije na ve¬
like daljave sprejet, čeprav so mu naspro¬
tovali mnogi učeni ljudje, med njimi celo
njegov nekdanji učitelj, veliki izumitelj
Thomas Alva Edison. Doživel je tudi iz¬
polnitev svojih otroških sanj: pod slapovi
Niagare so zgradili veliko elektrarno, ki je
pošiljala električno energijo v več sto ki¬
lometrov oddaljene kraje. Tisoči njegovih
novih asinhronskih motorjev se je vrtelo in
poganjalo industrijske stroje. Tesla je po¬
stal slaven, lahko bi postal tudi bogat, če
bi znal prodajati svoje patente in zahtevati

86 TIM 2 • 75|76

delež od dobička, ki so ga prinašali tovar¬
narjem. Tega Tesla ni znal, niti mu ni bilo
kaj dosti do denarja. Nikdar ni imel lastne
hiše, niti avtomobila, vse do smrti je sta¬
noval v hotelskih sobah. Smisel svojega
življenja je videi le v raziskovalnem in izu¬
miteljskem delu v korist človeštva. Zaradi
teh idealov se je odrekel počitku in lagod¬
nemu življenju, niti družine si ni utegnil
ustanoviti.

Z izumom izmeničnih večfaznih tokov in
asinhronega elektromotorja je postavil te¬
melje sodobni elektrotehniki.

Pa to so bili šele začetki. Odkril je, da iz¬
menični tokovi, ki jim je povečeval nape¬
tost in frekvenco, delujejo tudi v prostoru,
t.j. izven kovinskih prevodnikov. To odkritje
ga je privedlo do zamisli brezžičnega pre¬
nosa električne energije na daljavo. Rešitev
tega problema je Tesla prvič z vso uteme¬
ljitvijo razložil že leta 1893 na predavanju
v Filadelfiji. To so bili osnovni principi brez¬
žičnega telegrafa.

Dolga leta je veljal za izumitelja brezžične
telegrafije italijanski fizik in izumitelj Gu-
glielmo Marconi (1874—1937). Ta učenjak
je res prispeval k razvoju brezžične tele¬
grafije, dobil je celo Nobelovo nagrado za
fiziko leta 1909, vendar pa brezžične tele¬
grafije ni izumil, ker je ta izum že pred
Marconijem patentiral Tesla. Ameriško vr¬
hovno sodišče je šele leta 1943, po štiri¬
desetletnem razpravljanju razveljavilo Mar¬
conijev tozadevni patent z utemeljitvijo, da
v Marconijevem patentnem spisu ni ničesar,
kar ne bi bilo že prej navedeno v Teslovem
patentnem spisu in v njegovih predavanjih.
Tesla je torej zmagal, čeprav se osebno ni
gnal za svoje pravice in so dolgo pravdo za
priznanje prvenstva vodili drugi.

Z denarjem, ki ga je prejel ža svoje paten¬
te, zlasti za industrijske elektromotorje, je
Tesla povečal in opremil svoj zasebni la¬
boratorij, v katerem se je v miru posvetil
nadaljnjemu raziskovanju takrat še malo
raziskanega področja tokov visokih napeto¬
sti in frekvenc.

Tesla je ugotovil, da brezžični prenos elek¬
trične energije na daljavo ne služi samo za
oddajanje telegrafskih znakov, ampak lahko
služi še v druge koristne namene, na pri¬
mer za teledirigiranje, za radio in še za
marsikaj.

Za proizvajanje visokofrekvenčnih tokov je
Tesla zgradil posebne stroje. Z njimi je
dobival tokove do 20 000 Hz. Pozneje so
jim zvišali frekvenco celo na 100.000 Hz
(nihajev v sekundi) in so služili kot vir
energije za napajanje oddajnih anten v ra-
diotelegrafskih postajah.

Za proučevanje visokofrekvenčnih tokov vi¬
sokih napetosti je Tesla zgradil poseben
transformator (Teslin transformator), ki mu
je dajal na sekundarju tok visoke napeto¬
sti. Kar pošastno je bilo videti iskre podob¬
ne več metrov dolgim bliskom, ki so švi¬
gali po Teslinem laboratoriju. S takšnimi
iskrami je pridobival iz zraka ozon, ki je
služil industriji za proizvodnjo umetnih
gnojil. Tesla je lahko na daljavo brezžično
pognal motorje ali pa prižgal fluorescentne
svetilne cevi.

Če bi hoteli v najkrajši obliki označiti Te¬
slova epohalna, za človeštvo nadvse po¬
membna dognanja, bi rekli takole:

1 — Električno energijo je mogoče prena¬
šati na velike razdalje le v obliki izmenič¬
nih tokov visokih napetosti.

2 — S pomočjo visokofrekvenčnih tokov
je mogoče pošiljati signale na velike da¬
ljave.

Tesla je o svojih odkritjih in dosežkih pre¬
daval v Institutu britanskih elektroinženir-
jev v Londonu leta 1892. Predaval je tudi
v Angleškem kraljevem institutu in v Fran¬
coskem društvu za fiziko. Po vrnitvi v Ame¬
riko je predaval v Filadelfiji, St. Louisu in
drugod, povsod z največjim uspehom. Na
predavanju v Franklinovem institutu je pri¬
kazal celostno shemo brezžične telegrafije
in predlagal gradnjo visokih oddajnih anten,
ki bi naj bile povezane z zemljo preko
induktivne tuljave, ki bi jo bilo mogoče
regulirati in tako doseči usklajen tok naj¬
večje učinkovitosti.

Leta 1894, t.j. dve leti pred Marconijem,
je izvedel v svojem laboratoriju uspel po¬
skus oddajanja in sprejemanja brezžičnih
signalov. Tesla je verjel, da je mogoče z
močno oddajno postajo pošiljati vesti celo
čez Atlantik in da bo sčasoma mreža brez¬
žičnih zvez prepredla ves civilizirani svet.
Nekega poznega večera je Tesla po konča¬
nem delu odšel iz svojega laboratorija, po¬
tem ko se je kot vedno prepričal, da je tok
povsod izključen. Vrnil se je v svojo hotelsko
sobo in nič hudega sluteč legel k počitku.

TIM 2 • 75|76 87

Sredi noči ga je zbudil telefon. Hotelski vra¬
tar mu je sporočil, da ga je neka neznana
oseba obvestila o hudem požaru v stavbi,
kjer so bili prostori Teslovega laboratorija.
Tesla je odhitel k laboratoriju, kjer so že
delali gasilci in z grozo ugotovil, da ne bo
mogoče rešiti prav ničesar. Požar, ki je iz¬
bruhnil hkrati na več krajih,, je uničil stavbo
do temeljev. Zgoreli so vsi stroji, aparature
in modeli, pa tudi vsi načrti in računi.
Nikdar niso ugotovili, kako in zakaj je pri¬
šlo do požara. Ljudje so marsikaj šušljali.
Gotovo je res, da so razne kapitalistične
družbe, ki so izkoriščale takratno električ¬
no omrežje in tudi druga komunikacijska
sredstva, močno nasprotovale praktični upo¬
rabi Teslovih izumov.

To je bil hud udarec, ki pa ni mogel streti
trdoživega Ličana. Leto dni po uničenju la¬
boratorija je že predložil vrsto novih zami¬
sli, med drugimi zlasti izpopolnitve insta¬
lacij za brezžične prenose. Zgradil je tudi
manjšo radijsko postajo v bližini New Yor-
ka, ki je oddajala signale v dometu 40 km.
Leta 1897 so zgradili celo majhno ladjico,
ki je plula po newyorški luki brezžično vo¬
dena z radijskimi impulzi iz Teslovega od¬
dajnika.

Ko je Tesla ponudil ta svoj izum ameriški
vojni mornarici, so mornariški strokovnjaki
v admiraliteti samo ironično zmigovali z
rameni. »Voditi ladje na daljavo? Kakšen
nesmisel!« Danes lahko brezžično vodijo
ne samo ladje ampak tudi letala in (žal)
tudi raketne izstrelke.

Leta 1899 je Tesla postavil v Koloradu po¬
skusno radijsko postajo z močjo 220 kW,
ki je zmogla brezžične prenose do 100 km.
S to energijo je lahko v oddaljenosti 30 km
pognal motorje in prižigal žarnice. V na¬
črtu je imel gradnjo 300 kW oddajnika. Že
je sklenil pogodbo o financiranju z znanim
ameriškim kapitalistom Morganom, vendar
pa so še pred dograditvijo prenehala pri¬
tekati finančna sredstva in je postaja ostala
nedograjena. Kdo ve — morda je tudi tu
imela vmes prste konkurenca. Ko je Ame¬
rika v prvi svetovni vojni stopila v vojno
proti Nemčiji, se je zazdela zapuščena po¬
staja vojaškim oblastem sumljiva in so jo
podrli. Tesla se poslej ni več ukvarjal z
gradnjo radijskih postaj, seveda pa še malo
ni mislil prenehati z izumljanjem.

Zadnje veliko Teslovo delo je odkritje princi¬
pa radarja, t.j .priprave za odkrivanje sicer
nevidnih predmetov s pomočjo radijskih va¬
lov. Tesla je vedel, da potrebuje za ure¬
sničenje te zamisli ultrakratke valove ve¬
like moči. Takrat ni bilo strojev, ki bi
proizvajali takšne valove. Radar so po Te-
slinem principu naredili med drugo svetovno
vojno in ga uporabili predvsem v letalstvu
in mornarici. V mirni dobi nam radar ogrom¬
no koristi zlasti v prometu.

Tesla je bil nedvomno eden najplodovitejših
izumiteljev na svetu. Računajo, da je prijavil
skupaj okoli 800 patentov iz raznih področij
tehnike. Mnogi so obogateli z njegovimi
izumi, sam pa je bil neredko v finančnih
težavah.

Nekega dne leta 1939 ga je podrl avtomo¬
bil, ko se je zamišljen sprehajal po cesti.
Poškodbe so se sicer zacelile, vendar se
mu zdravje ni več povrnilo. Bil pa je tudi
že v visokih letih. Dne 7. januarja je umrl
v svoji hotelski sobi tiho in samotno, kakor
je tudi živel.

PARTIZANSKA

PREŠERNOVA

ZDRAVLJICA

France Boštjančlč-Boš

Ne dolgo tega me je dober prijatelj in
dolgoletni sodelavec tega lista, tov. Drago,
pobaral: »Daj, napiši, kako in v kakšnih
pogojih ste v partizanih natisnili Zdravljico
v tako edinstveni bibliofilski izdaji.« Ote¬
pal sem se, dejal, da je o tem bilo že
veliko napisanega, da mi pisanje ne gre
od rok in še in še. Pa ni odnehal, dokler
mu nisem obljubil, da bom pač poizkusil.
In obljuba dela dolg!

Prešernova Zdravljica! Ko je bila naša do¬
movina poteptana in kot ničvredno blago
razdeljena med nemškimi, italijanskimi in
madžarskimi mešetarji, je bila Prešernova
Zdravljica ponižani, zasramovani in trpin¬
čeni slovenski raji kot vino,

88 TIM 2 • 75|76


PREŠERNOVA

»ZDRAVLJICA«

ki nam oživlja žile,
srce razjasni in oko,
ki vtopi
vse skrbi,

v potrtih srcih up budi!

Zdravljica je postala sestavni del in pro¬
gram boja za osvoboditev. Kot mogočna
tromba je pozivala k uporu, k orožju!

V sovražnika z oblakov
rodu naj našga trešči grom;
prost, ko je bil očakov,
naprej naj bo slovenski dom,
naj zdrobe
njih roke

si spone, ki jih še teže!

Naj mi oproste mladi tehniki, da navajam
Prešernove stihe, ki jih dobro poznajo.

Vendar ne morem mimo tega, če hočem
vsaj malo izraziti, kaj nam je bil in nam
še pomeni Prešeren in njegova Zdravljica.
Prešernova misel se je dolga desetletja
prebijala do naše zavesti, dokler se poli¬
tični program njegove pesmi končno ni zlil
na ustanovnem kongresu KPS na Čebinah
1937 s političnim programom Komunistične
stranke Slovenije. Leta 1941 pa ga je pre¬
vzelo tudi vodstvo upora ter ga v uvodniku
prve številke Slovenskega poročevalca po¬
trdilo kot vizijo svobode in človečnosti. V
tem uvodniku je zapisano; »V svoji strastni
ljubezni do svobode in napredka prične na¬
še pokolenje spoznavati vso blagorodnost
misli in vso veličino duha, ki je našemu
Prešernu pred sto leti narekovala njegovo
Zdravljico.« Ideje Zdravljice so postale se¬
stavni del borbe in revolucije. Borci so jo
prebirali, recitirali, prepevali. Tako kot v
tistih najtežjih dneh po vstaji je aktualna
še danes. Saj boj za človečanske odnose
med narodi še ni dobojevan. Še vedno ječe
narodi v odvisnosti, še vedno se uveljavlja
politika sile... In kako ohrabrujoče nazdrav¬
lja Prešeren tistim, ki se bore za svojo
osvoboditev in za enakopravnost, medse¬
bojno spoštovanje, nevmešavanje ...

žive naj vsi narodi,

ki hrepene dočakat dan,

da, koder sonce hodi,

prepir iz sveta bo pregnan,

da rojak

prost bo vsak,

ne vrag, le sosed bo mejak!

Toliko za uvod. O bibliofilski izdaji Zdrav¬
ljice, ki jo je natisnil »kolektiv« TRILOFa
(TRI LEta OF — ta partizanska tiskarna
je začela delovati ob tretji obletnici OF),
trdijo, da je med najlepšimi tiski, izdela¬
nimi v času narodnoosvobodilne borbe. Mor¬
da. Vendar moram povedati, da so v gorenj¬
skih partizanskih tiskarnah bile natisnjene
še druge, izredno uspele izdaje. Zlasti so
bili lepi ovitki »Naše žene« in »Pionirja«.
Za opremo je imel največ zaslug arh. šorli-
Viher in slikar Janez Vidic. Seveda pa so
k realizaciji njihovih zamisli mnogo pripo¬
mogli tovariši, ki so v partizanskih tiskar¬
nah delali.

Ko po trideset in več letih premišljam o
tistih časih, se mi vse vidi kot v sanjah,

TIM 2 • 75|76 89

kot nekaj nemogočega, kot legenda. In ven¬
dar je bila vse to resnica.

Ko smo se vračali z Januarskega pohoda po
Benečiji In Reziji leta 1944 s Kolovrata
preko Soče na šentviško planoto, so me
poklicali v štab divizije in me napotili na
IX. korpus. Od tu so me poslali s kurirjem
na Gorenjsko. V Farjem potoku pod črnim
vrhom me je sredi februarja pričakal mlad,
vesel fant. Za Dona se mi je predstavil.
Pomahal mi je z malo vrečo pred nosom
in dejal: »Kaj meniš, kaj je tu notri?« Ni¬
sem uganil. Potežkal sem jo, pogledal noter.
Črke! Kakih dva kilograma petita. Da bomo
organizirali tiskarno. Tudi tiskarski stroj da
že imajo, mi je smejoč povedal. V moji
glavi pa prava zmeda. Poznal sem tiskarni-
ško delo in vedel, kaj vse je potrebno za
tisk: regali, polnilni material, linije, čolni,
okvirji, zapirači, ključi in sto drugih stvari.
Na stavce in strojnike še pomislil nisem!
In vendar. Sredi marca 1944 je že stekla
prva tiskarna JULIJA v Poljanski dolini,
27. aprila TRILOF, druga tiskarna v Loč¬
nici pri Medvodah, v juniju pa že tretja, tudi
v Ločnici — DONAS.

To je bila mladost, iznajdljivost, upornost,
nezlomljiva vera, da je moč doseči vse,
kar pripomore k osvoboditvi. Težko je v
tako kratkem sestavku dokazati gornjo trdi¬
tev. Navedel bom le nekaj spominov, ki
kažejo na presenetljive, na prvi pogled ne¬
rešljive tehnične rešitve. Komaj je pričela
JULIJA z delom, se je lotil Don načrtovanja
novega večjega tiskarskega stroja. Nikdar
še ni videl tiskarne. Pa tudi jaz nisem bil
strokovnjak. Delovanje takih strojev sem
poznal le površno. Donu pa je to zadoščalo.
V nekaj dneh, oziroma nočeh, je izdelal na¬
tančne risbe strojnih delov in jih preko
sodelavcev na terenu razposlal od Medvod
do Jesenic v izdelavo. Nihče ni vedel, za kaj
pravzaprav gre. Sredi aprila so strojni deli
pričeli prihajati, 27. aprila pa je bil na tem
stroju že natisnjen proglas ob tretji obletnici
OF. In takoj za tem se je lotil izdelave še
večjega stroja. Ta je pričel tiskati sredi
junija: Glas Gorenjske, Slovenskega poro¬
čevalca, Ljudsko pravico na velikem časo¬
pisnem formatu! Toda izdelava strojev ni
bilo vse. Pripraviti je bilo treba črkovni ma¬
terial, papir, barve... Novim zamislim ni
bilo nikdar konca. Načrtovali smo izdelavo

hitrotlskalnih tiskarskih strojev, ki naj bi
tiskali šest do osem tisoč izvodov na uro.
In ko bi vojne ne bilo konec, bi verjetno
uresničili že izdelan projekt tov. Dona: stroj
za izdelavo papirja.

Tiskarne so bile v najgloblji ilegali sredi
gozdov in pod zemljo. V njih pa nismo le
tiskali. V vsaki se je kdo bavil z radiom,
s prejemanjem vesti, še danes mi ni jasno,
kako je npr. tov. Ris iz zmede žic in šare
raznih delov uspel narediti radijski spre¬
jemnik.

Septembra smo se morali umakniti z vedno
bolj ogroženega medvoškega področja. Po
sklepu oblastnega komiteja je bilo dolo¬
čeno, da se preseli TRILOF v Davčo, DO¬
NAS pa na Jelovico. Za TRILOF so se pri¬
čeli črni dnevi. Kolona, ki je nosila tiskar-
niško opremo in zaščitna četa, je pri pre¬
hodu preko Poljanske doline naletela na
nemško motorizirano enoto, ki se je iz
Gorenje vasi vračala v Škofjo Loko. V spo¬
padu je zgubilo življenje osem tovarišev,
večina materiala pa je bila izgubljena. Toda
že po nekaj dneh je bila tiskarna spet na¬
red. Tov. Miloš, Slavko, Miro in drugi so
ponoči od Podgrivarja hodili v dve uri od¬
daljene Železnike, kjer so v delavnicah
Nika Žumra izdelovali izgubljene dele. Ne¬
sreča pa še vedno ni počivala. Prišla je
iznenada nekaj tednov po tem. Tiste dni
je dolgotrajno oktobrsko deževje razmočilo
tla v grapi, kjer smo vkopali TRILOF II.
Pravkar smo se odpravili k večerji v so¬
sednji bunker, ko nam je ob strahovitem
lomu in trušču plaz zasul s tolikim trudom
zgrajene prostore.

Nismo obupali. Toda zakaj ta pripomba.
Spominjam se, da se nas nikdar ni lotevalo
malodušje. Vsaka nesreča nas je še bolj
vzpodbudila, vsaka žrtev še bolj razvnela
za boj. V mrazu in dežju smo z lopatami
in krampi reševali, kar se je rešiti dalo.
Spet dolgi pohodi v tedaj še zasedene
Železnike, kovanje, piljenje, rezanje, žaga¬
nje, zabijanje itd. Nekateri so odšli v Cer¬
kno po pomoč k tamkajšnji partizanski ti¬
skarni, drugi v Jelovico. Kajti ostali sme
brez papirja, barv, črk...  Konec oktobra,
kake tri ali štiri dni po nesreči, je TRILOF
lil. začel spet delati, globoko v grapi pod
Španovo domačijo.

90  TIM 2 • 75|76

timova fantastika

Takrat, v tistem času nekako, se je poro¬
dila misel o tisku bibliofilske izdaje Pre¬
šernove Zdravljice. Od kod ta ideja? Morda
je lebdela v vseh nas. Saj ni bilo mitinga,
da bi se na njej ne recitirala. Morda so
jo sprožile priprave na praznovanje stolet¬
nice izida Zdravljice. Vsekakor pa je to mi¬
sel glasno izrekel tov. Viher. In ob pogo¬
vorih z njim in tovariši iz partizanske ti¬
skarne se je izoblikovala njena podoba. Ko
so bili dostavljeni skrbno izdelani linorezi,
smo pričeli delati noč in dan, deset dni in
deset noči. Brez prestanka smo se izmenja¬
vali: Boš, Ivanka, Miloš. Miro, Nace, Nuša,
Samo, Slave, France, Žane, delavci in štu¬
dentje, kmečki sinovi in hčere. Za tisoč-
petsto oštevilčenih izvodov — osemindvaj¬
set tisoč sedemstoosemindvajset odtisov.
Zlatenje nam je povzročalo največ nevše¬
čnosti. Tesen prostor je bil prenasičen z
zlato bronzo, ki je sedala na utrujene in
vendar vedre, vedno nasmejane obraze v
resnici »zlatih« tovarišev.

Pravijo, in če umetniški in literarni kritiki
to trdijo, bo že držalo, da je ta izdaja iz¬
jemen kulturni podvig v času vojne. To pa
ni zasluga le enega ali dveh tovarišev, tem¬
več vseh, ki so na ta ali oni način sode¬
lovali pri tem. Tudi ni le zasluga tistih,
ki so delali v tiskarni, v Pokrajinski tehniki.
Zahvala gre tudi vsem tistim neznanim so¬
delavcem, ki so kdo ve kako, od kod, na
kakšen način, oskrbovali tehniko — in ne
samo njo, tudi vse narodnoosvobodilno gi¬
banje, ki so omogočili izredno razvejani par¬
tizanski ilegalni tisk, brez katerega tudi
bibliofilske izdaje Zdravljice ne bi bilo.

Trideset in več let je od tega. Spomini so
zbledeli in čas je zacelil premnoge rane.
Prešernova Zdravljica pa je še prav tako
mladostna, živa, spodbujajoča, obvezujoča.
Mnogo tovarišev, ki so sodelovali pri tiska¬
nju te partizanske Zdravljice, ni več med
nami. Padli so v borbi ali izgoreli v mirni
povojni izgradnji. Mnogi teh in še živečih
so vse svoje življenje posvetili nadaljevanju
prizadevanj za razvoj tehnike. Bili so in so
še organizatorji na mnogih tehničnih po¬
dročjih. Tako v ljudski tehniki, kot v gospo¬
darstvu. Kajti iskanje novih poti za hitrejši
napredek, prav v tem je poroštvo za vse
večjo moč in veljavo samoupravne domo¬
vine.

Barry N. Malzberg:

POGOVORI
PRI LOTHARJU

Prevedel Vojislav Likar

»V starih časih,« pravi Lothar, ko obrača
naslednjo stran svojega albuma, »ne samo
da so ljudje pogosto hodili ven, kot sem
ti pripovedoval, ampak so tudi često živeli
sami zase ali vsaj v krajih, kjer jim ni bilo
treba srečevati se z drugimi, včasih tudi po
cele dneve. In ljudje zelo različnih tipov in
porekel so lahko živeli drug ob drugem. Kaj
ni to zanimivo? Kaj misliš o tem?« Zapre
knjigo in se napeto zazre vame s svojimi
čudnimi okroglimi očmi.

Lothar je nor. Vsakdo od nas v Bivališču
ve, da je nor; a je kljub temu zanimivo
priti k njemu enkrat na teden in ga poslu¬
šati, ko pripoveduje o preteklosti, kar je
edini Lotharjev predmet zanimanja. Včasih
vam bo pripovedoval o tem, kako strašno
je živeti v Bivališčih ali kaj vse je storil
Urad, da bi nas oropal naših življenj. Toda
to so le manjši izbruhi. Navadno izvleče
svoje albume, polne slik in izrezkov iz Sto¬
letja in razpravlja, kako je bilo nekoč. Po
Lotharjevem mnenju je bilo vselej boljše.
»Zanimivo je,« odvrnem; to je moj običaj¬
ni odgovor. »Zelo zanimivo, vendar se je
to dogajalo davno tega.«

»Seveda se je godilo že davno!« jezno reče
Lothar. čeprav je mojih let ali morda malo
starejši, ga je njegova skrb za preteklost
postarala. Včasih je bolj videti kot majhen

TIM 2 • 75|76 91

star mož, poln koristnih nasvetov, kot pa
Mladostnik. »Saj v tem je vsa stvar. Tisto
je bilo v glavnem spodobno, človeško, po-
menapolno življenje, končalo pa se je davno
pred našim časom. Je to vse, kar lahko
rečeš? Da je bilo zanimivo?«

»Oprosti,« mu rečem in ga poskušam po¬
miriti. Njegovo razpoloženje je nestanovitno
in se hitro spreminja. »Jaz vsaj pridem in
te poslušam. Koliko pa jih sploh je v Bi¬
vališču, ki jih to zanima? Poskušam razu¬
meti, Lothar, gledam tvoje slike in mislim,
da ni treba tako govoriti z menoj.« Skoraj
petnajst minut poslušam Lotharja in sedim
v nespremenjenem položaju; ko vstanem,
občutim majhne trzljaje bolečine v otrplih
udih. Petnajst minut z njim je precej časa;
zdaj želim oditi. »Hvala, ker si mi pokazal
svojo zbirko,« mu rečem kot vedno. »Spet
se bova videla in takrat si bova ogledala
še drugo.«

»Neumnost,« mi odvrne zmajajoč z glavo,

ko tudi sam neudobno stoji in me sovražno
gleda. »Prav nič ti n! mar. Nihče ne ra¬
zume, kaj se pravzaprav dogaja tukaj. Pri¬
hajaš me obiskovat le kot zanimivost, po¬
tem pa se vračaš v svoje Bivališče in
zbijaš šale. Vem, kaj si misliš o Lotharju.
Vsakdo misli, da je Lothar nor, ker vidi
boljše čase, ker pozna vse razlike. Sicer pa
mi je vseeno. Preteklost je mnogo lepša
in pomembnejša od vsega, kar imamo zdaj.
Včasih so imeli ljudje občutek za skrb in
celo grde strani so imele svoj pomen, ker
so takrat ljudje obvladovali svoja življenja.
Ne kakor danes. Pojdi,« mi reče. »Kar pojdi
proč. Vseeno mi je, če nikoli več ne pri¬
deš. Sam bom s svojimi albumi, nori Lothar,
toda jaz vsaj poznam razliko.«

»Prav,« rečem, ko se pomikam proti vratom
in hodniku. »O tem bova govorila kdaj dru¬
gič.« Vedno je tako. Zdi se, da je nespo-

92  TIM 2 • 75|76

soben srečati se z ljudmi, ne da bi se ujezil.
Pravi razlog za to pa je njegov občutek,
da jaz zavračam njegovo zanimanje za pre¬
teklost. In to je do določene mere res. Pre¬
teklost ni pomembna. Ob mojem rojstvu v
letu 2157 se je svet začel in ima zdaj štiri¬
najst let. Čez osemdeset ali devetdeset let,
ko umrem, bo sveta konec in nekje v pro¬
storu tega stoletja velja vsa moja odgovor¬
nost samo sedanjosti. Tega smo se naučili
in v to verjamem. Po drugi strani pa Lothat-
jevi albumi niso zanimivi in zares kažejo
drugačno življenje. Včasih se sprašujem,
kakšno je moralo biti življenje tedaj. Toda
ne vedno, saj je moj položaj čisto zado¬
voljiv in nisem odgovorna za Lotharjevo no¬
rost. Krožijo govorice, da so njegovi albumi
ponarejeni, da niso prave podobe in izrezki
iz preteklosti, ampak da jih je sam pre¬
meteno izdelal. Toda to me ne moti. Po¬
glavitni vzrok, da hodim k Lotharju je, da
prebijem čas, in prav vseeno je ali ga pre¬
bijem z lažmi ali resnico. V hodnikih nasta¬
vim elevator na svoje Bivališče in se dvi¬
gnem pet milj visoko v oddelek, kjer ži¬
vimo: ostalih pet in jaz. Zrak v drsni cevi
in hodnikih je danes nekam zadušljiv. Sem
in tja se v Bivališčih pokvari prezračevanje.
Dokler tehniki ne popravijo razpok in po¬
ženejo strojev, lahko kaj malo storimo.
»Kje si bila?« me vpraša Del, ko stopim
v osrednje stanovanje. Edino on je tukaj,
ostali morajo biti zunaj in spet tekajo s
paketi za Dan prostosti. »Iskal sem te.«
»Šla sem se vozit po drsnih ceveh. Potem
pa sem morala vložiti prehrambeni zahtevek
pri Uradu.«

»Lažeš,« mi odgovori. Del vedno ve, kdaj
lažem. Zaradi tega in mnogih drugih raz¬
logov bo moj dodeljeni tovariš čez približno
štiri leta, ko se lahko začne druženje. »Spet
si šla k Lotharju. V očeh ti piše. Premi¬
šljuješ o preteklosti.«

»Saj je vseeno.«

»Lothar je nor. Vsi vedo, da je nor. Če bo
tako nadaljeval, bo kmalu izgnan. Ne bi ga
smela obiskovati.«

»Lahko delam, kar hočem,« rečem, prese¬
nečena nad svojo jezo. »V starih časih so
ljudje obiskovali kogarkoli so hoteli. Dovo¬
ljeno jim je bilo celo živeti z ljudmi zunaj
njihovega Bivališča in jim ni bilo treba
vsega poročati Uradu.«

»Ti Lothar to pripoveduje? Blazen je.«

»Pusti me pri miru,« mu rečem in grem
proti svojemu spalnemu kotičku. »Ničesar
slabega nisem storila. Saj je ob Dnevu
prostosti dovoljeno obiskati kogarkoli želiš,
samo da ostaneš v predpisanih mejah.«
Ne maram Dela, mi je prišlo na misel. On
je moj dodeljeni tovariš in čez štiri leta
nama bo dovoljeno družiti se in bova potem
živela petinsedemdeset ali osemdeset let
skupaj, dokler eden od naju ne umre. Toda
to ni bila moja odločitev in prvič sem spo¬
znala, da jo zavračam. »Poročal si Uradu.«
rečem. »Povedal si jim, da obiskujem
Lotharja. Čemu bi sicer govoril o izgonu?«
»Uradu lahko poročam,« odgovori kljuboval¬
no. »To je dovoljeno vsakomur v Bivališču.
Saj je v tvoje dobro. Okužil ti bo možgane.
Ne maram več govoriti s tabo.« In tako
dalje in tako naprej. Kadar ima Del obču¬
tek pritiska ali krivde, potem dela hitre,
kratke stavke in nato utihne. Težko se spri¬
jaznim s tem, da bova skupaj do konca nje¬
govega ali mojega življenja. Toda to je od¬
ločitev Urada, ki nam je priskrbel tudi naše
Bivališče, kakršnega smo si najbolj želeli
in jaz nimam nobene pravice ugovarjati.
Nobene pravice ugovarjati čemurkoli.

»Storiš lahko karkoli,« se spomnim, da mi
je Lothar pravil med enim najinih pogovo¬
rov. »Storiš lahko karkoli že hočeš, če le
spoznaš, da oni nimajo nobene resnične
kontrole, da samo zatrjujejo, da jo imajo.
Lahko živiš svoje življenje in zbežiš iz Bi¬
vališča in greš v zunanji svet, če le čutiš,
da moreš, kajti Urad ne obstaja, če ti tega
nočeš. V starih časih ni bilo nobenega Ura¬
da.« Naslednji dan zvem, da je bil Lothar
pripravljen za izgon, in dan za tem ne sli¬
šim ničesar več o njem, in vse poznejše
dni ga nihče niti ne omeni, jaz pa ga sku¬
šam pozabiti. Neko jutro pa najdem pod
svojim spalnim kotičkom zavoj z albumi in
kratko sporočilo. Poskušal jih bom kako
spraviti do tebe, je bilo napisano. Nisem
nor. Resnični so.

Nameravam jih vreči proč, toda dokler ne
najdem primernega trenutka, jih skrijem.
Več tednov kasneje so še vedno tu. Od¬
prem jih, da jih pogledam in spoznam, da
jih ne morem zavreči. Nekaj časa za  tem
se zalotim, kako se v hodnikih ob Dnevu
prostosti s čudaškim Mladostnikom zelo
tiho pogovarjam o preteklosti.

TIM 2 • 75|76 93

KATARINA

brest cerknica

industrija pohištva jugoslavija
telefon 061-791200 telex 31167

Celoten izbor pohištva BREST lahko kupite v salonu pohištva BREST

Cerknica in v prodajalni Maribor, Kneza Koclja 6.

Možnost nakupa na kredit, brezplačna dostava na dom ne glede na
oddaljenost.

94  TIM 2 • 75|76

OPEKE

1

za bistre glave

Pavle Gregorc

V posamezni opeki začni vpisovati črke v
polju s številko, naprej pa tečejo v smeri
kazalca na uri. Vsaka beseda ima šest
črk.

1. ničvreden človek, malopridnež, 2. obi¬
ralec, 3. dvodelno žensko oblačilo, 4. za
saditev namenjena mlada rastlina, 5. pre¬
bivalec nekdanjega naroda na Pirenejskem
polotoku, ki se je po njem imenoval tudi
Iberski polotok, 6. črta, ki veže dve točki
kroga ali loka, 7. vrsta dragega kamna, ki
je po trdoti takoj za diamantom, 8. majhna
ruta, 9. ljubkovalna oblika ženskega imena
Olga, 10. obrok hrane med zajtrkom in ko¬
silom ali med kosilom in večerjo, 11. se¬
znam imen, 12. največji med Družbenimi
otoki v Polineziji z glavnim mestom Pa-
peete.

Na različno označenih poljih dobiš štiri, na
poljih s številkami od 1 do 6 in od  7 do
12 pa še dve vrsti rude. Po vrsti si slede:
barijeva, železova, titanova, svinčeva, alu¬
minijeva in kromova ruda.

PREMEŠANE ČRKE

MED IN L. BO ...

... skupaj srebrno bela težka kovina. Seveda
je le v ugankarstvu mogoče, da iz medu in
l(itija) nastane neka kovina. Pa vseeno
ugani, katera je to?

DODATEK IN VRINEK ČRKE
CIN KALIJ

Če činu dodaš neko črko in kaliju neko
drugo črko vrineš, dobiš dve kemični pr¬
vini. če pa združiš dodano in vrinjeno črko,
dobiš kratico za fizikalno enoto »kilocikei«.

PREMEŠANE ČRKE S SPREMEMBO
SIČNIKA V ŠUMNIK

PRIZMO tole
zdaj poglej,
moško ime
takoj mi povej!

REBUS

SKRIVALNICA »KEMIČNI ELEMENTI«

MOJ SVAK ROMAN ŽIVI V ITALIJI. »ALI JE
ŠE PRVAK LORGER?«, JE VPRAŠALA MARA
DIJAKE. V AVDITORIJU NI BILO NOBENE¬
GA OTROKA. LIJAK JE OČISTIL NAŠ PO¬
BA, KER JE VAŠ TEKAL PO GOZDNATI
ZAPLATI NA HRIBU. V VODI, KI JE MOČNO
VALOVILA, JE RADO NESPRETNO ZAPLA¬
VAL. »VIKI, Sl KMALU PRIŠEL NAZAJ OD
OČETA?« PURANI SO SE LENO SPREHA¬
JALI OB PLOTU. »NE, ONA NI IZ LITIJE,«
JE POVEDAL TONE. NAŠ TABOR JE GO¬
VORIL V SVOJEM ŽARGONU. MEDICINKA
BREDA JE VIDELA KOZLA TOČNO SREDI
TRAVNIKA.

Primer za reševanje: v stavkih — Ali SO
TLAčani pridelali SORAzmerno dosti pro-
SA? VINJAK je alkoholna pijača. — so
skrite tri slovenske reke: Sotla, Sava in
Savinja. Na podoben način boš v gornjih
stavkih odkril 20 kemičnih prvin.

TIM 2 • 75|76 95

ZDRUŽENI BESEDI, BRANI NAZAJ

S fičkom se pelje
lovec NA LOV,
vozi s krmilom
svoj avto nov.

REBUS

ENAČBA

A + B + C + (D — E) + (F — G) + H + I +
+ J = X

Vsaka črka pomeni eno besedo. Z odšteva¬
njem besed in seštevanjem samostojnih
besed in po odštevanju preostalih črkovnih
skupin boš sestavil slovenski pregovor.

A = hrast s kratkopecljatimi listi, B = gr¬
ška črka, ki je v grški abecedi med črkama
pi in sigma, C = makedonski ljudski ples,
D = ročno orodje za dolbenje, E = dvanajst
mesecev, F = letni čas, G = sanje, H = po¬
smehljivo ime za Italijana, I = ključ za raz¬
vozlavanje šifrirane pisave, J = moško
ime (slovenski grafik Justin), X = sloven¬
ski pregovor.

DOPOLNJEVANKA

-NO, V-JE,-

— KANEZ, PREP-OST,

PR -1 J, UMR -.

Črkovne skupine DODE — EZEN — IMAR

— LAŠEN — LJIVOST — LJUB razporedi
na črtice tako, da boš skupaj z že natis¬
njenimi črkami dobil šest besed znanega
pomena.

Ob pravilni rešitvi sestavljajo črke na čr¬
ticah, brane po vrsti, misel starorimskega
filozofa Seneke.

OBRNJENA BESEDA

Tropski les
po morju plava,
kot sesalec
pobrizgava.

SPREMEMBE ČRK V STAVKU

JANI KRT BLATI VRT

Vsaki besedi gornjega stavka spremeni dve
črki tako, da boš prebral znan slovenski
pregovor, katerega smisel pridni učenci
dobro poznajo.

REŠITVE UGANK

ZLOGOVNICA: 1. kozorog, 2. marmelada, 3.
Trnuljčica, 4. projektil, 5. rozeta, 6. kontakt,
7. traktor, 8. mandarina, 9. trolejbus, 10. ga¬
silec, 11. Metlika, 12. stikalo, 13. mezinec, 14.
gladina, 15. pedolog, 16. prevoznik, 17. sonča¬
rica, 18. kremen, 19. gobavost. Misel: Zrno
znanosti zadene bolj kakor jekleno zrno.

REBUS V STRIPU: planet — plane (žival) T.

POSETNICA: llija Retar = artilerija.

IZPOLNJEVANKA: 1. pastir, 2. tampon, 3. per
per, 4. Ressel, 5. bojier, 6. stotak. Končne re
šitve: amper, parsek, tesla.

OČE IN SINOVI: Najmanjši skupni mnogokrat¬
nik števil 6, 5 in 4 je 60. Sinovi in oče bodo
skupaj spet čez 60 dni, to je 8. oktobra

REBUS: polivinil — poi (črke) I v (črki) I
(reka) Nil.

IMENA IN PRIIMKI: (Josef) Ressel, Otto (Sverd-
lup), (Neli) Armstrong, Luigi (Galvani), (Ru¬
dolf) Diesel, Andre (Ampčre,), (Samuel) Mor¬
se, Umberto (Nobile), (Alfred) Nobel, David
(Livingstone), (George) Stephenson, Edvarc
(Rusjan), (isaac) Nevvton. Končna rešitev: Roala
Amundsen.

POSETNICA: Rita Gams = magistra.

NAGRADNA SLIKOVNA KRIŽANKA: Vodoravno:
aktiv, Kanada, Marko, aparat, ave, Katarina,
TAM, Aleša, KI, era, lar, smer, Rn, Ni, Te,
kapar, vrečar, arara, tokava, taksi, Rab, ločje,
La, enačaj, apnar, kota, astra, RR, Ir, Raa, ED,
Amerika, vata, nad, som, Iran. Pravi vtič je
označen s črko a.

NAGRAJENCI IZ 1. ŠTEVILKE:

Jana Kavčič, Savska 2, 64248 LESCE
Tanja Oražem, Dolenja vas, 61331 DOLENJA VA
Viktor Mihelčič, Preserje 40, 61352 PRESER.


96  TIM 2 • 75|76

f O nagradna slikovna križanka

jr „Un g co|i^ hQ ' U v

p eW

\orcva^\ e v

v\a *

lfe 2i  <
Pn as

n azaj

lif f«nl d,

Zanimivo branje za mladino in odrasle. Naročite pri
Tehniški založbi Slovenije znanstveno fantastiko.
Naročniki TIMa imajo poleg ugodnosti plačevanja na ob¬
roke še 20  % popust za vsako knjigo. Najmanjši obrok
je 50 din mesečno.