revija za tehnično in mm

znanstveno dejavnost mladine C

6171  TIM 5

p štnina plačana v gotovini, cena: 2,60 din

■m

HOKUS — POKUS — HOKUS — POKUS — HOK

NEVIDNI KOZAREC

Pokažite gledalcem kovanec, kozarec in časopis. Pokrijte kovanec s prevrnjenim kozar¬
cem. Potem položite čez kozarec časopis in ga pritisnite nanj z vseh strani. Dvignite
časopis skupaj s kozarcem in še enkrat pokažite kovanec. Spet ga pokrijte, potem pa
udarite z dlanjo po kozarcu. Kozarec je izginil kdove kako. V rokah imate prazen časopis.
In kakšna je rešitev trika?

Dvignite kozarec, pokrit s časopisom. Potem približajte roko k robu mize in spustite ko¬
zarec v drugo roko, ki jo že od prej držite pod mizo. Na mizo postavite časopis, saj je
že dobil obliko kozarca, sam kozarec pa hitro skrijte v žep ali predal mize.

NEKDO IZMED

Vukadin Ivkovič

Pred vojno je bil radijski sprejemnik na va¬
si prava redkost. Le najbogatejši vaščani so
si takrat lahko privoščili radio in radijsko
anteno, ki je bila pritrjena na drogu visoko
nad hišo.

Bilo mi je okoli šest let, ko je naš sosed ku¬
pil radijski sprejemnik. Ob nedeljah zvečer
je bila na programu Radia Beograd zabav¬
na oddaja, imenovana »veseli večer«. To je
bila serija humorističnih oddaj, podobna na¬
šim televizijskim humorističnim nadaljevan¬
kam. Redno sem zahajal k sosedu poslušat
to oddajo. V polni sobi je vedno prav zra¬
ven sprejemnika sedel ded Živadin. Imel je
že okoli osemdeset let in tudi nekoliko gluh
je bil. Po vsaki oddaji je ded Živadin za¬
čudeno majal z glavo in nekaj godrnjal
sam vase.

Pa sem ga nekega dne vprašal: »Ded Živa¬
din, ali ne slišiš dobro ali ti oddaja ni všeč,
da tako maješ z glavo in se jeziš?«

»Veš sinko, jaz še kar dobro slišim in tudi
program mi ugaja, le tega ne razumem, ka¬
ko je mogoče stlačiti toliko ljudi, pevcev in
igralcev pa še celo nekakšno kravo v to le¬
po majhno škatlo. Eh, če bi le mogel to ve¬
deti, ne bi majal z glavo, niti ne bi godrnjal.«

Ali veste, dragi bralci, da je bila ta zabavna
pa resnična zgodbica odločilnega pomena

NAS>-►

za izbiro mojega poznejšega poklica? Ko se
danes spominjam deda Živadina, si mislim,
da so njegove preproste besede izražale
zdravo kmečko logiko in filozofijo. Ded ži¬
vadin je že davno umrl. Ni dočakal, da bi
mu razložil, kaj vse je v radijskem sprejem¬
niku in kako dela ta »škatla«. Takrat ni mo¬
gel niti slutiti, da bo razvoj elektronike ne¬
koč omogočil ljudem, da ne bodo samo sli¬
šali, ampak tudi videli izvajalce programa,
vse pevce in igralce pa tudi kravo in še
marsikaj drugega. Spominjajoč se tega, sem
v lanskem letu napisal za TIM serijo član¬
kov o televiziji.

Študij elektronike me je privedel na fakul¬
teto za elektrotehniko v Ljubljani. Kot štu¬
dent sem često obiskoval knjižnico v In¬
stitutu »Jožef Stefan«. Tako sem spoznal
institut, njegove ljudi in njihovo delo. Tu
sem se tudi zaposlil, šele v tem okolju
sem našel svoj svet — svet elektronike.
Povabilo tovariša Mehore, takratnega ured¬
nika TIM-a, k sodelovanju, sem z veseljem
sprejel. Takrat nisem pomislil, kako težko
in odgovorno delo je pisati za revijo takš¬
ne vsebine.

Razvoj tehnike, zlasti tehnologije, nam je
omogočil spoznanje transistorskega radij¬
skega sprejemnika. Imamo tudi televizijski

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE

Izdaja Tehniška založba Slovenije — Ureja uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Kralj, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Tončka Zupančič, odgovorna
urednica Anka Vesel, oblikovanje in tehnično urejevanje Vasja Kovačič. TIM izhaja 10 krat letno.
Letna naročnina 26 din, posamezna štev. 2,60 din. Revijo naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi
pot 6, pp 541-X. Tekoči račun 501-3-156/3 — Revijo tiska tiskarna Kočevski tisk, Kočevje.

TIM 193

sprejemnik. Po zaslugi satelita, TV sprejem¬
nika in radijskih zvez smo videli prve kora¬
ke človeka na Luni. Danes gledamo slike z
Marsa. Vse to vas zanima in radi bi tudi
v TIM-u kaj brali o tem. Verjemite, dragi
bralci, da-tudi mi isto želimo, toda — kljub
obilici spisov in slik s tega področja ni
vedno lahko izbrati tisto, kar je za vas za¬
nimivo in hkrati koristno. Čeprav na seji
uredniškega odbora pregledamo vse prispev¬
ke za TIM, se vendarle zgodi, da nam »uide«
kak članek, od katerega morda nimate mno¬
go koristi. Avtor se, kot pravimo, razpiše
in svetuje to in ono za praktično delo, pri

prilagoditi vašim dejanskim možnostim. Kot
ste videli oziroma brali, je celotna gradnja
radijskih sprejemnikov in drugih aparatur
zasnovana na sistemu »TN«. »TN« sistem
predstavlja malo šolo elektronike. V tem si¬
stemu so navedena področja, iz katerih gra¬
dimo priprave v »TN« sistemu. Za tiste ama¬
terje, ki jim ta sistem ne ustreza, razvija¬
mo vzporedno naš »TIM« sistem. Material¬
no osnovo za vse te in še mnoge druge iz¬
delke in konstrukcije predstavlja osnovni
komplet delov, ki ga izdeluje Radio klub
»Nikola Tesla« v Beogradu. Te komplete bo¬
ste lahko naročali prek Mladega tehnika v

tem pa včasih pozabi na vaše dejanske mož¬
nosti, posebno na možnosti tistih, ki žive
daleč proč od večjih mest. članek z zanima¬
njem preberete, ko pa želite predmet iz¬
delati, se začno »Tantalove muke«. Materia¬
la ni, ali pa je na voljo material, ki vam ne
ustreza. Za potrebe amaterjev se naša in¬
dustrija in trgovina še vedno premalo zani¬
mata. Posledica: namesto bodočega radio¬
amaterja — neuresničene sanje.

O tem sem mnogo razmišljal in sklenil se¬
rijo člankov v rubriki »Mladi radioamater«

Ljubljani. Na ta način bomo lahko rešili
problem materiala in omogočili amaterjem
neprekinjeno gradnjo sprejemnikov in dru¬
gih elektronskih priprav.

Dragi bralci! Želim, da bi naša radijska in¬
dustrija razumela vaše potrebe in da bi čim-
prej poslala svoje proizvode ustreznim trgo¬
vinam. Trgovina pa naj bi končno razumela,
da pomenijo mladi potrošniki amaterji po¬
membno kupno silo.

In moj konjiček? Avtomatika. Avtomat pov¬
sod, kjer lahko osvobodi človeka.

TIM 194

PRVI KORAKI

Tončka Zupančič

Otroci danes že toliko veste o električnem
toku, da bo komaj še koga zanimal tak na¬
slov. Gotovo pa ste mnogi razmišljali o
njem to jesen, ko ste zvečer sedeli ob sve¬
či, brez večerje, brez zvokov iz radijskega
sprejemnika in brez televizijskega progra¬
ma. življenje se je skoraj ustavilo, ker je
zmanjkalo električnega toka! Še Mihcu ni
bilo prav, da je tema, čeprav se električne¬
ga toka močno boji. Povprašajte ga, odkod
tak strah, pa vam bo pokazal dlan, polno
brazgotin. Komaj so mu takrat rešili živ¬
ljenje, ko so ga nezavestnega pripeljali v
bolnico. Ožgano roko so mu kar šestkrat
krpali, da sedaj z njo lahko zopet piše.

Tako hitro se je zgodilo. V roki je držal te¬
levizijsko anteno, mlajši bratec pa jo je
priključil v električno napeljavo, namesto v
vtičnico za anteno. Seveda, bratec je bil še
majhen, ni znal brati in tudi tega ni vedel,
da antena ni porabnik električnega toka in
zato ne sodi na električni priključek. Otroci
se smejo igrati z električno železnico in av¬
tomobilčki, ki jih poganja tok iz baterije.
Vem, da ste takoj pomislili: kaj ni tudi to
električni tok? Mar je med tokom v hišni
napeljavi in tokom iz baterij kakšna razlika?
Želim, da bi po branju tega sestavka te raz¬
like dobro poznali. Pa primerjajmo za zače¬
tek reko in potoček.

Reka Soča ima globoko in široko strugo. Po
njeni strugi teče mnogo vode. Jakost njene¬
ga vodnega toka bi lahko gnala mnogo mlin¬
skih koles. Če bi hotel Mihec na bregu
Soče postaviti svoj mlinček iz leskovih vej,
bi ga vodni tok polomil in odnesel. Prav ve¬
selo pa se njegov mlinček vrti v majhnem
po^)čku za hišo. Po ozkem jarku teče tu

Velika žarnica potrebuje večjo jakost toka

TIM 195

Majhna žarnica potrebuje električni tok majhne
jakosti

Tok večje jakosti žarilno nitko stali. Žarnica
pregori

malo vode. Pravimo, da je jakost tega vod¬
nega toka majhna.

Mihec pa svojega mlinčka ni postavil na
ravnem delu travnika, ampak na pobočju.
Pravimo, da ima voda večjo moč, če teče z
višjega mesta na nižje. In res se je Mihčev
mlinček na pobočju hitreje vrtel. Tudi S§>ča
ima v zgornjem delu hitrejši tok, saj je gor¬
ska reka in teče z gora v nižine. Ko opazu¬
jemo njen hitri vodni tok, se nam zdi, da je
zgoraj nekje pri izviru skrita močna črpalka,
ki potiska vodo v dolino. Da, reka in poto¬
ček imata svoj izvir, tako ga ima tudi elek¬
trični tok. Izvor električnega toka za hišno
napeljavo je v elektrarni. V elektrarnah
stoje stroji, katerim pravimo generatorji.
Generatorji so kot velikanske črpalke, ki
potiskajo po žicah električni tok. Čim večje

Generator — izvor visoke napetosti
Baterija — izvor nizke napetosti

so »črpalke«, tem večja je napetost v ži¬
cah. Kadar je napetost večja, tok laže in hi¬
treje teče, kakor teče tudi reka hitreje in
laže s hriba v dolino.

V hišni napeljavi je napetost sicer manjša
kot v daljnovodu, vendar za nas še vedno
smrtno nevarna. Mihca je rešilo samo to,
da je med padcem izpulil anteno in s tem
prekinil električni tok. Vse žice — vodniki
v stanovanju, stikala in vtičnice — so »oble¬
čeni« v material, po katerem električni tok
ne teče. Pravimo, da so izolirane.

Sedaj pa najvažnejše: otroci naj vedno upo¬
rabljajo le baterijo, ki je izvor nizkih nape¬
tosti. Skozi žarnico ali majhen elektromo-
torček potiska baterija le šibek tok, ki ima
majhno moč.

Naš izdelek bo majhna žepna svetilka.

Potrebujemo: okroglo baterijo, žarnico, dve pe¬
di dolgo izolirano bakreno žico, list papirja in
selotejp.

Pazite: Baterije in žarnice imajo posebno ozna¬
ko: črko V, kar je okrajšava za besedico volt,
ki je enota za napetost. Številka zraven pove,
na kateri piše 3 V, baterijo pa z oznako 1,5 V,
kolikšno napetost oddaja baterija in kolikšno
žarnica lahko sprejme. Obe morata imeti torej
pred črko V enako številko. Če imate žarnico,
boste v papir zavili dve bateriji, postavljeni dru¬
go na drugo.

T. Žici na obeh koncih odstranite prevleko —
izolacijo.

2. Zgornji konec zavijte ob navojih žarnice, na¬
pravite kaveljček in na drugem koncu žico
nekajkrat zakrivite.

3. Žico in baterijo zavijete v papir, spodaj in
zgoraj cevko zaprete in prelepite s selotej¬
pom.

S pritiskom na kaveljček se bo žarnica dotakni¬
la baterije, tok bo stekel in žarnica bo svetila.

TIM 196

MLADI#-» z

* MODELARJI

NAVIGA 71

Jernej Bohm (nadaljevanje in konec)

Začetek ni obetal nič dobrega, kar dvakrat
se je pri startanju vnel HP motor. Posebno
drugi »požar« je bil silovit. K sreči ni bilo
posledic. Nerodno je bilo tudi to, da kljub
vztrajnemu zaganjanju motor ni in ni hotel
delovati. Zato se je Peter odločil, da v tem
razredu ne starta in se bo zato bolje pri¬
pravil na start v F1-V5. In prav ta odločitev
se mu je pozneje bogato obrestovala. Bilo
je dovolj časa, da se pripraviva in kar ko¬
maj sva pričakovala poziv na start.

Asistiram. Motor takoj začne delovati in
kar potruditi se moram, da zadržim model,
ki se mi trga iz rok. Na Petrov znak ga iz¬
pustim. Opazujem vožnjo, ki je tokrat te¬
koča, brez nerodnih vijug, ki vozniku včasih
rade ponagajajo. Tudi konec vožnje je" ime¬
niten. Ko izveva za čas 27,0 sekund (torej
nov državni rekord v tem razredu), je Peter
seveda nezadovoljen s svojo vožnjo (ta naj
bi bila grozna) in z (nemogočim) delovanjem
motorja. Toda na obraz se mu prikrade za¬
dovoljstvo, tisto, ki človeka spreleti takrat,
ko mu kaj uspe. Petru pa je to še posebno
težko skriti in zakaj potem ne bi bili veseli
uspeha še drugi.

»Odpre« se prav tako Janu, ko v razredu
F1-E30 doseže svoj osebni rekord, še en¬
krat se izkaže Peter, ki tudi izboljša svoj
rekord v »30 vvattni« konkurenci. Serijo do¬
brih rezultatov v tem razredu sem začel
pravzaprav jaz z letos najboljšim časom
55,7 sekunde, ki je le nekaj slabši od dr¬
žavnega rekorda, doseženega pred dvema
letoma v Bolgariji s pomočjo solnih celic.
Uspeh tega dne pa bi bil lahko še večji, ko
bi Janu ali meni uspelo popraviti še (sicer
dober) rezultat v spretnostni vožnji, sam pa
sem morda le preveč tvegal. Lahko bi re¬

kel, da nam je uspelo doseči tisto, kar re¬
alno zmoremo, pa vendar v jugoslovanskem
merilu odlični rezultati ne pomenijo nič po¬
sebnega v evropskem kriteriju.

Običaj je, da je kak večer med evropskim
prvenstvom rezerviran za beneško noč. če¬
prav to ne sodi med uradno prvenstvo, se
nekatere skupine še posebej potrudijo, ču¬
dovit je pogled na razsvetljene makete naj¬
različnejših ladij, s katerih se poganjajo
proti zvezdnemu nebu številne raznobarv¬
ne rakete. Tu pa tam se s kake »luksuzne
potniške ladje« sliši celo prijetna glasba ...
Tako kot vse te dni, tudi nedeljsko jutro
postreže s soncem in termometer nam ne
obeta nič kaj prijetne vožnje. Toda na pot
ne pojdemo tako kmalu, odločimo se nam¬
reč, da si ogledamo vsaj del tekmovanja v
razredih FSR. Proga se tu razlikuje od ti¬
stih, ki smo jih vajeni. Ima obliko petero-
kotnika z enim ostrim kotom. Istočasno
lahko starta tudi do šest tekmovalcev z na¬
logo, da v pol ure modeli prevozijo čim več
krogov. Pri tem morajo upoštevati določena
pravila: o pravilnem prehitevanju, kako
ravnati pri okvari na modelu, ipd. Torej iz¬
redno dinamično tekmovanje. Mehaniki
imajo polne roke dela, kdaj pa kdaj pa se
kdo požene v vodo kar v obleki po svoj
model, ki se je ustavil nekje na progi, če¬
prav bi lahko za to uporabil pripravljen »re¬
ševalni« čoln.

Na žalost pa nas čaka še dolga pot in toč¬
no ob 12. uri odrinemo proti domu. Ena¬
komerno tečejo kilometri in prav nič poseb¬
nega se nam ne pripeti. Morda smo imeli
le malo več težav pri Iskanju prave poti
skozi večja mesta. Najbolj pa sem ga polo¬
mil seveda prav jaz, ko sem pri Stuttgartu
zavil proti Baslu. V Ljubljano pa smo kljub
temu prišli.

Nepošteno bi ravnal, če ne bi popravil vti¬
sa o prvenstvu, ki sem ga zapisal na za¬
četku. Tako je pač, da skoraj vsak začetek

TIM 197

spremljajo spodrsljaji. Te pa se vedno la¬
hko opraviči, če niso namerni in če ne vpli¬
vajo na dogajanja. Pa vseeno bi se lahko
ali pa kar morali odgovorni malo bolje po¬
svetiti tudi vsem tistim drobnim malenko¬
stim, ki narede katerokoli tekmovanje pri¬
jetno, bolj privlačno ali vsaj zanimivejše.
Slednje sem zapisal zato, da opozorim nas
same, da bi organizirali in izvedli evropsko
prvenstvo za jadrnice v letu 1972, ki bo v
Portorožu, tako, kot bi želeli.

Težave z radijsko napravo, sicer pa italijanska
novost v razredu FSR 35

Zmagovalec v razredu F1-V2.5. Njegov lastnik je
B. Charpentier iz Francije (19,4 sek.)

Samo drugi: Nevio Merlotti (Italija), F1-V15 in
15,4 sekunde

„SKAT”

Mirko Klanjšček

»Skat« je radijsko vodeni brodarski model.
Vanj lahko vgradimo eksplozijski motor od
0,8 do 1,7 ccm. Po NAVIGA pravilniku spa¬
da v kategorijo F3-V motornih čolnov.
Lansko leto sem s tem modelom dosegel
zelo dober uspeh na republiškem prvenstvu,
ki je bilo na Šobcu pri Bledu. V prvotni na¬
črt sem vnesel še nekatere izboljšave, ki
jih sedaj podajam v prepričanju, da bodo
koristne.

V načrtu vas preseneča tunel okoli prope¬
lerja, ki služi namesto krmila. Izumil ga je
leta 1933 Nemec Kort. Tunel poveča izko¬
ristek propelerja do 20 %.

V načrtu sta naklonski kot pogonske osi in
premer tunela prirejena za propeler preme¬
ra 30 mm. Pri uporabi motorja nad 0,8 ccm
je potrebno preurediti tunel ter naklonski
kot osi in nosilcev motorja za propeler pre¬
mera 35 mm.

Tunel se premika v navpični osi in s tem
usmerja curek vode za propelerjem. Obra¬
čanje modela je spričo tega učinkovitejše.
Letvi L2 pomagata nositi čoln, ko drsi po
vodi. *Zaradi nagiba reber in sile teže mo¬
del razriva vodo vstran. Ker letvi L2 od¬
rinjeno vodo usmerjata navzdol, deluje na¬
sprotna sila navzgor. Energijo, ki je razri-
nila vodo, smo s temi letvami v kar naj¬
večji meri uporabili za dviganje modela. Ta¬
ko model hitro zaglisira in prej doseže naj¬
večjo hitrost.

V načrtu so vrisana vsa rebra (R5 v celoti,
druga pa samo na pol), stranski ris in tlo¬
ris. Nosilce motorja, ki so med rebrom R1
in R2, moramo prilagoditi motorju, ki ga
nameravamo vgraditi. Prav tako moramo pri¬
lagoditi nosilno ploskev servomotorjev, ki
jo namestimo med R3 in R4. Zgornji del tlo¬
risa kaže pogled na model od zgoraj, spod¬
nji pa tloris dna z izrezom na pramcu.

Še nekaj pripomb o pripravah za delo. Za
lepljenje bomo uporabljali le proti vodi od¬
porno lepilo, kajti zaradi močnih vibracij,
ki jih povzroča motor, lak kaj hitro razpoka,
voda pa razmoči lepilo. To je nevarno zla¬
sti za nosilce motorja in pramec.

TIM 198

izdelava. Najprej izrežemo iz trimilimetrske
vezane plošče (še bolj uporabna je 2,5 le¬
talska) vsa rebra in ogledalo R5. Rebro R2
izžagamo samo tam, kjer je narisana nepre¬
kinjena črta, ker srednji del še potrebuje¬
mo. Zgladimo robove na pravšnji naklonski
kot in obdelamo utore za letvi L1.

Nato prerišemo dno na 0,8—1,0 mm debe¬
lo letalsko vezano ploščo. V načrtu je nari¬
sana le polovica dna, zato moramo preko¬
pirati še drugo polovico. Posebej pazite, da
je smer rasti lesa vzdolžna glede na sime-
tralo dna. Nato dno izrežemo, seveda iz
enega kosa, in z izrezom na pramcu. Le-te-
ga moramo izrezati in obdelati zelo skrbno
in natančno, kajti sleherna površnost bo po¬
vzročila močan premik pramca navzgor ali
navzdol. To bistveno vpliva na plovne last¬
nosti modela. Iz trimilimetrske balse izre¬
žemo še L2 in ju prilepimo na ustrezni me¬
sti.

Šele tedaj, ko je lepilo suho, z žico kar sko¬
zi dno tako zvežemo pramec, da se robova
izreza združita. S tem se pramec sam vzdi¬
gne. Z notranje strani položimo vzdolžno v
pramec 2 cm širok in 10 cm dolg svilen trak
ali trak iz platna ter vse dobro zlepimo, če
to ne bo takoj uspelo, nikar ne obupajte,
temveč poskusite še enkrat.

Za nadaljnje delo potrebujemo ravno, vsaj
30 cm dolgo in 10 cm široko iverko, debe¬
lejšo od 10 mm. Nanjo narišemo srednjico
in razdaljo med rebri. Centimeter od kon¬
ca iverke naj bo prvo rebro R1.

Rebra zalepimo na iverko v pravilnih med¬
sebojnih razdaljah, tako da spodnji del re¬
ber gleda navzgor. V utore na rebrih zale¬
pimo letvi L2. Model nam bo stal zdaj po¬
polnoma ravno. Ko se lepilo posuši, še en¬
krat pregledamo, če smo rebra pravilno
zbrusili. Morebitne netočnosti popravimo
bodisi z raskavcem, ali pa prilepimo košček
furnirja. Ko so rebra pripravljena, jih nama¬
žemo z lepilom tam, kjer bomo nanje pri¬
tisnili dno. Paziti moramo, da dno položimo
pravilno, tako kot je v načrtu, da res sloni
v vseh rebrih. Pri tem si lahko pomagamo
z bucikami in ščipalkami.

Ko je lepilo suho, odstranimo bucike in šči¬
palke ter žico iz pramca, zbrusimo stranske
robove, da so docela ravni. Nato med re¬
bra R3 in R4 ter med R4 in R5 vstavimo
in zalepimo kose trimilimetrske balse ali
vezane plošče, označene s K1 in K2. Ko se

lepilo dobro posuši, rebra pazljivo odtrgamo
od iverke, saj je model že dovolj trden.

Z načrta prerišemo palubo P1 in pokrov P2
ter ju izžagamo. Robove palube natančno
obdelamo z raskavcem, ker jih pozneje ne
moremo več. Nanjo prilepimo še letvi L3
in L4 ter vse skupaj prilepimo na model.
Iz delov P2, L5 in L6 zlepimo pokrov, pri
tem pa pazimo, da ne bo pretesen ali pa
preohlapen. Z raskavcem obdelamo poševni
ploskvi modela in ju obložimo z vezano plo¬
ščo debeline 0,8—1,0 mm. Nato prilepimo
na pramcu še trikotnik iz istega materiala.
Valobran V1 in V2 izdelamo iz enake veza¬
ne plošče. V1 prilepimo na R1, V2 pa sega
ob L1 navpično do dna. Tako ustvarimo v
pramcu in levo in desno od motorja zračne
komore, zaradi katerih je čoln nepotopljiv.
Os motorja sega od R3 do tunela. Paziti
moramo, da bo vrh lopatice propelerja toč¬
no pod navpično osjo tunela, kajti sicer se
bo pri obračanju tunela propeler drgnil ob
njegove stene.

Krilce P3 izdelamo iz medeninaste pločevi¬
ne, najboljša je hladno valjana, debeline
0,6 mm. Z ostrim nožem zarežemo v dno za¬
rezo, skozi katero potisnemo krilce. Pri tem
pazimo, da ne spremenimo oblike dna, če
pa bo zareza preozka, se bo dno izbočilo.
Krilce z notranje strani zalepimo.

Krmilni mehanizem izdelamo enako kot pri
drugih radijsko vodenih modelih, le da kr¬
milo zamenjamo s tunelom. Tunel je cev s
premerom 32 mm in dolžino 25 mm. Napra¬
vimo jo sami iz pločevine, ki smo jo paz¬
ljivo zakrivili in zaspajkali.

Vhodno cev za hlajenje motorja namestimo
za tunelom. Curek mora potiskati vodo va¬
njo. Primerna je medeninasta cevka prazne¬
ga kemičnega svinčnika.

Izbrusiti moramo še letvi L2, kot kaže ski¬
ca 1. Potrebno krivino dobimo, če okoli va¬
lja s premerom 32 mm ovijemo raskavec in
potem odbrusimo odvečni del letve.

Model je zdaj pripravljen za prvo lakiranje
z nitrolakom v razmerju 50 : 50, kitanje z
nitrokitom za lopatico in dokončno lakira¬
nje. Pri uporabi motorja na gorivo, ki vse¬
buje metanol, je potrebno zaščititi model z
bolj obstojnimi laki. V tem primeru uporab¬
ljamo lake, kot je »Kunstharz« oziroma par¬
ketni lak »Ideal«. S tem preprečimo, da bi
metanol razjedel površino.

(Načrt objavljamo v prilogi) MIRČ

TIM 199

LETEČI MINISTER

* /

Tone Pavlovčič

Japonsko letalstvo je bilo vedno velika ne¬
znanka za Evropo in zato smo včasih le s
težavo dobili skice ali podatke o japonskih
letalih. Vsi tisti, ki zbirate skice in slike le¬
tal, nam boste gotovo hvaležni za te po¬
datke japonskega lovskega letala iz druge
svetovne vojne.

Tovarna Kavvasaki je pričela takoj ob začet¬
ku vojne s konstrukcijo lovskega letala, ka¬
teremu je dala oznako Ki.44 »Shoki«
(Vrag). Leta 1940 so poleteli prvi prototipi
teh letal in kljub temu, da je bilo letalo
enakovredno takrat najmočnejšemu lovske¬
mu letalu Messerschmidt 109 E, japonski le¬
talci z njim niso bili zadovoljni. Ki.44 je bil

interceptor (prestrezalec) in njegove pred¬
nosti so bile v veliki hitrosti pri poletanju
in pristajanju, toda pilotom to ni bilo všeč.
Šele v borbah so pričeli spoštovati ostale
lastnosti letala, ki je lahko izredno hitro
menjavalo višino in je čudovito lepo pikira-
lo. Vse te čudovite lastnosti je imelo zaradi
14-valjnega zvezdastega motorja znamke
Nakajima Ha 109 z močjo 1520 KM, ki je
omogočal letalu hitrost 610 km na uro.
Letala so pričeli izdelovati v velikih seri¬
jah, in pod oznako Ki. 44-2 b so sodelo¬
vala skoraj v vseh zračnih borbah na ja¬
ponskem nebu. Zaradi njegove čokate obli¬
ke so ga ameriški zavezniki krstili z imenom

TIM 200

malega čokatega japonskega prvega mini¬
stra: »Tojo«. Potem so ga vsi po vrsti pri¬
čeli imenovati kratkomalo leteči minister.

Letalo, oboroženo s štirimi strojnicami ka¬
libra 12,7 mm ali pa z dvema strojnicama
12,7 mm in z dvema topovoma po 20 mm,
je bilo strah in trepet letečih super trdnjav
B-29.

Največji uspeh je v letu 1945 zabeležila
mala eskadrila letal Ki. 44, ko je sestrelila
10 bombnikov B-29; 8 od teh letal so po¬
končali z orožjem, 2 pa na samomorilski

način, ko so se piloti z letalom vred zaleteli
v težke bombnike.

Letalo svetlozelene barve je imelo pred ka¬
bino črn pas, na boku in krilih pa veliko
rdečo piko in na trupu pred repom tri rde¬
če črte.

Karakteristika letala:

Tip

namen

motor

oborožitev

hitrost
avtonomija
razpon kril
dolžina
površina kril
teža praznega
letala
teža

ob poletu

Ki. 44-2 b »Shoki«
lovec interceptor, lovec
bombarder

Nakajima Ha. 109, 14 valjev,
1520 KM, zvezda
4 strojnice 12,7 mm in dve
bombi po 100 kg
610 km/h na višini 5500 m
800 km z rezervo 20 minut
9,45 m
9 m

14,92 m 2
2100 kg
2800 kg

VODNJAK NA VRETENO

Drago Mehora

Slikoviti stari vodnjaki z vretenom in gonil¬
nim kolesom so še tu in tam ohranjeni po
kmečkih dvoriščih. Nekateri še vedno slu¬
žijo svojemu namenu, drugi pa počasi pro¬
padajo, ker jih je izpodrinil vodovod. Kmeč¬
ki vodnjaki so bili največkrat iz lesa, po
grajskih dvoriščih pa vidimo še danes umet¬
niško izdelane vodnjake iz klesanega kam¬
na, s kovanimi zaščitnimi mrežami in lepo
oblikovanimi stebri. Za našo preprosto ma¬
keto, ki naj bo v okras v stanovanju, bomo
rabili le les in malo papirja.

Najprej si naredimo podstavek. Zanj vzemite
vsaj pol centimetra debelo, ravno in gladko
deščico, lahko tudi debeljšo vezano ploščo.
Točno na označeni mesti vžagajte obe od¬
prtini, v kateri boste pozneje vsadili in vle-
pili oba stebra.

Za obod vodnjaka uporabite tanjši karton
ali močan risalni papir. Obod zlepite, za¬
pognite zobce in ga prilepite na podstavek
točno v sredino med obe odprtini. Na gor¬
nji rob oboda prilepimo obroč iz debelejše
vezane plošče, ki služi za postavljanje ve¬

dra. Izžagajte ga natančno po načrtu. V oba
stebra vžagajte utore približno do ene tret¬
jine debeline, prav tako pa tudi v obe preč¬
ki, ki podpirata streho. Ko ste prečna tra-
miča vlepili v stebra, lahko oba stebra po¬
stavite v odprtini v podstavku, tesno ob
obod vodnjaka in v zarezi na vodnjakovem
obroču. Stebra naj bosta prilepljena na obod
in v zarezi. Tako bosta prav čvrsto stala. Še
pred postavitvijo izvrtajte v stebra luknjici
za os vretena.

Če si ogledate maketo kozolca v prvi šte¬
vilki TIMa, boste videli, da je streha našega
vodnjaka prav tako narejena. No, streha
pride nazadnje na vrsto, čeprav si jo lahko
že prej izdelate. Hkrati s postavitvijo ste¬
brov vstavite še vreteno, ki ste ga izdelali
iz kosa okrogle stružene paličice. Na daljši
del osi, ki gleda skozi steber, nataknite in
zalepite gonilno kolo, v katero ste zabili in
zalepili pogonsko ročico.

Vrha stebrov sta prirezana v kotu 45°, prav
tako pa tudi konca obeh prečnih tramičev.
Med vrha stebrov vlepite še slemenski tra-

TIM 201


_7\j\AAAAAAAAA7VAAAAAAAAAA

770

70

U-)


/T\

54

750

47

70

vr

tx

TIM 202

mič. Izdelan mora biti iz letvice ki ima na¬
tančno kvadratni presek. Stranici slemenske
letvice in prirezani ploskvi stebrov in preč¬
nih tramičev morajo biti na vsaki strani v
isti ravnini. Le tako se bo streha lepo pri¬
legala in tudi dobro držala.

Na ostrešje nalepite najprej pravokoten in
po sredini upognjen kos tankega kartona
rjavosive barve. Ta kos meri 10x8  cm.
Nanj boste tako kot pri kozolcu nalepili na¬
rezane deščice iz smrekovega lesa. Deščice
segajo na eni strani strehe malo čez vrh
slemena in so zato tudi malo daljše. Daljše
deščice naj bodo dolge 45 mm, krajše de¬
ščice pa 42 mm.

SESTAVNI DELI

Vse lesene dele pobarvajte s sivorjavo luž¬
no barvo. Vsakršno lakiranje je odveč. Kot
lepilo uporabite eno od sodobnih sintetičnih
lepil za les, prav tako dobro pa bo služil
tudi topel mizarski klej. Maketa ne potrebu¬
je nikakih žebljičkov ali vijakov.

Na koncu poskrbimo še za vedro. Načrta
vedra vam nismo narisali, ker menimo, da
ga boste prav lahko sami urezali in zlepili.
Najlepše bi bilo vedro iz tanke pločevine.
Dno je treba na obod prispajkati. Kdor te¬
mu ne bi bil kos, naj ga zlepi iz risalnega
papirja in pobarva v sivomodrem tonu. Ro¬
čaj je v vsakem primeru iz koščka žice.
Vedrce privežite na vreteno z daljšim ko¬
som vrvice ali z drobno verižico.

LANSIRNA RAMPA

Rasto Snoj

Z lansirno rampo boste lahko lansirali ra¬
kete in raketoplane. Če hočete zmeriti vi¬
šino poleta rakete, nujno potrebujete lan¬
sirno rampo, katere načrt objavljamo. Za iz¬
delavo je dokaj lahka. Potrebovali boste:
les debeline 1 cm, les debeline 3 cm, kovin¬
sko palico premera 5 mm, dolžine od 1 m
do 1,30 m in kovinsko palico, debeline 15
mm oziroma 10 mm, ki je na koncu »ošilje¬
na«, ter nekaj selotejpa in papirja, lepilo
in seveda modelarsko orodje.

Najprej v trgovini z železnino kupite del 1
— kovinski valj debeline 5 mm, dolžine od
100 do 130 cm. Del 3 izžagajte iz lesa de¬

beline 1 cm po merah na načrtu. Na robovih
ga obrusite z raskavcem. Na sredini 3 cm
od spodnjega roba zvrtajte s svedrom od¬
prtino, ki ima premer za 1 mm manjši od
premera vijaka (od M5 do M10). Prav tako
zvrtajte na zgornji ploskvi v sredini odprti¬
no premera 4,5 mm, ki naj bo globoka 45
mm. Del 2 napravite iz lesa debeline 1 cm,
ki mu v sredini napravite odprtino preme¬
ra 4,5 mm. Vse robove dobro zbrusite z
raskavcem. Del 2 ima obliko kvadrata. No¬
silec vsega pa je del 4. Naredite ga iz le¬
sa debeline 3 cm, 4 cm od spodnjega in le¬
vega roba (načrt) napravite s svedrom od-

TIM 203

TIM 204

prtino, ki ima premer za 1 mm manjši od
premera vijaka. Na zgornji in spodnji plo¬
skvi pa boste izvrtali odprtino premera 9,5
mm, ki leži na sredini, 3 cm od desnega ro¬
ba. Sedaj vse robove dobro zbrusite z ras-
kavcem. Iz kovinske palice debeline 15 mm
boste napravili del 5. Najbrž ne znate ob¬
delovati kovin, zato jo nesite k nekomu, ki
je v tej stroki doma. Obdela naj vam jo ta
ko, kot vidite na načrtu. Če bi imeli kovin¬
sko palico iste debeline, ki bi na vrhu imela
navoje, bi jo lahko pričvrstili s krilno ma¬
tico, vendar bi v tem primeru morali spre¬
meniti mere.

Da bi rampo lahko brez težav zabodli v tla,
morate spodnji del dela 5 še priostriti. Se¬
daj napravite še kotomere. Kotomer »B«
napravite iz papirja in nanj narišite kote
(kot 90 stopinj je na načrtu tudi naznačen).
Kotomera D zaradi večje preglednosti ni na
načrtu. Naredite ga enako kot prejšnjega.
Kotomer C pa nam omogoča, da izmerimo
kot lansiranja. Ima razpon 180 stopinj. Na¬
redite ga iz papirja. Sedaj napravite še dve
svinčnici, in sicer iz vrvice in iz koščka
svinca, ki ga privežete na vrvico. Potrebu¬
jete tudi dva klinčka, lahko sta tudi žeblja.

Najprej zabodete del 1 v del 3. Nato natak¬
nete na del 1 še podložno ploščo (2), in si¬
cer do dela 3. Če se podložna plošča pre¬
mika, jo na del 3 zalepite. Sedaj prilepite na
nosilec rampe kotomer C, potem pa še B
in D. Slednji ni naznačen na načrtu, prile¬
pite pa ga enako kot kotomer B, in sicer na
ploskev X. Da boste na kotomera B in D
lahko nataknili svinčnico, ki se mora prosto
premikati, morate v vrh kotomera zabiti že¬
belj. Skozi odprtino v delu 4 potegnete vijak
dolžine 5 cm. Nato na vijak nataknete že
sestavljene dele 1, 2, 3. Sedaj to pričvr¬
stite s krilno matico. Del 5 vtaknete skozi
odprtino premera 10 mm, ki je na delu 4,
kakor je prikazano na načrtu. Na zgornjem
koncu okrog dela 5 ovijte še plast selotej¬
pa (A), ki preprečuje, da bi ta del padel na¬
zaj skozi odprtino.

Ko hočete izstreliti raketo ali raketoplan,
boste morali najprej rampo zapičiti v tla.
Stati mora tako, da svinčnici na kotomerih
B in D kažeta 90 stopinj. Ko vam je to uspe¬
lo, naravnate na zaželeni kot še premični
del rampe. Kot boste lahko odčitali s kazal¬
cem E (ukrivljeni žebelj, pribit v del 3).

JADRALNI
MODEL A-1

Peter Burkeljc

Načrt jadralnega modela kategorije A-1 mo¬
ra ustrezati naslednjim tekmovalnim pred¬
pisom: površina krila in vodoravnega repa
sme obsegati največ 19 dm 2 , minimalna te¬
ža je 230 g.

Ker je to tekmovalni model, bo nekoliko
zahtevnejši, zato vam svetujemo, da izde¬
late vsaj en model jadralnega letala iz kom¬
pleta, preden pričnete z izdelavo našega
modela.

Načrt je risan v merilu 1:1,  pri krilu mo¬
rate prerisati na prosojni papir še desno
polovico krila, ker je na načrtu zaradi po¬
manjkanja prostora narisana le leva polovi¬
ca. Trup je narisan v dveh delih in mora¬
mo nos prerisati ter ga pritrditi na trup na
načrtu. Rob risbe in črta pri nosu trupa se
morata pokriti. Srednji del krila je v celem
kosu, prehod krila, ki ga določa simetrala,
pa prilepimo tako, da je krivina 120 mm nad
podlago, na katero smo položili krilo.

Material in orodje: Za izdelavo potrebuje¬
mo ravno podlago, na kateri bomo lahko
sestavljali model. To se pri modelarjih ime¬
nuje šablonska deska. To je lahko ravna de¬
ska, naj bo pa primerno velika in gladkih
površin. Vsak modelar mora imeti šablon¬
sko desko, sicer je podoben kovaču brez-
nakovala. Zelo dobre za takšno rabo so ri¬
salne deske.

Potrebujemo še rezljačo s priborom, risal¬
ni pribor, indigo papir, vrtalni pribor, kle¬
šče, kladivo, rašpo, pile za les, raskavec,
sponke za perilo, bucike, žiletke, oster nož,
čopič in posodico za lak.

Material: balso prodajajo v furnirjih; mi bo¬
mo potrebovali furnirje 5, 3 in 2 mm debe¬
line, smreko ali lipo 3 X 5 mm, 3 X 8 mm,
ter deščico 8 X 40 X 180 mm, vezani les
pa naj bo letalski, 2 mm debel. Potrebujemo
še 1 mm debelo aluminijasto pločevino, ši-
bre za obtežitev, najlonsko vrvico, japonski
papir ali svileni papir za prekrivanje, lak za
lakiranje in gumice za pritrditev krila ter
repa na trup.

TIM 205

Izdelava — krilo: Krilo pričnemo izdelovati
tako, da najprej pritrdimo prerisani načrt na
šablonsko desko. Izdelamo posamezne dele.
Rebra 1 in 2 izdelamo tako, da po načrtu
prerišemo rebro na vezani les in ga izžaga-
mo ter obrusimo na natančno obliko z vse¬
mi utori za letvice. Črtkasto označeni opori
sta izžagani le pri rebru 1 in ju sedaj še ne
upoštevamo. Tako izdelano šablono polaga¬
mo na balso in izdelamo vsa rebra. V kosov¬
nem seznamu so označeni vsi deli modela.
Izdelamo zadnjo letvico 3 in jo obrusimo z
raskavcem v trikotno obliko ter po načrtu
izrežemo utore za rebra. Nekoliko obrusimo
letvici za nosilec 4, izrežemo letvici za po¬
možna nosilca 5 in 6 ter prednjo letvico 7.
Odrežemo srednji del vseh letvic krila. Le¬
tvico 3 pritrdimo na ustrezno mesto, tako
da je ostrina trikotnika zunaj, na debelej¬
šem delu pa letvico tako podložimo, da je
dvignjena 1 mm od podlage. Letvico pritr¬
dimo z bucikami. Pritrdimo še letvico 7. Pri¬
lepimo vsa rebra, razen srednjega, in obeh
končnih na prelomu. Paziti moramo, da so
prilepljena pravokotno na podlago. Enako
izdelamo tudi oba prehoda krila. Prilepimo
vse nosilce 4, 5 in 6, razen spodnjega 4. No¬
silcev ne prilepimo na rebro 1 in na obe
rebri na prelomu krila.

Tako izdelano krilo odstranimo s šablonske
deske, ga obrnemo, nato pa prilepimo še
preostali nosilec 4. Ko je lepilo suho, krilo
obrnemo, pritrdimo srednji del na načrt, iz¬
delamo rebro 1 do konca, vlepimo ojačanja
9 in 10 in vstavimo dele rebra 1. Izdelamo
še obe krivini 8, ju nekoliko navlažimo in
upognemo, da ju lahko prilepimo k rebru
in med obe letvici krila. Izdelamo dve 120
mm dolgi opori za določitev višine preho¬
da oziroma loma krila. Nosilce tako obde¬
lamo, da se lepo stikajo na prelomu, pre¬
hod prilepimo k srednjemu delu krila, na¬
sprotni konec pa podpremo z oporami tako,
da sta višini enaki.

Ogrodje je izdelano, obdelamo samo še
prednjo letvico in vlepimo rebri na preho¬
du in že lahko pričnemo s prekrivanjem. Vo¬
doravni rep izdelamo na enak način kot kri¬
lo, le zaključke 11 prilepimo šele potem, ko
smo model prekrili s papirjem.

Trup: Izžagamo nos 17. Takoj izdelamo pre¬
kritje 27, in na en del, ki smo ga položili na

desko, prilepimo nos. Prilepimo letvice 18
in končno prilepimo še drugo prekritje. Izde¬
lamo rep 22 in krmilo 23, oporo 20 ter no¬
silce 21, 24. Pri lepljenju opisanih delov mo¬
ramo paziti, da so prilepljeni pravokotno na
trup, sicer model ne bo letel tako, kot bi
želeli. Prilepimo še smučko 19 in nanjo pri¬
vijemo z dvema M3 vijakoma kljukico 25.
Vlepimo še pritrdilo 26, ki nam omogoča,
da krilo lahko pritrdimo z gumicami na trup.
Tako izdelan trup lakiramo z redkim nitro-
lakom. Uporabite raje prozorni lak, ki je
lažji in lepši, če že hočete polepšati model,
ga prekrijte z barvnim japonskim papirjem.
Krilo in vodoravni rep še prekrijemo s pa¬
pirjem. Najboljši je japonski, ki pa je drag,
zato lahko uporabimo tudi svileni papir. Od¬
režemo kos papirja, ki naj bo malo večji kot
spodnja stran srednjega dela krila. S čopi¬
čem in nitrolakom prilepimo papir na rebra
in na prednjo ter zadnjo letvico. Lepiti mo¬
ramo počasi, od rebra do rebra, in paziti,
da ni gub. Ko smo prekrili, to ponovimo še
na obeh spodnjih delih prehodov. Enako pre¬
krijemo še zgornjo stran v treh delih.

Vodoravni rep prekrijemo po enakem po¬
stopku. Ko smo rep prekrili, prilepimo še
zaključka 11. Tu pazimo, da sta prilepljena
enako. Krilo in rep navlažimo z vodo s fi-
ksirko. Nato pritrdimo krilo in rep v šablo¬
no, da se ne zvijeta, ko voda napne papir.
Da je model odporen proti delovanju vlage,
moramo krilo in rep lakirati. Lakiramo tri¬
krat, vedno z vse gostejšim lakom. Po vsa¬
kem lakiranju pustimo model en dan v ša¬
bloni, da se lak posuši. Paziti moramo, da
je lak navidezno suh, ko damo krilo na de¬
sko, sicer se nam bo prilepilo nanjo.

Tako izdelano letalo sestavimo in mu do¬
ločimo težišče. Težišče mora biti pod kri¬
lom, 75 mm od prednjega roba krila. Mesto
označimo in model podpremo na označenem
mestu. V nos dodajamo toliko časa šibre,
da je nos povešen pod blagim kotom proti
zemlji, ko model podpremo v težišču.

Toliko za danes, prihodnjič pa nekaj o avto¬
matskem krmilu in reglaži modela ter viso¬
kem štartu. Če pa ste neučakani, poiščite
stare TIM-e in v njih sestavke o letalskih
modelih. Veliko zabave pri delu in ne poza¬
bite: površnost se maščuje!

{Načrt v prilogi)

TIM 206

Kosovni seznam:

STOPNICA ZA LESTEV

Franc Mlekuž

Kdor je kdaj daljši čas kaj delal na lestvi,
ve, kako nerodno se stoji na ozkem klinu.
Včasih prime koga celo krč v stopalu. Za¬
to je zelo praktično, če si za take potrebe
napravimo stopnico, kot jo vidite na skici.
Ob udobni in varni stoji bomo delo tudi laže
in skrbneje opravili.

Če stoji lestev na gladkih tleh, naj bosta
stranici na spodnji strani obiti s trakom gu¬
me, ki smo jo izrezali iz starega plašča od
bicikla. Tako se nam ni treba bati, da bi le¬
stev spodrsnila.

Okov za obešanje stopnice

TIM 207

LUNARNO VOZILO

Tone Pavlovčič

Ni še dolgo tega, kar je raketa Apollo 15
ponesla na Luno novo vozilo. Ruski Lunohod
je tako dobil družbo. Razlika med njima je
bila samo v tem, da je bil ruski Lunohod
popolnoma avtomatiziran, torej brez člove¬
ške posadke, medtem ko je ameriško lunar¬
no vozilo imelo posadko treh astronavtov.
Medtem ko je astronavt VVorden ostal v
lunarnem modulu na kroženju v lunarni or¬
biti, sta astronavta Scott in lrwin z uspe¬
hom preizkušala lunarno vozilo na našem
satelitu, to je na Luni. Vozilo je odlično
prestalo vse preizkušnje in se je izkazalo
kot zelo primerno za dokaj neravna tla me¬
sečeve površine. Tudi kraterji s svojimi po-

1 — prednji del šasije; 2 — centralni del ša¬
sije; 3 — zadnji del šasije; 4 — ročice koles;
5 — torzijske ročice; 6 — amortizer; 7 —
prednje in zadnje krmilo; 8 — os motorja; 9 —
kolo; 10 — komandni vzvod; 11 — elektronske
komandne naprave; 12 — tabla z instrumenti;
13 — sedež; 14 — naslonjalo za noge; 15 —
zunanja ročka; 16 — notranja ročka; 17 —
blatnik; 18 — spojka; 19 — varnostni pas; 20

— glavne baterije; 21 — pomožne baterije; 22

— instrumenti; 23 — giroskop smeri; 24 — ra¬
čunalnik; 25 — 26 — 27 — indikatorji položa¬
jev; 28 — izolator toplote; 29 — 30 — ščitnik
proti prahu na baterijah; 31 — ščitnik proti pra¬
hu na računalniku; 32 — kontrolnik temperatu¬
re; 33 — 34 — hladilniki baterij; 35 — kontrol¬
nik temperature računalnika; 36 — priključek
telekamere; 37 — priključek pripomočkov; 38 —
priključek velike antene; 39 — pomožni konek-
tor; 40 — priključek male antene.

ševnimi stenami mu niso povzročali te¬
žav. Lunarno vozilo se je izkazalo tudi kot
transportno vozilo, saj sta astronavta z
njim pripeljala v bazo prek 70 kg kamnov,
nabranih po Lunini površini.

Na našem mesecu sta torej dve vozili, in
ker so bile skice ruskega Lunohoda že ob-

TIM 208

javljene v naši reviji, ne bo odveč, če obja¬
vimo tudi skico ameriškega lunarnega vo¬
zila. Saj vas je vse več in več takih, ki se
zanimate za astronomijo in kaj je lepše, kot
imeti v svoji zbirki zadnjo novost moderne
tehnike. Na skici so vse glavne mere, vsi
trije pogledi pa vam bodo omogočili izde¬
lavo dokaj natančnega posnetka modela.

(Povzeto po reviji AEROSPAZIO)

MAKETA
RAKETE
»SATURN V”

Jože čuden

Raketa »Saturn V« je največja raketa, kar
jih je doslej naredil človek. To je tristopenj¬
ska raketa in tehta na startu okoli 2800 ton.
Visoka je 111 m. Prva stopnja ima pet ra¬
ketnih motorjev tipa F-1 na gorivo kerozin
in tekoči kisik. Druga stopnja ima tudi pet
motorjev (J-2), ki uporabljajo kot gorivo te¬
koči vodik in tekoči kisik. Tretja stopnja
ima en sam motor iste vrste.

Raketo pripeljejo na izstrelišče na poseb¬
nem transporterju; ta je največji na svetu.
Pripeljejo jo iz 5 km oddaljene montažne
dvorane. V tem prostoru sestavljajo to ve¬
likansko raketo, ki so jo zgradile tri največ¬
je ameriške tovarne avionov (Boeing, North
American Rockvvell in Mc Donnel Douglas).
Na vrhu rakete pa je vesoljska ladja »Apol-
lo«, s katero so astronavti že štirikrat
uspešno pristali na Luni.

Maketo naredimo v celoti iz šeleshamerja.
Da bo trdnejša, zalepimo v raketo kroge iz
kartona, ki bodo nekakšno ogrodje rakete.
Kjer je potrebno, nalepimo na zunanjo stran
letvice, ki jih primerno oblikujemo (izbočeni
deli). Lepimo z modelarskim lepilom. Make¬
to prebarvamo z belim oziroma črnim ni-
trolakom. Okrasimo jo z rdečimi navpični¬
mi napisi, kjer je mesto označeno s križcem.
Spodnji del 1. stopnje opremimo s 4 na¬
pisi USA. Na drugi stopnji so 4 napisi
UNITED STATES. Če ima kdo ameriške za¬
stavice, jih lahko nalepi na zgornji del 1.
stopnje. Maketa bo v okras vaši zbirki.

komandni
;n servisni
modul

lunami m.

3■ stopnja

2. st.

vmesna st.

I st.

TIM 209

SVETILKA
ZA FOTO TEMNICO

Drago Mehora

V foto temnici potrebujemo, kot veste, rde¬
čo in zeleno luč. Žarnice ustreznih barv
lahko sicer kupite v trgovini s fotografskimi
potrebščinami, so pa precej drage, zato
predlagamo, da si sami izdelate fotografsko
svetilko, ki bo prav poceni, pa bo prav ta¬
ko dobro služila svojemu namenu.

Ohišje svetilke je izdelano iz 1 cm debelih
deščic. Obe stranski steni sta na eni stra¬
nici zaokroženo oblikovani, ker bo na ta
rob pribita pločevina (1). Spodnja stena (2)
ima na označenem mestu okroglo odprtino,
katere premer naj se ujema s premerom
žarničnega okova. Gornja stena (2) je neko¬
liko ožja, ker bo tesno mimo nje drsela ste¬
klena plošča kot zapah. Oba nosilca (5] iz-
žagajte iz petmilimetrske vezane plošče, za
podstavek (4) pa vzemite 20 mm debelo de¬
sko. Preden sestavite ohišje, nalepite na
spodnjo in na stranski steni tik ob robu let¬
vice, ki bodo služile kot žleb ali utor, po ka¬
terem bo drsela steklena plošča in tesno
zapirala škatlo. Razdalja med tirnicami naj
znaša 3 do 4 mm, oziroma toliko kot znaša
debelina stekla. Ko je to narejeno, zlepite
ohišje in ga stisnite s svorami.

Zadnje pločevinaste stene nismo narisali,
ker bi zavzela preveč prostora. Najlaže ume¬
rite to steno tako, da položite na zadnjo
stran ohišja risalni papir in vrišete obrise
s svinčnikom. Papir položite na kos svetle
pločevine (poliran aluminij) in izrežete s
škarjami za pločevino. Pločevinasto steno
pribijte z žebljički na robove ohišja. Pred
tem prebijte potrebno število luknjic s ši¬
lom. Na vrh škatle lahko pritrdite z malimi
lesnimi vijaki držaj iz usnja, da bo svetilka
priročnejša za prenašanje. Sedaj vstavite
okov za žarnico s priključno vrvico in vti¬
čem.

Ko ste z ohišjem gotovi, izdelajte podsta¬
vek in nosilca. Nosilca prilepite na robova
deske in ju še privijte z lesnimi vijaki. Ohiš¬
je bo vrtljivo vpeto med nosilca z matični¬
ma vijakoma s podložkami. Na eni strani na¬

mestite na vijak krilato matico, da boste lah¬
ko svetilko učvrstili v poljubnem nagibu.
Ako pritrdite na spodnjo stran podstavka
močno obešalo, kakršne uporabljajo za obe¬
šanje slik, boste vašo svetilko lahko obesili
na steno temnice, kar je tudi najbolje. Že¬
belj za svetilko naj bo zabit v posebno cev¬
ko v luknji, ki jo izvrtate v zid. Tako se vam
ne bo treba bati, da bi svetilka zgrmela na
tla, ko boste ravno kopirali fotografijo ali
razvijali film. Tudi obešalo naj bo privito v
podstavek z lesnimi vijaki.

Pri delu v temnici uporabljamo po potrebi
rdeče oziroma oranžno ali pa temnozeleno
steklo. Prav lahko se vam bo zgodilo, da
ne boste nikjer mogli najti takšnega stekla.
Nič hudega. Prosojna plošča iz plastike v
ustrezni barvi bo prav tako uporabna, pa še
razbiti je ne boste mogli. Ako tudi takšnega
materiala ne bo na voljo, naj vam steklar
ureže dva kosa navadnega okenskega stek¬
la. Na steklo nalepite na eno ali na obe
strani list rdečega celofana, na drugo šipo
pa celofan temnozelene barve. Vse robove
stekla oblepite z lepilnim trakom (selotejp).
Tako pripravljena steklena plošča bo zado¬
voljivo nadomeščala barvasto steklo. V vsa¬
kem primeru naj plošča sega zgoraj 1 do
2 cm nad odprtino škatle, to pa zato, da jo
boste laže prijemali in izvlekli. Na lesen
rob gornje stene nalepite trak črnega ža¬
meta ali pliša. Ta trak bo preprečeval uha¬
janje svetlobe ob šipi. Naša svetilka nam¬
reč ne sme nikjer prepuščati bele svetlobe,
zato tudi nismo predvideli nikakih ventila¬
cijskih odprtin. Te odprtine tudi niso po¬
trebne, ker je v svetilki le šibka žarnica.
Iz izkušnje vem, da daje petnajstvatna žar¬
nica le zelo malo toplote, pa tudi žarnica
25 W ne bo prehudo segrela naše svetilke.
Svetilko pobarvajte na zunanji strani s črno
lužno barvo. Lakiranje ni potrebno. Svetilko
prižgete s tem, da jo vključite z vtičem v
električno omrežje, gotovo pa bo marsika¬
teri spretnež montiral na podstavek stikalo.
Tako bo svetilka lepša in priročnejša.

TIM 210

TIM 211

BAGER

Peter Burkeljc

Načrt bagra, tega nepogrešljivega stroja da¬
našnje dobe, je narisan v naravni velikosti,
model prerišete kar na material.

Za izdelavo boste potrebovali: vezani les
3 mm, varilno žico 0 3 mm, kos lipove ali
smrekove letvice 4x4 mm, lepilo in suka¬
nec ter vijak IVI 3 X 25 mm z matico.

Za obdelavo vzamemo: risalni pribor, rez-
Ijačo s priborom, vrtalni stroj s svedri, pile
za les, raskavec, klešče in kladivo, spajkal¬
nik s priborom ter sponke za perilo.
Najprej izdelamo podvozje, ki ga sestavlja¬
jo deli iz vezanega lesa 1, 2, 3, 4 in 6, ter
vijak 5 in del 7.

(Natančne oznake delov, materiala in šte¬
vilo so v kosovnem seznamu.) Vse lesene
dele zlepimo v škatlo, skozi luknje potisne¬
mo osi 7 in vijak 5.

Kabino izdelamo iz delov: vezani les 8, 9,
10, 11, 12, 13, 14 in 16, varilne žice 15 in
18 ter letvice 17.

Zlepimo dele 8, 9, 10, 11 in 12, izdelamo osi
15 ter jih vstavimo, privežemo tri konce su¬
kanca, prilepimo dela 13 in 14, obdelamo
z raskavcem, prilepimo del 17 v 16 in to v
utore na delu 13. Obe ročici 19 in 20 ter
21 in 22 zlepimo ter z osmi 18 in 23 se¬
stavimo in pritrdimo h kabini.

Izdelamo še zajemalko iz delov vezanega le¬
sa 24, 25, 26, 27 in 28. Izdelano zajemalko
pritrdimo z osjo k ročici.

Model prebarvamo z lakom rumene ali rde¬
če barve ter povežemo vitle z ročicami.
Prva vrv naj gre prek ležaja 17 do vrha ro¬
čice 19, druga prek 17 in vrha ročice 19 k
prečki ročice 21 tik nad zajemalko.

Tretjo vrv potegnemo prek 17 in 19 do stra¬
nice 26, v katero smo zabili žebljiček.

Tako izdelan bager bo spuščal in dvigoval
vse dele kot pravi bager.

(Del načrta je na srednji strani)

TIM 212

TIM 213

MLAPIHH+-RA

DIOAAMATERJI

MONTAŽNA ŠASIJA

Vukadin Ivkovič

Serija člankov, ki jo bomo objavljali v ru¬
briki »Mladi radioamaterji«, je nastala v ne¬
posrednem sodelovanju z Radio klubom
»Nikola Tesla« in s Tehnično knjigo v Beo¬
gradu. Tistim, ki bi želeli kaj več izvedeti
o gradnjah s področja elektronike, priporo¬
čamo knjigo »Mala škola elektronike«, V.
Krstič. Knjigo in material lahko naročite pri
»Mladem tehniku« v Ljubljani.

Sprejemnik z enim transistorjem

Doslej smo opisovali in gradili nekaj vrst
detektorskih sprejemnikov. Gradnje kot tudi
opisi so ustrezni predvsem začetnikom. Ta¬
ko smo se seznanili z najenostavnejšimi
sprejemniki. Sedaj vemo, kakšno vlogo ima
antena, kaj je demulator in čemu služi, itd.
Videli smo, da je detektorski sprejemnik
zares enostaven. Treba je le malo materia¬
la in dobre volje, pa je uspeh tu, čeprav
glede na material zares skromen. Boljše
uspehe boste nedvomno dosegli s sprejem¬
nikom z enim transistorjem. Pod boljšim
uspehom razumemo predvsem večjo jakost
sprejema.

V zadnjih člankih v TIM-u ste se seznanili
z gradnjo šasije »TIM«. Rekli smo, da je ša¬
sija »TIM« v bistvu razvita iz šasije TN si¬
stema. Ker pa je danes montažna šasija TN
sistema vselej na prodaj pri Mladem teh¬
niku v Ljubljani, bom najprej opisal gradnjo
enotransistorskega sprejemnika z uporabo
te šasije.

Šasija obstoji iz plošče, velikosti 150 X
X 290 mm, na kateri je v osmih vrstah po
13 pravokotnih odprtin. Plošča je iz juvidur-
ja. Sprednja plošča šasije velikosti 75 X
X 290 mm ima odprtine za potenciometre,
spremenljive kondenzatorje in ostale ele¬

mente. Pravokotne odprtine je treba ozna¬
čiti s črkami od A do H in s številkami od
1 do 13 (gl. sl. 19).

Slika 19

Montažna šasija

V kompletu montažne šasije so vzmeti, ki
jih postavimo v ustrezne odprtine na gor¬
njo stran šasije, potem pa na spodnji stra¬
ni zasučemo konce vzmeti za 90°.

Za gradnjo sprejemnika z enim transistor¬
jem bomo potrebovali tale material:

a) tuljava,

b) kondenzatorja 432 pF in 4700 pF (isti kot
smo jih uporabili za detektorski sprejem¬
nik),

c) dioda AA 101 ali kaka druga,

d) transistor Ac 530 izdelek Ei Niš,

e) slušalke 1000 do 4000 ohmov (ima jih
Mladi tehnik),

f) baterija 4,5 V.

Radioamaterji, ki bodo kupili pri Mladem
tehniku ves material za ta sprejemnik in
montažno šasijo TN, bodo gradili sprejem¬
nik po tem zaporedju:

1. Vzmeti razporedite na polja H2, H3, H9,
H10, H11, H12, G4, D3, D4.

TIM 214

2. Kot veste, ima baterija dva kovinska je¬
zička. Daljši jeziček je negativni (minus)
pol, krajši pa pozitivni (plus) poi. Na konca
jezička baterije pritrdite po eno vzmet.
Baterijo je treba namestiti na polja A, B,
C, D, 10, 11, 12, 13 in jo pričvrstiti z gu¬
mico.

3. Tuljavo je treba postaviti na polja E, F,
1, 2, 3. Srednji odcep tuljave gre na H2,
konca pa na H3 in H4.

4. Kondenzator 432 pF na H3 in G4, kon¬
denzator 4700 pF pa na D2 in D3.

5. Diodo AA 101 postavimo na vzmeti H2
in D3.

6. Transistor... Ali veste, kako so označe¬
ni transistorji? Vsak transistor ima bazo B,
kolektor C in emiter E. Na to dobro pazite!
Če si glede tega niste popolnoma na či¬
stem, vprašajte vašega učitelja. Ko pa to
zanesljivo veste, spojite kolektor na D4,
emiter na D2, baza pa naj bo na D3. Žic
transistorja nikar preveč ne zvijajte, ker se
lahko odlomijo.

7. Ostanejo še medsebojne zveze. S koščki
žice povežite G4 z D2, G4 s H10 in D4 s
H11.

8. Leve puše spojite s H2 in H3, desne pa
s H11 in H12.

9. Na sliki 20 je prikazana shema sprejem¬
nika z enim transistorjem.

Pazljivo si oglejte vse spoje in kontroliraj¬
te, če ste pravilno spojili. Če opazite na¬
pako, jo takoj popravite.

Transistorski sprejemnik z enim transistor¬
jem brez diode

Kot vidite, lahko gradimo transistorski spre¬
jemnik z enim transistorjem na več nači¬
nov. Eden od možnih načinov je tudi ta
transistorski sprejemnik brez diode, vendar
pa pri njem redno uporabljamo visokofre¬

kvenčni transistor. V kompletu ali pri Mla¬
dem tehniku dobite transistor AF261. Ker
v tem sprejemniku ni diode, bo transistor
AF 261 izvrševal demodulacijo in ojačevanje
demoduliranega signala (slika 21).

Ta sprejemnik bomo gradili na TIM šasiji,
zato bomo postavili glavni elektronski se¬
stavni del transistor AF 261 na linijo Novi
Sad 4, 5, 6.

Novi Sad je glavno mesto Avtonomne po¬
krajine Vojvodine. Mesto je nastalo ob kon¬
cu XII. stoletja. Naselje se je najprej ime¬
novalo Petrovaradinski šanac, potem pa
Srbsko selo pa Srbska varoš. Leta 1748 je
bil proglašen za svobodno mesto. V cesar¬
ski listini o proglasitvi je mesto nosilo ime
Neoplanta, kar so Srbi prevedli v Novi Sad.
Nagli gospodarski razvoj mesta je že v 18.
stoletju rodil ugodne pogoje za umetnost.
Danes je v mestu nekoliko muzejev in ga¬
lerij, tako Galerija Matice srbske, ustanov¬
ljena 1847, Vojvodinski muzej, Spominska
zbirka Pavla Beljanskega, Muzej mesta No¬
vega Sada in drugi.

Ko smo se seznanili z Novim Sadom in na
naši TIM šasiji postavili transistor AF 261
na linijo Novi Sad, poglejmo, kakšen mate¬
rial nam je še potreben. Potrebovali bomo
slušalke, štiri in pol voltno baterijo, tulja¬
vo, kondenzatorja 432 pF in 4700 pF in ne¬
koliko koščkov žice za povezovanje delov,
žica naj bo tanka in izolirana s polivinilom.

Gradnja

1. Na liniji Novi Sad montiramo naš visoko¬
frekvenčni transistor AF 261 tako, da po¬
stavimo kolektor C na Novi Sad 6, bazo B
na Novi Sad 5, emiter E pa na Novi Sad 4.

TIM 215

2. Novi Sad bomo spojili s Titogradom s
kondenzatorjem 4700 pF. Tuljavo postavimo
nekje na relaciji Zagreb—Sarajevo, srednji
odcep tuljave pa spojimo s Titogradom 2.

3. En konec tuljave spojimo s Prištino 4,
drugega pa z Dubrovnikom 3. Med Dubrov¬
nik 3 in Prištino 4 vključimo kondenzator
432 pF.

4. Zemljevod priključimo na Dubrovnik 3.

5. Z žico spojimo Novi Sad 6 z Dubrovni¬
kom 11 in s pušo za slušalke (desno zgo¬
raj). Šele ko smo vestno preverili vse spo¬
je, primerjajoč jih s shemo na sliki, preide¬
mo na vezavo baterije.

6. Pozitivni pol baterije priključimo na Novi
Sad 4 (to je emiter transistorja), negativni
pol pa na Dubrovnik 12, potem pa na pušo
za slušalke (desno spodaj).

Kakor prejšnji, tako tudi ta sprejemnik iz¬
ključimo (preneha delati) s slušalkami. Ko
izklopimo slušalke, preneha teči tok in se¬
veda tudi sprejemnik ne sprejema več od¬
dajne postaje.

Svetujem, da pazite na baterijo. Napačna
priključitev baterije (kratek stik) lahko po¬
vzroči poškodbo elementov sprejemnika in
baterije.

Priporočam, da bi izdelali zaradi vaje obe
varianti sprejemnika z enim transistorjem.

DALJINSKO VODENJE ANTENE

Jan Lokovšek

Antena je bistveni del mnogih naprav, prav
tako tudi sistema za radijsko daljinsko vo¬
denje. Staro amatersko pravilo pravi: ante¬
na je najboljši ojačevalnik, ali drugače po¬
vedano, odličen TV sprejemnik s slabo an¬
teno ima slabo sliko. V našem primeru to¬
rej: močan oddajnik s slabo (neuglašeno)
anteno ima lahko veliko manjši domet kot
šibkejši oddajnik z dobro oziroma uglašeno
anteno. Ker imajo mnogi amaterji in gradi¬
telji prenosnih naprav veliko težav prav z
antenami, si bomo ogledali nekaj splošnih
pojmov, izvedbe posameznih anten in ugla-
ševanje. Naj poudarim: kar velja za oddajno
anteno, velja tudi za sprejemno!

Sevalni diagram

To je diagram, ki nam pove, kako antena
seva (oddaja ali sprejema) v posamezni
smeri. Nobena antena namreč ne seva v
vse smeri enako, temveč v tej smeri več,
v oni manj, v določenih smereh pa sploh ne
(mrtvi kot). Zato ni vseeno, kako je pritr¬
jena sprejemna antena na modelu in kako
držimo oddajnik, t.j. kakšno lego ima oddaj¬
na antena glede na sprejemno. V bližini
(nekaj 10 metrov) to sicer ni tako važno,
zato pa toliko bolj pri večjih razdaljah.

Za primer si najprej poglejmo sevalni dia¬
gram TV antene, ki jo vsi poznamo z naših
streh.

Zdaj se seznanimo še s pojmom snop (glav¬
ni, stranski) in pomembnim kotom 2 y,  ki ga

TIM 218

imenujemo širino glavnega snopa, ko upa¬
de sevalna moč na 1/2 (sevalni diagram na
1/[/2 — 0,707). Praktičen pomen 2 y je tak¬
šen: Če je 2 y velik, ni treba antene veliko
obračati, zato pa je domet manjši kot pri
podobni anteni z manjšim kotom y  (in z
enakimi ostalimi lastnostmi). Da bi si za¬
devo bolje predstavljali, si oglejmo tak dia¬
gram z boka in z vrha. Slika 1 prikazuje
pogled z vrha. Seveda takoj vidite, da seva
antena najbolj v smeri A. Ko kot O nara¬
šča, seva manj in pri B čisto nič, nato pa
pridejo stranski snopi. Anteno bomo torej
obrnili tako, da bo izvor (oddajnik, pretvor¬
nik) v smeri A.

Vhodna impedanca

Zaželeno je, da ima naprava (oddajnik) kar
najboljši izkoristek, zato moramo poznati
impedanco antene. Tako lahko prilagodimo
oddajnik na anteno. Običajno impedanco TV
antene najbrž poznate (220 Q), za polvalov-
ni dipol pa je le-ta 73 + j45fi, kar pomeni
serijsko vezavo ohmske upornosti 73 Q in
induktivne 45 fi. Teh 73 Q pa je upornost,
ki je povezana s sevanjem (induktivnost ne
troši energije!). Če teče v anteno tok i, je
moč sorazmerna l 2 R, kjer znaša R = 73 Q.
Če želimo prilagoditi oddajnik tako, da bo
imel najboljši izkoristek, mora imeti notra¬
njo impedanco 73—145 £2, t.j. serijsko ve¬
zavo ohmske upornosti 73 Q in kapacitiv-
ne 45 £ž. To je staro pravilo prilagoditve (sli¬
ka 2).

Merilnik jakosti polja

Nekaj pojmov že poznamo, zdaj pa potrebu¬
jemo še instrument, ki nam bo pomagal oce¬
niti in uglasiti posamezne antene in oddaj¬
nik. Izdelava je preprosta, shemo pa prika¬
zuje slika 3.

Vrednosti elementov so tele: C, = 27
h-  47 pF, C 2  = 1 pF -s- 10 pF, D je dioda

(AA131), instrument naj ima poln odklon
pri 100 -4- 200 jxA (indikatorski instrument
Iskra). L navijemo na tuljavnik z VF jedrom
in sicer 12 ovojev Cul 0,4 0,6 mm. A je

teleskopska antena, okoli 1 m dolga, ali pa
kar debelejša trda žica. Merilnik uglasimo
na želeno frekvenco (27 MHz) tako, da vrti¬
mo jedro v tuljavi L. Pri merjenju naj bo raz¬
dalja med oddajnikom in merilnikom vsaj
nekaj m (bližnje polje antene je po obliki
drugačno od oddaljenega). Anteni naj bosta
vzporedni, razdalja pa takšna, da ima instru¬
ment merilnika primeren odklon (polovico
do 2 / 3  skale).

Dipol

To je ena preprostejših in veliko uporablja¬
nih anten (slika 4). Na sponki pritisnemo

napetost. Porazdelitev (amplitud) toka in na¬
petosti je podana. Na začetku (v bližini
sponk) je tok največji, nato pa proti koncu
upada, ter pade na nič. To je razumljivo,
ker se tam vodnik neha. Napetost pa ima
na spe 'kah minimalno vrednost, ki nato na¬
rašča proti koncu (slika 4). Dolžina dipola
je polovica valovne dolžine. Valovno dolži¬
no izračunamo iz znane relacije X = c/f,
kjer je c  svetlobna hitrost, / pa frekvenca.
Valovna dolžina za 27 MHz je približno 11 m
oziroma X/2 = 5,5 mm. Impendanca polva-
lovnega dipola je 73-fj45 Q, sevalni diagram
pa podaja slika 5. Tu vidimo, da seva ta an¬
tena največ na bok, t.j. pravokotno na ante¬
no (pogled s strani). Zanimivo je, če pogle-

TIM 219

pogled z vrha

damo na anteno z vrha, saj tu seva na vse
strani enako, neodvisno od kota H. Ta last¬
nost je zaželena z,a anteno oddajnika za
daljinsko vodenje [in velikokrat tudi pred¬
pisana).

Unipol

Dolžina a/2 je mnogokrat predolga, zato ra¬
je uporabimo unipol (slika 6), ki predstavlja
polovico dipola. Tu je sevanje manjše kot
pri dipolu. Morali pa bi imeti tudi ozemlje¬
no ohišje oddajnika. Oddajniki (prenosni)
s kovinskim ohišjem so boljši kot tisti s
plastičnim. Ker pa oddajnik običajno držimo
v roki, je sklop z zemljo kapacitiven. To
povzroči določene izgube energije. Izgubna
upornost povzroča namreč zaradi slabega

stika z zemljo izgube, je reda približno 10
do 20 Q. Impedanca unipola znaša (približno)
50 Q, sevalni diagram pa je podoben dipolu
(slika 5), je osmica, če pogledamo s strani,
in krog, ko pogledamo z vrha. Ker znaša
dolžina unipola 1/4  — 2,75 m za frekvenco
27 MHz, jo moramo nekako skrajšati, da bo
primerna za prenosni oddajnik za daljinsko
vodenje. Pomagamo si tako, da vzamemo
krajšo palico (npr. 1,25 m) in jo ELEKTRIČ¬
NO podaljšamo na Antena je torej v
resnici (geometrijsko) dolga le npr. 1,25 m,
njene električne napetosti pa pomenijo X/4
dolgo anteno.

To naredimo tako, da vstavimo v anteno in-
duktivnost (glej sliko 7). To lahko vežemo
na različnih koncih antene. Praksa je poka¬
zala, da je najpreprosteje podaljšati anteno

TIM 220

nosti in skico. Na sliki 8 vidimo prerez ta¬
kega elementa. Telo je iz plastične mase
(Astra). Tega obdelamo (stružimo) tako, kot
je razvidno s slike. Za priključke uporabimo
dve puši, če imamo anteno iz dveh alumini¬
jastih palic cp = 4 mm. Navili bomo 18 ovo¬
jev bakrene žice Cul cp = 0,6 mm, in konca
spojimo s pušama. Preden damo v telo puši,
vložimo še VF jedro. Uglaševanje je nekoli¬
ko nerodno, ker moramo sneti vrhnji del an¬
tene, vendar pa to naredimo enkrat za vse¬
lej. Uglašujemo namreč skozi odprtino zgor¬
nje puše z nekovinskim izvijačem. Mnogi pa
si bodo nerodno delo prihranili in grobo
skrajšali (električno podaljšali) anteno v
sredini, dokončno pa uglasili še s tuljavo
na dnu, ki pa ima le nekaj ovojev. Takšna
antena seva sicer manj kot X/4 dolga pali¬
ca, a vendar veliko več kot neuglašena an¬
tena enake dolžine (1,25 m)!

Uglaševanje v oddajniku (prilagajanje na an¬
teno) si bomo ogledali kasneje, običajno pa
bomo naredili vse skupaj.

Kot smo že omenili, seva taka antena naj¬
več na bok (slika 5). Torej naj bo v ladij¬
skem modelu za anteno navpična trda (je¬
klena) žica in model bo sprejemal povelja
ne glede na to, kako se obrača! V letal¬
skem modelu modelarji običajno napenjajo

nav it je pl. telo

toafoooooor-T^-

30000000  |

"pusa 'VFjedro

Slika 8

mehko antensko žico od kabine do repa.
Tako potem lahko pride do »mrtvih kotov«
(ko povelje ne »prime«). Zato nekateri na¬
redijo anteno, kot je opisano za ladijski mo¬
del, ali pa pustijo viseti antensko žico za
krilom (ob trupu).

V sprejemniku navadno antene ne podaljšu¬
jemo, ker zahtevamo rahel sklop (vprašanje
selektivnosti).

Pri vožnji na večje razdalje je treba paziti
na položaj anten pri oddajniku. Najbolje je,
če sta oddajna in sprejemna antena vzpo¬
redni. Torej bomo oddajnik obračali tako, da
bo antena pravokotna na smer modela. Če
bi npr. obrnili anteno (še vedno govorimo o
unipolu!) proti modelu (na večji razdalji),
je skoraj gotovo, da povelja ne bo ubogala!

• (Se nadaljuje)

ASTRONOMI
IN VESOLJCI

OPAZOVANJE SONCA IN MRKOV

Uroš Mikoš

Sonce je nam najbližja zvezda in hkrati edi¬
na zvezda, ki v našem sončnem sistemu sa¬
ma sveti. Sicer je samo navadna zvezda, a
vseeno veliko večja od Zemlje, saj ima pre¬
mer 1 400 000 km, njegova masa pa je
330 OOO-krat večja od mase Zemlje.

Že od nekdaj je Sonce privlačevalo astro¬
nome. Zanimale so jih oddaljenost, velikost,
in kemijske reakcije, ki omogočajo, da Son¬

ce oddaja svetlobo. Že astronomi v starem
veku so redno opazovali Sonce. Seveda so
ga opazovali le s prostimi očmi. Danes ima
že vsakdo možnost, da si sam ogleda Sonce
»pobliže« — z daljnogledom. Na vsak način
pa pri opazovanju ne smete usmeriti dalj¬
nogleda naravnost proti Soncu brez var¬
nostnih naprav. Z zbiranjem svetlobe se zbi¬
ra tudi toplota in lahko bi se zgodilo, da
oslepite. Pomagajte si tako, da zmanjšate
premer objektiva daljnogleda, ali pa pre-

TIM 221

denj postavite filter, še bolje pa bo, če si
naredite majhen zaslon, na katerega proji¬
cirate sliko Sonca (glej sliko 1). Tako
boste mnogo laže in brez nevarnosti opa¬
zovali Sonce. Če nimate daljnogleda, si v
trgovini s fotomaterialom kupite okvirček
za diapozitive. Eno izmed stekel neenako¬
merno potemnite nad plamenom sveče. Ne¬
enakomerna potemnitev je potrebna, ker
Sonce ne sveti vedno z enako močjo.

Pri svojih opazovanjih boste na veliki ble¬
ščeči Sončevi plošči opazili temnejše lise.
To so predeli Sončeve fotosfere z nižjo
temperaturo. Ker imajo nižjo temperaturo,
oddajajo manj svetlobe in so zato glede na
svetlejšo okolico temnejši. Več peg se
združi v velike skupine. To niso stalne tvor¬
be. Včasih trajajo le nekaj ur, redkokdaj pa
več kot en mesec.^Tudi število peg na Son¬
cu ni stalno. Na splošno se njihovo število
spreminja v obdobju 11 let. Vsakih enajst
let doseže število peg in njihova skupna
površina maksimum.

Če boste več dni zaporedoma opazovali is¬
to skupino peg, boste opazili, da se pomi¬
kajo prek Sončeve ploskve. Torej se Sonce
vrti. Mogoče vam bo uspelo določiti tudi
čas, ki ga pege potrebujejo za en obhod.
V ekvatorskih predelih Sonca je to 25 dni,
ob polih pa 30 dni. Sonce namreč ni togo
telo (je plinasto!), zato je obhodni čas za
različne predele Sonca različen.

Sončni mrk nastane, kadar so nebesna tele¬
sa Sonce, Luna in Zemlja na isti premici in
je hkrati Luna med Soncem in Zemljo. Te¬
daj pada Lunina senca na Zemljo in našim
očem zastira pogled na Sonce. Ker Luna ni
vedno enako oddaljena od Zemlje, lahko Vi¬
dimo popolni, delni ali obročasti sončni
mrk. Najvažnejši je popolni sončni mrk, ki
v najboljših pogojih traja do 7 minut 40 se¬
kund. Na isti točki Zemljine površine se
sončni mrk ponovi približno vsakih 200 do
300 let. Zadnji popolni sončni mrk je bil
na ozemlju Jugoslavije 15. februarja 1961.
Za znanost so sončni mrki pomembni, ker
lahko v tistih trenutkih opazujemo vrhnje
plasti Sončeve atmosfere, ki je drugače ne
moremo opazovati. Te vrhnje plasti sončne
atmosfere predstavlja korona. Sestoji se iz
zelo razredčenega ioniziranega plina, ki ima
izredno visoko temperaturo. Je prozorna za
svetlobo vidnega spektra, njeno lastno od¬
dajanje tovrstne svetlobe pa je zelo majh¬
no, zato je ne moremo opazovati drugače
kakor ob sončnih mrkih.

Korona postopoma prehaja v medplanetarni
prostor. Zaradi velikega segrevanja se ne¬
prestano razširja, tako da segajo njeni sle¬
dovi na oddaljenost Zemlje. Poznamo jih
pod imenom Sončev veter.

Slika 3

obročasti

Lunin mrk nastane, kadar pride Luna v Zem¬
ljino senco. To se lahko zgodi le ob ščipu.
Če bi se ravnina gibanja Lune okoli Zemlje
ujemala z ravnino gibanja Zemlje okoli
Šonca, bi nastopil Lunin mrk ob vsakem
ščipu in sončni mrk ob vsakem mlaju. Ven¬
dar se to zgodi le redkokdaj. Kadar so po¬
goji izpolnjeni le delno, pride do delnih
mrkov.

Popolni Lunin mrk traja do 1 ure 40 minut.
V tem času lahko opazovalci z daljnogle¬
dom, pa tudi s prostimi očmi opazujejo ba-
krenordečo barvo Lune. Sončevi žarki se v
Zemljini atmosferi lomijo; modre žarke at¬
mosfera vsrka, tako Luna žari bakrenordeče.

TIM 222

MLADI jflffc,

® FOTOGRAFI

MAKROFOTOGRAFIJA

Oskar Dolenc

Preden se bomo seznanili s tehniko snema¬
nja makrofotografije, si moramo najprej po¬
jasniti, kaj sploh je makrofotografija. V gro¬
bi razlagi bi ji lahko rekli tudi bližinska fo¬
tografija. Vendar temu ni tako. Ravno to bli-
žinsko fotografijo lahko razdelimo v tri spe¬
cializirana področja, ki imajo zelo podobno
tehniko snemanja, pa se vendar med seboj
razlikujejo.

Prvo področje je splošno snemanje na blizu,
kamor po večini spadajo portreti ljudi in
živali, ter na splošno predmetov oziroma
objektov, ki so manjši od približnega forma¬
ta 40 X 60 cm. Sem lahko torej uvrščamo

razne posnetke cvetlic lončnic, manjše sku¬
pine rož na vrtu, domače živali (hišne), po¬
snetke tihožitij, itd.

Drugo področje je snemanje na zelo kratke
razdalje, kjer dobimo predmete na film v
naravni velikosti (1:1)  ali celo povečane
(2:1).  Vsaka najmanjša povečava takega
negativa ali diapozitiva nam da istočasno
povečavo snemanega predmeta oziroma ob¬
jekta, in to fotografijo imenujemo MAKRO¬
FOTOGRAFIJA (sl. 1). Za tako snemanje
uporabljamo posebne pripomočke, kar bomo
videli še v nadaljevanju današnjega sestav¬
ka. Te pripomočke lahko uporabljamo tudi
za snemanje manjših reprodukcij.

Slika 1

TIM 223

Tretje področje pa je snemanje skozi mikro¬
skop, kjer snemamo razne preparate in bo¬
lezenske klice kakor tudi mikroskopske po¬
snetke raznih struktur in kristalov. To foto¬
grafijo imenujemo MIKROFOTOGRAFIJA.
Tudi tu uporabljamo posebne pripomočke za
snemanje skozi mikroskop.

Danes je naša glavna tema makrofotografi-
ja, ker je ta mimo tako imenovane bližinske
fotografije še najbolj dostopna amaterjem.
Pri snemanju na krajše razdalje moramo ob¬
jektiv izvleči iz kamere, to pa zato, ker pri
nastavitvi objektiva na co padajo slike bliž¬
njih predmetov za film. Čim bližji je torej
predmet, tem bolj moramo izvleči objektiv.

Slika 5

Slika 2

Ta možnost ostrenja pa se pri običajnih ka¬
merah konča že pri razdalji 1 m. Šele naj¬
novejše kamere, kot je npr. Praktika L in
LLC, imajo objektive, katerih najkrajša mož¬
na razdalja je 0,33 m.

Če se vrnemo na kamere z običajnimi ob¬
jektivi, vidimo, da moramo uporabiti dolo¬
čene pripomočke, če hočemo snemati ostro
na razdalje, ki so krajše od 1 m.

Stare kamere so imele v ta namen meh z
dvojnim iztegom in ker opravljajo ostrenje
z medlico, ni bilo nobenih problemov z ostri¬
no in paralakso. Danes imamo enooke zr¬
calno refleksne kamere, ki ravno tako nima¬
jo teh problemov, vendar tu uporabljamo
za podaljšanje tubusa vmesne obročke (sli¬
ka 2) in priprave na meh (slika 3). Novejši
obročki imajo vgrajen prenosni mehanizem
za zapiranje zaslonke v objektivu, tako da
lahko nemoteno ostrimo pri odprti zaslon¬
ki (enako kot pri normalnem snemanju).
Montaža vmesnih obročkov je razvidna iz
slike 4.

TIM 224

Pri snemanju s pripravo na meh moramo
zaslonko zapirati pred vsakim posnetkom
posebej, ker nima ustreznega mehanizma.
Lahko pa si pomagamo s posebnim dodat¬
nim obročem in dvojnim prožilcem, ki v
pravilnem zaporedju sproži najprej zaslon¬
ko, nato pa še zaklop. Celotno napravo vi¬
dimo sestavljeno na sliki 5. Na tej sliki vi¬
dimo čisto spodaj še napravo za fini po¬
mik kamere, ki je nujno potrebna pri točnem
nastavljanju makrofotografije. Kot smo že
omenili, so razdalje izredno kratke in zato
tu ne moremo ostriti z izvlačenjem objek¬
tiva, ampak samo s premikanjem cele ka¬
mere. Ta vodila lahko uporabljamo za meh
ali obroče.

Pri teh kratkih razdaljah pa ni težavno sa¬
mo točno nastavljanje, ampak tudi osvetli¬
tev predmeta, katerega snemamo. Zaradi
vmesnih naprav se nam podaljša pot žarkov
in moramo upoštevati podaljševalne faktor¬
je. Te faktorje lahko izračunamo, običajno
pa so že kar priloženi navodilom za upora¬
bo obročev ali meha. čim krajša je razdalja
med predmetom in kamero, tem večje
vmesne obroče moramo uporabljati in pri

Slika 6

tem upoštevati večje podaljševalne faktor¬
je. In kako je s svetlobo? Zaradi zelo majh¬
ne globinske ostrine snemamo z zaslonko
11 ali 16, časi bodo dolgi in smo obvezno
vezani na snemanje s stativom. Večkrat
snemamo tudi živo naravo — čebele, žužel¬
ke in podobno, te pa ne bodo voljne čakati

na naše priprave in dolgotrajno osvetlitev;
zato si pomagamo na več načinov:

1. da uporabimo posebne obročne bliskov-
ke, kot jih vidimo na sliki 6, npr. tipa
NIKON SR-1 ali SM-1, vendar je ta si¬
stem za običajne amaterje nekoliko drag
in se raje poslužujemo cenejšega načina
s priložnostnim osvetljevanjem. To so
kartonski odbojni reflektorji ali razne fo¬
lije.

2. V tem primeru uporabljamo namesto na¬
vadnih objektivov vsaj portretne ali sred¬
nje teleobjektive. Učinek je isti kot pri
normalnem objektivu, le s to razliko, da

Slika 7

sedaj snemamo iz večje razdalje, ter ta¬
ko dobimo na predmetu ustrezno svetlo¬
bo. Obenem smo toliko oddaljeni od na-

TIM 225

še žuželke, da nas bo najbrž počakala, do¬
kler je ne posnamemo. Tu pa moramo
ustrezno velikosti objektiva še nekoliko
podaljšati čas snemanja, ki že velja za
snemanje z obroči ali mehom pri normal¬
nem objektivu.

Najlaže je seveda določiti svetlobo pri ka¬
merah, ki imajo merjenje svetlobe skozi
objektiv.

Za snemanje manjših reprodukcij, kot so
znamke, kovanci, manjši teksti, montiramo
pripravo na meh, kot je razvidno iz slike 7.

Vse to je veljalo za enooke zrcainorefleks-
ne kamere. To bi lahko pomenilo, da ostali
amaterji, ki nimajo takih kamer, ne morejo
snemati makrofotografije, vendar so tudi za
njihove kamere pripomočki. To so predleče,
ki se enako kot filtri nataknejo ali privijejo
na objektiv. To so optično korigirane zbiral¬
ne leče z dioptrijami +1 do + 3. Tu po-
daljševalni faktorji niso potrebni, vendar
moramo zapreti zaslonko zaradi napak vsaj
na 8, kar pa zahteva ustrezno spremembo
osvetlitvenega časa.

Glavna težava pri snemanju s predlečami je
paralaksa. Ta se s krajšanjem razdalje ve¬
ča. To moramo obvezno upoštevati pri sne¬
manju, zato si korekturo določimo s preiz¬
kusom. Tudi tu imamo posebne pripomočke,
imenovane PROXIMETRI, ki so predleče s
posebnim klinom; le-ta omogoči, da »gleda«
daljinomer od blizu in popravi paralakso.
Predleče in Proximeter vidimo na sliki 8.
Pri snemanju brez Proximetra moramo do¬
ločati razdaljo z metrom ali pa upoštevati
korekture, ki so razvidne iz navodil za pred¬
leče. S predlečami snemamo tudi pri dvo-
okih zrcalnorefleksnih kamerah, vendar mo¬
ramo za te kamere vedno imeti nekaj pred-
leč.

OP FIZIKE «8» :(
DO GEOLOGIJE

KAKO DELUJE MEHANIZEM
RAČKE, KI POMAKA KLJUN
V KOZAREC VODE

Iztok Pušnar

Morebiti ste opazili v kaki trgovini račke,
ki pomakajo kljun v kozarec vode in potem
dvignejo glavo, jo držijo nekaj časa pokon¬
ci in jo ponovno potisnejo v vodo. Kako se
dogaja to »čudo«?

Račka je sestavljena iz dveh votlih stekle¬
nih kroglic, ki sta povezani s stekleno cev¬

ko; vse to je seveda skrito v rački. Tu je
še stojalo, na katerem se račka ziblje. V
cevki je eter (modelarji ga poznajo kot se¬
stavino goriva za pogon malih eksplozijskih
motorčkov, drugi ga poznajo kot sredstvo
za narkozo). Eter v spodnji kroglici (glej
sl. 1) pri sobni temperaturi hlapi, njegove
pare pa potiskajo tekoči eter iz spodnje
kroglice po vezni cevki v zgornjo. Glava
račke postane težja in se prevesi navzdol in
kljun se spusti v vodo. V tem položaju steče
eter iz zgornje kroglice v spodnjo (sl. 2).
Tlak etrovih par se v obeh kroglicah izena¬
či in račka dvigne glavo, ker je postala
spodnja kroglica težja. Važno pa je, da si

TIM 226

Slika 2

Slika 1

je račka omočila kljun. Voda na kljunu hla¬
pi in s tem ohlaja glavo in etrove pare v

RŽENI ROŽIČKI —

Janez Perkavac

Že od najstarejših časov dalje ljudje zelo
vneto raziskujejo glivo Claviceps purpurea,
katere druga razvojna stopnja je rženi roži-
ček in ga lahko vedno opazimo na rženem
klasju kot škrlatnordečo do rdečerjavo ostro¬
go. Včasih so mislili, da so to le degeneri¬
rana zrna rži, z raziskovanjem pa so dognali,
da se na rži, pa tudi na travah, zelo rada na¬
seli gliva Claviceps purpurea.

Na okuženem klasu zraste rožiček, ki
pade na tla, tam prezimi, spomladi pa iz
njega poženejo glivičaste tvorbe, polne tro¬
sov, ki zopet okužijo rž.

Rženi rožiček je prava zakladnica kemijskih
spojin. Vsem spojinam je skupna osnovna
struktura, ki jo imenujemo ergolin:
ergolin

Vse alkaloide razdelimo v tri skupine: er-
gobasinsko, ergotaminsko in ergotoksinsko

njej. Ker se ohlajene pare kondenzirajo, pa¬
de tlak v zgornji kroglici. Nastane razlika
pritiskov, ki jo še povečuje hlapenje etra
v spodnji kroglici, eter se dviga v zgornjo
kroglico.

Igra se ponavlja. Račka jemlje energijo za
svoje zibanje iz okolice. Sobna temperatura
vplinja eter, izhlapevajoča voda na kljunu
pa ohlaja etrove pare v glavi.

skupino. Spojine iz prve skupine so zelo
enostavne v primerjavi z ostalima dvema
skupinama.

ergobasin

Bližnji sorodnik ergobasina je LSD ali di-
etilamid lizergove kisline, ki je poznan kot

je umetno proizveden, kot surovina pa se
uporabljajo alkaloidi iz rženih rožičkov.

LSD

Osnovni skelet za ergotaminsko in ergoto¬
ksinsko skupino alkaloidov pa je nastal s
spajanjem različnih aminokislin z lizergovo
kislino.

claviceps purpura

TIM 227

C^H ? OH

ergotamini in ergotoksini

Na mestih R, in R 2  so manjše skupine, kot
na primer — CH 3  ali — CH(CH 3 ) 2 , ter še ne¬
katere. Glede na te skupine sta v ergota-

minski skupini ergotamin in ergozin, ergo-
toksinsko skupino pa predstavljajo ergokri-
stin, ergokriptin in ergokornin.

Mnoge izmed naštetih spojin danes uporab¬
ljajo v čisti obliki ali pa nekoliko kemijsko
spremenjene kot zdravila po vsem svetu.
Zato gojijo ržene rožičke na plantažah. V
Jugoslaviji gojijo in predelujejo ržene ro¬
žičke v tovarni Lek v Ljubljani.

a rž z rženimi rožički

b pomladanske glivičaste tvorbe na rženem
rožičku

STARE LADJE  3
AVTOMOBILI tl

FREGATA NA PARNI POGON IZ LETA 1850

Peter Burkeljc

Parni pogon so že nekaj časa uporabljali
pri civilnih ladjah, šele potem so pričeli
uporabljati to vrsto pogona na vojnih ladjah.
Vzrok za to tiči v velikosti stroja in v nje¬
govi sorazmerno šibki moči. Pa še za topov¬
ski zadetek je bil stroj zelo občutljiv. Zade¬
tek v kotel je pomenil isto kot zadetek v
skladišče streliva ...

Tudi velika kolesa ob strani so se kaj rada
kvarila. Končno so ladje morale imeti še
jadra, saj so porabile veliko goriva, ki ga
niso mogle nositi s seboj. Največkrat so
uporabljali parne ladje zato, da so vlekle

velike bojne ladje na vesla do prostora za
bitko. Krimska vojna je že pokazala, da
utegne biti parni pogon zelo koristen in vse
pogosteje so ga začeli uporabljati.

Izdelava: Korito izdelamo iz celega kosa,
nadgradnjo in jambore izdelamo posebej in
prilepimo na korito, jadra izdelamo iz laki¬
ranega papirja, vrvi pa iz tankega sukanca.

Barve: korito do vodne gladine naj ima bar¬
vo bakra, sledi pas bele barve, nato je do
roba ograje črna barva. Paluba je v barvi
lesa, dimnika sta rumena, ograja z notranje
strani je bela, jambori so beli s črnim gor¬
njim delom.

TIM 228

i

MOTORIZIRANA KOČIJA SE SPREMINJA V AVTO

Prevedel in priredil Boris Verbič

Prva motoma kočija, ki jo je izdelala firma
Panhard in Levassor, je uporabljala Daimler-
jev dvovaljni motor. Sedeži so bili v njej
nameščeni dos-a-dos (s hrbtom proti hrb¬
tu). Okoli 1890/91 pa je Levassor zgradil
povsem nov tip vozila, ki se je povsem te¬
meljito razlikoval od motorizirane kočije.
Pri tem novem modelu motor ni več tičal
na pol pod sedeži, nameščen pa tudi ni bil
na koncu okvira, marveč precej spredaj.
Ročična gred je ležala vzporedno s podolž¬
no osjo vozila. V ta namen je bilo treba
predvideti prestavo na stožčasto kolo ali
kakršen koli drug pravokotni prenos moči.

Vozilo je imelo torno sklopko, ki jo je bilo
mogoče upravljati s pedalom, in 3-stopenj-
ski pogonski mehanizem, ki je bil nameščen
zunaj in so ga zato po enakih delih mazali
z mastjo, cestno nesnago in optimizmom.
Pogon je šel od predložne gredi prek dvo¬
jice stožčastih koles na prečno gred in
končno na zadnjo os, opremljeno z diferen¬
cialom. Zadnji kolesi sta se vrteli na ne¬
premični osi. Ta razvrstitev sestavnih delov,
tako imenovani Panhard sistem, se je ob¬
držala do konca stoletja. Vozilo je bilo tre¬
ba voditi s »krmilnim navorom«, zavirati pa
z ročnim vzvodom, ki je učinkoval na pesto
zadnjih koles, hkrati pa je ločeval tudi
sklopko od motorja. Z drugim vzvodom pa

TIM 229

je voznik izbiral med prostim tekom ter
med vožnjo naprej ali nazaj. S tretjim vzvo¬
dom je bilo mogoče vključiti eno izmed
treh prestav. Sklopko je voznik vključeval
in izključeval s pedalom, drugi pedal pa je
bil namenjen oklepni zavori na prečni gre¬
di. Kakor ročna zavora je bila tudi ta pove¬
zana s sklopko; kadarkoli je voznik upora¬
bil eno izmed teh dveh zavor, je s tem
avtomatično izklopil motor. Pri sodobnih
avtomobilih bi bilo to nevarno; ker pa so
tedanji motorji delali praktično zmeraj s
polnim številom vrtljajev, je bila takšna
kombinacija smotrna. Za kontrolo števila
vrtljajev je skrbel centrifugalni regler, ki je
preprečeval, da bi se ventili odpirali, če je
motor presegal najvišje število vrtljajev
(okoli 750 na minuto). Poseben pedal za po¬
večanje hitrosti — akcelerator — so uvedli
šele proti koncu devetdesetih let.

Do konca stoletja se na področju prenaša¬
nja moči ni zgodilo nič novega — razen te¬
ga, da so konstruktorji spravili mehanizem
v ohišje. Po triletnem razvoju je štiristo-
penjski prenos moči že začel spodrivati
tristopenjskega; »direktne« prestave pa te¬
daj še niso poznali.

Najvažnejšo novost pogonskega mehaniz¬
ma so uvedli leta 1895, ko je začel Levas-
sor v svoja vozila vgrajevati Daimler-Phoe-
nixov dvovaljni »vrstni« motor. Imel je 1206

De Dionov motor, 1898

kubikov delovne prostornine, pet konjskih
moči in je zmogel 750 vrtljajev v minuti. S
prvim motorjem te vrste je Levassor sam
dosegel pomemben uspeh; po skoraj 49-ur-
ni vožnji je zmagal kot samovoznik v dirki
na 1170 km dolgi progi Pariz—Bordeaux—
Pariz in vozil s poprečno hitrostjo 24,5 km
na uro. Spotoma se je najdlje ustavil za 22
minut, da je oskrbel vozilo z oljem in ga
namazal.

Avtomobil Panhard-Levassor 1895
S tem dvocilindrskim vozilom, ki je zmoglo
4 KM, je Emile Levassor v 48 urah zmagal v
dirki Pariz—Bordeaux I. 1895

Že takrat so priredili — kot enega izmed
največjih športnih dogodkov — vsako leto
dirko avtomobilov na dolgo progo. Leta
1892 je Peugeot vso pot sledil dirkačem s
svojim prvim vozilom, opremljenim z Daim-
lerjevim motorjem. 2400 km dolgo progo Pa¬
riz—Brest—Pariz mu je uspelo prevoziti s
poprečno hitrostjo okoli 16 km na uro. To
pa je bilo Pierru Giffardu, izdajatelju časo¬
pisa »Petit Journal«, tako všeč, da je v svo¬
jem listu decembra 1893 naznanil, da pri¬
reditev, ki naj bi bila prihodnje leto, ne bo
navadna avtomobilska dirka, marveč sploš¬
na »tekma voz brez konj«.

Zanimanje za to prireditev je bilo tolikšno,
da je malone vsaka francoska kovačnica
prijavila udeležbo. Med prijavljenimi vozili
je bilo tudi nekaj pravih izrodkov nebrzda¬
ne domišljije: med drugim je nekdo prija¬
vil nastop vozila, ki naj bi ga poganjala
»kombinacija živalske in mehanične ener¬
gije«.

Seveda se vse to v praksi ni moglo poseb¬
no obnesti. Na pot proti Rouenu je krenilo
le 21 vozil: med njimi je bilo 13 takšnih,
ki so bila opremljena z motorji z notranjim
izgorevanjem, druge je gnala para. Vsi vo¬
zovi, ki so uporabljali kot pogonsko sred-

TIM 230

stvo bencin, so progo srečno prevozili, 4 ve¬
lika vozila na paro pa so obtičala na poti z
okvarami.

Čeprav vsa ta prireditev ni bila zamišljena
kot prava dirka, so se gledalci vendarie
močno razvneli. Najbolj pa je navdušil ob¬
činstvo nastop grofa De Diona, ki je prvi
prispel v Rouen. Na nekaterih delih proge
je dosegel poprečno hitrost skoraj 50 kilo¬
metrov, med tekmovanjem si je privoščil
izmed vseh udeležencev največ časa za zaj¬
trk, peljal je po velikem ovinku in spotoma
celo obtičal na neki njivi. Njegovo vozilo je
bil nekakšen predelan traktor, ki je vozil
na šestih kolesih.

Na vzpodbudo grofa De Diona je že leta
1895 nastal prvi avtomobilski klub na sve¬
tu: Francoski avtomobilski klub. Njegova
dejavnost — prirejanje dirk, preskusnih in

gorskih voženj in podobne prireditve — je
močno pripomogla k nadaljnjemu razvoju
avtomobilizma, hkrati pa utrdila vodilno vlo¬
go Francije v avtomobilski industriji, ki jo
je ta država nato ohranila več desetletij.

Leon Serpollet, Francoz, ki ga je od leta
1898 finančno podpiral bogati Američan
Frank Gardner, je nato prevzel vodilno vlo¬
go v gradnji vozil na parni pogon. Neki
drug Francoz, Jeantaud, pa je začel graditi
vozila na pogon z električnimi baterijami.
Vendar se para in elektrika kot pogonski
sredstvi nista tako obnesli, kakor so se na¬
dejali njuni poborniki — čeprav je bilo prvo
vozilo, ki je preseglo čarobno mejo 100 km
na uro, električni avto, zgrajen leta 1899.
Kljub teoretičnim pomislekom se je v avto¬
mobilski industriji iz leta v leto bolj uve¬
ljavljal bencinski motor.

TIMOVA POŠTA

Dragi naročniki, predvsem reševalci nalog
v Izumiteljskem kotičku!

Danes je na vrsti prav posebno obvestilo,
ki ga nihče med vami ne sme prezreti. Mar¬
sikaj smo v začetku letošnjega letnika že
napovedali, na marsikaj smo vas spomnili
— kako namreč naj bi potekalo sodelovanje
med nami. Mnogo možnosti je in ena med
njimi, prav gotovo ne dolgočasna — je re¬
ševanje »trdih orehov« v izumiteljskem ko¬
tičku. Vsakokrat vam tov. Tomšič naloži na¬
logo, ki zares ni ne lahka in ne čisto pre¬
prosta. Zato pa pomeni, da je ob nje| tre¬
ba napeti možgane, se zamisliti, poskušati,
konstruirati — skratka najti svojo rešitev.
To pa pomeni veliko.

Kot rečeno, vemo, da to ni najlažje razve¬
drilo ob TIM-u. Saj pa tudi nikjer ne piše,
da je najlažje delo tudi najlepše. Še malo
ne. Ko ves upehan in utrujen narediš zad¬
nji korak do vrha gore, se te šele polasti
tisti blaženi občutek, da si premagal goro;
ko se ure sklanjaš nad računskim proble¬
mom in se ti končno poblisne prava rešitev,
začutiš pravo radost nad matematiko; in
ko boš končno našel »boljšo« rešitev, kot
ti jo je ponudil v Izumiteljskem kotičku zvi¬

ti tovariš Tomšič, boš nenadoma hudo za¬
dovoljen sam s seboj; izpolnil si TIM-ovo
nalogo, ki je konstrukcijska naloga. Tak trud
zasluži nagrado.

Ne le zato, da bi poplačali opravljeni trud
najuspešnejšim, in tudi ne zato, da bi vas si¬
lili k sodelovanju, ampak kar takole, za še
večje prijateljstvo med nami, smo sklenili,
da bomo vsako najbolje rešeno TIM-ovo na¬
logo nagradili. Naši zamisli se je pridruži¬
la še tovarna igrač Mehanotehnika iz Izole.

V vsaki naslednji številki TIM-a bomo z
enim od njenih modelov ali sestavljenk ali
igrač nagradili najboljšega rešitelja te na¬
loge. Nič se več ne obotavljajte — dobro
si preberite Izumiteljski kotiček, gotovo vam
je ta ali ona od dosedanjih ali bodočih na¬
log nekoliko znana, nekaj se bo treba še
učiti ob tem, vzeti pamet v roke — in glej
si imenitnega načrta. Na ovojnico pa napi¬
šite Izumiteljski kotiček in pa svojega na¬
slova seveda ne pozabite. Takšno rešitev
smo namreč že prejeli, iz Prestranka je bil,
srečni reševalec pa je pozabil navesti svoje
ime in priimek. Če se bo še oglasil, ga bo¬
mo rade volje vzeli »na rešeto«.

Urednica

TIM 231

c ptimetn& daciL& aLi &kta& &a&e &&kice

iz tovarne Mehanotehnika v Izoli

Novo leto je zdrsnilo mimo in nam pustilo lep
spomin. Spet je Dedek Mraz v svoji svetleči ko¬
čiji ob zvokih tisočerih srebrnih zvončkov pre¬
potoval zasneženo zemljo. Tiho je pod jelko
položil darilo in izginil. Ste že prečrtali vse le¬
pe knjige in se naigrali z igračami, ki vam jih
je podaril? Veste, tudi pri nas se je oglasil —
v Mehanotehniki, v trgovini igrač. Ker pri nas
v Izoli ni snega, se je moral pripeljati kar z av¬
tomobilom. Imel je neznansko dolg seznam \a-
ših želja in naložili smo mu zvrhano mero va¬
ših najbolj priljubljenih zbirk.

iz Dedkovega seznama smo razbrali, da so
vsem otrokom še vedno najbolj pri srcu junaki
risanih filmov VValta Disneya. Seveda, koga iz¬
med nas niso očarali pogumna Miki miška, iz¬
najdljivi racman in dobrosrčni kuža z dolgimi
plahutajočimi ušesi. Gotovo ste že vsi kdaj po¬
skusili te junake sami narisati. Prerisovali ste
jih iz vseh mogočih revij in časopisov, da bi
bili čimbolj podobni tistim pravim, saj bi jih
radi imeli vedno pred seboj. Mislim, da je Me¬
hanotehnika tokrat našla pravo pot. Za vas je
izdelala izredno domiselne lepljenke. Slika male
sivo-bele miške tu poleg vam žal še zdaleč ne
more pričarati njenega čudovitega smrčka in na¬
vihanega pogleda. Miška na sliki je sestavljena
iz mnogo delcev, ki so že vrezani v samolepno
klobučevino. Rokavičke so bele, smrček in jo¬
pica sta črna, hlačke in jeziček sta rdeča, če¬
veljci so rjavi, travica pa je zelena, vse tako,
kot mora biti. Vsem tem delcem samo snamete
spodnjo zaščitno plast papirja in jih nalepite na
mehko penjeno gumo, na kateri je že vtisnjen
ves obris miške. Zbirki je dodan še plastičen

okvir z dnom iz grobega platna. Nanj prilepite
gotovo miško in že ste z malo truda delo kon¬
čali. Ko boste za svojega junaka našli na steni
primerno mesto in ga pritrdili, vam bo gotovo
pomežiknil — meni je tudi.

Pri Mehanotehniki pa so za spretne roke pripra¬
vili še nekaj zanimivega. Mogoče bo nekaterim
druga zbirka še bolj ugajala ravno zato, ker bo¬
do morali pri sestavljanju pokazati malo več
spretnosti. Vendar delo še zdaleč ni tako zah¬
tevno, da bi se ga kdo lahko ustrašil. Kaj si
boste izbrali za stenski okras: star avtomobil
v živih barvah, šopek rož, malo mucko ali en
sam živordeč makov cvet na grobo tkanem plat¬
nu? Izbira je pestra, jaz pa vam bom opisala
samo sliko šopka rož: Na posebnem listu so
vrezani vsi sestavni deli šopka: cvetovi, listi,
vejice in drugo. Dele z lahkoto brez Škarij iz¬
ločite, nato pa odlepite vrhnjo plast, kot pri sa-
molepni tapeti. Z lepilom prevlečena stran ima
vrisane črte. Natanko po teh črtah polagate ten¬
ko svileno vrvico, ki se bo trdno prilepila. Bar¬
ve vrvice ne bo težko izbrati, saj se barve zgor¬
nje strani delca in pisanih priloženih vrvic uje¬
mata. Ko so vsi delci pokriti z raznobarvnimi
vrvicami, jih po priloženi risbi pritrdite na po¬
sebno platneno podlago. Vse skupaj vstavite še
v priložen plastičen okvir velikosti 23 X 31 cm
in že imate prikupen okrasek za steno.

Nikar ne žalujte, ker vam teh zanimivih novo¬
sti ni prinesel Dedek Mraz. Mogoče pa bo ob
vašem rojstnem dnevu kdo ustregel vašim že¬
ljam in vam podaril zabavno in praktično da¬
rilo.

TIM 232

IZUMITELJSKI-

►

►

KOTIČEK

HIŠE IZ PLASTIČNIH
SNOVI

Marjan Tomšič

Samo po kuhinji se ozrite. Gotovo je v njej
dvajset predmetov, ki so napravljeni iz pla¬
stične snovi. Čevlji, obleka, zobotrebec, za¬
vesa, jedilni pribor, ščetka, talne in stenske
obloge, gospodinjski stroji... sama umetna
snov. Avtomobil iz plastične mase, nič po¬
sebnega, na zunaj je celo težko prepoznati,
da konjiček ni iz železa. Sicer pa imajo tudi
železni vozovi vsaj 30 odstotkov vseh delov
iz plastike. Zobniki iz te snovi lahko prene¬
sejo celo večje obremenitve kot kovinski.
Plastične mase so na pohodu. Cenejše so,
lažje in bolj uporabne kot so naravni mate¬
riali, les, kovine in kamen. Tudi pri gradnji
stanovanj si utirajo pot. Na letošnji med¬
narodni razstavi plastičnih snovi so v An¬
gliji pokazali 20 modelov takih hišic, ki so
primerne za oddih, stanovanje, pisarno ali
pa skladišče. Gradnja takih hišic je zelo
hitra in cenena. Treba je samo postaviti
temelj in na njem zlepiti ali z vijaki spojiti
posamezne dele. Ker so lahke, so primerne
celo za gradnjo na vodi. Iz te razstave smo
za vas odbrali nekaj primerov.

Od zgoraj navzdol:

Počitniška hišica v obliki sploščene krogle ima
50 m 2  stanovanjske površine. Postavljena je na
ogrodje iz železnih cevi, vzidanih v betonske
podstavke.

Zvezdasta hišica za 7 stanovalcev ima vgrajeno
vse udobje: kuhinjo, jedilnico, kopalnico in cen¬
tralno ogrevanje.

Bio hišica je prvi plavajoči dom. Prva slika ka¬
že zunanjo podobo in druga notranjost. Izdela¬
na je iz negorljive umetne snovi; 10 odstotkov
je je pod vodo. Stanovanjska površina meri oko¬
li 100 m 2 , površina zunanjih teras pa je enkrat
večja. Na njih goje cvetje in zelenjavo (9, 11).

Trikotna hišica stoji na zvezdastem podstavku.
Velike zasteklene stene dajejo mnogo svetlobe
in omogočajo prijetno bivanje (10).

TIM 233

TIMOVA NALOGA

MODEL

MODERNE HIŠICE

Stavbe konstruirajo arhitekti in gradbeniki.
Njihovo delo je zelo odgovorno, saj bi se
zaradi napačnega izračuna hiša lahko podr¬
la. Poleg trdnosti, ki se določa z zamotani¬
mi računi, mora biti stavba še čimbolj upo¬
rabna in lepo oblikovana.

Arhitekt si zgradbo najprej zamisli, izdela
vse proračune in nariše načrt. Običajno pa
izdela tudi model v pomanjšanem meri'lu.
Model je verna podoba zgradbe, ki bo na¬
pravljena po načrtih. Ko riše, največkrat
»skicira«. Risba se imenuje tehniška
skica.  Napravljena je prostoročno, brez
risalnega orodja, vendar tako, kot to dolo¬
čajo predpisi za tehniško risanje.

Z arhitektove mize smo vzeli nekaj skic.
Po njih je sam izdelal iz papirja, paličic in
žice zanimive modele stavb. Prva predstav¬
lja terasasto stanovanjsko hišo za obmor¬
ske kraje. K tej enoti je mogoče dodajati
poljubno število novih enot. Ostali skici pa
predstavljata pokrit razstavni prostor.
Prepričani smo, da bi tudi vi po teh skicah
znali napraviti modele in seveda tudi po¬
iskati nove možnosti. To pa je TIMova nalo¬
ga v tej številki. Glasi se takole:

1. Izdelaj vsaj en model po gornjih skicah.

2. Nariši in oblikuj svojo zamisel.

Pošljite nam čimprej vaše risbe, fotografije
ali izdelke, da jih bomo objavili in nagradili.

PREIZKUSI SVOJE ZNANJE

TIM 234

9. Na risbi je pokazan prerez avtomatske
naprave v stanovanju. Če ste prepo¬
znali, za katero napravo gre, povejte:

a) Kako se imenuje naprava?

b) Čemu služi del, ki je označen s št.
1 ?

10. Za zapiranje in odpiranje cevovodov, po
katerih se pretaka tekočina ati plin,
uporabljamo zaporne organe. Ugotovi:
a) Kako se imenuje naprava na risbi?

b) V katero smer mora teči tekočina
ali plin?

ODGOVORI NA VPRAŠANJA V 4.

ŠTEVILKI TIMa

7. a) Uri iz serijske izdelave,
b) Nemirka.

8. a) Decimalna tehtnica,
b) 5 kilogramov.

MALE m\\\\\\WK

m  ŽELEZNICE

TRANSFORMATOR, USMERNIK IN REGULATOR VOŽNJE

Slavko Paraker

Za pogon miniaturnih železnic potrebujemo
naprave za priključitev na omrežje. S trans¬
formatorjem znižamo napetost omrežja, ki
je 220 ali 110 voltov, na napetost, ki je po¬
trebna za vožnjo vlakov. Tukaj ne bomo opi¬
sovali zgradbe in delovanja transformatorja,
saj je to zadeva elektrotehnike, povejmo le,
da je transformator stroj za spreminjanje
napetosti. Transformatorje izdelujejo tovar¬
ne miniaturnih železnic in jih lahko kupimo
v trgovinah. Kupljeni transformatorji so ta¬
ko zavarovani in varni, da jih lahko uporab¬
ljajo tudi otroci brez kakršnekoli nevarno¬
sti (slika 1]. Izgotovljeni transformatorji po¬
sameznih tovarn miniaturnih železnic se raz¬
likujejo le v jakosti. Zato morate pred na¬
kupom vendarle malo pregledati kataloge
tovarn, ali pa se posvetovati s strokovnja¬
kom. Osnovne velikosti, ki so podane v ka¬
talogu in ki nam kažejo, kakšen je transfor¬
mator, so:

napetost na primarju (npr. 220 V)

napetost na sekundarju (npr. 12 V)

moč transformatorja (npr. 12 VA)

Iz transformatorja dobimo izmenični tok, za
pogon miniaturnih vlakov pa potrebujemo
seveda enosmerni tok. V ta namen moramo
še med transformator in lokomotivo vgra¬

diti posebno napravo, ki se imenuje usmer¬
nik. Naloga usmernika je torej, da izmenič¬
ni tok spremeni v enosmernega (slika 2).
Pri miniaturnih železnicah navadno uporab¬
ljajo selenske usmernike, v novejšem času
pa germanijeve diode. Tovarne vgradijo
usmernik navadno v isto ohišje, v katerem
se nahaja transformator.

Slika 1

TIM 235

Slika 2

Končno potrebujemo še regulator vožnje, s
katerim uravnavamo hitrost vožnje vlakov,
saj moramo imeti možnost pospeševati ali
ustavljati hitrost vlaka. Hitrost lokomotive
je odvisna dejansko od napetosti, ki jo do¬
vajamo na sponke elektromotorja. Regula¬
tor nam torej omogoča spremembe napeto¬
sti, in sicer od 0 do 12 voltov. V ta namen
ima regulator vožnje vgrajenih bodisi ne¬
koliko kontaktov, povezanih z odcepi se¬
kundarnega navitja transformatorja, ali le
en spremenljivi upor. Prva izvedba je več v
rabi, in sicer zato, ker sekundarna napetost
pri tej izvedbi ni odvisna od obremenitve
(slika 3). Regulator vožnje kupite posebej,
nekatere tovarne pa ga vgradijo v ohišje
transformatorja.

Regulator vožnje nam rabi tudi za spremem¬
bo smeri lokomotive oziroma za vožnjo na¬
prej—nazaj. Smer gibanja lokomotive sprem¬
ljamo samo z vrtenjem gumba regulatorja
v levo ali desno iz osnovnega položaja. Te

9 220 V  p 9  220 V  9

Slika 3

tri naprave so osnovne električne naprave
za pogon miniaturnih vlakov. Tovarne na¬
vadno vgradijo vse tri naprave v eno ohišje,
tako sta montaža in delo z njimi zelo pre¬
prosti (slika 4). Na zadnji steni ohišja se
nahajajo priključne odprtine za pogon vla¬

kov (enosmerni tok) in za ostale električ- *
ne naprave, ki potrebujejo izmenični tok.
Mnogi transformatorji imajo še vgrajene na¬
prave za zaščito transformatorja pred krat¬
kim stikom in pred preobremenitvijo. Vsa¬
ka tovarna priloži transformatorju navodila
za uporabo. Priključitev proge na električno
omrežje nam nazorno kaže slika 5.

Tako smo priključili naše miniaturne želez¬
nice na električno omrežje. Sedaj nas še
čaka naloga, da si ogledamo nadaljnje ve¬
zave na maketi. Začeli bomo od najprepro¬
stejših, torej od tistih, ki jih začetniki naj¬
bolj pogrešajo.

TIM 236

POMORSKE DOGODIVŠČINE CICKA IN CACKA

JOSIP JESIH

Domorodci so kakor brez uma polegli po tleh
in se začeli zvijati na vse načine. Celo debelu-
šasti poglavar je tokrat povsem pozabil na
okornost.

»Je to spet kakšen nov ples?« se je pošalil Ca-
cek.

»Ne norčuj se!« ga je ostro zavrnil Cicek. »Ver¬
jetno se klanjajo temu predmetu, ki nas je prav¬
kar preletel!«

Poglavar je nato prestrašeno vstal in pomignil
dečkom, naj mu sledijo. Odpeljal jih je skozi
naselje do precejšnje vzpetine ob samem oto¬
škem bregu. »Poglejte, kakšen razgledni stolp
so napravili domačini!« je pokazal Cicek na
precej visok stolp, sestavljen iz grobo obtesa¬
nih brun. »Res so mojstri!« je dodal Cacek.
Poglavar je s tresočo roko pokazal na bližnji
otok in se pričel vneto klanjati.

Poglavar je kazal proti otoku, pa za_ izginulo
raketo ter ves čas nekaj govoričil. »Škoda, da
ne razumemo, kaj nam hoče povedati!« se je
oglasil Apetitek. »Kolikokrat sem že rekel, da bi
se morali vsi ljudje našega planeta učiti espe¬
ranto!« je modro pritegnil Cacek. »Lepo, da pri
vsem tem lahko še norce briješ!« je povsem
resno dejal Cicek. »Nedvomno nam hoče pogla¬
var povedati, da so jim ljudje z rakete napravi¬
li veliko gorje!« Dečki so nato za poglavarjem
zapustili razgledni stolp.

Riše: DANE TUDJINA

»Verjetno je neznani predmet poletel na sosed¬
nji otok!« je sklepal Cicek po poglavarjevih
kretnjah.

»Hudirja, le kaj naj bi počel tam!« se je neje¬
verno oglasil Cacek. »Saj vendar ni raketna ba¬
za!«

V hipu se je nad sosednjim otočkom dvignil
pravi pravcati oblak prahu in pred začudenimi
očmi dečkov se je strmo v nebo dvignila ciga-
rasta raketa.

»Torej sem imel le prav!« je drhte šepnil Ca¬
cek. »Raketna baza, toda čigava?«

Poglavar se je nehal klanjati in je grozeče za-
žugal za izginjajočo raketo.

»Le kaj pomeni ta nenadna sprememba v po¬
glavarjevem obnašanju?« je pomislil Cicek.

»Vse tako kaže, da gre za veliko skrivnost!« je
strokovnjaško ugotovil Cacek.

Debelušni domačin jih je vodil proti drugemu
koncu otoka. »Tu v bližini sem pobil tisto pti¬
co roparico!« se je Cicek mimogrede pohva¬
lil. Poglavar se je ustavil pred ogromnim dre¬
vesom. Dvignil je dobro skrita vratca, spretno
narejena iz suhih vej. »Le kaj imajo tam spo¬
daj?« je polglasno vprašal Apetitek. »Mislim, da
vsaj še nimajo atomskega zaklonišča!« se je
spet poredno oglasil Cacek. Junaki so pokleknili
poleg odprtine, kjer so zapazili precej žena in
otrok, ki so ležali tesno drug poleg drugega.

TIM 237

Poglavar je nekaj zaklical in prebivalke skriva¬
lišča so mu enoglasno odgovorile. »Prav od¬
dahnil sem si,« je dejal Cacek, »sprva sem
mislil, da so to njegove ujetnice!« »Tudi meni
se je šele sedaj posvetilo, da so to žene in
otroci domorodcev!« je modro ugotovil Apeti-
tek. Cicek pa je menil: »Prijatelji, tu se doga¬
jajo čudne reči. Ničesar ne razumemo, pa ven¬
dar je jasno, da nekaj ni v redu!« »Verjetno je
vse to povezano s sosednim otokom!« se je
spet oglasil Cacek. »Tja bi morali! Kaže, da
je poglavar skril vse, ki niso sposobni za boj,
v to skrivališče, prav zaradi strahu pred ne¬
znanci, ki preletavajo njihov otok!«

Poglavar je nato s težavo vstal, žalostno zma¬
jal z glavo in odprtino spet pokril z vratci. Vsi
skupaj so se nato vrnili v naselje. »Sedaj bom
našim gostiteljem pripravil pečene ribe,« se je
ob kupu posušenih rib glasil Apetitek, »kajti
prepričan sem, da takšnih sploh ne poznajo!«
Dečki so se nato lotili nabiranja dračja, pogla¬
var, Cicek .in Ra-ra pa so molče posedli okoli
nosilnice. Cicek je vneto premišljal o načinu,
kako bi se skrivoma približal sosednjemu otoku,
Ra-ra pa tudi s kašljanjem ni mogel skriti, da
se mu solze nabirajo v očeh. Poglavar je od¬
sotno strmel predse.

Dečki so naglo nanesli dračja, Apetitek je od¬
kril v hlačnem žepu vžigalice in kaj kmalu so
zakurili veliki kres. Poglavar in vojščaki so pre¬
strašeno opazovali ogenj in si niti malo niso
bili na jasnem, kaj naj store. Cacek jih je z do¬
bro narejenim nasmehom za silo potolažil, nato
pa je vzel posušeno ribo, pokazal z njo na mor¬
je ter jim še dopovedal, naj mu prineso svežih
rib. Ra-ra je prvi razumel Cackove besedne hie¬
roglife ter jih takoj posredoval domorodcem.
Vojščaki so pohiteli na zasidrane barkače ter
odrinili od obale le nekaj ducatov metrov. Kma¬
lu so se vrnili s kar izdatnim plenom.

Apetitek je prebodel ribe po svoji posebni me¬
todi ter jih vestno obračal nad ognjem. Prvo pe¬
čeno ribo je ponudil poglavarju, vendar se je
ubogi prvi mož otoka tako skremžil, kot da bi
mu ponudil najmanj živo žabo. No, končno se je
le ojunačil in previdno poskusil košček pečene
ribe. Nato je veselo pokimal in kar z obema ro¬
kama prijel še preostalo ribo ter se zado¬
voljno začel gostiti. Poglavarjevemu zgledu so
sledili tudi vojščaki, tako, da je Apetitek ko¬
maj zmagoval številna naročila. Medtem je Ci¬
cek neopaženo vstal ter se previdno splazil k
bregu. Spretno je odvezal manjši drevak ter od-
bregu ter odveslal proti sosednjemu otoku.

TIM 238

TRDI OREHI ZA

BISTRE GLAVE'

Pavle Gregorc

ALKIMIJSKA KRIŽANKA

Alkimija je bila srednjeveška veda, ki je za¬
man iskala možnost pretvarjanja nežlahtnih ko¬
vin v zlato. V današnji križanki ne bomo iskali
zlata, pač pa bomo iz znakov za kemijske prvi¬
ne sestavljali besede. Primer: iz znakov za te¬
lur, vodik, nikelj in kalij sestavimo besedo TEH¬
NIK (Te + H + Ni + K).

Podobno ravnate pri reševanju križanke, kjer
so namesto opisov podani elementi. Iz njihovih
znakov morate sestaviti besede in jih vpisati v
lik.

Vodoravno: 1. barij, kalij, erbij, 5. renij, dušik,
tantal, 9. astatin, 10. dušik, uran, natrij, 12. bor,
iridij, kisik, 14. žveplo, lantan, 16. selen, dušik,
kisik, 19. protaktinij, dušik, kisik, 20. kalij, ame¬
ricij, fosfor, 22. nikelj, natrij, 24. selen, žveplo,

25. žveplo, kisik, radij, 27. neon, lantan, 29. ga¬
lij, 30. žveplo, americij, barij, 31. kalij, uran,
vodik, argon.

Navpično: 1. barij, žveplo, kalij, 2. astatin, lan¬
tan, žveplo, 3. einstejnij, 4. rutenij, žveplo, 5. ra¬
dij, nikelj, natrij, 6. niobij, 7. titan, fosfor, 8. ar¬
gon, arzen, 11. neon, dušik, 13. kisik, neon, ga¬
lij, 15. americij, osmij, 17. kisik, neon, 19. os-
mij, argon, 21. fosfor, radij, 23. aluminij, kalij,

26. americij, 28. zlato.

LAHKI RAČUNI

V prazna polja kvadrata vpiši številke od 1 do
3 tako, da se vsi nakazani računi izidejo v obeh
smereh (vodoravno in navpično).

TIM 239

»OBRNJENI« REBUS

Obrnjeni rebus rešujte kot navadnega, le reši¬
tev preberite nazaj — od desne proti levi.

POSETNICA

JARO ROD

Jaro izdeluje pripomočke za praktično delo. Kaj
je?

UGANKA

Z očesi tremi
nam mežika,
uboga pešec naj,
šofer  — in pika!

PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO

MAR CEVI ...

... iz kovine spaja skupaj? Seveda, saj je to
njegov poklic! Kateri poklic je to?

REBUS

VRSTICE V ZVEZKU

Na eni strani črtanega zvezka je 19 vrstic. Ko¬
liko črt tvori te vrstice?

ZAŽGIMO PAPIR

Kateri papir — beli ali črni — boš prej zažgal
s sončno svetlobo, zbrano z lečo? Znaš razlo¬
žiti katerega in zakaj?

GRŠKE ČRKE

O ...

A .....:...

A ...

S ...

r.1............

Najprej ugani imena grških črk na levi in jih
vpiši na vrstice na desni. Tako dobljene besede
premikaj drugo nad drugo toliko časa, da dobiš
v enem stolpcu še eno grško črko — in sicer
zadnjo črko grške abecede.

REŠITVE IZ 4. ŠT.:

SKANDINAVSKA KRIŽANKA. Vodoravno: prst,
repa, svetilo, snop, malomeščanka, oliva, tat,
tr., Te, otrok, dan, eter, Eva, Ivi, ravnina, krak,
HE, JR, vi, Ast, tipa, trzaj, Ant, os, Nemo. tan¬
ker, Aretta.

KRIŽANKA. Vodoravno: 1. romb, 5. skip, 9. ukor,
10. trta, —d, 11. čopič, —t, 13. no, 15. mrk,
16. ZE, 17. iks, —t, 19. gon, 20. Kras, 22. zlot,
23. antena, 25. dobava, 27. skat, 29. kalo, 31.
tul, —t, 33. rep, 34. Rb, 35. urh, 37. še, - ž,
38. organ, —k, 40. enka, 42. loža, 44. neon,
45. Avar.

BESEDE Z »1ZO«: 1. izohipsa, 2. izobara, 3. izo-
terrna. Končna rešitev: par.

ŠTIRI PRVINE: 1. fosfor, 2. lantan, 3. mi igan,
4. tantal. Končna rešitev: Olma.

REBUS: polenovka — pol (črke] eN; (črka) O

POSETNICA: Ero Porto — Tref = fotoreporter.

PREMEŠANE ČRKE S POPRAVO: Urh, Barje =
= herbarij, u = i.

UGANKA: televizor.

NEPOPOLN RAČUN:

316 X 472
1264
2212
632
149152

ZA PRAVILNO REŠITEV NAGRADNE
SKANDINAVSKE KRIŽANKE SO BILI IZŽREBANI
TILE NAROČNIKI:

Gaal Marinka, Dobrovnik 266/g, 69223 Dobrov¬
nik

Kravanja Zdravko, Ul. Moša Pijade 230, 62000
Maribor

Bojan Gerdina, Prevalje 27, 61352 Preserje

TIM 240

SKANDINAVSKA KRIŽANKA

_ _ TMWt

BRODARSKI
MODEL „SK AT’

R1