jJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO DEJAVNOST MLADINE
[hniška založba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6
[uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič, Dušan
Pl Lokovšek, Drago Mehora, Tone Pavlovčič, Lojze Pr-
darjan Tomšič, Anka Vesel, Tončka Zupančič • Odgo-
tehnični urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
jloletna naročnina 70,00 din, posamezna številka 7,00
> naročajte na naslov: TIM, Ljubljana, Lepi pot 6,
[ • Tekoči račun: 50 101-603-50-480 • Tisk tiskarna
tisk, Kočevje • Revijo sofinancira Raziskovalna in Kul-
jpnost Slovenije.

poštnina plačana v gotovini

XVI. letnik
Maj-Junij 1978

timova igračka

VOZILCE NA ZRAČNO BLAZINO

Če želite preizkusiti princip po katerem de¬
lujejo vozila na zračno blazino, potem izre¬

žite vse narisane dele in jih zlepite tako ' t
kaže spodnja skica, iz delov 1 in Z bo; a
zlepili vozilce, iz dela 3 pa cevčico, s kat« >
boste vozilce spravili v pogon. (Del, ki i
označen z A privihnite navzgor.) Lahko si
delate tudi več teh vozile (tako, da pref
pirate posamezne dele) in priredite tekrr
vanje.

PRELEPI

TIM 9,10

timova pošta

Maj, Junij 1978 XVI. letnik

TIM — REVIJA ZA TEHNIČNO IN ZNANSTVENO
DEJAVNOST MLADINE • Izdaja Tehniška založ¬
ba Slovenije, 61000 Ljubljana, Lepi pot 6 • Ureja
uredniški odbor: Ciril Dimnik, Vukadin Ivkovič,
Dušan Kralj, Jan Lokovšek, Drago Mehora, Tone
Pavlovčič, Lojze Prvinšek, Marjan Tomšič, Anka
Vesel, Tončka Zupančič • Odgovorni in tehnični
urednik: Božidar Grabnar • TIM izhaja 10-krat
letno. Celoletna naročnina 70,00 din, posamezna
številka 7,00 din • Revijo naročajte na naslov:
TIM, Ljubljana, Lepi pot 6, pp 541-X • Tekoči
račun: 50 101-603-50-480 e Tiska tiskarna Kočev¬
ski tisk, Kočevje • Revijo sofinancirata Razisko¬
valna in Kulturna skupnost Slovenije.

SLIKA NA NASLOVNI STRANI

Motiva na današnji naslovnici vam ni treba po¬
sebej predstavljati. Drobne lokomotivice malih
železnic so vedno prave mojstrovine miniaturiza¬
cije, tako tudi te na naši fotografiji.

KAZALO

TIMOVA POŠTA 385

Majhno pohištvo za majhno stanovanje 389

Igračka za mlajšega bratca ali sestrico 394

Ikebana z letvicami 395

Viseča vitrina 397

Rakete brez smoclnika 399

MODELARSTVO

Windsurfing 401

Maketa sondažne rakete Meteor 2 K 414

Fizikalno učilo 419

Čoln s plavutmi 425

Signalne lučke  1  426

Vibrohodi 426

Zakaj zmaji letijo 428

Zmaji 430

Jahta brez vode 441

DALJINSKO VODENJE

Digitalni servomehanizem 445

Zvezni regulator TIM XIII DPS 450

RADIOAMATERSTVO

Pretvornik 12 V na 220 V 454

Svetlomer 457

Zgodovina radioamaterizma 460

Iz zgodovine ladij in čolnov 465

TIMOVA FANTASTIKA

Ti, ki čakajo 468

MALI OGLASI 473

ZANKE IN UGANKE 478

SLIKA NA ZADNJI STRANI

Model danskega reševalnega vlačilca »Zvarte
zee«, prirejen za daljinsko vodenje (zgoraj).
Model gasilskega čolna angleške vojne mornari¬
ce, v katerem je p/ostor za motorček in servo¬
mehanizem (spodaj).

Janez Peternel iz Gozd Martuljka na Gorenj¬
skem nas prosi, da bi objavili ali pa mu po¬
slali načrt kasetnega magnetofona. Malce
nenavadna prošnja, kajne? Moram mu kar
naravnost povedati, da bi bila izdelava mag¬
netofona dandanes malce donkihotska. Sve¬
tujem mu, da poizkusi z malim oglasom v
naši reviji in prepričan sem, da bo prišel z
malim denarjem do čisto uporabnega apara¬
ta, manjše popravilo pa mu najbrž ne bo de¬
lalo težav, če že ima korajžo lotiti se celo
samogradnje.

Tone štendler iz Mengša, ki je naš naročnik
že deset let, ima o Timu še kar ugodno
mnenje, želi pa si kaj več pisanja o fotogra¬
fiji. (Nekaj člankov smo objavili.) Predvsem
pa ga zanima barvna fotografija, natančneje
razvijanje in povečava barvnih fotografij,
zato nas prosi, če bi se v prihodnje razpi¬
sali o tem problemu. To naj velja kot poziv
tistim fotoamaterjem, ki se ukvarjajo s to
zvrstjo fotografije. Pričakujem, da se bo kdo
od njih oglasil in v članku obdelal to teh¬
niko. (Kakšen povečevalnik je treba imeti,
ali je dober črnobel, kakšne kemikalije se
uporabljajo — razvijalci in fiksirji — in ali
obstaja kakšna knjiga o tem.)

Boštjan Pust — Pišem ti prvič, čeprav Tim
naročujem že več let. Letošnji Tim se mi
zdi boljši kot lanski. Fotografije na prvi in
zadnji strani zelo poživijo revijo. Prav se mi
zdi, da ste male oglase zbrali na eni strani
in tako odpade nepotrebno brskanje za njimi.
Od ostalih rubrik redno prebiram: MODE¬
LARSTVO, DALJINSKO VODENJE, RADIO¬
AMATERSTVO, AVTOMOBILIZEM. Drugih ru¬
brik ne prebiram redno, le zanimivejše stva¬
ri preberem. Seveda imam tudi jaz nekaj
vprašanj. Najprej naročam ploščico Tim 11,
ter ploščici sprejemnik Tim 7/2, analogno
elektroniko servomehanizma, seveda če
imate še katero od teh na zalogi. Zanima
me tudi, kakšno tuljavo (za anteno oddajni¬
ka) naj izdelam, če imam teleskopsko ante¬
no dolžine 1 m, tuljava pa naj bi bila izven
ohišja oddajnika. Vaše mnenje mi bo prav
gotovo pomagalo. Že dolgo ni bil objavljen
noben načrt jadralnega letala, zato sprašu¬
jem, kdaj nameravate objaviti kak načrt, ki

• TIM 9/10 • 77/78 385

TIM 9/10 • 77/78 3  86

bi zadovoljil tako začetnike kot spretnejše
modelarje, še splošno vprašanje. Kakšno
debelino žice naj vzamem za moč 40 W in
napetost 36 V. Kakšno jedro je najbolj pri¬
merno in kolikšno število ovojev na primar-
ju in sekundarju. Moje zadnje vprašanje pa
je, kakšne oznake po JUS ima vitro plast.
Boštjanovo oceno revije smo vzeli na zna¬
nje, na vprašanja, ki sem jih posredoval na¬
šemu sodelavcu, pa bo prejel odgovor po
pošti.

»Odločil sem se, da vam pošljem nekaj svo¬
jih načrtov,« piše Uroš Dolžan iz Reteč pri
Škofji Loki. »To so krajši načrti za projektor,
katapult, reflektor in vzletno stezo ter puško
na elastiko. Toda ne verjamem, če boste ka¬
terega objavili. Skice in risbe niso najboljše
pa tudi s tekstom ne vem, če boste zado¬
voljni. Zdi se mi, da sem premalo natančno
opisoval. Prosim vas za mnenje o načrtih.«
Ker samokritika deloma drži in si podobnih
navodil za pripravo načrtov za Tim gotovo
želi še kdo med vami, sem se odločil, da
malo obširneje spregovorim o tem problemu.
Gre namreč za to, da so Uroševi sestavki
sicer še kar zanimivi, žal pa niso za objavo,
vsaj dotlej ne, dokler jih temeljito ne pre¬
delamo. Manjkajo namreč podatki, iz kate¬
rih bi bilo moč razbrati mere posameznega
izdelka, pa material, iz katerega so posamez¬
ni deli itn. čeprav sem že večkrat naštel,
kaj vse je potrebno za to, da bi bil članek
primeren za objavo, naj to vseeno še enkrat
ponovim: Sestavek, v katerem je izdelek te¬
meljito opisan, fotografija gotovega izdelka,
sestavna risba in risbe sestavnih delov z
natančnimi merami. Skratka, svojo zamisel
morate razložiti tako, kot bi si želeli, da bi
jo nekdo drug razložil vam.

Klemen Ravnik z Bleda naroča načrt čolna
iz Tima letnik 72/73. Žal tega letnika nima¬
mo več na zalogi, samostojnega načrta pa
tudi ni. Morda pa si bo lahko pomagal z
načrtom, ki je objavljen v prilogi te številke?
Hodim v sedmi razred, pravi Ivi Hajnže iz
Slovenj Gradca. Na Tim sem naročen prvo
leto, zanima pa me predvsem radioamater¬
stvo in fotografija. Pri vsem sem skoraj za¬
četnik, zato vas prosim za naslov kakšne re¬
vije s tega področja. Tudi v Timu bi lahko
objavili kaj enostavnejšega ... sledi kritika
Tima, ki je tako podobna drugim, da je ne
kaže spet in spet objavljati (namesto znan¬
stvene fantastike kaj drugega, rubrika za fo¬

toamaterje itd.). Naslov revije za radioama¬
terje je: Radio amater, Bulevar revolucije
44/II, 11000 Beograd, pp 48. Knjig, za katere
sprašuje, se v srbohrvaškem jeziku ne manj¬
ka, med njimi je tudi knjiga Televizijske in
UKT antene. Za kataloge teh in drugih stro¬
kovnih knjig naj piše na naslov: Radioklub
Nikola Tesla, Timočka 18/1, 11000 Beograd.

Tomo Meglič iz Domžal bo najbrž razočaran
nad odgovorom, ki sem mu ga prisiljen na¬
pisati. želi namreč, da mu pošljem načrt
jadrnice* dolge kakih dva metra in 70 do
90 cm široke. Kljub temu, da nam obljublja
povrniti vse stroške, mu takega načrta ne
morem poslati iz preprostega razloga, ker ga
nimamo. Morda pa bi z malo domišljije lahko
sam skonstruiral kaj podobnega?

Marko Kunštek iz Celja naroča načrt za
light-shovv, ki naj bi ga čimprej objavili v
Timu. Svetujem mu, da prebere tokratne
male oglase, v njih je več ponudb takih na¬
črtov.

»V vaši reviji Tim sem zasledil članek Mat¬
jaža Zupana VVINDSURFING — JADRANJE
NA DESKI. Ker se za to panogo športa za¬
nimam in ker že dolgo iščem popoln načrt
za izdelavo te vrste jadrnice, vas prosim, da
mi pošljete kompleten načrt z merami v od¬
visnosti od teže jadralca na naslov:

DRAGO KUKANJA

ISKRA — Prodajna organizacija Ljubljana
Trg Revolucije 3,

ERO E-4
61000 Ljubljana

Mislim, da je tov. Zupan v seriji člankov o
VVindsurfingu dovolj podrobno opisal izdela¬
vo deske in ostalih pritiklin za jadranje na
njej, da ne govorimo o tehniki jadranja, ki
je podrobno opisana v tej številki, če pa vse
to še vedno ne zadostuje, svetujem, da se
Drago oglasi v Delta Klubu, kjer mu bodo z
veseljem pomagali.

Spoštovani Tim! Prosim vas, da mi pošljete
načrt GO-KARTA na naslov:

Mitja Vilar
Šmarje Sap 153
61293 Šmarje

Temu uradnemu dopisu se prilega prav tako
lakonski odgovor: go-kartov ne izdelujemo,
zato tudi načrtov nimamo naprodaj. Mogoče
vedo o tem kaj več v AMD Šmarje.

Vidko Skočir iz Kobarida spremlja našo re¬
vijo že dve leti in je z njo zelo zadovoljen,

želi si le, da bi v prihodnje začeli objavljati
rubriko za fotoamaterje. Mislim, da bomo v
prihodnjem letu res ponovno uvedli to ru¬
briko, saj njegova želja ni osamljena. Hvala
za laskavo oceno, oglas smo objavili.

Ludvik Kuzmič ml. iz Kuzme v Prekmurju mi

je poslal dolgo in lepo pismo, ki zasluži, da
ga objavim v celoti:

Sem učenec 7. razreda OŠ Kuzma. Tokrat
ti pišem prvič, čeprav sva z bratom naro¬
čena na Tim že drugo leto. Tudi jaz sem se
odločil za raketarstvo, pozneje pa mislim,
da bi »začel« tudi z radioamaterstvom. Pri¬
jatelji, ki so bili že nekaj let prej naročeni
na vašo revijo, so mi dali nekatere številke
Tima. V njih je veliko začetniških modelov,
zato sem se jih še posebej razveselil. Tudi
modelarstva, ki je v Timu sem se zelo raz¬
veselil, saj sem v njem našel načrt za moj
prvi model JAK — 18 PM, ki pa še ni gotov.
Zahvaljujem se tov. Bojanu Rambaherju, ki
dela načrte za enostavne modele. Eden od
mojih naslednjih izdelkov bo diaprojektor, ki
je bil objavljen v letošnji 8. številki Tima in
mislim, da mi boš takrat priskočil na pomoč.
In sedaj k temu, zaradi česa sem ti pisal.
Koliko slojev risalnega lista je treba, da bo
isto kot en sloj šeleshamerja, če le-tega ni
pri roki? Ali bi mi lahko povedali, kje je
najbližja trgovina z raketnimi in letalskimi
motorčki? Če je ta trgovina Mladi tehnik,
me zanima, če lahko dobim tisto, kar bi si
želel, po pošti preko Tima? Koliko stane pri¬
bližno raketarski motorček? Koliko stane
motorček za letala (1,5 cm 3 , rezervoar 11
goriva in elisa?). Ali tudi med počitnicami
odgovarjate na pisma vaših bralcev?

Risalni list ni kaj prida, saj je puhast in
mehak, zato ne bo primerno nadomestilo za
šeleshamer, ki ga, o tem sem prepričan, ni
težko dobiti v katerikoli papirnici. Z raket¬
nimi in letalskimi motorčki trguje pri nas
zaenkrat le Mladi tehnik v Ljubljani (naslov
smo napisali že nevemvečkolikokrat). Na¬
ročiti jih je mogoče tudi po pošti (po po¬
vzetju). Raketni motorčki stanejo (ali bolje:
so stali, ker jih ta čas žal ni na zalogi) pri
bližno 30,00 din, letalski motorčki pa so
»nekaj« dražji: tip Webra 3,5 ccm, ki je tudi
edini, ki je trenutno naprodaj, stane okoli
900,00 din. Elisa, glede na velikost od 20
do 60 din, gorivo pa ni naprodaj in si ga
mora zmešati vsak sam oziroma kupiti prek
malega oglasa ali kako drugače. Tudi med

počitnicami odgovarjam na pisma, zaradi do¬
pustov včasih z manjšo zamudo.

Darko Bizjak iz Ljubljane za spremembo hvali
znanstveno fantastiko in ugankarsko rubri¬
ko, kar potrjuje stari pregovor, da o okusih
ne gre razpravljati. Načrtov za valkie-talkie
in light-shovv nimamo, zato bom njegovo
prošnjo objavil v Timovih oglasih.

Robiju Jordanu iz Trbovelj čisto na kratko:
Sestavki o malih železnicah so bili objav¬
ljeni v lanskem letniku Tima. Menim, da si
ga boš brez težav izposodil v šolski knjiž¬
nici.

Lepe pozdrave nam pošilja Vojko Česnik iz
Idrije. Poleg tega meni, da bi bilo prav, da
bi po dolgem času spet objavili kaj podob¬
nega, kot je bila maketa Avie 534 B. O tem
sem pisal že v osmi številki, zato poveda¬
nega ne bom ponavljal. Bojim se, da sta v
Jugoslaviji edini reviji za to starostno stop¬
njo Tim in ABC.

Kaj drugega lahko pričakujemo od tako
vnetega astronoma, kot je po njegovem
pismu sodeč Zoran Fakin iz Stare vasi pri
Žireh, kot da bo navijal za to, da bi bila
najmanj polovica Tima posvečena astrono¬
miji. Z vprašanji, ki se nanašajo na njegov
konjiček, pa bo najbolje, da se obrne na bolj
poklicane od našega uredništva, to je na
uredništvo revije Presek. Njen naslov je
DMFA, Jadranska 19, 61000 Ljubljana.

Igor Saksida iz Nove Gorice bi na vsak na¬
čin rad, da bi pričeli v Timu objavljati članke
s področja kemije. Kemija je sama po sebi
sicer izrazito praktična veda, vsaj po mojem
mnenju, žal pa je možnost eksperimentira¬
nja omejena, saj surovine zanje pogosto
niso v prosti prodaji. In ker Tim teži za tem,
da bi prinašal čim več praktičnih sestav¬
kov, smo se do nadaljnjega kemiji odpo¬
vedali.

Valterju Jakominu iz Kubeda tam nekje pri
Kopru samo tole: pravi naslov za nakup ja¬
ponskega papirja po pošti je Mladi tehnik,
61000 Ljubljana, Stari trg 5.

Matjaž Peterca ugotavlja v svojem in v ime¬
nu svojih prijateljev (veliko nas je, pravi)
kam naj bi se obrnil, da bi spoznali, kako se
napravi aparat za daljinsko vodenje. Malce
nenavadno vprašanje, saj rubrika o daljin¬
skem vodenju teče že leta in leta na straneh
naše revije, v njej pa je bilo objavljenih na
kupe izčrpnih informacij o tem predmetu.
Klubov v okolici Ljubljane ni, pač pa jih

TIM 9/10 • 77/78 387

TIM 9/10 • 77/78 388

je v Ljubljani nekaj. Iz Polja do Ljubljane pa
tudi ni tako daleč, da bi se Matjaž s svojimi
kolegi vred ne mogel lepega dne oglasiti v
Ljubljani, na Rimski cesti 24. Člani letalske
sekcije bodo o daljinskem vodenju gotovo
vedeli povedati še kaj več in podrobneje kot
je to zapisano v naši rubriki.

Robert Magajna iz Tolmina ne ve, koliko sta¬
ne motorček COX in koliko je treba odšteti
za balso. Odgovore na zastavljena vprašanja
bo dobil ali pa tudi ne (če omenjenega blaga
nimajo na zalogi) v Mladem tehniku, naslov
sem že zapisal.

Zoran Krošelj iz Novega mesta pri svojem
delu nujno potrebuje vezane plošče in ga
zanima, če jih Mladi tehnik prodaja tudi po
pošti. Kolikor vem, jih prodaja tudi na ta
način, pa vendar: dragi Zoran, ali ne bi bilo
bolj enostavno in ceneje, če stopiš do prve
mizarske delavnice, za katere sem prepri¬
čan, da jih je v vašem mestu cela vrsta, in
poceni nakupiš nekajletno zalogo tega ma¬
teriala.

Alešu Bojanu iz Podgorice pri Ljubljani za

vse dodatne informacije v zvezi z NF ojače¬
valnikom se obrni na tov. Boža Ropreta, či¬
gar naslov je bil večkrat objavljen v letoš¬
njem letniku Tima.

Ne le za Roberta Mromorja iz Cerknice, tudi
za vse ostale velja, da pri vprašanjih, ki se
nanašajo na članke, objavljene v preteklih
letnikih, navedejo letnik, številko revije,
stran v reviji, naslov in avtorja članka. Le
v tem primeru bom poizkušal odgovoriti na
zastavljena vprašanja. Tega ne pišem prvič,
zato v bodoče pričakujem od cenjenih dopis¬
nikov, da se vsaj toliko potrudijo, saj brez
navedenih podatkov lahko mirne duše pora¬
bim za vsak odgovor samo za brskanje po
arhivu lep kos svojega delovnega časa.

Za konec letnika se spodobi, da napravimo
nekaj zaključkov. Začel bom kar pri tistih,
ki me že celo leto nekoliko žulijo in se ni¬
kakor ne popravijo. Najprej beseda, dve o
vaših pismih. Po eni strani opažam velik
napredek, saj mi kar čitljivo pišete, po
drugi strani pa ste pogostokrat vse premalo
razumljivi, pa tudi to se dogaja, da mi po¬
šiljate cele vprašalnike z vsemogočimi vpra¬
šanji. Počasi dobivam vtis, da se naše ured¬
ništvo spreminja v informativni biro (pa ne
tak za vozni red ampak tak za vseznalce,
opremljene s celim štabom strokovnjakov in
goro priročnikov ter polno mizo telefonov).

Torej, to že moram reči, da nekoliko pretira¬
vate. V bodoče si bom zaradi tega prisiljen
pridržati nekatere pravice, še posebej pa
po zdravi pameti ne nameravam več kot
enkrat v letniku objavljati razne naslove
vseh mogočih trgovin, podjetij, klubov itd.

Rubrika, ki se je proti pričakovanjem raz¬
rasla, kot dobro kvašeno testo, in tudi pre¬
segla vse okvire je, kot se lahko sami pre¬
pričate, rubrika mali oglasi. Ne le množič¬
nost, temveč tudi po obsegu posameznih
oglasov, predvsem pa po tem, da vsote, s
katerimi operirate, daleč presegajo namen
naših malih oglasov. Mali oglasi so bili uve¬
deni zaradi tega, da bi olajšali nabavo raz¬
ličnega modelarskega materiala, ki ga po¬
trebujete pri vašem delu, saj vemo, da na
tem področju preskrba še vedno šepa. Nis¬
mo pa imeli v mislih podpirati neupravičeno
bogatenje, ki dobesedno sili iz nekaterih
oglasov. Opravka imamo z vsotami, ki pre¬
segajo vsako mero. Zato vam nepreklicno
sporočam, da v bodoče ne bomo več objav¬
ljali naslednjih oglasov: prvič — oglasov,
v katerih oglašujete material, ki ni povezan
z vsebino naše revije, drugič — oglasov,
v katerih bo skupna cena ponujenih predme¬
tov presegla 1.000,00 din (izjema so le na¬
prave za daljinsko vodenje) in tretjič —
oglase, ki bodo presegali 50 besed, vključno
z naslovom oglaševalca.

Oglasi bodo še za naprej ostali brezplačni
in dostopni vsakomur, ki bo upošteval gor¬
nja navodila. Vsi ostali pa imajo na voljo za
sklepanje svojih kupčij dnevno časopisje.
Mislim, da s temi ukrepi ne bo povzročene
nobene škode razvoju amaterskih dejavnosti,
prej bi lahko rekli, da bomo imeli od tega
vsi korist. Vi, ker bomo na ta način lahko
objavili več vaših oglasov in mi, ker bomo
imeli čisto vest in nam ne bo treba odgovar¬
jati na neprijetna vprašanja, kot: kdo lahko
odšteje stari milijon ali dva za predmete,
oglašene v mladinski reviji ipd. Bodi dovolj
o tem. Zdaj pa še čisto za konec običajni
poziv vsem, ki bi želeli sodelovati v prihod¬
njem letniku. Tudi med počitnicami nikar ne
pošljite vaše domišljije in domiselnosti pa
znanja na dopust. Delamo non-stop in pri¬
čakujemo, da nam boste poslali svoje
prispevke. Želim vam prijetne počitnice (se-
veda še prej čim uspešnejši zaključek šol¬
skega leta) in vas pozdravljam z: Nasvidenje
jeseni!

prvi koraki

Drago Mehora

MAJHNO
POHIŠTVO
ZA MAJHNO
STANOVANJE

Otroci se radi igrajo z majhnimi avtomobili,
majhnimi železnicami, majhnimi ladjami, vo¬
zovi, štedilniki in še z neštevilnimi drugimi
igračami, ki so pomanjšave resničnih veli¬
kih predmetov. Deklice se še vedno najraje
igrajo z lutkami ali punčkami, ki prav tako
niso nič drugega kot pomanjšane podobe
resničnih ljudi. Kakšno veselje, če imajo za
svoje punčke še primerno hišico ali sobo s
pohištvom. Takšno opremo za lutke je le
redkokdaj mogoče kupiti v trgovinah, pa še
zelo draga je. Predlagam vam torej, da bi
si kar sami izdelali majhno pohištvo za
miniaturno stanovanje. Pri tem delu boste
imeli mnogo zadovoljstva in nič kako boste
razveselili sestrico, ki se tako rada igra s
punčkami.

Mini pohištvo, ki ga vidite v naših načrtih,
bo lahko izdelal vsakdo, ki zna spretno de-,
lati z lokom in žagico. Mala rezljača bo
pravzaprav edino orodje, ki ga boste potre¬
bovali v svojem mini mizarstvu. Vse pohišt¬
vo boste izdelali iz ostankov vezanih plošč
debeline 3 in 4 mm. Kajpak boste potrebo¬
vali še brusni papir, lepilo in ostanke živo¬
barvnih tkanin. Lesene dele boste najbolje
zlepili z lepilom JUBINOL, ki ga dobite v
trgovinah v majhnih plastičnih stekleničkah.
Naj še povem, da so mere, navedene v načr¬
tih, nekaj manj kot desetina mer resničnega
pohištva.

MIZA IN STOL

Za začetek se lotimo izdelave navadne mize
s štirimi stoli. Takšno mizo imamo navadno
v kuhinji ali jedilnici. Navpični del mize, tj.
noge z vmesnim delom, bomo izžagali štiri¬
krat. Naj vas ne moti, ker boste tako dobili
kar osem nog, saj bosta po dve nogi zlep¬
ljeni v pravem kotu v eno samo, ki pa bo
na moč čvrsta. Glede lepljenja vseh lesenih
delov naj velja tole: obe ploskvi, ki jih ho¬
čemo zlepiti, namažemo tanko z lepilom,
počakamo vsaj dve minuti, potem pa dele
sestavimo in izdelek obtežimo s kakim
manjšim težkim predmetom. Zlepljen pred¬
met se mora sušiti pod pritiskom vsaj nekaj
ur. Najbolje bo, če boste izrezali in zlepili
več kosov pohištva in nadaljevali z delom
šele naslednji dan. Tako zlepljen kos po¬
hištva zlepa ne bo šel več narazen. Spajanje
z žebljički je čisto odveč.

Zlepljen spodnji del mize postavite narobe
na list malo bolj grobega brusnega papirja
in krepko podrgnite. Tako boste dosegli, da
bodo robovi natančno v isti ravnini in se bo
mizna plošča lepo prilegala. Sestava stolč¬
kov je dovolj razvidna iz načrta.

OPREMA DNEVNE SOBE IN ŠE KAJ

Za  dnevno sobo, ki so ji včasih rekli tudi
sprejemnica ali salon, bomo naredili kar
oblazinjeno pohištvo. Najprej naredimo malo
mizico, ki je dokaj preprosta. Ne vem, ali
še prodajajo znamenite lizike na palčkah.
Vsekakor bi bile tiste palčke zelo primerne
za mizne noge, ker so lepo okroglo stružene.
Če jih ne bi našli, bo treba nožiče pač izde¬
lati iz mehkega lesa in jih lepo obrusiti s
finim raskavcem. Na spodnjo stran mizne
plošče prilepite na vogale (črtkano označe¬
no) kvadratne koščke debelejše vezane plo¬
šče z luknjo, ki ustreza premeru nožič.
Nožiče vlepite v ploščice in mizica je go¬
tova.

Fotelj ali naslanjač je sestavljen iz dveh
stranic, ki sta hkrati nogi in opora za roke.
Med obe stranici vlepimo sedež, ki je se¬
stavljen iz dveh enakih deščic kvadratne
oblike, spojenih v pravem kotu. Ko bo na¬
slanjač suh, ga bomo oblazinili. V ta namen
izrežite iz tanjšega kartona dve ploščici v
velikosti sedeža oziroma naslona za hrbet.
Na kartona naložite vato, čez vato pa koščka
tanke tkanine, ki naj bo tolikšna, da bo se¬
gala malo čez robove kartona. Tkanino za-

TIM 9/10 • 77/78 3  89

TIM 9/10 • 77/78 3  90

TIM 9/10 • 77/78 391

TIM 9/10 • 77/78 392

tako kot pri naslanjaču, vendar pa ne v pra¬
vem kotu. Sedežna deska je nameščena
vodoravno, deska za naslon pa v kotu okoli
115° nasproti vodoravni. Tudi blazini za se¬
dež in naslon bomo naredili prav tako kot
pri naslanjaču, seveda na ustrezno velikih
kartonih. Tkanina za klop mora biti enaka
tisti za naslanjača, saj vsi trije kosi skupaj
pomenijo sedežno garnituro.

V dnevno sobo spada še večja omara, prav¬
zaprav polica z nekaterimi zaprtimi omarica¬
mi. Naredili jo bomo iz štirimilimetrske ve¬
zane plošče. Sestavne deščice so vse enako
široke in bo iz njih zlepljena polica dovolj
čvrsta tudi brez zadnje stene. Polica stoji
navadno ob steni, lahko pa jo v večjih sobah
postavimo tudi v sredini, tako da služi kot
predelna stena. V odprte predelke postavi¬
mo knjige in razne okrasne .predmete.

V največjem predalu lahko stoji radio ali
televizor. Vratca spodnjih zaprtih omaric
bomo naredili tako, da se bodo dala odpi¬

rati. Namesto tečajev bomo preprosto zabili
skozi desko v vratca zgoraj in spodaj po en
tenak žebljiček, in sicer v oddaljenosti 3 mm
od navpičnega roba vratc. Če bi vam to de¬
lalo preglavice, še vedno lahko spojite
vratca s steno s pomočjo ozkega traku tka¬
nine. Pomikanje vratc navznoter boste pre¬
prečili tako, da boste prilepili na zgornjo in
spodnjo desko v oddaljenosti 3 mm od roba
koščka lepenke. Še predno boste pritrdili
vratca, izvrtajte luknjico in vlepite vanjo
majhen držaj, ki ga boste izrezljali iz lesa.
Vse, kar smo povedali glede pritrditve vrat,
velja tudi za visoko garderobno omaro, ki
jo vidite v gornji polovici risbe. Ta omara
ima tudi zadnjo steno in stranski steni, ki
sta podaljšani v noge, tako kot je to pri po¬
lici. Tudi zapiralni gumb bo prav tak kot
pri vratcih polic, morda le za malenkost
večji. Garderobna omara služi za shranjeva¬
nje perila ali obleke. Postavimo jo navadno
v spalnico. Če naj bo za perilo, boste vlepili

v notranjost nekaj polic; če pa naj služi za
shranjevanje oblek, bo treba v gornji del no¬
tranjosti pritrditi okroglo palico, na katero
boste obešali obešalnike za obleke. Preprost
obešalnik, narejen iz kosa žice, vidite na
sliki. Na zadnji in na stranski steni omare
smo črtkano označili sestavo omare. Vrata
smo narisali kar v zadnjo steno, kar res ni
v skladu s tehnično risarskimi pravili,
ampak — drugje ni. bilo prostora.

Nazadnje smo vam pripravili še prestavljivo
stoječo svetilko s senčnikom, ki bo tudi
zares svetila. Svetilka se najbolj poda prav
v dnevno sobo, kjer jo postavimo k sedežni
garnituri in služi za branje. Za podstavek
vzemite 4 ali 5 mm debelo vezano deščico
in izrežite iz nje krog s premerom 4 cm in z
iuknjo v središču, katere premer ustreza
premeru stebra. Za razsvetljavo bomo upo¬
rabili 4,5-voltno žarnico, katere premer zna¬
ša 9 mm (tj. premer žarničnega okova).
Pobrskajte med staro šaro in morda boste
našli star flomaster premera 10 mm. Lahko
ga porabimo za steber svetilke, če ni nič
takšnega pri roki, poiščite okroglo paličico
takšnega premera (tudi debelejši svinčnik
ali kemično pisalo bo ustrezalo). Okoli tega
telesa navijte 10 mm dolgo cev iz belega
pisalnega papirja. Papir med navijanjem
sproti lepite. Ko se bo cevka, zlepljena iz
več ovojev papirja, posušila, bo dovolj trda,
da jo boste lahko vlepili v luknjo podstavka.
V cev izvrtajte z vročo iglo luknjice za
električno žico, in sicer blizu podstavka.
Skozi cev pretaknite dvojno tanko bakreno
PVC žico. Obe žici na gornjem koncu ogolite
in ju prispajkajte na okov male žarnice, žar¬
nico nato potisnite v cev. žici na drugem
koncu pritrdite na pola štiri in polvoltne
baterije. Eno žico ovijte okoli pola tako, da
jo boste lahko snemali in natikali. Tako bo¬
ste lahko prižigali in ugašali svetilko. Za
senčnik vzemite tanjši risalni papir, ki je
dovolj prosojen. Listič papirja navedenih mer
zvijte v obliko valja in ga zlepite. Senčnik
pritrdite na steber z dvema ali tremi traki
enakega papirja. Senčnik lahko ostane bel,
lahko pa ga tudi obarvate z lazurno akvarel-
no barvo rumeno, zeleno ali rdeče. Tudi ste¬
ber in podstavek lahko poljubno obarvate.

Z izdelavo tega pohištva boste imeli zaen¬
krat kar dovolj zabave. Pozneje vam bomo
pripravili še načrte za opremo drugih stano¬
vanjskih prostorov.

Miloš Macarol

SKLOPLJIVI
OBREZOVALNIKI
S PATENTNIMI
REZILI

Med priročna hišna orodja sodijo tudi razna
rezila. Za vsakdanjo rabo še posebej priha¬
jajo v poštev obrezovalniki s patentnimi re¬
zili, ki v glavnem prihajajo z Japonske.
Prednost teh obrezovalnikov je prav v pa¬
tentnih rezilih, ki so ostra kot britev in jih
je moč sproti obnavljati in tudi izmenjati.
Rezila so namreč razdeljena na več segmen¬
tov. Brž ko je prvi segment s konico vred
izrabljen, ga s pomočjo plastičnega vložka,
ki je vtaknjen v zadnji del ohišja, zlahka
odlomimo in rezilo bo znova ostro kot novo.
To lahko ponovimo kar dvanajstkrat, preden
bo rezilo do kraja izrabljeno. Po izrabi bomo
vložili novega, saj sta vsakemu obrezovalni-
ku priloženi še dve rezervni rezili.
Obrezovalniki so izdelani tako, da lahko vse¬
lej naravnamo želeno dolžino rezila. Pri od¬
piranju kuvert ga bomo pač izvlekli do kraja,
pri obrezovanju papirja pa bo primerneje,
če bo konica rezila čim bližje ustju ohišja.
Za uravnavanje sta v rabi dva patenta: pri
prvem se uravnava s plastičnim nastavkom,
ki z jekleno vzmetjo poskakuje od zobca do
zobca, pri drugem pa naravnamo in utrdimo
rezilo s posebnim privijalom; oba načina se
enako dobro obneseta.

Takšen obrezovalnik je tudi nepogrešljiv pri¬
pomoček za natančno obrezovanje tapet, tal¬
nih oblog, kartonov in papirja. Izvrstno ga
bo lahko uporabil tudi vsak modelar in ma-
ketar.

Slehernemu pa naj velja eno* samo priporo¬
čilo: po vsakokratni rabi potisnite rezilo v
ohišje, tako da bodo vaši prsti varni pred
ostro konico rezila!

TIM 9/10 • 77/78 3  93

Amand Papotnik

IKEBANA Z
LETVICAMI

Tokrat vam posredujem načrt in opis za iz¬
delavo ikebane iz obstoječe plastične po¬
sodice, obdane z letvicami preseka na pri¬
mer 10 X 19 mm. Za izdelavo takšne ikebane
potrebujete obstoječo posodo, ki jo lahko

Prerez A-A

.142

TIM 9/10 • 77/78 3  95

TIM 9/10 • 77/78 3  96

kupite v vsaki trgovini Jugoplastike, Metal¬
ke, Jeklotehne, Tarmina itd. Nadalje potre¬
bujete letvice (npr. smrekove, borove, ma¬
hagonijeve, hrastove itd.), ki jih lahko na več
načinov vežete v ohišje škatlice in uporabite
različne lesne zveze. Možna pa je tudi zelo
preprosta izvedba s tesnim priteganjem in
lepljenjem preseka krajše stranice poz. 2
na stranico poz. 1. škatlico lahko tudi neko¬
liko dvignete s spodnjo letvico (2 kosa) poz.
3, ki jo izdelate iz istega materiala kot ohišje
ikebane in spodnji letvici prilepite tako, kot
prikazuje načrt. Preostane vam še lakiranje
ali barvanje s sandolinsom in ikebana je
gotova. Sedaj namestite še samo ježka ali
vlažilno gobo ter nataknete izbrane cvetlice
za to ikebano.

Vašo ikebano, obdano z letvicami, lahko po¬
stavite v razred, svojo sobo, dnevno sobo
ali pa jo izdelate kot darilo.

Želim vam veliko uspeha!

Miloš Macarol

POSODA ZA DEŽNIKE,
ŠKATLA ZA IGRAČE
IN ŠE KAJ

Zaradi samopostrežnih trgovin je danes že
velik del izdelkov naprodaj v embalaži. Em¬
balaža seveda ni zastonj, ampak je vračuna¬
na v ceno izdelka. Na to kaže pomisliti, pre¬
den jo odvržemo, kajti nekatere tovarne se
tega zavedajo in oblikujejo embalažo tako,
da je uporabna tudi za druge praktične
namene.

Med takšno embalažo sodijo tudi kartonske
škatle raznih detergentov. Teh res ne kaže
zavreči. Vanje iahko spravimo razne stvari,
ki so nam v poletni ali zimski sezoni v na¬
poto. Pri peki na ražnju jih bomo lahko
izvrstno uporabili ne le za oglje ali brikete,
ampak tudi za sedenje. Če si v pokrov vde¬
lamo še okroglo leseno desko, bomo kar
udobno sedeli, gorivo pa nam bo vselej ta¬
koj pri roki.

Takšnih škatel ne pozabimo vzeti s seboj,
kadar gremo na taborjenje. Vanje lahko zlo¬

žimo nešteto drobnarij, na kampiranju pa
nam bodo odlično služile za odpadke. Da se
izognemo smradu, ki se ga karton kaj hitro
navzame, kaže vzeti s seboj tudi nekaj po-
iivinilnih vrečk, v katere bomo zavili odpad¬
ke.

škatle so uporabne tudi v stanovanju, če
njihov reklamni ovitek, ki kvari njihov zuna¬
nji izgled, prelepimo z dekorativnim papir¬
jem, umetnim usnjem, slamo in podobnim.
Izvrstno se obnesejo tudi samolepilne tape¬
te, ki imajo tudi to prednost, da jih je moč
umiti z vlažno krpo.

Na ta način je izdelana posoda za dežnike,
ki jo vidite na priloženi fotografiji. Posoda je
namenjena tudi mokrim dežnikom, kajti na
njenem dnu je podstavek iz žgane gline,
kakršnega uporabljamo za lončnice.

Prav takšna škatla, toda brez keramičnega
vložka, je primerna tudi za hranjenje svitkov
krojnih pol, načrtov in podobno. Če bomo
takšno škatlo namenili otroškim igračam,
ohranimo tudi prvotni ročaj.

Na podoben način boste lahko še marsika¬
tero embalažo spremenili v uporaben deko¬
rativen predmet.

Amand Pa potni k

VISEČA

VITRINA

Morda razmišljate, kam bi postavili izdelke,
ki so plod vašega ustvarjalnega dela, prav
tak problem imate tudi v šoli, kjer pogosto
ni prostora za razstavo izdelkov. Zato sem
se odločil, da pripravim načrt, s pomočjo
katerega si lahko izdelate eno ali več vitrin,
kjer boste spravljali izdelke in prirejali pro¬
gramske razstave (izdelki iz papirja, lesa,
kovin, plastike itd.).

To vitrino lahko izdelate iz materiala, ki je
zlahka dosegljiv, saj gre za tako imenovani
odpadni material, kar pa še ne pomeni, da
je za nas brez vrednosti.

TIM 9/10 • 77/78 3  97

TIM 9/10 • 77/78 3  98

ožja od poz. 1 zato, da lahko vdenete per-
speks ali šipo.

Na zunanji strani poz. 1 in poz. 5 nalepite
spodaj in zgoraj smrekovi letvici poz. 4
(6 X 10 X 152) in poz. 3 (6 X 10 X 480). Te
letvice bodo ustvarile vmesni prazni pro¬
stor debeline 6 mm za namestitev vtičev, ko
boste na letvice nalepili luknjasto ploščo
poz. 2. Nato nalepite na letvice lesonitno
luknjasto ploščo (152 X 480 X 5). Takšne
luknjaste lesonitne plošče uporabljajo za iz¬
delavo zadnjih sten pri kuhinjskih elemen¬
tih.

Nato izdelajte dno in pokrov poz. 6, list 3
iz vezane plošče (295 X 160 x 5) tako, da
vrežete po dolžini utor globine 2,5 mm in
širine 5 mm, ki je oddaljen 5 mm od roba.
Ta utor bo služil kot vodilo za prozorni per-
speks (vrata). Preostane vam še sestava de¬
lov, izdelava hrbta poz. 7 (305 X 500 X 5)
in izdelava polic.

Hrbet (izdelajte iz lesonita, ki ga privijete z
lesnimi vijaki in vitrina je gotova. Sedaj v
ustrezne luknje 0 5 mm vstavite zatiče poz.
10 (obstoječi del) za police. Poiščite ustre¬
zen prostor za pritrditev vitrine in namestite
vaš izdelek — vitrina je nared za uporabo.

KOSOVNICA

1. Izbira materiala

Za izdelavo potrebujete vezano ploščo, leso¬
nitno ploščo, smrekove letvice, prozorni per-
speks, zatiče (obstoječi del) in vijake s pla¬
stičnimi vložki za pritrditev.

2. Izbira orodja

Za izdelavo potrebujete KLIP-KLAP garnitu¬
ro, pile, stekleni papir in kovinski kotnik.

3. Izvedba

Lista 2 in 3 prikazujeta sestavne dele. Stra¬
nici sta izdelani iz vezane plošče in prav
tako tudi dno in pokrov. Poz. 1 (160 X 50 x
X 5) ima vrezane utore (dva prečna in ene¬
ga vzdolžnega), vzdolžni je širine 4 mm in
globine 2,5 mm. Prečna utora pa sta 5 mm
širine in služita za spojitev delov, vzdolžni
pa sta za namestitev perspeksa ali šipe
(brušeni robovi). Utore lahko izdelate na pri¬
ključku (krožna žaga z mizico) z regulira¬
njem višine vreza, ali pa na EMCO-STAR-u
z regulacijo mizne plošče.

Zunanja stranica poz. 5 pa ima samo dva
prečna utora (spodaj in zgoraj) globine
2,5 mm, širine 5 mm in je za 8 mm po širini

Bojan Rambaher

RAKETA BREZ
SMODNIKA

Tudi poleti se včasih ne morete igrati in
tekmovati na prostem, zato smo vam pri¬
pravili načrte za »sobna« raketna oporišča
in rakete.

RAKETNA NAPRAVA »ZEMLJA—ZRAK—
ZRAK«

Raketno napravo vidite na sliki 1. Narejena
je pretežno iz furnirja. V glavnem stojalu
raketne naprave izvrtajte luknje s preme¬
rom 4 mm (1). Izžagajte dve sprožilni ro¬
čici (3) in ju z obeh strani pritrdite na
glavno stojalo tako, da bosta gibljivi na
skupni osi. Nato pritrdite še drugi del glav¬
nega stojala (2), tako da bo stojalo stalo
samo.

Trup rakete naredite s. pomočjo debelejšega
svinčnika ali palice s premerom 10 mm iz
debelejšega papirja 110xl10mm.

Aerodinamično konico rakete (5) naredite iz
gume in jo za kakšnih 10 mm potisnete v
trup rakete.

Stabilizatorje (6] naredite iz debelejšega pa¬
pirja. Dva jezička upognite v eno, dva pa v
drugo stran, ju namažite z lepilom in pri¬
lepite stabilizatorja na trup 5 mm od spod¬
njega konca. Na ta konec nalepite še dve
plasti papirja širine 5 mm. Izdelano raketo
prebarvajte in jo morda opremite še s šte¬
vilko.

Sprožilno napravo (7) upognite iz žice de¬
beline 1—1,5 mm, kot je pokazano na sliki.
»Motor« rakete je 120 mm dolga guma (8).
Na koncih naredite zanke: najprej zavežite
eno in drugi konec gume potegnite skozi
vrhnjo luknjo stojala (1) in zavežite še dru¬
go zanko.

Sedaj lahko sestavite vse dele iz furnirja.
Zanke gume vstavite v sprožilno napravo
(7) in gumo nategnite, sprožilno napravo pa
vstavite v spodnjo zarezo. Na stojalo na¬
taknite raketo. Narahlo pritisnite na spro¬
žilno ročico; ta bo osvobodila sprožilno na¬
pravo, guma pa bo vrgla raketo v zrak.

Če si izdelate več takšnih raketnih naprav,
lahko tekmujete, katera raketa leti najviše.

Na sliki 2 vidite drugo napravo, ki se od
prve razlikuje po zgradbi raketnega stojala.
Raketa in »motor« sta enaka.

Stojalo (1) je narejeno iz furnirja debeline
4 mm. Na podstavek (2) in (3) ga pribijemo
z žebljem. Žebelj mora delovati tudi kot


RAKETNA NAPRAVA »ZEMLJA—ZRAK—
ZEMLJA«

TIM 9/10  • 77/78  3 99

TIM 9/10 • 77/78 4  00

os, na kateri lahko stojalo naravnamo pod
poljubnim kotom in s tem spuščamo raketo
različno daleč.

Od drugih delov je le sprožilna ročica (4)
nekoliko drugačne oblike.

S temi raketami lahko tekmujemo v stre¬
ljanju v tarčo, ki jo narišemo na tleh ali
na steni.

Bojan Rambaher

RAKETE S
KATAPULTI

Pred vami je model rakete enostavne kon¬
strukcije iz lahko dostopnih materialov. Na
sliki vidite razmerja in druge podrobnosti in
položaj rotorja pri spustu rakete.

Najprej naredite trup 1. Naredite tulec iz
dveh slojev risalnega papirja s premerom
39 mm. Ko ste ga naredili, izrežite v njem
odprtine za lopatice rotorja. Prav tako je iz
dveh slojev risalnega papirja narejen tudi
tulec 2, ki ima obliko prisekanega stožca.
V njega vstavite čep 3 iz 3-milimetrskega
furnirja, tako da tolkalo katapulta ne bo
zmečkalo njegovega roba. Na 5-miIimetrsko
aluminijasto cevko 4 pritrdite tri rebra 5, 6,
7 iz milimetrskega furnirja z izrezi, ki jih vi¬
dite na presekih C—C, Č—č, D—D, in ene¬
ga iz lipovega lesa 8. Položaj teh reber vi¬
dite na risbah 2 in 3. Vse te dele pritrdite
na notranjo stran cevke trupa in nanj pri¬
trdite spodnji stožčast tulec.

Stabilizatorji 9 so narejeni iz furnirja debe¬
line 1,5 mm. Rebro 10 in tulec 11 sta na¬
rejena iz risalnega papirja in ju vgradite v
trup, kot je prikazano na sliki. Vrteči se del
12 izdelajte iz furnirja debeline 2 mm. Fur¬
nir namočite v bencin in ga namotajte na
tulec premera 34 mm. Ko se posuši, nalepite
nanj dve plasti 13 risalnega papirja. Nato
5 mm od roba naredite naokrog zarezo
1 X 1,5 mm za vezni krog 14 [žica 0 1 mm).
Prilepite oporno rebro 15, potem pa, kot na
trupu, izrežite odprtine za lopatice rotorja.

Za lopatice 16 in 17 uporabite borov les
s presekom 3x4 mm, dolžine 300 mm. Pri
izdelavi uporabite stiropor (plastiko) 18; pro¬
fil naj bo tak, kot ga vidite na preseku
E — E. Ušesce 19 je iz celuloida. Nanj pri¬
vežemo varnostno nitko 20 in amortizator 21
iz gumice. Na konceh lopatic naredite luknjo
premera 1,2 mm, skozi potegnite vezni krog
iz žice 14 in vse vstavite v že prej izdolben
žleb na vrtečem delu 12. Vse utrdite z lepi¬
lom ali smolo.

Sedaj se lahko lotimo sistema za sprostitev
lopatic rotorja. Na aluminijevo cev nataknite
zavorno rebro 23 iz furnirja debeline 3 mm,
pritrdite oporo 24 [matica) in vse to pritr¬
dite k vrhu rakete 22. Zdaj lahko vstavite
vzmet 25 iz žice 0 1,5 mm in z lasnico za¬
gozdite oporo 27 iz furnirja debeline 2 mm.
Bucike ali igle 28 zabijte šele tedaj, ko boste
razprostrli lopatice. Na sliki 6 vidite, kako
morate pritrditi aerodinamično pero k vrte¬
čemu se delu. Škarnica 29 je narejena iz
jeklene žice premera 0,5 mm. Letvica pe¬
resa 30 je iz bambusa, plovec 31 pa iz ce¬
luloida. Ko ste pritrdili varnostne niti in'
amortizerje, vstavite vrhnji del rakete v
trup. Lopatice naj ležejo v zanje izrezane
odprtine. Kadar rakete ne uporabljate, za¬
časno privežite aerodinamično pero z var¬
nostno nitko.

AERODINAMIČNO PERO

Med poletom rakete je aerodinamično pero
zaradi hitrostnega navora stisnjeno k trupu
rakete. Ko je ta navor enak ničli ali ko se
zmanjša na ničlo, se aerodinamično pero
pod vplivom gumice odpre in s tem da po¬
velje za sprostitev rešilnega sistema za
mehek pristanek rakete. Pred vami sta na¬
črta za graditev sistema aerodinamičnega
peresa.

A) — Slika 1. To je sistem z vzvodom, ki
ima lahko obliko zapornice ali vzmeti. Pero
1 se zaradi delovanja gumice 2 pri ali blizu
navora nič zavrti okoli osi 3 nepremičnega
podstavka 4. Podstavek peresa 5 ne zavira
več vzvoda 6. Vzvod se obrne okoli svoje
osi in sprosti vzvod katapulta 7. Katapult
se sproži in izvrže rešilni sistem.

B) — Slika 2. — Sistem z vrvico.

■Aerodinamično pero 1 in vrhnji del rakete
3 sta povezana z vrvico. Na katapult 4 je
pritrjen rešilni sistem 5 (padalo ali trak) in

gumica 6, ki je z druge strani pritrjena k
ušesu 7 na trupu rakete. Katapult skupaj z
rešilnim sistemom morate vstaviti v trup
rakete, ha katero potem montirate še vrhnji
del. Pero nato položite vzdolž trupa. Vrvica
pri izhodiščnem položaju peresa mora biti
rahlo napeta. Pri hitrostnem navoru nič pero
zrahlja vrvico in katapult, ta pa izvrže vrh
rakete iz njegovega mesta in nato še re¬
šilni sistem.

Ne glede na vrsto rešilnega sistema mo¬
rate pred namestitvijo rakete na startno
mesto aerodinamično pero začasno pritrditi
ob trup, tako da se slučajno ne sproži. Pero
običajno zvežemo z navadno nitko. Ko je
raketa na startnem mestu, jo moramo seve¬
da sneti. Startno mesto mora biti konstrui¬
rano tako, da pred startom pritiska aerodi¬
namično pero ob trup rakete.

Delovanje aerodinamičnega peresa preizku¬
site na naslednji način: rahlo pihnite vanj
in ko bo pritisk piha ponehal, se mora spro¬
žiti. To pomeni, da je konstrukcija pravilno
nastavljena in da se bo sistem sprožil v
najvišji točki poleta.

modelarstvo

Matjaž Zupan

VVINDSURFING —
JADRANJE NA
DESKI

kaj moramo vedeti o tem
športu

Do sedaj smo se v treh nadaljevanjih sezna¬
nili z izdelavo deske za jadranje. In kam zdaj
z njo? V vodo, seveda!

Danes je na vrsti zbirka vseh važnejših na¬
vodil in napotkov, s katerimi si boste olajšali
prve trenutke na deski.

Najprej so na vrsti -kratki splošni napotki —
nekaj izrazov, vrvi in vozli, navodila za se¬
stavo in napenjanje jadra. Sledi nekaj o oble¬
ki in obutvi pri jadranju na deski in kratki
nasveti za transport. Nato je na vrsti najvaž¬
nejši del — tehnika in metodična pot do
končne izvedbe posameznih storitev na ja¬
dralni deski. Metodična pot je napisana pod
imenom VAJE. če boste sledili tem napot-
-kom natančno, počasi in v danem vrstnem
redu, se boste z nekoliko truda sami naučili
voziti desko po vodi.

Sledijo nasveti za tiste, ki že nekoliko znajo
— za začetek pomorska pravila, ki jih mora¬
mo poznati, da preprečimo trčenja. Uspešno
jadranje pa je pogojeno tudi s poznavanjem
vremena in vetrov. Za konec je še nekaj o
prvi pomoči — tu si zapomnite pravilo, da
je bolje preprečevati kot pa zdraviti.

Upam, da se vas je nekaj navdušilo nad
novim športom — vvindsurfingom, ki dela
sedaj pionirske korake pri nas.

TIM 9/10 • 77/78 401

TIM 9/10 • 77/78 4  02

NEKAJ IZRAZOV

Če hočemo spoznati tehniko vožnje in se
pogovarjati o jadranju, moramo poznati ne¬
kaj osnovnih izrazov. Ti so:
privetrje  — stran, ki je obrnjena proti vetru
zavetrje  — stran, ki je obrnjena proč od
vetra

proti vetru  — vožnja ali zavijanje nasprotno
smeri vetra

z vetrom  — vožnja ali zavijanje v smeri
vetra

roka pri jamboru  — roka, ki drži lok v bližini
jambora

roka pri jadru  — roka, ki drži lok 50 do
70 centimetrov za roko pri jamboru
kompletno jadro  — jadro, ki je napeto na
lok in jambor v celoti, kar vidimo na sliki 1.

VRVI IN VOZLI

Vse povezave na jadralni deski naredimo z
vrvmi. Jadro napnemo na lok in jambor s
5 milimetrov debelimi vrvicami iz sintetike.

Spredaj navežemo lok na jambor, za to ra¬
bimo okoli T meter vrvi. Zadaj napnemo ja¬
dro na lok, za to nam zadostuje 2 metra vrvi.
Spodaj pa napnemo jadro na jambor ali
zglob, za kar potrebujemo tričetrt metra vrvi.
Skupaj rabimo torej okoli 4 metre vrvi, ku¬
pimo pa je toliko več, da je imamo še za
rezervo. Ko vrv razrežemo, konce s plame¬
nom zatalimo, da se nam vrvica ne razpleta.
Rabimo pa še vrv za dvigovanje jadra iz vo¬
de. Za to nam najbolje služi 10 do 20 mili¬
metrov debela sintetična vrv, ki mora biti
mehka, da si ne ožulimo dlani. Rabimo je
2 do 2,5 metra. Navežemo jo na sprednji
konec loka, na njej pa naredimo tri ali štiri
vozle v enakih razdaljah. Pri dvigovanju pre-
prijemamo vrv od vozla do vozla, tako nam
ne more zdrsniti iz rok. Vrvi dobimo v Vrvar-
ni na Trubarjevi v Ljubljani.

Na konec vrvi privežemo debelejšo elastiko,
ki jo na drugi strani navežemo na zglob,
Tako ob padcu ne bomo iskali dvižne vrvi
po vodi.

Poznati moramo tudi nekaj vozlov. Isti vozli
imajo več različnih imen, tu jih imenujem
tako, kot so imenovani v leksikonu.

Najvažnejši je vozel, s katerim povežemo
lok in jambor. Imenuje se ojačena osmica.
Na sliki 8 vidimo potek vezave. Ta vozel na
jamboru ne zdrsne navzdol.

Za povezavo dveh vrvi služi tkalski vozel,
suknarski pa za vezavo dveh vrvi različne
debeline. Osmičaste vozle naredimo na dviž¬
ni vrvi, mrtvi vozel pa tam, kjer rabimo zan¬
ko, ki jo z lahkoto razdremo.

Slika 1. Jadro napeto na jambor in lok imenuje¬
mo kompletno jadro

smer

vetra

proti vetru

t

privetrje


naprej

- nazaj

Slika 2. Izrazi za smeri

z veirom

Slika 6. Suknarski vozel

Slika 7. Ojačena osmica

SESTAVLJANJE

Spoznali smo že posamezne dele, sedaj pa
se jih naučimo sestaviti. Po nekaj poizkusih,
ko dobimo prakso, opravimo vse skupaj v
manj kot petih minutah. Gre pa po nasled¬
njem vrstnem redu:

1. če smernik ni privit na desko, ga pri¬
vijemo,

2. pri nekaterih tipih moramo na vrh jam¬
bora natakniti posebno konico,

3. vtaknemo jambor v žep na jadru,

4. vtaknemo letvice v jadro, če jih seveda
jadro ima,

5. lok pritrdimo na jambor z ojačeno osmi-
co (slika 9),

Slika 9. Sestavljanje — vezava loka na jambor

6. jadro napnemo na lok z napenjalno vrvjo,

7. jadro napnemo na spodnji del jambora
ali na zglob,

8. na sprednji del loka pritrdimo dvižno vrv
in naredimo na njej več vozlov,

9. spodnji del dvižne vrvi povežemo z dalj¬
šo elastiko z zglobom,

10. kompletno jadro nesemo v vodo,

11. prinesemo še desko,

12. gredelj vtaknemo v desko,

13. peto, ki je pod zglobom na spodnjem de¬
lu jambora, vtaknemo v odprtino v deski.

Tako je naš športni rekvizit pripravljen za

jadranje.

NAPENJANJE JADRA

Kako bomo jadro napeli, je odvisno od jakosti

vetra. Napnemo ga že na obali. Če je veter

močnejši, ga bolj napnemo, če je šibkejši, pa

TIM 9/10 • 77/78 403

TIM 9/10 • 77/78 404

naj ostane bolj ohlapno, pravimo, da ima
večji trebuh. Napetost določimo s poskuša¬
njem (slika 10). Jadro napenjamo, dokler v
vetru plapola oziroma opleta. Takoj ko pre¬
neha opletati, ga nehamo napenjati. Napetost
lahko popravimo tudi med vožnjo, če ima¬
mo prijemke na loku na obeh straneh blizu
sredine loka.

Slika 10. Preizkušanje napetosti jadra

OBLEKA IN OBUTEV

V močnejšem vetru ali mrzlem vremenu se
moramo zaščititi pred ohlajanjem. Za to so
najbolj primerne neoprenske obleke. Taka
obleka je narejena iz pene, ki se sicer na¬
pije vode, ker pa se tesno prilega koži, se
ta voda segreje in ne kroži več naokoli in
nas tako greje. Zunanja plast pa je nepre¬
pustna, voda pride vanjo le pri vratu, rokah
in nogah.

Poleti zadostuje tanka obleka, brez rokavov
in hlačnic, kot jih imajo vodni smučarji (sli¬
ka 11). Spomladi ali jeseni pa nam pride
prav potapljaška obleka, ki pokrije celo telo
razen obraza. Izdelujejo tudi posebne oble¬
ke le za vvindsurfing, ki pa so dražje, pa prav

t

Slika 11. Obleka iz neoprena

nič boljše. Obleke delajo v debelinah od 3
do 6 milimetrov. Taka obleka nam podaljša
sezono jadranja na deski skoraj čez celo
leto.

Na desko moramo tudi primerno obuti. De¬
ske, predvsem v šolah, so spolzke, ker po
njih plezajo začetniki, ki so namazani z raz¬
nimi kremami in olji za sončenje. Zato so
stari športni copati (»superge« ali »teni¬
ske«) nujni. V tujini pa imajo tudi posebne
čevlje.

TRANSPORT

Ker ne stanujemo ob plaži, moramo našo
desko najprej spraviti do plaže.

Desko, jambor in lok naložimo na prtljažnik,
ki pa mora biti dovolj močan, da nam ga ne
odtrga s strehe. Najprej damo na prtljažnik
lok, nanj pa desko, ki naj bo narobe obrnje¬
na, tako da je smernik zgoraj, sprednji del
pa naj bo spredaj. Na prtljažniku vozimo
lahko celo tri deske, če je avto dovolj mo¬
čan. Jambor damo med deske (slika 12).

Vse skupaj moramo dobro privezati, pripo¬
ročljivo je, da jih privežemo tudi spredaj in

Slika 12. Prevoz jadralne deske na strehi
avtomobila

zadaj za odbijač, kajti deska deluje v vetru
kot krilo letala in pri večjih hitrostih jo lah¬
ko sila upora zraka odtrga, S tem lahko uni¬
čimo desko in poškodujemo avto in potnike
za nami.

Od avta do obale 'pa nesemo desko pod
pazduho. Eno roko damo v odprtino za gre¬
delj, drugo pa v odprtino za peto. Na daljše
razdalje ali v močnem vetru pa jo morata
nesti dva.

Slika 13. Učiti se začnemo s stanjem na sami
deski

Slika 14. Če se dviganja lotimo na pravilen način, ni tako naporno, kot izgleda

TEHNIKA

1. STANJE IN HOJA PO DESKI

Učenca moramo najprej navaditi na gibanje de¬
ske, ker bo le tako lahko obdržal ravnotežje. Pri
tem pustimo kompletno jadro na obali, desko pa
nesemo v srednje globoko vodo in vstavimo
gredelj.

Vaje

a) Postavimo se na desko in poskusimo stati
nad gredljem. Pri tem sprostimo nožne mi¬
šice, v kolenih, bedrih in mečih smo ohlap¬
ni (slika 13).

TIM 9/10 • 77/78 405

TIM 9/10 • 77/78 406

b) Stojimo povprek na desko in se zibamo sem
ter tja — nagibe takoj izravnavamo z delom
kolen.

c) Postavimo se nad gredelj in se obrnemo za
polkroga v eno in drugo stran.

d) Poskusimo hoditi po deski naprej in nazaj.

e) Hodimo po deski naprej in nazaj, tako da
spredaj in zadaj naredimo obrat za 180°.

2. DVIGANJE JADRA

Jambor leži v zavetrju, in sicer pravokotno na
desko, mi pa splezamo na desko z druge strani.
Vedno smo obrnjeni s hrbtom proti vetru. Spred¬
nja noga stoji tik pred jamborom, zadnja na sre¬
dini gredlja, obe pa sta v vzdolžni osi deske.
Sklonimo se in primemo prosti konec dvižne
vrvi. Najprej čepimo (slika 14), nato vstajamo
in potiskamo boke naprej. Pri tem dvignemo
jadro nekoliko iz vode in počakamo, da voda od¬
teče z njega, nakar ga s prijemanjem dvižne
vrvi dvignemo v pokončni položaj.

Stojimo tako, da držimo z obema rokama dvižno
vrv pri boku, roke in kolena so nekoliko skrče¬
na, telo pa je uleknjeno. Jadro plapola v vetru
in kaže njegovo smer. Deska je pravokotno na
smer vetra. To je osnovni položaj.

Vaje

a) Jadro dvignemo le toliko, da voda odteče z
njega. To ponovimo večkrat.

b) Jadro dvigujemo na valovitem morju. Pri tem
s koleni ublažimo sunke valov.

c) Dvigujemo iz položaja, ko je jambor pravo¬
koten na smer vetra. Dvigujemo zelo počasi
in čakamo, da nas veter zasuka v osnovni
položaj: jadro v zavetrju, veter v hrbet.

d) Jadro dvigujemo iz privetrja. Najprej dvigne¬
mo jadro le toliko, da nas veter začne ob¬
račati. Ko pa je jadro v zavetrju, ga popolno¬
ma dvignemo.

3. OBRAČANJE

Iz osnovnega položaja nagibamo jambor naprej
ali nazaj. Deska se začne obračati, mi pa se
prestopamo pred jamborom, tako da nam veter
piha ves čas v hrbet, jadro pa je obrnjeno v
smeri vetra. Deska se obrača pod nogama.

Vaje

a) Izmenoma obračamo desko z nagibanjem jam¬
bora naprej in nazaj. Deska se obrne za 360°.

b) Obračamo vedno hitreje.

c) Obračamo za 180°, končamo v osnovnem po¬
ložaju. To delamo v obe smeri.

4. START

Izhajamo iz osnovnega položaja. S sprednjo roko
sežemo preko druge roke in primemo lok v bli¬
žini jambora. Druga roka spusti dvižno vrv. Z
roko pri jamboru potegnemo jambor poševno k
telesu v smeri proti prednji rami in nekoliko v
privetrje. Z drugo roko primemo lok 50—70 cm.
Pri tem pazimo, da zadnjega dela jadra ne po¬
tegnemo preko zadnjega dela deske v privetrje,

in počasi pritegnemo jadro. Hkrati nagnemo jam¬
bor naprej, tako da je lok vzporeden z vodno
gladino.

Telo je uleknjeno in sproščeno, kolena so ne¬
koliko skrčena. Roka pri jamboru je skrčena v
bližini rame, roka pri jadru pa je skoraj stegnje¬
na. Jambor je nagnjen naprej, tako da je lok
vzporeden z gladino vode. Jadro je napeto. Vo¬
zimo pravokotno na smer vetra.

To je jadralni položaj (slika 15).

Slika 15. Start

Vaje

a) Lok držimo le z roko pri jamboru, ter potiska¬
mo jambor naprej in k sebi. Jadro je še ved¬
no v smeri vetra. Deska se ne sme obračati.

b) Ta položaj vadimo v obe smeri.

5. VIJUGANJE

V jadralnem položaju vozimo naravnost. Z na¬
gibom jambora naprej ali nazaj pa spreminjamo
smer vožnje. Če nagnemo jambor nazaj (slika
16), pri čemer se zadnji del loka spusti proti
vodi, se obrnemo proti vetru. Če nagnemo jam¬
bor naprej, se obrnemo z vetrom. Ko se obrne¬
mo v zaželeno smer, končamo obračanje tako,
da zavzamemo jadralni položaj in vozimo na¬
ravnost.


Slika 16. Vijuganje — z nagibom jadra nazaj za¬
vijamo proti vetru

Vaje

a) Jambor le nekoliko nagnemo naprej ali nazaj.

b) Jambor močno nagnemo naprej ali nazaj,
tako da je obračanje hitrejše.

c) Vijugamo med bojami. Razdaljo med bojami
postopoma krajšamo.

Slika 17. Obrat proti vetru (začetek obrata)

6. OBRAT PROTI VETRU

Iz jadralnega položaja zavijemo proti vetru z
nagibanjem jambora nazaj (slika 17). Z roko
pri jadru primemo pod roko pri jamboru dviž¬
no vrv. Začnemo prestopati okoli jambora. Tudi
z drugo roko primemo dvižno vrv. Desko obra¬
čamo tako kot pri obračanju na mestu, in sicer
do osnovnega položaja. Obrnili smo se za 180°.

Vaje

a) Z nagibanjem jambora nazaj zavijamo proti
vetru.

b) Obrat naredimo počasi, nato pa vedno hi¬
treje.

c) Obrat ponavljamo v obe smeri.

d) Z močnim nagibom jambora nazaj pospešimo
obračanje.

e) Obračamo se okoli boj.

f) Več obratov v obe smeri prevežemo ih zač¬
nemo voziti v crk-caku.

7. OBRAT Z VETROM

Iz jadralnega položaja zavijemo z vetrom z na¬
gibanjem jambora naprej. Ko smo že skoraj v
smeri vetra, primemo z roko pri jamboru dvižno
vrv tik pod lokom.

Roko pri jadru popustimo. V tem trenutku je
deska postavljena v smeri vetra, jadro za tre¬
nutek zaplapola. S prosto roko primemo lok pri
jamboru z nasprotne strani. Dvižno vrv spusti¬
mo, primemo lok pri jadru in napnemo jadro.
Pri obratu prestopimo na drugo stran deske
za jamborom.

Vaje

a) Z nagibom jambora naprej zavijamo z vetrom.

b) Obrat delamo počasi, nato vedno hitreje.

c) Obrat ponavljamo v obe smeri.

d) Obračamo okoli boj.

e) Povežemo več obratov v obe smeri.

8. KROG

Iz jadralnega položaja naredimo najprej obrat
proti vetru. Ko smo ga končali, takoj naredimo
še obrat z vetrom. S tem smo naredili cel krog.

Vaje

a) Najprej naredimo obrat proti vetru, nekaj
časa vozimo naravnost in nato naredimo še
obrat z vetrom.

b) Naredimo krog brez vmesne vožnje narav¬
nost.

c) Naredimo krog okoli boje.

d) Premer kroga manjšamo.

e) Povežemo več krogov.

f) Kroge delamo v obe smeri (v osmici).

9. KRIŽARJENJE

Proti vetru ne moremo voziti naravnost, pač
pa lahko križarimo. Iz jadralnega položaja z na¬
gibom jambora nazaj zavijemo v smer 45° proti

TIM 9/10 • 77/78 407

TIM 9/10 • 77/78 408

vetru. Po zavoju zavzamemo zopet jadralni po¬
ložaj in vozimo v ravni črti. Nato naredimo obrat
proti vetru in vozimo pravokotno na prejšnjo
smer vožnje. To stalno ponavljamo. Uporabljamo
le obrat proti vetru, ker z njim pridobivamo na
višini.

Vaje

a) Zavijamo proti vetru.

b) Obračamo se proti vetru v obe smeri.

c) Vozimo do boje, ki je v privetrju.

10. VOŽNJA Z VETROM

Iz jadralnega položaja nagnemo jambor naprej
in zavijemo z vetrom. Ko je deska v smeri ve¬
tra, zavijanje končamo. S sprednjo nogo stopi¬
mo nazaj poleg gredlja, na drugo stran gredlja
pa stopimo z drugo nogo. Jadro obrnemo tako,
da je pred nami, in sicer pravokotno na smer
vožnje. Jambor je nagnjen tako, da je lok vzpo¬
reden z vodno gladino.

Vaje

a) Zavijamo z vetrom.

bj V smeri vetra vijugamo z nagibanjem jadra
levo in desno.

11. DVIGANJE JADRA V MOČNEM VETRU (4 ali
več BF)

Predno začnemo dvigati, mora biti jadro v za¬
vetrju. Nato vlečemo dvižno vrv, dokler ne
obrnemo jadra v tak položaj, da je jambor sko¬
raj pravokoten na smer vetra, jadro pa je še
vedno v vodi. Deska naj bo med dviganjem pra¬
vokotna na smer vetra.

Z dvižno vrvjo jambor nekoliko dvignemo iz
vode. Pomagamo si lahko tudi s tem, da jambor
dvignemo na desko. Sedaj pride veter pod jadro
in ga začne dvigati iz vode, mi pa ga z vle¬
čenjem dvižne vrvi usmerimo v pravi položaj.
Osnovni položaj je tak kot pri startu v šibkem
vetru, le da z rokami ne dvigamo vrvi, temveč
držimo konec loka od spodaj na obeh straneh.
Tako nam jadro ne opleta v vetru.

Vaje

a) Z eno roko vlečemo dvižno vrv na stran in
obračamo jadro po vodi.

b) Jambor dvignemo na desko v pokončni po¬
ložaj.

12. START V MOČNEM VETRU

Začnemo iz osnovnega položaja v močnem ve¬
tru. S sprednjo roko primemo lok preko druge
roke. Druga roka spusti lok. Roko pri jamboru
vodi jambor v privetrje in nekoliko naprej. Spred¬
nja noga je tik pred jamborom, druga pa je za
gredljem.

Z roko pri jadru primemo lok 50—-70 cm za prvo
roko. Ko začnemo napenjati jadro, prenesemo
težo na zadnjo nogo in se s sprednjo nogo opre¬
mo ob zglob.

Z roko pri jamboru sunkovito potegnemo jam¬
bor še bolj v privetrje, nagnemo se nazaj In
zadnjo nogo skrčimo. Z roko pri jadru napnemo
jadro in obenem skoraj stegnemo prednjo nogo,
ter odrinemo desko od vetra.

Jadralni položaj v močnem vetru je tak: spred¬
nja noga je skoraj stegnjena, zadnja močno
skrčena. Roki sta skrčeni. Jambor je nagnjen v
privetrje. Jadro je nad nami (slika 18).

Slika 18. Vožnja v močnem vetru — jambor je
nagnjen daleč v privetrje, jadralec se spusti nizko
k vodi

Vaje

a) Prvič izvajamo to vajo pri šibkejšem vetru,
postopoma se začnemo vaditi v močnejšem
vetru.

13. VIJUGANJE V MOČNEJŠEM VETRU

Vijugamo s spreminjanjem položaja jadra. Proti
vetru zavijemo tako, da roka pri jamboru ne¬
koliko popusti, druga roka pa močno pritegne
jadro k telesu. Pri tem se konec loka spusti proti
vodi. Z vetrom zavijemo tako, da potisnemo
jambor še bolj v veter, druga roka pa nekoliko
popusti prijem.

Vaje

a) Delamo le majhne vijuge.

b) Močneje zavijamo.

c) Vijugamo med bojami.

14. OBRAT PROTI VETRU V MOČNEM VETRU

Začnemo z zavojem v veter, jambor še bolj nag¬
nemo nazaj. Ko je jadro vzporedno z desko, pre¬
stopimo prek jambora na drugo stran. Deska se
zaradi vztrajnosti obrne do nove smeri. Prek
osnovnega položaja preidemo v jadralni položaj.

Vaje

a) Zavijamo proti vetru.

b) Najprej zavijamo počasi, nato pa postopoma
hitreje. Na koncu lahko prek jambora celo
skočimo.

c) Obračamo se okoli boj.

d) Povežemo več obratov v obe smeri.

15. OBRAT Z VETROM V MOČNEM VETRU

Začnemo z zavojem z vetrom. Jambor nagiba¬
mo naprej. Ko je deska v smeri vetra, spusti
roka pri jadru. Jadro se obrne v smer vetra. S
prosto roko primemo lok na drugi strani pri
jamboru. Jambor potegnemo k sebi in v pri-
vetrje. Z drugo roko primemo lok. Obrat z ve¬
trom končamo z zavojem proti vetru.

Vaje

. a] Zavijamo z vetrom.

b) Zavijamo z vetrom, jadro spustimo, da pla¬
pola v vetru, obrnemo desko z nogami v
drugo smer in zavzamemo znova jadralni po¬
ložaj.

c) Obračamo se povezano, najprej počasi, nato
hitreje.

d) Obračamo se okoli boj.

e) Povežemo več obratov v obe smeri.

16. OBRAT Z ZAUSTAVLJANJEM

V jadralnem položaju odrinemo jadro z roko pri
jadru tako, da se veter ujame s sprednje stra¬
ni. Tako se ustavimo. Jadro še nadalje potiska¬
mo naprej, dokler se deska ne obrne v novo
smer. Za jadrom prestopimo na drugo stran in
zavzamemo nov jadralni položaj.

Vaje

a) Vadimo samo zaustavljanje.

b) Postopoma povečujemo hitrost obračanja.

c) Obračamo se okoli boj.

d) Povežemo več obratov v obe smeri.

Slika 19. Smeri vožnje po valovih

17. BODY DIP IN HEAD DIP — pri tem gremo
s telesom ali glavo za hip do vodne gladine

Najprej nekoliko pokrčimo roko pri jamboru, roko
pri jadru iztegnemo. Nato začnemo krčiti koleno
in se spuščati navzdol, istočasno pa priteguje¬
mo jadro z roko pri jadru. S tem dobivamo v
jadro vedno več vetra, s čimer uravnotežamo
silo teže našega telesa. Teža je navadno poraz¬
deljena na obeh nogah enako. Če nas začne
obračati proti vetru, obremenimo bolj sprednjo
nogo, če pa nas obrača z vetrom, pa obremeni¬
mo zadnjo nogo.

Ko se dotaknemo s hrbtom ali z glavo vodne
gladine, še bolj pritegnemo jadro z roko pri
jadru in pokrčimo kolena. Sila vetra je sedaj
večja od sile teže in nas dvigne iz vode. Ko
smo v želenem položaju, iztegnemo roko pri
jadru, toda le toliko, da se sila teže telesa, ki
je na eni in sila vetra v jadru na drugi strani
izenačita.

Vaje

a) Najprej vadimo delo z jadrom.

b) Postopoma se spuščamo.

c) Najprej naredimo dotik vode s hrbtom.

d) Končno gremo z glavo do vode. Pri tem
nagnemo glavo vznak.

18. VOŽNJA PO VALOVIH

K normalni vožnji dodamo le kompenziranje sun¬
kov valov s koleni. Vozimo le pravokotno na va¬
love. Paziti moramo na smer deske — ko se
dvigujemo ali spuščamo na val, se nam ob¬
rača. Lahko se nam zgodi, da pridemo v dolino
med dvema valovoma in nam val zastre veter,
nakar pademo.

Glede na valove lahko vozimo pravokotno, proti,
z valovi in počez na valove, seveda odvisno od
smeri vetra (slika 19).

Vozimo tako, da s koleni proti valovno amorti¬
ziramo valove. Ko se vzpenjamo na val, kolena
krčimo, ko pa se spuščamo z vala, jih iztegu¬
jemo. Pri tem se giblje zgornji del telesa v vo¬
doravni črti, kolena pa amortizirajo valove.

Ko smo v dolini med dvema valoma, prenesemo
težo na zadnjo nogo. Zato se sprednji del deske
dvigne iz vode in se ne zarije v prihajajoči val.
Ko smo na valu, težo prenašamo na sprednjo
nogo. Na vrhu vala je večina teže na sprednji
nogi, v dolini pa na zadnji nogi.

Vožnja z valovi je največkrat tudi vožnja z ve¬
trom. Tehnika vožnje je podobna, le da na vrhu
vala prestopimo s sprednjo nogo naprej in pre-

smer

valov

TIM 9/10 • 77/78 409

TIM 9/10 • 77/78 4  1  0

nesemo večino teže nanjo. S tem se deska
nagne navzdol in zdrsi po valu. Ko deska začne
glisirati po valu navzdol, prestopimo s sprednjo
nogo nazaj in težo prenašamo na zadnjo nogo.
Pri vožnji z vetrom je jadro pravokotno na desko.
Ko pa nas nosi val, se lahko zgodi, da prese¬
žemo hitrost vetra. Tako se zgodi, da nas jadro
zavira. Zato ga obrnemo v smer vetra. V do¬
lini se naša hitrost zmanjša, tako da smo zopet
počasnejši od vetra. Tedaj jadro ponovno na-
pnemo. Jadro iz pravokotnega položaja na smer
vetra odmikamo iz tega položaja in ga postav¬
ljamo bolj v smer vetra. S tem namreč prepre¬
čimo, da nas jadro zavira, ko prehitimo hitrost
vetra in da navaden sunek vetra, ki se pojavi
v dolini vala, ko se deska zaustavlja, ne poteg¬
ne deske v vodo.

Ko pridemo v dolino postavimo jadro pravokot¬
no na smer vetra in se močno nagnemo nazaj.
Pri vožnji počez ali pravokotno na valove mo¬
ramo poleg tega še paziti, da se deska ne pre¬
vrne, kar se nam zgodi, če stojimo na vzdolžni
osi deske. V tem primeru moramo namreč takoj,
ko začnemo drseti po valu navzdol, obremeniti
notranji del deske, tako da prestopimo na no¬
tranji rob.

Ko se spuščamo v dolino, prestopamo nazaj na
vzdolžno os deske.

POMORSKA PRAVILA

Kot udeleženec morskega prometa mora vsak
jadralec na deski poznati pravila, ki veljajo za
vožnjo po morju. Poznati moramo predvsem pra¬
vila o izogibanju. Ponoči ali v megli' pa ne bomo
jadrali, tako da nas ne bo povozila nobena ladja.
Vseeno pa naj velja, da se umaknemo, če vidi¬
mo luči ali slišimo trobljo.

Na kratko si poglejmo pravila o izogibanju, kot
jih povzemamo iz našega zakonika:

— vsak manever pri krmarjenju ali plovbi mora
biti storjen odločno in pravočasno, tako da
bodo drugi udeleženci pomorskega prometa
videli, kaj nameravamo,

— pri približevanju jadrnice in ladje na motorni
pogon ima jadrnica prednost,

— če se srečujeta dve jadrnici, ima prednost
tista, ki ima veter v desni bok, izogibanje se
vrši v desno,

— če plujeta dve jadrnici v isto smer, ima pred¬
nost tista jadrnica, ki je v zavetrju,

— pri prehitevanju se ne smeta ovirati, prehi¬
tevajoči ne sme odvzeti vetra prehitevanemu,

— v lukah (sem spada tudi pas 1 milje pred
luko) in v ozkih kanalih se morajo manjši
čolni umikati večjim (z vvindsurfingom pre¬
cej laže manevriramo kot z 20-metrsko
ladjo),

— v vodi ne smemo ogrožati kopalcev, zato v
kopališčih ne jadramo, oddaljimo se vsaj
100 metrov od obale,

— večjim tovornim ali potniškim ladjam se izo-
' gibamo na daleč,

— izogibamo se čolnom na vesla,

— svoje prednosti ne smemo izsiliti, če drug ne
opazi naše prednosti, se raje umaknemo,

— jadrnica, ki ima prednost, mora obdržati svojo
smer in hitrost,

— pri približevanju v približno pravokotnih sme¬
reh ima prednost desna jadrnica,

— v nevarnosti spustimo jadro v vodo, deska
tako ostane na mestu, mi pa na deski sto¬
jimo, tako da smo bolj opazni.

VETROVI IN VREME

Jadranje na deski je šport, ki je popolnoma od¬
visen od vremena in vetra. Zato moramo bit:
seznanjeni z vetrovi, ki pihajo pri nas, in z na¬
povedovanjem vremena. Vsako jutro pred jadra¬
njem poslušajmo vremensko napoved, še najbolj
zanesljivi pa so starejši izkušeni domačini, ki
vedo največ o lokalnih vremenskih razmerah.

Nekaj nasvetov, ki veljajo za primer brezvetrja
oziroma močnega vetra, si moramo zapomniti.
V brezvetrju zložimo jadro in vse skupaj damo
na desko. Nato pridemo do obale z veslanjem
z jamborom, gredljem ali rokami. Isto naredimo
če se nam pokvari kakšen del jadralne deske.
Močan veter je za začetnike nevaren, ker je
jadranje v takem vetru precej težje kot v šibkem
vetru.

Najbolj nevaren je veter, ki piha s kopnega na
odprto morje, saj nas lahko odnese. To velja
tudi za dobre jadralce, saj se vedno lahko
kakšen del polomi, ker je v močnem vetru ob¬
remenitev večja. V takem vetru se torej ne od¬
daljujmo preveč od obale. V primeru nezgode
se vrnemo tako, da zložimo jadro, ga damo na
desko, se uležemo nanj, da imamo manjšo po¬
vršino izpostavljeno vetru, in veslamo z rokami.
Poglejmo sedaj nekaj najpomembnejših vetrov,
ki pihajo ob naši obali.

Maestral je poleten veter, piha podnevi z morja
proti kopnemu zaradi segrevanja obale. Piha le
ob obali. Po roži vetrov je severozahodnik in
doseže jakost do 5 boforov. Je znanilec lepega
vremena in zelo prijeten za jadranje. Nočna za¬
menjava maestrala je burin, ki piha iz severo¬
vzhoda, s kopnega na morje, zaradi hitrejšega
ohlajanja kopna.

Jugo piha iz jugovzhoda. Poleti ima jakost 4 do
5 boforov, pozimi pa doseže celo 10 boforov ali
več. Je topel in vlažen in v večini primerov no¬
silec dežja in neviht. Poleti traja 1 do 3 dni,
pozimi pa do treh tednov. Smer vetra je vzpo¬
redna z našo obalo, zato dviguje najvišje valove.
Le v zavetrni strani otokov ni valov.

Burja piha s kopnega proti morju iz severo¬
vzhoda. Jakost doseže v vseh stopnjah Beaufor-
ove skale od 1 do 12 boforov. Je mrzel, suh
veter in večinoma znanilec lepega vremena. Ni
primeren za jadranje, ker je sunkovit -in neena¬
komeren, nikoli pa ne moremo napovedati, kak¬
šno jakost bo dosegel. Tik ob obali ne dviguje
valov, razen na privetrni obali otokov, kjer je
nevaren. Paziti moramo, da nas ne odnese na
odprto morje.

Ostali vetrovi so še lebič-garbin, tramontana,
oštar, levant in ponenat, ki pa so dokaj redki in
jih ne bomo podrobneje opisovali.

Poglejmo še rožo vetrov (sl. 20)

tromontana

N

Slika 20. Roža vetrov — smeri, iz katerih pihajo
najpogostejši vetrovi pri nas na morju

Poznati moramo tudi nekaj splošnih napotkov, ki
nam bodo služili pri napovedi vremena. Važen
je izgled zahodnega obzorja, ki napoveduje bo¬
doče vreme, vzhodno obzorje pa kaže minulo
vreme. Če gledamo smeri vetrov na zemlji, vi¬
dimo, da v naši zemljepisni širini pihajo vetrovi
z zahoda.

— Če se na jasnem nebu na zahodnem obzorju
pojavijo oblaki, lahko pričakujemo poslabša¬
nje vremena v nekaj urah,

— če se na oblačnem nebu pojavi vsaj malo
vedrine, lahko pričakujemo izboljšanje in pri¬
hod burje,

— črn, temen oblak na zahodu napoveduje dež
v zelo kratkem času in prihod juga,

— če je nebo ob sončnem zahodu lepe rdeče
barve in jasno, lahko naslednji dan vsaj do¬
poldne pričakujemo lepo vreme in poleti
maestral,

— če je nebo ob sončnem zahodu bledo, brez
barv, lahko za naslednji dan pričakujemo po-
oblačitev in jugo,

—- če sonce zatone v črno brez barv, lahko že
čez nekaj ur pričakujemo pooblačitve, dež in

jugo.

To so le najvažnejši napotki, našteli bi jih lahko
še desetkrat toliko, pa še ne bi mogli stoodstot¬
no napovedati vremena. Več o vremenu si lahko
preberete v knjigi Navtika, ki je izšla leta 1975
pri Delavski enotnosti.

Za konec poglejmo še jakostno lestvico vetra,
imenujemo jo Beauforova lestvica. Temelji na
opisu izgleda površine morja.

Pa še en nasvet — v nevihti ne hodite na morje,
ker je jambor čudovit strelovod in ste v veliki
nevarnosti, da vas strela ubije!

Jadranje na deski ni nevaren šport, če že pride
do kakšnih poškodb, so to večinoma praske,
težje poškodbe so zelo redke, da pa bi kdo umrl,
še nisem zasledil. Paziti moramo na opekline in
na sončarico, na prehlad, poleg tega pa na ježke
in ožigalkarje, na katere naletimo pri padcu.
Za vse naj velja, da je bolje preprečevati kot
pa zdraviti. Vseeno pa ne bo odveč, če na kratko
napišemo nekaj navodil za prvo pomoč.

POŠKODBE

Do poškodb pride v glavnem pri padcih na
desko ali jambor in pri padcih v plitvi vodi ali
na čereh. V glavnem gre za lažje obtolčenine, ki
zahtevajo le prevezo ali obkladke in nekaj po¬
čitka. Redko pride do poškodbe sklepa ali zloma
kosti. Tak ud moramo čimprej imobilizirati. To
je na morju zelo težko, zato poskusimo priklicati
pomoč s kopnega.

Zlom spoznamo po bolečini na mestu preloma,
zlomljen ud je neuporaben, brez moči. Mesto
zloma je oteklo, na pritisk boli. Prizadeti ud za
silo imobiliziramo tako, da ga z jadrom pritrdi¬
mo ob jambor, lok ali gredelj. Ud imobiliziramo
tako, da pritrdimo sklep nad in sklep pod pre¬
lomom.

TIM 9/10 • 77/78 411

TIM 9/10 • 77/78 4  1  2

Posebno pozorni moramo biti pri udarcih v hrbt¬
ni in vratni predel. Pri poškodbi hrbtenice namreč
lahko pride do poškodbe hrbtnega mozga in s
tem do ohromitve spodnjih okončin. Če slutimo
tako poškodbo, moramo ravnati skrajno previd¬
no. Onemogočiti moramo upogibanje hrbta in
vratu nazaj. Zato položimo poškodovanca na hr¬
bet na ravno in trdo podlago. Za to je deska -kot
nalašč. Nanjo ga pritrdimo z vrvmi ali jadrom,
da ne zdrkne z nje. V vseh hujših primerih mo¬
ramo seveda takoj poklicati zdravnika.

Do zunanjih krvavitev ne pride, ker ni ostrih
robov, pač pa lahko pride pri udarcih v trebuh
do notranjih krvavitev. Znaki so naslednji: ble¬
dica, slab puls, slabost in bruhanje. Trebuh zelo
boli, trebušne mišice pa so napete. Takoj pokli¬
čemo zdravnika, ker lahko pride do šoka. Poško¬
dovancu ne smemo dati jesti ali piti. Leži naj
na hrbtu z nekoliko dvignjenim vzglavjem in
pokrčenimi nogami.

K poškodbam lahko štejemo tudi žulje. Ti so
najbolj pogosti pri začetnikih, ki mnogokrat vle¬
čejo vrv iz vode. To lahko omilimo z izbiro dovolj
debele in mehke vrvi! Žulje očistimo in obveže¬
mo, pazimo, da ne pride do infekcije.

UTOPITEV

Prva pomoč pri utopitvi je sestavljena iz dveh
faz. Prva je reševanje iz vode, druga pa oživlja¬
nje.

Pri reševanju iz vode potrebujemo precej znanja
in spretnosti. Reševati skušamo z deske, tako
da utapljajočemu pomolimo jambor ali kar desko.
Do utopitve skoraj ne more priti, razen če je
ponesrečenec zaradi udarca nezavesten, kajti
deska je čudovita reševalna priprava.

Z oživljanjem pričnemo takoj in v vsakem pri¬
meru, ker nikoli ne vemo, koliko časa je bil po¬
nesrečenec v vodi in ker lahko smrt zanesljivo
ugotovi le zdravnik.

Oživljamo z umetnim dihanjem usta na usta ali
usta na nos. Z njim začnemo čimprej, če je
mogoče že v vodi. Pred začetkom sprostimo di¬
halne poti ponesrečenca in ga slečemo do pasu.
Položimo ga na hrbet, glavo mu potisnemo vznak,
spodnjo čeljust pa naprej in navzgor z desnico,
z levico pa primemo za teme. Po nekaj vdihlja¬
jih otipljemo puls. Če ga ni, izvajamo tudi ma¬
sažo srca. Dlan roke položimo na spodnjo tretji¬
no prsnice, dlan ene roke damo na dlan druge.
Pritiskamo z iztegnjenima rokama enakomerno
in sunkovito. Ponesrečenec mora biti na trdi
podlagi.

Umetno dihanje izvajamo, dokler ponesrečenec
ne zadiha, dokler ne pride pomoč ali še vsaj dve
uri po nesreči. Ko se ponesrečenec zave, mu
damo požirek tople kave ali čaja, ga odenemo
z odejo in spravimo v bolnišnico. Ves čas mora
biti pod nadzorstvom, ker lahko ponovno prene¬
ha dihati.

OPEKLINE

Sončni žarki, ki predolgo sijejo na nezaščiteno
kožo, lahko povzročijo opekline. Občutljivi so
predvsem svetlolasci in ljudje, nevajeni sonca.
Tu moramo preprečevati — namažemo se z za¬

ščitno kremo ali oblečemo svetlo majico in se
seveda izogibamo soncu.

Če pride do opeklin, jih v lažjem primeru nama¬
žemo z borvazelinom ali hladilno kremo, če pa
so nastali mehurji, jih pokrijemo s sterilno gazo
in gremo k zdravniku. Seveda se moramo izogi¬
bati sonca.

SONČARICA

Močno sonce pa lahko izzove tudi sončarico, če
predolgo sije na glavo. Najbolj so v nevarnosti
plešci, svetlolasci in majhni otroci.

Preprečimo jo tako, da imamo na glavi čepico,
občasno skočimo v vodo in si ohladimo glavo
in izogibamo se soncu okoli poldneva.
Znamenja sončarice so glavobol, omotica, vrto¬
glavica, zmedenost, zvišana temperatura, slabost
in celo nezavest. Prva pomoč — bolnika prene¬
semo v senčen hladen prostor, kjer naj leži, na
glavo mu damo hladne obkladke, če je pri zave¬
sti, mu damo po žličkah hladne pijače, mrzel čaj
ali limonado. Čimprej pokličemo zdravnika.

PODHLADITEV

To preprečimo tako, da v hladnem vremenu ja¬
dramo le v zaščitni obleki.

OŽIGALKARJI

Pri padcu lahko na morskem dnu naletimo na
ožigalkarje. Po dotiku ostanejo na koži sledovi
lovk. Rana močno skeli, v hujših primerih je pri¬
zadeti hudo zbit, vrti se mu, mesto dotika je
oteklo, lahko nastopijo motnje v dihanju in bru¬
hanje. Pomagamo tako, da odstranimo dele lovk,
rano pa prekrijemo s suhim peskom, moko ali
pa polijemo z alkoholom. Ne smemo drgniti!
Takoj gremo po zdravnika.

JEŽKI

V našem morju so ježki povsod. Nanje lahko
naletimo pri padcu ali pri hoji v vodi pred začet¬
kom ali po jadranju. Največkrat so prizadeti pod¬
plati. Rana ni toliko nevarna, kot neprijetna. Če
bodice odstranjujemo sami, se lahko igla zalomi,
ostane v koži in povzroči bolečino in vnetje.

V takem primeru je bolje iti k zdravniku.
Zaščitimo se s primerno obutvijo.

Na daljšem jadranju se lahko utrudimo, zato ne
pretiravajmo. Če poznamo nekaj osnov prve po¬
moči, bomo bolj brez skrbi jadrali in uživali.

ZAKLJUČEK

Zaključili smo s spoznavanjem jadranja na deski.
Sedaj pa še nekaj informacij za vse, ki jih ta
šport privlači in bi se radi aktivno ukvarjali z
njim.

Edini klub v Jugoslaviji je zaenkrat klub Delta
iz Ljubljane. Sedež imamo v Ljubljani na Gospo¬
svetski 4, sestanke pa vsak četrtek ob 19. uri
(prostori so v kleti). Poleti bo klub organiziral
v sodelovanju s Šolskim centrom za telesno kul¬
turo pri Visoki šoli za telesno kulturo v Ljubljani
tečaje za vaditelje vvindsurfinga. Sprejemali bo¬
mo tudi začetnike in jih pred tečajem seznanili

Slika 21. Na svidenje na morju!

z osnovami tega športa. Učenje bo potekalo ali
na lastnih deskah ali pa na klubskih deskah. Tu
nam veliko pomaga edini proizvajalec desk pri
nas, tovarna Imgrad iz Ljutomera. Mi pa smo
njihova testna ekipa.

Vsem, ki bodo opravili izpit za vaditelja, bo klub
poleti omogočil učenje v svojih šolah vvindsur-
finga, ki bodo v naslednjih krajih ob naši obali:
Bernardin, Katoro, Červar, Poreč, Vrsar, Rovinj,
Rabac, Mali Lošinj, Petrčane pri Zadru, Hvar,
Orebič, Cavtat, Babin Kuk pri Dubrovniku, Budva,
Bar, Bečiči.

Vse vas vabimo, da pridete v naše šole, kjer se
boste hitro naučili jadranja. Prav tako bomo tudi
izposojali deske.

Sedaj bo izšel tudi priročnik o vvindsurfingu,
kjer boste lahko zvedeli še več, kot pa je v
Timu. Knjižico bo izdal naš klub v sodelovanju
s Šolskim centrom za telesno kulturo in tovarno
Imgrad. Dobili jo boste lahko v klubu ali v knji¬
garnah. Ta knjižica bo tudi gradivo za teoretični
del izpita za vaditelja vvindsurfinga.

Vse vas vabimo v naš klub, kjer boste izvedeli
še marsikaj zanimivega, med drugim pa bodo
imeli aktivni klubski člani možnost nakupa Im-
gradove deske za jadranje (ki se imenuje Delfin)
s popustom.

Na svidenje na morju!

mala oglasa

Prodam dve lokomotivi, 4 potniške in en tovorni
vagon (200 mm cisterna), tri leve in eno desno
kretnico, 39 krivih (200 mm) tirov, 14 ravnih
(200 mm) tirov za 850 din. Vse je po HO siste¬
mu. Prodam tudi avto stezo (Mehanotehnika) z
dvema avtomobilčkoma brez regulatorjev hitro¬
sti za 250 din, elektropionir za 130 din, transfor¬
mator z usmernikom za 200 din. Material pošljem
po povzetju. Prvemu kupcu, ki kupi malo želez¬
nico, brezplačno pošljem katalog lokomotiv in
vagonov, ki jih izdeluje Mehanotehnika.

Rasim Kovačevič
Bistrica 190
64290 Tržič

Prodam skoraj nov enojni daljnogled sovjetske
proizvodnje (povečava 10 do 30-krat) za 350 din.
Naprodaj imam tudi več starih radioaparatov in
drugega materiala. Prodam tudi motor Lambretta
LD 150 po kosih. Vse je zelo dobro ohranjeno.
Oglas velja dva tedna po objavi!

Vidko Skočir
Drežniške Ravne 2
65222 Kobarid

TIM 9/10 • 77/78 4 1 3

TIM 9/10 • 77/78 4  1  4

priloga

Jože Čuden

MAKETA
POLJSKE
SONDAŽNE
RAKETE
METEOR 2 K

Med deželami, ki so v okviru svojega vesolj¬
skega programa aktivno posegle v višje
predele atmosfere, je tudi Poljska. Res je,
da so to v primerjavi z uspehi kozmonavtič-
nih velesil, kot so Sovjetska zveza, ZDA,
Francija ali Kitajska le skromni dosežki, pa
je kljub temu treba priznati, da glede na
relativno manjše ekonomske možnosti Po¬
ljaki uspešno razvijajo rastno raketno tehni¬
ko, obenem pa sodelujejo tudi v skupnem
vesoljskem programu socialističnih dežel —
Interkozmos. Kot zanimivost naj omenim, da
se v Sovjetski zvezi pripravljajo kozmonavti
iz nekaterih socialističnih držav, med kate¬
rimi je tudi Poljak, ki bo kmalu, verjetno že
letos poletel v vesolje. Glede na dosedanji
razvoj raziskovanja vesolja je pričakovati, da
bo polet potekal v okviru programa Saljut,
saj je pred nedavnim že poletel s Sojuzom
28 češkoslovaški kozmonavt Vladimir Re-
mek kot prvi neameriški oz. nesovjetski ko¬
zmonavt, skupaj s sovjetskim vesoljcem
Aleksejem Gubarjovim.

Poljaki torej posvečajo precejšnjo pozornost
vesoljskim raziskavam, ki so sedaj razumlji¬
vo usmerjene še v raziskovanje atmosfere.
Prav v ta namen so njihovi strokovnjaki raz¬
vili serijo sondažnih raket s skupnim nazi¬
vom »Meteor«. Posamezne rakete se med
seboj razlikujejo po velikosti, moči, dometu
in namenu. Med njimi je najbolj izpopolnje¬
na raketa za meteorološke raziskave Meteor
2K, ki je doslej tudi najmočnejša.

Moj namen je, da raketnim modelarjem,
predvsem pa maketarjem pomagam do kva-

Slika 1. Posamezni Meteorji 2 K se med seboj
razlikujejo po podrobnostih v barvanju. Maketa
ene od teh raket na startni rampi

litetnejše dokumentacije za izdelavo maket.
Ob splošnem pomanjkanju tovrstnega mate¬
riala maketarstvo kot najatraktivnejša pa¬
noga raketnega modelarstva v Sloveniji že
nekaj let stagnira. Dokumentacija, ki jo ob¬
javljam v Timu, je namenjena tako začetni¬
kom kot tudi izkušenim modelarjem, saj
bodo le-ti s podrobnejšim načrtom lahko
izdelali kvalitetno maketo, s katero bodo
lahko nastopali na vseh tekmovanjih raket¬
nih modelarjev.

TEHNIČNI PODATKI

Dolžina skupno z busterji 4,3 m, premer
trupa 0,36 m, razpon stabilizatorjev 1,1 m,
masa na startu 420 kg, masa buSterjev 52 kg,
masa koristnega tovora maks. 10 kg, masa
sonde Ramzes 5,5 kg (oddvajanje sonde na
višini 99 km), največja hitrost 1.545 m/sek,
višina leta 105 km, čas leta 150 sek, potisk
glavnega motorja 23.544,N, potisk busterjev
2 x 13.734 N, čas delovanja glavnega motor¬
ja 18 sek, čas delovanja busterjev 2,3 sek.
Konstrukcija: lnstytut lotnictvva (Letalski

institut Poljske] 1970.

TIM 9/10 • 77/78 4 1 5

TIM 9/10 • 77/78 4  1  6

IZDELAVA TRUPA

Že na prvi pogled vidimo, da ima Meteor
2K tako imenovan ladijski rep. Da pa je stvar
še malo bolj zapletena, je najširši del trupa
širši od centralnega valjastega dela. Trup je
torej sestavljen iz štirih delov; dveh valja¬
stih in dveh konusnih, ki jih bomo morali
izdelati vsakega posebej in jih na koncu se¬
staviti.

V modelarstvu obstoja več tehnik navijanja
trupov. Predpogoj za kvaliteten trup je na¬
tančno izdelan kalup, ki ga izstružimo iz
lesa, kovine ali plastike. Ker je to zelo za¬
htevno opravilo, priporočam, da to delo
prepustite lesnemu strugarju, ki vam bo po
predloženem načrtu izstružil kalup. Malo
verjetnosti je, da bi dobili ravno ustrezno
cev iz aluminija ali juvidura. Torej na vsak
način rabite kalup dolžine ca. 500 mm in
premera natanko 68,5 mm. če se odločite,
da boste trup navijali iz balsovega furnirja
debeline 1 mm, naj bo kalup premera
67,5 mm. Sicer pa priporočam navijanje več
slojev tanjšega, npr. ovojnega papirja v pri¬
bližno petih slojih, odvisno od zahtevanega
premera in zadostne trdnosti trupa.

Za ostale tri spodnje dele trupa niti ne po¬
trebujete kalupa, saj jih lahko preprosto
izračunate, izrežete iz šeleshamerja in se¬
stavite. Za srednji valjasti del najprej izre¬
žete dva obroča 0 71,5 mm iz balse debeli¬
ne 3 do 5 mm ter po njunem obodu nalepite
trak šeleshamerja širine 10 mm v dveh slo¬
jih. Preden ju zlepite s trakom, pa nanju
natančno načrtajte točno v sredini in izrežite
štiri okrogle odprtine za nosilce motorjev.
Premer posamezne odprtine naj bo 20 mm.
Vanje boste vlepili z Jubinolom štiri cevke
enakega premera, ki naj segajo od zgornjega
obroča pa do konca ladijskega repa, ki ga
boste zaprli s 3 do 5 mm ploščico iz balse,
v kateri bodo prav tako izrezane štiri odpr¬
tine za nosilce motorjev. Ta kombinacija
držal motorjev in obročev naj bo trdna in
simetrična tako po vzdolžni osi, kot glede na
sredino obročev. Od tega bo v veliki meri
odvisna stabilnost poleta, saj je potrebno
pri vezavi večjega števila motorjev še bolj
paziti na simetrijo in trdnost.

Vrnimo se spet k lepljenju obročev najšir¬
šega valjastega dela. Paziti je treba, da sta
ta dva obroča vlepljena na vsaki strani traku
v tako nastali valj le do polovice svoje

Slika 2. Maketa Meteorja 2 K zapušča rampo

debeline, se pravi vsaj 2 mm, saj boste mo¬
rali na obeh straneh valjčka prilepiti še oba
konusna dela: ladijski rep In adapter do
centralnega trupa. Ta dva dela izračunate po
obrazcu za izračun konusnih adapterjev, ki
je bil objavljen že v eni od lanskih številk
Tima:

180. d

Za ladijski rep vzemite premer širše zgornje
osnovne ploskve d = 72 mm ter temu pri¬
padajoči R, za kratki adapter med centralnim
trupom in kratkim vmesnim valjastim delom
pa spet premer širše spodnje ploskve, ki je
v tem primeru prav tako d = 72 mm in od¬
govarjajoči R.

Za boljše razumevanje tega postopka si še
enkrat poglejte v lanskem Timu opisan
način za izračun adapterjev. Ker so koti teh
stožcev majhni, so možna tudi odstopanja
v primeru nenatančne izdelave. Zato je tre¬
ba biti pri tej fazi gradnje zelo pazljiv. Ko
ste izračunali središčna kota za vsak konus-
ni del posebej, lahko s temi podatki in s
podatki iz načrta narišete razvita plašča na
šeleshamer ter ju izrežete. Zaradi večje

Slika 3. Meteorji so želo priljubljeni med make-
tarji, saj z njimi ni težko doseči lepega stabilne¬
ga poleta.

trdnosti boste potrebovali dva sloja, pri
tem pa morate paziti, da je zunanji sloj ne¬
koliko večji od notranjega zaradi večjega
premera in morate upoštevati točne mere
makete. Pri lepljenju slojev šeleshamerja
lahko uporabite lepilo Neostik, nekoliko raz¬
redčen z nitro razredčilom. Ko pa boste že
izdelane dele lepili skupaj na obroča iz
balse, je najprimernejši UHU-hart ali pa
Jubinol, oz. druga kazeinska lepila, če nima¬
te harta. Če so vam pri paralelnem navijanju
šeleshamerja ostali robovi, jih morate seve¬
da zbrusiti. Najbolje je, če zlepite te tri dele
skupaj tako, da dobite en sam rob po vsej
dolžini, ki ga lahko zakrijete s tem, da na
rob prilepite enega od stabilizatorjev. Ob¬
stajajo seveda tudi načini, da teh robov v
nobenem primeru sploh ni, kot npr. pri spi¬
ralnem navijanju. Pri konusnih adapterjih pa
je tak način zelo zahteven. Prav tako lahko
adapterje tudi izstružimo iz balse, kar pa je
na amaterski način spet težko izvedljivo,
ter bi b tem postopku lahko spet napisali
nov članek. Torej ostaja kot najenostavnejši

način paralelno navijanje, kjer lahko prav
tako poskusite z navijanjem več slojev tanj¬
šega papirja, pri čemer rob ne pride toliko
do izraza kot pri debelejšem šeleshamerju.
Če se vrnemo spet k centralnemu trupu, za
katerega imamo pripravljen kalup, ugotovi¬
mo, da je najenostavnejši način prav gotovo
paralelno navijanje več slojev ovojnega pa¬
pirja do želenega premera. Rob bo komaj
viden in ga bomo zlahka pobrusili, poleg
tega pa lahko na mesto, kjer je bil rob, na¬
lepimo letvico, kakor je to označeno na
načrtu. Posamezne sloje lepimo spet z raz¬
redčenim Neostikom. Pri navijanju sproti
kontrolirajte premer, da ne presežete pred¬
pisanih dimenzij. Upoštevati pa je treba, da
tudi lak oz. kit prineseta svoje desetinke
milimetra. Ta način izdelave trupa je eden
najenostavnejših. Izkušenejši in zahtevnejši
modelarji se bodo nemara odločili za spiral¬
no navijanje.

Centralni trup spojimo enako kot prej z
obročem iz balse na konusni adapter. Seveda
mora imeti obroč v sredini izrezano večjo
odprtino ali pa nosilce motorjev podaljšamo
še do tega končnega obroča. Zdaj, ko je
celoten trup izdelan in sestavljen, je treba
zakitati morebitne špranje na spojih posa¬
meznih delov z nitro kitom za lopatico,- še
boljši pa je poliesterski kit. Celoten trup po-
brusite s finim vodobrusnim papirjem 400
do 500 ter površino nekajkrat prelakirajte z
zelo razredčenim nitro lakom. Med posamez¬
nimi sloji laka spet brusite, da dobite gladko
površino.

Ko smo že pri izdelavi trupov, je čas, da
izdelate še oba trupa za stranska busterja,
ki ju navijete na kalup premera 22 mm ter
obdelate enako kot glavni trup.

IZDELAVA GLAVE IN DELOV BUSTERJEV

Najprimernejši material za izdelavo glave je
vsekakor balsa. Ker pa boste do tako velike¬
ga kosa balse težko prišli, je ena od mož¬
nosti tudi ta, da zlepite čim debelejše kose
balse v en obdelovanec želenih dimenzij, ki
ga lahko izstružite. Lepite lahko z Jubino-
lom ali UHU hartom. Če balse nimate pri
roki, lahko uporabite tudi sambo ali lipo.
Glavo iz takega materiala pa je obvezno iz¬
votliti, saj teža makete skupaj z motorji ne
sme presegati 500 gramov, kakor to predpi-

TIM 9/10 • 77/78 41  7

TIM 9/10 • 77/78 4  1  8

suje športni pravilnik za raketno modelar¬
stvo.

Zgornji del busterja in spodnji del s šobo
se najlepše izstruži spet iz balse. Zgornjega
izdelamo tako, da valj premera 25 mm odre¬
žemo ali odbrusimo pod kotom 45°, spodnji
del pa napravimo iz dveh delov posebej ter
ju tako, kot kaže načrt, zlepimo skupaj pod
določenimi koti. šobe pa vam ni nujno stru¬
žiti, ker jo lahko lepo naredite tudi iz papirja
z uporabo že znanega obrazca.

Vse dele iz balse je treba večkrat prelakirati
oz. prekitati ali prekriti z japonskim papir¬
jem, da zapolnite pore v lesu, ki kazijo
avtentični kovinski videz.

IZDELAVA STABILIZATORJEV

Kadar želimo napraviti stabilizatorje pri
manjših modelih, jih navadno izrežemo in
zbrusimo kar iz enega kosa. Tudi tu lahko
postopamo na isti način, da iz balse debe¬
line 6 mm izdelamo stabilizator predpisanih
dimenzij. Mnogo preciznejši, pa tudi eno¬
stavnejši način pa je konstrukcijski s se¬
stavljanjem posameznih manjših elementov.
Osrednji del stabilizatorja preprosto izreže¬
mo iz 6 mm balse ali pa zlepimo dva kosa
po 3 mm, ki jo imajo pri nas večkrat na
zalogi. Zgornji del, ki se konča v oster rob,
naredimo tako, da dve opiati iz 1 mm balse
nalepimo na tri trikotna rebrca, ki jih na
približno enaki razdalji postavimo v notra¬
njosti stabilizatorja, s tem da zunanje re¬
brce obenem zapira zunanji rob stabiliza¬
torja. Na vpadnem robu opiati z notranje
strani zbrusimo v tolikšni meri, da lepo
ležeta na rebrca in tvorita oster rob, brez
kakršnihkoli izboklin. Rebrca prilagodimo
sami dimenzijam stabilizatorja.

Prav tako izdelamo spodnji izhodni del. Pri
tem si olajšamo delo, če vzamemo balso
debeline 1,5 mm ter nam opiat na notranji
strani sploh ni treba brusiti, saj je izhodni
rob stabilizatorja debel 3 mm. V ta del vle-
pirno vsaj 3 rebrca in pazimo, da zunanji
zapirata votlo notranjost. Vse tri dele zlepi¬
mo skupaj z UHU hartom ali Jubinolom ter
pobrusimo slučajne nepravilnosti. Površino
večkrat prekitamo. Postopek je enak kot
prej opisan pri izstruženih delih iz balse.

Na naših stabilizatorjih pa se pojavljajo še
traserji, ki jih lahko izstružimo v celoti iz

balse, ali pa konstruiramo deloma iz balse,
deloma pa iz papirja. V izgotovljen stabiliza¬
tor zarežemo z modelarskim nožem na me¬
stu, kjer mora stati traser in tega vlepimo
na njegovo mesto. Vse špranje okoli traser-
ja zakitamo z nitro kitom za lopatico in pre¬
krijemo cel stabilizator z japonskim papir¬
jem. Površino lakiramo in brusimo, da je
pripravljena za barvanje.

BARVANJE MODELA

Če ste pazljivo izdelali celo maketo, je pred
vami še zadnje opravilo, barvanje, ki bo ma¬
keti dalo končni značilni videz. Modelarji
vedo, da natančno barvanje lahko zakrije
marsikatero napako, ki je nastala pri obde¬
lavi površine, prav tako pa lahko lepo izdelan
model popolnoma pokvarimo z nepazljivim
barvanjem. Najprimernejši pa tudi najcenejši
so nitro laki, lahko pa uporabite tudi Humbrol
ali Revell lake, kjer imate na voljo širok izbor
najrazličnejših nians.

Ker je barvanje te makete precej zahtevno
opravilo, sem v pomoč že pripravil shemo
barvanja stabilizatorja v merilu 1 : 1. To she¬
mo lahko prerišete na samolepilno tapeto, iz
katere izrežete šablono za barvanje. Omenim
naj še, da je barvanje na nasprotni strani sta¬
bilizatorja ravno nasprotno, rdeče na belem
polju.

Preden boste izrezali šablone za večje napise,
morate najprej z mrežo povečati shemo
napisa v želeno razmerje. Manjši napis
»lnstytut lotnictvva« pa lahko napišete tudi
z letrasetom. šablone nalepite na določeno
mesto ter prelakirate z razredčenim nitro
lakom. Če barvo nanašate z brizganjem, mo¬
rate predhodno zaščititi ostalo površino s
papirjem. Šablone previdno odlepite takoj
po barvanju. Naj vas še opozorim, da v pri¬
meru kombiniranja nitro in Humbrol ali ka¬
kih drugih sintetičnih lakov vedno pazite, da
nanašate sintetični prek nitro laka in nikdar
obratno. V nasprotnem primeru nitro lak
naguba sintetičnega. Ker boste celotno ma¬
keto najprej obarvali z belo, je najbolje, če
bo to nitro podlaga. Lak nanesite zelo raz¬
redčen v dveh do štirih slojih.

Model je tako izgotovljen, treba je še pre¬
veriti stabilnost oziroma določiti težišče.
Za makete je še posebej pomembno razmer¬
je med centrom pritiska in težiščem, saj

mnogo raket nosilk sploh nima stabilizator¬
jev ali pa so ti zelo majhni ter je prireditev
take makete za stabilen polet precej zaple¬
tena, še posebno, ker navadno vežemo več
motorjev. Pri Meteorju 2K ne bo večjih te¬
žav, saj ima zadosti velike stabilizirajoče
površine. Pri določanju CP si pomagate z
znanim načinom, tako da izrežete iz kartona
obris makete in ga uravnotežite na nožu ali
na robu ravnila. S tem načinom dobite re¬
duciran CP (RCP), ki je pomaknjen naprej
v zadostni meni, da je model stabilen tudi v
pogojih manj mirnega vremena. Če težišče
izgotovljenega modela ni pred CP (RCP), ga
premaknemo z dodajanjem svinca v glavo,
ki pa ga je treba seveda trdno fiksirati.
V primeru prestabilnosti pa je treba glavo
izvotliti, da s tem premaknemo težišče na¬
zaj.

Za varen pristanek modela boste izdelali
dve padali premera 70 do 100 cm iz močne¬
ga, vendar ne predebelega polivinila, da bo¬
sta glava in raketa pristajali vsaka posebej.
Najlepši let boste dosegli z motorji totalne¬
ga impulza 40 Ns. V našem primeru pa bo
treba vezati štiri motorje po 10 Ns, in sicer
domače Kamnik C 6-4, ki so edini primerni
motorji, ki jih lahko dobite pri nas. Prav
tako lahko uporabite tudi štiri druge 10 Ns
motorje, kot npr. ADAST 10-1,2-4 ali COX
C 6-5. Najbolje pa je seveda uporabiti čim
manj motorjev, dva po 20 Ns ali enega 40 Ns.
Večje število motorjev povzroča lahko te¬
žave pri istočasnem vžiganju. V ta namen
obvezno uporabite domače električne vžigal¬
nike, ki vžigajo trenutno, poleg tega pa so
tudi izredno kvalitetni. S kamniškimi motor¬
ji verjetno ne boste imeli težav, ker radi
vžigajo, še posebej, če dodate v šobo nekaj
zrnc črnega smodnika.

S pomočjo te dokumentacije lahko izdelate
kvalitetno maketo, s katero lahko nastopite
na vseh tekmovanjih raketnih modelarjev.
Dokumentacijo skrbno shranite, ker spada
k maketi kot dokaz avtentičnosti in jo mo¬
rate vselej obenem z maketo predložiti sod¬
nikom v oceno. Postopoma jo lahko še do¬
polnjujete s skicami in fotografijami.

Armand Papotnik

FIZIKALNO UČILO
S TOGO ZVEZO
ZA VAJE IZ
ELEKTROTEHNIKE
IN

RADIOTEHNIKE

Pred vami je celotna tehniška dokumentaci¬
ja za izdelavo fizikalnega učila s togo vezo
za izvajanje vaj iz elektrotehnike in radio-
tehnike.

V številki 6 ste lahko zasledili načrt za fi¬
zikalno učilo z elementi, ki so trajno fiksira¬
ni na ploščicah, v sklope jih lahko name¬
ščate na univerzalni montažni plošči ter po¬
vezujete s podaljški in krokodil sponkami.
Ta zbirka pa vsebuje elemente na samostoj¬
nih podstavkih, vezava v sklope pa je omo¬
gočena s pomočjo toge zveze [medeninasta
varilna žica 0 4). (Glej fotografijo in sliko
vezave elementov.)

Izdelava posameznih delov je lepo prikazana
na sestavni risbi in zato podrobna razlaga ni
potrebna, pač pa le nekaj vzpodbud in na¬
potkov:

1. Podstavki: izdelate jih lahko iz perspeksa
debeline 3 mm tako, da perspeks segrejete
v pečici, in ko postane mehak, ga upognete
na ustreznem lesenem — polnem modelu,
ki ima lahko takšno obliko kot prikazuje
slika 2. Če boste izbrali podobno ali enako
obliko, morate paziti, da bo na razpolago
dovolj dolžine za izvedbo nog pod kotom in
za radius v spodnjem delu nog. Podstavke
lahko izdelate tudi iz treh delov, ki jih spo¬
jite z lepljenjem (OHO lepilo), vijačenjem
ali utorjanjem, ali pa lahko uporabite razne
plastične škatlice itd.

Ko boste izbrali ali izdelali podstavke, mo¬
rate izvrtati luknji 0 5,1 za pritrditev ele¬
mentov. Podstavek, ki je namenjen za pri¬
trditev ploščate baterije, mora biti nekoliko

TIM 9/10 • 77/78 41  9

TIM 9/10 • 77/78 420

daljši (85 X 90), kakor vsi ostali, na katere
montirate žarnice, upore, transistorje, stika¬
la, kondenzatorje itd.

2. Kontakti: izdelate jih iz medenine 0 8
(P.CU Sn 14) poz. 3 tako, da narežete mede¬
ninasto palico 0 8 na kose dolge okrog
35 mm in jih najprej poravnate, nato pa na
stružnici izvrtate izvrtino 0 4,1 v telo kon¬
takta dolžine 20 mm. Spodnji del kontakta pa
ostružjte na 0 5 dolžine 12 mm in vrežete
navoj M5 dolžine 10 mm (glej sliko 3).

3. Banane: so nekoliko nenavadne, ker imajo
prečno izvrtino 0 4,5 za togo vez, izdelate
pa jih prav tako iz medenine 0 8 (P.Cu Sn 14)
na stružnici, tako kot jih prikazuje list 3,
poz. 6. V zgornjem delu izvrtate prečno
luknjo 0 4,5, oddaljeno 8 mm od zgornjega
roba ter še vzdolžno luknjo 0 4,8, ki sega
do prečne in v to izvrtino vrežete navoj M6,
ki služi za privijanje kontaktnega vijaka poz.
7 (M6 X 15). Za lažje privijanje tega vijaka
do toge veze morate v zarezo glave vijaka

Slika 2

prilotati ali prispajkati držajno ploščico iz
medeninaste pločevine (pl. 1 X 22 X 12).

4. Namestitve ha podstavke: te prikazujejo
slike od 4 do 8 in zavzemajo namestitev
ploščate baterije, žarnic z ohišjem, stikala,
transistorjev in uporov.

V izvrtine namestite kontakte, ki jih opre¬
mite s podložkami ter privijete z maticami
M5 (JUS M.B1.603). Za pritrditev kontaktov
ploščate baterije izdelajte še dve kontakt¬
ni ploščici poz. 10. Kontakte za žarnice ve¬
žete z mehko PVC žico, transistorje, upore
in kondenzatorje pa enostavno vežete z nji¬
hovimi nožicami na kontakte.

Elementi so s tem pripravljeni, potrebujete
le še toge veze (varilna medeninasta žica
0 4 X 300) in že lahko pričnete z vajami.
Na enake podstavke iz perspeksa lahko mon¬
tirate tudi tuljave, kondenzatorje, zvočnike,
usmernike, tiskana vezja, integrirana vezja
itd. in tako lahko to zbirko podaljšate tudi
na področje radiotehnike. Za celotno zbirko

TIM 9/10 • 77/78 421

TIM 9/10 • 77/78 422

Slika 3

lahko izdelate škatlo, v katero namestite
elemente na podstavkih, toge veze, banane
in kontakte.

Izvedba vaj po funkcionalnih shemah vam
ne bo delala težav, če boste najprej elemen¬
te izbrali in jih namestili v sklop, nato pa na
togo vez nataknili banane, jih namestili v
kontakte ter privili s kontaktnimi vijaki in
tako omogočili dobre stike.

Takšno zbirko lahko izdelujete samostojno,
pri tehničnem pouku ali v krožku šolskega
produktivnega dela, kot učilo za skupinske
vaje pri fiziki in pri tehničnem pouku,
želim vam veliko delovnega zadovoljstva in
konstrukcijskih dopolnitev (novi elementi,
izvedbe, škatlica itd.).

15

Slika 4 a

Slika 4 b

10

TIM 9/10 • 77/78 423

Pred vami je model čolna, ki ga poganjajo
plavuti. Iz furnirja najprej izžagajte palubo
1 z dimenzijami 80 X 200 mm. Vetrobran 2
je narejen iz filma, ki ga predhodno oplak¬
nete v topli vodi. Upognite ga po začrtanih
linijah in ga nalepite na palubo.

Dva okova 3 izdelajte iz pločevine. V okov
naredite luknjo, pozneje pa vanj vstavite
gumijasto plavut 5 z dimenzijami 26 X 60
mm. Sponka 4 meri 40 X 8 mm. Izdelana je
iz pločevine in jo vstavimo v luknjo v okovu.
Plavut izdelajte iz debelejše gume, morda
iz avtomobilske zračnice.

Montaža plavuti: Okov 3 upognite okoli osi
16, tako da se oba obla konca okova pokri-
jeta. V luknjo v okovu vstavite sponko. Vsta¬
vite plavuti, upognite stranske pravokotne
jezičke in jih trdno stisnite s kleščami. Po¬
stopek montaže vidite tudi na sliki. Gotove
plavuti se morajo obračati okoli osi 16. Ko¬
vinske dele plavuti pobarvajte s svetlo¬
modrim nitrolakom.

Stikalo 6 naredite iz pločevine 5 X 20 mm.
Upognjen konec ročke stikala izolirajte. Dru¬
gi kontakt, prav tako iz pločevine 5X5 mm,
pribijte na palubo. K obema žebljema, s ka¬
terima ste pribili kontakte in ki naj na spod¬
nji strani gledata iz furnirja, privarite neko¬
liko lahko upogljive žice.

Na sliki vidite stranico ladje 7. Narisana
sta sprednji in zadnji konec, vi pa si nari¬
šite model iz papirja,, tako da boste dobili
popolnoma enaki stranici čolna. Dolžina je
320 mm, širina 60 mm, debelina furnirja pa
naj bo 3—4 mm. Sprednjega in zadnja robo¬
va zaostrite.

Dno čolna 8 je iz furnirja debeline 8 mm.
Na enem koncu odstranite dva sloja s skup¬
no debelino 4 mm. Sem boste prilepili nos¬
ni del dna 9.

Nosni del dna naredite takole: na furnirju
debeline 3—4 mm z dimenzijami 120X80
mm naredite z nožem žlebove do globine
enega sloja. Vlakna furnirja morajo biti

vzporedna z žlebovi. Da boste furnir lahko
upognili v obliki dna, ga morate zmočiti z
vodo. Moker furnir pritrdite na desko: ob
straneh ga pribijte z žeblji, na sredini pa ga
napnite prek koščka lesa. Žlebovi morajo
biti na notranji strani krivine. Sedaj se mora
furnir samo še posušiti in nosni del dna je
gotov.

Trioglati košček lesa 10 prilepite k nosnemu
delu; njegova naloga je, da veže med se¬
boj stranice, dno in palubo čolna.

Krmni del 11 z dimenzijami 80 x 42 x 15
z vijaki in lepilom pritrdite k dnu. Pozneje
pri montaži uskladite njegovo višino z višino
stranic.

Montaža trupa čolna: pazite, da pri delu ne
boste uporabljali prevelikih žebljev. Prilepite
stranici čolna k dnu 10 mm od spodnjega
roba in jih nato še pribijte. Enak postopek
uporabljajte pri ostalih delih. Nosni del pri¬
trdite tako, da vsako stranico pribijete k
delu 10. Vse stike med stranicami, dnom in
krmo čolna pazljivo zakitajte z Tibeh strani.

Nato vse dele zgladite s smirkovim papir¬
jem. Dno in polovico stranic pobarvajte z
rdečim, drugo polovico stranic in notranji
del čolna pa s svetlomodrim ali belim nitro-
lakom. Sedaj lahko pritrdite palubo. V pod¬
pornik palube pribijte z obeh strani po en
žebelj.

Montaža pogonskega mehanizma: Vodilo pla¬
vuti 12 upognite iz 2 mm debele žice. Vo¬
dilo 13 prav tako upognite iz 2 mm debele
žice, 15-milimetrski zakrivljen konec pa vtak¬
nite v zanko vodila 12 in ga zavarite.

Vlečna dela 14 vežeta vodili 12 in 13 s
plavutmi. Povezava mora biti tekoče gibljiva,
zato z obeh strani pritrdite na vodilo 12
podložke; uporabite kar izolacijo 2-milimetr-
ske žice. Ko ste vse žičnate dele zgladiti,
podložke zalepite z nitrolakom.

Ležaj 15 je narejen iz pločevine. Pritrjen je
na sredino krme 11. S pomočjo ležaja pri¬
trdimo vodila plavuti 12 in 13.

Celotna montaža: pritrdite plavuti na os 16.
Na sredini med plavutmi in na robu nade-

TIM 9/10 • 77/78 425

TIM 9/10 • 77/78 4  26

nite na os cevke — izolacijo z žic. Plavuti
naj bodo med seboj oddaljene 10 mm; na
osi naj se tekoče obračajo. Nato z vlečnima
deloma 14 zvežite plavuti in vodilo 12. Ko
premikate vodilo 12, se začno premikati tudi
plavuti. Za pogon uporabite elektromotor, na
os katerega pritrdite ročico iz žice, kot je
prikazano na sliki. Navoj žice na osi nepre¬
mično pritrdimo s kapljo svinca. Po shemi
namestite tudi bateriji in stikalo. Elektro¬
motor zalepite z nitrolakom na takšni raz¬
dalji, da bo ročica v pentlji vodila 13. Ko je
elektromotor vključen, se morajo plavuti
premikati navpično. Preglejte še enkrat vse
dele, preizkusite čoln na vodi in ga nato še
dokončno pobarvajte.

Pavel Ambrož

SIGNALNE LUČKE

Polomljeni plastični trikotniki. Kaj bi z njimi?
Največkrat potujejo take stvari v koš za smeti
in nato na smetišče. Malokdo pa pomisli, da se
takšni konci dajo praktično še uporabiti. Pri
tehnični dejavnosti v šoli ali tehničnih klubih
lahko pridejo te stvari še kako prav. Zelo dobro
nam lahko služi taka prozorna raznobarvna pla¬
stika kot signalna lučka. Spretno lahko to izko¬
ristijo radioamaterji pa tudi drugi, ki predvide¬
vajo pri svojih izdelkih signalne lučke. Plastične
ploščice je treba samo oblikovati. Najpogosteje
se danes uporablja za signalizacijo lučka pravo¬
kotne oblike. Može pa so tudi druge oblike.
Kako bi izdelali signalno lučko, nam kažejo spod¬
nje skice.

Slika 1 Slika 2

Montažna skica

=— F • — ■ C

—( 8 >

Slika 3 Stika  4

Če hočete rob v plastiko rezkati, si rezkalo za
to delo lahko izdelate tudi sami. Ker je plastika
mehka, zadostuje, da si rezkalo izdelate iz 2 do
3 mm debele pločevine. To je mali kolut s pre¬
merom do 30 mm, kateremu s trioglato pilo spi¬
lite zobe, kot je to pri krožni žagi, le zobci naj
ostanejo v isti ravnini. Tako izdelano rezkalo
montirate na trn, ki ga dobite v trgovinah kot
dodatni pribor za montažo krožne žage ali bru¬
silne plošče.

Bojan Rambaher

VIBROHODI

VESOLJSKI TANK

Slika 1. Ta model ima namesto, koles dve
ščetki iz umetnega vlakna. Zato ga tudi
lahko imenujemo ščetkohod.
šasijo (1) izrežite iz furnirja debeline 3 do
4 mm. ščetki iz umetnih vlaken preparite v
vreli vodi in ju obtežite s težjim predmetom,
tako da se bodo vlakna polegla na eno
stran (glej sliko). Na šasijo ju pritrdimo s
štirimi vijaki.

Nato na šasijo pritrdimo dva majhna elektro¬
motorja (3) in na obe osi pritrdite košček
radirke — ekscenter. Elektromotorja, bate¬
rije in stikala so spojena z žicami (4). Spre¬
daj pritrdimo na šasijo polovico žogice za
namizni tenis (5); to je kabina za kozmonav¬
ta. Elektro shemo vidite na risbi 6.

Dve bateriji položimo v ohišje iz furnirja.
Na ohišje pritrdite stikali za levi in desni
motor. Bateriji sta vezani vzporedno. Eno
žico povežite s skupnim koncem, 'ki veže
oba kontakta elektromotorjev. Druga žica pa
naj pelje do obeh stikal.

Drugo žico prvega elektromotorja povežite
s prvim stikalom, drugo žico drugega motor¬
ja pa z drugim stikalom, če sedaj pritisnete
na desno stikalo, boste vključili desni elek¬
tromotor in model bo zavil na levo. Če
pritisnete na levo stikalo, boste vključili levi
elektromotor in model se bo obrnil na des¬
no. Kadar pa sta vključeni obe stikali, potem
se premika model naravnost.

VIBROHOD

Slika 2. Tudi ta model se premika s po¬
močjo vibracij elektromotorja, na os kate¬
rega je pritrjena radirka — ekscenter.
šasija je narejena iz furnirja debeline 3 do
4 mm. K šasiji (1) pritrdimo z dvema koščko¬
ma furnirja (3) delce vzmeti stare ure (2).
Sedaj se lotimo krmilnega mehanizma. Se-

stavljen je iz pokrova — fumirne plošče
(5), na katero pritrdimo dele stikalnega me¬
hanizma in ohišja (6) z baterijo. Na pokrov
pritrdimo tudi stikalo, konca žic baterije
pa izvlečemo.

Na pokrovu ohišja naredite luknje (7) s
premerom 1 mm. Skozi potegnite žico pre¬
mera 0,8—1 mm, s katere ste očistili izola¬
cijo. To so kontakti stikala. Skrajna kontak¬
ta zvežite z eno izmed železnih ploščic (8).

žico srednjega kontakta spojite z drugo plo¬
ščico (8).

Stikalo (9) je iz furnirja. Na konca pritrdite
spojki (10) in ju ukrivite, kot je pokazano
na sliki. K spojkam pritrdite konca žic, ki
gresta od baterije skozi luknjo v pokrovu.
Vedite, da se pri menjavi žic, ki gresta od
motorja do baterije, začne motor vrteti v
drugo smer. Stikalo je narejeno tako, da s
preklopom to spremembo tudi dosežemo.

TIM 9/10 • 77/78 4 27

TIM 9/10 • 77/78 4  28

Slika 3

Baterijo vložimo v ohišje in nanjo pribije¬
mo pokrov s kontakti in stikalom. Na plo¬
čevinaste ploščice, kot smo že povedali,
pritrdite žici motorja. Obrnite stikalo (9)
tako, da se bodo njegovi kontakti dotikali
skrajnih kontaktov na pokrovu. Motor se bo
obračal v eno smer. Če sedaj obrnete sti¬
kalo k srednjemu kontaktu, bo tok spre¬
menil smer, motor bo delal v obratni smeri
in model bo spremenil smer.

KOLESNI VIBROHOD

Slika 3. Ta model dela tako, da vibracija
obrača njegovo delovno kolo.

Okvir (1) naredite iz desetmilimetrskega
furnirja, še raje pa iz tanjše deske. Pod¬
stavek (2) je furnir,na plošča 130 X 30 mm,
ki jo morate obvezno izžagati tako, da vlak¬
na tečejo prečno. Okvir in podstavek spojite
s koščkom lesa 30 X 30 x 15 mm.

Na podstavek pribijte pločevinasti tolkač
(4). V njegov izrez boste namestili delovno
kolo (5). Tega naredite iz furnirja debeline
3—4 mm, premera 20 mm. Na kolo pritrdite
krogec iz pločevine in kolo pritrdite na zad¬
njo os.

Druga kolesa poberite s kakšne stare igrač¬
ke. Ležaje zadnjih (7j in prednjih koles (8)
izdelajte iz pločevine. Osi naredite iz žice
premera 2—3 mm. Na os elektromotorja pri¬
trdite radirko — ekscenter.

Ko se začne motor z radirko obračati, tolkač
požene delovno kolo (5) in model se pre¬
makne.

Bojan Rambaher

ZAKAJ ZMAJI
LETIJO

Na to vprašanje nam bo pomagala odgovo¬
riti preprosta skica 1. Recimo, da linija AB
predstavlja presek preprostega zmaja. Pred¬
postavimo, da ta zmaj leti z desne na levo
pod kotom a k horizontali ali nasprotnemu
toku vetra. Poglejmo, kakšne sile delujejo
na model med letom. Pri vzletu zračna masa
preprečuje, da bi se zmaj dvignil, oziroma
z drugimi besedami, na zmaj deluje zračni
pritisk. Tega bomo označili s Fi. Sedaj na¬
rišimo paralelogram sil in razdelimo silo F,
na dve sestavljeni sili F 2  in F 3 . Sila F 2  pri¬
tiska zmaja od nas, in tako pri dvigu zmanj¬
šuje začetno hitrost zmaja. To je torej sila
upora. Druga sila F 3  vleče zmaja navzgor
in jo zato imenujemo dvižno silo.

Na tak način smo ugotovili, da na zmaja
delujeta dve sili: sila upora F 2  in dvižna
sila F 3 .

Ko dvigujemo model v zrak (ko ga vlečemo
za vrvico), umetno povečujemo silo
upora na’površino zmaja, to je silo F,, čim
hitreje tečemo, tem večja je ta sila. Kot
pa že vemo, se sila F, deli na dve sestavni
komponenti, sili F 2  in F 3 . Teža zmaja je
konstantna, delovanje sile F 2  pa preprečuje
vrvica. To pomeni, da se veča samo dvižna
sila — in zmaj leti.

Vemo tudi, da hitrost vetra narašča z višino.
Zato tudi poskušamo spraviti zmaja tako vi¬
soko, kjer lahko veter drži model v eni
točki. Pri letu pa se zmaj vedno nahaja pod
določenim kotom proti vetru. Poskušajmo
ta kot določiti.

Vzamemo pravokotni list 'kartona (slika 2).

Točno v sredini ga pritrdimo na os 0—0.
Predpostavimo, da se list obrača okoli svoje
osi brez trenja in da je v vsakem položaju
v stanju ravnovesja. Zamislimo si, da veter
piha z enakomerno silo pravokotno na po¬
vršino lista. Jasno je, da v tem primeru ne
more obrniti lista okoli osi 0—0, ker se
njegovo delovanje enakomerno razporedi na
obe, spodnjo in zgornjo ploskev lista. Sedaj
postavimo list pod kot proti vetru. Vidimo,
da zračni tok postavi list še isti trenutek v
pravokotni položaj, to je pod pravi kot glede
na smer vetra. Iz tega lahko izpeljemo: polo¬
vica lista, naklonjena proti vetru, je pod
večjim zračnim pritiskom kot pa tista, ki se
nahaja na drugi strani lista. Če bi hoteli,
da bi površina lista ostala naklonjena, bi
morali os lista 0—0 dvigniti. Čim manjši je
kot naklona lista, tem više bi morali pre¬
makniti os. Na ta način določamo center
pritiska. Sila vetra pa, ki drži površino lista
v naklonjenem položaju, je dvižna sila. Ven¬
dar kot naklona zmaja ni zmeraj enak, saj
veter nikoli ne piha vedno z isto hitrostjo.
In prav zato bi začel zmaj poskakovati v

zraku in se nepravilno gibati in vrteti, če
bi nanj pritrdili samo eno vrvico v točki, kjer
sovpadata središči pritiska in teže. Kot ste
verjetno razumeli, je položaj središča pri¬
tiska od kota a  in pri sunkovitem vetru se
ta kot neprestano spreminja. Zato, da bi
bil zmaj v zraku bolj stabilen, ga privežemo
na uzdo iz dveh ali treh vrvic, ali pa jih upo¬
rabimo celo več.

Poglejmo še eno stvar. Vzemimo palico AB
(slika 3). Tudi pod njo si predstavljajte pre¬
sek ploščatega zmaja. Obesimo jo za nitko

Slika 3

v središču tako, da se bo postavila v hori¬
zontalen položaj. Zatem pritrdite nedaleč od
njenega težnostnega središča utež P, ki naj
predstavlja središče pritiska. Palica takoj iz¬
gubi ravnovesje in se postavi skoraj v nav¬
pičen položaj. Sedaj pa poskusimo to palico
(slika 3b) obesiti na dve niti in znova pri¬
vezati nanjo utež P. Palica bo ohranila rav¬
notežje pri poljubnem položaju uteži. Tudi
ta primer nam nazorno prikazuje vlogo uzde
pri zmajih. Ta nam torej dovoljuje, da svo¬
bodno premikamo središče zračnega priti¬
ska, ne da bi pri tem porušili ravnotežje.

IZ ČESA NAJ BODO ZMAJI

Za gradnjo zmajev uporabljamo lahke in
trpežne materiale. Pomnite: Čim lažji je
zmaj, tem laže ga boste spustili in tem
bolje bo letel. Ogrodje naredite iz tankih
letvic — borovih, lipovih ali bambusovih.
Manjše modele ovijte s tankim papirjem,
najraje barvastim, s folijo ali pa v skrajnem
primeru s časopisom. Večje zmaje pa po¬
krijte s tkanino, polivinilom, tanko opno ali
celo tankim kartonom. Posamezne spoje in
dele povežite z nitkami, tanko žico, lepilom.
Nitke, s katerimi ste premotali spojene
dele, obvezno namažite z lepilom. Za uzdo
in vlečno vrv pa uporabite tanko vrvico.

TIM 9/10 • 77/78 4 29

TIM 9/10 • 77/78 4  30

Bojan Rambaher

ZMAJI

Kdo izmed vas še ni spuščal zmajev? Pa
veste morda, koliko različnih vrst poznamo,
kako so nastali?

Prvi zmaji so se pojavili pred 2500 leti. Ta¬
krat še nihče ni znal pojasniti, kako in zakaj
zmaj leti in kakšne sile delujejo nanj, ko
je v zraku.

Sprva so zmaje spuščali za zabavo jn raz¬
vedrilo. V državah daljnega Vzhoda, na pri¬
mer, so prirejali bitke med zmaji. V zrak so
spustili dva zmaja, katerih vrvice so prej
namazali z lepilom in posipali z zmletim
steklom. Zmagovalec je bil tisti, ki je prvi
prepilil vrvico nasprotnika.

Pozneje so začeli uporabljati zmaje tudi v
znanstvene namene. Pri preučevanju elek¬
trike v atmosferi je ameriški fizik Benjamin
Franklin uporabljal velike zmaje. Dvižna sila
nekaterih je bila tako velika, da jih je fizik
komaj še lahko zadrževal. Z njihovo pomočjo
je Franklin dokazal električni izvor strele,
prisotnost dveh nabojev — pozitivnega in
negativnega — in preizkusil idejo strelo¬
voda.

Konec prejšnjega stoletja in v začetku na¬
šega so zmaje na široko uporabljali za me¬
teorološke raziskave. Z njihovo pomočjo so
znanstveniki dvigovali naprave na 1000 m
in več in merili hitrost vetra, temperaturo in
vlažnost zraka, zračni pritisk ...

Tudi danes je zanimanje za zmaje precej ve¬
liko. Izumitelji patentirajo nove in nove tipe
zmajev različnih oblik in zmožnosti. S po¬
močjo zmaja je človek uresničil davno željo,
da bi letel po zraku brez pomoči motorja,
samo s pomočjo vetra in kril. Danes se že
skoraj z vsakega griča spuščajo nasledniki
Dedalusa in Ikarusa.

Pred vami je triindvajset modelov zmajev.
Med njimi so težki in preprosti zmaji, toda
niti dva med njimi nista enaka: zmaji se
razlikujejo med sabo po letalskih sposobno¬
stih, po konstrukcijah in po tehniki izdelave.
Večino lahko naredite kar doma, posebej za
začetnike pa smo izbrali štiri modele.

PREPROSTI ZMAJI

To so papirnati modeli za začetnike. V uri ali
dveh jih lahko naredite doma, nekatere pa celo
v nekaj minutah. Taki zmaji dobro letijo in jih
ni težko voditi:

Papirnate ptice: praksa je pokazala, da ima upog¬
njena površina zmaja večjo dvižno silo in sta¬
bilnost kot enaka po dimenzijah, a ploščata,
ravna površina.

Najpreprostejši zmaji ameriškega inženirja Ray-
monda Ninne so presenetljivo podobni majhnim
ptičem. Dobro letijo in so v zraku zelo stabilni.
Nekaj jih vidimo na sliki 1 (a, b, c). Iz debelejše¬
ga papirja lahko v dveh, treh minutah izrežete
pravokotnik (odnos stranic je 4:5)  in ga upog¬
nete v ptico. Lahko uporabite tudi tanjši karton,
folijo. Na enem ali dveh mestih pritrdite na trup
vrvico in zmaj je gotov. Na tak način lahko
naredimo zmaja poljubnih dimenzij, odvisno od
trdnosti in prožnosti materiala.

Konstrukcija 2 a je delo ameriškega izumitelja
Daniela Carriana. Če dobro pogledamo, je precej
podobna Ninnejevim ptičem. Trdnost zmaju daje
ogrodje, narejeno iz borovih ali smrekovih palic,
zavitih v polkrožna krila. Za krila avtor predlaga
tkanino: svilo, tanko platno ... Lahko tudi po¬
skusite z dvo- ali večkrilno konstrukcijo. Če na
dolgo pali,co pritrdimo več enakih kril (slika 2 b)
dobimo zelo smešnega zmaja.

Te ptičke in zmaje lahko spuščamo tudi v večjih
sobah in hodnikih, vendar se moramo pri tem
premikati s konstantno hitrostjo.

Ploščati zmaji: Sprva so imeli vsi zmaji razce¬
frane repe. Kanadski meteorolog Edi pa je nekoč
opazil, da so prebivalci neke malezijske vasi
spuščali zmaje brez repov, ki so imeli nepravil¬
ne četverokotne oblike. Tako je skonstruiral no¬
vega zmaja, ki ga vidite na sliki 3.

Ta četverokotnik s parno enakimi stranicami je
podoben paralelogramu. Takšno figuro dobimo,
če sta za osnovo dva trikotnika, od katerih je
eden — ABD — enakostraničen, drugi ACB —
pa enakokrak. AB : CB je 4 : 5. Stranica AB je
na koncih pritegnjena s kovinsko žico zelo majh¬
nega premera. Zato je rahlo izbočena. Vrvica
je pritrjena v točkah O in D. Tkanina je nateg¬
njena v zgornjem delu, kjer dela dve majhni
gubi. Pod vplivom vetra se zmaj ukrivi in po¬
stane podoben topemu klinu. Pri poletu se zdi,
kakor da bi oba sprednja robova odrivala zrak
na stran v obe smeri; zaradi tega je zmaj zelo
stabilen.

Pred štiridesetimi leti je Anglež G. Irvin izboljšal
Edijevo konstrukcijo (slika 4).

Poznano je, da odriv zračnega toka za sprednjim
robom povzroča vrtince nad topokotnim zmajem.
Zaradi tega se pri neenakomernem, sunkovitem
vetru stabilnost takšnega zmaja zmanjša. Irvin
si je zamislil preprosto rešitev — v blagu je
izrezal dve trikotni okni in zračni tok se je
usmeril proti tema oknoma. Položaj zmaja med
poletom je postal stabilnejši.

Model s slike 5 je predlagal Francoz A. Milieu.
Sestavljen je iz lesene letvice AB, ki je z žico
napeta v lok (tetiva AB je dolga 9/10 letvice).
V točkah 0 in 0 1  pritrdimo na letvico dve enaki

ronska
letvica

linija

upogiba

letvici CD in EF (AO 1  = OB = 0,2 x AB). Kot
letvica AB, so tudi stranske letvice nategnjene
v lok in tako nastane enakostraničen šestero-
kotnik. Konci vseh letvic so zategnjeni še z eno
žico, ki gre skozi vrhove šesterokotnika.

Zmaj, ki ga vidite na sliki 6, je dobro poznan v
Koreji. Narejen in zlepljen je iz štirih bambuso¬
vih palic, ki tvorijo štirioglat okvir, prevlečen pa
je z blagom. Če imata dve strani 800 mm, drugi
dve pa 700, potem mora biti premer sredinske
luknje 300 mm.

stranske

letvice

centralna,letvica

TIM 9/10 s 77/70 431

TIM 9/10 • 77/78 4 32

Poglejte sliko 7. Ta model, ki je podoben ptici
roparici, si je izmislil Američan Sandy Langa.
Izumitelj je kot prvi poskušal uporabiti principe
letenja, ki se pojavljajo v naravi. Trup in rep je
izdelal iz ene same letvice. Na enem koncu jo
je razcepil, v luknje lesenega tulca pa je vstavil
okrogle letvice nosilnih kril. Razcepljeni del

repa, konca kril in nos je med seboj povezal in
dobil je zelo gibljivo konstrukcijo. Letvice kril
pa je še podvzmetil z gumijastimi amortizatorji.
Langov zmaj občutljivo reagira na najmanjše sun¬
ke vetra. Pri letu kot ptica maha s krili in tako
sam menjava velikost dvižne sile, odporno silo
in stabilnost.

Košarasti zmaji: Na sliki 8 vidite enega izmed
škatlastih zmajev. Pri poletu je zelo stabilen,
ker so njegove nosilne površine obrnjene k pri¬
hajajočemu toku vetra pod optimalnim kotom
(dvižna sila, ki deluje nanje, je večja). Poleg
tega je lahko njegov prečni presek tudi rombo-
iden, ne samo kvadraten. Pri romboidnem škat¬
lastem zmaju je razmerje med navpično in hori¬
zontalno diagonalo 2 : 3. Globina košarice znaša
0,7 dolžine daljše stranice zmaja.

Ogrodje je sestavljeno iz štirih podolžnih in šti¬
rih prečnih letvic štirioglatega preseka. Na sliki
je prikazano, kako morate spojiti podolžno in
prečno letvico.

Ruski izumitelj Ivan Konin pa je naredil kon¬
strukcijo škatlastega zmaja, ki je nekoliko podo¬
ben letalu. Ima dve krili (slika 9). Zaradi njih
se zmaj hitreje vzpenja, je bolj stabilen In se
ne prevrne pri nenadnih stranskih sunkih vetra.

ZAHTEVNI ZMAJI

Naslednji letalni aparati se razlikujejo od pred¬
hodnih po konstrukciji, po uporabljenih materia¬
lih, pa tudi po času, ki je potreben za sestavlja¬
nje. So bolj moderni in zapleteni. Seveda bo
verjetno izkušenim modelarjem toliko prijetneje
izdelovati te zahtevnejše konstrukcije: z vese¬
ljem bodo preizkušali shemo, ugotavljali principe
letenja in z zanimanjem opazovali nekatere po¬
sebnosti.

Na reaktivni pogon: Mnogi izmed vas so verjet¬
no že opazili ali pa celo opazovali, kako hitrost
reke upade, kadar se njena struga razširi. Po¬
znamo tudi obraten primer: kadar se rečna stru¬
ga zoži, hitrost reke nenadoma naraste. V zraku,
prav tako kot v vodi, deluje isti fizikalni zakon.
Poskusite napraviti zračni tok v koničasti troblji
in videli boste, kako se bo zmanjšala hitrost

vetra. Pri vhodu bo mnogo manjša kot pri izhodu.
Da bi dobili reaktivni pogon v praksi (prav s tem
imenom lahko imenujemo spremembo hitrosti v
troblji), moramo izpolniti en pogoj: pritrditi mo¬
ramo trobljo — difuzor na večjo ploščo.

Kadar ploščat zmaj leti v zraku, se nad njim
izoblikuje prostor znižanega zračnega pritiska,
pod njim pa prostor zvišanega zračnega priti¬
ska. Pod vplivom različnega pritiska zrak sili v
difuzor, ker pa je ta narejen koničasto, je hitrost
izstopajočega zračnega toka večja od vstopajo¬
čega (spomnimo se na reko). To pomeni, da
difuzor dela kot reaktivni motor.

Na sliki 1 vidite zmaja Angleža Fredericka Ben-
sona, ki je v konstrukciji izrabil ta difuzni efekt.
Izumitelj trdi, da reaktivni pogon ne povečuje
samo hitrosti dviganja zmaja, ampak tudi pripo¬
more k večji stabilnosti pri poletu.

Reaktivni zmaj je sestavljen precej preprosto.
Dva pravokotno ležeča prečnika sta na sredini
prekrižana in pritrjena, po robu pa je napeta
trpežna vrvica. Na ta okvir je pritrjen difuzor,
narejen iz debelejšega papirja ali folije. Sama
ponjava zmaja je običajna: papir, tkanina ...

Zmaj — disk: Še kar dobro se v zraku drži tudi
zmaj, ki mu damo obliko diska. Eno varianto
takšnega letečega diska vam predstavljamo na
sliki 2. Model je zelo podoben dvema nizkima
stožcema, ki sta zložena skupaj. Neki švicarski
izumitelj pa je menil, da bi sami stožci leteli
dokaj nestabilno in je zato dopolnil konstrukcijo
z majhnim gredljem — krmilom in z majhno utež-
o, ki sredino težišča usmerja navzdol (na ta način
se poveča stabilnost zmaja). Prav tako pa je
naredil tudi majhno luknjo v spodnji strani tru¬
pa. Čemu služi ta luknja?

Visoko zgoraj veter piha močneje kot pa blizu
zemlje. To pomeni, da se ne spreminja samo
njegova hitrost, ampak tudi pritisk. Ali lahko na

TIM 9/10 • 77/78 433

TIM 9/10 • 77/78 434

kakšen način izkoristimo razliko v pritisku za
dodatno reaktivno vlečno silo? Da, to lahko
naredimo. Pri močnem vetru se notranjost zmaja
napolni z nekoliko večjo količino zraka. To po¬
meni, da znotraj zmaja nastane večji zračni pri¬
tisk. Ko se pritisk vetra zmanjša, pade zunanji
pritisk in zrak iz notranjosti začne iztekati iz
trupa skozi luknjo na spodnji strani. Pojavi se
slaba, a vendar reaktivna sila. Prav ta sila je
dopolnilna dvižna sila zmaja. Posebnost tega
zmaja je, da ga lahko spuščamo tudi ponoči.
V tem primeru vstavimo namesto uteži v zmaj
majhno žarnico in baterijo.

Na prerezu zmaja vidimo, da je njegov trup
sestavljen iz množice letvic, ki so med seboj
trdno povezane. Posebej pozorni bodite na zna¬
čilne vozle, ki povezujejo letvice z zunanjim
obodom, pesto in krmilom.

Na disku-zmaju francoskega inženirja Jeana
Bortie pa že lahko vidite tri gredlje. Ta zmaj ima
zelo dobre letalne sposobnosti. Vzleta zelo hitro,
lepo stoji v zraku celo pri zelo močnem vetru,
pri slabšem pa nepremično visi v zraku. Sedaj
vam bomo podrobno razložili, kako ga naredite
(glej sliko A).

Kakor pri večini drugih zmajev je tudi tu trup
narejen iz tankih lesenih letvic. Po obodu je
ojačen z žico ali vrvico, pokrit pa je s tankim
papirjem.

Za trup pripravite štiri ravne letvice premera
3x3 mm in jih zložite, kot je prikazano na sliki
(od zgoraj). Zalepite jih, povežite z nitkami in
premažite z lepilom. Obod zmaja naredite iz
jeklene žice premera 0,4—0,5 mm in jo pritrdi¬

te z nitko in lepilom h koncem letvic (glej
sliko). Konca žičnatega oboda združite in ju prav
tako dobro prevežite z nitkami in lepilom. Naj¬
bolje je, če ju združite spredaj, kjer se začne
sredinska letvica »a«. Če nimate pri roki pri¬
merne žice, lahko naredite obod tudi iz debe¬
lejše vrvice, vendar je ne pozabite napeti in
dobro pritrditi na konce letvic.

Disk prevlecite s tankim papirjem. Papir pri¬
trdite spodaj, ker boste s tem zelo zmanjšali
upor zmaja. Seveda ga lahko pritrdite tudi zgo¬
raj, vendar ga morate takrat prilepiti na vse
letvice in tudi na obod, drugače ga lahko močnej¬
ši sunek vetra odtrga.

Na spodnji površini zmaja napravite tri gredlje
— krmila. Lahko sicer napravite samo enega
ali dva, vendar morate takrat dimenzije gredlja
povečati. Obod gredlja najlaže naredite iz tan¬
kih bambusovih ali smrekovih letvic — ta les
se da lepo upogibati in boste dobili lepo ovalno
ogrodje.

Če boste naredili še večji zmaj, morate okre¬
piti trup še z dvema ali tremi letvicami.

H gotovemu zmaju privežite uzdo — tri kratke
vrvice. Te morajo držati zmaj pod določenim,
kotom proti vetru. Centralno nit uzde prerežite
na pol in konca zvežite z gumijastim prstanom
—kompenzatorjem. Ta prstan se pri močnih sun¬
kih vetra raztegne in odvzame del pritiska z
ogrodja zmaja. Na to uzdo privežite še vlečno
vrvico.

Kot smo že povedali, lahko ta zmaj-disk
spuščate tudi pri slabšem vetru. Če pa vetra
sploh ni, poskusite teči z zmajem v roki.

ZMAJ - DISK

letvice
ogrodja
'3x3 mm
bor,
ipa)

vrvica
nitke z lepilorn

ponjava
(cigaretni ali
časopisni “
papir) _

letvica

nitke z  lepilom

b

z  ica
P  0,4- 0,5mm

ponjava

Lahko ste pa pripravljeni na nepričakovane ne¬
prijetnosti. Če bo začel zmaj nenadoma za¬
vijati v pentljah ali če bo začel nenadoma iz¬
gubljati višino, brez odlašanja izpustite vrvico
iz rok — pri padcu na zemljo se model verjetno
ne bo zlomil. Preglejte ga in poskusite spre¬
meniti oziroma zmanjšati kot proti vetru tako,
da podaljšate sredinsko vrvico uzde. Zmaja spu¬
stite. Če model tudi po več poskusih ne bo
letel preveč dobro, je verjetno nepravilna rav¬
nina diska. Takrat poskusite pritrditi k zmaju
rep iz papirja ali kakšnega drugega materiala.

Princip zračne blazine: Vemo, da se naprave na
zračno blazino dvignejo zaradi različnega priti¬
ska: pod dnom je pritisk vedno manjši kot nad
njim. Stabilnost pa dobi aparat zaradi posebne
konstrukcije, ko se pod njim nahaja po vsej po¬
vršini enakomerno razdeljen zračni tok.
Ameriški inženir Franklin Bell je dokazal, da
lahko tudi v zraku letijo aparati, podobni zrač¬

nim blazinam. Model takšnega zmaja vidite, na
sliki 3.

Gladko dno in stranice, majhno krmilo, obla
oblika telesa — vse to je precej zapletena kon¬
strukcija. Vendar pri tem zmaju zračni tok ena¬
komerno udarja ob zmaja, ne tvori vijug in vr¬
tincev in zmaj se zato enakomerno dviga. Seveda
je razumljivo, da aerodinamična oblika ni učin¬
kovita samo pri nabiranju višine. Oble oblike
stranic pripomorejo k večji stabilnosti zmaja vi¬
soko v zraku. In še zadnja malenkost: če dobro
primerjate, boste videli, da je zmaj v preseku
precej podoben hitremu motornemu čolnu.

Padalo, ki vzleta: Navadno pravimo, da se s pa¬
dalom lahko samo spuščamo. Padalo ne more
dvigniti človeka, pa čeprav nanj deluje močan
dvižni zračni tok. Vendar, skupini inženirjev je
uspelo, da je ovrgla to mnenje. Poljski inženirji
so dokazali, da se lahko padalo pod določenimi
pogoji tudi dviguje.

TIM 9/10 • 77/78 435

TIM 9/10 • 77/78 436

ce

kupola

Spomnimo se na igro, ki jo poznamo že iz otro¬
štva. Če na majhno padalce — regratovo seme
— pihnemo od spodaj navzgor, se bo to dvignilo
v zrak. Seveda ne moremo kar tako primerjati
regrata z današnjimi modernimi padali. Poljski
inženirji so na primer dobili močan dvigajoč
zračni vrtinec z velikimi ventilatorji. Ameriški
konstruktor Jaok Carmen pa pravi, da tudi vetra
ne smemo kar tako zanemariti in nam predlaga
naslednji model — zmaj — igračko na sliki 4.

Zračni tok udarja v rahlo naklonjeno kupolo pa¬
dala in jo dviga v zrak. Po konstrukciji se model
ne razlikuje od nam-vsem znanih otroških padal.
Razlike pa vseeno obstajajo. Za stabilnost ima
na primer zmaj pritrjen rep, v sredini pod kupolo
pa je pritrjena teleskopska cevka. Ta cevka služi
za trdnost trupa in kot regulator težiščnega cen¬
tra modela.

Namesto ogrodja — zrak: Mnogi konstruktorji
pri svojih modelih ne uporabljajo ne papirja
ne letvic, ampak zrak ...

Poglejte na sliko 5. To je napihnjen zmaj kanad¬
skega izumitelja Paula Russela. Na sliki izgle-
da zapleten, vendar je to samo.zunanji videz. V
resnici je zelo preprost — dva lista zračno ne¬
propustnega materiala — to je vse, kar potre¬
bujemo za izgotovitev modela. Podolžni in po¬
prečni šivi razdelijo notranjost zmaja na nekaj
med seboj povezanih plasti. Šivi dajejo zmaju

potrebno prostorninsko trdnost. Napihnjen trup
prav tako nima ostrih izstopajočih robov. To po¬
meni, da na njegovi površini ni nobenih vrtin¬
cev in je zato stabilnost takega zmaja precej
velika. Vendar je tak zmaj precej težko narediti
in zanj potrebujete večjo mero potrpljenja.

Model finskega inženirja Kettolle je nekoliko
lažji (glej sliko D).

Finec je vzel dve polietilenski opni in ju po
sredini in koncih spojil z vročim likalnikom ali
spajkalnikom — s tem pa je zmaj tudi narejen.
Seveda marsikateri izmed vas ne bi znal nare¬
diti nepropustnih šivov. Modelarje začetnike že
v naprej opozarjamo, da to nikakor ni preprosto.
Preden se lotite izdelave zmaja, poskusite na¬
praviti nekaj šivov na kakšni drugi plastiki in
potem preizkusite nepropustnost. Najbolje je, če
uporabljate likalnik z možnostjo nastavitve tem¬
perature. Pazite, da ne boste plastike zamastili.
Po merah na sliki najprej naredite iz plastike
dve krili. Zložite ju skupaj, na sredini pustite
rob 10—15 mm in z likalnikom ali spajkalnikom
počasi preidite po vseh robovih. Na treh mestih
tako dobljenega šiva — spodaj, zgoraj in na
poljubnem mestu na sredini pa pustite male
luknje. Skoznje boste napihovali zmaja. Potem
zavarite krila po diagonalah. Da pa bi bili šivi
popolnoma hermetični, kraje kril utrdite na ognju
sveče. To lahko naredite na posebni pripravi,
katere model lahko vidite na sliki.

TIM 9/10 • 77/78 4  37

TIM 9/10 • 77/78 438

enega ali dveh metrov. Boste videli, če boste
imeli dovolj moči, da ga boste zadržali.

Zmaj ali vrtavka?: Ko je opazoval let topovske
krogle, je Gustav Magnus opazil čuden pojav —
pri Stranskem vetru se je nabQj odklonil navzgor
ali navzdol. Vsi so vedeli, da morajo na to vpli¬

vati nekakšne aerodinamične sile, vendar ni zna!
nihče razložiti, katere sile so to. Ne sam Magnus,
ne drugi fiziki. Razlage za ta pojav dolgo nihče
ni našel. V praksi so ga eni izmed prvih upora¬
bili nogometaši, čeprav tega efekta pravzaprav

niso poznali, vedeli pa so za svojo posebno
tehniko udarca.

Danes si ta pojav znamo razlagati. Poznamo tudi
veliko zmajev, ki so delani na Magnusovem
principu. Enega izmed njih vidite na sliki 6. Nje¬
gov avtor je ameriški izumitelj John Edvvards.
Ta zmaj je pravzaprav nekoliko podoben vrtavki.
Pri poletu se trup zmaja, kot se je tudi trup
krogle, za katero je gledal Magnus, vrti okoli
svoje osi. Pri tem krila-lopatice spreminjajo
silo vetra v dvižno silo zmaja, stabilnost pa dobi
zmaj zaradi simetrično ograjenega trupa, ki ga
enakomerno obliva zrak in zaradi okroglega
gredlja.

Zmaj naredimo tako. Centralna letev pravokotne
oblike, okrogli gredelj in krila-lopatice tvorijo
dovolj trdno telo, ki se vrti na dveh oseh, ki so
pritrjene na koncih središčne letvice. Ušesca
in vrvica povezujeta telo z vlečno vrvico. Pou¬
dariti moramo, da je različnih konstrukcij takega
tipa zmaja pravzaprav zelo malo.

Zmaj-helikopter: Zmaju na sliki 7 ni lahko
določiti imena. Lahko ga imenujemo zmaj ali
helikopter, odvisno s katerega zornega kota ga
gledamo. Avtor modela je Amerikanec Al Bathe-
ston. Ta pritrjuje obem skupinam, saj je v mo¬
del posrečeno vgradil lastnosti zmaja in heli¬
kopterja. V to se prepričamo, ko vidimo, kako
model vzleta.

Zračni tok udarja v površino zmaja (v tem pri¬
meru je to rotor). Tako nastane dvižna sila,
ki dvigne model v zrak. To bi se zgodilo, če bi
rotor stal na mestu. Ker pa se premika, to po¬
meni, da se tudi med njegovimi lopaticami po¬

javi dvižna sila. Zaradi tega ima zmaj dodatno
dvižno silo, ki skupaj s prvo dviguje zmaja v
zrak. Po tem lahko vidimo, da ima ta model
precej prednosti pred drugimi zmaji.
Zmaj-helikopter na sliki B je konstruiral neki
brazilski izumitelj. Ta model je pravzaprav naj¬
bolj zanimiv izmed vseh modelov helikopterske¬
ga tipa. Ta zmaj ima tri rotorje. Dva nosilna in
en repni. Nosilna rotorja se obračata v različne
strani in tvorita dvižno silo, repni rotor pa služi
kot stabilizator pri poletu in pri stabilnosti zma¬
ja na veliki višini. Sama konstrukcija zmaja je
precej preprosta.

Okvir je sestavljen iz dveh podolžnih letvic, spo¬
jenih pod kotom, in dveh prečnih letvic. Letvice
morajo biti med seboj dobro zlepljene in pre¬
vezane z nitko ali tanko vrvico. Na prečni letvici
so pritrjeni nosilni rotorji, na podolžnih letvicah
pa repni rotor. Da bi se vsi rotorji dobro vrteli,
jih nastavite na žičnate osi.

Izdelovanje rotorjev je najbolj zapleteni del cele
konstrukcije. Sestavljati jih moramo zelo paz¬
ljivo, brez naglice. Pravzaprav je dvižna sila
skoraj v celoti odvisna od tega, kako dobro boste
naredili rotorje.

Mi vam predlagamo dva tipa rotorjev, lahko pa
jih poznate in naredite tudi več. Lahko tudi sami
skonstruirate kakšen nov, drugačen rotor.

Prva varianta: takšen rotor je predvsem prime¬
ren za večje modele. Zmaj s štirimi, šestimi ali
osmimi lopatami dobro vzleta in se stabilno drži
v zraku. Rotor naredimo tako:

Dve bambusovi ali borovi letvici prekrižajte in
nalepite nanje krila iz kartona ali tanke vezane

TIM 9/10 • 77/78 439

TIM 9/10 • 77/78 440

plošče (lipa, breza). V center rotorja z obeh
strani nalepite podložko iz tankega furnirja ali
celuloida in prevrtajte luknjo za os. Material je
torej lahko različen, paziti pač morate na težo.
Druga varianta: Ta rotor spominja na otroško
vetrnico. Uporaben je za majhen, lažji zmaj.
Rotor naredite iz tankih bambusovih palic (pre¬
seka 3X3 mm na sredini in 1,5 X 1,5 na krajih).
Uporabimo še cigaretni ali časopisni papir. Dve
podložki (furnir, celuloid) in trdno vrvico. Let¬
vice pritrdite med seboj, kot je prikazano na
sliki, in z nitjo konce pritegnite v obliko lopatic.
Sedaj pa poizkusite napraviti model, ki si ga je
izmislil Amerikanec S. Albertson (slika D). Prin¬
cip delovanja je dobro viden s same slike.
Polcilindri, pritrjeni na letvicah in na straneh
pokriti z diski, se pod pritiskom zračnega toka
vrtijo okoli svoje osi. Če za te osi pritrdimo
uzdo in jo povežemo z vlečno vrvico, dobimo
zmaja, ki ga ni težko voditi v zraku.

Zmaj je sestavljen iz okvirja z osmi, dveh pol¬
cilindrov, štirih diskov in uzde. Ogrodje naredi¬
mo iz štirih podolžnih in dveh prečnih letvic
(bor, bambus).

Letvice povežite med seboj, stična mesta pa
dobro omotajte z nitjo in namažite z lepilom.
Konce centralnih dolgih letvic upognite nad spa-
jalnikom, kot vidite na sliki, zalepite in povežite
z nitkami. Potem pritrdite nanje žičnate osi. (Te
pritrdite na enak način kot pri zmaju helikopter¬
ju.) Za te osi privežite uzde.

Polcilindre naredite iz debeljšega risalnega pa¬
pirja in jih prilepite k podolžnim letvicam trupa.
Na koncu na trup naredite še gredlje (vsak je
sestavljen iz dveh poldiskov). Pritrdite jih na
prečne letvice tako, da bodo te ostale zunaj.

Na tak način ste dobili tako imenovani Magnu-
sov zmaj. Z njim lahko poljubno eksperimentira¬
te. Povečate na primer dimenzije polcilindrov
in trupa zmaja. Ali pa naredite letečo floto iz
več zmajev (glej sliko). Lahko pa nam rezultate
svojih modelov tudi sporočite.

Preprost račun

Zakaj letijo zmaji, nam je ?e jasno. Sedaj bomo
poskusili izračunati njihovo dvižno silo.

Dvižno silo zmaja določamo po formuli:
F 3  = K x S X V X N X cos d, kjer je K = 0,096
(koeficient), S — nosilna površina (v m 2 ),

V — hitrost vetra (m/s), N — koeficient normal¬
nega pritiska (glej tabelo) in a — naklonski
kot.

Na primer: začetni podatki: S = 0,5 m 2 , V = 6m/s,
a = 45°

V tabeli poiščemo koeficient normalnega priti¬
ska: N = 4,87 kg/m 2 . Vstavimo mere v formulo
in dobimo: F 3  = 0,096 X 0,5 X 4,87 X 0,707 =
= 1 kg. Račun nam je pokazal, da se bo ta zmaj
dvignil v zrak samo tedaj, če njegova teža ne
bo presegala 1 kg.

Letalne sposobnosti zmaja so v mnogočem od¬
visne od razmerja teže in nosilne površine: v
čim manjšem razmerju sta, tem boljše bo letel
zmaj.

a) hitrost vetra V, m/s

b) koeficient normalnega pritiska N, kg/m 2

Prevedel Tine šoško

JAHTA BREZ
VODE

Naš model takšne »jahte« ima to prednost,
da se dajo kolesa zamenjati s smučmi ali
drsalkami; tekmovati je torej mogoče bodisi
pozimi na gladkem ledu ali tršem snegu,
bodisi poleti na ravnih tleh.

Izdelava modela je zelo preprosta. Mogoče
je izdelati tudi večjega, kot ga predstavlja
naš načrt, na primer v dvakratni ali trikrat¬
ni povečavi. Načrt, izrisi detajlov in seznam
materialov popolnoma zadostuje za natanč¬
no izdelavo. Lesene deske (1 do 6, 11, 13,
19, 20) fino obdelajte; nekatere so zlepljene
iz dveh ali treh kosov. V že sestavljeni trup
zvrtajte na označenih mestih luknje za vi¬
jake (osi koles), kaveljce idr. Trup nato oči¬
stite in premažite z lakom, -lahko tudi z
barvnim. Ne pozabite vstaviti med kolo (dr¬
salko) in vijak podlogo št. 10 za zmanjšanje
trenja.

V jamboru je spodaj privit lesni vijak z od-
ščipnjenp glavico; jambor je mogoče pre¬
mestiti za nekaj lukenj naprej ali nazaj.
Jadrnik povezujeta z drogom za jadro dva
kaveljca tako, da se jadro lahko prosto giblje
levo in desno. Ko imate jadro sešito, ga pri¬
čvrstite z debelim sukancem ali s tanko
vrvico na jambor in drog za jadro.

Skica detajlnega izrisa kaže, kako privežete
štiri napenjalne vrvice z vpenjači. Tri od njih
napeljete skozi luknjo v jamboru. Z nape¬
njaš) napnete vrvice in te pričvrstijo jam¬
bor (pozor, poševno nazaj!). Skozi prvi ka¬
veljček se napelje vrvica, ki vodi do droga
za jadro; z njo uravnavamo naklon jadra.
Krmilno vrv (detajl 7) križno speljete skozi
luknji v krmilni ročki (št. 3). če hočete,
lahko dopolnite krmilno ročko z volanom.
Iz modelita lahko naredite tudi tekmovalca
(višina 120 mm), ne pozabite pa narediti pa¬
sov, s katerimi se tekmovalec priveže na
sedež. S težo voznika se zboljša tudi sta¬
bilnost »jahte«.

Drsalke izrežete iz ravne železne pločevine,
debele 0,8 do 1,2 mm (detajl 18). Gornji del
pločevine upognete, da dobite obliko, kot

Z jadrom opremljeno kopensko vozilo, ki ga
poganja veter, se je pojavilo v zgodovini že
nekajkrat. Tekmovanje z vozili na jadro je
pomenilo priljubljeno zabavo že pred drugo
svetovno vojno in je od leta 1956 naprej po¬
stalo organiziran šport. Vozi se na letališki
pišti, na plaži ipd. Konstrukcija vozil na ja¬
dro — kopenskih jaht ■— je lahko zelo raz¬
lična. Najčešče gre za štirikolesno izvedbo.

15


r

TIM 9/10  • 77/78  441

TIM 9/10 • 77/78 4  42

luknjami za vijake (detajl 9) — smuči mo¬
rajo biti na vijakih gibljive!

Jadro (zdajšnje je namenjeno za močnejši
veter) lahko tudi povečate (mere v okle¬
pajih).

Vas je kdaj presenetila hitrost jadrnic na
vodi? Tem bolj vas bo presenetila hitrost
»kopenske jahte« (pri kolesih je namreč sila
trenja in kotaljenja manjša od sile trenja
v vodi). Ravno tako se boste čudili, da lahko
doseže trikratno hitrost vetra (ki piha od
strani). Pri velikih tekmovalnih vozilih na
jadro je bila pri vetru moči 7 beaufortov
(47 km/h) dosežena hitrost 110 km/h.

Torej hitro na delo in — ugoden veter!

SEZNAM MATERIALOV:

1. Glavni nosilec — les

2. Prednji nosilec — les

3. Vrtljivi nosilec — les

4. Pričvrstilec — les

5. Sedež — lepenka, les

6. Krmilna ročka — žel. pločevina

7. Krmilna vrv — tanka vrvica

8. ; 9. Lesni vijak

10. Podloga

11. Jambor — lesena palica (okrogla!)

13. Drog za jadro — les. palica

14. Kaveljčki

15. Jadro — tanko platno

16. Napenjalne vrvi

17. Napenjač — pločevina

18. Drsalke — pločevina
19., 20. Smuči — bambus

Miloš Macarol

VODNA

TEHTNICA

jo kaže slika (glej stranski ris detajla). Po¬
trebujete dve levi in dve desni drsalki, šele
potem izvrtajte luknje za vijake (detajl 9);
le-te naj bodo precej večje od vijakov, ker
drsalke na njih ne smejo biti trdo fiksirane.
Smuči (št. 19 in 20) naredite iz bambusove
palice. Z nožem odrežete polenca in naredi¬
te deščice potrebne širine in debeline —
glej detajl. Nad plamenom (svečo) špičke
upognete, da dobite obliko smuči. Na smuči
prilepite nosilne petke iz lesa z izvrtanimi

Vodno tehtnico rabimo, kadar želimo dve
točki, več točk ali neko stvar postaviti.v vo¬
doravno lego. Najbolj v rabi so priročne li-
bele, kakršne uporabljajo zlasti zidarji. Te so
danes tudi sestavni del hišnega orodja.
Libela nam pogosto pride prav. če si že
nekje na vrtu postavljamo drog za iztepanje,
leseno omizje, latnik ali plot, naj vsaj vse
stoji zares ravno, kajti sosed bo od daleč
prej opazil vsako hibo kot mi od blizu.

Svojevrstna libela so lahko tudi krožniki za
juho. že malenkosten nagib omizja se kaj
hitro zazna ter nas ob vsakem pogledu na
krožnik nehote spominja na potovanje z la¬
djo v nemirnem morju. Kdor nima libele, bo
torej tudi s krožnikom vode lahko uravnal
marsikatero stvar.

Včasih tudi priročna libeia ni najbolj pri¬
merna. Denimo, da si nekje sami urejamo
progo za balinanje ali privzdignjeno teraso
pred hišo. Z nekaj trasirnimi količki in z
napravo, ki je na skici, bomo to opravili hitro
in točno.

Ta naprava deluje na principu vezne posode
in njej še najbolj pripada naziv vodna teht¬
nica. že pri majhnih premikih sem in tja, a
zlasti še navzgor in navzdol, voda v njej
naglo zaniha kot prava tehtnica, dokler se
v obeh krakih ne umiri. Takrat sta si nivoja
vode točno v vodoravni legi. Ko označimo
višino neke točke in nanjo naravnamo nivo
vode v enem kraku, bomo z drugim krakom
in njegovim nivojem vode lahko označili vse
druge točke, ki naj bodo s prvo v vodoravni
legi. Če imamo dovolj dolgo cev za poveza¬
vo obeh krakov, so te točke lahko tudi več
deset metrov narazen.

Takšno napravo si lahko poceni izdelamo iz
dveh prozornih juvidurnih cevi ali cevk (te
naj imajo vsaj 5 mm notranjega premera),
ki ju povežemo z več metri dolgo gibko pla¬
stično ali gumijasto cevjo. Če je ta nepro¬
zorna, naj bosta prozorni cevki dolgi vsaj
40 cm. Za to napravo si kupimo še majhen
plastičen lijak, da jo bomo lažje napolnili z
vodo. Napolnimo jo zvrhano, kajti vselej je
lažje vodo odliti kot dolivati. Navaditi se
tudi moramo, da pri premikanju krake zapre¬
mo s palcem. Palec popustimo šele, ko sta
oba kraka v isti višini, sicer se bo vodna
tehtnica spremenila v vodovod.

S takšno napravo najlažje ravnata dve osebi
hkrati. Pri delu na vrtu si lahko pomagamo
tudi tako, da en krak pritrdimo na trasirni
količek z lepilnim trakom, tako da se z dru¬
gim krakom lahko prosto gibljemo.

Paziti pa moramo vselej, da nam med giba¬
njem voda ne uide iz ene ali druge cevi,
sicer bodo meritve povsem netočne. To se
seveda ne bo zgodilo, če bomo vsaj na enem
kraku cev zatesnili s palcem.

S takšno napravo si izvrstno pomagamo pri
uravnavanju višine slik v sobah, pri zazna¬
movanju gornjih robov stenskih prepleskov
ali lesenih opažev.

Miloš Macarol

DEKORATIVNA

FOTOGRAFIJA

Človekovim očem se nudijo včasih prav
enkratni prizori, ki jih s fotografskim apara¬
tom lahko poustvarimo na povsem svojski
način. Ste že kdaj poskusili z neke višje
stavbe napraviti nočni posnetek prometne
ulice z večminutno osvetlitvijo? Na fotogra¬
fiji seveda ne bo videti nobenega avtomo¬
bila, toda žarometi vseh avtomobilov vam
bodo v črno temo vrisali bele vijugave črte,
ki bodo ob gostem prometu pričarale ulico
kot živo reko nočnega življenja, še bolj za¬
nimiv posnetek bi lahko dobili, če bi na
podoben način posneli življenje na večjem
parkirišču.

Tako snemamo tudi bliske ob nočni nevihti.
Zanimive posnetke lahko dobimo, ko je ne¬
vihta še dokaj oddaljena, kajti v tem primeru
lahko držimo odprt objektiv tudi po nekaj
minut. Ko pa je nevihta že nad nami, je
svetloba bliskov že tako močna, da pri daljši
osvetlitvi dobimo skoraj dnevni posnetek.

Svojevrsten užitek za fotoamaterje pa so
vsekakor ognjemeti. Te vsekakor kaže po¬
sneti z barvnim filmom, ni pa nujno, kajti
tudi črnobeli posnetki so izredno zanimivi,
razen tega pa jih lahko tudi naknadno obar-

TIM 9/10 • 77/78 4 43

TIM 9/10 • 77/78 4 44

varno; podobno kot pri barvnih posnetkih je
tudi tu potrebna pazljivost, da jih ne spre¬
menimo v kič. Ogibajmo se predvsem preve¬
likega števila barv! Privoščimo si lahko le
dve ali kvečjemu tri barve, a še te naj bodo
skladne.

Pri takšnem fotografiranju skušajmo dolžino
osvetlitve prilagoditi jakosti svetlobe posa¬
meznih raket. Pri temnejših barvah in nor¬
malno občutljivem filmu za dnevno svetlo¬
bo je objektiv lahko odprt tudi nekaj minut,
zlasti še, če rakete spuščajo posamično v
manjših presledkih. Pri svetlih barvah in
nasploh intenzivnem ognjemetu pa zado¬
stuje osvetlitev nekaj deset sekund. Razum¬
ljivo je, da vse nočne posnetke opravimo s
stojala. Izjemno kot eksperiment si lahko
dovolimo tudi posnetke z roke, in to celo
tako, da z aparatom napravimo rahel ločni
zasuk v nasprotni smeri gibanja rakete.
Kako zanimive posnetke je možno opraviti
ob ognjemetu, kaže priložena fotografija.
Takšni posnetki dobijo svoj pravi izraz, kadar
jih povečamo, in to na mat papirju. Posku¬
site torej z nočnimi posnetki! Ne bo vam
žal.

Dragi bralci!

V osmi številki je prišlo v člankih tov. Lo¬
kovška, kot ste najbrž mnogi med vami že
sami opazili, do pravcate »nagradne« zmeš¬
njave. žal seveda v tem primeru zmešnjava
ni bila predvidena in še manj zaželena. Toda,
kar je, je. Poglejmo raje, kaj je narobe: za¬
menjani sta shemi digitalnega dekoderja in
analognega koderja, v samem članku o digi¬
talnem dekoderju pa je za povrh zamenjan
še podpis. Podpis pod shemo spada pod
sliko 2, podpis le-te pa k shemi. Ko boste
torej zamenjali podpisa v prvem članku, mo¬
rate le še premenjati shemi iz obeh člankov
tako, da bo shema iz prvega članka slika 1
drugega članka (o analognem koderju) in
obratno.

Opravičujem se avtorju za neljubo pomoto
in seveda tudi vam, dragi bralci, in upam, da
vam bo kljub temu uspelo izdelati omenjeni
napravi.

mali oglasi

žarad finančnih težav nujno prodam brezhiben
AVTOMATiC NT za 1.700 din, računalnik TEXAS
INSTRUMENTS v garanciji za 750 din in elektron¬
sko uro v garanciji za 700 din. Ponudbe pošljite
na naslov:

Edi Vivoda

Ul. II. prekomorske brigade 23/a
66000 Koper

Kupim načrt za vvalkie-talkie s podrobnim opisom
izdelave. Kupim tudi fotopovečevalnik ali vsaj
načrt ter razen radiotehniški material.

Ivi Hajnže
Legenska c. 59
62380 Slovenj Gradec

Poceni prodam dvokanaini light-show (1 x 50 W
in 1 x 100 W) za 500 din ali zamenjam za oja¬
čevalnik 5 W. Prodam tudi usmernik domače iz¬
delave 0—14 V; — 0,4 A za 200 din.

Maks Skornšek
Rudarska 2/c
63320 Velenje
Tel. 063 850-862

Prodam dobro ohranjeno železniško maketo z
okvaro (HO sistem). Cena po dogovoru. (103 x
X 190 cm).

Svitan Tofant
Cesta na Brdo 64/c
61000 Ljubljana
Tel. (061) 266-088

Kupim načrt za light-shovv in vvalkie-talkie.

Darko Bizjak

Tržaška 45 •' *  .

61000 Ljubljana

daljinsko vodenje

Jan I. Lokovšek

DIGITALNI

SERVO-

MEHANIZEM

UVOD

Velik razmah tako imenovanih digitalnih na¬
prav za daljinsko vodenje so brez dvoma
omogočila integrirana vezja. Najbolj se to
pozna pri servomehanizmih, saj drugje po¬
trebe po zmanjševanju dimenzij in porabe
niso bile tako kričeče kot ravno pri elektro¬
niki servomehanizmov. Le-ti so včasih imeli
celo množico elementov, npr. 8 do 10 tran-
sistorjev, 10 elektrolitskih kondenzatorjev
in še 10 uporov, in to za vsak servomehani-
zem. Vse to res niso mačje solze za napravo
s 4 ali več servomehanizmi. Spomnimo se
samo prvih tovrstnih RC naprav, velikih, tež¬
kih in kompliciranih, ki pa so zelo rade tudi
odpovedovale pokorščino (npr. Grunding
TX-RX14). No, razvoj je šel svojo pot in

digitalne naprave so povsem izrinile analog¬
ne. Naj naštejem nekaj integriranih vezij, ki
so namenjena digitalnim servomehanizmom.
To so: WE 3141, NE 543 K, SAK 100, SAK 150,
SN 28604, SN 28654 itd. Danes bi težko sre¬
čali servomehanizem, ki bi v svojem drobov¬
ju ne imel enega od omenjenih integriranih
vezij.

Tudi moje izkušnje so dokaj dobre. Zgradil
sem več servomehanizmov, pa tudi druga
vezja, kot npr. regulator hitrosti za pogon
elektromotorčkov brodarskih modelov. V
glavnem sem uporabljal integrirano vezje
VVE3141 oziroma NE 543 K, ker sta v kovin¬
skem okroglem (TO) ohišju in tako manjša
od drugih svojih vrstnikov in ne samo to.
Sta tudi po ceni najbolj pristopna (ca. 50
do 60 din). Za začetek moramo najprej spo¬
znati integrirano vezje. Shemo integriranega
vezja NE 543 K prikazuje slika 1.

Vidimo, da je shema dokaj komplicirana.
Poleg vsega ostalega vsebuje tudi mostiček
izhodnih transistorjev (Q24 do Q27) za di¬
rektni pogon elektromotorčka servomehaniz-
ma. Integrirano vezje deluje od 3,6 pa do
6 V in zmore do 450 mA izhodnega toka. Za
samo razlago delovanja je najugodneje imeti
tako imenovano blok shemo, sicer lahko
izgubljamo pregled nad posameznimi deli
vezja. Notranjo vezavo v posameznih blokih
prikazuje slika 2.

Slika 1. Shema integriranega vezja NE 543 K

TIM 9/10 • 77/78 445

TIM 9/10 • 77/78 4 46

Na sliki 2 so skicirani tudi nujni dodatni zu¬
nanji elementi, ki so potrebni za normalno
obratovanje. Tudi samo delovanje bomo tako
laže razumeli.

OPIS DELOVANJA

Nevtralni položaj ustreza pozitivnemu vhod¬
nemu impulzu (INPUT PULSE) dolgem 1,5 do
1,7 msek (milisekunda je tisočinka sekunde),
ki se ponavlja na 15 do 20 msek. Ta im¬
pulz proži monostabilni multivibrator (ONE
SHOT), obenem pa se vrši tudi primerjava
dolžin impulzov vhodnega signala in signala
multivibratorja. Če je ta razlika večja od
dovoljene (kakor jo dovoljuje mrtvi hod),
potem se oblikuje (PULSE STRECHER), po¬
sreduje (DIRECTIONAL FLIP FLOP) močnost¬
ni izhodni stopnji (MOTOR DRIVE), kjer se
ojači in posreduje elektromotorčku. V okle¬
pajih sem navedel angleške besede, ki so
zapisane v posameznih blokih na sliki 2. Po¬
glejmo zdaj funkcije posameznih zunanjih
elementov. Dolžino impulza monostabilnega
multivibratorja določajo kondenzator C2,
upor R2 in potenciometer R3. R3 je na
osi krmilne ročice servomehanizma, ki jo
prek prenosa poganja elektromotorček. Tako
je povratna zanka zaključena. Elektromotor¬
ček bo namreč tekel toliko časa (in s tem

premikal krmilno ročico ter spreminjal R3),
dokler se ne Izenači dolžina impulza multi¬
vibratorja z dolžino vhodnega signala. Se¬
veda je to še mrtvi hod, katerega pa določa
vrednost upornosti Rd1 in Rd2. Vrednost 33
Ohmov ustreza mrtvemu hodu 4 do 5 mikro¬
sekund (mikrosekunda je milijoninka sekun¬
de!). To pomeni, da bo elektromotorček te¬
kel toliko časa, dokler se obe dolžini signa¬
lov ne razlikujeta za manj kot 4 do 5 gsek.
Nekaj mrtvega hoda pa moramo imeti, sicer
je servomehanizem »nemiren«, motorček
brenči in poraba je večja.

Upora Rs1 in Rs2 ter kondenzatorja Cs1 in
Cs2 določajo dolžino podaljševanja impul¬
zov pri oblikovanju (streching). Vrednosti
niso kritične, pač pa naj bosta upora in
kondenzatorja enaka.

Upora R8 in R9 določata povratno vezavo,
ki duši nihanje okoli želene lege in prevzpon.
Kondenzator C1 je sklopni, C2 blokirni in
njune vrednosti niso kritične. Z uporom R1
enosmerno ozemljimo vhod. Le-ta ima lahko
vrednost od 4,7 pa do 45 KOhm.

Tovarne integriranih vezij navadno predpi¬
šejo uporabo, tj. vezavo, v kateri jamčijo za
podatke v katalogu. Na sliki 3 je primer
tipične uporabe integriranega vezja 543
(antenski rotor).

Ul

Z

(O

O

Sg

|I

O) g
0) 2

.E .o

ca a,
o o,

O. j-

3 a

ca ca
c D)
>o

's-o

ca ^

C/5 LO


03

IN

N"

s

Ne glede na bolj komplicirano sestavo in
način delovanja pa ima digitalni servome-
hanizem več prednosti pred analognim. Elek¬
tromotor digitalnega servomehanizma je
krmiljen z impulzi napetosti, velikimi kot
je napetost napajanja. Nasprotno dobi mo¬
tor analognega servomehanizma manjše na¬
petosti (blizu zahtevane lege), ker je tu pre¬
hod zvezen. Iz tega sledi dvoje:

Prvič — digitalni servomehanizem ne zah¬
teva tako dobrih elektromotorčkov kot ana¬

logni. Pri tem imam v mislih tok praznega
teka in startno napetost.

Drugič — glede na to, da je elektromotor-
ček krmiljen z impulzi, je mrtvi hod praktič¬
no neodvisen od elektromotorčka in je za¬
to tudi manjši. Pri analognem servomehaniz-
mu smo morali imeti zelo kvalitetne elek-
tromotorčke (kot je npr. v servomehanizmu
Varioprop 05), da je mrtvi hod dovolj majhen
pa tudi poraba ustrezna. Naštete prednosti
»digitalnega« pristopa in pa seveda prisot-

Slika 4. Shema elektronike TIM XIII-DS

TIM 9/10 • 77/78 4  48

nost integriranih vezij sta storila svoje in
izpodrinila analogne naprave, posebno še,
ker je dokaj enostavno povečati število ser-
vomehanizmov (analogni je preprost le do
dveh servomehanizmov). Čas je že, da se
lotimo digitalnega servomehanizma. Vezavo,
ki jo predpisuje tovarna, sem priredil in do¬
ločil vrednosti elementov za Graupnerjev
servomehanizem VARIOPROP - MICRO SER-
VO 05, ki je sicer brez elektronike in kot na¬
lašč za naš namen. Shemo elektronike, ime¬
nujmo jo TIM XIII-DS, prikazuje slika 4.

Seveda je moč opaziti sorodnost sheme z
vezavo, ki jo priporočajo. Povedati pa mo¬
ram, da je potrebno vrednosti nekaterih ele¬
mentov -določiti za vsak tip servomehaniz¬
ma posebej. Tak servomehanizem je upora¬
ben za večino RC sistemov, ki delajo s po¬
zitivnimi impulzi, kot so Simprop, Multiplex,
Fema, Skyline, Cannon, Rovvan, Sanvva, Rob¬
be, Kraft itd. Edina izjema je sedaj Grunding,
ki uporablja negativne impulze. Na sliki 4
sem skiciral priključek, ki ga uporablja Sim¬
prop (Becker in Fema).

GRADNJA

Sam sem elektroniko zgradil na ploščici ti¬
skanega vezja mer 16 x 25 mm tako, da sem
jo lahko vgradil v ohišje servomehanizma.
Servomehanizem ima namreč že predviden
prostor za to.

Ploščico v merilu 1 : 1 prikazuje slika 5.

Slika 5. Slika ploščice tiskanega vezja TIM XIII-
DS v merilu 1 : 1

Priključne sponke sem oštevilčil na pove¬
čani sliki ploščice tiskanega vezja na sli¬
ki 6.

Če hočete ploščico z vezjem res vgraditi v
ohišje servomehanizma, morate imeti na
voljo naslednji miniaturni material:

— upore moči 1/8 W ali še manj in

— miniaturne tantalove elektronske konden¬
zatorje.

Nabava tega bo marsikomu problem in tem
priporočam, da naredijo ploščico malo več-

Slika 6. Povečana slika ploščice tiskanega vezja
z oštevilčenimi sponkami

jo (povečano merilo s slike 5) in jo monti¬
rajo posebej. To toplo priporočamo začet¬
nikom, ki naj ne bi »rili« po notranjosti
občutljivega servomehanizma. Vezje samo
sem namreč preizkusil tudi z Iskrinimi mi¬
niaturnimi elektroliti.

Naredimo tabelo povezav in vrednosti posa¬
meznih elementov.

TABELA

Gradnja je malo strožja, _če želimo vezje
vgraditi v ohišje servomehanizma. Najprej
zbrusimo samo ploščico tako, da ni debelej¬
ša od 0,5 mm. Sledi montaža elementov.
Začnemo z integriranim vezjem. Porinemo
ga v ploščico, kolikor gre. Sledi montaža
uporov. Na gole žičke nataknemo bužirke in
tudi te so porinjene v ploščici do konca. Vsi
so montirani v pokončni legi. To je nujno
potrebno, da vezje ne bo previsoko. Na kon¬
cu pritrdimo še tantalove elektrolitske kon¬
denzatorje in pri tem pazimo na pravilno
polariteto. Ko so vsi elementi na ploščici,
obrusimo spodnjo stran t.j. tam, kjer so
bakrene povezave. Vedno namreč štrlijo po¬
samezni končki žic in te obrusimo na viši¬
no največ pol milimetra. Po brušenju je se¬
veda potrebno spodnji del ploščice očistiti
s krtačko in acetonom, da ne pride do ne¬
zaželenih stikov.

Predno se lotimo priključevanja na motor¬
ček in potenciometer, si še poglejmo sliko
7, ki prikazuje pogled na ploščico z zgornje
strani.

Slika 7. Vezje TIM XI1I-DS

Opazili ste, da sta žički uporov R4 in R9
dokaj dolgi. Naj še enkrat opozorim, da ju
izolirajte z bužirko!

Če pa montirate ploščico ločeno, potem pri¬
poročam uporabo originalnega 8-polnega pri¬
ključka. V tabeli sem označil barvo žičke in
številko nožiče na priključku za vsako po¬
samezno sponko. Pri montaži v ohišje pa¬
zimo, da cel servomehanizem ne razpade.
V ta namen začasno povežemo srednji in
zgornji del ohišja z lepilnim trakom. Odvi¬
jemo vijake na spodnji strani s križnim iz¬
vijačem in ponudi se nam pogled, ki je
skiciran na sliki 8.

b

zelena

Slika 8. Pogled na odprt servomehanizem VARIO-
PROP-MICRO SERVO 05

M+ Dostopen je elektromotorček in sponke po¬
tenciometra. Ploščici položimo poleg elek-
tromotorčka in spojimo žičke, kot sem to
podal v tabeli. Priključni kabel naj ostane
kar originalni, čeprav potrebujemo le tri od
petih žičk. Sam sem jih spojil tako:

siva žička (nožiča 1)...  masa, 0
rdeča žička (nožiča 3)...  + 4,8 V
bela žička (nožiča 8) .. .vhod

Za povezavo z ustreznimi sprejemniki raz¬
ličnih RC naprav moramo poznati razporedi¬
tev na priključkih posameznih vtičnic. Za ne¬
kaj najbolj dostopnih RC sistemov sem jih
skiciral na sliki 9,

SIMPROP

BECKER

FEMA

24

48

48

Slika 9. Priključki servomehanizmov posameznih RC sistemov

TIM 9/10 • 77/78 449

TIM 9/10 • 77/78 4  50

PRIKLJUČEVANJE

Servomehanizem mora delovati takoj, če ste
le vse pravilno zvezali. Posebej opozarjam
na morebitne stike na ploščici, če je le-ta
vgrajena v ohišje. Če ste nerodni, lahko in¬
tegrirano vezje dokaj hitro uničite! Najpo¬
gostejše napake bodo slej kot prej nasled¬
nje:

— servomehanizem se zaleti v skrajno lego.
Zelo verjetno ste pozabili kaj prispajkati
(potenciometer) ali pa zamenjali priključ¬
ke na elektromotorčku med seboj,

— servomehanizem ne dela, integrirano vez¬
je se močno segreje. Zamenjali ste po-
lariteto napajanja.

Lahko bi se zgodilo, da srednja lega t.j.
nevtralni položaj ne sovpada z nevtralnim
položajem oddajnika. To je zaradi tega, ker
imajo posamezni sistemi to od 1,5 pa do
1,7msek. Ta problem rešimo z rahlo spre¬
membo upora R3 (od 7,5 do 9,6 Kohm).

ZAMENJAVA HODA

Včasih želimo imeti servomehanizem, ki
ima drugo smer hoda kot ostali. Celo ne¬
katere tovarne ponujajo take servomehaniz-
me ali pa so v kompletu trije »normalni« in
eden »obrnjen«. Angleški izraz, ki ga upo¬
rabljajo za to, je »reversed«.

V našem primeru je »operacija« dokaj eno¬
stavna. Pri elektromotorčku zamenjamo pri¬
ključka, pri potenciometru pa vzamemo belo
in zeleno žičko (prej zeleno in rumeno), če
bi tudi žički potenciometra samo zamenjali
med seboj, bi naredili napak!

Lastnosti tako opremljenega servomehaniz-
ma VARIOPROP-MICRO SERVO 05 ima po¬
dobne lastnosti kot izvedenka C-05 (ki ima
že vgrajeno elektroniko), je pa za spoznanje
živahnejši. Razlog za to je v tem, ker ima
05 elektromotorček za napetost 2 do 3 V,
napajamo pa ga do 3,6 V (do 1,2 V je padec
v integriranem vezju). Ker je taka obreme¬
nitev kratkotrajna, se to pri življenjski dobi
servomehanizma bistveno ne pozna. Težave
bi nastopile le v primeru, če bi bila krmilna
ročica, servomehanizma blokirana, kar pa
slabo vpliva na prav vsak servo. Torej pri
vsakem servomehanizmu poskrbimo za to,
da bo celoten hod krmilne ročice prost,
brez mehanskih omejitev!

Jan I. Lokovšek

ZVEZNI
REGULATOR
TIM XIII-DPS

UVOD

Zvezni regulator TIM XIII-DPS vsebuje in¬
tegrirano vezje VVE3141 (NE 543 K), ki smo
ga že spoznali kot jedro digitalnih servome-
hanizmov. Vezje samo je uporabno tudi za
cel kup drugih namenov in eden od teh je
zvezna regulacija enosmernih elektromotor¬
jev. Regulator, imenujmo ga TIM XIII-DPS,
sem namenil predvsem brodarskim mode¬
larjem, ki tekmujejo v razredu spretnosti t.j.
F-3-E. Opazil sem, da se naši modelarji takih
»fines« redko poslužujejo in so zato tudi
rezultati pičli ne glede na to, da imajo mno¬
gi izvrstne modele. Danes mora imeti vsak
uspešen tekmovalec v razredu F-3-E izredno
hiter model (moč motorja večjo od 100 W).
Ker se pri spretnosti zahteva tudi okretnost,
je potrebno za izvajanje določenih figur moč
zmanjšati, in to ravno na »pravo« mero. čas
je pri spretnosti izredno važen in modeli z
manjšo močjo odpadejo v ožji konkurenci,
čeprav zvozijo progo brez napak. Očitno je
torej dejstvo, da je za dober tekmovalni
uspeh potreben regulator moči pogonskega
elektromotorja, tako da ravne dele proge vo¬
zimo z največjo močjo, zmanjšujemo pa jo
v kritičnih delih proge.

V literaturi, pri tem imam v mislih tuje re¬
vije (MODELL, Radio Control Models & Elec¬
tronics itd.), je bilo objavljenih že nekaj
načrtov vezij regulatorjev. Seznaniti vas mi¬
slim z načrtom regulatorja, ki je še izpopol¬
njen in ga sam uspešno uporabljam že več
kot eno sezono.

OPIS REGULATORJA

Za  začetek si oglejmo shemo na sliki 1.

Na sliki 1 sem narisal celotno vezavo re¬
gulatorja od priključka za sprejemnik pa vse
do pogonskega elektromotorja in baterije.
Regulator namreč priključimo tako kot ser¬
vomehanizem na priključek sprejemnika, in
sicer tam, kjer navadno priključimo servo¬
mehanizem za plin.

Opaziti je veliko sorodnost z vezavo za ser¬
vomehanizem TIM XIII-DS. Vendar tu ne po-

Slika 1. Shema regulatorja TIM XIII-DPS

trebujemo povratne vezave in izkoriščamo
ie en sam izhod integriranega vezja 543.
Ker ima pogonski elektromotor veliko po¬
rabo (celo do 20 Al), moramo izvesti posre¬
dovanje z močnostnim transistorjem T5. Le-ta
je v tako imenovani »darlington« vezavi s
transistorjem T4, da je ojačanje dovolj ve¬
liko. V vezju je seveda še nekaj dodatnih
elementov, ki poskrbijo za vse pogoje de¬
lovanja integriranega vezja 543, tj. za ča¬
sovno bazo, oblikovanje in posredovanje
impulzov.

Glede na dveletne izkušnje z regulatorjem
v mojem ladijskem modelu sem naredil še
dodatek, ki poveča izkoristek naprave. Po¬
glejmo, kako je s tem. Ko naj bi dobil motor
polno moč (polno napetost), vedno ostane
na transistorju T5 tako imenovana »napetost
nasičenja«, ki znaša cela 2 V za transistor
2N3771 pri toku 20 A. To predstavlja moč
40 W, ki bi se trošila samo za segrevanje
transistorja T5. Zato sem osnovnemu vezju
dodal še vezavo (transistorji T1, T2 in T3,
rele itd.), ki reagira le na povelje »polna
moč«. Takrat pritegne rele in s svojim de¬
lovnim kontaktom premosti transistor T5.
Tako se izgubi moči (do 40 W) izognemo.

Ta dodatek je nujno potreben le pri elek¬
tromotorjih večjih moči (prek 100 W), med¬
tem ko ga pri elektromotorjih manjših
moči lahko opustimo, če se seveda sprijaz¬
nimo z izgubo moči do 10 ali 20 %.

IZBIRA MATERIALA

Glede sestavnih elementov velja vse tako,
kot smo dejali pri digitalnem servomehaniz-

mu, opozoril pa bi rad le na kritične elemen¬
te. To sta predvsem transistorja T4 in T5
ter rele. Ravnamo se po zahtevah, ki jih na¬
rekuje pogonski elektromotor. Za motorčke
do 100 W je dovolj, da sta T4 2N1613, 1711
itd. in T5 2N3055. Za močnejše izvedenke,
ki trošijo tok do 20 A, pa mora biti T4 npr.
TIP 3055 in T5 2N3771. Seveda izbira ni toga,
lahko si poiščemo ustrezne ekvivalente, ki
le zdržijo tako velik tok in imajo podobno
ojačanje, saj so napetosti napajanja nizke
(niso namreč večje od 35 V).

Rele ima zahtevo le po največjem toku skozi
delovni kontakt. Ta tok določa pogonski elek¬
tromotor. Večje napetosti se ob preklopu na
kontaktu ne pojavljajo, ker jih »prestreza«
transistor T5. Ker rele napajamo kar iz po¬
gonske baterije, naj delovna napetost ustre¬
za. Sam sem uporabil rele iz pokvarjene
avtomobilske utripalke (VW, Audi).

GRADNJA

Vezje zgradimo na ploščici tiskanega vezja
mer 30 X 60 mm. V merilu 1 : 1 jo prikazuje
slika 2.

Si. 2. Slika ploščice tiskanega vezja TIM XIII/DPS
v merilu 1 : 1

TIM 9/10 • 77/78 451

TIM 9/10 • 77/78 452

Na sliki so oštevilčene tudi priključne spon¬
ke, tako da se lahko lotimo tabele vrednosti
in povezav.

TABELA

Trimer-

Predno se lotimo gradnje same, si oglejmo
sliko 3, ki prikazuje razpored elementov z
zgornje strani ploščice tiskanega vezja. Ba¬
krene povezave na spodnji strani so skicira¬
ne črtkano.

Transistorja T4 in T5, rele, diode D2, D3 in
D4 itd. so montirani ločeno, tj. niso na plo¬
ščici tiskanega vezja. Za transistor T5 mo-

Slika 3. Zvezni regulator TIM Xill-DPS — plošči¬
ca tiskanega vezja z elementi

ramo poskrbeti še za hlajenje. Lahko bi vzeli
aluminijasto hladilno rebro, toda to je velika
in težka reč, posebno še za tekmovalni mo¬
del, kjer se borimo za vsak gram. Sam sem
ubral drugo pot, naredil sem vodno hlajenje,
saj je voda v ladijskem modelu vedno pri
roki.

Transistorja T4 in T5 sem privil na medeni¬
nasto ploščico, ker sta tudi oba kolektorja
električno povezana med seboj, še prej pa
sem na drugi strani ploščice prispajkal me¬
deninasto cevko (od kemičnega svinčnika) in
skozi njo.napeljal tok hladilne vode. Med
E in C T5 prispajkamo diodo D4, medtem ko
sta ostali diodi na releju in pogonskem elek¬
tromotorju.

Tokokrog hladilne vode napeljemo tako, kot
smo tega vajeni pri modelih z eksplozijskimi
motorčki, in sicer s pomočjo odvzema za
ladijskim Vijakom prek posebne cevke ali kr¬
mila, ki ima os narejeno iz cevke.

Tok hladilne vode potrebujemo tudi za hla¬
jenje močnejših pogonskih elektromotorjev,
če hočemo, da jim življenjska doba ne bo
prekratka zaradi precejšnjih preobremenitev
na tekmovanjih. j

PRIKLJUČEVANJE

Najprej moramo izvesti kompletno instalaci¬
jo v modelu, tako kot je narisano na sliki 1,
Močnostni tokokrog je narisan z debelejšo
črto in ni potrebno posebej opozoriti, da naj
bodo to debelejše žice preseka od 1,5 mm 2
navzgor.

Napetost napajanja
regulatorja
Napetost napajanja
elektromotorja
Hod regulatorja
(vhodni impulz)
Največji tok bremena
Izkoristek

15 do 20 A, T5 = 2N3771
10 do 12 A, T5 = 2N3055
90 do 99 %

3,6 do 6 V
6 do 35 V
1,0 do 2.0 msek

Regulator sam sicer priključimo na sprejem¬
nik tako kot servomehanizem prek original¬
nega priključka.

Za preizkus in naravnavo delovanja potrebu¬
jemo le V-meter in žarnico, s katero bomo
simulirali pogonski elektromotor. Seveda
moramo imeti tudi ustrezen (digitalni) RC
oddajnik in sprejemnik. Naredimo komplet¬
no vezavo, v kateri je namesto elektromotor¬
ja žarnica (npr. 12 V/5 W), pogonska baterija
7 do 12 V. V-meter vežemo paralelno žarnici
in vključimo napajanje (tudi sprejemnika),
žarnica ne sme goreti, če gori, potem pre¬
glejmo polariteto diod. Sicer vključimo od¬
dajnik in preizkusimo krmilno ročico za plin.

Regulator mora biti seveda priključen na
priključek servomehanizma za plin. Žarnica
sedaj že zagori in jakost žarenja (in odklon
V-metra) se spreminja, ko premikamo krmil¬
no ročico. Zdaj nastavimo začetni položaj s
trimerpotenciometrom P. Krmilno ročico za
plin damo v položaj »minimalni plin« (tri-
mer krmilne ročice naj bo v sredini) in zavr¬
timo drsnik P tako, da žarnica ravno ugasne
in V-meter ne pokaže napetosti. Premaknimo
krmilno ročico za plin naprej do konca (po¬
velje »poln plin«). Rele mora pritegniti,
žarnica zasvetiti s polno močjo in V-meter
pokazati vrednost, ki je enaka napajalni na¬
petosti. Celoten hod naj bi bil malo manj,
kot je hod krmilne ročice v oddajniku.

Če pa bi s hodom ne bili zadovoljni, potem
ga lahko popravljamo s spreminjanjem vred¬
nosti uporov R5 in R6. Če zmanjšamo vred¬
nost uporov, potem je potreben manjši hod
krmilne ročice v oddajniku, da dosežemo
hod moči od nič pa do polne moči pogonske¬
ga elektromotorja.

Regulator je dobro preizkusiti še v modelu.

To pot moramo imeti že hlajenje, ker ima
elektromotor bistveno večjo moč kot žarni¬
ca. Ne pozabimo na blokiranje elektromotor¬
ja (kondenzator C7 in dioda D3), sicer bodo
lahko motnje tako velike, da bodo usodne.

Pri manjši moči bomo opazili brenčanje elek¬
tromotorja. To je zato, ker je napajan z
impulzi. Z večanjem moči brnenje polagoma
izgine (motor napajamo z impulzi zato, da
je izkoristek naprave izredno velik, 90 %
ali več!).

Prepričajmo se še, če hladilna voda kroži.

Transistor T5 se ne sme močneje segreti,
nikakor pa ne tako, da bi ga ne mogli prijeti
z roko. Za konec si oglejmo še tehnične po- slika 5. Shema vezja za zamenjavo hoda digital-
datke. nega servomehanizma z negativnimi impulzi

DODATEK VEZJEM ZA ZAMENJAVO HODA
DIGITALNIH SERVOMEHANIZMOV

Več bralcev me je opozorilo, da so imeli te¬
žave z vezji za zamenjavo hoda digitalnih
servomehanizmov. To je bilo predvsem pri
napravah Robbe, medtem ko npr. pri Sim-
propu ni bilo takih problemov.

Najprej poglejmo, kje je izvor motenj. To
je elektromotorček servomehanizma in te
motnje pridejo po napdjanju (+4,8 V).
C-MOS vezja, kot je CD 4001 oziroma
CD 4011, so na napajanje dokaj občutljiva
in tako je bilo lahko vezje neuporabno za
servomehanizme, ki povzročajo večje mot¬
nje.

Za to sem dodal še posebno filtriranje napa¬
janja in to narisal na slikah 4 in 5.

Slika 4. Shema vezja za zamenjavo hoda digital¬
nega servomehanizma s pozitivnimi impulzi

TIM 9/10 • 77/78 4 53

TIM 9/10 • 77/78 4  54

radioamaterstvo

Božo Ropret

PRETVORNIK
12 V

NA 220 V

Na taborjenju ali drugje v naravi imamo na¬
vadno na razpolago le električno napetost,
ki jo daje avtomobilski akumulator. Ta pa
nam ne koristi dosti, saj so skoraj vsi
električni aparati izdelani za izmenično na¬
petost 220 V. Rešitev za ta problem bi bil
pretvornik, ki bi pretvarjal enosmerno na¬
petost 12 V v izmenično napetost 220 V. V
tem sestavku je opisana izdelava takega
pretvornika, ki je zmožen pretvoriti 12 V
enosmerno napetost v 220 V izmenično na¬
petost. Maksimalna moč, ki jo lahko pretvo¬
ri, je okrog 100 W. Ta moč je zadostna za
napajanje manj »požrešnih« električnih po¬
rabnikov. Med te lahko štejemo žarnice, spaj¬
kalnik, brivski aparat, električna pištola za
barvanje ...

Izhodna izmenična napetost ni sinusne ob¬
like, kakor bi bilo zaželeno, ampak je na¬
petost bolj pravokotna. To nam v določenih
primerih lahko povzroča težave. Na ta pre¬
tvornik ne moremo priključiti gramofona ali
radijskega sprejemnika, ker nam pravokotna
oblika signala povzroča precej motenj, ki se
odražajo kot brnenje.

DELOVANJE VEZJA

Vezje je v bistvu oscilator, ki enosmerno na¬
petost spreminja v izmenično. Z ustreznim
razmerjem primarnega in sekundarnega na-
vitja potem to izmenično napetost transfor¬
miramo na napetost 220 V.

Navitji n 3  in n 4  tvorita primarno navitje.
Transistorja T1 in T2 pa sta stikali, ki iz-

Slika 1. Čelna stran pretvornika

menično spuščata tok skozi eno ali drugo
navitje. Za odpiranje oziroma zapiranje tran-
sistorskih stikal (T1 in T2) poskrbita navitji
za povratno vezavo ni in n 2 . Napetost, ki
se inducira v teh dveh navitjih, prek uporov
R3 in R4, požene bazna tokova transistorjev
T1 in T2. Upora R3 in R4 omejujeta bazna
tokova in posredno s tem tudi kolektorska
tokova. Bazna tokova obeh transistorjev te¬
četa tudi čez diodo D1. Ta dva tokova sta
precej velika in segrevata diodo. Zato jo
moramo pritrditi na manjši hladilnik.

Poglejmo si sedaj delovanje. Pri vklopu, ko
še ni induciranih napetosti, delno odpre oba
transistorja zagonski upor R1. Zaradi rahle
nesimetričnosti prevaja en transistor bolj
kot drugi. Recimo, da je to transistor T1.
Tok, ki teče čez ta transistor, teče tudi čez
navitje n 3 . Naraščanje toka v tem navitju
pa povzroči induciranje napetosti v vseh
ostalih navitjih. Faza napetosti je v vseh
ostalih navitjih obrnjena za 180°. Inducirana
napetost v navitju m še pospeši odpiranje
transistorja Tl. Ta se odpira toliko časa, do¬
kler ne pride v nasičenje. V navitju n 2  in¬
ducirana-napetost zapre transistor T2. Dioda
D3 kratko sklene inducirano napetost v na¬
vitju n 4 , da previsoka napetost ne bi uničila
transistorja T2. V navitju n 5  pa se inducira

napetost 220 V, ki jo pravzaprav potrebuje¬
mo. Ko tok skozi navitje n 3  dovolj naraste,
pride jedro v nasičenje in magnetni pretok
začne počasneje naraščati. Negativna spre¬
memba magnetnega pretoka pa pomeni in¬
duciranje napetosti nasprotne polaritete. Po¬
sledica tega je zapiranje transistorja T1 in
odpiranje transistorja T2. Od tu naprej se
ponovi ves cikel, le za drugi transistor. Vse
inducirane napetosti so sedaj nasprotne po¬
laritete.

Zagonski upor R1 in upor R2 sta izbrana
tako, da je pretvornik zaščiten pred kratkim
stikom, pa tudi neobremenjen ne daje višje
napetosti od nazivne.

Kondenzator C1, ki je vezan paralelno aku¬
mulatorju, zmanjša notranjo upornost aku¬
mulatorja. Notranja upornost akumulatorja
naraste zaradi priključnih žic.

IZDELAVA

Največji problem pri pretvorniku predstavlja
nabava, oziroma izdelava ustreznega trans¬
formatorja. Ker se ne da kupiti ustreznega
transformatorja, je edina možnost navijanje.
Potrebujemo transformatorsko jedro s pre¬
sekom 10 cm 2 . To je transformatorsko jedro
številka 6. če poleg jedra ne dobimo tuljav-
nika, ga izdelamo iz debelejše lepenke, ali
tanjšega pertinaksa. Najlažje pridemo do
transformatorskega jedra in tuljavnika, če
dobimo star, odslužen transformator in paz¬
ljivo odvijemo staro navitje.

Na tuljavnik najprej navijemo navitji za po¬
vratno vezavo ni in n 2 . Navitji navijamo obe
hkrati, da dobimo res enako število ovojev.
Začetka obeh navitij takoj označimo, ker je
za delovanje zelo pomembno, da so navitja
pravilno priključena. Začetki navitij so na
shemi označeni s piko. Če namreč zamenja¬
mo oba konca enega navitja, oscilator že ne
niha več.

TIM 9/10 • 77/78 456

Slika 3. Hladilnik za transistorje

Slika 5. Pretvornik brez ohišja

Nad ti dve navitji navijemo navitji n 3  in n 4 .
Tudi ti dve navitji navijamo hkrati. Zanju
potrebujemo precej debelo žico (1,6 mm). Če
te ne morete dobiti, lahko uporabite name¬
sto nje tudi dve žici premera 0,8 mm, ki
ju vežete vzporedno. Tudi pri teh dveh na-
vitjih je treba paziti na pravilno priključitev.
Nad vsako plast navitja damo plast izolaci¬
je. Nazadnje navijemo še navitje n 5 , ki služi
kot sekundar. Žico moramo navijati čim bolj
trdo in ovoj zraven ovoja, da transformator
ne brni preveč. Pomembno je tudi, da zelo
dobro stisnemo transformatorsko jedro.
Transistorja T1 in T2 moramo pritrditi na
hladilnik, da se odvaja odvečna toplota. Hla¬
dilno rebro mora biti dolgo približno 10 cm,

Slika 4. Montaža elementov na izolirni ploščici

Slika 6. Leseno ohišje

transistorja pa izoliramo, ker kolektorja nista
zvezana v isto točko.

Ostale elemente vezja spajkamo na izokra-
no ploščico s spajkalnimi ušesci. Vezi mo¬
ramo izvesti dovolj trdno, da pri uporabi ne
bi imeli nezaželenih prekinitev. Na spred¬
njo ploščo ohišja, v katerega vgradimo pre¬
tvornik, pritrdimo stikalo za vklop, kontrolno
lučko in dve puši za 220 V izhod. Izvedba
ohišja in ostali detajli so razvidni iz slike

USPOSABLJANJE

Ko vse vezje sestavimo in pazljivo pregleda¬
mo, nam ostane še usposobitev za delo.
Najprej za kratek čas pretvornik neobreme¬
njen priključimo na akumulator ali 12 V
usmernik. Če zaslišimo brnenje frekvence
približno 50 Hz, potem je pretvornik pravilno
zvezan in nam že deluje. Če pa tega brnenja
ni, še enkrat temeljito pregledamo vezje.
Posebej moramo paziti na pravilno vezavo
priključkov transistorjev in pa seveda trans¬
formatorja. Če tudi pri ponovni priključitvi
vezje ne zaniha, poskusimo še z zamenjavo
priključkov navitja m ali n 2 . Upoštevati mo¬
ramo tudi možnost, da kateri od elementov
ni brezhiben. Zato vse elemente še pred
priključitvijo prekontroliramo z metrom.

Ko dosežemo, da vezje zaniha, nam pre¬
ostane le še to, da nastavimo vrednost upo¬
rov R3 in R4. Ta je odvisna od ojačanja tran¬
sistorjev T1 in T2. Nastavimo pa ju tako,
da priključimo 80 W žarnico na 220 V izhod.
Vezje pa priključimo na akumulator. Potem
manjšamo oba upora toliko časa, da je na¬
petost na žarnici 220 V. Napetost merimo z
univerzalnim instrumentom. Pri transistorjih
z običajnim ojačenjem je vrednost obeh
uporov okrog 1 do 2 Q. če nimate možnosti
merjenja napetosti, vstavite upore 2Q in
potem primerjajte svetilnost žarnice na pre¬
tvorniku in v omrežju. Po potrebi upornosti
še zmanjšamo. Ko smo pretvornik umerili,
ga lahko zapremo v ohišje in uporabljamo.
UPORABA

Za omska bremena manjših moči od 100 W
(žarnica, spajkalnik, manjši grelci) pri de¬
lovanju ni težav. Več težav pa je pri induk¬
tivnih bremenih, kot so razni elektromotorji
ali elektromagneti. Če namreč na izhod pri¬
ključimo neko induktivnost, se poveča frek¬
venca, s katero niha pretvornik. Zaradi po¬
večane frekvence se poveča tudi induktivna
impedanca bremena in breme dobi premaj¬
hen tok. Temu se da pomagati s kondenza¬
torjem, ki ga vežemo zaporedno z induktiv¬
nim bremenom. S tem kompenziramo induk¬
tivno komponento bremena in pretvornik
spet pravilno deluje. Velikost kondenzatorja
določimo s poskusom.

Zelo moramo paziti, da pretvornik pravilno
priključimo na akumulator. Če zamenjamo
priključka, uničimo več elementov v vezju.
Zato morata biti plus in minus vidno ozna¬
čena.

Božo Ropret

SVETLOMER

Ko se malo stemni ali pa sonce zakrijejo
oblaki, mnogokrat ne vemo, kako bi morali
nastaviti fotografski aparat, da bi dobili pra¬
vilno osvetljen posnetek. Verjetno ste že
opazili (če ne delate s svetlomerom), da so
skoraj vedno take fotografije pretemne. Pro¬
blem je v tem, ker so naše oči avtomatsko
prilagojene na zmanjšano svetlobo. Zato
mislimo, da je bolj svetlo, kot je v resnici.
Rezultat te prevare pa je pretemna slika.
Rešitev je seveda svetlomer. Predlagam
vam izgradnjo svetlomera, s katerim lahko
merimo tudi čase osvetlitve, ki so daljši od
1/30 sekunde.

Svetlomer za prikazovanje časa osvetlitve
ne uporablja instrumenta s kazalcem, ampak
za indikacijo služijo tri LED diode in pa
skala na osi potenciometra. Zato je svetlo¬
mer manj občutljiv na razna tresenja in pad¬
ce. Seveda pa se mu s tem zmanjšajo tudi
dimenzije.

Čas osvetlitve - odčitamo tako, da vrtimo
gumb potenciometra toliko časa, dokler ne
zasveti srednja LED dioda (LED 3). Čas in
zaslonko potem odčitamo iz skale, ki je na¬
meščena na osi potenciometra.

DELOVANJE

Količino svetlobe oziroma osvetljenost de-
tektiramo s fotouporom LDR. Temu uporu se
upornost spreminja v odvisnosti od osvet¬
ljenosti. Zvezan pa je zaporedno s poten¬
ciometrom Pl med plus in minus pol napa¬
janja. Napetost, ki se pojavi na sredini med
LDR in potenciometrom P1, prek FET tran-
sistorja vodimo na invertirani vhod operacij¬
skega ojačevalnika IC1. FET je zvezan kot
emitorski štedilnik in zato samo loči stopnji
in ne ojačuje signala. FET je uporabljen zato,
da ni vpliva na delilnik napetosti z uporom
P1 in LDR. Neinvertirani vhod ojačevalnika
IC1 je prek upora R3 zvezan na konstantno
napetost 3,6 V. S pomočjo uporov R2 in R4
je ojačanje operacijskega ojačevalnika na¬
stavljeno na vrednost 12. Izhodna napetost
iz ojačevalnika bo imela visok ali nizek nivo,
odvisno od razlike napetosti na vhodih in¬
tegriranega ojačevalnika. Če je upornost po¬
tenciometra P1 na vhodu premajhna, je iz-

TIM 9/10  • 77/78  4 57

TIM 9/10 • 77/78 4 58

Slika 1. Shema svetlomera _

SEZNAM MATERIALA

Slika 2. Napajanje vezja

R1, R8, R9
R2, R3, R7
R4

R5, R6
R10
R11
P1

LDR

FET

IC1, IC2
Dl, D2
LEDI, LED2
LED3
ZD1, ZD2
S

— 2,7 kQ

— 1 kQ

— 12 kQ

— 1,2 kfi

— 680 O

— 180 O

— 2 MO logaritmični
potenciometer

— katerikoli fotoupor

— BF 245, 2N3819 ali drugi

— TBB 1458 ali 2 X 741

— signalni diodi 1N914

— rdeči LED diodi

— zelena LED dioda

— 3,6 V zener diodi moči 0,4 W

— miniaturno drsno stikalo

hodna napetost nizka in sveti dioda LED1.
Ako pa sveti dioda LED2, je upornost poten¬
ciometra prevelika. Diodi LED1 in LED2 nam
tako signalizirata, v katero stran moramo
vrteti gumb, da izravnamo upornost poten¬
ciometra P1 in fotoupora LDR.

Ko je upornost potenciometra P1 enaka
upornosti LDR, vlada na sredini med njima
napetost 3,6 V. Zato je razlika napetosti na
vhodih integriranega vezja IC1 enaka nič.
Napetost na izhodu ojačevalnika je zato
3,6 V. To napetost vodimo prek upora R7 in
diod D1 in D2 na vhoda operacijskega oja¬
čevalnika IC2. V tem trenutku sta obe diodi
polarizirani v zaporni smeri in na oba vhoda
prek uporov R8 in R9 pride napetost 3,6 V.
To povzroči na izhodu operacijskega ojače¬
valnika napetost in dioda LED3 zasveti. Ko

0

Slika 5. Montaža LED diod

zgornja plošča

Slika 6. Sestavni deli ohišja svetlomera

TBB 1458

1. Izhod A

2. Invertirani vhod A

3. Neinvertirani vhod A

4. Negativni pol napajanja

5. Neinvertirani vhod B

6. Invertirani vhod B

7. Izhod B

8. Pozitivni pol napajanja

je potenciometer P1 v takem položaju, da
zasveti dioda LED3, moramo odčitati zaslon¬
ko in čas osvetlitve.

Zaradi boljše preglednosti montiramo diodo
LED3 na sredino med LED1 in LED2. Dioda
LED3 naj bo zelene barve, drugi dve diodi
pa rdeče barve.

NAPAJANJE

Vezje napajamo iz 9 V miniaturne baterije.
Da dosežemo večjo točnost ter dobimo
srednji izvod napajanja (3,6 V), napetost sta¬
biliziramo z dvema zener diodama napeto¬
sti 3,6 V.

UMERJANJE SKALE

Skalo umerimo s pomočjo tovarniško izde¬
lanega svetlomera. Ko skalo umerjamo, jo
izrišemo narahlo s svinčnikom, potem pa
črke izpišemo z letrasetom. Na vrteči del
skale izpišemo zaslonko, na stabilni del pa
čase. To je zelo praktično, ker lahko odči¬
tamo katerokoli kombinacijo zaslonke in ča¬
sa pri določeni osvetlitvi. Umerjamo za film
določene občutljivosti, za druge občutljivo¬
sti pa zaslonko in čas izračunamo. Za bolj
spretne predlagam, da izdelajo tudi prejšnji
stabilni del vrteč. Tega potem sučerno za
različne občutljivosti filma.

IZDELAVA

Svetlomer izdelamo na tiskanem vezju, da
je čim manjši in čim bolj robusten. Zaradi
miniaturizacije sta uporabljena operacijska
ojačevalnika, ki sta oba v enem minidip
ohišju (1458). Če tega integriranega vezja ne
boste mogli dobiti, lahko uporabite dva
operacijska ojačevalnika 741. V tem primeru
morate seveda primerno spremeniti tiskano
vezje. Malo neobičajna je montaža LED
diod, saj morajo biti montirane na nasprot¬
ni strani kot ostali elementi. Montaža je
prikazana na skici. Vezje vgradimo v pri¬
merno kaseto, ki mora biti čim manjša. Na
zgornji strani gledajo iz plošče le LED diode
in os potenciometra. Vrtečo skalo pritrdimo
na gumb potenciometra. Spodnja stranica
mora biti izvedena tako, da lahko menjamo
baterijo. Stikalo za vklop in izklop montira¬
mo ob strani. Na srednji stranici pa je od¬
prtina, skozi katero pride svetloba do foto-

Slika 7. Razpored priključkov integriranega vezja

upora.

TIM 9/10 • 77/78 4 59

TIM 9/10 • 77/78 4  60

Oto Hudeček

ZGODOVINA

RADIO¬

AMATERSTVA

Tudi v večini drugih držav so bila radio¬
amaterjem pristrižena krila, zato se ni ču¬
diti vsevečji iniciativi za tajno delovanje.
Kajti na razvoj radioamaterizma so tedaj že
močno in nezadržno vplivala pomembna do¬
gajanja, katerih protagonisti so bili amaterji
ZDA.

Za brezžične zveze na kratkih valovih in za
stike ameriških radioamaterjev z evropski¬
mi je bil Atlantski ocean še vedno stena
tišine. Da bi raziskali možnost razprostira¬
la radijskih valov prek Atlantika, so radio¬
amaterji v ZDA že 1921. leta organizirali
prve poskuse, četudi je bila po takratnih
teorijah brezžična zveza prek oceana na krat¬
kih valovih nemogoča zaradi ukrivljenosti
zemeljske površine.

PREMOSTITEV ATLANTIKA

Toda eno so bile akademske teorije, drugo
pa praksa radioamaterjev v ZDA, ki so tedaj
na svojem kontinentu že premostili razdaljo
2000 milj z direktno radijsko zvezo. Zakaj
naj bi bila torej ovira ocean, morda zaradi
svoje mokrote?

V decembru 1921. leta je organizacija ARRL
poslala na pot v Veliko Britanijo izkušenega
radioamaterja Paula Godleya z najboljšim
sprejemnikom, ki je bil na razpolago. Na
angleški obali je GodIey registriral pozive 30
amaterskih radijskih postaj iz ZDA. To je
vsekakor elektriziralo ves radioamaterski
svet in v 1922. letu, ko so poskus ponovili,
je bilo slišati v Evropi 315 Amerikancev,
v ZDA pa so sprejeli signale dveh britanskih
in ene francoske radijske postaje. Vsi na¬
pori so bili sedaj osredotočeni v obojestran¬
sko zvezo prek Atlantika. Pri tem je še
danes nerazumljivo, zakaj so se radio ama¬
terji tako krčevito oklepali valovne dolžine
200 m. šele, ko je tehnični urednik časopisa
OST uspel vzpostaviti poskusno zvezo med
Bostonom in Hartfordom na valu 130 m, so
se tudi pionirji atlantske zveze opogumili
in skrajšali val, da bi dosegli svoj cilj.

Uspeh seveda rti izostal in 28. novembra
1923. leta je bil končno vzpostavljen prvi
obojestranski brezžični kontakt na kratkih
valovih med ZDA in Francijo na 110 m va¬
lovne dolžine. Eksplozija veselja, zadovolj¬
stva in ponosa je zajela vse radioamaterje,
saj je Atlantik, ki po teoriji ne bi smel biti
premagan, končno kapituliral in radioama¬
terjem je slavil pomembno zmago, ki je še
bolj utrdila pot k mednarodnemu priznanju
in razširitvi tega gibanja tudi v Evropi.

Toda temu uspehu je sledil še drugi in še
pomembnejši, ko je naslednje 1924. leto ko¬
maj 16-letni radioamater vzpostavil najdalj¬
šo možno radijsko zvezo na zemeljski obli
med Anglijo in njenimi antipodi v Novi
Zelandiji. S tem je bila dokazana absolutna
prednost kratkih valov in hkrati uporabnost
refleksij iz ionosfere za daljinski radijski
promet. Kajti medtem, ko so velika podjetja
te vrste poskušala premostiti velike od¬
daljenosti na zelo dolgih valovih med 10.000
in 30.000 m s fantastičnimi močmi oddajni¬
kov in antenami velikih dimenzij, so radio¬
amaterji dosegli bistveno boljše rezultate na
kratkih valovih z neznatnimi močmi .svojih
oddajnikov in s skromnejšimi antenami.

Šele sedaj so postali pozorni na ta fenomen
tudi znanstveniki, posebno Kennelly in Heavi-
side, ki sta ga prav kmalu teoretično ob¬
delala. Sloj v ionosferi, od katerega se pod
določenimi ionizacijskimi procesi glede na
sončno aktivnost reflektirajo kratki valovi,
so poimenovali po teh dveh možeh. Od tedaj
dalje poznamo poleg površinskega tudi pro¬
storsko razširjanje radijskih valov, ki se od¬
bijajo od Kennelly-Heavisidovega sloja in
omogočajo brezžične zveze na velikih od¬
daljenostih.

Nastala je prava revolucija v radijskem pro¬
metu. Po zaslugi radioamaterskih odkritij
in izkustev je bil že 18. junija 1924. leta iz¬
menjan prvi službeni telegram med znano
nemško telegrafsko postajo Nauen in Bue¬
nos Airesom v Argentini na valu 75 m. Posle¬
dica tega je bil množičen vdor komercial¬
nih postaj v kratkovalovni, do tedaj le radio¬
amaterski »prostor«. Sprožil se je pravcati
kaos v radijskem prometu in šele medna¬
rodna konferenca za telekpmunikacije je
istega 1924. leta napravila red. Radioamater¬
jem so bila ob tej priliki dodeljena določena
kratkovalovna področja, in sicer 80, 40, 20,
10 in 5 m v izključno uporabo.

RADIOAMATERSTVO V EVROPI

Medtem so v 1923. letu začeli tudi v Evropi
ustanavljati radioamaterske organizacije, naj¬
prej v Angliji, na Nizozemskem in v Švici,
naslednje leto na Norveškem, v Avstriji,
Poljski, Čehoslovaški in v Nemčiji. V Sov¬
jetski zvezi, Franciji in na Švedskem so se
organizirali 1925. leta, v Španiji leto kas¬
neje, na Danskem in Portugalskem pa 1927.
leta. to je le nekaj dosegljivih podatkov,
vendar moramo upoštevati tedanje omejitve
in predpise glede dela z oddajniki, oziroma
glede vzpostavljanja telegrafskih in fonij-
skih zvez, ki so bili različni v različnih drža¬
vah. Četudi je bilo dovoljeno ustanavljanje
radioamaterskih organizacij, s tem še ni bilo
povsod legalizirano delo na amaterskih ra¬
dijskih oddajnih napravah. V Nemčiji, na
primer, so res imeli že 1923/24. leta svojo
organizacijo, toda šele 1926. leta. je bila
ustanovljena DASD — Deutscher Amateur
Sende und Empfangs Dienst, torej nemška
amaterska oddajna in sprejemna služba in
od tedaj je bilo uradno dovoljeno delo tudi
na oddajnikih. Nemške radioamaterje pa je
1930. leta prizadela še prepoved fonijskega
dela na radijskih postajah, kar je trajalo vse
do povojnega časa.

Vzroki za tak tretman so bili različno moti¬
virani, največkrat vsebovani v bojazni zara¬
di stikov »navadnih« ljudi prek državnih
meja z radioamaterji vsega sveta,, v jeziku
oblastnikov pa nevarnost političnega ali vo¬
hunskega delovanja. Vendar se ni dalo prav
ničesar napraviti. Radioamaterji, ki so se
vsak dan legalno ali nelegalno poglabljali v
preučevanje, graditev in izpopolnjevanje ra¬
dijskih naprav in anten, so morali prodreti
tudi v zamotano problematiko razširjanja ra¬
dijskih valov, saj je eno udejstvovanje po¬
gojevalo drugo, skupek obojega plus želja
po spoznavanju svojih partnerjev v drugih
državah in na drugih kontinentih pa je bila
gonilna sila radioamaterizma, ki ga ni bilo
mogoče zatreti z nobenimi, še tako drastič¬
nimi ukrepi.

I ARU

Toda kljub takim in podobnim težavam je
bilo ustanovljeno že toliko radioamaterskih
organizacij, da so se 17. aprila 1925. leta
zbrali na konferenci v Parizu zastopniki 22
združenj, ki so obravnavali problematiko svo¬

jega delovanja. Ob tej priložnosti so ustano¬
vili mednarodno organizacijo, unijo za radio-
amaterizem IARU — International Amateur
Radio Union, ki obstaja še danes, in je bila
že takrat sprejeta kot član v mednarodno
unijo za telekomunikacije — ITU.

Doslej smo govorili le o strokovni ustvar¬
jalnosti in dosežkih radioamaterjev, niče¬
sar pa nismo povedali o njihovih humanih
podvigih, akcijah pomoči tam in tedaj, ko
so bili drugi dejavniki bodisi neučinkoviti
ali prepozni.

HUMANE INTERVENCIJE

Pogoste naravne nesreče niti v preteklosti
niti danes ne prizanašajo nobenemu delu
sveta. Kljub napredku tehnike in razvoju
telekomunikacij se pogosto znajdejo ljudje
ob katastrofi sami s svojo nesrečo, ker so
največkrat s stihijo prizadeta tudi sredstva
za obveščanje. Zaradi množičnosti radioama¬
terizma in široko razpredenega omrežja ama¬
terskih postaj ter permanentne aktivnosti
na njih, in ne nazadnje zaradi strokovne
usposobljenosti, pa vedno obstoji možnost,
da bo kdorkoli registriral, oddal ali sprejel
klice pomoči, sprožil preplah in se vključil
v reševalno akcijo.

Ozrimo se najprej v ZDA, kjer je zabeleženo,
da je bila radijska zveza amaterjev prvi in
edini rešilni most, ko je pustošil tornado na
Floridi 1926. in 1928. leta ter ob poplavah
Mississippija 1927. leta. In kasnejši potres
v Nikaragvi in na Novi Zelandiji, pa spet
poplave, v Kaliforniji in Teksasu. Povsod je
bila radioamaterska angažiranost v veliko
pomoč ponesrečencem in reševalcem, dosti¬
krat pa tudi edina, zlasti takoj ob izbruhu
naravnih katastrof.

Starejši Ljubljančani se še spominjajo
vedrega, majskega nedeljskega jutra 1928.
leta, ko je plul nizko nad Ljubljano proti
severu velik podolgovat balon, imenovan
zračna ladja »Italia«. To je bila znana Nobi-
lova ekspedicija, ki je hotela odkriti severni
tečaj, pa je prav kmalu izginila za njo vsaka
sled. Smatrali so jo za dokončno izgublje¬
no. Toda 2. junija 1928. leta je mladi sovjet¬
ski radioamater Nikolaj Schmidt ujel na svo¬
jem sprejemniku klice pomoči SOS in po
sprejetih podatkih ugotovil, da jih oddaja
Nobilov radiotelegrafist Biaggi. Angleška
obalna postaja Kingsbay je šele nekaj dni

TIM 9/10 • 77/78 461

TIM 9/10 • 77/78 4 62

za tem ujela te pozive, medtem pa je ledo¬
lomilec »Krasin« že prodiral med ledom in
snežnimi gorami nasproti preživelim pone¬
srečencem Nobilove ekspedicije.

To je bil eden prvih humanih podvigov v
Evropi, ki so mu sledili še drugi v kasnejši
zgodovini radioamaterstva. Anali radioama-
terizma vsebujejo pretresljive dokumente
številnih naravnih katastrof, epidemij in dru¬
gih nesreč, v katerih je dostikrat odločala
o življenju mnogih ljudi in njihovem imetju
iznajdljivost, vsestranska sposobnost in
skoraj že legendarna požrtvovalnost radio¬
amaterjev.

Upoštevati moramo, da je bila manipulativ¬
na sposobnost pri vzpostavljanju in vzdrže¬
vanju radijskih zvez že na taki ravni, da so
znane polarne ekspedicije, kot so bile Byrd,
VVilliams, Papanin, Schmidt in druge, izrec¬
no zahtevale le radioamaterje za operaterje
na svojih radijskih postajah. Ob dramatičnih
trenutkih Schmidtove odprave, ki je zaradi
vremenske stihije ostala 274 dni odrezana
na ledeni plošči v Severnem morju, je bil
radioamater E. T. Krenkel tisti, ki je ob sko¬
raj nemogočih pogojih, ob grozljivem razpa¬
danju plošče ves čas vzdrževal radijsko
zvezo z bazo v SZ. S tem je rešil vso odpra¬
vo smrti «in bil je poslednji, ki je stopil v
reševalno letalo. Po vrnitvi v SZ so ga na¬
gradili z visokim odlikovanjem heroja Sovjet¬
ske zveze.

Razvoj radioamaterstva je šel svojo pot,
vzporedno z napredkom in razvojem tehnike
v svetu. Pridobil si je množičnost v tistih
državah, ki so realno vrednotile korist radio-
amaterizma za dobrobit in napredek družbe.
Samo v ZDA je bilo leta 1934 kar 45.000
članov organiziranih v ARRL. Tedaj je izre¬
kel takratni predsednik ZDA Franklin D.
Roosevvelt naslednje znamenite besede o
radioamaterjih:

»Dejstvo je, da je bodočnost radiotehnike od¬
visna v veliki meri od radioamaterjev, zakaj
njihova iniciativa, njihov entuziazem in nji¬
hov jasen pogled v prihodnost more prema¬
gati vse ovire, ki stoje na poti napredku.«
Istega leta ob dvajsetletnici ARRL je tudi
nam že znani dr. Arthur E. Kennelly, profe¬
sor na Harvvardski univerzi, zapisal v časopi¬
su QST naslednje:

»Kakšna armada dobre volje, mednarodnega
prijateljstva in bratstva so radioamaterji v

svetu! Če bi se svetovna politika in razgo¬
vori med državami in državniki vodili v po¬
dobnem radioamaterskem del-u prijateljstva
in pomoči, vojne nikdar ne bi bilo.«
če imenujemo čas do leta 1925 iradioama-
terska pionirska leta, potem bi bilo obdob¬
je do druge svetovne vojne zrela doba, ne
glede na še zrelejši čas po vojni, ko se je
radioamaterizem bliskovito razvijal v skladu
s sodobnim napredkom vseh zvrsti tehnike,
ko je postala zemeljska obla premajhna za
uresničitev vseh ciljev, teženj im zamisli,
pa tudi možnosti, ki jih nudi elektronika in
njej sorodna znanost.

Po letu 1925 so pričeli radioamaterji osva¬
jati vse višje frekvence in spoznavati njiho¬
ve značilnosti ter uporabnost. Ultrakratki
valovi so bili prav tako neraziskani kot v
prejšnjih časih kratki valovi, s to razliko, da
so orali ledino na kratkih valovih sami, na
UKV pa je bila simbioza z znanostjo neizo¬
gibna potreba.

Če bi sešteli in opisali vse izume, inovacije
in sploh tehnične dosežke posameznih radio¬
amaterjev ali skupin v teoriji in praksi, bi
porabili precej časa. Vseeno naj omenimo
vsaj nekaj njihovih stvaritev:

»Single signal superheterodyn«, za tedanje
čase najbolj dovršen telegrafski sprejemnik,
je nastal v radioamaterskih delavnicah 1932.
leta. Tudi »noise liimiter«, naprava za ome¬
jitev motenj v sprejemniku je izum radio¬
amaterjev iz 1936. leta. Starejši radioama¬
terji se gotovo spominjajo zelo uporabnih
sistemov povratnih vezav v direktnih spre¬
jemnikih, kakor tudi mnogih vrst modulacij
in oscilatorjev, ki so si jih »izmislili« radio¬
amaterji. Da ne govorimo o množici najraz¬
ličnejših sistemov anten, ki so dobile svoje
ime oziroma pozivni znak iznajditeljeve ra¬
dijske postaje, kot na primer: VV8JK, VV3DZZ,
W0WO, VS1AA, G5RV itd.

V 1938. letu so radioamaterji odkrili uporab¬
nost izkoriščanja polarnega sija, tako imeno¬
vane »Aurore« za vzpostavljanje radijskih
zvez na velike oddaljenosti. Letnica 1939
pomeni vzpostavitev prve obojestranske
zveze na frekvenci 235 MHz in končno, ra¬
dioamaterji so 1940. leta premostili Atlant¬
ski ocean tudi na 56 MHz, torej na ultra¬
kratkih valovih. Toda tedaj je že divjala dru¬
ga svetovna vojna, ki tudi to pot ni priza¬
našala radioamaterizmu.

Toda že prej smo povedali, da se s prisilo

ni dalo zatreti radioamaterstva nikjer na
svetu. K nam je prišel že 1924. leta, doživel
je sprejem kot povsod drugod in pognal ko¬
renine. Ni pa se mogel razviti v množičnost,
ki bi jo občutili vsi sloji v mestih in na de¬
želi. Ta radioamaterizem je tlel v ilegali in
šele nekaj let po vojni se je dalo dognati,
kdo vse in kje povsod so se pri nas udej¬
stvovali radioamaterji. Zato je povsem zgre¬
šena že kar postana trditev zgodovinarjev,
da je bil radioamaterizem, kolikor ga je bilo
pri nas, domena buržoazije. To naj bi bil po
njihovem mnenju neke vrste vzrok, da se
ni moglo doseči množičnosti radioamater¬
skega gibanja pri nas. če bi to držalo, bi
vladajoče klike, nenehno oplajane z buržoa-
zijo, popustile vajeti svojim ljudem. Ker pa
so videle v radioamaterizmu napredno giba¬
nje, ki je do neke mere oviralo razplastitev
ljudi, so ga preganjali. Seveda so bili med
radioamaterji najrazličneje situirani ljudje,
pa tudi takih na nizkem klinu socialne lestvi¬
ce je bilo dosti. Toda oni so bili radioama¬
terji, sodelovali so med seboj, dostikrat tudi
osebno in razlikovanja ali izdajstva ni bilo
občutiti. Prav radioamaterizem jim je pri¬
vzgojil in zahteval tolerantnost in nujnost
koeksistence tako enim kot drugim. Točno
pa je, da je nastala diferenciacija ob izbru¬
hu vojne, beri socialne revolucije pri nas.

Znano je, da vse do 1926. leta v Jugoslaviji
nismo imeli radiodifuzije. Prva programska
radijska postaja je pričela delovati v Zagre¬
bu 1926. leta, druga v Ljubljani 1928. leta in
v Beogradu naslednje leto. Zato se ne more
trditi, da bi razvoj radiodifuzije sprožil in
omogočil nastanek radioamaterizma pri nas,
saj je ta ob tem času že obstajal. Lahko bi
trdili obratno, kajti 1924. leta je bil usta¬
novljen na Hrvaškem »Radioklub Zagreb«,
ki si je zadal poglavitno nalogo izposlovati
od oblasti dovoljenje za izgradnjo program¬
ske postaje v Zagrebu. Ta klub je izdajal tudi
časopis »Radiošport«, ki je obravnaval pred¬
vsem stanje porajajočih se programskih ra¬
dijskih postaj v Evropi in probleme, ki so ob
tem nastajali. Isto leto je bilo v Beogradu
ustanovljeno »Društvo Radio« z istimi cilji
in nameni, popularizirati radiofonijo.

RADIOAMATERSTVO V JUGOSLAVIJI
PRED VOJNO

Nekoliko jasnejši, za radioamaterje pa pri¬
vlačnejši je bil program delovanja, sprejet

na ustanovnem občnem zboru »Radiokluba
Ljubljana« 21. junija 1925. leta, ki si je zadal
nalogo »proučevanja radiotehnike in širjenja
zanimanja za njeno vedo med ljudmi«.

Toda tudi ta pot je bila brezizgledna spričo
zadušljivih družbenih razmer v naši državi,
ko ni bilo izgledov, da bi radioamaterizmu
priznali širše dimenzije družbeno koristne
vloge. Zato si radioamaterski entuziasti niso
delali utvar hitre in zanesljive možnosti raz¬
voja, pa so raje ostali neeksponirani v senci
ter si bogatili znanje z literaturo in zasebni¬
mi eksperimenti.

Nič čudnega tedaj, če so se pričeli že od
1925. leta dalje pojavljati na kratkih valovih
signali skritih amaterskih radijskih postaj,
ki so bile locirane skoraj po vsej Jugosla¬
viji. Na razpolago imamo podatke za nasled¬
nje kraje: Ljubljana, Maribor, Grosuplje, Tu¬
riška vas, Zagreb, Beograd, Banatsko Novo
selo, Dubrovnik, Split, Šibenik, Zemun, Sen-
ta, Vinkovci, Pančevo, Novi Sad, Subotica in
Vukovar.

In četudi v večini primerov ni bilo med nji¬
mi osebnega znanstva, je vendar obstajala
neka organizacijska vez, zgrajena bodisi
prek radijskih kontaktov ali prek ilegalnih
kanalov, po katerih so dotekale in odtekale
QSL karte, z njimi pa tudi razne druge in¬
formacije.

V Zagreb na primer so redno prihajale QSL
karte kot potrdila za vzpostavljene radijske
zveze iz vseh delov sveta na naslov advokata
Štefana Liebermana, čigar sin je bil radio¬
amater in jih je razpečaval dalje po zvezah
in znanstvih.

V Ljubljani je bil uslužben kot tehnični vodja
na direkciji za PTT ing. Mario Osana. K nje¬
mu so dotekale vse na pošti prestrežene
QSL karte, ki jih je shranjeval v posebnem
predalu in je »dovolil«, da so od tam izgi¬
nile na pravo mesto.

Policijski radiotelegrafist v Ljubljani je bil
zvest prijatelj radioamaterjev. Kadar je spre¬
jel iz Beograda depešo o nameravanem po¬
gromu na radioamaterje, jih je redno ob¬
vestil o nevarnosti. Kasneje je tudi sam
postal radioamater.

V Ljubljani so pričeli trije radioamaterji iz¬
dajati časopis »UNLIS«, ki so ga ilegalno
razpečevali med znanci in prijatelji po vsej
Jugoslaviji. Izšlo je le šest številk, ker se je

TIM 9/10 • 77/78 4 63

TIM 9/10 • 77/78 464

z izbruhom vojne med Nemci in Poljaki moč¬
no povečala nevarnost izdajanja take publi¬
kacije.

Torej v času tik pred drugo svetovno vojno,
ko so ponekod v starojugoslovanski morna¬
rici Še vedno uporabljali oddajnike na iskri-
šča, je pri nas delovalo lepo število radio¬
amaterjev, ki so obenem z vzpostavljanjem
na tisoče radijskih zvez na sodobnih, lastno¬
ročno izdelanih napravah pokazali vsemu
svetu svoj obstoj in naprednost jugoslovan¬
skih ljudi.

RADIOAMATERJI MED NOB

Obremenjeni z gmoto najrazličnejših težav
je razumljivo, da radioamaterji niso mogli
pričarati množičnosti tega gibanja pri nas.
Pač pa je iz korenin takratnega radioamate-
rizma zrasla po vojni močna in solidna orga¬
nizacija, ki si je kmalu pridobila ugled v
svetu. Toda vmes je bila štiriletna osvobo¬
dilna borba, kjer so tudi radioamaterji izpol¬
nili svojo patriotsko dolžnost in prispevali
svoj delež pri osvoboditvi domovine. Naj je
bilo v legalnih ali ilegalnih delavnicah v
mestih, kjer so izgotavljali partizanom na¬
menjene radijske postaje, naj je bilo na
osvobojenem ozemlju, kjer so v partizanskih
delavnicah vzdrževali obstoječe in izdelo¬
vali nove radijske naprave, povsod so bile
dragocene dolgoletne izkušnje sodelujočih
radioamaterjev. Pri organizaciji radijskih
zvez in pri njihovem vzdrževanju ob najtež¬
jih situacijah so se izkazale strokovne in
moralne kvalitete kadrov, ki so izšli iz radio¬
amaterskih vrst in seveda iz primernega
družbenega okolja predvojne dobe. Bili so
namreč tudi iztirjenci, ki jih je prehitro pre¬
motila sovražna propaganda ali pa so bili
»zasnubljeni« že od starojugoslovanske pro¬
tiobveščevalne službe, da so se tako znašli
po tej poti v vodah okupatorjev in njihovih
prisklednikov. Vendar je večina ostala zve¬
stih osvobodilni borbi, sprejemala nase naj¬
odgovornejše naloge, nekaj pa jih je žrtvo¬
valo svoja življenja za svobodo domovine.

RADIOAMATERSTVO V JUGOSLAVIJI
PO OSVOBODITVI

Osvoboditev domovine je docela sprostila
spontane težnje za ustanovitev radioamater¬
ske organizacije v Jugoslavije. V tem pogle¬

du so na Hrvaškem nekoliko prehitevali in
pričeli »obnavljati« svoj stari predvojni »Ra¬
dioklub Zagreb«. Že 1945. leta so pričeli iz¬
dajati tudi svoj časopis »RADIO«, ki je po¬
stal v tehničnem pogledu sila zanimiv in po¬
pularen, ne pa po ambicijah nekaterih so¬
delavcev.

Na drugi strani pa se je sprožila akcija ra¬
dioamaterjev, udeležencev NOB za ustano¬
vitev organizacije, ki naj bi bila res jugo¬
slovanska in neobremenjena s starimi klu-
baškimi naziranji. Radioamaterizmu naj bi se
v skladu z njegovimi osnovnimi principi
odprla pot do vseh slojev in vseh krajev
naše domovine, kar bi prispevalo k razvoju
radiotehnike pri nas in izgradnji kadrov za
nastajajočo radioindustrijo.

Vodilne sile naše družbe si v tedanjem po¬
vojnem času niso delale nikakih iluzij o pre¬
nehanju razredne borbe v pogojih izgradnje
socializma. Vojna na tej fronti se je prak¬
tično nadaljevala z vso ostrino, saj so bili
razredni sovražniki in reakcionarni elementi
nenehno aktivni in so skušali celo radioama¬
terjem vpreči v svoj voz. Ob tem času so
se iz zamejstva oglašale »amaterske« radij¬
ske postaje z jugoslovanskimi prefiksi, po¬
izkušale vzpostavljati provokativne zveze z
Jugoslavijo in izrabljati radioamaterizem za
nadaljevanje svojega brezizglednega politič¬
nega rovarjenja. To je še bolj revoltiralo pra¬
ve in zavedne radioamaterje, ki so zahtevali
ustanovitev enotne domoljubne organizacije,
ki bi pometla z vsemi poizkusi izdajalskega,
kakor tudi klubaškega povampirjanja radio-
amaterizma.

mala oglasa

Ugodno prodam napravo za radijsko vodenje mo¬
delov Graupner Variophon 2/4 (sprejemnik, od¬
dajnik, akumulatorji in 2 servomotorja) za 2400
din. Poleg tega pa še avtomatsko sklopko za
radijsko vodene avtomobile za 200 din.

Joža Gaser
Cesta revolucije 1/b
64270 Jesenice
Tel. (064) 81537

Prodam 13 vagončkov po N sistemu po 10 din
za kos.

Miloš Korenč
Ul. Vojke Šmuc 7
66000 Koper

Erika Kržišnik

IZ ZGODOVINE
LADIJ IN ČOLNOV

Dandanes lahko samo ugibamo, kdaj je člo¬
vek prvič zbral pogum, da se je podal na
pot po vodi, in kakšno sredstvo si je za ta
podvig izbral — ali preprosto klado, sve¬
ženj drevesnih vej ali z zrakom napolnjen
meh iz kože. Za zdaj najstarejši najdeni do¬
kazi izvirajo iz neolita; na skalnih stenah
so se na vseh koncih sveta ohranile pre¬
proste in tudi bolj zapletene podobe teh
»prvih« plovil. Ladje na skalnih risbah in

rezbah tvorijo prvo stopnjo dolge razvojne
vrste, ki vodi od splavov, čolnov iz trsta
in čolnov iz izdolbenega drevesnega debla
pa vse do današnjih jeklenih kolosov. Mali
čolni in lesene barke že zdavnaj več ne
dominirajo na svetovnih morjih, toda izgi¬
nili z njih prav tako še niso.

Danes lahko vidimo tekmovalne jahte, ki
služijo za plovbe čez Atlantik ali za poto¬
vanja okoli sveta, šolske jadrnice, ki jih
uporabljajo pri vzgoji bodočih mornarjev,
ali pa končno tudi ostanke nekoč tako
mnogoštevilnih trgovskih, tovornih in voj¬
nih ladij. Mnoge od njih se uporabljajo še
danes — bodisi za različne usluge ali po¬
ceni prevoz bodisi preprosto zato, ker še
niso razpadle. Te ladje so ne le spomin
na pretekle čase, ampak tudi dokaz mo¬
gočnih pomorskih tradicij in davnih priza-

%

mH %

devanj za zgraditev kar najbolj dovršenega
prevoznega sredstva.

Med najpreprostejše čolne sodijo čolni, ka¬
terih konstrukcija — praviloma lesena —
je prevlečena s kožo. Tukaj nam ga pred¬
stavlja kajak eskimskega lovca z Labrador¬
ja (slika 1); opremljen je z veslom in po¬
polno lovsko opremo — s harpuno, metal¬
cem harpune in mehurjem, h kateremu so
privezovali ulov. Eskimi niso bili edini, ki
so uporabljali kožne čolne —• najdemo jih
pri nekaterih plemenih s področja prerij
(npr. pri Mandanih) in tudi pri prebivalcih
Himalaje. Drugo enostavno plovilo so bili
splavi, katerih slaba stran pa je bila ne¬
obvladljivost in neokretnost. Ribiči iz Gva¬
jane so odhajali na morje na kratkih spla-

Slika 3

TIM 9/10 • 77/78 465

TIM 9/10 • 77/78 466

vih (glej sliko 2), opremljenih z jadrom.
Za večjo stabilnost splava so dajali med
bruna pomično hrbtico — na sliki leži na
ploščadi splava poleg kotve (sidra).
Izdolbsti drevesno deblo in izdelati iz njega
čoln (monoksil) je zahtevalo sicer mnogo
truda in časa (izdelava je trajala tudi po
nekaj mesecev), toda izdelovalec je dobil
trdno in skoraj neuničljivo plovilo. Na sliki
3 vidimo model takšnega monoksila iz Ka¬
meruna, kjer se je uporabljal za preva¬
žanje večjega števila oseb — tukaj so
posadka čolna vojaki. Tudi daljši čoln, ki
pripada plemenu Batakov iz Indonezije, je
pravzaprav iz enega kosa drevesnega debla.
Posadka čolna in potniki so bili pred son¬
cem in pogostimi nalivi zavarovani s stre¬
šico iz palmovih listov (slika 4). Preprosti

-

Slika 4

monoksid pa so imeli eno pomanjkljivost:
bili so precej nestabilni, predvsem pri plov¬
bi na odprtem morju, kjer je bilo treba ra¬
čunati z velikimi valovi. V Indoneziji in
Oceaniji se je zato'pojavil izboljšani tip
— to je monoksil s prečko, ki je prepreče¬
vala prevračanje čolna (slika 5). Naš prikaz

Slika S

je z otočja Havaji v Polineziji, čolni tega
tipa, ki so jih poganjali z vesli, so služili
za plovbo v laguni. Za daljše trgovske in
bojne plovbe so se uporabljale večje ladje
s prečko, opremljene z jadri in palubo,
ki je bila pogosto nameščena na nosilnih
tramih, ki so povezovali monoksil s plava-
čem prečke (gl. sliko 6). Zarezana jadra
ladje kažejo, da izvira model z vzhodnega

Slika 6

nabrežja Nove Gvineje. Njihova predloga
je bila dolga 9 do 15 metrov in je sprejela
30 do 50 potnikov.

Hotenje, da bi zagotovili vsem, ki so pluli,
večje udobje in varnost, je privedlo med
drugim tudi do zviševanja ladijskih bokov.
Tako so se hoteli zavarovati pred valovi.
Na modelu ribiškega čolna iz Sri Lanke (Cej¬
lon) se dobro vidi, kako je prvotni mono-
ksil — tu predstavlja le spodnji del ladij¬
skega trupa — navzgor obdan s pregrajo
iz desk, višje pa je tudi paluba ladje
(slika 7). Gradnja čolna iz desk je pomenila

Slika 7

v primerjavi z monoksilom že pomemben
korak naprej; zahtevala je znanje tesanja
in razrešitev notranje nosilne konstrukcije
ladje. Iz desk grajene čolne najdemo tudi
v Oceaniji, Aziji, Afriki in v Evropi, čoln
na sliki 8 je iz vzhodne Sibirije in je služil
ne le za ribolov, ampak tudi za bivanje

Slika 8

na velikih rekah. Prikaz drugačnega bival¬
nega čolna, zgrajenega iz desk, je rezba
iz bambusa, ki izhaja iz Kitajske (slika 9).

Slika 9

Predstavlja enega najbolj razširjenih majh¬
nih plovil vzhodne in jugovzhodne Azije
— sampan. Od teh preprostih brodov in
čolnov je bila seveda še cjolga pot do ve¬
likih, t. i. rednih bojnih ladij 18. in 19. sto¬
letja. Poslednja slika (št. 10) prikazuje zadnji
del modela takšne redne bojne ladje, zgra¬
jene v Franciji v drugi polovici 18. sto¬
letja.

Slika 10

To je le nekaj strokovnih besed o zgodovini
enega najstarejših in najuniverzalnejših pro¬
metnih sredstev — ladje. Kakor ni mogoče
v desetih slikah zajeti vseh tipov plovil,
tako tudi ni mogoče opisati celotne njihove
zgodovine.

Vsem, ki letos zapuščate osnovno šolo, sporočamo, da lahko naročite prihodnji let¬
nik Tima na dom. Naročite ga lahko z dopisnico na naslov: Tehniška založba Slovenije,
Lepi pot 6, 61000 Ljubljana. Priporočamo vam tudi revijo življenje in tehnika, ki izhaja
enkrat mesečno na osemdesetih straneh. Celoletna naročnina revije Tim je 70,00 din,
revije Življenje in tehnika pa 140,00 din.

Redni naročniki ene ali obeh revij imajo pri nakupu naših'knjig 20  % popusta. Knjige
lahko kupite tudi na obroke, pri čemer je najmanjši 'obrok 80,00 din. Da se boste laže
odločili za nakup, prilagamo seznam nekaterih izdaj.

VAŠA DOMAČA DELAVNICA

R. Richards, KLJUČAVNIČARSTVO ZA VSAKOGAR . 35,00 din

H. H. Gores, TESARSTVO ZA VSAKOGAR  .c. 60,00 din

H. H. Gores, GRADBENA DEJAVNOST ZA VSAKOGAR .. . 60,00 din

R. Horstmann, OBLAGANJE TAL, STROPOV IN STEN . 60,00 din

H. H. Gores, SAMOSTOJNA OPRAVILA V HIŠI . 60,00 din

ZNANSTVENA FANTASTIKA IN KLASIKI FANTASTIKE

Robert Heinlein, VRATA V POLETJE . 130,00 din

Stanislav Lem, ZGODBE O PILOTU PIRXU . 130,00 din

Robert Sheckley, MENJAVA DUHA . .. 95,00 din

Jules Verne, ŠOLA ZA ROBINZONE .' . .. 130,00 din

Jules Verne, DNEVNIK O CHANCELLORJU — VPRIČO ZASTAVE  .... 130,00 din

Jules Verne, HIŠA NA PARO . 130,00 din

Jules Verne, GOSPODAR SVETA . 100,00 din

Jules Verne, SEVER V SPOPADU Z JUGOM . 180,00 din

Jules Verne, PET TEDNOV V BALONU . 130,00 din

Jules Verne, SKRIVNOSTNI OTOK . 200,00 din

Jules Verne, OTROKA KAPITANA GRANTA . 200,00 din

Jules Verne, V 80 DNEH OKOLI SVETA  . 120,00 din

Jules Verne, OTOČJE V OGNJU . 120,00 din

M. Moravec

Tl, KI ČAKAJO

Prevedel Tine Soško
Ilustriral Božidar Grabnar

Radko je zaloputnil okno, se zvil pod odejo
in začel ihteti. Naredil je napako. Ne bi ju
smel pustiti ven. Naenkrat se je čutil tako
krivega, kot da bi izdal vse ljudi. Vse, kar
jih je poznal. Toda kaj naj bi storil? Bi zdaj
sploh lahko to komu povedal? Saj mu ne bi
verjeli, rekli bi, da je sanjal, da ...

Niti ni slišal, da so se odprla vrata. Bila je
mama.

»Te je prebudilo?« je rekla skoraj šepetaje.
»Je pa dobro počilo, kaj? Toda saj se ves
treseš, o, ti moj fantič.« Začela ga je tolažiti
kot malo dete.

Globoko je vzdihnil, sedel na postelji in po¬
gledal mamo. Videti je bila prestrašena, v
očeh spanec in strah.

»Nevihta je že mimo,« je božala Radka po
glavi. »Zdaj boš lahko mirno spal. Kar lepo
lezi.«

»Misliš, da se ne bo nič zgodilo,« je vprašal,
čeprav je vedel, da mama ne ve, kaj se je
zgodilo, in da mu ne more odgovoriti.

»Zdaj nič več,« se je nasmehnila. »Majske
nevihte so hude, vendar takoj minejo. Glav¬
no, da nimaš vročine. Ne veš, kako sem
vesela. Zelo grdo gripo si imel.«

Odločil se je, da ji ničesar ne pove. Samo
mučil bi jo s tem in vseeno ne bi verjela.
To si pa imel res lepe sanje, bi rekla.

»Lahko noč, mami,« je zašepetal Radko in
legel na vzglavnik. Mama ga je pogladila po
laseh in po prstih odšla. Vrata so se tiho
zaprla.

Zatisnil je oči. Ne bi verjela. Nihče ne bi
verjel. Niti on sam ne bi verjel, če jih ne bi
videl na lastne oči. Toda on jih je videl. Ve,
da so tukaj. Drobni so kot žuželke, potrpež¬
ljivi so in imajo dosti časa. Vse se mu je
začelo vračati pred oči. Kako je bilo?

Ravno je malo zadremal, ko je nekaj prile¬
telo v spalnico. Vse je že davno spalo, samo
on ne, bil je bolan morda že peti dan in ve¬
čino časa je prespal. Zunaj se je otoplilo in
tako je malo bral pa spet poslušal nočni
tramvaj ali šumenje svežih kostanjevih ve¬
jic, ko je bila ulica prazna. Rahlo je zašume-
io. Sprva je mislil, da je vešča, ki je zablo¬
dila sem s kakšnega drevesa. Luč je bila že
ugasnjena in tako se je samo zlovoljno
obrnil, kajti vešč in žuželk ni imel rad. Tedaj
pa ga je opihnil tok zvrtinčenega zraka in
šumenje je prenehalo. Razsrjeno je sedel,

se stegnil in priprl okno. Potem je prižgal
luč in pogledal na nočno omarico, da bi
nadležno veščo odgnal. Samo da vešče tam
ni bilo. Radko je z grozo jeknil in se zdrznil,
da so mu bose noge pogledale izpod odeje.
Med svetilko in skodelico s čajem je ležalo
nekaj kakor okrogel trebušast pepelnik in
zraven njega dve postavici kot iz pravljice.
Nekaj trenutkov je vladala tišina. Radko bi
rad kaj spregovoril, vendar ni spravil iz sebe
niti besedice.

»Ugasni to!« se je končno oglasilo. »Če ne,
ti iz tega tukaj napravim majhno kolnico za
drva!«

Radko je samo zamežikal.

»Ubogaj vendar,« je ponovil pritlikavec,
»grozno bode v oči.«

Radko je s tresočo roko prijel svetilko in jo
obrnil proti zidu. Ni si je upal ugasniti.
»Vsaj to,« je rekel možiček. »Končno lepo
pozdravljen. Vi ljudje niste ravno preveč go¬
stoljubni.« in kot da se ne bi nič posebnega
zgodilo, se je obrnil k svojemu kolegu in
tanko zapiskal. Zvenelo je čudno, kot kakšna
pesmica. In odgovor tega drugega je bil rav¬
no tak.

»Od kod ... od kod sta se vzela?« se je
Radku končno odvezal jezik. »In kaj hočeta
od mene, jaz ...«

»Glej no,« je rekel možiček, »bal sem se že,
da bom govoril sam. Preprosto smo prileteli
sem k tebi, čisto nič nočemo, in če te za¬
nima, kdo smo, v redu: Pritalci smo — po
tvoje bi se reklo pritlikavci. Mirno nas lahko
imenuješ tako, ne bo nas motilo.«

»O čem sta se pa prej pogovarjala,« je vpra¬
šal Radko, že nekoliko pomirjen, ker ga nista
izsiljevala.

»Pomiril sem ga. Novinec je in se še ne
znajde. Boji se ljudi in ne zna razlikovati
med njimi. Nikar se mu ne čudi, zelo pisana
druščina ste.«

»Čemu sta potem prišla sem,« se je čutil
Radko prizadetega v imenu vseh ljudi. »Jaz
vaju nisem klical!«

»No, no,« je rekel Pritalec. »Saj ni tako
hudo. Proučujemo vas. Opazujemo, gledamo.
Ste namreč docela zanimivi. Mimogrede —
ti tudi. Nisva te hotela prebuditi, oprosti
nama, toda ker si že pokonci, bova to pač
izkoristila. Primeren tip si. Ne bojiš se pre¬
tirano, nisi agresiven kot večina ljudi in
pristaja ti to.«

Radku je laskanje godilo. »Dobro,« je rekel,
»toda še vedno ne vem, kaj je na nas tako
zanimivega. In kaj hočeta opazovati na meni.
Vse to je neumnost!«

»Ni neumnost. Moramo zvedeti o ljudeh kar
največ in skrajni čas je že. Ko pomrete, bo
prepozno. In še to ti povem, da ste zanimiva
vrsta. Mene na primer ni še nobena tako
prevzela kot ravno vi — ljudje.«

»Pomrli bomo?« je rekel Radko. »Kako to,
da bomo pomrli? Kako to veš?« Odvrgel je
odejo s sebe in segel po nogavicah, da bi
se obul in vstal.

Drugi Pritalec je začel ves osupel protesti¬
rati. Prvi se je obrnil k njemu in nekajkrat
ostro pisknil. Nato se je okrenil k fantu in
se nasmejal. Radko je znova legel.

»Kar mirno lezi,« je rekel Pritalec. »Ne boj
se! Nič hudega vam ne bomo storili, že zato
ne, ker se pri nas to ne dela. In drugič zato
ne, ker nam očitno zadostuje še malo po¬
čakati in se boste sami potolkli. Rekel bi,
da to ni več daleč. Toda kaj mi moremo za
to? Drugače pa nimamo popolnoma nič proti
vam.«

»Vi veste, kdaj bo to, kdaj se bodo ljudje
sami ...?«

Pritalec se je zresnil: »Vemo, ne vemo. Pre¬
več vprašaš. Seveda pa se nam nikamor ne
mudi. časa in potrpljenja imamo na pretek.
Nam gre samo za to, da ne bi zamudili pri¬
ložnosti spoznati vaše navade. Rekel sem
ti že, da so zanimive.«

Radko se je zamislil. »Pa vam ne bo ... vam
ne bo žal ljudi, če bi...?«

»No, vidiš,« je rekel Pritalec, »meni jih bo
žal, toda kaj se more.«

»Lahko bi nas obvarovali, če bi hoteli?«
»Seveda.«

»Zakaj potem ne storite tega?«

»To je vendar vaša stvar. No, ti bi to hotel.
In potem — morali bi imeti razlog. Veš za
kakšnega?«

Radko je skomignil z rameni. »No, gre ven¬
dar za nas. Zame, za mamo in za ostale.
Imamo se radi in ...«

»Ah ne,« se je nasmehnil Pritalec. »Razu¬
mem te, toda mi ne bomo storili ničesar.
Stokrat smo se že prepričali, da se ne izpla¬
ča mešati se v zadeve drugih bitij.«

»Na srečo imajo ljudje razum!« je izbruhnil
Radko. »Si bomo že sami pomagali. In mor¬
da ... morda nas združi ravno to, da ste
tukaj vi in gledate, kako in kaj. Na svetu je
ogromno dobrih ljudi!«

TIM 9/10 • 77/78 469

TIM 9/10 • 77/78 470

»No, vidiš,« je rekel Pritalec in poln občudo¬
vanja zapiskal. »Sedaj si mi všeč. Samo da
par takih, kot si ti, sveta ne bo rešilo.«

»In če bi ljudje prišli k pameti? Vsi?«
»Poglej,« je prizanesljivo rekel Pritalec, »še
nobena vrsta bitij v vesolju nič ne ve o
nekakšnih ,,če bi”. Z vami se bo zgodilo,
kakor pravim, in mi bomo imeli od tega dvoj¬
no korist. Na eni strani novo spoznanje in
na drugi strani — tale planetič ni ravno za
v smeti. Lepo je tukaj.«

»Vi nameravate sami živeti na Zemlji?«
»Zakaj ne?«

Radku je vzelo sapo. Slišati je bilo, kako
zunaj dežuje. Nad mestom so se podili težki
nevihtni oblaki, mesec se. je skril. Obisko¬
valca sta naglo spremenila svoj nazor, videti
je bilo, da jima sprememba vremena ni všeč.
Radko je stisnil pesti in se sklonil k njima.
Šele sedaj je dojel, kaj tile mali pravzaprav
hočejo!

»Odletita domov!« je rekel. »Pustita nas pri
miru. Nič vam nismo storili.«

»S tem se za tebe ne bi nič spremenilo. To
bi bilo v škodo samo nam.« Zunaj je posvetil
prvi oddaljeni blisk.

»In sploh,« je rekel Pritalec, »ni več smisel¬
no govoriti o tem. Vzletela bova.«

»Počakajta še. Hočem vedeti, od kod sta.
S katere zvezde.«

»Ni časa in tudi razumel ne bi.«

»In zakaj ste tako majhni, sploh pa, če ne
odgovorita, vaju ne pustim ven!«

»To ti še povem, ko ravno hočeš, toda to je
vse. Tako majhni ali veliki smo, kakor ho¬
čemo. Velika letala so imela z vami težave,
zato uporabljamo takšna, in zdaj nimamo več
sitnosti z vami.«

»Po naravi ste majceni in povečati se ne
morete, tako je to!« je kljubovalno rekel
Radko in preudarjal, kaj naj stori, da bi ju
zadržal, da bi jima preprečil odleteti. Naen¬
krat je začutil, da ju sovraži. Ko bi vsaj
zmogel zbrati več poguma in udariti po tem
njunem letalcu, ko bi...«

»Odpri nama okno,« je ukazal Pritalec. »O,
strela, dobro se že bliska!«

Preden se je Radko zavedel, sta bila možica
notri.

»Počakajta,« je zaklical. »Ne odprem vama!«
Krožnik se je naglo in neslišno dvignil ter
začel krožiti po spalnici. Zopet se je oglasil
rahli šumeči zvok, podoben tistemu, ki ga
povzroča let mrčesa. Radko je z grozo opa¬
zoval, kako disk menja barvo glede na ozad¬
je, pred katerim se znajde. Rjava omara,
modro tihožitje z rožami, bel strop. Zato
krožnike z oči. In poleg vsega se lahko pove¬
čajo in zmanjšajo.

»Ne bom odprl. Ne pustim vaju!«

Toda kaj naj bi storil? Naprava je letela po
prostoru že tako hitro, da je žvižgalo, kakor
bi mahal z bičem. Kaj bosta storila, če ju
ne pusti? Razbila bosta okno?

Radko se je ustrašil in iztegnil roko. Z ve¬
trom so vdrle v prostor deževne kaplje. Disk
je odkrožil poslednji krog in izginil.

Radko je stopil k oknu in se nagnil ven.

In v tem trenutku je švignil najsvetlejši
blisk, ki ga je v življenju videl. Zaprl je oči,
sunil s telesom nazaj in si z rokami pokril
ušesa. Udarec groma je stresel stavbo in
Radko se je jokajoč zvil pod odejo. Naredil
je strašno napako. Ne bi ju smel pustiti
ven!

Napako? Tresoč se po vsem telesu je ponov¬
no sedel. Končno mu je padlo na pamet.
Da! Kar naj čakajo! Ne bodo dočakali. Samo
— kdo bo pravzaprav poskrbel, da ne bodo
dočakali?

STARSI- MLADINCI
VAS VABI

Šolarji, ki zapuščate osnovno šolo!

Pred vami je izbira poklica — morda se boste odločili za
gradbeništvo. Oglejte si, kakšne možnosti so pred vami, če
se odločite za katerega od poklicev, ki jih navajamo. V
času šolanja imate urejeno bivanje in možnosti za nemo¬
teno učenje v našem domu učencev, v času praktičnega
pouka pa v domu učencev ter v samskih domovih GRA¬
DISA, ki so lepo in prijetno urejeni. Hrana in stanovanje
sta brezplačna, poleg tega pa prejmejo učenci tudi na¬
grado — čim boljši je šolski delovni uspeh, višja je
nagrada.

Če ste se odločili za katerega od poklicev v gradbeništvu,
se prijavite našemu centru za izobraževanje, Gradis —
Centrala, Ljubljana, šmartinska 134/A.

V letošnjem letu bomo sprejeli:

30 učencev zidarske stroke
80 učencev tesarske stroke
5 učencev mizarske stroke
20 strojnih ključavničarjev
5 ključavničarjev
2 elektrikarja
30 železokrivcev
25 betonerjev
10 opažarjev

POGOJI ZA SPREJEM

Učenci, ki se želijo usposabljati za poklice v gradbeništvu,
morajo izpolnjevati naslednje pogoje:

— da so stari 14 let, vendar ne smejo biti starejši od
18 let,

— da so dokončali osemletko,

— da so duševno in telesno zdravi ter sposobni za izučitev
poklica, za katerega se prijavijo.

Sprejemamo tudi učence z nedokončano osemletko, ki
imajo dokončanih 6 ali 7 razredov osnovne šole. Te uspo¬
sabljamo za poklice: žagar, betoner, opažer in zidar. Kan¬
didat mora za sprejem v uk predložiti naslednje doku¬
mente:

1. Lastnoročno napisano prošnjo s kratkim življenjepisom.

2. Zadnje šolsko spričevalo.

3. Zdravniško spričevalo.

4. Rojstni list.

SPREJEM UČENCEV

Učence sprejema Center za izobraževanje, Gradis, Ljublja¬
na, Šmartinska 134/A — praviloma od 1. junija do 31.
avgusta v vsakem koledarskem letu.

Starši oziroma skrbniki učencev morajo skleniti pismene
učne pogodbe z delovno organizacijo najpozneje v 15 dneh
po sprejemu učencev.

TIM 9/10 • 77/78 4  72

PRED NAMI SO POČITNICE IN IZLETI ZA KONEC ŠOLSKEGA LETA

Obiščite veleblagovnico

CENTROMERKUR

CENTROMERKUR

SOZD

v Ljubljani in Litiji

kjer boste našli odlično izbiro

• šotorov

• carnp opreme

od zložljivih stolov
in ležišč do plinskih svetilk

• potrebščin za šport in rekreacijo

mali oglasi

Kupim načrt za 4 ali 6 kanalno RC napravo z
navodili za izdelavo. Ponudbe s ceno pošljite na
naslov:

Aleš Bojan
Podgorica 53E
61262 Dol pri Ljubljani

Prodam popolnoma nov eksplozijski motorček
GLOW PLUG COX, PEE WEE 0,33 ccm za 300 din
in dobro ohranjen ELEKTROPIONSR, prirejen za
posamično ali skupinsko delo doma ali v šoli
za 120 din.

Matjaž Čampa

61295 Ivančna gorica 80

Tel. (061) 783-016

Kupim 8 ali več kanalni RC oddajnik znamke
VARIOPROP. Ponudbe s ceno pošljite na naslov:

Dušan Jenko

Ul. Staneta Rozmana 3

64000 Kranj

Prodam fotoaparat posket 110 x, zračno pištolo
TGx 086, lokomotivo s tremi potniškimi vagoni,
2 navadni kretnici, 2 ravni tračnici in 22 krivih
tračnic, zapornice ter transformator. Cena po
dogovoru.

Jože Dolhar
Predoslje 107
64000 Kranj

Prodam računalnik digitron 218 z adapterjem.
Cena 800 din.

Berto Peternelj
Cerkno 153
65282 Cerkno

Prodam maketo Jeepa na daljinsko vodenje za
250 din, frulico HOHNER za 100 din in spajkalnik
Sony za 100 din.

Martin Slomšek
Goričica 27

63230 Šentjur pri Celju

Kupim 8 ali 12 kanalno RC napravo (oddajnik,
sprejemnik, dva ali tri servomotorje, polnilec in
akumulator).

Zdravko Vidmar
Zaboršt n. h.

61230 Domžale

Prodam števec za kolo. Cena po dogovoru.
Kupim ali zamenjam za števec material za malo
železnico po HO sistemu.

Primož Čretnik
Jenkova 38
63000 Celje

Prodam tovorno lokomotivo (125 din), 3 vagone
(po 15 din kos), 4 ročne kretnice, 22 krivih tir¬
nic (2 din za kos), 2 ravni tirnici.

Matjaž Osojnik
Jamova 60
61000 Ljubljana

Prodam: SUS motor 7 ccm za 1.500 din; kom¬
plete materiala za modele Commodore za 1.030
din; ask 14 z motorjem 2,5 ccm za 3.500 din;
komplete s polprevodniki, tiskanimi vezji, mon¬
tažo in električno shemo za gradnjo vaiki-talki
(par) za 600 din in telekomande 4-kanalne na¬
prave za 600 din; varioprop 12 najnovejši kom¬
pletni oddajnik, 2 sprejemnika s po 6 servome-
hanizmi, dekoderjem, ki omogoča istočasno vo¬
denje dveh modelov, akumulatorji, priborom, pol¬
nilcem za 25.000 din; stereo ojačevalec 2 X 10 W
za 700 din, zvočne omarice (par) 50 W za 2.800
din, par po 25 W za 2.000 din, slušalke za 700
din, študijski mikrofon za 700 din, foto lak po¬
zitiv 20 v pršilki za izdelavo tiskanih ploščic
(za 4 m 2 ) za 250 din, elektronski material, ka¬
taloge in načrte modelov.

Dario Marenič

N. Dragosavljevič 62
55400 Nova Gradiška
Tel. 055 63-837

Prodam naslednji material: motorček Johnson
(1,5 V — 12 V) (z eliso ali brez nje) 85 din,
nekaj rotorjev po 10 din, VF jedro dolžine 5 cm
z navitjem za 39 din, MF dva transformatorčka
po 40 din, transistorja AE 838L za 19 din, AE
1780 za 18 din, elektrolitske kondenzatorje
320 pF 6,4 V za 12 din, 100 pF 6,4 V (2 kosa)
po 10 din, 30 pF 10 V za 21 din, bakrene žice

O, 1 mm, 0,15 mm, 0,3 mm, 40 mm, kondenzatorje
100 pK (2 kosa) za 6 din, 33 p (2 kosa) za 4
din, 10 p po 1,50 din, 6 p 8 (2 kosa) za 4,80 din,
3 p 3 (2 kosa) za 2 din, nekaj uporov po 90
par, 4 naprave za utripanje luči (dve sta od¬
prti) in za izmenični tok po 46 din, anteno
dolžine 100 cm za 80 din, tramvaj s priklopni¬
kom za 140 din.

Kupim pa načrte več kanalnih RC naprav (od¬
dajnik, sprejemnik in servo čim bolj podrobno),
kvarc kristal od 26,996—27,090 Mhz, diodi AA 131
(2 kosa), Triac TAGJ5 lahko tudi drugi poten¬
ciometer 10 K L in zložljivo anteno (120 do
150 cm). Cena pa naj ne presega 110 din. Kupil
bi še ploščice za tiskana vezja in še nekaj sla¬
bih motorčkov, cena naj ne presega 40 din. Tudi
bencinski motorček bi kupil.

Drago Žuman

Ul. dr. Frana Kovačiča

69240 Ljutomer

Tel. 72-089

TIM 9/10 • 77/78 4  73

TIM 9/10 ® 77/78 4 74

Prodam nerabljeno napravo za daljinsko vodenje
firme Multipleks (8 kanalov, oddajnik, sprejem¬
nik, akumulator, 2 servomehanižma, itd.), nov
modelarski motorček OS MAX 20 RC (3,24 ccm
z RC vplinjačem + dušilec, eiise za ta motor,
špiner itd.) in ojačevalnik 100 VV (na 4Q, 5
vhodov). Interesenti naj pišejo na naslov:

Branko Kovačič
Pot na Polšco 75
68270 Krško

Prodam dva rabljena elektromotorja (220 V).
Eden od sesalca za prah za 200 din, drugi manjši
za ventilator za 100 din. (Oba sta brez ohišja.)
Prodam še dva elektrolitska kondenzatorja z več
priključki kapacitete (25, 50, 100, 200 uF) za
100 din.

Ponudbe pošljite na naslov:

Marko Kunštek
Na Zelenici 10
63000 Celje

Tel. (063) 21-217 od 15. do 16. ure razen ob
petkih, sobotah in nedeljah.

Prodam diaprojektor »VELUX 150« za 250 din,
poleg tega prodam še skoraj novo strašilno pi¬
štolo cena 100 din in pa 2 kosa transistorjev
AD 148 20 din kos. Predam tudi računalnik znam¬
ke »Korting«, ima 6 operacij in spomin, cena zanj
je 800 din.

Mišo Pavlič
Kajuhova 12
61230 Domžale
Tel. 72-850

Prodam UKT primopredajnik F2 za 1.000 din.
Primopredajnih deluje na frekvenci 144,4 MHz.
Ni še povsem končan, ker je še treba zmeriti
tuljave z grid-dip metrom, da lahko vstavimo
ustrezne upore 3 kose. Ostalo imam že prispajka-
no na tiskanem vezju. Priložim načrt in navodilo
za izdelavo.

Lahko pa ga tudi zamenjam za ojačevalnik od
40—70 W ali pa za Valkie-Talkie z dometom od
3—6 km.

Maks Skornšek
Rudarska 2 c
63320 Velenje
Tel. 063 850-862

Prodam kvarc kristal 27, 105 za 110 din, 3 trans¬
formatorje po 30 din, 3 medfrekvenčne transfor¬
matorje po 25 din, vrtljivi kondenzator za spre¬
jemnik za 15 din, potenciometer za 20 din, tri-
merje: 10 k, 100 0, 220 0, 2 MO, 50 kO, 100 kO
po 10 din kos, elektrolitski Itond. 50 uF in 25 uF
po 20 din, transistor BO za 40 din in BF 255 za
30 din. Prodam še 2W ojačevalnika za 200 din
in transistorski sprejemnik Sclid State za 250
din. Kupim pa gramofon brez ojačevalca.

Igor Močnik
Vinka Vodopivca 2
65000 Nova Gorica

Ugodno prodam HI-FI RIZ-ov ojačevalec TRAN-
S1WATT 80 moči 2 X 40 W za 3.509 din. Ojačeva¬
lec je nov ter pod garancijo.

Brane Cerar
Stegne 12
61251 Moravče

Poceni prodam 3 rolke, dve domače izdelave in
ene znamke »Joger«.

Tomi Ham
Koseskega 1
61000 Ljubljana
Telefon 264-615

Prodam 4-kanalni light-show in signal-tracer z
usmernikom. Cena po dogovoru.

Izdelujem tudi tiskane ploščice v yseh veliko¬
stih in serijah. Naslov:

Tomislav Murovec
Tumov drevored 23
65220 Tolmin

Prodam avtoradio Videoton z zvočnikom za 800
din in avtocesto Polistif (največja) M 1 : 32 (A3)
za 550 din. Ponudbe pošljite na naslov:

Vito Ušaj
Erjavčeva 3
650p0 Nova Gorica

Kupim zvočnike 8 Q, 2 do 8 VV.

Andrej Trampuž
Celjska 100
63320 Velenje

Kupim rabljen Pony ekspres, cena naj ne prese¬
ga 1.000 din. Prodam Appolo sedež (ital. proizv.)
s tapeciranim visokim naslonjalom za 100 din,
prodam tudi krmilo (tudi Appolo) italijanske
proizvodnje, ki je v kompletu s sedežem, za
100 din.

Janez Vrhovec
Scopollijeva 16 E
61000 Ljubljana-šiška
Telefon 556-256

Prodam letalski mode! (razpetina kril je 1,500 m;
za motor 10 ccm). Cena modela je 1.700 din.
Pišite na naslov ali se oglasite:

Branko Dežman
64202 Naklo 156

Prodam 3-kanalni light show 3 X 1000 W. Cena
950 din.

Miran Hudobivnik
Cesta 13. julija 64
61261 Dobrunje

Prodam 4-kanalni light show. Cena po dogovoru.
Po naročilu jih tudi izdelujem.

Niko Jeraj
Vodice 67
61217 Vodice

Prodam avtocesto Mehanotehnika za 200 din.
Prodam tudi dva električna motorja (notranji 100,
zunanji 100).

Tone Zajc
Scopollijeva 16 F
61000 Ljubljana
Telefon (061) 553-531

Prodam akustično kitaro Bamhi za 500 din, do¬
dam note za nekaj znanih skladb, po želji pa
priložim še material za začetnika. Prodam tudi
dve zvočni skrinji 15/20 W, 8 Q za 800 din ali
po želji posamezne zvočnike, gramofon Tosca 5
z zvočniki za 1.300 din, brez zvočnikov 1.200 din.
Na voljo imam tudi odlične hi-fi zvočnike danske
firme Peerless. To so: 2 visokotonca 25 W,
4 Q vsak, ter dva srednjetonca 25 W, 4 Q vsak.
Cena za vse štiri je 1.800 din. Primerni so za
hi-fi zvočne skrinje od-50 do 100 W sinusa.

Borut Jarc
Vzajemna 10
61000 Ljubljana

Kupim star pokvarjen tranzistorski sprejemnik.
Cena naj ne presega 40 din ali zamenjam za poln
album Kolois mornarice.

Miro Zelko
Tropovci 61
69251 Tišina

Prodam 14 avtomatskih kretnic (6 levih, osem
desnih), 4 zavitke umetne trave, 40 krivih, 23
ravnih in tlekaj kratkih prog, 2 postaji, peron, 16
hišic, 17 tovornih in 4 potniške vagone, 20 dre¬
ves, 2 lokomotivi, 2 transformatorja, 6 lučk za
razsvetljavo ter druge malenkosti. Vse skupaj
po HO sistemu (cena po dogovoru). Prodam tudi
dirkalno stezo z dokupljenimi deli za 300 din in
Mehanotehniko št. 4 za 120 din. Ogled vsak dan
razen torka in četrtka od 16—17 ure.

Aleš Dolenc
Hotimirova 8
61000 Ljubljana

Prodam lokomotivo, 3 vagončke, 8 krivih, 2 ravna
tira, škatlo za baterije in 20 sponkic po N si¬
stemu. Vse je novo. Cena je 260 din. Prodam
še 2 avtomobilčka z rezervnimi deli, 6 ravnih
prog, 10 krivih, 6 podstavkov, 20 ograj, regula¬
tor hitrosti ter 60 sponkic. Naštet material je
izdelek tovarne Mehanotehnika. Cena je 370 din.

Ljubo Prešeren
Tavčarjeva 3
62310 Slov. Bistrica

Prodam stereo gramofon z ojačevalcem 2 x 3 W
in dvema 3 W zvočnima omaricama za 950 din in
usmernik 3 V za žepne kalkulatorje za 150 din.

Tomaž Mihevc
Jurčkova pot 101
61000 Ljubljana

Kupim zračno puško. Cena naj ne presega 150
din.'

Drago Kos
Jelendoi 8
64290 Tržič

Prodam • letalski motorček OS MAX-III 15 RC
2,48 ccm, dizel 2,5 ccm, vezan akrobatski model
z žico, II goriva C12, COX TEE DEE 1,5 ccm in
še razne malenkosti.

Boris Domanjko
Hudovernikova 13..

61000 Ljubljana

Prodam 1 levo in 3 desne nerabljene električne
kretnice po HO sistemu. Cena je 200 din.

Albin Grum
Gornji Rudnik lil/6
61000 Ljubljana

Prodam light show na kombinacije (kopija po
Telefunknu) za disko klube ali podobno za 1.800
din (4X160W). Prodam tudi light show 4-ka-
nalni za 1.200 din (4 x 1500W) in manjšega

4- kanalnega (4 X 660 W) za 1.000 din.

Evgen Horvat
Goriška 14
62000 Maribor

Zelo ugodno prodam 3-kanalni light show. Pri¬
meren za disko klube. Obremenitvena moč je
1 kW/kanal. Ogled možen popoldan vsak dan.

Miran Hudobivnik
Cesta 13. julija 64
61261 Dobrunje

Prodam plastični model Porsche 917 (M = 1 : 12)
z elektromotorjem in krmilnimi ročicami za 150
din, namizni hokej z 12 igralci za 150 din, tran-
sistorje 2 SA141 3 kom, 2 SA142 1 kom, 2
SB 33 2 kom, 2 SB 135 1 kom, 2 SB470 2 kom,

5- 36 2 kom po 10 din in FCS9101 A 4 kom po
8 din, več Zabavnikov po 1 din za kos in še
razne druge malenkosti.

Slavko Roter
Prisoje 2
62381 Prevalje

Prodam material za HO železnico: 12 kretnic (po
20 din), ravne in krive tire (okrog 20 m za 200
din), transformator (izhod 12 V in 14 V za 200
din), signal (60 din), 2 mosta (po 100 din), 1
most (50 din), stebri — podporniki za most (30
din), potniški nadhod za kolodvor (60 din), 7
različnih lokomotiv (od 70 do 200 din), 4 pot¬
niške in 10 tovornih vagonov (od 20 do 50 din).
Vse je dobro ohranjeno in odlično dela.

Prodam tudi kasetofon Grunding C430 stereo,
kromdioksid, z vgrajenim mikrofonom (3.000 din).

Mirko Maher
Krakovska 11
61000 Ljubljana

TIM 9/10 • 77/78 4 75

TIM 9/10 « 77/78 4  76

Prodam napravo za daljinsko vodenje Varioprop
12 S in 4; vvalkie-talkie (par) za 600 din; ja¬
dralno letalo ASK14 z motorjem za 3.500 din;
stereo ojačevalnik, mikrofon, zvočnike, kataloge
in foto lak pozitiv 20 v pršilki za izdelavo ti¬
skanih ploščic za 4 m 2  po 250 din.

Dario Marenič
N. Dragosavljevič 62
55400 Nova Gradiška
Tel. (055) 63-837

Prodam piašilno pištolo, dvojni LP album »In
the beginning The Beatles and Tony Sheridan«
in stezo za električne avtomobilčke po HO si¬
stemu brez avtomobilčkov.

Roman Prašnički
Trdinova 8
68270 Krško

Kupim letalski motorček z žarilno svečko in RC
uplinjačem, prostornine 2,5 do 3,5 ccm. Cena naj
ne bi presegala 500 din. Ponudbe pošljite na
naslov;

Slavko Culjkar
Stična 84

61295 Ivančna gorica
Tel. 783-016

Prodam utečen glow-plug motorček Taifun Bison
3,5 ccm z zračnim in vodnim hlajenjem (po želji)
ter z Perry RC vplinjačem, utečen glow-plug mo¬
torček Veco 3,5 ccm, primeren za avto ali letalo
s Perry RC vplinjačem ter dodatnim zračnim hla¬
jenjem za avto, dizel motorček Webra 3,5 ccm
z vodnim hlajenjem, vztrajnikom in kardanom za
brodarski model ter popolnoma nov motor We-
bra Speed 3,5 ccm z odličnimi zmogljivostmi.
Pri vsakem lahko dodam eliso, svečko, nekaj go¬
riva ter navodilo. Cena za prve tri je do 500 din,
za Webro Speed pa po dogovoru.

igor Prodan
Trg OF 14
61000 Ljubljana
Tel. 312-039

Prodam večjo količino elektro materiala: okrog
50 tipov transistorjev tipov AC, BC, BF, 2N, 2SA,
2SB, integrirana vezja tipov uA, TBA, TAA, kvarc
kristale 3,5, 7, 8, 27 MHz, greatz usmernike, dio¬
de tipov AA, BA, BY, 1N, elektrolite od 10 do
2200 liF,  triace, diace, kondenzatorje, upore,
zvočnike, ferite, MF transformatorje, MF kera¬
mične filtre, potenciometre, razne transformator¬
je itd. Poleg tega prodam tudi razno strokovno
literaturo — revije, časopise, kataloge s področ¬
ja elektrotehnike.

Cene so zelo ugodne. Za odgovor in spisek ma¬
teriala priložite znamko za 2 din.

Moj naslov:

Rado Kantužar
Opekama 4/A
61420 Trbovlje

Prodam različne tire za N sistem. Poleg tega pa
ravne tire (45 mm), križišča, odbijače, krive tire,
tire s priključkom za elektriko in eno malo po¬
stajo za HO sistem za 50 din.

Srečko Pirc
Sp. Idrija 119
65281 Sp. Idrija
Tel. (065) 76-023

Nujno prodam malo rabljeno napravo za daljin¬
sko vodenje znamke MULTIPLEK MINI 2 z dvema
servomotorjema in Ni-Cd akumulatorji ter pol¬
nilcem za 2500 din.

Jože Senegačnik
Notranje Gorice 39
61351 Brezovica

Kupim enosedežen plastičen ali lesen kajak. Po¬
nudbe pošljite na naslov:

Zoran Krošelj
Kristanova 24
68000 Novo mesto

Kupim načrt za walkie-talkie s podrobnim opisom
izdelave.

Robert Makoter
Cven 23
69240 Ljutomer

Kupim naslednja integrirana vezja: MM 5314 1
kos, 4017 1 kos, 4011 2 kosa. Kupim tudi pršilko
fotolaka.

Nikola Mitič
Ljube Nešiča 155/12
19000 Zaječar

Prodam tri vagone, eno križišče, tipkalo, tri upo¬
gljive tire, 17 krivih, 17 ravnih, en tir z odbojnim
elementom in priključni tir, vse po N sistemu
za 200 din. Prodam tudi garnituro tovornega vla¬
ka po N sistemu za 200 din.

Pavel Slamnik
Moste 16
64274 Žirovnica

Prodam radiokasetofon Grunding C 6000 za 5.000
din (1.000 din ceneje od novega). Radio je do¬
bro ohranjen in star 2 leti.

Andrej Borko
Lukovica n. h.

61351 Brezovica

Kupim povečevalnik in ostalo opremo za foto-
temnico.

Robert Sotler
Na tratah 11
68000 Novo mesto

Prodam 10 ravnih in 8 krivih tirov, 3 kretnice,
6 tovornih vagonov ter dizel lokomotivo za
500 din.

Peter Kecelj
Depala vas 14
61230 Domžale

Prodam zelo malo rabljeno RC napravo za daljin¬
sko vodenje MULTl PLEX-MINI 2 (2-kanalni od¬
dajnik, sprejemnik, akumulatorje in polnilec ter
2 servomotorja), komplet male železnice siste¬
ma HO in stereo gramofon TRAVIATA z zvoč¬
niki in ojačevalcem 2 x 3,5 W. Kupim pa Graup-
nerjev letalski model TERRY in AMATEUR.

Mitja Praznik
Goce Delčeva 29
61000 Ljubljana
Tel.: 44 203

Prodam naslednji elektro material: rele 530 Q,
6 V za 70 din, transistorje BFJ 46 za 30 din, BFJ
47 za 30 din, BC 109c za 15 din, BC 109c za
15 din in diodo BA100 za 10 din. Kupim pa
dva kondenzatorja 30 pF (trimer) in 2 zvočnika
8 Q, 2,5 W.

Miloš Ferlan
Groharjevo naselje 46
64220 Škofja Loka

Prodam most, ravne, krive, odbojne, odklopne
tire. Prodam tudi dve lokomotivi, 17 vagonov,
komplet tovornih vagonov. Vse je novo in po
N sistemu. Vse cenim približno na 65 % prvot¬
ne cene. Prvi kupec dobi zastonj lokomotivo brez
motorčka in katalog, če kupi nad 200 din. Pro¬
dam tudi dva izvenkrmna motorčka NEPTUN SU¬
PER po 100 din in avtocesto (3 avtomobili, osni-
ca) za 280 din. Informacije popoldan po telefo¬
nu (061) 553-422.

Janez Trontelj

Ul. Bratov Škofov 17

61000 Ljubljana

Prodam lokomotivo T-152; 040 DE.I sistema DO.
Lokomotiva je v voznem stanju. Prodam jo za
100 din. Ima 4 pare koles. Oglasite se na naslov:

Matjaž Mirt
Vel. Podlog 14
68273 Leskovec/Krško

Prodam material za gradnjo male železnice po
HO sistemu: tri lokomotive, šest potniških va¬
gonov, tri tovorne vagone, 52 krivih tračnic, 23
ravnih tračnic, dve ročni kretnici, štiri električne
kretnice ter hišico po HO sistemu. Vse skupaj
za 750 din. Prodam tudi po kosih. Poleg tega še
dva zvočnika 3 W/8 Ohm — popolnoma nova za
90 din, integrirano vezje TBA-800 za 60 din ter
načrt za izgradnjo 5 W ojačevalnika z omenjenim
vezjem.

Renato Čibej
1. maja 20
65280 Idrija
Tel. (065) 71-509

Prodam svetlomer Leningrad 4, računalnik PRI-
VILEG 78, knjige Kako deluje, mali žepni tran-
sistorski sprejemnik, grelec in pumpico za ak¬
varij, razne leče, prizme, objektiv za povečeval-
nik (1:45 (f = 10cm), okularje za mikroskop
7,10 in 15 x povečava, enokanalni light-shovv,
razne diode, transistorje, upotre, kondenzatorje.
Za odgovor priložite znamko.

Kupim Ieščilnik za fotografijo, dozo za razvija¬
nje filmov 24 X 36 mm, napravo za uravnavo
ostrine slike pri povečevalniku, akumulator, ba¬
terije 1,5 V majhne, fotoupor LDR 3 ali podoben,
rele V23154-DO 412 — B 110 Siemens di PR 15,
PR 16 maksimum napetosti 15 V, diode BA 103
di 1 N 914, dve LED diodi zener diod BZ 12 in
grecov spoj (4 X BY 235) BY 235, transistorje
BC 109, BC 107, 2 N 1711, potenciometre logarit-
mični 500 Kfi 4 kose in mikrofonske vtičnice.
Kupim tudi zvočnike 5 W 4 Q 2 kosa in oklep¬
ljeni kabel (nekaj metrov). Stvari tudi zame¬
njam.

Franci Korošec

Markovci 4/a

62281 Markovci pri Ptuju

Prodam RC motor HB 20; 0,5 PS; 18.000 r.p.m. s
čolnom in zračno eliso, RC avto z motorjem ST
X 21 3,5 ccm, 0,78 PS 28.000 r.p.m., več sestavnih
delov za RC avto (zobniki, sklopka, nosilci osi),
kompletno opremo za tekmovanje čolnov F 3 E
500: motor 12 V 250 W, akumulatorji NiCd 12 V
1,2 Ah; priložim čoln za to kategorijo skupaj z
eliso, osjo in kardanom, maketo RC jahte dolžina
100 cm, RC napravo Simprop contest; 4 servo-
motorje z univerzalnim polnilcem (vse je še v
garanciji). Informacije po tel. (061)21-201 ali na
naslov:

Prodam vtečen 1,5 ccm dizelski letalski motor¬
ček z nezlomljivo eliso in rezervoarjem, cena
je 400 din; novo nevtečeno 3,40 ccm Webra z
RC vplinjačem za 1.000 din; malo rabljen spaj¬
kalnik 160 W — cena 300 din; spajkalnik z okva¬
ro moči 60 W za 50 din; ročko za vezane modele
cena 150 din; še nedokončano RC napravo TIM
VI. za 400 din, manjkajo 3 elementi v oddajniku
in sprejemniku; elektromotorčke od 3—9 V; nov
Iskrin rele 15 za 70 din; enokanalni light-shovv
za 400 din; stabiliziran usmernik z regulacijo na¬
petosti, integrirano vezje (SN 7400) in transistor
(BFJ 17) 1 kos 50 din; el. motor 220 V, 50 Hz,
34 W za 200 din; močnejšo zračno puško za 409
din (tip Pionir); pony ekspres (cena po dogo¬
voru) .

Janez Videmšek
Loka pri Mengšu,
Stoparjeva 13
61234 Mengeš

Dejan Bračko
Beethovnova 9
61000 Ljubljana

TIM 9/10 e 77/78 4 77

TIM 9/10 • 77/78 4  78

zanke in uganke

Pavle Gregorc

ŠTEVILČNICA

Ugani besede, ki jih zahtevajo sp.odnji opisi in
vpiši njihove črke k številom. Vsako število po¬
meni eno črko. Nato s pomočjo števil prenesi
vse črke v polja lika, kjer boš prebral neko
misel.

11 21 5 40 35 12 8 16 2 32 — priprava za mer¬
jenje razdalj

20 28 9 24 3 29 19 22 25 — neznanje, puhlo¬
glavost

31 17 7 37 1 27 43 38 — oseba, ki pomaga pri
kakem opravilu,' asistent
15 36 30 44 4 13 — italijansko moško ime
(Amadeus)

26 18 42 39 23 33 — del delovne organizacije,
v katerem so združeni poslovodni organi
14 45 34 6 — najdaljša jugoslovanska reka
10 41 — pripovedna pesnitev

POSETNICA
ROGER M. PAR

Roqer je zaposlen v računalniškem centru.

Kaj je?

PREMEŠANE ČRKE V STAVKU

Moj mlajši brat KARLO se v prostem času za¬
bava z vožnjo na nekakšni kratki smučki na ko-'
lesih. Kako se imenuje to »vozilo«?

SKAKAČ

Začni v polju s črko D in skači kot skakač pri
šahu. Na vsako polje skoči le'enkrat. Zaporedo¬
ma odbirane črke na poljih, preko katerih gre
pot skakača, sestavljajo slovenski pregovor.

MISELNE ZVEZE

ENAČBA

ASTRONAVT

DIOPTRIJA

BRiGGS

VITEZ

BATISKAF

FAKULTETA

ELEKTROMAGNET

ELEKTRIKA

Vsaki gornji besedi pripiši po eno od spodnjih
besed, ki je z njo v miselni zvezi. Primer: KRI¬
ŽIŠČE — SEMAFOR. Spodnje besede so ure¬
jene po abecednem redu.

AMPER — ENAČAJ — INŽENIR — GLOBINA —
JAREM — KOZMOS — LOGARITEM — OČALA
— OKLEP.

Če si našel prave pare, dajo navpično brane
začetnice besed na desni ime vede, ki razi¬
skuje, kako žive živa bitja in njihov odnos do
okolja.

SKRIT PREGOVOR

ČELO — VEKA — BREZA — NIZ — KOBRA —
ZOB — VEJE — KASKO — ROGLA — SEDALO
— BREG — ZEL — DESKA
V vsaki gornji besedi prečrtajte po eno črko,
ostale pa berite po vrsti in prebrali boste nem¬
ški pregovor.

OSEBNOSTI

Opis pod posamezno številko ustreza le eni od
navedenih dveh znamenitih oseb iz znanosti ali
tehnike. Ugotovite, katera oseba je prava in ob¬
krožite njeno začetnico!

1.  Norveški polarni raziskovalec, ki je leta 1911
kot prvi dosegel Južni zemeljski tečaj, leta
1926 pa je preletel Severni tečaj (Roald)

— Nansen
'— Amundsen

2.  Nemški fizik, ki je leta 1895 odkril posebno
vrsto elektromagnetnega sevanja (žarki so
kasneje dobili ime po njem), dobitnik Nobe¬
love nagrade za fiziko leta 1909 (VVilhelm
Conrad)

— Rontgen

— Watt '

3. Severnoameriški izumitelj, leta 1837 je odkril
električni telegrafski aparat in sestavil po¬
sebno abecedo iz točk in črtic za oddajanje
po tem aparatu (Samuel, 1791—1872)

— Braille
— Morse

4. Angleški raziskovalec Afrike, ki je odkril
Edvardovo jezero in raziskoval Kongo, znan je
tudi po tem, da je leta 1871 našel izgublje¬
nega raziskovalca Livingstona (Henry Morton)
— Kolumb '

— Stanley

5. Slavni jugoslovanski izumitelj na področju
elektrotehnike, ki se je rodil v Smiljanu pri
Gospicu, kasneje pa deloval in umrl v ZDA
— Tesla

— Edison

6. Začetnik jugoslovanskega letalstva, po rodu
Slovenec — leta 1910 je v Zagrebu skupaj
z Mihailom Merčepom izdelal letalo in z njim
večkrat uspešno poletel nad mestom, leta
1911 pa se je z istim letalom smrtno pone¬
srečil v Beogradu, star komaj 24 |et (Edvard)
— Rusjan

— Čajevec

7. Nemški inženir, izumitelj po njem imenova¬
nega motorja z notranjim zgorevanjem (leta/
1876) (Nikolaus, 1832—1891)

— Siemens
— Otto

8. Švedski kemik, iznajditelj dinamita in strelne
želatine, ustanovitelj po njem imenovanega
sklada, iz katerega se vsako leto podeljujejo
nagrade za najboljše dosežke na področju
fizike, kemije, medicine, književnosti, priza¬
devanja za mir in ekonomije (Alfred, 1833 do
1896)

— Pulitzer
— Nobel

9.  Sovjetski vesoljec, prvi človek, ki je obkrožil
Zemljo, bilo je to 12. aprila 1961 (Jurij)

— Gagarin
— Lindbergh

Navpično brane obkrožene začetnice, osebnosti
dajo — ob pravilni rešitvi — priimek prvega člo¬
veka, ki je stopil na Luno; bil je to član posadke
ameriške vesoljske ladje Apo!lo-11 (poleg Aldri¬
na in Collinsa), to pa se je zgodilo 21. julija
1969 (Neil).

STEVARDESE IN LETALA

Osem risbic prikazuje letala in stevardese. Od¬
govorite na naslednja tri vprašanja:

I. Na katerih dveh risbicah sta letali enaki, ste¬
vardesi pa različni?

II. Na katerih dveh risbicah sta stevardesi enaki,
letali pa različni?

III.  Na katerih dveh sličicah sta enaki stevardesi
in letali?

PRAVOKOTNIK

Prerišite si vseh osem likov, ki jih prikazuje
slika, in poskušajte iz njih. sestaviti pravokotnik.
Bo šlo? Naloga zahteva malo več kombiniranja
in poskušanja!

TIM 9/10 • 77/78 4  80

TRIKOTNIKI

Koliko mislite, da je na sliki trikotnikov? V po¬
moč vam povemo, da jih je manj kot 70 in več
kot 50! Določite njihovo točno število!

NOVE ZADNJE ČRKE

Pod posamezno številko velja prvi opis za bese¬
do od začetka lika do debelejše navpičnice, drugi
opis pa za besedo skozi ves lik, torej z dodano
črko na zadnjem polju. Primer: SIRIJ + A =
SIRIJA.

1. natriju podoben kemični element, najlažja ko¬
vina (Li) — mesto v savski dolini v osrednji
Sloveniji s tekstilno in lesno industrijo, 2. sta¬
rogrško mesto na južnem pobočju Parnasa, zna¬
no preročišče — pripadnik morskih sesalcev, ki
žive v jatah, spadajo pa k družini zobatih kitov,

3. sodobni slovenski gledališki režiser (Mile) —
zelo trd mineral, po trdoti takoj za diamantom,

4. mejna reka med Slovenijo in Hrvatsko — slo¬
venski gledališki in filmski igralec (Bert), 5.
mera za zlato in drago kamenje — japonski bo¬
rilni šport z golimi rokami, 6. makedonski pesnik,
ki je padel med NOB (Kočo) — francoski pisec
tragedij (Jean, 1639—1699).

ŠALJIVA KEMIJA

DUŠIK + BOR = ?

OGLJIK + URAN = ?

Kaj dobimo, če zmešamo dušik in bor ter ogljik
in uran. Ne znate odgovoriti? Naj vam pomagam
— niobij in baker. Malo pomislite, da gre za
Šaljivo kemijo, in spoznali boste, da je res!

PREMEŠANE ČRKE

I.: NE, R. ŽE NI LEKTOR!, ...

... saj je končal eno tehniških visokih šol. Kaj
pa je?

PREMEŠANE ČRKE

TLIVKA SE . . .

... imenuje elektronka, v kateri tli plin. V ugan¬
ki pa se skriva nekaj, kjer je tudi potrebna žar¬
nica, vendar ne tlivka. Kaj je to?

REŠITVE UGANK IZ 8. ŠTEVILKE

SLIKOVNA KRIŽANKA »DELJENJE«. Vodoravno:
divizor, dramatika, KK, EE, Esad, snov, lak, IL,
stalo, ilo, cima, vic, Tilka, Al, Čl, Ezop, kolone,
les, KA, brin, JM, sokot, akt, dividend, inč, Rtanj,
deijenec, OA, oda, kitarist, KN, vi, oko, tiča, ole,
Ora, oniks, etanol, ranar, natega.

POVEZANI PALINDROMNI MAGIČNI KVADRATI.
Prvi kvadrat: 1. Ane — ena, 2. Nil — Lin, 3. Elo

— ose. Drugi kvadrat: 1. les — sel, 2. eta —
Ate, 3. Sap — pas. Tretji kvadrat: 1. trs — srt,
2. ral — lar, 3. sla — Als. Četrti kvadrat: 1. Ika

— aki, 2. kol — lok, 3. alt — tla. Srednji kvadrat:
1. Ots — sto, 2. tik — kit, 3. ski — iks.

SODI: Prvi kupec je vzel soda s 15 in 18 litri
vina, drugi pa 16, 9 in 31 litrov vina, ostal je
sod z 20 litri vina. Prvi kupec je kupil 33 litrov
vina, drugi pa še enkrat več, to je 66 litrov.

REBUS: fantastika — fanta S (sta) tik (črke) A.

POENOSTAVLJENI LOGOGRIFI: deSnica, draž¬
ba, koPiranie, stOrija, poRočnik, poTica. Končna
rešitev: SUPORT.

LOGOGRIF V STAVKU: koreta — korveta.

1ZPOLNJEVANKA: 1. bilten, 2. roiak, 3. amulet,
4. Urška, 5. Ninive. Končni rešitvi: Braun, llju-
šin.

POSETNICA: N. T. Tarasov — astronavt.

KVIZ »LEVA — DESNA«: 1. na levem, 2. na
desni, 3. na levo, 4. z levo, 5. z levo, 6. na
desno.

REBUS: koledar — kol E, dar.

Navpično brane črke v zadnjem stolpcu dajo
priimek švedskega inženirja in polarnega razisko¬
valca, ki je leta 1897 skonstruiral balon in se z
njim odpravil proti Severnemu tečaju, vendar je
na poti izginil. Tri leta kasneje so našli njegovo
truplo, opremo in dnevnik (Salomon Augus
1854—1897). /

TIMOVI NAGRAJENCI

1. Denis Stroligo, Hrvatini 185, 66280 Ankaran
ez Kalan, Cesta talcev 8, 64220 Škofja Loka
Lavrenčič, Čobečeva 33, 62311 Hoče

nagradna križanka



MODEL „A”

V<D


HD

HD

r®

r® r®


J  —

i

-L

J. -

V

Model »A« je izdelan v tekmovalne na¬
mene, predvsem je primeren za katego¬
riji MČ 1 in MČ 2. Kot pogon je mišljen
notranji elektro motor. Celotna teža mo¬
dela pa naj ne bi presegala 1200 g. Izde¬
lava je sila preprosta, zato je model pri¬
meren tudi za začetnike. Sama maketa
pa je izdelana iz topolove vezane plo¬
šče ter balse. Model je zasnovan tako,
da lahko vsak modelar prilagodi nad¬
gradnjo svojim sposobnostim in željam,
možna je izdelava raznih maket, na pri¬
mer maketa akva hotela.

KOSOVNICA

Št.

Kosov

Vrsta materiala

Mere

1

2

3

4

5

6

7

8
9

10

11

12

13

14

1

1

2

2

1

2

1

1

10

1

1

1

1

1

balsa

vezana plošča (3 ali 4 mm)
vezana plošča
vezana plošča
vezana plošča
vezana plošča
vezana plošča
vezana plošča
vezana plošča ali balsa
vezana plošča ali balsa
vezana plošča ali balsa
vezana plošča ali balsa
celuloidna kabina
vezana plošča

475 X
135X
480 X
480 X
180 X
230 X
95 X
95 X
35 X
135 X
135 X
135 X

/X

180 X

135X3 mm
30X4 mm
40X4 mm
25X4 mm
145X4 mm
40X4 mm
10X4 mm
60X4 mm
25X4 mm
35X4 mm
25X4 mm'
10X4 mm
/ X/ mm
95X4 mm

1554

255

1305




140 45 70

1785