Bralcem in naročnikom Tl M-a Žal smo z izdajanjem naše revije kar precej v zaostanku. Vsled objek¬ tivnih tehničnih težav nam namreč ni¬ kakor ni uspelo, da bi pravočasno izdali decembrsko in januarsko Številko, če¬ prav vemo, da TIM iz meseca v mesec nestrpno pričakujete. Prosimo, da z raz¬ umevanjem sprejmete naše opravičilo. Vendar pa objektivne tehnične te¬ žave niso bile edina ovira, ki jo je mo¬ ral v tem času premagati naš uredniški odbor. Morda še bolj kot to je bilo v ospredju vprašanje vsebine, ki jo je dolžna obravnavati revija, kakršna je TIM, torej revija za tehnično in znan¬ stveno dejavnost mladine. Zdaj izhaja¬ mo drugo leto, obseg revije se je v pri¬ merjavi z lanskim letnikom nekoliko povečal, zunanja in notranja oprema je popolnejša, število naročnikov pa je na¬ rahlo za okroglih šest tisoč. Vse to je res in pomeni uspeh, ki smo ga dosegli s skupnimi močmi in predvsem s pod¬ poro najširšega kroga naših bralcev. Toda mimo tega je tudi res, da vsebina TIM-a v celoti še vedno ne ustreza zahtevam vseh tistih mladih tehnikov in bodočih znanstvenikov, ki bi se radi podrobneje ukvarjali s to ali ono tehnično oziroma znanstveno panogo, hkrati pa bi želeli spoznati znanost in tehniko v celoti. To je namreč nujno potrebno, saj bodo le tako lahko našli svoje mesto v okviru splošnega tehnič¬ nega in znanstvenega razvoja, kjer bodo svoje delo potem tudi v redu in uspešno opravljali. Prav zadnje tedne smo prejeli od naših naročnikov mnogo pisem z na¬ sveti in željami, kakšen naj bi bil TIM, da bi po vsebini ustrezal kar najšir¬ šemu krogu bralcev. Vsem nismo mogli odgovoriti, zato se jim na tem mestu zahvaljujemo za pozornost in prizadev¬ nost. Njihovi nasveti pa so nam poma¬ gali pri izdelavi novega osnutka za vse¬ bino TIM-a. Z enim stavkom povedano, naša revija naj bi v bodoče obravna¬ vala vsa področja znanosti in tehnike, hkrati pa naj bi služila ne samo za praktično amatersko in znanstveno dejavnost, ampak tudi za splošno teh¬ nično in znanstveno izobrazbo. Z našo revijo si boste torej v bodoče lahko pomagali pri amaterskih gradnjah in znanstvenem eksperimentiranju, pri po¬ uku tehnične vzgoje in naravoslovnih predmetov v šoli ter pri delu v krožkih in klubih Ljudske tehnike. Končno pa vas bo TIM seznanjal še z uspehi in dosežki znanosti in tehnike doma in po svetu. Vsega tega kajpak ne moremo zajeti čez noč — in predvsem zato se je izda¬ janje revije v zadnjem času nekoliko zavleklo. Številka, ki jo imate pred se¬ boj, je narejena še po »starem-«, toda že z naslednjim mesecem bo TIM takšen, kot smo malo prej omenili. Do konca šolskega leta bomo seveda izdali vseh deset številk, tako kot smo obljubili. Prepričani smo, da vam bo TIM v bo¬ doče še bolj všeč in da boste z nasveti in prispevki tudi v naprej sodelovali pri njegovem urejevanju. Hvala za raz¬ umevanje in lepe pozdrave od vseh, ki delajo v našem uredništvu. Ribolov — kar doma pri topli peči Potrebujemo žago rezljačo, 2 ali 3 mm de¬ belo vezano ploščo, vodene ali tempera bar¬ vice, brezbarvni lak, sveder, lepilo za les, bru¬ silni papir te še nekaj dobre volje in potrpež¬ ljivosti, pa si bomo lahko naredili igračo, s katero se bomo prijetno zabavali. Z njo bo¬ mo zanesljivo razveselili tudi mlajšega brat¬ ca, sestrico ali pa sosedovega cicibana. Na vezano ploščo narišemo nekaj 8 do 10 cm velikih rib, ki naj bodo široke 3 do 3,5 cm. Če jih narišemo deset, bo za igro kar dovolj. V prvi tretjini vsake ribice zaznamu¬ jemo enakokrak trikotnik z osnovnico 5 mm in višino 10 mm. Vrh trikotnika naj bo obrnjen proti glavi. Z rezljačo bomo ribice skrbno iz¬ rezali, potem pa zavrtali s svedrom luknjico skozi narisani trikotnik, pretaknili skoznjo re¬ zilo žage in trikotnik izrezali. Pripraviti si moramo še toliko lesenih ploščic, velikih 20 X 7 mm, kolikor ribic smo izrezali. Ribice bomo zgladili z brusilnim papirjem in pobarvali, na spodnji strani vsake ribe tik za trikotno odprtino pa zalepili leseno plošči¬ co. Ploščica bo dvignila sprednji del ribice. Za »ribolov« potrebujemo še ribiško palico in trnek. Palico si bomo prinesli iz gozda, nanjo pa bomo privezali 30 do 40 cm vrvice. Cim daljša bo vrvica, tem bolj se bomo morali potruditi, da bomo ribo ujeli. Na konec vrvice bomo privezali trnek, ki ga bomo naredili iz žice ali iz bucike. Dva centimetra dolg ko¬ šček žice bomo zakrivili v obliko trnka, na enem koncu pa naredili majhno zanko, skozi katero bomo privezali vrvico. Če pa bomo trnek delali iz bucike, tedaj odščipnimo s kleščami ostri vrh, buciko zakrivimo, vrvico pa pritrdimo ob njeni glavici. Ribolova se lotimo takole: na tla ali mizo položimo ribice, nato pa jih poskušamo čim hitreje ujeti, in sicer tako, da v trikotasto od¬ prtino zataknemo trnek. Lahko tekmujemo, kdo bo pri ribarjenju bolj spreten in bo na¬ lovil v določenem času več ribic. Kolikor ri¬ bic ujame nekdo v 1 minuti, toliko točk mu štejemo, ali pa merimo čas, v katerem nekdo polovi vse ribe. 86 UrtSfc SPRETNE ROKE V 1-63 — vozilo na zračni blazini Prvi jugoslovanski model vozila na zračno blazino je uspešno startal. Na večer pred otvoritvi jo lanskoletnega sejma »Sodobna elek¬ tronika« (dne 11. oktobra), je majhen motor¬ ček za 0,3 KM in s prostornino samo 2,5 ccm dvignil v zrak napravo, ki jo poznajo v letal¬ skem svetu pod imenom »howercraft«. Vse do tistega večera nihče ni zanesljivo vedel, če bo poskus sploh uspel. Na področju gradnje takšnih modelov, še posebej pa tako majhnih, namreč nismo imeli doslej skoraj nobenih iz¬ kušenj. Večina tistih, ki so zasledovali grad¬ njo modela, zato ni verjela, da bo tako šibak motor v resnici dvignil 1,5 kg težko letalno napravo kar za 4 cm od tal ter jo obenem po¬ ganjal naprej s hitrostjo 60 km/h. Poskus pa je vendarle uspel. Ko so spret¬ ne roke pognale propeler, je naš prvi model »blazinarja« ostal v zraku. Zato si oglejmo, kako si ga lahko tudi sami izdelamo. Predvsem povejmo, da je izdelava zelo enostavna in da ne zahteva prav nobenega posebnega modelarskega orodja. Osnova mo¬ dela je nosilna škatla, ki meri 600 X 400 mm. Njene stranice so iz 40 X 5 milimetrskih let¬ vic in 2 mm debelega furnirja. V krov je iz¬ rezana odprtina s premerom 260 mm (glej sl. 2), kako spojimo stranice in krov, pa vi¬ dimo v desni polovici iste slike. Kot lepilo vzamemo AGO, ali pa kakšno drugo lepilo na acetonski podlagi. OHO ni dober, ker ne za¬ krkne tako trdno in hitro kot ostala lepila. SPRETNE ROKE 87 Sedaj je na vrsti kanal, ki vodi zračni tok. Sestavljen je iz dveh balzovih obročev 10 X 10 mm in z notranjim premerom 262 mm. Za notranjo oblogo uporabimo 120 mm širok in 830 mm dolg trak vezanega lesa, debelega 0,8 do 1 mm. Obroč z zunanje strani prevleče¬ mo z 2 mm debelim lipovim furnirjem ali s prav tako debelo balzo. Tako izdelan kanal nalepimo na nosilno škatlo, še prej pa vre¬ žemo vanj utor za reaktivni kanal, širok 120 mm in visok 25 mm. Kakšen je kanal, vi¬ dimo na slikah 1 in 4. Kanal postavimo na SPRETNE ROKE mesto, ki ga določa utor in ga dobro zalepimo. Se posebej moramo paziti, da ne bo segal dlje kot 30 mm globoko v kanal. Izdelati moramo še nosilno ogrodje za mo¬ tor, torej nosilni križ. Za izdelavo tega upo¬ rabimo smrekove letve 40 X 8 mm, ki jih v sredini prežagamo in zalepimo. Sredino utr¬ dimo s polnili iz lipovine ali smreke in jo pbkrijemo z vezano ploščo, debelo vsaj 5 mm. Ta nam služi obenem tudi kot podlaga za pritrditev nosilca motorja. Nosilec motorja izdelamo iz 1 mm debele aluminijeve ploče¬ vine. Nosilec priredimo motorju, ki ga pač imamo, vendar moramo paziti, da ga na no¬ silni križ pritrdimo s štirimi vijaki (sl. 4). Na nosilni križ nalepimo še izravnalna krmila in to po vsej dolžini ter na vse štiri krake pod kotom 60°. Ko je to gotovo, vlepimo no¬ silni križ z nosilcem motorja in izravnalnimi krmili v nosilno škatlo, tako da je os motorja točno v osi kanala. S tem smo že dosegli, da bo propeler v kanalu pravilno tekel. Robove kanala zaokrožimo, da bo zrak lažje vstopal vanj, ves model pa zgladimo z brusilnim pa¬ pirjem ter prelakiramo z brezbarvnim nitrola- kom. Ko se lak posuši, se dlačice lesa dvig¬ nejo in jih moramo še enkrat zgladiti s finim brusilnim papirjem. Sele tako obdelan model je pripravljen, da ga preoblečemo z japon¬ skim modelarskim papirjem; čmo-rdeča kom¬ binacija (črne stranice in kanal) je zelo ele¬ gantna ter daje modelu lep izgled. Zunanjost modela, posebno pa še kanal, nosilni križ, iz¬ ravnalno krmilo in notranjost nosilne škatle, moramo prelakirati z brezbarvnim nitrola- kom ali capon lakom vsaj petkrat. Kot pogonski motor lahko uporabimo vsak modelarski motor, ki ni preveč »muhast«, tako da ga namreč brez težav poženemo in da deluje enakomerno. Zadostuje že motor Aero-250, uporabni pa so motorji od 1,5 do 8 ccm, na katere lahko pritrdimo propeler premera 25 mm in s korakom 100 mm. Pro¬ peler naj bo po možnosti plastičen. Rezervoar za gorivo prilagodimo velikosti motorja, lega gladine goriva pa pri startu ne sme presegati višine razpršilne šobe v vplinjaču, da namreč gorivo ne bi zalilo motorja in s tem otežko- čilo zagona. Za prvi poskusni start si izberemo beton¬ sko ali asfaltno ploščo, ki jo polijemo z vodo. To zato, da ne bi zaprašili motorja. Model mora lebdeti vodoravno 4 cm nad tlemi in se pri odprtem reaktivnem kanalu pospešeno gi¬ bati v smeri naprej. Zavijanje in vrtenje pa naravnamo s krmilom, ki ga postavimo v reak¬ tivni kanal, ali pa z izravnalnimi krmili na nosilnem križu. Veri Kolman MODELARJI 89 Model letala na raketni pogon B-22 Najprej nekaj o raketnih motorjih v mo¬ delarstvu. V inozemstvu jih prodajajo že zelo dolgo in v več izvedbah,, ki se razlikujejo po potisni moči motorja. Tako imamo raketne motorje vrste »Atom 35«, »Jetex 50«, »Jetex 50 HT« »Jetex 150«, »Jetex 200« in »Jetex 600«. Najmanjši je »Atom 35«, ki ima le 14 g potiska. »Jetex 50« ustreza »Tajfunu 20 MR«. Zadnji iz te serije, »Jetex 600« ima že 138 g potiska- in ga uporabljajo pri letalskih mode¬ lih z razpetinami do 1400 mm. Z njim dose¬ žemo polete tudi preko 3 minute. Naš motor »Tajfun 20 RM« ima od 10 do 20i g potisne moči, deluje pa okoli 14 sekund. Z modelom, ki ima razpon kril od 350 do 500 mm in je težak 70 g, dosežemo polete do 1 minute, kar ni niti tako slabo, če pomislimo, da je naš model maketa reakcijskega lovca ali bombnika in da torej nima pravih »modelar¬ skih« letalskih sposobnosti. Kako ravnamo z motorjem. Poleg motorja dobimo tudi navodilo o ro¬ kovanju z njim. Vendar bi nekaj važnih stvari vseeno ponovili, saj mnogi navodil ne preči- tajo natančno. Dobro si oglejte skico motorja v navodilih. Motor sestoji iz: 1, — ohišja motorja, 2. — vložka za gorivo, 3. — vžigalne vrvice, 4. — zaščitne mrežice, 5. — pokrova motorja z 6. — azbestnim tes¬ nilom, ki je z notranje strani pokrova in ga na sliki zato ne vidimo, nadalje iz 7. —izpušne šobe, 8. — vzmeti in 9. — fiksirne koralde. Motor odpremo tako, da potisnemo fiksirno koraldo iz ležišča na ohišju motorja. Važno pri motorju je še naslednej: 1. Pri vlaganju goriva moramo vedno oči¬ stiti vložek zaščitnega laka na tisti strani, kjer bo vžigalna vrvica. 2. Vžigalno vrvico moramo zviti pazljivo, da se ne prelomi, saj sicer ne bo dogorela do kraja in motor ne bo vžgal. Tisti del vrvice, ki bo služil za prižig, mora biti v šobi zelo rahlo nameščen. Zato ga preizkusimo, če gre dovolj rahlo skoznjo. V kolikor ne gre, vrvico narahlo obrusimo s steklenim papirjem. Do¬ volj je, da potisnemo iz šobe 2 cm vrvice! 3. Mrežico namestimo tesno na vžigalno vrvico tako, da pritisne vrvico ob gorivo. 4. Sedaj nataknemo še pokrov, tako da gleda vrvica iz šobe v dolžini 2 cm. Motor je pripravljen. 5. Vrvico prižgemo in počakamo nekaj ča¬ sa. Ko začne izhajati plin, model spustimo in model leti. 6. Če motor ni vžgal, je verjetno nekje na¬ paka: najprej je treba vedno nekaj časa po¬ čakati, saj motor lahko vžge tudi nekaj se¬ kund kasneje. Napaka pa je lahko v tem, da mrežica ni bila dovolj pritisnjena ob vrvico, ali pa je bila vrvica pretrgana. V obeh pri¬ merih moramo vrvico nadomestiti z novo, gorivo ponovno očistiti in mrežico tesno pri¬ tisniti k vrvici in gorivu. Lahko pa je motor vžgal, vendar pa plini izhajajo ob strani mo¬ torja. Vzroki so: mrežica je bila pregorena in pepel je zamašil šobo, azbestno tesnilo ni bilo dobro očiščeno, ali pa je poškodovano, vzmet je popustila. Nadomestiti moramo mrežico, tesnilo nadomestimo z novim, vzmet nekoliko zapognemo, da tesneje pritisne ohišje k mo¬ torju. Ko je model pristal, motor ohladimo, ga od¬ premo in pred novo polnitvijo temeljito očisti¬ mo. S koščkom trdega lesa očistimo notranjo stran ohišja. Mrežico očistimo najbolje s kr¬ pico in pihanjem, azbestno tesnilo s koščkom trdega lesa, šobo pa z iglo ali koščkom žice, ki je primemo debela, da gre skozi šobo. Toliko o motorju. Sedaj pa še nekaj o izde¬ lavi letala: Za izdelavo potrebujemo naslednji mate¬ rial: stiropor (bela lahka masa) 500 X 200 X X 8 mm, smrekovo ali lipovo letvico 400 X X 4 X 4 mm, košček vezanega lesa 100 X X 50 X 3 mm, ploščico lipovega furnirja 100 X X 20 X 1 mm in košček aluminijaste pločevi¬ ne 50 X 50 X 0,5 mm ter tubo lepila KOL III (1 tuba je dovolj za 20 modelov!). Od orodja pa moramo imeti: žiletko, rez- barsko žagico s priborom, deščico, na katero napnemo raskavec, raskavec (fin), ravnilo, trikotnik, krivuljnik, indigo papir in svinčnik. Izdelava krila in repa: Krilo prerišemo na stiropor, ki smo ga prej rahlo očistili z raskavcem. Nato krilo iz¬ režemo z žiletko. V sredini ga najprej poševno obrusimo, tako da je spoj tesen, če dvignemo oba konca krila za 2 cm (glej načrt, pogled krila od spredaj). Sedaj obdelamo profil krila, ki ga vidimo na preseku krila. Obdelamo ga z raskavcem. Krilo nato zlepimo z lepilom. Oba konca krila podpremo z 2 cm visokim kosom odpadnega stiropora. S tem damo krilu pravi »V« lom, ki model v letu smerno sta¬ bilizira. Ostali del stiropora stanjšamo na debelino 5 mm. Iz njega izrežemo po istem postopku 90 MODELARJI vodoravni rep, ki ga tudi obdelamo v profilu, kot kaže načrt. -Navpični rep pa samo izre¬ žemo, ne da bi ga obdelali. Izdelava trupa: Iz vezavega lesa izrežemo prednji del tru¬ pa, ki smo ga po načrtu prerisali z indigo papirjem ter s pomočjo krivuljnika. Vse ro¬ bove lepo obdelamo z raskavcem. Letvico 4X4 mm odrežemo* tako, da je točno 300 mm dolga in jo od polovice proti enem koncu stanjšamo na 2 mm, Na tanjšem, koncu pri¬ lepimo vodoravni in navpični rep. Paziti mo¬ ramo, da sta oba repa prilepljena res pravo¬ kotno drug na drugega. Na debelejši konec letvice pa prilepimo prednji del trupa. Iz 1 mm lipovega furnirja izrežemo podložno de¬ ščico dimenzije 80 X 10 mm ter. jo prilepimo na tisto mesto trupa, kamor bomo pritrdili krilo. Ko na to deščico prilepimo krilo, mo¬ ramo paziti, da sta oba konca krila enako dvignjena. MODELARJI 91 Iz 0,5 mm debele pločevine izrežemo pod¬ stavek za motor in ga zakrivimo, kot je raz¬ vidno iz načrta. Podstavek prilepimo na svoje mesto (glej načrt), navgor zavihnjena dela Podstavka pa s kleščami tesno stisnemo k trupu. Pri tem ne smemo poškodovati letvice! Model je sedaj narejen. Napolnimo motor z gorivom, in ga vstavimo v podstavek. Pre¬ verimo še, če je težišče v točki, ki je označena v načrtu z »CG«. Ce v tej točki podpremo model s palcem in kazalcem, mora biti v rav¬ novesju. Kolikor je nos težji, ga odpilimo. Če pa je rep težji, prilepimo spredaj na nos malo svinca. No, če ste ravnali po načrtu, bo težišče modela na pravem mestu. Model startamo. Prižgemo motor in ko prične plin z vso silo izhajati, ga spustimo pod blagim kotom navgor. Letalo se bo takoj nato pričelo strmo vzpenjati. Ko pa bo motor prenehal delovati, bo model počasi pristal. Če pa nimamo raketnega motorja, lahko spu¬ ščamo model kot jadralno letalo. Tudi tako bo lepo letel. Veliko zabave pri delu in poletih. 92 SPRETNE ROKE SPRETNE ROKE 93 Parni kotel za pogon modelov Smo v dobi atomskih podmornic. Avtomo¬ bili uporabljajo že najbolj izpopolnjene ben¬ cinske motorje z direktnim vbrizgavanjem goriva. Tudi letala poganjajo reakcijski mo¬ torji z 10 in več tisoč konjskimi močmi. Kaj pa modelarji? Ali si lahko zamislimo motor, ki bo gnal model naše ladje, ali pa bo vgra¬ jen v primeren model vlačilca vlekel naš čoln? V treh nadaljevanjih bomo skušali kar najbolj enostavno razložiti gradnjo pogonske¬ ga motorja, ki je še danes za mnoge ladje in tovarne edini vir energije. To je parni kotel, ki proizvaja običajno vodno paro, ta pa po¬ ganja parni stroj in parno turbino. Morda se vam parni pogon zdi staromo¬ den, čeprav ni, saj tudi najmodernejše atom¬ ske podmornice poganja para. Le-to proizva¬ jajo v posebnih parnih kotlih, ki jih segrevajo s toploto, nastalo v atomskem reaktorju. Torej je parni kotel tudi v dobi atomskih podmornic uporaben. Naš parni kotel je mahna naprava, ki lah¬ ko poganja parni stroj ali parno turbino za moč do '/s KM. Sestavljen je iz parnega valja, imenovanega parojem, ki služi obenem tudi kot rezervoar vode, iz vezne cevi, napajalne cevi, ogrevalnih cevi, odvodne cevi za paro, ki je obenem pregrevalec za vodo, ter iz kurišča z dimnikom. Parni kotel ima prostornino 3 U 1 vode in ogrevno površino 1,2 dm 2 . Izdelan je iz 200 mm dolge cevi premera 75 mm. Valj opremimo z zapornim vijakom, ki je obenem varnostni ventil. V kotel zvrtamo dve luknji premera 16 mm in 8 lukenj premera 10 mm (glej risbo). V 16 mm izvrtini vstavimo' 65 mm dolgo napa¬ jalno cev premera 16 mm. V 10' mm izvrtine na njej in v kotel pa vstavimo ogrevne cevi za vodo. Te cevi so dolge 50 cm. Vse cevi naj bodo po možnosti bakrene. Spoje trdo spajka- mo, po možnosti s svedrom, če to ni mogoče, pa zalijemo spoje z neko drugo trdo spajko. Sedaj vstavimo še podvodno cevko za paro. Pri nameščanju le-te moramo paziti, da sega en del cevi tik pod vrh parnega kotla (paro- jema), drugi del, ki je zavit v obliko dvojne Pentlje, pa služi kot pregrevalec pare in je vstavljen med cevi za segrevanje vode. Tako izdelan parni kotel obratuje s pritiskom pare od 0,5 do 7 atm. Ko doseže pritisk pare 7 at¬ mosfer, naj popusti varnostni ventil, za ka¬ terega uporabimo kar takšnega, kakršen je nameščen na »ekonom loncu«. Pritisk v kot¬ ličku ne sme nikoli prekoračiti 10 atmosfer. Kurišče in ohišje kotlička sta izdelana iz bele pločevine in zakovičena. Pod kotličkom je izrezana odprtina, skozi katero potisnemo pod ogrevne cevi špiritni gorilnik. Za kurje¬ nje lahko uporabimo tudi brikete strjenega alkohola. Gorilnik prižgemo zunaj kurišča in ga postavimo pod cevi za ogrevanje vode šele takrat, ko je kotel napolnjen z vodo do %. Parni kotel ima toliko vode, da lahko obratuje približno pol ure. Nivo vode v kotličku mo¬ ramo med obratovanjem večkrat kontrolirati. Pri delu s parnim kotlom moramo paziti na to, da preden odpremo zaporni vijak, vselej izpustimo paro iz valja. Če tega ne storimo, pride lahko do nesreče (močne opekline). Zelo koristno je tudi, če večkrat preizkusimo var¬ nostni ventil in pregledamo trdo spajkane sti¬ ke cevi. V naslednjih številkah pa si bomo ogledali še izdelavo parne turbine in parnega strojčka, ki sta oba primerna za pogon ladijskih in drugih modelov. Naprava za predvajanje slikanic Naša napravica, ki si jo lahko ogledate na sliki, je pravzaprav podobna diaprojektorju. Vendar pa kaže slike, ki niso narisane kot pri diafilmu na celuloidnem traku, ampak so na¬ slikane na navadnem belem papirju (7), ka¬ kršnega sicer uporabljamo za računske stroje. Slike kajpak narišemo sami, točno nad od¬ prtino, kjer jih vidimo, pa jih nastavljamo s premikanjem ustreznega gumba. Pri tem se nam zdi, kot da bi v resnici gledali diafilm. Preden začnemo z opisom izdelave, povejmo še to, da je najlepše, če našo filmsko slika¬ nico pobarvamo z vodenimi barvicami, vse- 94 SPRETNE ROKE bino, ki sodi k slikam, pa vpišemo pod risbe, ali pa jo med predvajanjem kar pripovedu¬ jemo. Sedaj pa poglejmo, kako si našo napravico enostavno in hitro izdelamo. Za ohišje potrebujemo kartonasto škatlo. Ta naj ima takšno obliko, kot jo kaže slika 1. V ohišje izrežemo odprtino, ki naj bo za pri¬ bližno 2 mm ožja od širine traku, na katerem imamo narisane slikanice. Potrebujemo še dve okrogli palici (4), ki sta za 5 mm daljši od višine škatle ter merita v premeru okoli 6 mm. Kolobarje (2 in 5) izdelamo iz 4 mm debele vezane plošče, v premeru pa merijo 20 mm. Oba spodnja prilepimo na dno škatle, zgornja ^ pa na palico (4). i znanci. Pri opisanih poskusih izjemoma v elja, da dosežemo lepe uspehe s sorazmerno majhnim trudom. Prevajanje toplote Danes si oglejmo nekaj poskusov iz poseb¬ nega področja fizike — iz področja toplote. Izberimo si posebno poglavje, ki ga imenuje¬ mo prevajanje toplote. Najprej pa se nekoliko pobliže seznanimo s teorijo njenega razširja¬ nja, kot bolj učeno lahko imenujemo ta na¬ ravni pojav. Velikokrat ste že slišali besedo toplota, vprašanje pa je, če bi znali povedati, kaj je to? Prav enostavno lahko odgovorimo, da je toplota posebna oblika energije, saj s pomoč¬ jo toplote opravljamo različna dela (spomnite se na parne stroje). Toplota pa se razširja iz enega dela na drugi na tri načine, ki jih vse dobro poznate. Ko držite železno palico nad ognjem, vas bo kar nenadoma speklo v roko, ker je toplota potovala po železu iz bolj vro¬ čega konca na hladnejši kraj. Ta pojav imenu¬ jemo prevajanje toplote in ga v vsakdanjem življenju srečujemo najpogosteje. Drugi način je z mešanjem: gostota tekočine je odvisna od temperature tekočine in zaradi teh razlik v gostoti se prične tekočina gibati iz toplejšega dela k drugemu. To lahko vsak dan opa¬ zujete, ko se kuha kosilo. Poznamo še tretji način, to je sevanje. Kar spomnite se, kako neusmiljeno oddaja sonce svojo toplotno ener¬ gijo v poletnih dneh. Sedaj pa h poskusom. Nič kaj težkega ne bo treba narediti, zato kar pogumno k delu. S prvim poskusom se bomo prepričali, kako različne kovine prevajajo toploto. Vzemite dve palici iz kovine: ena naj bo iz bakra, druga pa iz železa. Obe palici oblijte s tanko plastjo voska in v enakih presledkih pritisnite koščke lesa na vosek, kot kaže slika 1. Z go¬ rilnikom, ali pa kar s petrolejko pričnite se¬ grevati oba notranja konca palic. Kaj ste Slika 1 opazili? 2e po 5 minutah so odpadli vsi ko¬ ščki lesa na bakreni palici, iz železne palice pa le dva. Vidimo torej, da baker dosti hitreje prevaja toploto kot železo. Ako bi ta poskus ponovili še s steklom, bi videli, da je steklo še dosti slabši prevodnik toplote kot železo. 108 FIZIKI Sliki 2 a in 2 b Kovine torej zelo dobro prevajajo toploto. To vam bo pokazal tudi naslednji poskus. Nad plamen plinskega gorilnika postavite gosto bakreno mrežo (slika 2 a). Plamen dobite le pod mrežo, nad. njo pa ne, ker kovinska mre¬ ža hitro odvaja toploto, tako da se gorljivi plini ne morejo vžgati. Če vžgete plin samo zgoraj, dobite iz istega razloga plamen le zgoraj, spodaj pa ne (slika 2 b). To izkoriščajo rudarji pri podzemeljskih svetilkah. Te imajo nad steklenim valjem gosto mrežo. Ako pride rudar s to prižgano svetilko v prostor, kjer so eksplozivni plini, nastane eksplozija samo znotraj mreže in tako rudarja opozori na ne¬ varnost, medtem ko se plini zunaj mreže ne vžgejo. Takšno svetilko poznamo pod imenom Davyeva svetilka. Sedaj si še oglejmo, kako je s tekočinami. Vse tekočine, razen živega srebra, so slabi prevodniki toplote. To se hitro prepričate na ta način, da vržete v vodo košček ledu. Da ne bo splaval na vrh, ga obtežite s svincem (slika 3). S plamenom segrejte posodo točno na sredini. Voda bo na vrhu pričela vreti in bo vrela že nekaj minut, ne da bi se led pri¬ čel topiti. To nam čisto jasno pokaže, da je voda res zelo slab prevodnik toplote. Podobno tudi plini zelo slabo prevajajo toploto. Gotovo ste se že vprašali, zakaj voda tako hitro zavre, če jo segrevamo, saj je vendar slab prevodnik toplote? V tem primeru se voda ne segreje s prevajanjem, temveč z me¬ šanjem. Kako gre to, opazujete lahko sami. V večjo stekleno posodo iz jenskega stekla (saj imate kaj podobnega v kuhinji) nalijte vodo, notri pa natresite majhne koščke piv¬ nika. S plamenom segrevajte dno posode na sredini (slika 4). Koščki pivnika bodo kmalu pričeli krožiti gor in dol. Zakaj? To smo omenili že na začetku, ko smo se pogovarjali, kako se prenaša toplota z mešanjem. KEMIKI 109 Poskusi s klorom Tokrat se bomo seznanili z lastnostmi klo¬ ra, rumenozelenega plina z značilnim vonjem, ki je dvainpolkrat težji od zraka. Ime gotovo poznate. Slišali ste že za kloriranje vode in brali ste o kloru kot bojnem strupu v prvi svetovni vojni. Res, klor je strupen, vendar se ga ne bojte preveč. V našem laboratoriju ga bomo pripravili le v manjših množinah. Da pa vas po poskusih ne bo bolela glava, široko odprite okno. Skoraj odveč je tudi opozorilo, da ne vdihujte klora, ki ga boste pripravili. Kemiki ste in prav gotovo povsod vtikate svoj nos. A tokrat raje ne pretiravajte! Lotimo se dela! Klor bomo pripravili iz sol¬ ne kisline in kalijevega permanganata. Sled¬ njega hranite v domači lekarni kot »hiper- mangan«. Ce ga ne najdete tam, ga kupite v lekarni. Pripravimo si aparaturo, kot jo prikazuje slika. V epruveto nasujmo nekaj ka¬ lijevega permanganata in dolijmo nekaj solne kisline. Takoj opazimo razvijanje plina, ki ga zavohamo. Zamašimo epruveto z zamaškom, ki je opremljen z zavito cevko in uvajajmo plin v epruveto. Zlahka bomo opazili, kako sc epruveta polni s klorom, ki je, kot smo že omenili, rumcnozelcn plin, težji od zraka. Slednjega iz epruvete izpodriva. Preizkusimo naše znanje kemije in napišimo reakcijo, ki je potekla v epruveti: 2 KMnOi + 16 HC1 = 2 KC1 + 2 MnCla + + 5 Ch + 8 HaO Nekaj suhih epruvet bomo napolnili s klo¬ rom, jih zamašili ter shranili za nadaljnje poskuse. Preostali klor pa uvajajmo v epru¬ veto, v kateri je nekaj vode, obarvane z nekaj kapljicami črnila (najbolje črnila za štampilj¬ ke). Črnilo se polagoma razbarva. Klor nam¬ reč barvilo oksidira. Sedaj že razumemo, za¬ kaj ga uporabljajo za beljenje tkanin. Segrejmo snop tankih bakrenih žičk iz starega kabla in jih vroče vtaknimo v epru¬ veto, ki je napolnjena s klorom. Kar never¬ jetno, kaj! Bakrena žica gori v kloru s svetlim Plamenom. Poskusimo še z železnimi opilki, ki jih razžarimo na robu pločevine in jih po¬ lagoma sipljemo v drugo epruveto s klorom. Tudi železo se v kloru vname. Podobno gore v kloru tudi druge kovine, če jih le prej se¬ grejemo. Klor je namreč močno reaktiven element, spaja se z večino drugih elementov in tvori kloride. V tretjo epruveto, ki je na¬ polnjena s klorom, vržemo košček filtrirnega papirja, namočenega v terpentinu. Iz epruvete se prične valiti črn dim. Terpentin je organ¬ ska spojina, ki vsebuje ogljik in vodik. Klor veže vodik, preostali ogljik pa opazimo kot črn dim. Ce epruveto pred tem še malo segre¬ jemo, sc papir, namočen v terpentinu, v kloru celo vname. Sedaj pa poglejmo, kako si lahko klor pri¬ pravimo še na druge načine. Ena možnost je, da v enaki aparaturi kot prej, učinkujemo na klorovo apno s solno kislino. Klorovo apno je kalcijev hipoklorit in obenem klorid s formulo CaClOCl. Dobimo ga v trgovini z barvami. Pri delovanju solne kisline nanj se sprošča klor po enačbi: CaClOCl + 2 HC1 = CaCL + ILO + Cia Druga možnost za pridobivanje klora pa je reakcija med rjavim manganovccm in solno kislino. Kje pa dobimo rjavi manganovcc, bo¬ ste vprašali. Težavo rešimo kaj enostavno. Razdrimo izrabljeno baterijo. Okrog osrednje ogljcne paličice se nahaja v platneni vrečici črn prah, rjavi manganovcc. Ker smo kemiki, ga imenujemo s pravim imenom manganov dioksid MnOz. Dobro ga izperimo z vodo in posušimo na zraku. Nasujmo ga v epruveto in dolijmo solne kisline. Tokrat bomo morali zmes segreti, če hočemo dobiti klor. Brž ko 110 KEMIKI s segrevanjem prenehamo, se preneha tudi iz¬ ločanje klora. Napišimo še reakcijo: MnO s + 4 HC1 = MnCh + Ch + 2 HaO Še en poskus bomo napravili. V epruveto, v katero smo nalili za dva prsta visoko raz¬ redčeno raztopino natrijevega luga, uvajajmo klor. Opazili bomo, da se klor v raztopini raz¬ taplja. Pri raztapljanju nastaja natrijev hipo- klorit NaOCI, ki se v vodi dobro topi. Če ste poskušali napisati enačbo reakcije, vara to ni uspelo kar takoj, saj reakcija ni tako enostav¬ na, kot izgleda na prvi pogled. Poleg natri¬ jevega hipolilorita nastaja tudi natrijev klo¬ rid. Torej: 2 NaOH + Ch = NaOCI + NaCI + HaO Dobljeno raztopino natrijevega hipoklorita razdelimo na več delov. Če sedaj vržemo v posamezne epruvete koščke obarvanih tkanin in papirja, bomo čez nekaj časa opazili, da so se razbarvali. Raztopino natrijevega hipoklo¬ rita uporabljamo v industriji, še posebno v tekstilni, za beljenje. Kako celica sprejema hrano Če hoče celica živeti, mora imeti dovolj hranilnih snovi. Zato celica nenehno nekaj sprejema iz okolja in nekaj oddaja vanj. Ti osnovni procesi v celici so fizikalno-kemične narave. O tem, da so vsa živa bitja zgrajena iz ce¬ lic, ste gotovo že slišali. Kot gradi hišo ne¬ šteto opek, tako gradi višjo rastlino ali žival nešteto živih gradbenih kamnov — celic. Ne¬ kateri najmanjši živi organizmi pa so kar ena sama celica. Oglejmo si celico pobliže! Ob¬ dana je z mrenico, v notranjosti pa ima jedro in protoplazmo, v kateri potekajo vsi življenj¬ ski procesi. Mrenica je tisti del celice, ki ščiti protoplazmo, skoznjo pa prehajajo tudi hra¬ nilne in odpadne snovi. Ko celica sprejema hrano, se srečamo s fizikalnim pojavom, z osmozo. Osmoza je namreč mešanje tekočin z različno koncentracijo skozi propustne mem¬ brane. Pronicanje skozi opne pa traja toliko časa, da se koncentraciji v obeh raztopinah izenačita. Membrane prepuščajo različne sno¬ vi različno. Pa si oglejmo poskus, ki nam bo pokazal, kako sprejema rastlinska celica vod° in v njej raztopljene hranilne snovi. BIOLOGI 111 Na koncu 2 do 3 mm široke in približno % m dolge steklene cevke bomo trdno pri¬ vezali mešiček iz kožice svinjskega mehurja, črevesa ali pa opno, ki jo najdemo v jajcu tik pod lupino (jajce mora biti seveda kuhano). Skozi odprti konec cevi bomo napolnili me¬ šiček s sladkorno raztopino (v 1 dl vode bomo raztopili 10 gramov sladkorja). Nato mešiček potopimo v posodo s čisto vodo in čez čas bomo lahko videli, da se je tekočina v cevki dvignila. Mešiček iz živalske opne lahko pri¬ merjamo s celično mrenico, sladkorno razto¬ pino s celično protoplazmo, vodo v posodi pa z vodo in v njej raztopljenimi hranilnimi snovmi. Ce pa bomo cevko na zgornjem koncu zaprli, se bo dvignila tekočina do vrha in v mešičku bo nastal pritisk, ki ga imenujemo osmotski pritisk. Ta pritisk bo tem večji, čim bolj bo koncentrirana sladkorna raztopina. Osmotski pritisk je značilen za vsako živo celico. trirano sladkorno raztopino, nato pa jo bomo obesili v kozarec s čisto vodo. Čez nekaj ur bomo lahko opazili, da se je tekočina v cevi dvignila. Za izdelavo osmometra lahko uporabimo celo korenje. V koren bomo izvrtali 2 do 2,5 cm globoko luknjo. Paziti moramo, da nam koren ne poči. V luknjo bomo nalili koncen¬ trirano sladkorno raztopino, potem pa koren zaprli z zamaškom, v katerem bo precej dolga steklena cevka. Prav tako kot mešiček iz ži¬ valske opne in stekleničko s pergamentom, bomo tudi koren dali v kozarec s čisto vodo. Počasi bo tudi skozi koren prodirala voda v notranjost, kjer je sladkorna raztopina in te¬ kočina v cevki se bo tudi v tem primeru dvignila. Model skeletnih mišic Takšno pripravo, ki nam pokaže osmotski pritisk, imenujemo osmometer. Še preprosteje pa lahko naredimo osmo¬ meter takole: steklenički, ki ima premer pri¬ bližno 2,5 cm, odrežemo dno. Na spodnjem koncu stekleničke trdno privežemo celofan ali Pergament papir, zgoraj pa jo zapremo z gu- mag^rrrr^aii plutovinastim zamaškom, v kate- i/n) ti5i' 7 <5jj61i 50 cm dolga steklena cevka. V /ijsklenico 'bomo sedaj nalili močno koncen¬ Koščeno in hrustančasto notranje ogrodje vretenčarjev opravlja več nalog: služi za oporo in zaščito, skupaj z mišicami pa omo¬ goča tudi premikanje telesa in njegovih po¬ sameznih delov. Mišice so na kosti pripete s kitami. Kosti same so kot nekakšni vzvodi, ki jih premika ta ali ona mišica. Na roki denimo lahko opa¬ zimo, da ena mišica roko pritegne, druga pa jo iztegne. To pomeni, da delujejo skeletne mišice nasprotno ena drugi. Stvar si lahko ogledamo na modelu, ki si ga izdelamo sami. Izberimo si na primer model roke. Tega bo¬ mo sestavili iz dveh deščic, gumijastega traku, 112 BIOLOGI vrvice,- vijaka z matico in nekaj vijakov z obročki oziroma kljukicami. Deščici nam predstavljata kosti. Debeli sta 5 do 8 mm, široki 5 cm in dolgi 30 cm. Prva deščica je pravokotna. V enega izmed njenih kotov zvrtamo luknjo, skozi katero jo bomo z vijakom in matico gibljivo spojili z drugo deščico. Ta je zaobljena in ima na vsakem koncu luknjico istega premera kot prva de¬ ščica. V robove obeh deščic pritrdimo vijake z obročkom oziroma kljukico, tako kot kažejo slike. Ko smo deščici spojili med seboj z vija¬ kom in matico (kar predstavlja komolčni sklep), speljemo na zgornji strani skozi obroč¬ ke vrvico, ki jo trdno privežemo na zadnjo kljukico spodnje deščice. Iz stare zračnice dvokolesa pa si izrežemo gumijast trak. Tega pritrdimo na spodnjo stran našega modela (glej sliko). Model je s tem narejen. Ce po¬ tegnemo za vrvico, se roka upogne, ko vrvico popustimo, pa se iztegne, oziroma vrne v iz¬ hodni položaj. UDI TEDIiilD IIIIBLIANA - Stari trg 3 telefon 22-629 je pripravil za šolsko leto 1963-64 material in orodje za tehnični pouk v šolah, za modelarje in radioamaterje Opozarjamo vodstva na osemlet¬ nih šolah na naše posebne orodne garniture: © za modelarje © za radioamaterje za splošno tehnično dejavnost Pri obisku v naši trgovini si oglejte bogato izbiro modelarskih garnitur NAGRADNO ŽREBANJE ZA NAROČNIKE »TIM« V LETU 1963/64 1— 25 Tridnevna ekskurzija Ljubljana—Koper—Rovinj—Pula—Reka, z ogledom industrijskih, tehničnih in kulturno zgodovinskih znamenitosti. 26— 50 Enodnevni izlet v Ljubljano z obiskom nuklearnega inštituta »Jožef Stefan-«. 51— 55 Pet poletov z letalom nad Ljubljano in okolico. 56— 70 Praktične nagrade za tehnično in znanstveno dejavnost. 71—100 Enoletna naročnina na revijo »Življenje in tehnika« in »TIM«. 101—150 Enoletna naročnina na revijo »TIM«. »TIM«-ovega nagradnega žrebanja se udeleži vsak naročnik TIM-a, ki bo izpolnil sledeče pogoje: 1. Da bo redno plačeval naročnino in jo v celoti poravnal najkasneje do 15. jan. 1964. 2. Da sestavi iz posameznih izrezkov sliko, ki predstavlja enega največjih slovenskih velikanov težke industrije. KAKO SESTAVITI SLIKO? V devetih zaporednih številkah bodo objavljeni posamezni izrezani deli fotografije. Iz njih boste sestavili omenjeno sliko, ki jo boste poslali uredništvu do 15. maja 1964. Žrebanje bo v Ljubljani 25. maja 1964. Izid žrebanja bo objavljen v 10 št. »TIM«-a. NAGRADNO ŽREBANJE 200 NAGRAD objavljamo Četrtega od de¬ vetih IZREZOV, IZ KATERIH BO¬ STE NA KONCU LETA SESTAVILI SLIKO ENEGA NAJVECJIH SLOVEN¬ SKIH VELIKANOV TEŽKE INDUST¬ RIJE. ŽREB BO DOLOČIL DVE STO DO¬ BITNIKOV NAJRAZNOVRSTNEJSIH NAGRAD. PODROBNEJŠE POJASNI¬ LO BERITE NA DRUGI STRANI OVITKA. IZREŽITE OBJAVLJENI DEL SLIKE IN GA SKRBNO SHRANITE! UREDNIŠTVO TIMA ——I