

¥

V

V

w

v

w

v

w

v

%.*

¥

!■ V

¥

¥

¥j

¥

¥

¥

4*

¥

¥


Kralj Matjaž.

Zgodovinska povest.

-*;|r Ponatis iz „Slov. Naroda".

r^{

V Ljubljani, 1904.

Natisnila in založila „ Narodna
tiskarna".

IH r  ' ^


t v

*

r


Kralj JVIatjaž.

Zgodovinska povest.

Ponatis iz „Slov. Naroda' 1 .

V Ljubljani, 1904.

Natisnila in založila »Narodna tiskarna".

03>00'f2rf?Jo3

I.

Pred starodavnim kartuzijanskim
samostanom v Bistri pri Vrhniki je bila
spomladi leta 1570. zbrana velika mno¬
žica kmetskega ljudstva, ki je v silni
razburjenosti prav nespoštljivo kričala,
dvigala pesti proti samostanskim oknom
in celo z grdimi besedami in kletvinami
sramotila častitljive božje služabnike,
ki so prebivali v tem mogočnem po¬
slopju. Množica je bila do skrajnosti
razljučena in gotovo bi bila s silo vlo¬
mila vrata in vdrla v samostan, da
niso izza zida molele nabite puške sa¬
mostanskih stražarjev.

Toda tudi v samostanu samem je
vladala velika razburjenost. Vsi menihi
so bili zbrani v krasni samostanski
dvorani. Ponižno so stali ob strani, s

i

2

sklenjenimi rokami in povešenimi gla¬
vami, in vdano poslušali prijorja Aha
cija, ki je, peneč se jeze, z dolgimi
koraki hodil po dvorani sem in tja in
srdito rohnel nad zbranimi menihi.

— Prav tega nam je bilo še treba
v teh težkih časih, ko vstaja ves svet
proti Bogu in njegovi sveti cerkvi, je
grmel prijor Ahacij. Luteranstvo se širi
od gradu do gradu, od mesta do mesta,
od vasi do vasi. Kmetje se puntajo
proti posvetni in cerkveni gosposki.
Sveta naša vera je v nevarnosti. In v
takih časih, ko moramo paziti na ugled
in na veljavo našega samostana bolj
kot kdaj poprej, v takih časih se lote¬
vate tujih žensk! Kaj ni še vedno do¬
volj takih, ki se Vam rade vdajajo? Ali
sem vam kdaj branil, da uživate živ¬
ljenje kakor veste in znate? Vsega
imate dovelj, tudi veselja in uživanja;
vse vam dovoljujem, samo da ostanete
na moji strani in pomagate obvarovati
samostan. Gorenjska in Dolenjska ste že
obe luteranski, na Vipavskem se širi
nova vera — naj pade Bistra in izgub¬
ljena ho tudi Notranjska. Naš samostan
je tisti jez, ki brani luteranstvu, da ne

3

more prodreti na Notranjsko, moja je
zasluga, da je Notranjska še katoliška.
Kolikrat sem vam rekel: delajte kar
hočete, samo ne storite ničesar, kar bi
kmetsko ljudstvo spravilo pokonci in
dalo našim sovražnikom novo orožje
proti nam. Sedaj pa to! O — sram vas
bodi!

Zbrani menihi so dobro uvidevali,
da je prijor Ahacij govoril resnico, zato
ni nihče zinil besede. Vdano so čakali,
kaj da prijor ukrene, zakaj da jih reši
tudi iz te nevarnosti, o tem niso
dvomili.

— Stvar se mora na vsak način
kako potlačiti in sicer tako, da se
ljudstvo pomiri, je po daljšem molku
zopet povzel prijor in obrnivši se k
enemu izmed menihov dostavil: Pojdite
doli, pater Avguštin, in pozovite glavno
pričo, naj pride z dvema spremljeval¬
cema v samostan.

Čez nekaj časa je utihnilo kričanje
pred samostanom in kmalu potem so
vstopili v dvorano trije kmetski možje.
Starejša sta ponižno obstala pri vratih
in se mogočnemu prijorju globoko pri¬
klonila, najmlajši pa je pogumno šel

l*

4

naprej do sredi dvorane in z bistrimi
pogledi ponosno zrl prijorju v oči.
Molče sta se moža nekaj časa motrila,
kakor dva sovražnika pred odločilnim
spopadom.

Prijor je dostojanstveno sedel na
svoj bogato izrezljani sedež pod velikim
križem, ki je visel na gorenji steni.
Navidezno je bil popolnoma miren a
nervoznost, s katero so se koščeni prsti
igrali s križcem na debeli zlati verižici,
viseči okrog njegovega vratu, je izda¬
jala njegovo razburjenost.

— Vem, da niste naš prijatelj,
Anton Magajna, je končno ogovoril
prijor Ahacij z zamolklim glasom mla¬
dega kmeta, ki je tako široko stal
sredi dvorane. Vem tudi, da kljubujete
cesarjevim, nadvojvodovim in cerkvenim
zapovedim; skrivaj razširjate krivo
vero . . .

— Ne, milostivi gospod, je prijorju
segel v besedo Anton Magajna. Jaz ne
razširjam krive vere. Pač pa čitam
ljudem sv. pismo, ki obsega božjo res¬
nico, in mislim, da je to koristno delo.

— Lahko bi Vas zavrnil, je dejal
prijor, ali danes ni časa za teološke

disputacije. Vzlic temu, da oznanjate
krivo vero, vas imam vendar za pošte¬
nega moža in upam, da mi poveste
resnico in nič kot resnico. Torej — kaj
se je zgodilo?

Anton Magajna se je nekoliko vz¬
ravnal, kakor bi se bil šele zdaj prav
odločil, kaj pove, in potem s trdim
glasom začel pripovedovati:

— Prihajaje iz Rakitne, sem šel
po bližnjici skozi gozd, ko slišim iz da¬
ljave obupno kričanje. Krenil sem hitro
na tisto stran. Kmalu sem spoznal, da
kriči ženski glas, kmalu sem tudi raz¬
ločeval posamezne besede, a naenkrat je
bilo vse tiho. Požuril sem svoje korake
in prišel na mesto ravno v trenutku,
ko je v senci izginila meniška halja.
Na tleh je ležala ženska, mlada, zala
ženska, očividno ciganka. Skočil sem k
nji in videl, da je brez zavesti, potem
pa sem planil za bežečim menihom.
Kakor pes za zajcem sem tekel za
njim čez drn in strn in se mu končno
res približal. Stoj! — sem zakričal. Me¬
nih pa se ni ustavil, nego je skočil še
nekaj korakov daleč, potem pa se na-
gloma obrnil in vstrelil name iz samo-

6

kresa. Zadel me je v nogo, tako da
mu nisem mogel več dovolj naglo sle¬
diti. Vsled tega je ubežal. Strel se je
čul na cesto, in na moje klicanje na
pomoč so prihiteli ljudje z različnih
strani, tisti ljudje, ki sedaj stoje pred
samostanom in zahtevajo pravice. Po¬
magali so mi, da sem obvezal svojo
rano, potem pa smo šli iskat ciganko.
Ta je bila prišla zopet k zavesti. Po¬
vedala nam je, da je v gozdu čakala
svojih ljudi, ko se ji je približal neznan
menih in jo začel nadlegovati. Branila
se mu je, a menih je naenkrat vrgel
puško na stran, zgrabil dekleta in mu
storil silo. Ciganka se je branila in
kričala, a menih je bil močnejši; po¬
grabil jo je za goltanec in ga tako
tiščal, da je dekle naposled omedlelo.

Anton Magajna je umolknil. Nekaj
trenotkov je vladala v dvorani tihota.
Potem je rekel prijor Abacij:

— Saj je mogoče, da je kak raz¬
bojnik oblekel meniško haljo, da bi bil
varnejši, in da bi sum zvračal na kar¬
tuzijance. Kje je ciganka?

— Odšla je s svojimi ljudmi in
mi jim nismo branili. Cigaui vedo, kaka

7

nevarnost jim preti, čeprav se je njim
zgodila krivica, in zato so bežali. Ali
naj ciganka nastopi kot tožiteljica proti
veleuglednemu menihu? Da pa cigani ne
pozabijo na maščevanje za to strašno
hudodelstvo, na to se lahko zanesete.

Prijor se je smehljal. Ko je čul,
da je ciganka pobegnila, daje izginila
glavna in edina priča, se mu je od¬
valil kamen od srca.

— A kdo naj potem dokaže, da
napadalec, ki je storil tisto grdo hu¬
dodelstvo, ni navaden tolovaj, nego
res menih kartuzijanskega reda, je z
rahlo ironijo vprašal prijor Ahacij in
se naslonil na svoj sedež, kakor mož,
ki je srečno dognal težko zadevo in si
privošči nekaj počitka.

Hipoma pa je planil spet pokonci,
ko je Anton Magajna slovesno odgovoril:

— Jaz, milostivi gospod prijor,
jaz vam pokažem tolovaja. Ko je name
vstrelil, sem ga natančno videl in ga
natančno spoznal.

— In kdo je? Prijor je bil ves
prepaden in je komaj spravil te besede
čez ustne.

8

Anton Maganjna se je molče obrnil
na tisto stran, kjer so stali menihi. Po¬
časi je šel njegov plamteči pogled od
obraza do obraza. Naenkrat se je po¬
gled ustavil. Anton Magajna je s krep¬
kimi koraki stopil bliže in pokazavši
s prstom na visokega meniha, z odločnim
glasom zaklical:

— Tu je — pater Celestin je to¬
lovaj.

Kakor ranjen tiger je planil pater
Celestin proti Antonu Magajni in ko bi
se ta ne bil umaknil nekaj korakov, bi
ga bil menih velikan še podrl na tla.
Prijor Ahacij je bil ves prestrašen sko¬
čil s svojega stola in se pognal med
moža, ki sta si stala nasproti, kakor
bi se hotela vsak trenotek spoprijeti.

— Lažeš, lažeš, je z orjaškim
glasom kričal pater Celestin in obrnivši
se k prijorju in k menihom je težko
hropeč in vzdignivši prste desne roke
dostavil: Prisegam pri Bogu, da ta kri¬
voverec laže!

— In jaz prisegam, da sem go¬
voril resnico, je isto tako odločno za¬
klical Anton Magajna. V prvem trenotku
je bil presenečen, da se upa menih

9

svoje dejanje tajiti ali presenečenje ga
je kmalu minilo in zdaj je stal zopet
ponosno in samozavestno sredi dvorane.
Roke je uprl v bok in se skoro izziva¬
joče oziral po menihih ki so se kričaje
gnetli okrog njega, mu grozili s pestmi
in ga obsipali s psovkami.

— Mir in vsi na stran — je za¬
klical prijor in njega zapoved je imela
toliko uspeha, da so menihi zopet sto
pili nekoliko v ozadje. Ali utihnili niso
in zdaj tudi ni bilo več sledu njihovi
prejšnji prijaznosti. Ko bi bil prijor
mignil le z očmi, zagnali bi se bili na
Magajno in ga pobili.

Toda prijor niti mislil ni na tako
nasilstvo, tem manj, ker je pred samo¬
stanom zbrana množica postala zopet
nemirna. Že so bili ljudje v skrbeh za
Magajno in njegova spremljevalca in
so vsled tega začeli glasneje kričati in
razbijati ob samostanska vrata. Notri v
veliko dvorano se je slišalo to kričanje
in razbijanje ob vrata, kakor tudi grož¬
nje stražarjev, da ustrele, če se ljudje
ne umaknejo čez cesto. Prijor je z
okna videl, kako močna je bila samo¬
stan oblegajoča množica, videl je pa

10

tudi, da se je množici pridružila dama, ki
je bila prijezdila po cesti z Vrhnike in
zdaj grozeče dvigala svoj bič proti
samostanu.

— Gospa Regina, je siknil prijor,
ko je zagledal jahalko.

A zdaj ni bilo časa gledati mno¬
žico. S temnim obrazom se je obrnil
prijor k Magajni in k patru Celestinu.
Videlo se mu je na licu, da je celo v
teh burnih trenotkih ohranil svojo preu¬
darnost in da je vedel, kako si pomaga
iz te velike stiske.

— Mir 1 Stopite vsi na stran, je
zapovedal prijor s tako rezkim glasom,
da so ga takoj vsi slušali. Potem je
stopil sredi dvorane. Njegova razburje¬
nost se je bila polegla že tako, da je
imel samega sebe popolnoma v oblasti
in je vedel da ne izreče nobene na
pačne besede.

— Slišali ste vsi, česa je Anton
Magajna, svobodni kmet na Verdu, ob¬
dolžil patra Celestina, in slišali ste
tudi, kako odločno in ogorčeno odbija
pater Celestin to obdolžitev. Glavne
priče, ki bi edina mogla povedati res¬
nico, pa ni tu. Trditev stoji torej proti

11

trditvi. Vem, da je Anton Magajna po¬
šten mož, in da namenoma ne dela
patru Celestinu krivice, ravno tako vem,
da je pater Celestin vnet in odkritosr¬
čen služabnik božji in nezmožen, da bi
govoril neresnico.

Na ustne Antona Magajne je legel
lahen usmev, ko je slišal to pohvalo
patra Celestina, ali rekel ni ničesar.

— Zagotavljam Vas, da se stvar
natančno preišče in jamčim vam, da
ne neham prej, dokler se ne dožene
resnica. Pater Celestin spada pred cer¬
kveno sodišče in če je kriv, bo kazno¬
van z najstrožjo kaznijo. Anton Magajna
spada pred posvetno sodišče a tudi za
njega jamčim, da ga zadene Dajstrožja
kazen, če je patru Celestinu storil kri¬
vico. Na vsak način pa se moramo
držati pravne poti in jaz sam poskrbim,
da se ta dogodek naznani posvetnemu
in cerkvenemu sodišču.

Vsi so poslušali prijorja z napeto
pozornostjo. Anton Magajna pa je imel
občutek, da so vse prijorjeve besede le
zvijača, ki naj patra Celestina reši,
obdolžitelja samega pa spravi v nesrečo.
To spoznanje, ki je žalilo njegov pravni

12

čut, mu je začelo razgrevati kri, a pre¬
magoval se je iznova in ni prijorju
segel v besedo, dasi je zdaj slutil, da
mu je prijor takorekoč izvil orožje iz
rok.

— Ali, uvaževati je še nekaj, je
nadaljeval prijor. Pred samostanom stoji
velika množica, ki misli, da je pater
Celestin kriv. Z 01 ožjem bi bilo sicer
te ljudi lahko razgnati, ali jaz nečem
seči po tem sredstvu. Mi nismo poslani,
prelivat kri, nego oznanjevat besedo
božjo. Ljudstvo je zapeljano in našču¬
vano. Da, Anton Magajna, zapeljano
in naščuvano je ljudstvo, in neče čakati
sodbe poklicane cerkvene in posvetne
gosposke, nego hoče takoj kazen. To
pa bi bila vnebovpijoča krivica. Dokler
ni krivde, ne more biti sodbe. In zato
vprašam Vas, Anton Magajna: Kako
mislite pomiriti to nahujskano ljudstvo?

— To ni moja stvar, je jezno od¬
govoril Anton Magajna, ki je čutil, da
je prijor vso zadevo zasukal tako, da
iz nje ne bo ničesar in da pater Ce¬
lestin uteče kazni. Vi ste me klicali,
naj Vam povem, kaj se je zgodilo, in
to sem storil. Drugo me nič ne briga,

13

tem manj, ker mene nočete priznati za
pričo.

Opat se pa s temi besedami ni
zadovoljil. Vedel je, da s svojimi še¬
stimi stražarji ni kos veliki množici,
zbrani pred samostanskimi vratmi. Ce
ljudstva na kak poseben način ne po¬
miri, da se izlepa razide, pride do
boja. Množica zavzame samostan in
pobije ne le patra Celestina, nego lahko
še več drugih menihov.

— Dovolite, milostni gospod prijor,
je zopet povzel Anton Magajna, da s
svojima spremljevalcema odidem. Tu
smo, kakor vidim, že opravili in sicer
slabo opravili, kakor vedno, kadar
kmet toži duhovnika.

Prijorju je bilo jasno, da Magajne
za nobeno ceno ne sme pustiti iz sa¬
mostana, dokler ni ljudstva pomiril,
sicer je vse izgubljeno.

— Anton Magajna, kako mi mo¬
rete očitati tako pristranost. Bog mi je
priča, da ne iščem drugega, nego res¬
nico. Zato potrpite še malo. Če je pater
Celestin kriv, ga poženem na mestu iz
samostana, naj potem ljudstvo stori ž
njim kar hoče.

14

— Če meni ne verjamete, se mu
krivda ne more dokazati, ker Ciganka
je že kdovekje, je hladno odgovoril
Magajna. Sploh je pa krivda patra
Celestina že dognana.

— Ne, Anton Magajna, je dejal
prijor. Krivda še ni dokazana ali čez
nekaj časa bomo vsi vedeli, pri čem da
smo. In obrnivši se k menihom, je prijor
velel: Pojdite vsi z manoj na dvorišče,
pater Avguštin pa naj prinese Najsvetejše.

Na samostanskem dvorišču je po¬
stavil pater Avguštin na malo mizo
Najsvetejše in prižgal dve sveči, potem
pa je prijor ukazal stražarjem, naj od-
pro vrata a naj se postavijo pred vrata
ter takoj ustrele, če bi kdo poskusil
stopiti na dvorišče.

Stražarji so to čez zid naznanili
ljudstvu in potem odprli vrata. Menihe
je preletel mraz, ko so videli množico,
oboroženo s palicami, s poleni in tudi
s sekirami. Bilo je več sto ljudi iz vse
okolice, med njimi pa se je nemirno
gibal isker sivec, na katerem je sedela
gospa Regina Završanova, soproga „vrh-
niškega Pilata 11 , kakor so imenovali
trškega sodnika.

15

Med vsemi menihi, kar jih je bilo
v Bistri, ni kmetsko ljudstvo nobenega
tako sovražilo, kakor samostanskega
gospodarja patra Celestina. Bil je to
ošaben plemenitaš nemške narodnosti,
ki je kruto in neizprosno zatiral samo¬
stanu podložne kmete, jim nalagal vedno
novih bremen in jih za vsako malenkost
dal neusmiljeno pretepati.

Čim so se samostansKa vrata od¬
prla in je množica zagledala patra Ce¬
lestina, je zagnala tak krik in pritisnila
s tako silo proti dvorišču, da so stra¬
žarji kar odleteli na stran. Vriše raz¬
jarjenega ljudstva je bil strahoten in
menihi so se plaho umikali, videvši
vzdignjene pesti, oborožene z različnimi
orožji. Že so kmetje dvema stražarjema
izvili puške iz rok, druge pa držali
tako, da se niso mogli premakniti.
Eden sam je mogel dvigniti puško, a
predno je ustrelil, ga je zadel po roki
tak udarec z bičem, da je puška odle¬
tela na tla. Gospa Regina je bila za¬
pazila stražarja in ga udarila z bičem
ter s tem preprečila večjo nesrečo.

V tem hipu je že zaoril mogočen
glas, ki je prevpil celo divje kričanje

16

množice. Prijor Ahacij je bil prijel
Najsvetejše, je dvignil visoko v zrak in
bližajoč se množici kričal:

— Na kolena — da vas na mestu
ne zadene božja kazen!

Ljudstvo je bilo prestrašeno. In¬
stinktivno so se ljudje ustavili. Ženske
so prve popadale na kolena, moški so
počasi sneli klobuke in četudi ne¬
voljno, pokleknili ali se saj priklonili
proti tlom. Vrišč je ponehal — Naj¬
svetejše je rešilo samostan.

Prijor je videl, da je ravnokar še
besno ljudstvo ukrotil, in na njegovo
lice je legel izraz triumfa, kakor bi
hotel oznanjati: Še je to ljudstvo v
naši oblasti in ostane, dokler bo vero¬
valo, da je v monštranci živi Bog.

— Bratje in sestre v Kristusu, je
ogovoril prijor klečečo množico. Poslu¬
šajte me! Samo nekaj trenotkov me po¬
slušajte. Če je pater Celestin kriv hu¬
dodelstev, katerih je obdolžen, jaz Vam
ga izročim pri priči, in če ga obesite
na samostanska vrata, vam ne bom
branil.

Ljudje so dvignili glave in se z
začudenjem ozrli na prijorja. Njegova

17

obljuba je naredila nanje najboljši vtis;
da utegne biti ta obljuba zvijačna, na
to ni nihče mislil.

— Morda pa pater Celestin ni
kriv; morda je kak tolovaj oblekel me¬
niško haljo, da bi bil pri svojem po¬
četju varnejši, je nadaljeval prijor.
Glavna priča, napadena ciganka, je po¬
begnila. Zakaj ni prišla pričat? Ali ni
mogoče, da ima slabo vest ?

— Saj je Magajna spoznal, da je
bil pater Celestin, se je oglasil neki
kmet, ki je klečal v prvih vrstah. A
mož, ki je bil prej eden najglasnejših
in najsilovitejših, je govoril zdaj že z
očitno ponižnostjo, kakor človek, ki že
sam dvomi o svoji stvari.

— Da, Magajna pravi tako, je de¬
jal prijor. Vem, daje Magajna pošten mož,
ali vzlic temu se je lahko zmotil. Videl je
napadalca samo en trenotek in zato je ne¬
mogoče, da bi le na podlagi njegovega
pričevanja mogel patra Celestina obsoditi.

Ljudje so pri teh besedah začeli
postajati nemirni. Nekateri možje so
vstali, drugi so začeli četudi potihoma
mrmrati. Prijor je hitro pristopil še
bliže k množici in zaklical:

18

— Poglejte na Najsvetejše! Živega
imate pred sabo, Stvarnika nebes in
zemlje, ki vas bo sodil na sodni dan.
Pri tem živem Bogu naj pater Celestin
priseže, da prizna resnico. Če je kriv,
Vam ga takoj izročim, če ni kriv, pa
idite v miru domov in molite, naj Vam
nebeški oče odpusti, da ste njegovemu
služabniku stregli po življenju.

Komaj je bil prijor končal, že je
stopil k njemu pater Celestin. Veliki,
širokopleči mož je bil sicer bled kakor
zid, a držal se je ponosno in roka se
mu ni čisto nič tresla, ko jo je vzdig¬
nil in se s tremi prsti dotaknil Najsve¬
tejšega. S krepkim glasom je dejal:

— Prisegam pri Bogu vsegamo-
gočnem in vsegavednem, da sem popol¬
noma nedolžen. Jaz danes še sploh
nisem stopil čez samostanski prag. Naj
me Bog na mestu ubije, če nisem go¬
voril čiste resnice!

Anton Magajna, ki je ves ta čas
stal mirno v ozadju in se ni premaknil,
se zdaj ni mogel več premagovati. Srdito
je planil k prijorju, ki je držal Najsvetejše,
pahnil patra Celestina na stran in kakor
obupan začel kričati nad ljudmi:

19

— Ne verjemite ničesar! Oslepariti
vas hočejo! Pater Celestin je po kri¬
vem prisegel.

Ljudje so strahoma poskočili po¬
konci, a dasi so videli, kako so se
menihi zagnali na Magajno, mu ni nihče
prišel na pomoč. Samo gospa Regina
je pognala svojega konja in se zapo¬
dila med menihe ter jih razpršila. Tako
je mogel Magajna zapustiti dvorišče.

— Nazaj! Vsi ven! je ukazoval
prijor in držeč z obema rokama Naj¬
svetejše visoko pred sabo podil ljudi
na cesto. In ljudje se niso ustavljali.
Počasi a plaho so se umikali in tiho
odhajali, ne meneč se za gospo Regino,
ki se je jezila za njimi in jih oštevala
da so norci in da so se dali prevariti.

Stražarji so vrata hitro zaprli in
jih zabarikadirali, menihi pa so se
oborožili z različnim orožjem, ker se je
prijor bal, da bi Magajna in gospa
Regina znala kmetom venderle dopove¬
dati, da so bili prevarani. Ali teh var¬
nostnih priprav ni bilo treba. Gospa
Regina je jezdila svojo pot in Anton
Magajna je molče korakal ob njeni
strani, ne da bi se zmenil za ljudstvo,

2 *

20

ki se je izgubljalo na razne strani,
prav kakor bi se sramovalo, da se je
dalo ukrotiti.

Zdaj, ko je minila vsaka nevarnost,
se prijor Ahacij ni mogel več prema¬
govati. Jeza, ki jo je toliko časa kro¬
til, je zdaj kakor plamen buknila na
dan. Celo dolgi Laban, samostanski
hlapec, ki je veselo žvižgal tudi če je
treskalo, se je prestrašil in utihnil, ko
mu je prijor iztrgal puško iz rok in jo
zavihtel nad patrom Celestinom. In
prijor bi bil patra Celestina gotovo po¬
bil na tla, da mu niso menihi iztrgali
puške iz rok. Mož je bil strašen v svoji
jezi in je divjal tako, kakor še nikdar.

Samo eden med vsemi menihi je
prav razumel prijorjevo jezo, mladi
Erazem plem. Obričan. Ali ta dan ni
poskusil prijorja potolažiti, kakor je
bila sicer njegova navada, nego se je
plaho stisnil v svoj kot in se ni pre¬
maknil. Prijor se je večkrat ozrl nanj,
mehko, kakor bi hotel prositi prijazne
besede, ali Erazem teh pogledov ni
hotel zapaziti. Zanj je bil ta dan straš-
nejši, kakor za vse druge prebivalce
samostana, ker mu je iz srca iztrgal

zaupanje do prijorja, ki ga je ljubil
kakor očeta, in do vseh menihov. „Vsi
ste krivoprisežniki" so šepetale njegove
ustne, ko se je za drugimi menihi po¬
časi vračal v samostan.

Noč je objela zemljo in tudi v
samostanu je zavladal mir. Po dvorišču
je tiho žvižgaje hodil dolgi Laban.
Moral je ostati do polnoči na straži, a
je svojo dolžnost tako malomarno
opravljal, da ni zapazil temne sence, ki
se je povzpela čez zid in izginila za
samostanom, na ono stran, kjer so
stala gospodarska poslopja. Mirno je
hodil okrog posamičnih samostanskih
poslopij, kakor bi hotel dokazati, da
se mu ne dela krivica z očitanjem, da
grede spi in da v spanju žvižga. Vzbu¬
dil ga je šele prijorjev glas. Med tem,
ko so menihi že davno počivali, je pri -
jor Ahacij, zatopljen v svoje misli,
že dolgo slonel na oknu in od tod
zapazil, da se je iz velikega škednja
začel naenkrat valiti gost dim, za
katerim je udaril plamen. Skedenj je
bil v ognju, dolgi Laban pa je izvedel
za to šele, ko je čul prijorjev glas:
Gori!

22

II.

Visoko se je vzpenjal plamen proti
nebu in razsvetljeval pred Bistro ležečo
ravan, da se je videlo daleč naokoli.
Obupno je klical samostanski zvon na
pomoč ali razen ribičev, ki so bili pod¬
ložni samostanu, je prišlo le jako malo
ljudi gasit. Prebivalci samostana so se
trudili na vso moč, da ogenj omeje in
menihi, ki sicer niso radi delali, so
se ravno tako vztrajno pehali, kakor
samostanski ulužbenci.

Zaznavši, da gori, je pater Celestin
skočil s svojega ležišča in planil k
oknu. A samo trenotek se je ustavil
njegov pogled na gorečem poslopju,
potem pa je motril samostansko oko¬
lico. Menihovo orlovsko oko, izvežbano
na lovu, je v svitu, ki ga je razširjal
mogočni ogenj, natančno spoznalo
moža, ki je sedel v čolnu in veslal na
vso moč.

— Ta je požigalec, je sam pri sebi
govoril pater Celestin in že je skočil po
stopnicah doli na dvorišče in k pri-
jorju, kateremu je v naglici povedal,
kaj je videl. Še predno je mogel prijor

23

kaj odgovoriti, je bil že pater Celestin
odhitel v noč — zasledovat požigalca.

Z naporom vseh sil in le ker je
bilo dovolj vode pri roki, se je končno
po večurnem prizadevanju posrečilo
ogenj pogasiti. Škoda je bila znatna,
kajti zgorelo je več gospodarskih po¬
slopij in vse kar je bilo v njih shra¬
njeno. Prijor je bil srčno vesel, da sa¬
mostana ni zadela še večja nesreča.

— Ves samostan bi bil lahko šel
v nič, je rekel menihom in si brisal od
napornega gašenja potno čelo. Mati
božja nas je zopet enkrat v svoji ne¬
skončni milosti obvarovala.

— Morda je pa ta požar božja
kazen za to, kar se je včeraj zgodilo
v tem samostanu, je pripomnil tiho
Erazem pl. Obričan. Njegove besede so
menihe prav nemilo zadele, in nevoljno
so se odvrnili od mladega svojega to¬
variša, kateremu že itak niso bili na¬
klonjeni, ker je bil ves drugačen od
njih in sploh ni rad občeval ž njimi.
Prijorja pa je pri Erazmovih besedah
mahoma minila vsa veselost. Odgovoril
sicer ni ničesar, ali poznalo se mu je,
da so ga pekle te besede prav v dušo.

24

Počasi je krenil v samostansko cerkev,
sedel v zadnjo klop in se zatopil v
svoje misli. Prijor Ahacij je bil res¬
nično veren človek in zato mu je do¬
godek prejšnjega dne ležal kakor kamen
na srcu. Moril ga je dvom, če je prav
storil, da je pustil patra Celestina po
krivem priseči in je sam pomagal pri
prisegi, samo da reši ugled in veljavo
samostana. Vedno in vedno mu je oči¬
tala vest, da bi bil moral raje vse žrt¬
vovati, samostan in patra Celestina in
sploh vse menihe in stati za resnico,
to najlepšo hčerko božjo. Pred ostalimi
menihi je te svoje bolestne dvome pri¬
krival, saj je vedel, da bi ga menihi
ne razumeli; samo eden je bil med
njimi, s katerim bi se bil rad pogovoril,
kateremu bi bil rad odkril svoje srce.
To je bil Erazem pl. Obričan. Ali do
tega se prijor sedaj ni upal, ker je vi¬
del, da Erazem obsoja njegovo dejanje.

Šele ko je zvonček poklical menihe
v refektorij, je prijor zapustil cerkev.
A bil je ves čas obeda malobeseden in
zamišljen ter se ni zmenil za pogovore
menihov, ki so razpravljali samo o po¬
žaru in o njega prouzročiteljih ter ob-

25

čudovali patra Celestina, ki je bil toli
drzen, da je sam šel zasledovat poži¬
galca. Težko jim je bilo, da se še
vedno ni vrnil v samostan, in bali so
se, da se mu je primerila kaka nesreča.
Da je bil njih tovariš pater Celestin
krivoprisežnik in da je imel na vesti
grdo hudodelstvo, zato se ni nobeden
zmenil.

Erazem je popoldne sedel v svoji
tesni celici pri knjigah ali ta dan se
ni mogel vtopiti v svoje študije. Zdelo
se mu je, kakor da je bil doslej slep
in da je šele sedaj zadobil vid ter
začel spoznavati resnico. Ze kot otroka
so ga sorodniki po smrti njegove ma¬
tere spravili v samostan. V tem otem-
nelem zidovju naj bi ostal vse žive
dni, tu naj bi bil njegov grob. Ze v
mladeniških letih je spoznal grehe in
grdobije samostanskega življenja, videl
krivice, ki se gode podložnemu ljudstvu,
in bolelo ga je, da je obsojen ostati v
samostanu in biti sokriv početja samo¬
stanskih bratov. Pogostoma se je vpra¬
ševal, kako da posvetne in cerkvene
oblasti trpe tako početje, kako se more
reči, da je meniško življenje bogoljubno,

26

ali odgovora na svoje vprašanje ni
našel. Zadnji dogodki so mu tudi po¬
kazali, kako globoko brezno loči me¬
nihe od prebivastva dežele. Že leta se
je čul po deželi smrtni jok slovenskega
naroda, ali čez samostansko zidovje
je le redkokdaj prišel kak glas o strašni
bedi. V knjigah pa ni bilo ničesar
najti o slovenskem narodu in Erazmu
ni prišlo nikdar na misel, da je tudi
on sam sin tega bednega naroda. Šele
zdaj se mu je začelo nekaj svitati in
v njegovi duši se je začelo porajati
spoznanje, da njegovo mesto ni v tem
samostanu, nego zunaj, tam med onim
zatiranimi ljudmi, ki so prejšnji dan,
oboroženi s poleni, sekirami in kosami
stali pred samostanskimi vratmi kot
maščevalci krivice in bili s krivo pri¬
sego prevarani.

Šele proti večeru je Erazem zapu¬
stil svojo celico in šel na vrt, kjer so
se sprehajali menihi s svojimi gosti,
vrhniškim župnikom, trškim sodnikom
Završanom in oskrbnikom graščine
Polhov gradeč, ki je bil vnet prijatelj
samostana in njegovih pristašev, četudi
tega zaradi svojega gospodarja ni rad

27

javno pokazal. Gostje, izvedši za napad
na samostan in za požar, so bili prišli
na lice mesta, da pokažejo menihom
svoje sočutje in da kaj natančnejšega
izvedo o dogodkih minolega dne in
minole noči. Družba je bila glasna in
vesela, kakor so ljudje, če po obilni
južini čakajo še obilnejše večerje, in
nihče se ni zmenil za Erazma. Samo
prijor Ahacij, ki se je bil v družbi tudi
nekoliko razgrel, je zapazil prihod naj¬
mlajšega meniha. Srepo je uprl svoj
pogled nanj in s posebnim poudarkom
nadaljeval svoje pripovedovanje.

— In zato pravim, je rekel opat,
da jaz kot prijor tega samostana nisem
samo načelnik menihov, nego da imam
tiste dolžnosti, kakor zapovednik kake
trdnjave. Meni je poverjeno, da obranim
to trdnjavo svete katoliške cerkve in
kakor gre vojni zapovednik raje v smrt,
nego da se vda, tako tudi jaz. Zvestoba
je prva stvar, ki jo cerkev od mene zah¬
teva, in na mojo zvestobo se lahko za¬
naša. Jaz sem cerkven vojak, samo cer¬
kven vojak, in ničesar drugega in zato se
ničesar, prav ničesar ne ustrašim, kar
zahteva korist cerkve in samostana.

28

Erazem je dobro čutil, da te be¬
sede lete nanj, da je to prijorjev od¬
govor na njegovo dopoldansko pri-
pomnjo. Pričakoval je bil, da se prijor
o primerni priliki ž njim zaupno pogo¬
vori in poskasi ga prepričati, da je
bila kriva prisega opravičljiv pomoček
v trenotku največje nevarnosti, edino
sredstvo, rešiti samostan. Zdaj je videl,
da prijor na to ne misli, nego je sam
s seboj na čistem in prepričan, da je
prav ravnal, ko je s krivo prisego rešil
samostan. Erazma je to skelelo, kakor
skeli nova rana. Ko bi bil prijor patra
Celestina kaznoval z vso strogostjo, bi
bil Erazem še pojmil njegovo posto¬
panje, ali da je ostal hudodelski krivo-
prisežnik nekaznovan, krivo prisego pa
je prijor opravičeval, to se je zdelo
Erazmu vnebovpijoč greh in čutil je v
tem trenotku, da med njim in med
prijorjem ni nobenega stika več in da
so pretrgane vezi, ki so ga vezale še
na samostan.

Težkih korakov se je vrnil Era¬
zem v samostan. Hudo mu je bilo pri
srcu, da se bo treba ločiti od kraja,
kjer je preživel mnogo srečnih dni, kjer

29

je duša njegova iskala luč, a vendar
je bil vesel, da so raztrgane vezi, ki
so ga vezale na red in na samostan,
ki sta zastrupljala vso njegovo notra-
nost in morila njegovo vest. Zadobil je
spet zaupanje v samega sebe, kajti
videl je pred seboj jasno in razločno,
kar je toliko časa iskal bede in v
sanjah, po dnevi in po noči, namreč
pot resnice in pravice in odločen je
bil, da za vsako ceno, celo za ceno
svojega življenja, odpre, kar mu je
oviralo, da še ni mogel kreniti na to
pot — samostanska vrata.

Skupne večerje menihov in njiho¬
vih gostov se Erazem ni udeležil. Ko
pa je v svoji celici vse spravil v red
in poskrbel za odhod, je šel doli v
veliko sobo kraj kuhinje, kjer so obe¬
dovali posli in stražarji, edini prebivalci
samostana, s katerimi se je dobro ra¬
zumel, in ki so ga imeli resnično radi.
Erazem je hodil pogostoma mednje, tem
raje, ker je tu največ izvedel o vsem, kar
se je godilo po svetu, o turških navalih,
o borbi deželnih stanov za enakoprav¬
nost luteranov s katoličani in o kme¬
tskih vstajah v raznih krajih dežele.

30

V sobi je našel samo samostan¬
skega stražarja, kateremu je bilo sicer
ime Urh Ravnahrib, ki ga je pa ves
okraj poznal samo kot dolgega Labana.
Menihi so mislili, da je dolgi Laban
malo neumen in so se radi tega iz
njega norčevali, v resnici je pa le za¬
tegadelj govoril časih nekoliko zmedeno,
ker vsled svoje neomikaDosti ni mogel
vselej dati svojim mislim pravega iz¬
raza. Dolgi Laban je bil Erazmu po¬
sebno vdan in zgodilo se je večkrat,
da ga je prišel celo v celico iskat in
izpraševat v verskih zadevah. Dolgi
Laban se je bil namreč navzel mnogih
luteranskih nazorov, in je dobro slutil,
da se tudi Erazem ogreva za misli, za
katere so se neustrašno borili Primož
Trubar in deželni stanovi že skoro pol
stoletja.

V prostorni mračni sobi je vladal
prijeten hlad. Tu je bilo tiho in mirno,
samo iz refektorija se je časih slišal
smeh ali pa je vrhniški sodnik Završan
zapel kako fantovsko pesem, kakor
vselej, kadar je bil dobre volje.

— Kaj je to, da si sam, dolgi
Laban, je vprašal Erazem, ko je zagle-

31

dal moža za mizo, na kateri je stal
velik vrč. Kje so tvoji tovariši.

— Gluhi Tobija je na straži, je
odgovoril dolgi Laban, po druge je pa
prišel pater Celestin in jih peljal v
Bevke. Menda so šli lovit požigalca.

— Ali so ga zasledili? seje čudil
Erazem.

— Pater Celestin pravi, da ga je
zasledil; če je res, tega seveda ne
vem. Saj ga poznate Celestina; verjeti
mu ni nikdar.

Dolgi Laban seje nagnil k Erazmu
in z zamolklim glasom dostavil:

— Kaj mislite, gospod Erazem,
ali ni pater Celestin včeraj po krivem
prisegel.

— Da, prisegel je po krivem, je
mirno in glasno odgovoril Erazem. In ker
ga je prijor k temu napotil in mu pri
tem pomagal, zato, prijatelj, sem jaz
skleni), da zapustim samostan.

Dolgi Laban je s tako silo skočil
pokonci, da se je stresla miza in se
je prevrnil vrč, poln plemenite vipavske
kapljice. Laban, ki je sicer dobro kap¬
ljico cenil nad vse, se sedaj ni zmenil
za prevrnjeni vrč.

32

— Kaj, gospod Erazem ? Samostan
hočete zapustiti. Ali res? Bežite! In
meniško haljo hočete sleči ?

— Tako je, prijatelj. Že dolgo
časa so mi rojile take misli po glavi.
Morda bi jih bil udušil, vsaj trdni
namen sem imel, ali kar se je zgodilo
včeraj in danes, mi je odprlo oči.
Zdaj vem, da mi ni obstanka v samo¬
stanu, da moram ven v svet.

— Jaz grem z vami, gospod Era¬
zem, je zakričal dolgi Laban in udaril
ob mizo. Če me hočete, grem koj z
vami. Če me nečete, grem pa k raz¬
bojnikom ali pa k ciganom. Tega klo-
šterskega življenja sem že davno sit.

— Zakaj ? se je čudil Erazem. Tu se
ti dobro godi. Nikjer se ti ne bo tako.

— Res, dela je malo, jedi in pi¬
jače pa dovelj, je menil dolgi Laban,
ali to kloštersko življenje je pusto in
dolgočasno. Veste, gospod Erazem, naj¬
raje bi šel k ciganom. Gluhi Tobija
pravi, da ima cigan vsako leto drugo
ženo in glejte, Bog mi greh odpusti, to
bi meni ugajalo.

Erazem ni mogel ničesar odgovo¬
riti, kajti pred vratmi je nastal močen

33

šum. Menihi in njihovi gostje so zapu¬
ščali refektorij. Dolgi Laban se je zdaj
spomnil, da mora pripraviti voz vrhni¬
škega župnika in sodnika Završana in
je hitel iz sobe. A odprl je vrata ravno
v trenotku, ko je mimo njih prišel pri-
jor Ahacij. Videvši, da sta bila Erazem
in dolgi Laban sama v sobi, se je pri-
jor ustavil.

— Kake tajne naklepe sta pa
zopet kovala, je vprašal prijor Ahacij
porogljivo. Že dlje časa stikata glave
in tičita cele noči skupaj. To se mi
zdi že nekaj časa jako sumljivo.

Erazmu se ni zdelo vredno, da bi
bil kaj odgovoril, tem manj, ker je
videl, da je bil ta dan celo prijor Aha¬
cij nekoliko pregloboko pogledal v
čašo. Dolgi Laban pa je imel tak
strah pred prijorjem da se sploh ni
upal ničesar odgovoriti. Toda ta molk
je prijorja še bolj razburil. Jezno je
stopil čez prag in z ostrim glasom
ukazal Erazmu.

— Povej, kaj sta imela. Spomni
se, da si mi dolžan brezpogojno po¬
kornost, in da imam pravico in moč,
te k pokorščini prisiliti.

3

34

Prijor Ahacij je tako kričal, da so
vsi menihi prihiteli v sobo; bil je iz¬
redno razdražen, a te razdraženosti ni
provzročilo samo zavžito vino, nego v
še večji meri zavest, da se je Erazem
odvrnil od njega, da ga obsoja in da
je izgubil pred njim vsako spoštovanje.

Prijorjeva osornost je Erazma tako
užalila, da se je ogorčen dvignil izza
mize in s plamtečimi pogledi stopil pred
zbrane menihe in njihove goste.

— Dolžan sem vam brezpogojno
pokornost, da, je rekel z rezkim glasom,
zato slušajte. Moja vest mi pravi, da
storim neodpustljiv greh, če ne vr¬
žem od sebe teh verig. Vedite torej,
gospod prijor, kaj sem dolgemu Labanu
povedal. Naznanil sem mu, da zapustim
ta samostan za vedno.

Prijor seje pri teh besedah hipoma
streznil. Takega naznanila ni pričako¬
val. Kri mu je zalila lice in s tresočo
roko se je prijel za mizo. Erazem pa
je z neko srditostjo, kakor bi hotel
dati duška dolgo prikrivanim čustvom,
nadaljeval:

— Mesto grobnega miru vlada v
samostanu najgrja posvetnost. Samo-

35

stan naj bo zavetišče duš, ki so se
odpovedale vsem udobnostim življenja,
a je samo zavetišče nečistnikov, pijan¬
cev in krivoprisežnikov. Samostan naj
bi bil pribežališče onih, ki zaničujejo
življenje in hočejo živeti samo Bogu, v
resnici pa je zatočišče najgrših grehov
in bivališče ljudi, ki vsak dan s svo¬
jimi deli žalijo Boga. Dolgo že sem težko
nosil verige, v katere ste me vkovali
še v mladeniških letih, ne da bi me bil
kdo vprašal; moje srce je krvavelo in
moja vest je trepetala groze, ko sem
gledal Vaše početje. Po božji milosti
pa se je zgodilo, da sem začel iskati
tolažbe v svetih evangelijih in da sem
osvobodil svojo dušo, kakor hočem zdaj
svoje telo. To je — kar sem povedal
dolgemu Labanu.

Prijorju je zastajala sapa, tako, da
nekaj časa ni mogel ziniti besede.
Težko je sopel in se krčevito držal
mize. Sele čez nekaj minut je prišel k
sebi, potem pa je njegova jeza bruhnila
z elementarno silo na dan.

— Zdaj spoznavam, da sem redil
gada na svojih prsih. Ti grdi izdajalec
in odpadnik! Iz usmiljenja sem te vzel

3 S

36

v samostan, te negoval kakor oče svo¬
jega sina in te obsipal z dobrotami.
V zahvalo za to si se izneveril sveti
katoliški veri in hočeš iti med naše
sovražnike. Idi, idi, in prokleta naj bo
vsaka bilka, na katero stopiš, proklet
bodi ti in tvoj spomin. Ali prej se
boš še pokoril za svoje besede. Imeno¬
val si naš samostan zatočišče najgrših
grehov in njegove prebivalce proglasil
za nečistnike, pijance in krivoprisežmke.
Še imam oblast, da te zato kaznujem, in
kaznoval te bodem, da boš pomnil.
Primite ga in vrzite ga v ječo.

Kakor psi, če se jih spusti z verige,
so menihi planili na Erazma, ga zgra¬
bili in ga zvezali. Erazem se jim ni
branil in ni izrekel nobene besedice.
Ponosno in s povzdignjeno glavo je šel
med njimi in ko so se za njim zaprla
vrata temne podzemske ječe, se je celo
rahlo zasmehljal, kakor bi se mu prijor-
jevo maščevanje zdelo otročje. In vendar
je bil v ječi, katere še nihče nizapustil živ.

III.

V drhtečih oblakih se je dvigala
megla z barja proti nebu, kakor bi se

37

hotela povzpeti gori do pomladanskega
solnca, ki je razlivalo svojo toploto
na zemljo in ž njo blagoslavljalo delo
žuljavih rok. Po cesti, ki je od Brezo¬
vice vodila na Sinjo Gorico in dalje
na Vrhniko, je korakal slabo oblečen
mož gosposkega stanu. Zapustil je na
vse zgodaj gradič, ki je stal blizu
Brezovice, ondukaj, kjer sameva dan¬
danes Kušljanov grad, in s krepkimi
koraki ubiral pot proti Vrhniki.

Pred njim je ležala narava v vsi
svoji jutranji lepoti. Videl je ravno
barje, skozi katero sta kakor dva sre¬
brna traka tekli druga proti drugi.
Ljubljanica in Bistra ter se združevali
tik prijaznih Bevk. Na desni so se
dvigali z gostimi šumami zarasli griči,
ozadje pa mu je zapiral temnozelen,
širen gozd, iz katerega sta se bleščali
cerkev na Žalostni gori in samostan v
Bistri. Svečano tihoto je le malokdaj
motil kak rahel šum, ki se je slišal,
kakor sopenje prebujajoče se narave.
Toda tuji mož ni imel smisla za ču¬
desa, ki so se razgrinjala pred njim.
Mračno je zrl v tla, in korakal kar naj¬
hitreje, kakor bi se mu posebno mudilo.

38

Od Vrhnike sem se je naglo pri¬
bližal jezdec in peket konjskih kopit
je zbudil potnika iz njegovih misli.
Stopil je na stran, da se umakne jez¬
decu, a videvši, da je to gosposki
človek, se je ustavil in se odkril, sicer
spoštljivo, ali vendar ne ponižno, kakor
kmetje in popotniki.

Tudi jezdec je bil zadržal svojega
konja in prijazno četudi precej površno
odzdravil. Potnik je pristopil k njemu
in ga vljudno vprašal v izbrani nem¬
ščini :

— Dovolite, visokospoštovani gospod
vprašanje: Ali je še daleč na Vrhniko
in na Verd?

— Ne, je odgovoril jezdec; koj
ko pridete okrog ovinka, zagledate
Vrhniko. Vi pač niste znani v tem okraju.

— Ne, visokospoštovani gospod, tujec
sem. Dovolite, da se Vam predstavim:
Baccalaureus iuris utriusque Simon
Kozina, bivši pisar in desna roka ve-
lemožnega, sedaj že v Bogu počivajo¬
čega deželnega vicedoma gospoda Ju
rija plem. Hofferja.

Jezdec je strmel in ni prav vedel,
govori li tuji človek resnico ali se iz

39

njega norca dela. Tujec je to zapazil
in s trpkim usmevom rekel:

— Kaj se čudite, visokospoštovani
gospod? Da sem danes ubog, lačen in
žejen potnik brez domovanja? Nikar ne
mislite, da imam kaj zlega na vesti!
Na meni se je izkazalo, da majhni vz¬
roki rode velike posledice. Iz želoda
se razvije hrast, iz kapelj narase morje,
zaradi ženskega krila je nastala trojan¬
ska vojna, jaz pa sem zaradi svojih
hlač izgubil lepo službo in še lepšo
prihodnjost ter postal ubog, lačen in
žejen, zlasti žejen potnik. Baccalaureus
iuris utriusque Simon Kozina je pri
teh besedah uprl svoje poglede na tor¬
bico, kije visela ob jezdečevem sedlu in
ni te torbice izpustil iz oči, prav kakor
bi hotel od zunaj uganiti njeno vsebino.

Jezdec je zapazil ta poželjivi po¬
gled, potegnil iz torbice obširno bučo
ter, izročivši jo tujcu, rekel:

— Pokrepčajte se, gospod. Saj sva
v nekem smislu tovariša. Jaz sem nam¬
reč pisar in desna roka trškega sodnika
na Vrhniki gospoda Završana.

— Torej kolega! Lejte, to me
veseli. Simon Kozina je jezdecu ponu-

40

dil roko in jo krepko stisnil. Morda mi
veste kaj povedati o mojem bratrancu,
vrhniškem župniku Juriju Kozinu, kate¬
rega mislim obiskati.

— Lahko bi vam povedal marsi¬
kaj, je menil Završanov pisar, ali zdaj
se moram požuriti. Toda zvečer se
lahko vidiva, če ostanete na Vrhniki.
V gostilni pri sv. Trojici me lahko
vsak večer dobite. Tam se toči izborna
kapljica in te se gotovo ne branite.

— Nikdar, je zaklical Simon Ko¬
zina tako prepričevalno, da se je še
Završenov pisar moral smejati. Moje
geslo je: danes pijan, jutri zopet

pijan !

Smeje se, sta si moža segla v
roke in se razšla. Nobeden od njiju pa
ni zapazil, da je izza grmovja ob cesti
prežalo dvoje črnih bleščečih oči in
je star cigan vlekel na ušesa vsako be¬
sedo, ki stajo izpregovorila.

Simon Kozina, katerega so bili
debeli požirki iz buče kar vidno okrep¬
čali, je nadaljeval svojo pot proti Vrh¬
niki. Tod in tam je bilo na poljih že
videti ljudi na delu. Megla se je bila
razpršila; ptice so se oglašale veselo

41

in brezskrbno in od tod in od tam se
je čul tudi že kak sveži dekliški glas.

Ko je prišel Simon Kozina okrog
ovinka, se je pred njim odprl nov raz¬
gled, obenem pa je čul iz gozdiča
pritajeno klicanje:

— Pst! Gospod! Gospod Simon!

Pst!

Simon Kozina se je ustavil, ves
presenečen, da je slišal svoje ime.

— Ko je Gospod odpeljal Lota iz
Sodome, mu je rekel: Reši svojo

dušo in ne glej nazaj — je šepetal
Kozina sam sebi in ni niti očesa
maknil na tisto stran, od koder je pri¬
hajal klic.

— Gospod Simon! Pst! se je
zopet slišalo iz goščave. Kaj ste gluhi?

— Hudič naj me v zraku lasa, če
se premaknem, dokler ne vem, kdo
me kliče, je zdaj glasno rekel Kozina.
Povej, kdo si. Ali si Človek ali si duh ?

— Kralj David kliče vse svoje si¬
nove, je zdaj zadonel resen glas iz gozda.

Kozina je stisnil glavo med rameni,
kakor daje nad njim zažvižgala krogla.
Previdno se je ozrl in videvši, da
v bližini ni nikogar, je krenil v gozd.

42

Šel je naravnost naprej, a nikogar ni
bilo videti. Šele ko je postala šuma
gostejša, se je priplazil k njemu star
cigan v razdrapani obleki. Kar naenkrat
je stal poleg njega.

— Ali me še poznaš Simon? je
vprašal cigan.

Simon Kozina ni ničesar odgovoril.
Samo prebledel je, kakor smrt, ko je
zagledal cigana, in roka se mu je
tresla, ko jo je položil v ciganovo roko.

— Ne boj se, mu je rekel cigan.
Sicer si nas skrivaj zapustil in odnesel
seboj vrečico suhih cekinov, ali kralj
David ti to odpusti, če mu zdaj zvesto
pomagaš izvršiti težavno delo.

— Ali ti je to sam rekel, je vprašal
nezaupno Simon Kozina. Lej, Miško,
midva sva bila vedno dobra prijatelja,
povej mi po pravici, kaj hoče kralj
David in nikar me ne pahni v nesrečo.

— Bodi brez skrbi! Še davi je
rekel kralj David, da bi dal sto ceki¬
nov, če bi vedel, kje si ti. Nekaj se je
zgodilo, nekaj strašnega. Davidovo hčer
so odpeljali menihi v Bistro in jo imajo
v ječi, in da bi jo rešili, potrebujemo
tebe. Zato si nikar ne delaj skrbi.

43

Kralj David te bo tako vesel, da ti
bo še roko poljubil.

Simonu se je zjasnilo lice in pre¬
šinilo ga je tako veselje, da je cigana
Miškota stisnil k sebi in potem radost¬
nega srca šel ž njim naprej.

Tihota in hlad sta vladala v lepem
senčnatem gozdu, po katerem sta se
zdaj previdno plazila Simon Kozina in
cigan Miško in si polglasno pripovedo¬
vala svoje doživljaje. Minulo je že več
let, kar je Simon Kozina pobegnil od
ciganov, s katerimi se je bil klatil
dlje časa, in imela sta si torej marsikaj
povedati. Simon je tudi izvedel, da je
pater Celestin hčerko ciganskega po¬
glavarja v gozdu napadel in ji storil
silo, da je Miško potem užgal samo¬
stanski skedenj in da je pater Celestin
s samostanskimi hlapci v ribiški koči
pri Bevkah presenetil cigansko tolpo,
in dva cigana ter hčerko kralja Davida
odpeljal v samostan ter jih vrgel v
ječo, kjer so še sedaj.

— Kralj David se je zaklel, da
jih reši, pa če bi moral vse požgati in
poklati, je pripovedoval Miško. Ko si
nas ti zapustil, je bila Ester še otrok.

44

Zdaj je krasna ženska, da ni take na
celem Kranjskem. Kralj David jo je
varoval kakor svoje oko. Sicer pa ga
dovolj poznaš in veš, da ne bo prej
nehal, dokler svojega otroka ne osvobodi.

— A kaj naj jaz storim pri tem,
je vprašal Simon, da se je kralj David
ravno name zmislil ?

— Tudi to ti povem, je menil
Miško. Kralj David te potrebuje, da bi
te poslal kot vohuna v samostan. Ti si
gospod, ti znaš latinski, ti si pravi
mož za tak posel. Nevarnosti ni no¬
bene, a če svojo nalogo dobro opra¬
viš, te bo kralj David tudi kraljevsko
plačal.

Po dolgi hoji sta prišla Simon
Kozina in njegov spremljevalec do ci¬
ganskega taborišča na mali planjavi.
Že od daleč se je čulo otročje vriska¬
nje. Drevje je še zapiralo pogled na
tabor, a kmalu so odstopila drevesa in
Simon Kozina je uzrl tri šotore, okrog
katerih je solnce pletlo blesteče vence
in pred katerimi je ležal sredi svoje
čete ciganski poglavar kralj David.

Kar seje v onih časih klatilo cigan¬
skih čet po Krajskem in po Štajerskem,

45

po Koroškem in po Primorskem, vse so
priznavale kralja Davida za svojega
poglavarja. Kralj David je bil že skoro
sto let star. Dolga siva brada mu je
segla do pasu, v znamenje svojega do¬
stojanstva pa je nosil kakor jajca de¬
bele zlate gumbe in palico z zlato se¬
kirico na koncu. Ciganov se je bilo iz
južnoslovanskih pokrajin priteplo na
tisoče v Avstrijo ; bežali so pred Turki
in postali pravi strah naših dežela.

Kralj David in Simon Kozina sta
si nekaj časa molče gledala v oči in
potem molče segla v roke. Kar je bilo
ciganov in cigank v taborišču, vsi so
se umaknili v stran in pustili moža
sama.

— Sedi Simon, je čez dolgo časa
rekel kralj David in legel v travo. Kar
je bilo — bodi pozabljeno. Govoriva,
kakor se spodobi med resnimi možmi.

— Prav, je odgovoril Simon Ko¬
zina. Pripravljen sem storiti Rar, želiš.

Zdaj je začel kralj David pripo¬
vedovati o svoji hčerki in nienih sprem¬
ljevalcih, ki so bili zaprti. Stari trdi
mož, ki je že stokrat gledal smrti neu¬
strašno v obraz, je postal, govoreč o svoji

46

hčerki, mehak in je bolestno pulil svojo
gosto belo brado. Potem pa je planil
pokonci in slovesno rekel:

— Prisegam ti, Simon Kozina, da
te kraljevsko poplačam, če mi rešiš
hčerko. Prisegam ti pri večnem solncu,
da ti izročim cel mernik beneških ce¬
kinov, če otmeš mojo Ester.

Simonu Kozini se je kar bliskalo
pred očmi, ko je slišal to obljubo. Cel
mernik beneških cekinov — to je bilo
res kraljevsko plačilo, kakršno je mo
gel obljubiti samo ciganski kralj, pla¬
čilo, ki je potepuštva že davno sitemu
Simonu Kozini zagotavljalo brezkrbno
in udobno življenje do smrti.

— In jaz, kralj David, ti prisegam
pri spominu svoje matere, da storim
vse, kar ukažeš in da ne neham prej,
dokler tvoje hčere ne rešim.

Moža sta si krepko stisnila roke,
kakor bi hotela s tem potrditi sklenjeno
zvezo in potem zopet legla v travo, da
se natančno domenita o svojem načrtu.

Šele proti večeru je Simon Kozina
zapustil ciganski tabor. Kralj David in
Miško sta ga spremljala po gozdu,
dokler se ni v daljavi zasvetila velika

47

cesta, vodeča na Vrhniko. Tam so se
možje Doslovili. Cigana sta se vrnila v
svoj tabor, Simon Kozina pa je sam
krenil proti Vrhniki. Zdaj je hodil lahko
in gibčno in veselo mu je bilo pri srcu,
kajti v žepu je žvenketalo dvajset
svetlih beneških cekinov, ki mu jih je
bil pri slovesu stisnil v roke kralj
David, povrh pa je imel zavest, da jih
dobi še cel mernik.

Ze je mesec razlival svoj bleščeči
sijaj na zemljo in že so v posameznih
hišah gorele luči, ko je prikorakal Si¬
mon Kozina na Vrhniko. Spomnil se je
znanja, ki ga je storil zjutraj na cesti
blizu Sinje Gorice in gostilne, ki mu
jo je bil nasvetoval prijazni pisar trš¬
kega sodnika. Pazno je motril posa¬
mezne hiše, dokler ni njegovo oko
zagledalo ošabno ob cesti stoječo hišo,
nad katero je bilo napravljeno zname¬
nje sv. Trojice.

V gostilni je bilo prav živahno.
Čeprav nizka, vendar prostorna sobana
je bila polna voznikov, ki so prišedši
iz Trsta ali iz Italije tod prenočevali
in svoj obilni zaslužek zapravljali. Tudi
tržani so hodili radi v to gostilno, v

48

stranski sobi pa se je zbirala trška
gospoda okrog svojega sodnika Za¬
vršana.

Simon Kozina je nastopil v go¬
stilni pri sv. Trojici kakor mož, ki
ima dvajset pristnih beneških cekinov
v žepu in se zaveda svojega bogastva.
Ko je pa še povedal, da je bratranec
vrhniškega župnika in da je bil svoj
čas, ko je še služil pri baronu Eckhu
na Gorenjskem, poseben prijatelj Antona
Magajne z Verda, so vrhniški tržani
pred zgovornim možem dobili velik
rešpekt in mu vse povedali kar je
vprašal, da je v kratkem času spoz¬
nal vse osebne razmere v celem okraja.

Predno je Simon Kozina legel spat,
se je naslonil na okno svoje sobe in
razmišljal o veliki premembi, ki se je
zgodila ta dan v njegovem življenju.
Pred njim je ležala Vrhnika, podobna
izumrlemu mestu. Prebivalci tega trga
so živeli samo v spominih in v nadah,
sedanjosti pa niso pojmili.

Znameniti dogodki tega časa niso
našli v tem kraju odmeva. Ljudi niso
strašili Turki, pred katerimi se je tresla
vsa Evropa, ker so bili prepričani, da

49

Turki ne pridejo do Vrhnike in tudi
mogočno reformacijsko gibanje še ni
našlo tukaj odmeva. Sicer se je med
kmeti tega okraja že dlje časa širilo
nezadovoljstvo s katoliško duhovščino in
se je kmetsko ljudstvo začelo oklepati
novih naukov, ali trg sam je bil še
odločno katoliški. Samo ena oseba je
bila v trgu, ki je javno kljubovala ka¬
toliški cerkvi in njenim zastopnikom.
To je bila gospa Regina, soproga »vrh¬
niškega Pilata 14  Završana.

Noč je bila svetla, tako da se je
videlo daleč naokoli. Z barja in z
bližnjih gozdov je lahni spomladanski
veter nosil vonj sveže trave in mladih
smrek. Mesečina je svetlikala nad stre¬
hami in ob hišah, izpreminjala njih
nejasne boje in stvarjale iz njih čudo¬
vite nove harmonije.

Simon Kozina je gledal nepremično
na vrt nasprotne hiše, kjer sta sedeli
v mirnem pogovoru gospa Regina in
njena mati in čakali, da se sodnik Za¬
vršan vrne domov. V gostilni so bili
Simona natančno podučili tudi o gospi
Regini. Ko jo je sedaj videl na njenem
vrtu, se je vsa njegova pozornost osre-

4

50

dotočila nanjo, kakor bi od nje pričakoval
posebne podpore pri rešitvi svoje težke
naloge.

Toda narava je bila močnejša nego
volja Simona Kozine. Utrujenost je moža
prevzela. Naslonil je ob roko svojo malo
glavo, ki je bila podobna glavi kake
stare aristokratske device, katera se je
vdala pijači, in zaspal na oknu. Ko se
je končno prebudil, je bila tudi na Za-
vršenovem vrtu že tema, mesec se je bil
izgubil z obzorja in veter je podil samo
še hlad in vlažnost pred seboj. Sedaj
je tudi Simon Kozina poiskal svoje
ležišče. *

IV.

Majhen in skromen je bil dom
Antona Magajne na Verdu. Sredi ma¬
lega vrta, po katerem je cvetoči bezeg
razširjal svoj omamljivi vonj, je stala
stara in že jako slaba hiša, vsa obra¬
sla z zelenjem, da so se z nekoliko
oddaljene ceste komaj okna razločevala.

Izza davnih časov je bilo to posestvo
svobodna kmetija in Magajni na njej
gospodarji. Anton Magajna je bil to
svobodno kmetijo podedoval po svojem

51

bratu; prej je služboval na raznih gra¬
ščinah kot oskrbnik, nazadnje pri ba¬
ronu Eckhu v Begunjah na Gorenjskem.
Po bratovi nenadni smrti je popustil
službo in sedaj sam gospodaril na tej
domačiji. Gospodinjstvo mu je vodila
edina sestra Ana, še mlada udova sa¬
mostanskega logarja. Na koncu Magaj-
novega vrta, v prostorni hladni lopi, je
sedela mala družba in živahno razprav¬
ljala o velikem boju, ki so ga bojevali
kranjski deželni stanovi z nadvojvodo
Karlom zaradi enakopravnosti prote¬
stantov s katoličani. V družbi je bila
tudi gospa Regina, ki je tiho in mol¬
čeče sedela poleg Magajnove sestre in
poslušala živahna razpravljanja o bojih
kranjskih deželnih stanov z nadvojvodo
Karlom, ki ni hotel protestantom
dati pravice. Ne enkrat ni posegla
v pogovor, dasi se je z vso dušo
oklepala nove vere in z vso strastjo
svojega ognjevitega temperamenta so¬
vražila papiste. Le zdaj in zdaj
je dvignila svoje belo čelo. S svo¬
jimi velikimi temnimi očmi, ki so sijale
kakor večne zvezde svetnice Venere, je
pogledala nekako vprašujoče okrog sebe,

4*

52

kakor bi hotela reči: Čemu se prepi¬
rate, saj je vendar vse jasno. In zopet
je tekel pogovor dalje in postajal čedalje
bumejši.

— In naj cesar in nadvojvoda še
tisočkrat prepovesta oznanjanje evan¬
geljskih resnic, je dejal Anton Magajna
srdito, jaz se vendar ne uklonim. In če bi
imel papež vrh svojih treh kron še
četrto, od božje besede me ne odvrne.

— Mene tudi ne, je zaklical nekdo
od zunaj in pri vhodu v lopo se je
prikazal dolgi Laban. Čisto prav imate,
gospod Magajna. Doslej vam nisem in
nisem hotel verjeti, ali danes sem
spoznal svojo zmoto. Jaz prestopim
zdaj tudi k novi veri, ali pa grem k
ciganom.

Vsi so se smejali dolgemu Labanu,
a ta se je držal jako resno in svečano.

— Kaj se je pa zgodilo Laban,
da si tako nejevoljen in se hočeš od¬
vrniti od vere samostanskih gospodov,
je vprašal Magajna in ponudil Labanu
vrč vina. Laban se pijače ni branil.
Ko je pogasil svojo žejo in si obrisal
z rokavom dolge brke, je možato sedel
na klop.

1

53

— Danes se ni treba prav nič
smejati, je rekel dolgi Laban. Jaz sem se
res spreobrnil. Sedem let sem hodil vsak
dan na Žalostno goro prosit Mater božjo,
naj gleda, da dobim jaz tisto kajžo, ki
jo ima moja teta v Rakitni. Zdaj je
teta umrla, kajžo je pa dobil čisto tuj
človek. Na, in pri taki veri naj jaz
ostanem? Za ves svet ne!

— No, le malo potrpi, je menil
Magajna. Saj se ti v samostanu prav
dobro godi, a predno se okleneš evan¬
gelija, ga moraš vendar spoznati.

— Ah — tisto kloštersko življenje
je tudi tako postalo, da ga ni več pre¬
našati. Odkar je bila ona rabuka za¬
radi ciganke, se je v kloštru vse
spremenilo.

— Kaj pa je?

— Sedem latvic božje jeze
se je zlilo na samostan, je pripovedo¬
val Laban. Prijor Abacij je postal tak,
da ga ni več prenašati. Danes je divji,
kakor bi ga bil sam satan obsedel,
drugi dan pa zopet joka in se napije,
kakor tisti Bonač, ki je dobil v dar
hišo in majhen mlin, ker je vzel pri-
jorjevo ljubico za ženo in zdaj prijor-

54

jevega sina pestuje. Pravi gospodar v
samostanu je zdaj pater Celestin. Časih
se mi zdi, da se prijor Ahacij in pater
Celestin kar pobijeta, tako se prepirata;
čez uro sta pa spet dobra in vse se zgodi
tako, kakor hoče pater Celestin, pred
katerim se zdaj še menihi tresejo. In
po noči! Včasih se iz podzemskih
ječ čuje tako ihtenje in vpitje, da me
je kar groza.

Družba je z napeto pozornostjo
poslušala nerodno pripovedovanje dol¬
gega Labana, tembolj, ker zadnji čas
ni bilo iz samostana ničesar več sli¬
šati. Vedelo se je samo, da je začel
samostan s svojimi podložnimi kmeti
ravnati silno kruto in jim nalagati če¬
dalje večjih bremen. O notranjih do
godkih v samostanu pa se ni izvedelo
ničesar.

— čuješ, Laban, je vprašal Ma¬
gajna, povej vendar, kaj je pa z
Erazmom ?

— Ko bi jaz vedel, je odgovoril
Laban in odmaknil roki, s katerima se
je doslej nekako krčevito oklepal vrča.
Smili se mi — a pomagati mu ne mo¬
rem. V tisti ječi ga drže, v katero se

55

pride samo iz samostana. Temna in
mokra je ta ječa, prav kakor bi ti hu¬
diči hoteli, naj Erazem v njej pri živem
telesu segnije. Se tisti cigani, ki jih
imajo zaprte, so v boljših ječah.

— Kaj Erazma ni mogoče na kak
način osvoboditi? je vprašal Magajna.
Dokler bo pater Celestin gospodar v
samostanu, ne bo Erazma izpustil iz
ječe in s pritožbami se nič ne opravi.

— Ej, ko bi jaz vedel, kako Eraz¬
ma spraviti iz ječe, bi bil to že zdav¬
naj storil, je dejal Laban. A posamez¬
nik ne more ničesar opraviti. Kmete bi
lahko naščuval na punt, a ti se boje
Najsvetejšega. Sicer pa je samostan
zdaj tako utrjen in je vedno toliko
stražarjev doma, da bi tudi kmetje ni¬
česar ne opravili.

— Torej se da le z zvijačo kaj
doseči.

— Seveda! Samo z zvijačo! A po¬
vejte s kako zvijačo. Laban je bil tako
jezen, da je kar ob mizo udaril. Že
vse te tedne si belim glavo, kako bi
Erazma spravil iz ječe, pa mi ne pride
nič pametnega na misel. In prav zato
sem prišel danes k vam, da mi svetujete.

56

Nastal je molk. Skozi zelenje, s
katerim je bila lopa obrastla, se je pri¬
kradel svit zahajajočega solnca in tre¬
petal na belem krilu gospe Regine in
na njenih rujavih laseh.

Stvar je treba dobro premisliti,
Laban, predno se kaj stori. Veseli me
pa, da si pripravljen pomagati. Oglasi
se večkrat pn meni. Kar bo mogoče,
storim vse, da rešiva Erazma.

Med resnimi pogovori se je pribli¬
žal večer. Sele ko je zavladala vele-
častno globoka nočna tihota, se je od¬
pravila družba proti Vrhniki. Magajna
in Anica sta spremljala svoje goste,
mesec pa jim je razsvetljeval pot. Kar
samo ob sebi se je zgodilo, da sta
Magajna in gospa Regina šla skupaj.
Gospa Regina je bila okrog vratu ovila
črn šal tako, da je bila v molčečem
sijaju svetlega večera njena glava po
dobna cvetu, ki gleda iz vaze. Družba,
ki je šla spredaj, je bila zgovorna in
glasna, gospa Regina in Magajna pa
si nista imela ničesar povedati.

Sele proti koncu pota se je gospa
Regina nekoliko ustavila in polglasno
rekla:

57

— Nevarnega dela ste se lotili,
gospod Magajna. Boj s papisti je težak
in že marsikdo je moral plačati s
krvjo in z življenjem, da se jim je
uprl.

— Vem, gospa, da imajo papisti
večjo moč v rokah, kakor marsikateri
cesar in kralj, ali potrebno je, da se
njih moč razbije. Kdor je slep ali
duševno tako slab, da ne uvideva ko¬
risti in potrebe tega boja, naj ostane
doma in nihče mu ne bo tega zameril.
Kdor pa spoznava, za kaj gre, da
se gre za srečo in bodočnost naroda
in Človeštva, ta ima odprti samo dve
poti: ali mora služiti Rimu, ali se proti
njemu vojskovati. Na strani stati in
samo gledati, ne sme; to ni častno —
in vsaj jaz tega ne morem.

Ali Vas sovražijo duhovniki in
menihi prav posebno. Menda ker se
Vas boje. Kdo ve, kaj še store, da bi
Vas uničili.

Anton Magajna se je obrnil k
gospe Regini. Čutil je iz njenih besedi
trepet njene duše in v njenih tajinstve-
nih očeh čital bojazen njenega srca, da
se mu kaj ne primeri. In tedaj ga je

58

prešinila taka radost, kakor še nikdar
v življenju in ga je tako prevzela,
da mu je zmanjkalo sape. Potem pa je
vzkliknil veselo in ponosno kakor fant,
ko se vrača od vasovanja:

— Naj se zgodi volja božja, gospa
Regina, poguma si ne dam vzeti. Vsak
je lahko ponosen, kogar papisti sovra¬
žijo in preganjajo. Sicer pa jaz nisem
zrasel iz mehkih tal in pod gorkim
solncem, nego na skalnatih tleh med
dežjem in viharjem postal mož, in zato
ne poznam strahu.

— A življenje je kratko iD zato
se človek ne sme podajati v nevarnosti,
je tiho pripomnila gospa Regina.

— Življenje traja samo en treno-
tek, a ta trenotek zadostuje, da se
ustvarijo dela večnega pomena. Lejte,
gospa, tudi jaz poizkusim, da storim
kaj takega. Ne hrepenim po slavi veli¬
kega vojskovodje, ne po plemiškem
grbu, pomagati pa hočem pri zgradbi
velikega poslopja, ki naj bo dom sreče
in zadovoljstva in naj varuje rojake
pred vsako krivico. Ce pogledate po
domovini, kaj vidite? Bedo, strašno
bedo! Tu imate nekaj velikašev in bo-

59

gatih duhovnikov, ki imajo pravico, da
uživajo sadove dela vseh drugih ljudi
in zapuščajo to pravico svojim otrokom
ali cerkvi — na drugi strani pa vidite
tisoče in tisoče, ki so rojeni v siroma¬
štvu in v blatu, ki so zrasli v neved
nosti in v praznoverstvu, ki delajo vse
življenje kot živali in žive kakor psi.
In ti, gospa Regina, so moji brat e, in
tem moram pomagati. Če jih osvobodim
iz duhovske sužnosti, sem storil dovolj,
ker potem bodo imeli moč, da si sami
izvojujejo pravico.

In ko je videl začudeni po-
gledgospe Regine, je smehljaje pri¬
stavil:

— Ali nikar ne mislite, da hočem
to sam izvršiti. Le skromen pomočnik
bom pri tem velikem delu, ki ga je
začel Primož Trubar. Že če odprem
novi veri vrata na Notranjsko, bom
srečen in bom imel zavest, da sem iz¬
polnil svojo dolžnost. Bistri velja moj
boj in zmagal bom, če pridobim Vrh¬
niko in Borovnico. Vem, da me čakajo
še težki dnevi, velike bridkosti in
morda tudi hudo trpljenje, ali svojega
namena ne opustim. Davno sem že

58

prešinila taka radost, kakor še nikdar
v življenju in ga je tako prevzela,
da mu je zmanjkalo sape. Potem pa je
vzkliknil veselo in ponosno kakor fant,
ko se vrača od vasovanja:

— Naj se zgodi volja božja, gospa
Regina, poguma si ne dam vzeti. Vsak
je lahko ponosen, kogar papisti sovra¬
žijo in preganjajo. Sicer pa jaz nisem
zrasel iz mehkih tal in pod gorkim
solncem, nego na skalnatih tleh med
dežjem in viharjem postal mož, in zato
ne poznam strahu.

— A življenje je kratko iD zato
se človek ne sme podajati v nevarnosti,
je tiho pripomnila gospa Regina.

— Življenje traja samo en treno-
tek, a ta trenotek zadostuje, da se
ustvarijo dela večnega pomena. Lejte,
gospa, tudi jaz poizkusim, da storim
kaj takega. Ne hrepenim po slavi veli¬
kega vojskovodje, ne po plemiškem
grbu, pomagati pa hočem pri zgradbi
velikega poslopja, ki naj bo dom sreče
in zadovoljstva in naj varuje rojake
pred vsako krivico. Ce pogledate po
domovini, kaj vidite? Bedo, strašno
bedo! Tu imate nekaj velikašev in bo-

59

gatih duhovnikov, ki imajo pravico, da
uživajo sadove dela vseh drugih ljudi
in zapuščajo to pravico svojim otrokom
ali cerkvi — na drugi strani pa vidite
tisoče in tisoče, ki so rojeni v siroma¬
štvu in v blatu, ki so zrasli v neved
nosti in v praznoverstvu, ki delajo vse
življenje kot živali in žive kakor psi.
In ti, gospa Regina, so moji brate, in
tem moram pomagati. Če jih osvobodim
iz duhovske sužnosti, sem storil dovolj,
ker potem bodo imeli moč, da si sami
izvojujejo pravico.

In ko je videl začudeni po-
gledgospe Regine, je smehljaje pri¬
stavil:

— Ali nikar ne mislite, da hočem
to sam izvršiti. Le skromen pomočnik
bom pri tem velikem delu, ki ga je
začel Primož Trubar. Že če odprem
novi veri vrata na Notranjsko, bom
srečen in bom imel zavest, da sem iz¬
polnil svojo dolžnost. Bistri velja moj
boj in zmagal bom, če pridobim Vrh¬
niko in Borovnico. Vem, da me čakajo
še težki dnevi, velike bridkosti in
morda tudi hudo trpljenje, ali svojega
namena ne opustim. Davno sem že

60

krenil z razhoj enega pota, ki vodi
samo k napajališču in h koritu.

— Kaj je to provzročilo? Kdaj ste
se odločili za to? je vprašala gospa
Regina.

— Treba je bilo več let, preden
sem prišel do tega spoznanja. Že kot
deček v Ljubljani sem imel priliko
seznaniti se z novo vero in spoznati,
da se je stara vera odvrnila od Kri¬
stusa in zapustila njegove nauke. Ta¬
krat je bil Primož Trubar, ta krasni
junak, še kanonik stolne cerkve. On in
njegov prijatelj kanonik Pavel Wiener
sta oznanjala novo vero, ki pa je prav¬
zaprav stara vera, ker se drži Kristu¬
sovih naukov. Tedaj je ljubljanski škof
Urban Textor, ki je bil osebni prijatelj
Ignacija Loyole in je imel kot spoved¬
nik kralja Ferdinanda velik vpliv na
dvoru, izposloval povelje, da je zapreti
in kaznovati vse duhovnike, ki oznan¬
jajo evangelije. Starega prošta Lenarta
Mrtlica so vrgli v ječo, ga odstavili in
ker se ni hotel podvreči, ga izobčili.
Generalnega vikarja Jurija Dragoliča in
Pavla Wienerja so pahnili v ječo in
poleg teh še več drugih. Trubarja niso

61

dobili. Mudil se je slučajno v Št. Jer¬
neju in tam izvedel, kaj ga čaka. Tru¬
bar je pobegnil v Trst, v Ljubljani pa
so ga odstavili od službe in jaz sem
bil sam v stolni cerkvi in sem slišal,
kako ga je škof Urban Textor izobčil
in preklel. To je bil zame strašen dan
in tedaj je v mojem srcu začelo kliti
sovraštvo proti papistom.

— Ali ste potem še kdaj videli
Trubarja.

— Videl sem ga in tudi govoril
sem ž njim. Prvič je to bilo 1. 1561.
ko so deželni stanovi imenovali Tru¬
barja za deželnega propovednika. Tedaj
sem bil jaz oskrbnik pri baronu Eckhu
v Begunjah na Gorenjskem. Trubar se
je vozil iz Nemčije v Ljubljano in jaz
sem ga spremljal od Begunj naprej.
Tega potovanja ne pozabim nikdar. In
ta sprejem v Ljubljani!

— Ali je bil slovesen? je vprašala
gospa Regina.

— Čez vse slovesen in presrčen.
Še dan sem si zapomnil. Dne 26. junija
smo prišli v Št. Vid nad Ljubljano. Jaz
sem jahal pred vozom, kar sem zagledal
vse polno vozov, v katerih so sedele

62

ljubljanske gospe in mnogo ljubljanskih
meščanov na konjih. Mestni svetovalec
Luka Cvekelj je prvi spoznal Trubarja,
a ko mu je segel v roko tedaj so za¬
celi gospodje vihteti klobuke, gospe so
mahale z robci in do nebes so morali
slišati veselo klicanje: Vivat Trubar!
In potem šele v Ljubljani! Vse je bilo
pokonci. Trubar je moral kar bežati,
kajti vsak mu je hotel poljubiti
roko.

In kdaj ste drugič govorili s
Trubarjem?

— Leta 1565., ko je moral zapu¬
stiti svojo domovino. Novi ljubljanski
škof Peter Seebach je tožaril Trubarja
na vse strani in prosil pri cesarju, naj
da brez vsake preiskave Trubarja in
njegove pomočnike zapreti. Deželni sta¬
novi so to preprečili in dosegli, da se
je začela preiskava proti škofu, ali čim
je umrl cesar Ferdinand in je fanatični
nadvojvoda Karol prevzel vlado v No¬
tranji Avstriji, se je koj začel boj proti
Trubarju in vsem protestantom in Tru¬
bar je bil pregnan iz svoje domovine,
pregnan za vedno. Med tistimi, ki so
ga spremili do tirolske meje, sem bil

63

tudi jaz. Trubarjevi nauki so mi ostali
v srcu — po njih se hočem ravnati.

— In če Vas nadvojvoda požene
v pregnanstvo?

— Jaz se mu ne uklonim.

Družba je bila prišla do Vrhnike
in treba se je bilo ločiti.

— Lahko noč! je donelo z vseh
ust in vsi so si segli v roke. Gospa
Regina pa je, podavši Magajni svojo
vročo in tresočo se roko, tiho dostavila :
In nikar ne pozabite, kaj sem Vam
rekla ! človek naj se ne podaja v ne¬
varnosti, ker le dokler je svoboden in
živ, zamore biti koristen.

— Ali zaradi nevarnosti se človek
ne sme izogibati potrebnemu delu, je
odgovoril Anton Magajna, držeč gospo
Regino za roko tako, kakor da je nik¬
dar več ne izpusti. Tudi če pridem ob
svobodo in življenje, moje delo vendar
ne bo brez koristi. Vihar se pripravlja
na Kranjskem, krasen, mogočen vihar,
kakor ga še ni bilo. Pozdravljen bodi
ta vihar, pozdravljene te strele, ki bodo
treskale po slovenski zemlji, ki očistijo
zrak in ustvarijo novo srečo. In jaz
naj bi tičal za pečjo ? Vidite, gospa Re-

64

gina, tudi Se podere strela vrh gore
stoječo jelko, gozd ostane vendar in
razklana in ožgana jelka zapusti seme,
iz katerega zrasejo nova drevesa. Tako
mislim jaz o nevarnostih, ki me čakajo,
in zato, gospa Regina, pojdem svojo
pot, tudi če me zadene ista usoda kot
jelko vrh gore. Ali toplo mi je danes
pri srcu, gospa Regina, tako toplo
kakor še nikdar, ker ste zame v skr¬
beh, ker vidim, da vam nisem več
tujec.

Plaho in naglo mu je Regina od¬
tegnila svojo roko, v njenih očeh je za
trenotek ugasnil ves sijaj in Magajno
je zadel tako žalosten pogled, da se
ni upal nobene besede več izpregovoriti.

Družba se je končno razšla. Ma¬
gajna in njegova sestra sta se vrnila
na Verd, ostali pa proti svojim domo¬
vanjem.

Ko pa so bili moški sami med
sabo, so začeli stikati glave in si z
veliko važnostjo pripovedovati, kaj so
spotoma vse opazili.

— Za roko jo je držal, je pripo¬
vedoval bogati trgovec Skočir. Prav
natančno sem to videl. Da, dolgo jo je

65

držal, in stiskal jo je, da bi bil kmalu
jaz zacvilil.

— Saj pravim vedno: žensko srce
je kakor romarski voz, na katerem se
zmerom še za enega prostora dobi, se
je oglasil debeli tržan Kričaj, ki je
veljal za velikega labkoživca in se rad
ponašal, da ženskega spola nihče tako
ne pozna kot on. Enemu samemu mo¬
škemu ne bo nobena žena vse življenje
zvesta.

Res je! A kaj hočemo, je zdiho¬
val Skočir, ki ni hotel zaostati za Kri-
čajem, je že tako, da žena ne more
ostati brez ljubimca. Časih se zgodi,
da postane lastni mož ta ljubimec in
potem je zakon srečen, ali navadno je
tako, da je za srečen zakon treba treh
oseb.

Kot zadnji se je oglasil sanjavi
zasebnik Zmrzan.

— Tudi jaz imam svoje skušnje
in rečem Vama, nikar ne sodimo, da
ne bomo sojeni. Ljubezen je le najpa¬
metnejša stvar na svetu, čeprav jo
zasmehujejo kot neumnost, zasaj po¬
polnoma srečen je človek vendar samo
tedaj kadar ljubi.

5

66

In melanholično kimaj e s svojo
sivo glavico, se je mož ločil od svojih
odhajajočih tovarišev.

Težkega srca in z dušo, v kateri
so valovala najrazličnejša čuvstva in ji
gnala kri v glavo, je prišla gospa Re¬
gina domov. Iskala je miru, a ga ni
mogla najti. Vedno in vedno so se
njene misli vračale na Verd, k ponos¬
nemu možu, ki je bil pripravljen žrtvo¬
vati vse in celo samega sebe, da svo¬
jemu narodu pomore do boljše prihod-
njosti in odpre pot pravim naukom
Izveličarjevim. Noč je bila mila, bila je
noč, ko se rode ljubavne narodne
pesmi. Gospa Regina je sedla k oknu
in opazovala veličanstvo spavajoče pri¬
rode, ali naj se je še tako premagovala,
njene misli so begale vedno nazaj k
Antonu Magajni.

Naposled je vžgala luč in vzela v
roke sveto pismo. V njem je vedno
našla tolažbe. Odkar ji je Magajna
podaril sveto pismo v prevodu, se ji je
zdelo, kakor da se je seznanila z nekaj
popolnoma novim. Že čez petnajststo
let so se oznanjali nauki Izvcličarjevi,
ali šele odkar je sama čitala evange-

67

lije, je te nauke pojmila. Bilo ji je
tako, kakor da pri čitanju sliši Izveli-
čarja samega in moč njegove osebnosti,
njegovega življenja njegovih navodil,
jo je krepil in jo povzdigoval nad vse
skrbi in bolesti.

Počasi je listala po knjigi, čitaje
zdaj tu zdaj tam nekaj vrstic.

— Zakaj ne dajo papisti te knjige
narodu v roke, se je vpraševala gospa
Regina. Zakaj jo tiskajo samo v je¬
ziku tistega rimskega višjega biriča, ki
je dal Izveličarja na križ pribiti,
zakaj se vrše vsa cerkvena opravila
papistov v tem jeziku, ki ga skoro
nihče ne ume? Ko bi papisti ne bili
Izveličarjevih naukov pokvarili in po¬
pačili, ne bi sv. pisma prikrivali!

Zopet je pod prsti zašumel list in
njeno oko je obstalo na poslanici Korinča-
nom. „Sedaj pa ostaja vera, upanje in
ljubezen, to troje — največja od njih
pa je ljubezen.“

Njena bela, krepka in vendar žen
sko lepa roka je omahnila in knjiga je
zdrknila na tla. Misli in čuvstva, ki jih
je vzbudilo poslanica Korinčanom v
njenem srcu, so jo tako prevzela, da

68

je trepetaje, žareča razgretosti in
notranjega nemira, vstala in iskala
hladila pri oknu. Naslonila je glavo v
dlan in zopet zrla v noč. Pred njo je
ležal odprt svet v jasni mesečini in
videlo se ji je, kakor da gleda, kako
gre življenje mimo nje iz večnosti v
večnost, stalno in zanesljivo, vedno ne¬
premično v isti smeri, podvrženo le
eni moči, kateri ni kos nobena druga,
še tako mogočna sila, podvrženo zakonu
vseh naravnih zakonov. Ali bi moglo to
vsemirje sploh obstajati in se prenav¬
ljati iz večnosti v večnost, ko bi ne
bilo te veličastne notranje moči in ali
more biti ta moč kaj druzega kakor
ljubezen, kateri nobena sila v stvar¬
stvu ne more kljubovati?

Gospa Regina ni mogla dobiti od¬
govora. Dihala je čedalje težje, srepo,
z gorečimi očmi je zrla v svetlo noč
in gori proti temnomodremu nebu, na
katerem so blestele in se smehljale
zvezde. Trepetala je po vsem životu
in krčevito stiskala roke, kakor bi se
borila s fizičnimi bolečinami. Naposled
pa je počasi sklonila ponosno glavo,
sklenila roke na prsih in kakor da je

69

bila v težki borbi premagana dihnila
komaj slišno „—- — — —

„Sedaj pa ostaja vera, upanje in
ljubezen, to troje — največja od njih
pa je ljubezen."

V.

V samostanu v Bistri je vladala
tihota. Solnce je pripekalo s tako
močjo, da je zemlja rahlo pokala; dre¬
vesa so pripogibala svoje vejevje, kakor
bi omagovala in cvetice na vrtu so se
pripogibale na razne strani, kakor bi
umirale žeje.

Menihi so se bili poskrili v svoje
celice, kajti ta dan sta se bila prijor
Ahacij in pater Celestin zopet sprla in
se razšla v silnem sovraštvu. Celo sa¬
mostanski stražarji in hlapci, ki se
sicer za meniške prepire niso dosti
menili, so bili ta dan vznemirjeni, ker
se je to pot prvič primerilo, da je
prijor Ahacij potegnil samokres iz svoje
halje in pomeril na patra Celestina. In
če bi drugi menihi ne bili priskočili, bi se
bil v samostanskem refektoriju zgodil
umor. Prijor Ahacij je po tem prizoru
ostal v refektoriju in se kakor blazen

70

zalival z vinom. Časih ga je prevzela
strast in začel je biti s pestmi po
mizah in rjuti v svoji togoti kakor
ranjena zver, potem pa je zopet omah¬
nil na klop in jokal naglas. Vsi samo¬
stanski prebivalci so vedeli, da v takih
dnevih ni ž njim ničesar govoriti in
da ga je treba pustiti v miru, kajti v
svoji jezi in v svoji bolesti je bil pri-
jor Ahacij strašen.

Med tem, ka je prijor Ahacij di¬
vjal in jokal v refektoriju, se je pater
'oelestin tiho priplazil iz svoje celice.
Stopal je po prstih in previdno odprl
velika železna vrata ki so vodila iz hodnika
v podzemske prostore in katera je za
seboj zaklenil. Po temnih vlažnih stop¬
nicah je taval doli do globoko pod
zemljo ležečih kleti, kjer so bile samo¬
stanske ječe. Medla luč, prihajajoča iz
jako ozkih odprtin ob stropu je le to¬
liko razsvetljevala hodnik, da se je
spoznalo če je zunaj dan. Pater Cele¬
stin je užgal luč in šel proti koncu
hodnika, kjer je bila velika, popolnoma
temna podzemska dvorana. Na gornjem
koncu te dvorane je visel velik križ.
Pater Celestin je užgal dve veliki pla-

71

menici, ki sta bili pritrjeni ob obeh
straneh križa. Rdeča luč je grozotno
razsvetlila širni prostor in strašna oro¬
dja, ki so bila razpostavljena po dvorani.
Ta dvorana je bila samostanska mu¬
čilnica in iz nje so vodila posebna
vrata v celice onib, ki so bili obsojeni
na mučenje.

V očeh patra Celestina je zažarel
ogenj inkvizicije. Ljubil je kri, človeško
kri, zaradi njene barve, zaradi njenega
duba, ki ga je bolj opijanil ko najmoč¬
nejše vino, zaradi strašne in vendar
grozotnoprijetne razburjenosti, ki jo je
v njem provzročala.

S tresočimi rokami je odklenil
mala vrata in tiho kakor fant pri vaso¬
vanju, zaklical: Ester!

Iz temne celice ni bilo odgovora.

— Ester! Pridi k meni! Ester,
jaz te ljubim. Ce hočeš biti
moja, ti položim vsa bogastva pred
noge in bom tvoj suženj. Samo ljubi
me, zakaj jaz te ljubim, Ester, jaz te
ljubim blazno in te raje umorim, kakor
da bi te pustil od tod.

Milo, skoro pretresujoče so se čule
te, neskončno strast razodevajoče be-

sede. Odgovora pa pater Celestin ni
čakal. Naenkrat je kot hijena na svoj
plen planil v celico in za lase privlekel
iz nje mlado popolnoma golo žensko
ter jo pahnil v dvorano.

— Ti me ne ljubiš, ciganska kača,
ti me zaničuješ? Čarovnica si! Vklenila
si me v svoje spone, da bi me ugono
bila. V možganih mi vre in v očeh mi
gori. Kri! kri!

Kričaje strahoma v silnem obupu
je Ester bežala na stran. Zagnala se je
v vrata, a ta so bila zaprta. Zagnala
se je novič, a med tem je bil planil
pater Celestin k zidu, strgal z njega
bič, ki je tam visel in se zapodil za
ciganko. Bič je zažvižgal po zraku,
tlesknil dvakrat, trikrat na kožo gole
ciganke in se opletel njenega života.
Ester se je s strašnim krikom zgrudila
na tla. A ko je pater Celestin pri svitu
plamenic zagledal kri, rudečo in gorko,
žarečo, kot žare rubini, ko je zagledal
raztrgano meso, iz katerega je odtekalo
življenje, tedaj je vrgel bič od sebe in
v blazni strasti začel poljubljati te
rane, kakor bi hotel popiti odtekajočo
kri. In ustne njegove so šepetale:

73

— Ljubi me, Ester, ljubi me —
jaz te ljubim neznansko.

Ko ga je pa ciganka, prišedši
zopet k zavesti, pahnila od sebe, jo je
srdito zagrabil za lase in jo vlekel
nazaj v njeno celico, roteč se srdito:

— Pa pogini tu! Dokler sem jaz
živ, ne prideš iz ječe, če nečeš biti moja.

In zopet ga je obšla divja jeza,
hrepenenje po krvi, želja, videti raztr¬
gano meso in v neznanskih mukah
trepetajoča človeška telesa. Pobral je
biČ in hodil od celice do celice in iz
vseh teh celic je odmevalo žvenketanje
verig, tleskanje biča in obupno, bo¬
lestno vpitje, ki se je izgubljalo po
širnem hodniku.

Do ene same celice ni imel pater
Celestin ključa, do celice, v kateri je
umiral Erazem pl. Obričan. Gredoč
mimo vrat te celice je pater Celestin
odprl lino, pri kateri je jetnik dobival
kruh in vodo, in s porogljivim glasom
zaklical:

— No, visokoblagorodni gospod
Erazem, kaj še ne boš preklical svojih
besed? Ali naj ti tortura odveže jezik?
česa še čakaš?

74

Zamolklo seje culo iz grozne celice:

— Čakam, da pride moj čas —
kakor sv. Janez v puščavi.

Pater Celestin se je zasmejal na
ves glas tako, da je donelo po vsem
hodniku smeje je zaprl lino ter smeje
odšel, ne meneč se za sledove krvi na
meniški halji.

V samostanu je bilo še vedno
tako kakor da je vse izmrlo, ko je
pater Celestin prišel iz podzemskih ječ.
Nikjer ni bilo videti človeka, od niko¬
der ni bilo slišati glasu. Pater Celestin
je najprej prisluškoval pri refektorijskih
vratih ali niti najmanjši sum mu ni
izdal, če je prijor še notri ali pa
se je že umaknil. Polagoma in
previdno je odprl vrata in uzrl prijorja
Ahacija, ki je, držeč ostanek razbitega
vrča v roki, ležal brez zavesti sredi
dvorane. Na lice patra Celestina je
legla senca porogljivega prezira.

— Zopet se je opijanil, da si po¬
miri vest zaradi tiste krive prisegice,
se je rogal pater Celestin. Bedak! Že
desetkrat je dobil odvezo, sto odpustkov
si je že zaslužil, in vendar ne najde
miru. In to je mož? To naj bo gospo-

75

dar mogočnega samostana, vladar toliko
sto podložnih kmetov, zaščitnik vere in
strahovalec krivovercev?

Pater Celestin je uprl roke v boke
in sunil brezzavestnega prijorja z
nogo. Ali prijor se ni premaknil, ležal
je na tleh, kakor da ni več življenja v
njem.

— Treba bo, da se ga odkrižam,
je govoril pater Celestin sam sebi.
Teh bojev ž njim sem se naveličal,
četudi sem ga še vedno podvrgel svoji
volji. Čas je, da odstranim edino oviro,
ki mi je na potu do prijorskega pre¬
stola.

Počasi je bodil pater Celetin nekaj
časa po dvorani, sanjajoč o velikem
zlatem križu, ki ga bo nosil na prsih,
o velikem ugledu in vplivu, ki ga bo
imel, o sladkostih, ki jih bo užival, ka¬
dar doseže svoj cilj. Sanjal je razkošne
sanje in le včasi je zatemnel njegov
pogled in zadobil tisti strahoviti izraz,
katerega so se podložni kmetje vselej
tako prestrašili, da so se križali, med
tem ko so ženske popadale na kolena.

— Pater Celestin je stopil k
oknu in pogledal na dvorišče. Tam je

76

na kamniti klopi pri vratih sedel stra¬
žar in se pogovarjal s cvetočim kmet¬
skim dekletom, ki je ponižno stalo
pred njim z molkom v roki in
dasi zbegano, vendar pon žno pre¬
našalo mastne dovtipe, s kate¬
rimi jo je nadlegoval stražar. Ustnice
patra Celestina so se raztegnile v odu¬
ren smehljaj.

— Te tridnevne eksercicije za ne¬
veste so izvrsten izum, se je cinično
smejal Celestin. Zdaj je pater Teodo-
rik na vrsti, da vpelje to dekletce v
misterije sv. zakona. No, Teodorik je
teoretično in praktično izvežban in
opravi svojo stvar dobro.

In čez nekaj časa, ko je dekle
natančno premotril, je dejal sam sebi:

— Ko bi Teodorik ne bil tako
zanesljiv in zvest moj pristaš — to
dekle bi mu gotovo prevzel.

V samostanu je začelo postajati
živo. Posamezni menihi so zapustili
svoje celice in šli na vrt. Celestin je
poklical enega izmed menihov na pomoč
in je ž njim še vedno brezzavestnega
prijorja Ahacija odnesel v njegovo sta¬
novanje. Menihi so se sprehajali po

77

vrtu in uganjali svoje šale s patrom
Teodorikom in se mu ponujali za po¬
močnike pri eksercicijah s kmetsko
nevesto, ki je vdano sledila stražarju,
ko jo je peljal v sobo, kjer so se mo¬
rale neveste samostanu podložnih kme¬
tov tri dni in tri noči pripravljati za
sv. zakon in kjer so menihi v tihih
nočeh utrgali že toliko dekliških cvetov.
Pater Celestin je bil eden najglasnejših
med menihi. Za vsakega je imel pri¬
jazno besedo, z vsakim se je šalil in
mu vcepljal mnenje, da so menihi rojeni
ne zato, da bi živeli kot asketje, odlju-
deni in odmrli svetu, nego da bi bili
gospodarji in vladarji zemlje in ljudi
in da imajo kot taki pravico do uživanja,
kakor so drugi rojeni, da delajo. S
temi nauki in ker je menihom šel
vedno na roko ter jih navajal k raz¬
košju, k uživanju in k razuzdanosti, pa
tudi k brezobzirnosti in krutosti napram
podložnim kmetom, si je pridobil med
menihi tako trdno zaslombo, da je bil
prijor Ahacij proti njemu brez moči.

Dolgi Laban je iz samostanske
stražnice jezno gledal na sprehajajoče
se menihe. Bolelo ga je, da postane

78

kmetsko dekle, ki je prišlo na duhovne
vaje v samostan, žrtev meniške pohot¬
nosti in jezilo ga je, da nima moči, to
preprečiti. Njegova jeza je še narasla,
ko je med menihi zagledal Simona
Kozino, bratranca vrhniškega župnika,
ki je prihajal skoro vsak dan v samo¬
stan in posebno občeval s patrom Ce¬
lestinom. Dolgi Laban je Simona Kozino
sovražil iz vsega srca, kajti vedel je,
da ščuje in nagovarja Celestina na
vedno hujše postopanje proti kmetom
in da vedno napoveduje menihom, da
ima kmet sicer človeško, neumrljivo
dušo, drugače pa da ni pravi človek,
nego bitje, ki stoji med človekom in
med živino in ki se ga mora z delom,
z bičem in s stradanjem krotiti.

Ta dan je bil Simon Kozina po¬
sebno razburjen. Mahal je z rokami in
okrog njega zbranim menihom skriv¬
nostno pripovedoval o svojih razkritjih.

— Le verjemite, tam pri Bevkah
se nekaj posebnega pripravlja. Anton
Magajna je skoro vsak dan tam. V koči,
kjer Kričaj z Vrhnike in njegovi lovci,
kadar streljajo jerebice in race, časih
tudi kmetske goske pestujejo, tam so

79

večkrat skrivnostni sestanki. Strašni
naklepi se kujejo proti samostanu in
zna se zgoditi velika nesreča, če ne
bodete previdni. Danes o polnoči bo zopet
tak sestanek.

Pater Celestin se je tiho smehljal,
kakor da bi nič prav ne verjel besedam
Simona Kozine.

— Zadnjič ste ravno tako govorili,
a ko so prišli poslani stražarji, so našli
v koči dve stari ženski.

— Seveda niso ničesar našli. Ker
znata ženski čarati, sta lahko obvaro¬
vali zarotnike pred pretečo jim nevar¬
nostjo. Dokler bodete pošiljali samo stra¬
žarje, ne bodo ničesar opravili. Vi sami,
pater Celestin, se morate postaviti na čelo
stražarjem, da pravočasno premagate
in zagovorite čarovnijo. In z Naj¬
svetejšim morate iti, če ne bo ves trud
brez uspeha. Saj vas tudi v samostanu
varuje samo Najsvetejše.

Menihi niso vedeli, kaj bi storili.
Živeli so v vednem strahu pred kmet¬
skimi ustajami, dasi je bil samostan
dobro utrjen in zastražen ter zagotov¬
ljena vojaška pomoč iz Ljubljane.

80

Pater Celestin sicer ni prav verjel
v čarovništvo ali časih se mu je le
zdelo, da utegne kak posameznik imeti
ta čeznatorni dar.

— Če gre pater Celestin z Naj¬
svetejšim, grem tudi jaz ž njim, je na¬
posled rekel Simon Kozina. Drugače
pa ne grem ponoči tja, če bi mi daro¬
vali vse samostanske zaklade.

Ta izjava je bila končno odločilna.

— Dobro, je rekel pater Celestin,
pa pojdem z Najsvetejšim. A sam ne
grem. Razen stražarjev morata vsaj še
dva meniha. Ti, Teodorik, si močan
kot lev —

— Ali jaz ne utegnem, seje naglo
oglasil pater Teodorik. Danes se začne
duhovna vaja z Macahanovo nevesto.

— Dekle bo že še dosti zgodaj
spoznalo, kako malo duhovske so vaje,
ki jih bo imela s tabo, je smeje se
menil pater Celestin. O polnoči smo že
tako nazaj. In Anton gre tudi z
nami.

Pater Celestin je zapustil družbo
in dal dolgemu Labanu vsa potrebna
naročila za nameravano nočno ekspe¬
dicijo.

81

VI.

Tiho in počasi sta plula dva čolna
po Bistri doli proti Ljubljanici. Noč je bila
temna in pripravljalo se je na slabo vreme.
Sem in tja je padlo nekaj kapelj, a
kmalu je zopet prenehalo rositi; časih
je zagrmelo in v daljavi za gozdovi je
zablisnilo, da so se prekrižali možje, ki
so molčeč sedeli v čolnih, potem pa je
vladala zopet veličastna tihota.

Čolna sta zavila v Ljubljanico.
Držala sta se visokega brega, možje
pa so vzeli puške v roke. Za drevesi,
ki so stala ob bregu, se je v samotno
ležeči koči videla luč.

— Okno je razsvetljeno, je zaše¬
petal Simon Kozina patru Celestinu na
uho. Zdaj se pripravite!

Pater Celestin je izpod plašča, s
katerim je bil ogrnjen, vzel Najsvetejše
in je povzdignil nad sabo, med tem ko
sta spremljajoča ga meniha poluglasno
molila. Stražarji v čolnih so nagnili
glave in šepetaje molili, ne da bi le za
trenotek pustili orožje iz rok.

čolna sta plula zdaj tik koče, iz
katere ni bilo slišati nobenega glasu.

6

82

Kakor bi bilo vse izumrlo, tako mirno
in tiho je ležala koča za košatimi dre¬
vesi in izginila za čolnoma, ki sta plula
naprej.

— Straže ni nobene, je menil Simon
Kozina, zdaj lahko ustavimo in izstopimo.

Čolna sta obstala in vsi so se
splazili na breg. Pred njimi je ležala
širna ravan. Kadar se je zabliskalo, se je
v daljavi videla cerkvica na Žalostni
gori in samostan v Bistri, v ozadju pa
nejasne konture bornih koč v Bevkah.
Potem pa je bila zopet gosta nepredirna
tema.

Pater Celestin je najprej razvrstil
svojo četo in vsakemu posamezniku
povedal, kaj mu je storiti. Sam je z
menihoma in z dvema stražarjema hotel
iti v kočo, ostalim je pa naročil,
da ostanejo zunaj, dokler jih ne
pokliče.

Previdno se je četa obrnila proti
koči. Spredaj so šli pater Celestin, ki
je nosil Najsvetejše, in oba meniha,
ostali pa so šli v eni vrsti, da bi hitro
objeli kočo. Kakor sence so se pomi¬
kali čez vlažno ravan in koča je bila
hipoma obkoljena.

83

V koči se ni nihče ganil. Stražarji
so pripravili puške in potem se je Si¬
mon Kozina približal vratom in nastavil
sekiro — enkrat se je nanjo uprl in
vrata so bila odprta, tako lahko, kakor
da sploh niso bila zapahnjena.

V ozadju se je zagledalo na
ognjišču ugašajočo žrjavico, okrog ka¬
tere je sedelo nekaj temnih senc, ki so
planile kvišku, ko so se vrata odprla in
je z Najsvetejšim v roki stopil čez
prag pater Celestin ter glasno molil
latinsko molitev. Za njim so skočili v
kočo dva stražarja z nabitimi puškami
in oba meniha ter Simon Kozina. Ta
je bil zadnji in je za seboj zapahnil vrata.

— Vsi na kolena, je zagrmel pater
Celestin, kdor bi se upiral, zapade
smrti 1 Ali ste slišali?

Nihče ni odgovoril in nihče se ni
ganil. Ena presenečenih oseb je mirno
prerahljala žrjavico in vrgla nanjo su¬
hih trska in vejic, ki so se skoro hi¬
poma vnele in je udaril plamen, ki je
z rdečo lučjo razsvetlil temni prostor
in vrgel svoj sijaj na patra Celestina,
ki je s povzdignjenim Najsvetejšim
stopil korak bližje.

6 *

84

Izza ognjišča se je dvignil visok
širokopleč mož z dolgimi belimi lasmi
in sivo brado, ki mu je segala do
pasa. V rokah je držal težko palico, ki
je imela za držaj zlato sekiro, okrog
vratu pa mu je visela zlata verižica.

— Kdo ste in kaj hočete? je vprašal
starec z gromkim glasom in se po¬
stavil pred patra Celestina. Kako si
upate mirnim ljudem kaliti nočni mir?

Z začudenjem je gledal pater Ce¬
lestin velikana, ki je stal tako ponosno
pred njim. Se nikdar ga ni videl, a
slutil je takoj, da ima opraviti z nena¬
vadnim možem. Za trenotek ga je ob¬
šla celo skrb, da je v veliki nevarnosti,
a ko je videl poleg sebe svoje sprem¬
ljevalce, ga je minil ves strah in osorno
je odgovoril.

— Kdo si ti, da si upaš kljubo¬
vati mojemu povelju in da ne poklek¬
neš pred Najsvetejšim, kakor sem
ukazal?

— Jaz sem kralj David, ciganski
poglavar, oče in vodnik Aronovih sinov,
je odgovoril starec. In kralj David ni
klečal, kar je živ, in ne bo klečal. Pač
boš pa še ti klečal pred menoj, ti,

-

85

pater Celestin, razbojnik in nečistnik,
zatiralec kmetov in svečenik maliko¬
valcev.

Kakor grom se je razlegal glas
kralja Davida, da so se prestrašili še
pred kočo stoječi stražarji. Obenem je
počil strel in v tistem hipu je planilo
na stražarje vse polno temnih prikazni
in jih podrlo na tla in jih zvezalo.
Kar cela vojska je bilo ciganov okrog
koče. Priskočili so tako naglo, kakor
da so bili skriti v zemlji, tako da se
stražarji niti braniti niso mogli in so
bili prej povezani, nego so se zavedli
svojega položaja.

Pa tudi v hiši pod streho so bili
skriti cigani, in ko je počil strel, so
skočili doli in popadli stražarje in me¬
nihe. Kralj David je planil na patra
Celestina. Z eno roko ga je zgrabil za
vrat, z drugo mu je iztrgal Najsvetejše
in ga udaril z njim po glavi. Udarec
je bil tako silen, da se je monstranca
razletela, pater Celestin pa se je ves
krvav zgrudil na tla.

Kralj David je vrgel ročaj mon-
strance v kot in pobral svojo palico.
Ko se je ozrl po koči, je videl, da so

86

bili menihi in stražarji že povezani. Uka¬
zal je zvezati tudi patra Celestina in pred
kočo premagane stražarje prinesti notri.

Kakor snopje so ležali jetniki na
tleh. Pater Celestin je strašno krvavel,
a nobena roka se ni ganila, da bi mu
pomagala. Cigani in ciganke so se
gnetli po koči in krog koče, vriskali
veselja in se radovali svoje zmage.

— Mir! je ukazal kralj David, in
ko so vsi umolknili, se je obrnil do
jetnikov in jim rekel: Vaše življenje
je v mojih rokah. Treba mi je le
migniti in že bi vsi z vrvjo okrog vratu
viseli na drevesih pred kočo. Treba mi
je le ukazati in že bi bila pripravljena
grmada za vas, kakor ste jih vi že
dosti pripravili za Aronove hčere. Ali
jaz vam prizanesem, vam pustim živ¬
ljenje in vam dam svobodo, če mi
samostan vrne vse cigane in ciganke,
kar jih ima v svojih ječah. Vi, pater
Teodorik, se vrnete v samostan in po¬
veste menihom mojo odločbo. Če iz¬
puste jutri zjutraj vse cigane in ciganke,
izpustim tudi jaz jetnike, če ne, pa jih
dam jutri opoldne vse žive sežgati.
Na to prisegam pri večnem solncu!

87

— Oh, gospod cigan, prosim, še
nekaj.

Vsi so se presenečeni obrnili na
tisto stran, odkoder je prišel ta glas,
in kralj David je pristopil bližje.

— Oj, dolgi Laban, kaj si tudi
ti med jetniki? Celo resni kralj David
se je smehljal, ko je zagledal klavrni
obraz dolgega junaka. Kaj bi pa rad?

— Nekaj bi Vas rad prosil, go¬
spod cigan. V samostanu je zaprt tudi
menih Erazem. Zaradi Vaše hčere je
zaprt. Dajte, zahtevajte, da izpuste tudi
njega.

— Zaradi moje Ester je zaprt?
se je čudil kralj David. Torej se je
vendar v samostanu našel človek, ki
se je zavzel za mojo hčer?

— O, jaz sem se tudi zavzemal
zanjo, gospod cigan, je menil dolgi
Laban, in ko bi bil mogel, bi jo bil
že davno oprostil.

Kralj David ni dlje poslušal dol¬
gega Labana, pač pa naročil patru
Teodoriku, da mora samostan izpustiti
tudi Erazma. Potem je odredil, da so cigani
odpravili patra Teodorika v Bistro,
druge jetnike pa prenesli v čolne.

88

To povelje je bilo kmalu izvršeno.
Čolna sta odrinila po Ljubljanici nizdol,
ostali cigani so se razšli. V koči in
v njenem obližju je vladala spet smrtna
tihota, dokler ni zapihal veter in se je
začel vihar.

Po ozkih stezah, čez polja in po
gozdih so cigani gnali svoje jetnike,
tako, da ti kmalu niso več vedeli, kje
da so in kam gredo. Vihar je divjal
in lomil drevesa, dež je lil in strele so
švigale po nebu, kakor bi hotele vesolj¬
stvo zapaliti.

Sele proti jutri sojetniki in cigani
prišli do taborišča. Patra Celestina je
kralj David peljal v svoj šotor, mu
zopet zvezal noge in ga položil na tla.
Ostali jetniki so bili izročeni v varstvo
drugim ciganom, pri patru Celestinu pa
je ostal kralj David sam. Sedel je na
snop trave in nepremično oprt ob svojo
palico z zlato sekirico zrl na patra
Celestina.

Minile so ure. V taboru je bilo že
vse živo, samo kralj David je še vedno
sedel pred patrom Celestinom, ki je
trpel neznanske muke. Večkrat so nje¬
gove suhe ustne šepetaje prosile vode,

89

a stari ciganski poglavar se ni premak¬
nil s svojega mesta. Molče je sedel,
kot da je nem, a njegovo srce je vri¬
skalo, ko je videl sovražnega meniha
trpeti in koval je strašne načrte, kako
ugonobi blagoslovijenca, ki je njegovi
hčeri storil silo.

Jetniki so težko čakali ure osvo¬
boditve. Edini, ki se je dobro počutil v
ciganski družbi, je bil dolgi Laban.
Orni Miško mu je bil dal mesa in vina
in je z napeto pozornostjo poslušal ve
likanske laži o Labanovih poskusih,
oprostiti v samostanu zaprto Ester in
ostale cigane. In Laban je lagal kar se
je dalo ter se sam čudil, da je tako
iznajdljiv, povrh je pa cigane hvalil,
da je njegovim sojetnikom že pre¬
sedalo.

Proti poldnevu sta prisopihala v
tabor dva cigana in vprašala za kralja
Davida. Ves tabor je obstopil ta dva
moža ki sta bila na straži pri samo¬
stanu in vsi so hoteli vedeti, če so v
samostanu zaprti cigani izpuščeni. Vrišč
je bil tolik, da je celo kralj David za¬
pustil svoj šotor in stopil med svoje
ljudi, ki so pri njegovem prihodu takoj

90

utihnili in naredili prostor, da je mogel
priti do ravnokar došlih mož.

Ne da bi čakala kakega vprašanja,
sta moža začela pripovedovati, da
Ester in ostali v samostanu zaprti ci¬
gani še niso izpuščeni. Samostanei
so jih pripeljali iz samostana in stoje
zdaj z njimi tam, kjer zavije cesta v
Rakitno. Eden stražarjev je imel belo
zastavo v rokah. Vsled tega sta se mu
za stražo postavljena cigana približala
in ga od daleč vprašala, kdaj izpuste
Ester in jetnike. Stražar je odgovoril,
da šele tedaj, ko izpuste cigani svoje
jetnike; prijor je ukazal jetnike zamen¬
jati ali pa Ester in njene ljudi pripe¬
ljati zopet v samostan.

Kralj David ni bil tega sporočila
prav nič vesel, a moral se je vdati.
Ukazal je torej, naj se odpravijo jet¬
niki na mesto, kjer so čakali samo¬
stanski stražarji in naj se tam zamen¬
jajo za samostanske jetnike. Njegovo
povelje je bilo hitro izvršeno in kmalu
je dolga karavana krenila iz gozda
nizdolu. Obenem so ostali cigani za¬
čeli podirati svoje šotore in vse pri¬
pravljati za odhod.

91

Izmenjava jetnikov se je hitro iz¬
vršila in samostanski stražarji so od¬
nesli pete kar najhitreje, boječ se, da
jih napadejo cigani celo pri belem
dnevu. Pater Celestin je bil tako osla¬
bel, da so ga morali nesti.

In samostanski stražarji so prav
storili, da so bežali, kajti kmalu po
svojem odhodu so culi iz gozda strašno
kričanje, počilo je nekaj samokresov in
cela tolpa ciganov se je vdrla za stra¬
žarji, ki so zdaj tekli kar so mogli.
Pater Celestin je bil edini, ki je slutil,
kaj je pravi vzrok tej ljutosti ciganske
tolpe, da je namreč Ester povedala, kaj
je morala prebiti v samostanu, in boječ
se, da se mu kralj David strašno ma¬
ščuje, je podžigal stražarje, naj pospeše
svoje korake.

Cigani so sledili stražarjem skoro
do samostana in se šele ustavili, ko so
spoznali, da jih več ne doidejo. A z
mesta se niso maknili. Samostanci so
vrata za seboj zaprli in čez zidovje
pazili, kaj da store cigani. Ves samo¬
stan je bil pokonci, vse se je oborožilo
in se pripravljalo na boj, pričakuje, da
napadejo cigani samostan.

92

Toda cigani se niso premaknili,
nego le kričali in grozili s pestmi. Na¬
enkrat se je prikazal med njimi kralj
David. Bil je razoglav in ves spehan
od hitre hoje. Vetrc se je igral z nje¬
govimi dolgimi belimi lasmi in z nje¬
govo sivo dolgo brado in strašno ga
je bilo videti, ko je dvigal roko proti
nebu in prisegal, da se maščuje,
da se grozovito maščuje vsemu sa¬
mostanu.

Za samostanskim zidovjem stoječi
menihi in njihovi hlapci niso razumeli
nobene besede te grozne prisege ali
uganili so, kaj jim je pričakovati in
dasi je bil samostan krepko utrjen in
izdatno zastražen, jih je vendar prešinil
strah, in tudi ko so cigani že davno
odšli, jih je morila skrb, da se ciganov
ne ubranijo.

— Samo nekaj ur naj nam cigani
časa dajo, je menil eden stražarjev,
potem se ni ničesar več bati. Prijor
Ahacij je bil davi poslal patra Antona
do deželnega glavarja v Ljubljano, naj
pošlje vojakov, da se ciganska zalega
zatre. Prijor misli da pridejo vojaki še
danes.

93

In res se je kmalu potem culo iz
daljave ponosno trobenje in je z Vrh¬
nike prijezdilo petdeset vojščakov.

Prvemu oddelku vojščakov je sle¬
dil še tisti dan drugi oddelek, tako da
je bilo na samostanskem dvorišču zbra¬
nih nad sto konjenikov. Poveljnik je
imel od deželnega glavarja naročilo, da
mora za vsako ceno narediti ciganski
nadlogi konec. V ta namen je bil tudi
pooblaščen, da pokliče vse grajščake
vrhniškega okoliša in iz soseščine na
pomoč in nameraval je s to vojsko za¬
jeti cigane in jih vse uničiti.

Menihi, ki so se zdaj čutili popolnoma
varne, so vojščake sprejeli z največjo
gostoljubnostjo. Patra Celestina je po¬
gled na vojsko kar poživil in začel je
v svojem srcu kovati načrte, kako po¬
rabi vojsko za to, da uniči na mah
vse nasprotnike samostana. Iz pogovora
s poveljnikom je sicer izprevidel, da se
po glavarjevem ukazu zaradi vere ne
sme proti nikomur postopati, ali upal
je, da zdaj vsaj podložne kmete ustra¬
huje.

V samostanu je zavladalo živahno
življenje. Na dvorišču so vojščaki

94

užgali več ognjev in po večerji ležali
prepevajoč in popivajoč okrog njih ali
pa se razposajeno podili po širnem
prostoru, se za šalo metali in sploh
uganjali vsakovrstne burke. V refekto-
riju pa so sedeli menihi s poveljnikom
in njegovimi podpoveljniki pri razkošni
večerji, kateri je sledil pravi bakanal.
Na mizah so stali velikanski vrči ple¬
menitega malvazijca, katere so menihi
in njihovi gostje tako naglo praznili,
da so jih strežaji komaj in komaj
sproti polnili. Samo pater Celestin ni
zaužil nobene kaplje; bil je bled in
upal in obveze na glavi so mu dajale
toliko strašnejše podobo, ker je v nje¬
govih očih žarel oni ogenj, ki se je
sicer pojavil samo takrat, kadar je
videl trepetajoča človeška telesa in
gorko, rdečo človeško kri.

Počasi je priplaval mesec na ob¬
nebje in razlil svojo bledo svetlobo na
samostan. Tudi v refektorij je posvetil,
kjer so bili mize skupaj postavili in
razgrajali in razsajali, kakor vojščaki
na dvorišču. Na enem koncu sta po¬
veljnik in pater Gregorij igrala na
kocke, na drugem koncu je pater Teo-

95

dorik, ki je bil od zaužitega vina že
ves rdeč, poskusil splezati na mizo, til
je eden prepeval, tam je drugi tolkel
ob mizo in kričal kakor obseden, po-
bočnik pa je objemal tolstega patra
Avguština in se tako bridko jokal,
kakor da mu je en dan pomrlo vse
sorodstvo.

Pater Teodorik je bil z veliko te
žavo splezal na mizo in še to le z
okorno pomočjo nekaterih drugih me¬
nihov. Široko se je postavil med vrče
in gibaje se zdaj naprej zdaj nazaj,
tako da so ga morali vedno loviti in
ga podpirati, je začel pridigovati.

— Sapientia — aedificavit šibi —
domum — je jecljal s težkim jezikom
pater Teodorik — ex — cidit columnas

— septem. Bratje! — Modrost si je
zgradila dom — to je — naš samo —
stan — in — izklesala sedem — ste¬
brov. Eden teh stebrov sem — jaz — in

— kadar sem pijan — sem — moder 1

— Vrzite ga doli, je zakričal pater
Gregorij, jaz ne morem igrati, če slišim
take neslanosti.

Pater Teodorik se je s silno te¬
žavo obrnil proti patru Gregorju:

96

— Kaj — ti boš mene — doli
metal? Ti — ki še — človek nisi? Ti

— si — hudičev — pisar — hudobni
duh — maleficus et veneficus —

— Pusti Gregorja in pridiguj
naprej !

— Mislite? Pater Teodorik se je
zopet obrnil k svoji družbi. No, če —
hočete — naj pa — bo. Bratje! Evan¬
gelist sv. Luka pravi: kjer je mrho¬
vina, tam se zbirajo orli. Vi — hrabri

— vojščaki — Vi ste ti orli — mi —
pa smo mrhe.

Nastalo je huronsko vpitje. Menihi
in njih gostje so kar tulili in se ruvali
in zadevali ob mize, da so se tresle.
In ker ni nihče pazil na patra Teodo-
rika, je ta izgubil ravnovesje in padel
na mizo kakor je bil dolg in širok ter
se z mizo vred zvrnil na tla, v mlako
plemenitega malvazijca in med črepinje
razbitih vrčev. — —

Ko se je pobočnik nehal smejati,
se je zopet obrnil k najnovejšemu
svojemu prijatelju in začel iznova
jokati.

— Avguštin, ljubi pater Avguštin

— jaz sem nesrečen. Oj, tako nesrečen.

97

Še izgubljeni sin ni bil tako nesrečen.
Storil sem obljubo, da pojdem na Sv.
Višarje, pa svoje obljube nisem izpolnil.
Kaj bo na sodnji dan z manoj ? Oj, kako
sem nesrečen.

Pater Avguštin je mladeniču ves
ginjen brisal solze s svojim umazanim
rokavom.

— Nič ne jokaj ! Nikar ne jokaj,
če ne bom jaz tudi jokal. Oh, storil si
velik greh zoper sv. Duha. Pa vidiš,
saj sem jaz tvoj prijatelj ! Bom pa
jaz zato molil, da ti Mati božja to
odpusti.

— Če pa ne bo odpustila? Oj,
kako sem nesrečen !

— Pokoriti se moraš! Poklekni in
spij za pokoro ta vrč vina na en požirek.

In pijani pobočnik je pokleknil in
pil in pil iz vrča, dokler ni omamljen
padel na tla. Pater Avguštin pa se je
zgrudil nanj-

— „Potipaj, potapaj, pod oknom
počakaj, zavriskaj, zapoj, da bom vedl’la
da s’moj“ je med tem z glasom, ki bi
delal čast vsakemu volku, pel pater
Gregorij in žvenketal z denarjem, ki ga
je bil priigral.

7

98

— Tace, taGe! —

— Bibe fratercule, bibe pro poena!
In bakanal je trajal dalje; dokler
ni večina pivcev obležala na tleh v
topli mesečini čudovite poletne noči.

Lov na cigane je trajal več tednov,
ne samo v vrhniškem okolišu, nego
skoro po vsi Notranjski. Sicer so ujeli
tu in tam kakega posameznega cigana
in ga obesili na najbližje drevo, ali
veliki četi kralja Davida niso mogli
priti na sled. Poveljnik se je pač tru¬
dil na vso moč, tembolj, ker mu je
bil pater Celestin obljubil bogato pla¬
čilo, če ujame Erazma pl. Obričana,
ali njegov trud je bil brez uspeha. In
vendar je bilo brez dvoma, da se ci¬
gani niso umaknili v druge kraje, da
so se morali skrivati po Notranjskem
in okrog Vrhnike, kajti med kmetskimi
ljudmi je šla od koče do koče, od ust
do ust povest o tem, kar sta doživela
hči kralja Davida in Erazem pl. Obri-
čan v samostanski ječi. Od kod naj bi
bili ljudje to izvedeli, če ne od priza¬
detih samih ali od njihovih pajdašev?

Ko je pater Celestin izvedel za te
govorice, je začel med podložnimi

99

kmeti še hujše divjati kot kdaj poprej.
Imel je proste roke, kajti prijor Ahacij
se sploh ni več streznil. Skoro ga ni
bilo dneva, da niso stražarji in hlapci
prignali nekaj kmetov ali kmetic v sa¬
mostan in jih na dvorišču izbičali, češ,
da so obrekovali samostan in žalili
njegove prebivalce. Dostikrat je bil
pesek na dvorišču ves poškropljen s
krvjo, okrog katere so se podili gosti
roji velikih črnih mušic.

Pa tudi kmete, ki niso bili samo¬
stanu podložni, je pater Celestin pre¬
ganjal, kolikor je mogel in dostikrat je
najel vojščake in jih napodil, da so v
divjem diru jezdili čez njive in poljane
in da so konjska kopita pomandrala
sadove trdega kmetskega dela.

Toda vzlic tej strahovladi niso
utihnile govorice o početju menihov z
Ester, z ujetimi cigani in z Erazmom.
Ljudska fantazija je te dogodke pobar¬
vala in jih opremila s strahotnimi de¬
tajli. Stare, že davno zaceljene rane na
narodovem životu so se začele odpirati,
stoletne krivice so začele narod z novo
močjo skeleti, v vseh srcih je vrelo in
v narodovi duši so nastajali močni dvomi

7 *

100

o resničnosti cerkvenih naukov. Tisoč
in tisoč pesti se je, čeprav še skrivaj
in v onemogli jezi, dvigalo proti samo¬
stanu in prelita kri je vpila do neba
po maščevanju.

Tudi na Vrhniki so dogodki v
samostanu provzročili veliko nejevoljo.
Zlasti je bil ogorčen ženski svet. Vrh-
ničanje so bili sicer katoličani a ne
toliko iz prepričanja, kakor iz mlačnosti
v verskih zadevah sploh. Držali so se
rimske cerkve tako, kakor se dober sin
drži naukov in nazorov svoje matere,
o katerih nikdar ne premišljuje, če so
pravi in če so zdravi. Sedaj je pa na¬
stala razburjenost in nevolja proti samo¬
stanu je vplivala tudi na staro zvestobo
do rimske cerkve in ljudje so začeli
čedalje bolj uvidevati, da utegneta
gospa Regina in Anton Magajna vendar
le prav imeti s svojim neizprosnim so¬
vraštvom proti rimskim papistom. Anton
Magajna je to razpoloženje spretno iz¬
koriščal in delal previdno a vztrajno
propagando za protestantizem, za pravo
vero Kristusovo. Z gospo Regino se ni
nikdar sešel in ni nikdar govoril. Videl
jo je večkrat, a se ji ni približal, kakor

101

bi vedel, da ona tega ne želi. Ali naj
se je obrnil kamorkoli, povsod je za¬
pazil, kako mu je gospa Regina pri¬
pravila in ugladila pot in mnogokrat
mu je bilo pri srcu, kakor da hodita
nevidna vsemu svetu roko v roki v
srečnejšo bodočnost.

Tako je začelo tleti in goreti na
vseh koncih in krajih okrog Bistre. Tu
se je videl šele dim, tam so se začeli
pojavljati že plameni upora proti samo¬
stanu in odpada od rimske vere, pov¬
sod je pa bilo moreče soparno, kakor
pred velikansko nevihto, ki poruši in
polomi vse, kar najde na svojem potu.

Takozvana „Zigeunerhatz“ je bila
končana šele proti jeseni. Vojščaki so
se vrnili v Ljubljano, njim na pomoč
dodeljeni graščinski hlapci so odšli na
svoja domovanja, v samostanu je ostal
le majhen oddelek vojščakov v varstvo
samostana. Ko je pater Celestin s svo¬
jega okna gledal za odhajajočimi voj¬
ščaki, ga je prevzela jeza, da sedaj
nima več upanja dobiti Erazma pl.
Obričana v roke. Maščeval se je sicer
kmetom, ali onega, katerega bi bil
najraje ugonobil, ni mogel doseči.

102

Nadvojvoda Karel je bil sicer na proš¬
njo samostanskega predstojništva brez
preiskave izrekel obsodbo nad Erazmom,
da je pregnan na vse čase iz vseh av¬
strijskih dežela, da mu ne sme pod
strogo kaznijo nihče dati ne zavetišča
ne hrane, nego ga mora kot zločinca in
apostata izročiti cerkveni oblasti, ali
pater Celestin je vedel, da se more ta
obsodba brez vojaške pomoči samo slu¬
čajno izvršiti. In to ga je peklo in mu
je ležalo na duši, mu je razvnemalo
možgane in razgrevalo kri. Celo menihi
niso mogli tega pojmiti, ker niso po¬
znali prave nature tega groznega moža,
ki je imel le eno samo a silno strast,
da je hotel uveljaviti vedno in povsod
svojo voljo, in ki je poznal le eno ra¬
dost, le en užitek, le eno razkošje, de¬
lirij volje.

Srepo je gledal pater Celestin za
odhajajočimi vojščaki in ko so izginili
v daljavi, je njegov pogled motril mo¬
gočno ravan ki se je v svitu zahajajo¬
čega solnca razprostirala pred njim. In
zdaj ga je obšel ponos, da je skoro
vse, kar vidi njegovo oko, njemu pod¬
ložno in pokorno, da je on kralj te po-

103

krajine, gospodar imetja in življenja teh pre¬
bivalcev, katere je s svojo železno pestjo
ukrotil tako, da se po pasje uklanjajo
njegovi volji. Samo prijorskega križa
na zlati verigi še ni imel, a vedel je
trdno, da ga dobi, čim le iztegne roko,
in zato je lahko čakal ugodnega trenotka.

Tedaj, ko je pater Celestin z raz-
mišljevanjem o svoji moči tolažil svojo
jezo, da se ne more maščevati nad
Erazmom, je zapustil dolgi Laban sa¬
mostan. Sedaj pa ni imel na sebi
obleke samostanskih stražarjev, in ni
imel na strani meča, s katerim je bil
sicer vedno oborožen, nego je nosil
oguljeno kmetsko obleko, v rokah pa
je držal debelo palico. Vendar pa je
zadovoljno žvižgal, ko je šel svojo pot
do ovinka, izza katerega se ni več vi¬
delo na samostan. Tam se je usedel
kraj ceste, da še enkrat ogleda mo¬
gočna poslopja, kjer je preživel toliko
let in ki jih je danes zapustil za
vedno.

— Hej, kam pa ti, pa v tej obleki?
S temi besedami je Anton Magajna, ki
je prijezdil z Verda, prebudil dolgega
Labana iz njegovih sanj.

104

Počasi se je Laban obrnil k Ma¬
gajni, kakor bi se njegovi pogledi ne
mogli ločiti od samostana.

— Po svetu grem, gospod Ma¬
gajna. Da, da, po svetu. Nič se ne
čudite; res je tako. Savel je šel iskat
očetove oslice, pa je našel kraljevstvo;
kdo ve, kaj jaz najdem.

— Pred vsem bi se moralo vedeti
kaj iščeš, je menil Magajna.

— Ali naj Vam povem po pravici?
No, pa vedite, cigane grem iskat, je
potihoma odgovoril dolgi Laban in vi-
devši izraz začudenja, ki se je pojavil
na Magajno vem izrazu, je pristopil
bližje in skrivnostno, skoro neslišno ra¬
zodel Magajni svojo tajnost. Vam že
zaupam, Vi ste bili zmerom dobri z
menoj. Veste zakaj grem cigane iskat?
Kaj ne, da ne veste? Lejte, gospod
Magajna, cigani so Aronovi sinovi. To
je čisto gotovo. Jaz sem to slišal sam,
ko je to pravil kralj David in ko sem
ga vprašal, če je res, mi je to potrdil.
Trikrat sem ga vprašal in trikrat mi je
to potrdil.

— A kaj naj to tebi pomaga, ljubi
moj Laban; naj bodo cigani že Aronovi

105

ali Luciferjevi zato jih vendar pregan¬
jajo ko divje zveri in obešajo brez
usmiljenja. Kaj hočeš po sili priti na
vešala, da se mišliš pridružiti ci¬
ganom.

— Saj ne ostanem pri njih, je
menil Laban, le njihovo skrivnost bi
se rad naučil, potem jih spet za¬
pustim.

— Kaka skrivnost je to?

— Ali ne veste, kaj poroča sv.
pismo? Egiptovski duhovniki so zasa¬
čili Arona in videli, da zna iz praha uši
delati. Zato so ga zatožili pri Faraonu.
Ali zdaj razumete? Aron je delal uši,
da je ž njimi trpinčil Egipčane; če je znal
uši delati, potem je znal tudi iz praha
denar delati, in če je to moč imel oče,
zakaj bi je ne imeli njegovi sinovi-
cigani ?

— In ti bi se rad tega naučil pri
ciganih?

I kajpak, pa kako rad. Pa se
tudi naučim. Le verjemite mi, cigani
znajo res iz prahu delati ne samo uši
ampak tudi denar. Ko sem bil njih
jetnik, sem videl tri vreče čisto novih
cekinov.

106

Magajni se je Laban smilil, ali
sprevidel je, da s pametno besedo ni¬
česar ne opravi.

— Laban, ti si osel, kadar boš to
sam spoznal, pa pridi k meni. Če naj¬
deš cigane, poizvedi, kje je Erazem in
sporoči mi to. Z Bogom !

Magajna je odjezdil, dolgi Laban
pa je smehljaje gledal za njim, kakor
mož, ki si je svest, da ima velikansko
misel in kateremu se smilijo vsi, ki
njegove misli ne pojmijo in ne morejo
slediti poletu njegovega duha.

VII.

Iz temnega gozda, ki obdaja Pol¬
hov gradeč, so prišli trije upehani
možje in grede po bližnjicah krenili na
pot, ki vodi čez Hladnik na Horjul in
od tam na Vrhniko.

Na križpotu so se ustavili in se ločili.

— Tod naravnost gre zdaj Vaša
pot in čeprav se že mrači, pridete prav
lahko še danes do Vrhnike.

Tako je govoril eden izmed kmet¬
skih mož, ki sta zdaj svojemu sprem¬
ljevalcu segla v roke in jo krepko
stisnila, drugi pa je dostavil:

107

— In če bi nas prej potrebovali,
kakor je domenjeno da pridemo, pa nas
pokličite; kje nas dobite, Vam je
znano.

Moža sta se vrnila v gozd, njiju
spremljevalec pa je nadaljeval označeno
pot. Hodil je počasi, kakor človek, ki
se od silnega napora komaj pokonci
drži, dostikrat so se mu opletale noge,
težko se je opiral ob palico, njegovi
pogledi, iz katerih je gledala bolečina
in bojazen, pa so nemirno švigali na
vse strani, kot bi za vsakim grmom
in za vsakim drevesom iskale skritega
sovražnika.

Grede čez Hladnik, je tujec omah¬
nil, noge so mu odrekle oporo; komaj
se je privlekel do drevesa, ki je košato
stal tik ceste; tam se je popolnoma
onemogel zgrudil na mah in zatisnil
svoje temne oči, kakor bi hotel tu po¬
čakati zadnje ure.

Po nebu so se podili oblaki in se
zbirali in stiskali v temne, usodepolne
gore, oznanjajoče slabo vreme. V da¬
ljavi so že viseli k zemlji kot preproge,
kažoč, da za gorami že dežuje. Iz
gozdov je pihal hladen jesenski veter,

108

trgal listje z dreves in pripogibal ve¬
jevje, da je ječalo.

Onemogli tujec se za vse to ni
zmenil in odprl je oči šele potem, ko
je iz daljave slišal drdranje voza in
peket konjskih kopit.

Videvši, da se bliža od Horjula
gori voz, je poskusil vstati. Oprl se je
ob palico in se dvignil, a bil je tako
slab, da je padel nazaj na svoj sedež.

Voz, na katerem sta sedela prileten
mož v dolgem plašču in kakih dvajset
let stara plavolaska svetlih, prijazno
smehljajočih se oči, se je ustavil, in
lepa gospodična je sočutno priskočila k
tujcu.

— Ali ste bolni, ali kaj Vam je,
je vprašala gospodična. Tako ste bledi,
kakor smrt.

— Slab sem in bolan, častivredna
gospodična, je s tihim glasom odgovoril
tujec. Namenjen sem na Vrhniko, a tu
sem omagal in se moram odpočiti.

Stari gospod na vozu je kaj ne-
zaupno motril slabooblečenega moža, ki
je ležal ob cesti. Vzlic kmetski obleki
je videl, da je tujec gosposkega stanu.
Vse na njem se mu je zdelo sumljivo,

109

najbolj pa to, da je hotel na Vrhniko,
da se je moral torej doslej skrivati po
gozdih za Polhovim gradcem.

Ljubko plavolaso dekle ni imelo
takih misli. Prevzelo jo je usmiljenje.
Hitro je vzela z voza košaro, v kateri
je bilo še nekaj mesa in kruha in v
steklenici nekoliko vina ter jo postavila
pred tujca.

— Pokrepčajte se, potem pa vas
vzamemo na voz, da se pri nas v
Polhovem gradcu odpočijete. Kaj ne
oče ?

Stari gospod ni odgovoril, kajti z
začudenjem je opazil, da se je tujec
pač sklonil h košari, a jo zopet izpu¬
stil iz rok in odkimaje z glavo, se na¬
slonil ob drevo.

— Hvala Vam, častivredna gospo¬
dična, na Vaši dobroti. Ne maram Vas
spraviti v kake zadrege.

— Kako to, se je čudila plavola¬
ska, jaz Vas ne razumem.

— Pregnan sem, je odgovoril tujec.
Ali veste, kaj to pomeni? Ali poznate
starodavno besedilo te strašne kazni?
Do tja kot orel leti in seže veter, do
tja kot svet zeleni in val šumi, bodi

110

pregnancu odrečeno vse, kar rodi zem¬
lja, odrečena voda in ogenj, zrak in
prenočišče. Tu, blagosrčna gospodična,
je Vaša košara nedotaknjena; jaz nočem,
da bi Vas pd moji krivdi zadela kaka
nesreča.

— In zaradi česa ste pregnani ?
Ali so Vaše roke krvave? je vprašal
stari gospod na vozu in se obrnil k tujcu.

— Ne! Moje roke so čiste in Čista
je moja vest. Obsodili so me, ne da bi
me bili zaslišali. Edina moja krivda je,
da ljubim resnico in pravico čez vse,
bolj ko svoje življenje. Samo zato, ker
sem govoril resnico in branil pravico
sem trpel v ječi, samo zato sem pre¬
gnanec.

Zdaj je pa plavolasa gospodična
pograbila košaro in ponudši jo tujcu
zaklicala z bleščečimi očmi:

— Potem pa jejte in pijte. Dalje
kot orel leti in seže veter, dalje kot
zemlja zeleni in val šumi, dalje sega
ljubezen Boga, ki je za resnico in pra¬
vico na križu umrl.

Zdaj pa je stari gospod skočil z
voza in se postavil pred tujca in nekako
nejevoljno vzkliknil:

111

— Veste mož — govoriva resno.
Najprej povejte kdo da ste.

— Jaz sem Erazem plem. Obričan,
ubegli kartuzijanec iz Bistre.

Vtisk teh besed je bil nepopisen.
Plavolaska se je nagnila naprej, kakor
bi hotela Erazmu pogledati v obraz, oči
so se ji smejale radosti in nežno lice
je zažarelo veselja, stari gospod pa je
spošljivo snel svoj klobuk in ponudši
Erazmu roko, je s tresočim glasom
rekel:

— Ne morem Vam povedati, kako
sem vesel in srečen, da sem Vas našel.
Ponosen bom, če se odpočijete na
mojem domu. In videvši vprašujoče
Erazmove poglede je dostavil: Jaz sem
grajski sodnik v Polhovem gradcu,
Martin Strniša. Lahko mi zaupate, kajti
že davno sem Vaš prijatelj.

— Od kod me pa poznate? je
vprašal Erazem.

— Anton Magajna z Verda mi je
pravil o Vas. —

— In tudi gospa Regina Završa-
nova, je dostavila sodnikova hčerka. A
zdaj gospod Erazem pokrepčajte se, da
pridemo prej domov.

112

Vožnja do Polhovega gradca ni
bila dolga, a dasi je rosil lahen dež in
je grmenje za gorami napovedovalo
neurje, se je vender Erazmu zdelo, da
ni lepše stvari na svetu, kot taka
vožnja v mraku, med temnimi gozdi in
ob strani cvetočega dekleta. Vse se mu
je zdelo tako lepo, da bi bil lahko po¬
zabil, da so še drugi ljudje na svetu
in obšlo ga je spoznanje, da bi bilo
človeško življenje le sama grenkoba in
ničesar vredno, ako bi ne bilo ljubezni
in prijateljstva.

Z grajskim sodnikom seje  Erazem
domenil, da nihče ne izve, kdo da je.
Sodniku se je to zdelo potrebno, ker je
bil grajski oskrbnik polhovgraški pri¬
staš papistov in bi bil Erazma lahko
izdal.

Bila je že tema, ko se je voz pri¬
peljal na grajsko dvorišče. Razločile so
se skoro samo konture mogočne gra¬
ščine in drugih poslopij, a ko je Era¬
zem stopil z voza in se ozrl krog sebe,
je imel vender vtisk, da je tu našel
toplo in varno zavetišče, da se tu
končno odpočije od silnega truda in
trpljenja zadnjih mesecev in zbere

113

moči za veliko delo, katerega se je
hotel lotiti.

In ta zavest se je še poglobila, ko
je sedel v prijazni sobi s sodnikom in
njegovo hčerko pri večerji. Ko jima je
pripovedoval o svojih doživljajih v sa¬
mostanu, o mukah, ki jih je prestal v
samostanski ječi in o svojem potovanju
s cigani, s katerimi se je skrival po
gozdih in podzemskih brlogih toliko
časa, daje telesno docela oslabel in se
moral odločiti, da pri kakem prijatelju
poišče zavetišča. Sodnikova Anka je
tiho sedela za mizo in poslušala pogo¬
vor, a kadar je Erazma pri spominu
na prestano trpljenje obšla jeza, tedaj
je pogledal v njene jasne oči in njen
prijazni pogled ga je takoj pomiril.

Šele ko je jutranje solnce posijalo
na njegovo posteljo, se je Erazem pre¬
budil. Čutil je, da si je že v eni noči
znatno opomogel. Na mestu svoje stare
obrabljene obleke je našel na stolu
novo gosposko obleko. Opravil se je
v naglici, potem pa hitel na vrt, da se
naužije svežega jesenskega zraka. Nekaj
veselega je ležalo na njegovem obrazu,
kakor da je zadobil zopet zaupanje do

8

114

samega sebe in gospodična Anka je
kar zavrisnila presenečenja, ko je za¬
gledala mladega moža, čigar globoke
oči so jo tako presrčno pozdravljale
in čigar bledi obraz so obrobljali dolgi
temni kodri. Kar nič več se ji ni zdel
kot mučenik, ki je za resnico moral
trpeti v ječi in se skrivati po brlogih,
nego kot mlad gospod in ljub tovariš.
Veliki rešpekt, ki ga je imela pred
njim, je izginil naenkrat. In že je veselo
dekle začelo trgati listje z grmičevja
in ž njim obmetavati svojega novega
znanca.

— Pozimi se bodeva pa kepala,
kaj ne, je vzkliknila in obsula Erazma
z listjem in cvetlicami, da je bil kakor
ovenčan. Smejaje seje skočila na drugo
strau in zopet in zopet ponovila svojo
šalo. Zdaj pa je tudi Erazma minila
resnost in začel je trgati listje ter je
lučati na Anko in se ž njo poditi po
vrtu in jo loviti, kakor je delal nekdaj
kot otrok pri svoji teti. Vriskanje in
žvrgolenje je privabilo sodnika na okno.
Stari gospod se kar ni mogel nagle¬
dati prizora, ki ga je videl in obšlo ga
je iskreno zadovoljstvo, da si je Era-

115

zem vzlie vsem bridkim izkušnjam
ohranil mladeniško živahnost in veselje
nad nedolžnimi zabavami.

A še dvoje drugih oči je sledilo
prizoru na vrtu. Oskrbnikova soproga,
ki je bila že na vse zgodaj zaznala,
da ima sodnik gosta, je slonela ob
svojem oknu, skrita za cvetlicami, in
pazljivo motrila, kar se je godilo na
vrtu. Gospa Angela ni bila več v cvetu
let, a tolažila se je, da jesen dostikrat
ni nič manj lepa kot spomlad in da
ima toliko mikavnosti in razkošja, da
se jim le malokdo ubrani. Mladi mož,
ki se je tako brezskrbno in srečno
podil po vrtu s sodnikovo hčerko in
se ž njo igral kot kak nedorasel mla¬
denič, jo je zanimal, kakor že dolgo
noben moški. Gospa Angela je bila iz
mesta doma, in je na samotnem gradu
mestnih zabav in razveseljevanj toliko
bolj pogrešala, ker se je s svojim mo¬
žem le slabo razumela, otrok pa ni
imela; gospa Angela pa je imela tudi
svojo preteklost ter jako bistro oko.
Ko je izza gostih cvetlic na oknu opa¬
zovala Erazma in plavolaso Anko, ji
je Erazmovo vedenje, vsa njegova zu-

8 *

116

nanjost in vsaka njegova beseda raz¬
odevala, da je ta mladi mož še neiz¬
kušen in čist in nedolžen, ko mladi
sneg. In v njeni duši se je začelo po¬
rajati hrepenenje, da bi ona sama užila
slast prve ljubezni tega moža, da bi
ona v njem zbudila zavest njegovega
moštva.

Nemirno je začela hoditi po svoji
sobi. Njena prša so se naglo dvigala
in zopet upadala, njene ustne so gorele
hrepenenja po poljubih in vrelo ji je
po možganih od premišljevanja, kako
naj vlovi Erazma v svoje zanjke.

— Kaj sem jaz kriva, so šepetale
njene ustne, da se moje srce tako hitro
razvname. Kaj morem jaz zato, da se
iz mojih oči smeje hudič, in da gnezdi
v preprogah moje postelje greh? En¬
krat mora biti moj, vsaj enkrat —- po¬
tem bodi kakorkoli, saj se slast in
razkošje prvega poljuba nikdar več ne
ponovi.

Zopet je gledala skozi okno. Sicer
vedno vesela žena je gledala zdaj jezno.

— Požuriti se moram. Fant je že
ves zaljubljen v tega otročaja in če se v
tem dekletu zbudi žena, je zame izgubljen.

117

In šla je, dasi nepoklicana in ne¬
povabljena, na vrt in se pridružila
Erazmu in Anki, se ž njima šalila in
igrala, zabavala starega sodnika in
vporabljala vsa sredstva rafinirane ko¬
ketnosti, da postavi v senco sodnikovo
Anko in si pridobi Erazmove simpatije.

Ko se je družba razšla, se je go¬
spa Angela zadovoljno vrnila v svoje
stanovanje. Erazma je smatrala za di¬
jaka, ki se je vrnil iz Tubingna in je
prišel k sodnikovim na počitnice, nje¬
gova neizkušenost pa ji je dajala vse
upanje, da zmaga.

Erazem in sodnik niti slutila nista,
kake namene da ima gospa Angela in
tudi nedolžna Anka bi niti v sanjah
ne bila na kaj takega mislila, ali in¬
stinktivno je čutila, da ji hoče Angela
vzeti tovariša, in ko je bila sama z
Erazmom, mu je z vso naivnostjo rekla:

— Kaj ne, gogpod Erazem, pri¬
hodnjič se bodete igrali samo z menoj,
in pogledala ga je tako toplo, da bi ji
bil Erazem najraje poljubil roke, in slo¬
vesno ji je prisegel, da se nikdar več
ne bo igral z nikomer drugim, kakor
s svojo rešiteljico.

118

VIII.

Pred cerkvijo v Polhovem gradcu
je bila zbrana velika množica ljudstva.
Bila je nedelja in ljudje so čakali maše
ali dasi so čakali že od ranega jutra, ni
bilo župnika. Hodili so trkat na vrata
župnikove hiše, a tudi tam jim niso
odprli. Nevolja med ljudstvom je bila
velika. Zlasti ženske so se jezile in v
svoji togoti pogrevale vse, kar so ve¬
dele slabega o svojem župniku. In tega
je bilo mnogo. Župnik je imel s svojo
gospodinjo več otrok, pa je vzlic temu
prav rad zalezoval druge ženske. Žup¬
nik je imel tudi svojo gostilno in je
tam popival vsako noč. Kmetom je da¬
jal pijače na upanje kolikor so hoteli,
jih je z brezsramnimi pripovedkami za¬
baval, na jesen pa je zahteval toliko
plačila, da ljudem niti za živež ni
ostajalo. Župnikova gospodinja pa je
strahovala vso faro in preganjala vsa¬
kega, kdor se ji ni klanjal.

— Gotovo je župnik zopet tako
pijan, da danes še maševati ne bo
mogel, so ugibali moški. Saj drugače

119

bi danes gotovo ne bil izostal, ko je
napovedal darovanje za sv. očeta.

— V farovžu so se nocoj stepli,
je pripovedovala neka ženska. Pozno
ponoči sem slišala silno vpitje in raz¬
sajanje, otroci pa so cvilili kakor da
jih hoče kdo na meh odreti.

V gradu so kmalu izvedeli, kaj da
Se godi pred cerkvijo in vsi so se na¬
potili v vas, da si ogledajo ta prizor.
Razburjenost ljudstva je bila že velika.
Kmetje so se dogovarjali, da pojdejo v
župnišče in da svojega dušnega pa¬
stirja šiloma priženo pred altar; drugi
so razbijali po cerkvenih vratih in
predlagali, naj se cerkev šiloma odpre.

Ko je sodnik Strniša pregledal
položaj, je šel sam v župnišče in po
dolgem trkanju dosegel, da so mu od¬
prli. Župnik je bil res tako pijan, da
je brez zavesti ležal na svoji postelji.
Sprl se je bil s svojo gospodinjo, se ž
njo pretepal, potem pa je toliko časa
popival, da ga je vino omamilo in
podrlo.

Sodnik je vzel ključ do cerkvenih
vrat, češ, naj ljudje, če že ni maše,
vsaj v cerkvi opravijo svojo molitev, in

120

je cerkev odklenil. Ljudje so se kar
vsuli v cerkev in tudi grajska gospoda
jim je sledila, največ iz radovednosti
kaj se zgodi, sodnik pa tudi zaradi
tega, da prepreči vsako nespodobnost.
Na molitev pa ni nihče mislil. Ljudje
so se le še bolj jezili, da ni maše, kajti
vajeni so je bili tako, da je niso mogli
pogrešati. Glasno govoreč so da,ali
duška svojim mislim in čuvstvom in šu
melo je v cerkvi, kakor na semnju.

— Bratje in sestre v Kristusu —
poslušajte me!

Mogočno je zaoril ta glas po cer¬
kvi in vsi pogledi so se v trenotku
obrnili na prižnico in vse je utihnilo,
iz radovednosti ali iz začudenja. Era¬
zem se je le naglo ozrl po cerkvi, po¬
gledal je gori, kjer je sedela sodnikova
Anka potem pa začel mirno in po¬
gumno govoriti.

— Bratje in sestre v Kristusu !
Videl sem in slišal sem, kako ste ne¬
voljni in srditi, da se danes ne izvrši
tisto cerkveno opravilo, ki je imenujete
sv. mašo. Naučili so Vas in vtepli so
Vam mnenje, da mašna daritev že za¬
radi tega, ker se opravlja ali daruje,

121

koristi ne le duhovniku, ki jo opravlja,
marveč tudi vsem tistim, ki se je ude¬
leže, celo tistim, ki niso prisotni ali
nanjo vsaj mislijo in tistim, ki jo dajo
po duhovniku opraviti. Učili so Vas,
da je mašna daritev koristna ne le za
telesno srečo in blagor, temveč tudi za
odpuščanje grehov živih ljudi in za
odrešenje duš iz vic. Tako so Vas na¬
učili. Jaz pa vam pravim, bratje in
sestre v Kristusu, da to ni resnično in
nič Vam ni treba jeziti se, da je Vaš
dušni pastir pozabil na današnjo mašo.
Ko je naš Zveličar postavil sv. ve¬
čerjo, ni postavil maše in ni postavil
mašne daritve. Tisti večer, ko je Jezus
Kristus postavil sv. obhajilo, ni daroval
svojega telesa in svoje krvi, temveč je
le ukazal jesti in piti kruh in vino.
Sele drugi dan, na Veliki petek, je
svoje rešnje telo daroval za naše grehe
na križu in tam prelil svojo rešnjo kri.
Kristus nam je enkrat za vslej dobil
večno odrešenje in s to edino daritvijo
za vekomaj storil popolne vse tiste, ki
vanj verujejo. Kristus pri postavljanju
svete večerje tudi ni ukazal da naj
kdo je njegovo telo in pije njegovo kri

122

zase in za druge, temveč je ukazal,
naj vsakdo sam zase oboje uživa. Kdo
ima pravico preminjati ukaze Kristu¬
sove? Te pravice nima ne papež ne
kak drugi duhovnik. In vendar si Vaš
župnik lasti pravico, da za Vas oprav¬
lja daritev. Jezus Kristus je opravil
spravno daritev na križu, Vaš duhovnik
pa pravi, da Kristusova daritev ne za¬
dostuje, da bi se ž njo pridobilo odpu¬
ščanje grehov, nego da mora on to
daritev božjega Sina spopolniti z mašo.
Ali se Vam ne zdi, da je to žaljenje
našega Zveličarja? Kristus nam je v
svojem testamentu z jasnimi besedami
razodel svojo voljo. In če se človeški
testament, ako je oblastveno priznan,
ne sme ovreči in mu ne sme nihče kaj
pridejati, kako se moreje umrljivi
ljudje predrzniti, da spreminjajo čiste
besede testamenta, ki ga je napravil
sin božji? Kristus je večna modrost in
resnica in zato se moramo držati samo
tega, kar je on učil, ne pa tega, kar
uče sedanji duhovniki. Kristus ni usta¬
novil mašne daritve in zato maša ni
božja naprava, nego človeška naprava,
toliko bolj, ker je spravno daritev že

123

izvršil Jezus Kristus na križu in je
nepotrebno, da bi to daritev še popol-
njeval kak grešen človek. Kristus je
postavil v oni noči, ko je imel iti v
smrt, samo sv. večerjo. Ukazal je jesti
kruh in piti vino. A kaj se godi dan¬
danes? Preprostim kristijanom se daje
le polovica sv. večerje, namreč kruh,
blagoslovljenega vina v kelihu pa se
jim ne da. Kristus ni postavil dvojne
večerje, eno za apostelje in za cerkvene
služabnike, drugo pa za preproste kri¬
stjane. Ne, Kristus je postavil eno in
isto obhajilo za vse kristjane brez
razločka, da uživamo v kruhu njegovo
telo in da pijemo v vinu njegovo kri,
katero je za nas vse prelil. Kristus ni
le kruha blagoslovil in rekel svojim
učencem „jejte, to je moje telo", tem¬
več blagoslovil je tudi kelih in dejal
„pijte vsi iz njega, to je moja kri“,
kar so učenci tudi storili. In sv. Pavel
nikakor ne pripušča, da bi samo
duhovniki pili iz keliha, drugi kri¬
stjani pa ne, ter je pisal vsi občini
in vsem kristjanom v Korintu, da mo¬
rajo kadar se udeležujejo Kristusove
večerje, nele blagoslovljeni kruh jesti,

124

temveč tudi piti iz keliha in pristavlja,
da je ta nauk prejel od aamega Kri¬
stusa. Krivo je torej, kar vas uči vaš
duhovnik glede maše, in krivo, da vam
daje le polovico Kristusove večerje.
Krivo je tudi, da se tista polovica sv.
večerje, namreč blagoslovljeni kruh,
zapira in ob določenih dnevih z velik o
svečanostjo okoli nosi in od ljudi moli.
Kakor je Kristus vzel kruh in, zahva-
livši se, ga prelomil in rekel: Vzemite
in jejte, to je moje telo; kakor je tudi
kelih vzel, se zahvalil in jim dal rekoč :
pijte iz njega vsi, to je moja kri, tako
moramo delati tudi mi in nič drugače.
Sv. večerje ne sme nihče deliti ali po-
lovičiti, tudi ue pred njo na kolena
padati in jo na ogled nositi, temveč
po Kristusovem zgledu kruh lomiti in
kelih blagoslavljati, jesti in piti. Kakor
v starem testamentu niso smeli ničesar
od velikonočnega jagnjeta ohraniti do
drugega dne, tako ne smemo mi od
sv. večerje ničesar hraniti, da bi to
okoli nosili in molili, ker to nasprotuje
Kristusovemu nauku. Kar se ne vjema
s Kristusovimi besedami, je vse krivo
in naj to uči tudi sto papežev. Iz božje

125

cerkve se mora to vse odstraniti in
ohraniti le to, kar je Kristus sam za¬
povedal in postavil, saj le s tem bomo
Kristusu pokorni, le tisti so njegove
ovčice, ki poslušajo njegov glas in ne
gredo za tujcem, ki ni pastir, temveč
le najemnik. To, bratje in sestre, sem
Vam povedal, da spoznate zmote, katere
vas uči vaš duhovnik, da spoznate čisti
nauk Izveličarjev in da spoznate, zakaj
vam ni treba žal biti, da danes ni bilo maše.
Gospod bodi z Vami na vseh Vaših potih.“

Smrtna tišina je vladala v cerkvi.
Ljudje so kar strmeli. Samo zdaj in
zdaj je kdo malo pokimal, kakor bi hotel
Erazmovim besedam pritrditi, vsi pa
so poslušali z napeto pozornostjo in vsi
pogledi so viseli na Erazmu, tudi ko je
zapustil prižnico in odšel iz cerkve.
Sele ko je bil zunaj, so ljudje vstali in
zdaj je tudi zašumelo po cerkvi, kakor
še nikdar prej. Sodnikova Anka pa je,
obrnivši se z jasnimi očmi h gospe
Angeli, vzkliknila: Ali ni bilo to lepo ?
Ali se Vam ni zdelo, kakor da je prišel
sv. Duh v cerkev?

Erazem si nikakor ni domišljal, da
je s svojim govorom že dosegel kak

126

uspeh. Rimski nauki so bili tekom sto¬
letij prešli ljudstvu v kri in meso.
Ljudstvo ni o teh naukih nikdar premi¬
šljalo, niti o najvažnejših ni imelo jas¬
nega pojma, kaj še kako sodbo ali
prepričanje. Erazem si je hotel s svo¬
jim- govorom, v katerem je v naglici
očrtal nekaj tistih naukov, po katerih
se je protestantizem razločeval od ka¬
tolicizma, samo vrata odpreti v hiše
kmetskega ljudstva in med ljudmi vz¬
buditi željo, da se o Kristusovih naukih
pouči in jih spozna. In ta svoj namen
je popolnoma dosegel.

Vsako prosto uro je porabil Era¬
zem, da je hodil po vaseh od hiše do
hiše in ljudem razlagal evangelijske
resnice ter jih opozarjal na vse to, v
čemer se je rimska cerkev oddaljila od
Kristusovih naukov. Časih je izostal kar
po več dni in tedaj so ljudje hodili
vpraševat v grad, kdaj se vrne, tako
težko so ga pogrešali.

Polhovgraški župnik se za to ver¬
sko gibanje ni dosti menil. Bilo mu je
najljubše, da so mu ljudje plačevali,
kar so bili dolžni dajati, sicer pa jim
je pustil, naj verjamejo kar hočejo, in

127

je bil zadovoljen, da so njega v miru

puščali.

Vrhniški župnik Jurij Kozina pa
ni bil tako malomaren, kakor njegov
polhovgraški tovariš. Čim so se začele
pojavljati posledice Erazmove in Ma-
gajnove agitacije, čim so ljudje nehali
hoditi k maši, ali se branili obhajila
samo v eni obliki ter niso več hodili k
spovedi, je začel vrhniški župnik borbo
proti novemu gibanju in pomagali so
mu pri tem menihi iz Bistre. Vsako
nedeljo in vsak praznik je na vseh
prižnicah grmelo in treskalo proti kri¬
vovercem" in „sovražnikom Kristuso¬
vim", kakor so papisti imenovali pri¬
staše Magajnove in Erazmove, a s tem
se je ljudstvo samo vspodbodlo, da je
s toliko večjo vnemo začelo pretresati
verska vprašanja in se čim tesneje
oklepati te ali one stranke. Kmalu so
bila verska nasprotja prikipela do viška
in ogenj, ki se je širil po vsi Notranj¬
ski, je postal tak, da je celo patra
Celestina v bistriškem samostanu spre-
letala groza, kadar ga je ugledal.

Protestantsko gibanje na Kranj-
kem je bilo v tistem času v najbolj

128

kritičnem stadiju. Daši je bilo že staro
skoro sedemdeset let, vendar doslej ni
bilo zakonito priznano. Začelo se je
bilo že na kraju 16. stoletja. Kranjska
je bila izza davnih časov v tesni zvezi
z Italijo in Nemčijo in vsak duševni
pojav v teh deželah je našel na Kranj¬
skem živahen odmev. „Krivoverstvo
kakor se je tedaj imenovalo vsako na¬
sprotovanje rimski duhovščini, je na
Kranjskem vedno cvetelo in komaj se
je začelo v Nemčiji reformacijsko gi¬
banje, že se je pojavilo tudi na Kranj¬
skem. Prvotno je bilo to gibanje na¬
perjeno samo proti takratnim nad vse
gnilim in korumpiranim razmeram v
cerkvi. Škofje so duhovniške službe
prodajali in duhovniki so ljudstvo odi¬
rali brez usmiljenja. Za denar so od¬
puščali grehe in za denar dovoljevali
celo različna hudodelstva. Sleparili so
pri testamentih in pri pogodbah. Du¬
hovniki so imeli svoje gostilne in svoje
prodajalne in se bavili z vsem prej,
nego z dušnim pastirstvom. Živeli so
do skrajnosti razuzdano, se pretepali
med seboj in s kmetskimi fanti in sploh
uganjali vse mogoče grdobije. Večinoma

129

jih je ljudstvo tako sovražilo, da so se
le oboroženi upali iz svojih domovanj.
Marsikateri župnik je dal svojo župnijo
v najem in je v kakem mestu užival
svoje dohodke. Na Goriškem so bile
različne župnije podeljene rimskim
vlačugam, priležnieam papeža in kar¬
dinalov. Te vlačuge so dobivale vse
župnijske dohodke, službe pa je na¬
mesto njih opravljal kak najemnik.
Največja nevolja pa je med ljudstvom
vladala zaradi nravne izprijenosti du¬
hovščine. Vsak duhovnik je imel svojo
priležnico, včasih pa jih je imel tudi
po več. Vsled tega se je zahtevalo, da
mora vsaka ženska, ki prebiva v hiši
kakega duhovnika, nositi nekak sramotni
znak, kakor so morali nositi Židje ru¬
men trak.

Reformacijsko gibanje na Kranj¬
skem je našlo svoje prve pristaše med
mestjani in med poštenimi duhovniki.
Razširjalo se je jako hitro. Že 1. 1522.
je Ferdinand I. strogo prepovedal vse
prepovedi v protestantskem zmislu in
tudi tiskanje in prodajanje, čitanje in
prepisovanje protestantskih knjig. A to
ni nič pomagalo. Prav duhovniki so

9

130

najbolj delali za protestantizem in
mnogo redovnikov in redovnic je zapu¬
stilo samostane in stopilo v zakonski
stan.

Nasprotniki protestantskega gi¬
banja so bili samo katoliški knezi, ki
so se bili 1. 1524 v Regensburgu do¬
menili, da zatro protestantizem v svojih
deželah z vso silo. Dne 20. avgusta
1527. je Ferdinand izdal svoj patent
proti novim naukom : kdor kaj uči, kar
je v nasprotju z nauki rimske cerkve,
je krivoverc in se kaznuje na telesu
in na življenju, njegovo imetje zapade
vladarju, dotičnik postane človek brez
časti, ki ne more nobene službe oprav¬
ljati, ne sme ne prodajati ne kupovati,
ne sme izvrševati nobene obrti, ne
tožiti, ne testirati, ne podedovati, nje¬
gova hiša se podere in njegovo truplo
se ne pokoplje v blagoslovljeni zemlji.

Zdaj so hodile po deželi posebne
komisije, ki so kaznovale „krivoveree“
sežigale knjige, odstavljale duhovnike,
ki so učili protestantske nauke, in ne¬
usmiljeno preganjale vse, ki so se kdaj
zagrešili proti rimski cerkvi in njenim
služabnikom.

131

In vendar ni to imelo drugega
uspeha, kakor da se je sovraštvo proti
papistom še poglobilo in se obrnilo tudi
proti vladarjem. Ferdinand I. je bil
primoran, izdati 3. septembra 1546.
patent, s katerim je ukazal, uničiti vse
njega in njegovega brata Karola zasra¬
mujoče spise, s katerimi so bile vse dežele
preplavljene, in razširjevalce kaznovati.

Reformacijsko gibanje je med tem
že zadobilo določno versko obliko. Na
državnem zboru v Avgsburgu je bila
25. junija 1530. predložena cesarju
spomenica, v kateri je bil označen raz¬
loček med rimsko vero in med evan¬
geljskimi nauki — takozvana avgsbur-
ška konfesija. Tudi zastopniki kranjske
dežele na državnem zboru so se izrekli
za avgsburško konfesijo in jo takorekoč
v imenu kranjskega prebivalstva spre¬
jeli za svojo. Že naslednje leto sta
kanonika Primož Trubar in Pavel Wie-
ner v Ljubljani oznanjala nauke avgs
burške konfesije in začela deliti sv. ob¬
hajilo v obeh oblikah. Škof Tekstor,
prijatelj Loyolov, je dosegel, da so bili
vsi glavni pomočniki Trubarjevi, duhov¬
niki in posvetnjaki, vrženi v ječo in

9 *

132

Trubarju se je le slučajno posrečilo
pobegniti. Ali protestantizem na Kranj¬
skem s tem še ni bil ubit. Trubar je
pobegnil v Nemčijo in tam položil te¬
melj slovenski književnosti ter z lite¬
rarnimi deli pospeševal protestantizem,
doma pa so se našli novi možje, ki so
nadaljevali njegovo delo.

Kranjski deželni stanovi, ki nekaj
časa niso nič kaj prijazno gledali re¬
formacijskega gibanja, so naposled
vendar sprevideli, da ima jako zdravo
jedro in so je začeli krepko podpirati.
Opozarjajoč vladarja, da nauki rimske
cerkve dostikrat nasprotujejo Kristuso¬
vim naukom, so zahtevali versko svo¬
bodo za toliko časa, da splošen koncil
poravna nastala nasprotja. Zahtevali so,
naj se duhovniki ne vtikajo v posvetne
zadeve, zahtevali so, naj verniki sami
volijo svoje dušne pastirje, naj se od¬
pravi celibat, naj se pri delitvi zakra¬
mentov namesto latinskega jezika rabi
domači jezik, naj se odpravijo romanja,
naj se nadzira gospodarstvo samosta¬
nov in naj se skrbi, da bodo duhovniki
spodobno živeli in vestno izpolnjevali
svoje verske dolžnosti.

133

Dolgo časa so kranjski deželni
stanovi upali, da se doseže med kri¬
stjani edinstvo in da prenehajo verska
nasprotja. Toda koncil v Tridentu ni
izpolnil teh nadej, marveč je pokazal,
da je rimska cerkev postala nesposobna
za vsako zdravo reformo, ker bi jo
vsaka reforma uničila. Tedaj pa so se
deželni stanovi odločili, da bodo po
svojih močeh delali na to, da se rim¬
ska cerkev na Kranjskem zatre, kajti
bili so prepričani, da je rimska cerkev
in rimska duhovščina v kulturnem, v
gospodarskem in v nravnem oziru ne¬
sreča za prebivalstvo.

Edina ovira temu namenu je bila
vlada, ki je s silo ščitila rimsko cer¬
kev. Dne 20. februvarja 1554. je izdal
Ferdinand mandat, da mora vsakdo
vsaj enkrat na leto iti k spovedi in
prejeti obhajilo po rimskem običaju. Ta
mandat je bil izdan, ker so se rimski
duhovniki pritožili, da skoraj nikogar
več ni k spovedi in da se ljudje še na
smrtni postelji branijo obhajila po rim¬
skem običaju. Deželni stanovi so pro¬
testirali proti temu ukazu, a Ferdinand
se ni vdal, nego se je postavil na sta-

134

lisce, da morajo njegovi podaniki biti
tiste vere, ki jo on določi.

V letu 1556. so se sešli na Dunaju
odposlanci stanov vseh notranje-avstrij-
skih dežel. Silili so Ferdinanda, naj
odneha, a opravili niso skoro nič. Pač
pa je padel oduševljeni in požrtvovalni
pospeševatelj reformacije dež. glavar
štajerski baron Ungnad, katerega je bil
ljubljanski škof tako očrnil na dvoru,
da se je moral odpovedati vsem svojim
dostojanstvom. Ko je Ungnad odšel v
Urach, je bilo že vse plemstvo na
Kranjskem, na Štajerskem in na Koro¬
škem vdano reformaciji.

Ferdinandu I. je sledil njegov sin
Karol. Novi vladar je bil malo nadar¬
jen mož, ki se je dal slepo voditi po
svoji fanatični ženi Mariji Bavarski.
Eno leto potem, ko je nadvojvoda
Karol prevzel vlado notranjeavstrijskih
dežel, so prišli prvi jezuvitje v Gradec
in takoj dobili na dvoru največji vpliv.
Desna roka nadvojvode je bil preka¬
njeni slepar Kobencelj, ki je bil naj¬
prej ponižen pisar, potem pa postal
podkancelar, prezident nadvojvodove
vlade in baron. Nadvojvoda mu je tudi

135

podaril graščino Prosek na Kranjskem
ter mu dovolil, da se po njej imenuje.

Nasprotje med nadvojvodo in
med deželnimi stanovi se je pojavilo
koj pri prvi priliki. Nadvojvoda je za¬
hteval denarja za vojno s Turki, dež.
stanovi pa ga niso hoteli dati, ako
nadvojvoda ne dovoli, da sme kdor
hoče živeti v verskem oziru po avgs-
bnrški konfesiji.

Meseca novembra 1569. se je za¬
čel nov boj za svobodno izvrševanje
in razširjanje evangeljske konfesije.
Nadvojvoda je skrajno nujno potrebo¬
val sredstev za vojno s Turki. Odpo¬
slanci notranjeavstrijskih deželnih sta¬
nov so Erazma pl. Windischgratza po¬
oblastili, naj sporoči nadvojvodi, da ne
dobi niti vinarja, ako ne izda zagoto¬
vila, da se sme avgsburška konlesija
svobodno oznanjati in da se smejo verniki
kot samostojna cerkvena združitev or¬
ganizirati. Nadvojvoda, ki so ga huj¬
skali njegova žena, jezuvitje in Koben-
celj, pa je ostal trdoglav. Dovolil je
pač plemenitašem v verskem oziru
nekaj malega svobode, mestom in trgom
pa prav nobene.

136

Dolgoletni boji za ravnopravnost v
verskem oziru, za svobodno izvrševanje
in oznanjanje evangeljskih naukov in
za svobodno organizacijo evangeljske
cerkve so bili torej brez uspeha. Rim¬
ska cerkev je bila edina organizovana
in zakonito priznana verska združitev
in je uživala vse prejšnje predpravice
in svoboščine, samo resnično in dejanj-
sko udanih vernikov je imela čedalje
manj, zakaj vzlie vsem nadvojvodovim
prepovedim, vzlic vsemu preganjanju
cerkvenih in posvetnih oblastnij je
evangeljska resnica zmagovito prodirala
po Kranjskem.

Tako je Anton Magajna na graj¬
skem vrtu v Polhovem gradcu zbrani
družbi pojasnil verski položaj na Kranj¬
skem kakršen je bil jeseni leta 1570.
In ko je končal svoje pripovedovanje,
je vprašal Erazma:

— In kaj sedaj ?

— Neustrašno naprej — s sv.
pismom v roki! je odgovoril Erazem.
Ne cesar in ne nadvojvoda me ne mo¬
reta prisiliti, da bi veroval kaj dru¬
gega, nego me uči božje sporočilo.
Samo kdor se ravna po sv. pismu, ima

137

pravo vero in postane prost svojih
grehov in pravičen ter svet pred Bogom.
Sv. pismo obsega popolnoma vse, kar
je treba za Bogu dopadljivo življenje
in za večno zveličanje, sv. pismo ob¬
sega vso božjo resnico in pravo službo
božjo. Rimski duhovniki so se predrz¬
nih, popačiti božjo resnico, čeprav ni
in ne more biti nobenemu človeku do¬
voljeno, da bi božjim naukom in uka¬
zom kaj dostavil ali kaj odvzel ali jih
premenil. Bog sam je na Mozesova
usta ukazal: Vse, karkoli Vam jaz za¬
povedujem, branite in storite; ničesar
ne smete k temu pridati, ničesar od¬
vzeti. Tudi Salomon je pisal: Ničesar
ne pritakni k Njegovim besedam, da te
ne bo kaznoval in da ne boš spoznan
lažnjivcem. In sv. Janez končuje svoje
razodenje in tako tudi vse sv. pismo z
besedami: „Pričam vsakomur, kdor sliši
besede prerokovanja te knjige: Če temu
kdo kaj pridene, njega zadene Bog
s šibami, zapisanimi v tej knjigi. In če
kdo odvzame od besed te knjige, od¬
vzame mu Bog del njegov od knjige
življenja. Zato nimajo nad sv. pismom
nobene veljave, ne stare navade, ne

138

cesarski ukazi, ne papeževe odredbe,
ne sklepi koncilov, kajti božja beseda
sama mora biti „sveča naši nogi in luč
na našem potu." Kristus je očitno re¬
kel: „Zastonj služijo meni, ker uče tak
nauk, kateri ni nič drugega, kakor člo¬
veška zapoved." In istotako je rekel:
„Ne bo prišel vsak, kdor mi pravi go¬
spod! gospod! v nebeško kraljestvo;
temveč kdor izpolnjuje voljo očeta mo¬
jega, ki je v nebesih." Sv. pismo bodi
naš meč, sv. pismo naš ščit; mi ne
zahtevamo drugega, kakor da se od¬
pravijo vse izmišljotine in človeške na¬
prave, s katerimi so grešni ljudje po¬
pačili božje nauke in zapovedi — in
zato se nimamo ničesar bati.

In vsi so pritrdili mlademu možu,
ki se je s tako vnemo zavzemal za
evangeljsko stvar in ki je veselja žarel,
videvši v očeh sodnikove Anke, da je z
vso dušo in z vsem srcem na njegovi
strani. Gospa Angela pa je naslonila
glavo ob dlan svoje roke in skušala
prikriti rahli ironični usmev, ki je ležal
na njenih ustnih ter razodeval, da ima
ona o namenu in smotru človeškega
življenja vse drugačne pojme.

139

IX.

Vrhnika je imela praznično lice.
Hiše so bile okrašene z zelenjem in z
jesenskimi cvetlicami, na vseh koncih
in krajih so bili postavljeni mlaji, na
oknih so bile razobešene preproge in
slovesno so zvonili vsi zvonovi, ko je
šla po trgu dolga procesija, spremlja¬
joča ljubljanskega škofa v župno cer¬
kev. Novi ljubljanski škof, Konrad
Glušič, ki je bil pred leti župnik na
Vrhniki, je prišel ta dan obiskat svoje
nekdanje župljane in njemu je veljal
slovesni sprejem.

Ljudje so prihiteli od vseh strani
na Vrhniko, da vidijo škofa, in gospod
Simon Kozina, ki se je bil na Vrhniki
popolnoma udomačil in užival velik
ugled, ker je vsako reč plačal s prist¬
nimi beneškimi cekini, je imel ta dan
obilo prilike občudovati to, kar ga je
najbolj zanimalo, namreč žensko lepoto.
Simon Kozina je rad zatrjeval: Ženske
so zame luč, voda in zrak življenja in
se je tudi po tem ravnal, samo na dan
škofovega prihoda se za navzočne
krasotice ni Čisto nič zmenil.

140

— Kaj ste pa danes tako čemerni,
gospod Kozina, ga je vprašal njegov
prijatelj debeli Kričaj, ki ni zamudil
nobene prilike, kadar je bilo videti kaj
ženskih nogavic.

— Kaj bi ne bil čemeren, je menil
Kozina. Kadar vidim kako procesijo,
sem vedno slabe volje, kajti procesija
je bila vzrok, da so me moje hlače
spravile ob krasno prihodnjost.

— Tega pa ne razumem, je rekel
Kričaj. Procesija, hlače, prihodnjost?
Prav res, da Vas ne razumem.

Kričaj je bil skrajno radoveden mož.
Prijel se je gumbov na Rozinovi suknji
in začel svojega prijatelja siliti, naj mu
stvar pojasni. Kozini se je sicer vidno
mudilo, kajti oziral se je neprestano
po ljudeh, kakor bi koga iskal, ali
Kričaju ni mogel uteči.

— Torej, če že hočete, naj bo, je
končno rekel Kozina. Poslušajte! Ko
sem bil še v Ljubljani kot pisar in
desna roka pri dež. vicedomu, sem se
spozabil in se bratil s protestanti. Da¬
nes to obžalujem. A tedaj sem mislil,
če je deželni glavar baron Auersperg
protestant, zakaj bi ne bil jaz. In ko

141

je šla procesija mimo mojega stanovanja,
sem jaz privezal strgane lilače na
dolgo palico in s to zastavo pozdravljal
rajnkega škofa Seebacha. In glejte, za¬
radi teh hlač sem bil odpuščen iz
službe in sem si pokvaril sijajno pri-
hodnjost. Tako, zdaj veste vse, prosim
pa, da ostane to med nama.

Kozina je šel, še predno je Kričaj
mogel kaj odgovoriti. Kričaj je bil silno
presenečen, kajti da je bil Kozina, bra¬
tranec vrhniškega župnika in vsakdanji
gost bistriškega samostana, kdaj pri¬
staš protestantov in je celo zasramoval
katoliško procesijo, tega mož doslej
ni vedel in si je zato belil glavo, kaj
je prouvzročilo, da se je Kozina tako
temeljito spreobrnil. Toda danes ni bil
dan za taka premišljevanja, vse je dr¬
velo v cerkev, poslušat škofovo propo-
ved in tudi Kričaj se je pridružil
množici. A kjer je naletel na kakega
znanca, vsakemu je hitel povedati
čudno zgodbo Simona Kozine.

Tudi gospa Regina, pri kateri so
se bili nastanili sodnikovi iz Polhovega
gradca, je šla s svojimi gosti v cerkev
in v hiši je ostal samo Erazem plem.

142

Obričan, ki je bil prišel pač gledat
slovesni sprejem, a se ni upal med
ljudi, ker so prišli na Vrhniko tudi
menihi iz Bistre.

Sam je sedel na vrtu v zarasli lopi,
misli njegove pa so nemirno begale
zdaj v Bistro, zdaj v Polhov gradeč,
zdaj v gradič pri Brezovici, kjer se je
bil rodil kot unuk kranjskega vojnega
svetnika pl. Obričana, zdaj na Lesno
brdo pri Horjulu kjer so stale razva¬
line nekdanjega gradu Andreja Baum-
kircherja. Spominjal se je svojega sta¬
rega očeta, ki se je tedaj, ko je Soli-
man oblegal Dunaj, s Thurnom in 'Katzi-
anerjem, z Lambergom, Abfaltrernom in
Auerspergom pridobil nesmrtnost in
češčen in odlikovan za svojo hrabrost
in zvestobo do svoje smrti mirno živel.
Potem pa se je spominjal deda svoje
matere, nekdaj tako mogočnega Andreja
Baumkircherja, graščaka na Lesnem
brdu, ki je zaradi svoje silovitosti in
nestalnosti storil tako žalosten konec.
Ko so se velikaši s celjskim grofom Urhom
spuntali ter oblegali Dunajsko novo mesto,
je Andrej Baumkircher cesarju rešil
svobodo in obvaroval oblegano mesto.

— 143  —

A ko svojega pošteno zasluženega
in slovesno obljubljenega plačila ni in
ni mogel dobiti, je preskočil v tabor
cesarjevih nasprotnikov, se združil s
Stubenbergi in z drugimi velikaši in
vzel cesarju več gradov, da dobi svoje
plačilo. A cesar gaje na zvijačen način
dobil v roke in ga dal v Gradcu 1. 1471.
obglaviti, njegovi graščini na Lesnem
brdu in v Vipavi pa podreti.

Take misli so se podile Erazmu po
glavi, mu razgrevale kri in razburjale
njegovo dušo. Obšla ga je slutnja, da
je tudi on na istem potu, na katerem
je Andreja Baumkircberja dohitela ne¬
sreča, saj je tudi on v očitnem uporu
proti postavnemu svojemu vladarju in
proti postavni cerkvi, a ni ga bilo strah.
V njegovih očeh je zažarel ogenj ne¬
upogljive eneržije, in zavest, da se v
njegovih žilah pretaka Baumkircherjeva
kri, je na njegov obraz izvabila izraz
ponosa.

Grozeče je dvignil pest, a roka mu
je hipoma upadla, kajti pri vhodu v
lopo je zagledal temne tajinstvene oči
gospe Angele. Poznal je moč, ki jo je
imela ta ženska nad njim. Ogibal se je

144

gospe Angele, kjer je mogel, bežal
pred njo na polje in v gozd, a kadar
je bil ž njo v družbi, tedaj je zahre¬
penel po njej, da se je komaj prema¬
goval. Sovražil je greh in vendar po
njem koprnel in gospa Angela se mu je
zdela utelešeni greh.

Tiho je stopila v lopo. Samo njene
oči so ga pozdravile, a ta pogled je
razvnel vsa grešna njegova nagnenja, da
bi bil skoraj stegnil roke proti njej in
jo pritisnil na srce. Gospa Angela je
smehljaje sedla na klop poleg Erazma.
Samo valovanje njenih prsi je pričalo,
da je tudi ona razburjena.

— Utekla sem iz cerkve, je za¬
čela pripovedovati s pritajenim glasom
in prijela Erazma za roko. Ni mi bilo
več obstanka tam. Škotova propoved
je neslana, moja duša je želela po Vas,
gospod Erazem.

— Ali, gospa — — samo jecljaje
je mogel Erazem izgovoriti te besede.

— Po Vas sem hrepenela, Erazem,
je nadaljevala gospa Angela, kaj mo¬
rem zato? Kdo je izmeril globine lju¬
bezni, kdo je razkril njene zadnje taj¬
nosti ?

145

Naslonila je svojo glavo na nje¬
govo ramo in mu šepetala na uho :

— Jaz Vas ljubim, Erazem, jaz
Vas ljubim.

Sedel je poleg nje in se držal,
kakor sv. Anton, ko se mu je bližala
izkušnjava. Skušal se je premagati ali
že so ga objele njene roke in njeni
vroči poljubi so ga vpijanili tako, da
je kakor brez lastne volje obležal na
njenih rokah. Stisnila se je k njemu
in se težko sopeč, z gorečimi ustnami
in očmi ovila njegovega života kakor
kača. Vse njeno bitje je kričalo po
njegovi ljubezni, kakor kriči žejna ži¬
val po vodi, kakor da gori v njej
ogenj, ki ga more le on pogasiti-

Ljudje so že začeli zapuščati cer¬
kev, ko sta Erazem in gospa Angela
odšla iz lope. Erazem je bil bled in
upadel, kakor da je storil hudodelstvo,
za katero ni odpuščanja, gospa Re¬
gina pa je vsa žarela samega veselja,
da je vendarle zmagala in si pridobila
ljubezen lepega mladeniča. Ne da bi
kaj govorila sta šla v hišo. Gospa
Angela se je naslonila na okno in gle¬
dala ljudi, ki so prihajali iz cerkve,

10

146

Erazem pa je sedel v kot in se zato¬
pil v svoje misli ter se boril z more¬
čim kesom, ki ga je bil prevzel.

Po prijazni poti, ki vodi z Vrhnike
na Bistro, je bilo popoldne tistega dne
vse živo. Vedelo se je, da se pelje
škof po obedu in po izvršeni vizitaciji
v samostan in vse je hitelo tja, priča¬
kuje, da sprejmejo bogati menihi no¬
vega škofa s posebno slovesnostjo.
Tudi sodnik Završan je povabil svoje
goste, naj gredo gledat sprejem in
njegovi družbi se je priklopilo toliko
drugih ljudi, da je bila podobna celi
karavani.

Gospa Regina je šla s sodnikovo
Anko naprej. Bili sta veseli in zgovorni,
a sta se zaman ozirali, kdaj se jima
pridruži Erazem.

— Slušaj dekelce, je dražila go¬
spa Regina svojo mlado prijateljico,
varuj se moških, Erazem ima globoke
in nevarne oči!

— Nevarne, praviš? Te si moram
natančno pogledati, se je smejala
Anka.

— Ne glej prevečkrat in predolgo
vanje, se je šalila Regina. Smeje sta

147

se zopet obe obrnile nazaj, njiju oči so
vabile Erazma, naj pride k njima, ali
mladi mož ni hotel razumeti tega vab¬
ljenja in se ni premaknil od sodnika
Strniše, ki mu je obširno pripovedoval,
da je škof prišel na Vrhniko v namen,
da organizira boj proti reformacijskemu
gibanju. Da ga Erazem niti poslušal
ni, tega dobri mož ni vedel.

A še dvoje drugih oči je nepre¬
stano iskalo Erazma. Angela je imela
celo vrsto spremljevalcev a sicer toli
živahna in zgovorna gospa je bila
sedaj molčeča in je nervozno grizla
svoji ustni. Jezila se je, da se je je
Erazem tako trdovratno ogibal. Ves
čas se je veselila, da bo imela najlep¬
šega spremljevalca, a sedaj ni Erazem
imel zanjo nobenega pogleda.

Tolsti Kričaj je bil najglasnejši
med vsemi spremljevalci gospe Angele
in ji je vpričo vse družbe neprenehoma
v vseh varijacijah razkrival svojo lju¬
bezen, ne da bi učakal odgovora.

— Nikar se ne trudi, Kričaj, je
končno dejal eden izmed spremljeval¬
cev, kaj ne vidiš, da ljubiš ne¬
srečno.

10*

148

— Kajpak, nesrečno! se je rogal
Kričaj. Pri gospe Angeli je to iz¬
ključeno.

Angela je, smatrajoč te besede za
žaljenje, vsa zardela in nevoljno vz¬
kliknila :

— Kako se drznete kaj takega reči?

— Oprostite gospa — ali kar sem
rekel je gola resnica. Na Kričajevem
licu se je zasvetil sijaj zadovoljnosti.
Vas ne morem nesrečno ljubiti, gospa
Angela. Nesrečna je namreč samo tista
ljubezen, ki se konča s poroko, midva
sva pa že oba poročena.

Kričaj se je pri teh besedah začel
smejati in ostali čestilci gospe Angele
so se smejali ž njim. Angela pa je po¬
rabila to priliko ter se ločila od svojih
spremljevalcev in oklenivši se Erazma
ga potegnila s seboj.

— Kaj ti je, da si tako molčeč in
da se me tako ogiblješ, ga je vprašala,
ko je bil sodnik Strniša zaostal za
njima. Njene besede so zvenele mehko
ali pogledi so izdajali njeno razdraženost.

Erazem ni nekaj časa mogel od¬
govoriti. Zastajala mu je sapa in ko
je končno odgovoril, se mu je tresel glas.

149

— Prosim Vas, gospa, prizana¬
šajte mi — bodite usmiljeni vsaj danes.
Meni je tako hudo, kot še nikdar.

Videla je njegovo bledo lice in
plahost v njegovem pogledu ter čutila
trepet njegovega srca.

— Erazem, ti si otrok, je rekla
smehljaje in ne veš kaj je življenje in
kaj je sreča.

— In kaj je sreča po Vašem
mnenju? Pogledal ji je globoko v oči,
kakor bi se hotel prepričati, če mu
tudi to odgovori, kaj misli.

— Kaj je sreča? Nagel, sanjav
trenotek, v katerem je slučajno nesreča
pozabila na človeka. In tišje je dosta¬
vila: Tak trenotek sem doživela danes.

Erazem se je njenih besed ustrašil.
Spekle so ga kakor ogenj in drhte jo
je vprašal.

— Kaj se ne kesate?

— Česa naj se kesam?

— Storjenega greha.

— Ali je to greh, če osrečujem in
sem sama srečna? Ne, Erazem, jaz se
ne kesam.

— Omoženi ste!

150

— Da! Omožena! In moj zakon
je tudi eden tistih, ki so sklenjeni v
nebesih kakor pravijo naši duhovniki,
ali sreče mi ta zakon ni prinesel.

— Če že niste srečni v zakonu —
vsaj moralno čuvstvo bi Vam moralo
reči, da sva storila greh. Meni trga ta
zavest srce in padla mi je na dušo
kakor strupena rosa.

• Angela se je zasmejala. Glasno in
porogljivo je rekla samozavestno:

— Beži mi z moralo in s krepostjo.
Lahko bi rekla, da je morala zastru¬
pila vso ljubezen, in da je krepost
nauk, ki ima tisoč oznanjevalcev pa
nobenega mučenika. To pa rečem, da ima
vsak človek pravico, živeti po svojem
temperamentu. Sicer je pa zakon le
posvetna postava, ljubezen je pa ne
beška postava, ker ima svoj izvor v
• srcu.

— Zakon je svet! —

— Ne! Zakon ni svet, sveta je
samo ljubezen.

Erazem je bil kakor omamljen.
Vsa njegova notranjost se je upirala
nazorom gospe Angele in jih odrivala
od sebe, ali zavrniti jih ni mogel, ker

151

ni našel dokaza, da so krivi. Zato je
tiho stopal poleg zapeljivke, ki je po¬
nosno in triumfujoče šla ob njegovi
strani, pogledi njegovi pa so hrepeneče
viseli ob plavolasem dekletu, ki je ko¬
rakalo spredaj kot da je poosebljena
čistost in nedolžnost. Obšlo ga je mo¬
reče čuvstvo zapuščenosti in osamelosti
in v tej glasni družbi mu je bilo hudo,
da bi se bil najrajši vrgel v travo in
razjokal, kakor v onih teških časih v
samostanu, ko so ga začeli mučiti ver¬
ski dvomi. Okrog njega pa je nezadržno
šumelo življenje. Slišati je bilo vrisk in
smeh, nespametno govoričenje in za¬
soljene dovtipe, nedolžne šale in modre
besede in vse to je opominjalo Erazma,
da se človek tudi kadar hoče ne more
in ne sme vdati svojim mislim in
čustvom.

Na Verdu se je sodnik Završan
ustavil blizu Magajnove hiše.

— Pojdimo k Magajni, je predla¬
gal družbi. Časa imamo še dovolj in
se lahko ponudimo pol ure. Škof se je
danes pri obedu posebno zanimal za
Magajno m to mu moram vendar po¬
vedati.

152

Še predno je mogel kdo kaj reči,
se je Anton Magajna pojavil na pragu
svoje hiše in povabil družbo na svoj
dom. Gospe Regini je utripalo srce, ko
je stopila na vrt, na katerem ni bila
od onega večera, ko se je izdala, da
ljubi Magajno. Edini Erazem ni sledil
družbi, nego je skrivaj krenil na stran,
kjer je stala kapelica. V cerkvici je
bilo mračno in tiho in bobneče so do¬
neli Erazmovi koraki, ko je šel počasi
po kamenitem tlaku in postajaje pred
altarji ogledoval podobe sv. Antona,
sv. Martina in sv. Uršule. Večna luč je
tresoče svetlikala in v samoti poluteme
je Erazem čutil neposredno bližino
stvarnikovo. Padel je na klop pred al
tarjem in molil in sanjal in zopet molil
in vihar v njegovih prsih se je začel
polegati. Čutil je, da se mu pač vrača
notranji mir, a bal se je, da je notranja
sreča izgubljena za vedno.

Šele čez dolgo časa je zapustil
kapelico in se vrnil proti Magajnovi
hiši, s trdim sklepom, da razkrije go¬
spe Angeli svoje srce in ji pove vso
resnico, da je ne ljubi, da je ne more
ljubiti, da je podlegel danes kot žrtev

153

vsakemu človeku prirojenih živalskih
strasti, da pa sta njegovo srce in nje¬
gova duša vdana sodnikovi Anki.

Magajna je bil svoje goste pripe¬
ljal na vrt in jim postregel z vsem, kar
je mogel. Vdano je poslušal dolgovezno
pripovedovanje sodnika Završana o do¬
godkih pri današnjem obedu v župnišču
in kako je škof Konradus Glušič po¬
sebno zanj izpraševal in se zanj zani¬
mal. Le časih je vzdignil glavo in je
jasni pogled njegovih sivih oči krožil
po gostih, se nekoliko ustavil na gospe
Regini in se potem zopet uprl v tla.
Sodnik Završan je to zapazil in še
dobro se mu je zdelo, da Magajna
njegovo ženo občuduje, in rahel usmev
mu je legel na ustna.

Naenkrat je planila vsa družba
pokonci. Pred hišo se je bila ustavila
krasna kočija in iz nje je stopil novi
ljubljanski škof ter šel naravnost v
Magajnovo hišo.

— Škof gre — je komaj slišno
dihnil sodnik Završan in je že pohitel ven,
da pozdravi cerkvenega kneza. Magajna
je prebledel. Njegovo oko je iskalo
gospe Regine, kakor bi pri njej mogel

154

dobiti poguma in opore. Nasmehnila se
mu je, samo za trenotek, komaj vidno,
ali z izrazom, ki je pričal, da bo v
bližajočem se težkem trenotku njena
duša na njegovi strani. In sedaj se je
Anton Magajna ponosno vzravnal in je
šel škofu nasproti.

Škof Konradus Glušič je bil mož,
ki se je vedno slepo ravnal po željah
in ukazih svojega vladarja. V mlajših
letih se je pač zanimal za reformacij¬
sko gibanje, ali čim je spoznal, da je
nadvojvoda reformaciji nasproten, je
Konradus Glušič obesil svoje prepri¬
čanje na klin in svoj plašč obrnil po
vetru. In posrečilo se mu je, da ga je
ta veter zanesel na ljubljanski škofov¬
ski prestol. Kot škof je bil strog in ne¬
usmiljen preganjalec reformacije, in jo je
s silo ali z zvijačo zatiral, koder je mogel.

Počasi se je bližal škof Magajnovi
hiši in dostojanstveno blagoslavljal ljudi,
ki so pred njim poklekali na zemljo in
se pripogibali do tal, kakor da imajo
pred sabo kako višje bitje. Tudi vsa
pri Magajni zbrana družba je ležala na
kolenih, samo gospa Regina in Anton
Magajna nista uklonila tilnika.

155

— Vstanite, vstanite, ljubi moji,
je sladko veleval škof. Vstanite gospod
Završan! In podal je sodniku roko, ki
jo je ta ponižno poljubil.

S ceste je vse drvelo k Magajnovi
hiši. Tudi tisti, ki so že naprej šli, so
prihiteli nazaj in silili na vrt. In kdor ni
mogel na vrt, je ostal pri ograji,
okrog katere je bilo kar naenkrat vse
črno ljudi.

Škof je imel za vsakega prijazno
besedo, ali poznalo se je, da je bila ta
prijaznost naučena in prisiljena.

— Vi ste torej gospod Magajna ?
S temi besedami je ogovoril škof hiš¬
nega gospodarja, ko ga je ta spoštljivo
a samozavestno pozdravil. Prav veseli
me, da sem vas spoznal. Bil sem res
radoveden na vas, ker sem mnogo,
jako mnogo slišal o Vas. No, pa zdaj
vidim, da niste tako strašni, kakor so
vas popisovali, in zdi se mi, da bi se
midva kmalu porazumela. Ali ne?

— Verjemite, premilostni gospod,
da se jaz nobenemu dokazu trdovratno
ne zoperstavljam, in da se z mano
lahko vsakdo sporazume, kdor me more
prepričati, da nimam prav, je skromno

156

a resno odgovoril Magajna. Vzlic temu
ne ravno ugodnemu odgovoru je škof
vendar Magajni prijazno prikimal in vsto¬
pil v lopo, kjer je bila med tem Magaj¬
no va sestra pripravila mizo.

— Malo se moram pri Vas pomu¬
diti, je rekel škof. Vsaj v naglici bi
rad spoznal, če se Vam dela krivica,
ali če se mi je sporočila resnica. Prav
zabolelo me je, ko se mi je reklo, da
vi celo Boga tajite.

Ostro je uprl škof svoje poglede v
Magajno in temu je bilo hipoma jasno,
da tu ne gre za poskus, ga s pri¬
jaznostjo in z osebnim počeščenjem
pridobiti za papiste, nego za nekak
eksamen, od čigar izida je odvisno na-
dalnje postopanje posvetne in cerkvene
oblasti proti njemu.

— Ce kdo pravi, da ni Boga, je
odgovoril Magajna mirno, je to ravno
tako smešno, kakor če bi rekel, da ni
imel očeta.

— To je popolnoma resnično, je
menil škof in si počasi mel roke. Ali
to ne zadostuje. Vprašanje je, kak
pojem ima kdo o Bogu. Le kdor ima
pravi pojem o Bogu, ima tudi pravo vero.

157

— Meni je v tem oziru težko, go¬
voriti z Vami, premilostni gospod, kajti
jaz sem malo omikan in v bogoslovju
zelo slabo podkovan, je dejal Magajna.

Škof mu je živahno segel v besedo.

— Meni pa se je povedalo, da ste
nenavadno omikani, da jako mnogo ci¬
tate in se posebno radi bavite z ver¬
skimi vprašanji.

— Čital sem mnogo, še več pa
razmišljeval o verskih rečeh, toda te
zmožnosti nimam, da bi verske nauke
podpiral ali podiral tako, kakor bi to
storil kak bogoslovec. A nikar ne mi¬
slite, da prikrivam svoje nazore. Ako
hočete, Vam tudi povem, kako mislim
o Bogu.

— Prosim, prosim, je dejal škof
naglo in se primaknil bliže, med tem ko
sta njegova spremljevalca leno in za¬
spano sedela poleg njega. Tudi drugi
poslušalci so pristopili bliže, gospa Re¬
gina pa je naslonila glavo ob steno in
uprla svoje poglede premo na Magajno.

Magajna se je malo zamislil, glo¬
boko zasopel in potem rekel:

— Nekateri ljudje si predstavljajo
Boga kot starega gospoda z dolgo

158

brado, ki sedi v nebesih na zlatem
prestolu in vlada zemljo in človeštvo.
Jaz imam o Bogu drugačne nazore. Po
mojih mislih je Bog tista sila, ki je
vstvarila vesoljstvo, Bog je duša vse
narave, njegova moč in njegovo vele-
častno je izraženo v večnih nepremen-
ljivih zakonih narave.

— Ti nazori so napačni, popol¬
noma napačni je s povdarkom rekel
škof Konradus. Ti nazori se ne stri¬
njajo z nauki katoliške cerkve.

— Mogoče, je ravnodušno odgo¬
voril Magajna. Saj sem že rekel, da
nisem bogoslovec in nisem v stanu
kritiko vati cerkvenih naukov. Povedal
sem le svoje nazore.

— Po Vašem mnenju je torej Bog
ustvaril samo svet in ga uredil po
večnih naravnih zakonih, za vernike se
pa nič več ne briga, in jih ne kaznuje
niti ne nagraja?

— Bog je za vernike in za never¬
nike enkrat za vselej poskrbel s tem,
da je vse vesoljstvo in vse človeštvo
podredil večnim zakonom narave. Vse
dobro in vse zlo na svetu izhaja samo iz
teh večnih in nepremenljivih naravnih

159

zakonov, katerih ne premeni nobena
molitev, nobena daritev in nobena pro¬
cesija. Če pa pravi kdo, da je Bog za
kazen poslal točo ali sušo, drugim pa
dal za nagrado dobro letino, mu tega
ne verjamem, kajti toča, suša ali dobra
letina niso božje kazni ali božje do¬
brote, nego posledice večnih naravnih
zakonov.

Škof je bil postal nekoliko bled,
poslušalci, katerih je bilo na vrtu in
okrog ograje vse polno pa so zadrževali
sapo, da bi jim ne ušla nobena beseda.

— To so popolnoma krivoverski
nazori, je čez nekaj časa rekel škof.
Vi torej ne verjamete, da Bog s točo,
sušo ali dobro letino deli kazni ali iz¬
kazuje milosti?

Ne morem tega veijeti. Kolikrat
se je zgodilo, da sta toča in suša uni¬
čili najgorečnejšim vernikom ves pride¬
lek, med ko so imeli krivoverci naj¬
boljšo letino. Jaz menim, da Boga
bolje častim, če vse te nesreče in do¬
brote pripisujem naravnim zakonom,
kakor pa da bi mislil, da izhajajo na¬
ravnost od Boga. Kajti če je Bog ne¬
skončno dober, ne more biti povzroči-

160

telj nesreč, in če je neskončno pravičen,
ne more dajati Turkom in paganom
dobre letine, kristijanom pa jo pokončati.

— Vsaka beseda, ki ste jo izrekli,
je neodpustljiv smrtni greh, je žaljenje
Boga.

Magajna je pri teh škofovih bese¬
dah zardel do las. Težko je padla
njegova roka na mizo, potem pa je
planil pokonci in mogočno je donel
njegov glas, ko je rekel:

— Premilostni gospod knez in
škof — vsaka beseda, ki sem jo izre¬
kel, kaže da častim stvarnika. Priznam
pa, da je najino pojmovanje Boga tako
različno, kakor sta različna noč in dan.
Mislil sem veliko o tem vprašanju —

— Preveč, preveč, moj ljubi go¬
spod, je s sarkastičnim usmevom rekel
škof. Verjeti je treba.

— Ali mi je Bog dal pamet zato, da
je ne rabim? Vidite, premilostni gospod,
meni se vedno zdi, da so si ljudje na¬
pravili o Bogu podobo, ki je za Boga
žaljiva. Vse človeške slabosti se mu
pripisujejo. Ali je mogočni stvarnik ve¬
soljstva mar bitje, ki ima s človeškimi
strastmi napolnjeno srce, da danes

161

ljubi, jutri pa sovraži, da danes tepe
jutri pa blagoslavlja. Kako nizko in
nevredno je tako naziranje. In kaj mi¬
slite, da se pusti Bog podkupovati z
darili kakor slabi uradniki, da je tiran,
ki deli krivičnim milosti, pravičnim pa
jib odreka? Vi pravite, da je Bog ne¬
pojmljiv, pa ga vendar vedno razlagate.
Vi pravite, da so božji sklepi večni
in da so nespremenljivi, in vender
molite, naj Bog svoj sklep premeni
in svojo voljo predrugači. In nevreden
je tudi način, kako se mu skušate
prikupiti. Ne samo kristijani, tudi dru¬
goverci delajo tako. Žid misli, da se
prikupi Bogu, če ob sobotah ne dela
in če ne je svinjine, Mohamedanec
misli, da mu Bog odpusti grehe, če si
opere glavo in roke in če ne pije vina,
ki ga je Bog vendar vstvaril zato, da
ga zavživamo. Indec misli, da stori za¬
služno delo če se s kravjekom namaže,
kristijan pa misli, da si pridobi božjo
milost, če se v petek posti, če nanese
duhovnikom mnogo denarja in če z
golimi koleni drsa na Višarje. To naj
bo Bogu dopadljivo, to naj bodo za¬
služna dela in dokazi kreposti, to naj

n

162

povečuje slavo onega Stvarnika, ki je
ustvaril neskončne milijone zvezd in
zemelj in ljudi?

— Dovolj, dovolj, je s hripavim
glasom vzkliknil škof in planil pokonci,
Vi ste heretik, skozinskoz heretik. Vi¬
dim, da ne verujete ne v pravega Boga
in najbrž tudi ne v hudobnega duha.

— Lakomnost in nevednost sta
edina hudobna duha, ki begata člo¬
veške rodove, je tiho rekel Magajna in
stopil na stran, daje  mogel škof mimo
njega.

Velika množiea na vrtu se ni ga¬
nila, ko je škof stopil s svojima sprem¬
ljevalcema iz lope in mu ni naredila
prostora, da bi bil mogel oditi. Ljudje
so se stiskali drug k drugemu, kakor bi
hoteli škofu zabraniti odhod. Nobenega
glasu ni bilo slišati, tako je bilo vse
tiho, a na vseh obrazih se je zrcalila
notranja razburjenost.

Škof je hotel oditi brez slovesa, a
ni mogel. Jezno se je ustavil pred
ljudmi, grozilno je njegov ostri glas
veleval.

— Vsi na stran — ali ne veste,
kaj se spodobi, kadar gre škof mimo Vas.

163

Toda nihče se ni ganil. Ljudje so
stopili še bližje, vsem je trepetala na
ustnih želja, naj Magajna govori naprej.

— Zakaj pa bežite, premilostni
gospod škof, se je naenkrat iz ozadja
cul bobneč glas. Vsi pogledi so se
obrnili na tisto stran. Tudi Magajna je
stopil iz lope in ves presenečen zagle¬
dal dolgega Labana, ki je stal blizu
ograje s puško v roki in se porogljivo
režal.

— Kdo si ti? je vprašal škof,
obrnivši se k Labanu, kateremu so
ljudje radi naredili prostora, da se je
prerinil v prvo vrsto.

— Kdo sem jaz? I kaj me ne
poznate? Dolgi Laban sem, ki je po¬
pustil kloštersko službo in išče sedaj
resnice.

— Ce iščeš resnice, pojdi v cer¬
kev in se ravnaj po naukih svojega
duhovnika. Vsa resnica je zapopadena
v katoliški veri, ki je edino prava po¬
stava edino pravo merilo pravice in
ključ pravičnosti, pot do sreče in do
zveličanja. Kdor pa njenih naukovne ve¬
ruje, je ali slepec ali slepar in
puntar.

11*

164

Osorno in grmeče je donel škofov

glas.

— Ravno tako pravijo Mohame-
danci, Indi in Perzi, Židje in pripadniki
drugih veroizpovedanj, se je oglasil
Magajna. Vsaka vera pravi, da je edino
zveličevalna in da so prokleti vsi, ki
k njej ne spadajo.

— Naj pravijo drugi kar hočejo
— naša vera sloni na božjem razodetju.

— To isto pravijo tudi Mohame-
danci in Židje, Indi in Perzi — a kje
je dokaz, da je to resnica.

—■ Dokaz so čudeži, ki so se
zgodili.

— Tudi drugoverniki poročajo o
neštevilnih čudežih.

— Tisti čudeži so izmišljeni in so
sleparija.

— Tudi vaši niso dokazani.

— Za katoliško vero je na tisoče
ljudi šlo z veseljem v smrt. Mučeniki
so svedoki, da je katoliška vera edino
prava vera.

— Tudi druge vere imajo na mi¬
lijone in milijone mučenikov, ki so pre¬
trpeli najstrašnejše muke in radostno
dali kri in življenje za svojo vero.

165

Škof ni mogel na to ničesar od¬
govoriti. Magajna pa je nadaljeval:

— Meni se zdi, da so vse vere, kar jih
je na svetu, enako božje in enako zveliče-
valne. Vsaka vera, ki navaja ljudi k do¬
bremu, je prava, je merilo pravice in ključ
pravičnosti. In kdor se drži naukov o
ljubezni in o pravičnosti, je tudi na
potu do sreče in zveličanja. Pravičnost
pravi: Ne stori svojemu bližnjemu no¬
benega zla, ki nečeš, da bi ga on tebi
storil. Ljubezen pa uči: Izkaži svojemu
bližnjemu vse dobrote, ki hočeš, da bi
jih tudi on tebi izkazal. To je edino
božje razodetje, če smem rabiti ta
izraz.

— Celo sv. pismo je božje razo¬
detje, je srdito siknil škof.

— To sem do zadnjega časa ver¬
jel. Ali bolj ko sem čital sv. pismo,
bolj sem zapazil nasprotja, ki se na¬
hajajo v  njem. In zato mislim: če bi
se bil hotel Bog razodeti v posebni
knjigi, bi bil to storil tako, da bi bil
izključen vsak dvom, vsako nesoglasje
in vsako nesporazumljenje. Bog je ne¬
skončno dober in neskončno usmiljen
in prav zaradi tega bi se bil tako ra-

— 166

zodel, da bi ga bil vsak razumel, tudi
najrevnejši na duhu. V naravi se je
Bog tako razodel, v zemlji in zvez¬
dah. Vsako drevo, vsaka bilka, vsak
kamen nam kaže božje razodetje in
nam priča, da smo ljudje na svetu za to,
da bi bili srečni, ljubezen in pravičnost
pa so pogoji naše sreče.

— Krivoverec, krivoverec, krivo¬
verec, je zakričal škof, tresoč se vsled
silne togote po vsem životu. Odpri se
nebo, in pokončaj z ognjem in žveplom
tega hudodelca, odpri se zemlja in pahni
tega žalilca Boga v peklensko brezno.

Vsi navzočni so zatrepetali, tako
jih je prestrašila silna jeza škofa Kon-
radusa. Plaho so se stisnili ljudje v
stran in celo Magajnovi prijatelji so
odstopili, samo gospa Regina se ni
premaknila z mesta, nego je ostala na
Magajnovi strani, kakor bi hotela klju¬
bovati celemu svetu. Magajna je stal
ob lopi, ves prepadel, ali glave ni
uklonil. Naslonil jo je ob lopo. Vedno
zeleni bršljan se je zapletel med nje¬
gove lase, nad katerimi so se lesketali
zadnji žarki zahajajočega solnca, kakor
bi mu hoteli splesti mučeniško krono.

167

Škof je mogel zdaj s svojima
spremljevalcema neovirano oditi. Sedel
je na svoj voz in se odpeljal proti
Bistri. Dolgi Laban pa je porogljivo
kričal za njim:

— Slišijo, gospod škof, nebo se
še ni odprlo in pekel tudi ne — naj
še malo počakajo.

Toda škof se za to roganje ni
zmenil, nego se v naglem diru odpeljal
v Bistro.

X.

Na samotnem kraju blizu Lesnega
brda je ležala skrita v gozdu revna
oglarska koča. Njen zadnji prebivalec
jo je bil v viharni noči vzlic temu, da
je grmelo in so strele pokale, nagloma
zapustil in je bežal kar so ga nesle
noge in ni prej nehal teči, dokler ni
prišel v polhovgraško župnišče. Ko se
je tam odpočil, je še vedno ves zbe¬
gan povedal župniku, da so ga iz nje¬
govega bivališča pregnali hudobni du¬
hovi. Natančno je bil videl, kako je
hudobni duh prilezel iz drevesa, kako
je pred oknom sv. hostijo ob tla metal
in potem začel praskati na vrata in

168

tako tuliti, kakor cela čreda sestradanih
volkov. Naposled se je spremenil v
velikanskega vrana in trkal ob okno,
grobni glasovi so klicali oglarja ter
zahtevali, naj zapiše hudiču svojo dušo,
sicer mu v osmih dneh izpadejo oči in
odpadejo roke in noge.

Polhovgraškemu župniku so se kar
lasje ježili in dasi je oglar pred njim
na kolenih ležal in ga s povzdignenimi
rokami prosil, naj gre hudobnega duha
zagovorit, se vendar ni dal omehčati,
češ, da so gotovo luteranci hudobne
duhove najeli, naj preženo pobožne kri¬
stjane iz njihovih bivališč.

Od tedaj se je vse izogibalo tisti
koči, kajti ljudje so si še dolgo potem
pripovedovali, da so videli pred kočo
sedeti hudobnega duha, ko si je česal
rep, drugi pa so ga zopet opazovali,
ko je zajahal vrana in zletel na oblake,
na kar se je usula toča.

Bilo je nekaj tednov po škofovem
prihodu. Zunaj je rosil jesenski dež in
trgal uvelo listje z dreves. Že je
bila nastala noč in tema je objemala
zemljo, da je bilo videti komaj par ko¬
rakov daleč. V oglarjevi koči je bilo

169

vse temno. Iz kota za pečjo se je sli¬
šalo zdaj močneje, zdaj slabeje, zdaj
dolgo in zategnjeno, zdaj kratko a si¬
lovito kreščanje, prav kakor da se tam
kak vol zvija v smrtnih bolečinah, na
nasprotnem koncu pa je ležal nekdo na
slami in se nemirno premetaval sem
in tja.

Čez dolgo časa je mož vstal, se
splazil v kot in začel tam ležečega
človeka ruvati in suvati.

— Hej, Laban, hej! Slišiš Laban?

Hej !

Počasi in le s težavo se je Laban
prebudil in nevoljno vprašal:

— Kaj pa hočeš?

— Malo spanja bi rad. Ali bi ti
ne mogel malo manje smrčati?

Zdaj pa je Laban skočil pokonci
in srdito zaklical:

— Ti hudič črni, ali bi ti ne mo¬
gel malo manj poslušati?

Moža bi se bila gotovo sprla in
morda še stepla, ko bi ne bila v tem
hipu zaslišala dolgega žvižga v daljavi.
Oba sta obstala pri oknu in vzemši
puški v roke poslušala. Kmalu se je
čulo skovikanje sove, trikrat zapored,

170

na kar je Laban odprl vrata, svojemu
tovarišu pa naročil, naj užge trsko.

Pri slabem svitu trske je spoznal
Laban, da je v plašč zaviti mož, ki je
stopil v kočo, bratranec vrhniškega
župnika, Simon Kozina. Pozdravila sta
se, kakor dva stara znanca, ali Simon
Kozina vzlic dolgi poti, ki jo je imel
za sabo, niti sesti ni hotel.

— Ne utegnem, je rekel Kozina
na Labanovo povabilo. Prišel sem samo,
da naznanim kralju Davidu, naj bo v
soboto s svojo četo pripravljen. Glej
Laban, da to kralju Davidu čim prej
naznaniš. Tu v koči naj me čaka, jaz
pridem gotovo, če bom le živ.

Laban je obljubil, da natančno iz¬
polni Kozinovo naročilo, a rad bi bil
vedel, za kaj se gre in je zato silil v
Kozino, naj mu razodene svojo skriv¬
nost. Toda Kozina je bil molčeč in ni
hotel ničesar povedati. Zabičil je samo
Labanu in njegovemu spremljevalcu, naj
njegovo naročilo izpolnita in je potem
vzlic temi in dežju zopet odšel.

Laban in njegov tovariš sta ostala
v koči ali spati se jima ni hotelo. Za¬
delala sta okna, užgala še nekaj trsk

171

in potem začela prazniti veliko bučo
žganja, ki jo je bil Laban imel skrito
pod pečjo.

Že več tednov sta kot nekaka
predstraža ciganske čete kralja Davida
prebivala v tej koči, iz katere so bili
cigani svoj čas pregnali praznovernega
oglarja. Dolgočasila sta se na vso
moč, kajti kralj David jima je bil
strogo prepovedal, da ne smeta iz koče
in da nihče ne sme izvedeti, da kdo
v koči prebiva. Zaradi tega sta pa
sedaj prav vesela, da se je tako težko
pričakovani Simon Kozina končno ven¬
dar oglasil in jima naznanil, da pride
čas dela.

Na vse zgodaj zjutraj je Labanov
tovariš odšel, da izvrši Kozinovo na¬
ročilo. Laban je ostal sam v koči. Ko
se je naspal in potem okrepčal, je
skrbno preiskal vso okolico, na to pa
se v kočo zaprl in vzel izpod slame
dve debeli knjigi, polni čudnih znamenj,
katera je skrbno opazoval.

— Ko bi jaz znal brati, bi že šlo,
je mrmral sam pri sebi, tako pa mi te
čarovne knjige nič ne pomagajo. Oh,
ko bi dobil kakega duhovnika v roke,

172

da bi me izučil v tej čarovniji. Stara
ciganka, ki mi je dala te knjige, jih je
ukradla fajmoštru v Št. Vidu pri Za-
tičini, ki je po njih delal točo in bo¬
lezni in denar. Ko bi jaz znal brati, bi
čaral, da bi se noč in dan bliskalo.

Laban je ogledoval svoji knjigi
dolgo časa. Pregledal je vsako podobo
ali uganiti ni mogel ničesar. Končno je
knjigi jezno treščil ob tla, a jih hitro
zopet pobral in zavil ter jih skrbno
spravil pod slamo.

— Nič drugače ne bo, kakor da
dobim kakega duhovnika v roke. Kar
zaprl ga bom in mu nastavil puško na
prsi — pa me bo rad naučil čarati.

Ta misel je Labana popolnoma
prevzela. Dolgo ur je ležal v koči na
slami in ugibal, kako bi se polastil
kakega duhovnika, ki ga nauči čarati,
ter sanjaril, kako bo delal denar in
imenitno živel.

Proti večeru je prišel kralj David.
Prišel je sam in izročil Labanu pismo,
naj ga nese na Vrhniko Juriju Kozini.
Laban se je takoj odpravil, ali na potu
se je spomnil, da bi morda ne bilo na¬
pačno, ko bi svoji knjigi seboj vzel,

173

saj se ne ve, kaj se zgodi, in zato se
je vrnil h koči. Ko pa se je grede po
gozdu isti približal, je od daleč za¬
gledal kako je kralj David za kočo
kopal zemljo. Laban je začudenja ob¬
stal. Se nikdar ni videl, da bi bil kralj
David prijel za kako delo. Njegovo
začudenje pa se je spremenilo v naj¬
večje strmenje, ko je videl, da je
kralj David odložil lopato, vzdignil s
tal več desk in potem izginil v zemlji.
Laban je tako strmel, da se je kar
sesedel in se ie komaj upal dihati.
Ostal je na svojem mestu toliko časa,
da je prišel kralj David iz zemlje,
spravil deske na prejšnje mesto, in
nasul zemlje, katero je potem poteptal
in pokril z listjem.

Ko je kralj David izginil v koči,
je Laban zapustil svoje mesto. Po ča¬
rovne knjige ni šel, nego naravnost
odrinil proti Vrhniti, da izvrši dobljeno
naročilo. Zdaj pa je korakal veselo po
gozdu in se spotoma neprenehoma za¬
dovoljno smejal, kajti vedel je zdaj,
kje ima kralj David skrite svoje zaklade.

V naslednjih dnevih so prihajali
cigani od vseh strani in se utaborili v

174

gozdu okrog začarane koče. Ko je pri¬
šel določeni dan, je Simon Kozina našel
okrog kralja Davida zbranih nad sto
ciganov, ki so bili vsi dobro oboroženi
z noži in s samokresi, nekateri pa tudi
s puškami. V temni noči je četa, raz¬
deljena na male oddelke, odšla po raz¬
nih potih doli proti Bistri. Ko se je
zjutraj začelo daniti in je zapel samo¬
stanski zvon, je bila v gozdu v obližju
samostana skrita že vsa ciganska četa,
in čakala na odločilno povelje kralja
Davida.

V tem, ko je daleč okrog samo¬
stana med ljudstvom vrelo, ko je ljud¬
stvo, četudi ne formelno pa duševno
odpadalo od katolicizma in se je pri¬
pravljal velik kmetski punt, je vladalo
v samostanu še vedno isto veselo in
razkošno življenje, kakor v najlepših
dnevih meniške vsegamogočnosti. Sa¬
mostan« so prepuščali gospodarstvo
patru Celestinu, ki je z železno roko, s
pravo tiransko krutostjo vladal podložne
kmete, trdno prepričan, da le na ta
način ohrani kmete v pokorščini. Sa¬
mostanske ječe so bile prenapolnjene
in skoro vsak dan je na samostanskem

175

dvorišču tleskal pleteni bič po golih
kmetskih životih in je kri močila pe¬
ščena tla. Na cigane in na prisego
kralja Davida, da se maščuje za to,
kar je njegova Ester prestala v samo¬
stanu, je pater Celestin le še redkokdaj
mislil. Cigani so bili pred vojaki po
begnili in se od tedaj niso več prika¬
zali v bistriški okolici. Varnostne pri¬
prave v samostanu so veljale sedaj
kmetom, pred katerimi so menihi imeli
tak strah, da se ni nihče upal iz sa¬
mostana, če ga ni spremljalo več obo¬
roženih stražarjev. In še to spremstvo
ni dosti pomagalo, kajti primerilo se je
večkrat, da je izza kakega grma počil
strel na mimo idoče menihe.

Ciganska četa, ki je ležala v
gozdu, je nestrpno čakala, kdaj se od-
pro samostanska vrata in se odpeljejo
menihi v Brezovico. Simon Kozina je
bil obvestil kralja Davida, da je v
gradu pri Brezovici umrla stara gospo¬
dična, ki je skoro vse svoje imetje vo¬
lila samostanu, in da se vsled tega
udeleže samostanci njenega pogreba.
In zdaj so cigani čakali, da se odpra
vijo menihi k pogrebu.

176

Najnestrpnejši je bil kralj David
sam. Nemirno je hodil na svojem sta-
jališču sem in tja in zrl doli na samo¬
stan, kjer so na dvorišču hlapci konje
sedlali in jih upregali v vozove. Simon
Kozina pa je ležal za grmom in smeh¬
ljaje opazoval svojega zaveznika.

Simon Kozina je bil ta dan zado¬
voljen, kakor že dolgo ne. Ta dan mu je
moral donesti bogato plačilo, ogromno
premoženje, katero mu je bil kralj
David zagotovil s sveto prisego, ako
mu spravi pod nož patra Celestina.
Simon Kozina je izvohunil, kar so me¬
nihi sicer skrbno prikrivali, da se ude¬
leže pogreba v Brezovici, in napravil je
po tem tak načrt, da se je moral obnesti.

Končno, po dolgem čakanju, so
menihi zasedli pripravljene vozove. Sa¬
mostanska vrata so se odprla in vozovi
so oddrdrali.

— Šestnajst menihov se pelje, je
rekel kralj David, in spremlja jih
dvaindvajset hlapcev. S temi bomo
kmalu gotovi.

Tudi Kozina je bil preštel število
odhajajočih meiuihov in hlapcev in je
pritrdil kralju Davidu.

177

— V samostanu so torej ostali
trije menihi in šest hlapcev. Zdaj je
treba vedeti, če je pater Celestin pri
tistih, ki se peljejo v Brezovico.

V tem trenotku je že prisopihal
dolgi Laban, ki je stal pri samostanu
na straži, da se prepriča, če se je z
menihi odpeljal tudi pater Celestin k
pogrebu, ter je naznanil, da Celestina
ni vmes.

— Torej je ostal v samostanu.
Tem bolje. Zdaj, kralj David — zdaj
stori ti svojo dolžnost.

Cigani so bili že prej natančno
podučeni, kaj jim je storiti, če se pelje
pater Celestin v Brezovico, in kaj jim
je storiti, če ostane v samostanu. Kralj
David jim j e še enkrat na kratko razložil
ves načrt, odposlal nekaj ljudi, da so
obvestili še druge ciganske oddelke, in
ko je bilo vse pripravljeno, je dal zna¬
menje za odhod.

Kakor sence, tiho in molčeče, so
so razšli cigani in previdno plazeč se
med drevjem in za grmi se počasi bli-
ali samostanu, ki je blestel v svitu
dopoldanskega jesenskega solnca. Zad¬
nji je odšel kralj David in na prostoru,

12

178

kjer so prej čakali cigani odločilnega
trenotka, je ostal Simon Kozina sam.

Njegovo oko je pazljivo zasledo¬
valo gibanja ciganov, in občudoval je
spretnost in lisičjo zvitost, s katero so
postopali. Posamezniki so bili že prišli
na cesto in se tam poskrili v bližini,
druge je bilo videti, kako so se plazili
čez polje, da pridejo samostanu v oza¬
dje, zopet drugi so šli ob cesti na bo¬
rovniško in na vrhniško stran, da
odvrnejo ali zadrže prihajajoče ljudi.

Na uvelo, od različnih strasti raz¬
jedeno lice Simona Kozine je legel iz¬
raz perečega sarkazma.

— Le delajte, cigani, le dobro
delajte, je krohotaje govoril sam sebi.
Je že tako v življenju, da konj vleče,
napitnino pa dobi kočijaž. Tudi danes
bo tako in napitnino spravim jaz bac-
calaureus iuris utriusque Simon Kozina,
ki postane iz obešenjaka, sleparja in
ciganskega vohuna srečen, bogat in
imeniten gospod.

Rozinovi pogledi so sledili ciga¬
nom, njegove misli pa so mu uhajale v
preteklost. Spominjal se je bede svojih
mladih let, spominjal se veselega in

179

lahkomiselnega življenja, ki ga je imel
kot prvi uradnik dež. vicedoma v Ljub¬
ljani, in spominjal se let potepuštva,
ko je moral bežati po gozdih in se
skrivati po brlogih, da je utekel veša-
lom. Zdaj je bil konec vseh skrbi. De¬
narja je imel dovolj in danes mu je
obljubljena nova vreča cekinov. Kaj je
njega brigalo, da so bili ukradeni, da
se jih je držala kri. Non olet!

— Srečen bom, srečen, so pol¬
glasno šepetale njegove ustne, in pred
njego dušno oko je stopila podoba
gospe Regine, po kateri je koprnelo
njegovo srce že od prvega dne, ko se
je nastanil na Vrhniki.

Zdaj se je na cesti pred samosta¬
nom prikazal kralj David — zadonel
je oster žvižg in v trenotku na to so
se cigani zagnali na samostan.

Samostan v Bistri je v 16. stoletju
obsegal celo vrsto poslopij, ki so bila
zgrajena v različnih časih in so brez
redu bila postavljena okrog cerkve.
Samostan je bil močno utrjen in obdan
z visokim zidom. Pred samostanom je
bila voda, v kateri je bila sezidana
mala vila.

12 *

180

Na znamenje kralja Davida so ci¬
gani od raznih strani planili na samo¬
stan. Drug je drugemu pomagal in
kakor bi trenil so bili naenkrat na zidu,
skočili na dvorišče ter se zapodili de¬
loma proti glavnemu poslopju, v kate¬
rem so prebivali menihi, deloma proti
drugim poslopjem, ter jih obkolili. Sa¬
mostan je bil v njihovih rokah, še
predno se je kdo izmed doma ostalih
menihov in hlapcev zavedel, da jim
sploh preti kaka nevarnost.

Kralj David je stopil šele potem
na samostanska tla, ko so mu odprli
vrata, in prišel je kakor kak zmagova¬
lec, ponosno in dostojanstveno, ter mirno
odredil, kaj naj store ciganske čete.
Cigani so, izpolnivši njegovo povelje,
zasedli vse utrdbe in preiskali vsa
stranska poslopja ter povezali vjete
hlapce, ki so bili tako presenečeni in
preplašeni, da na obrambo niti mislili
niso.

Dralj David pa je s svojim oddel¬
kom vdrl v glavno poslopje, v prebi¬
vališče samostancev. Težko je sopel in
se je krčevito oprijemal svoje palice z
zlato sekirico. V očeh mu je žarel divji

181

ogenj; strast in želja, da se maščuje,
ga je tako prevzela, da se je še komaj
vzdržal na nogah, a železna neukrotljiva
njegova volja je premagala celo telesne

slabosti.

— Patra Celestina mi dobite, patra
Celestina ujemite! Sinovi moji, preiščite
vsak kotiček! In živega mi ga pripe¬
ljite, da mu z razbeljenim nožem izre¬
žem srce. Sinovi Aronovi, maščujte se !

Tako in enako je kralj David
bodril svoje ljudi in ti so tiho, kakor
bi se bali, da jih kdo sliši, sledili nje¬
govemu povelju. V kuhinji so našli več
žensk in jih podrli ter povezali. Potem
so preiskali vsako sobo, vsako celico,
vsako luknjo, a nikjer ni bilo sledu po
nobenem menihu.

Pridrveli so v prvo nadstropje in
tam našli dva bolna meniha. Vrgli so
jih iz postelj in vprašali, kje da je
pater Celestin, ali meniha jim nista
vedela vzlic vsem grožnjam ničesar
povedati.

— Zvežite ju in z akurita jima pod
nogama, potem se jima že razvozla
jezik, je ukazal kralj David in je šel
dalje.

182

Naenkrat so se odprla vrata na
koncu hodnika in prikazal se je prijor
Ahacij z zlatim križcem na prsih. Po¬
staral se je bil v nekaterih mesecih
tako, da ga je bilo komaj spoznati.
Oči njegove so bile motne in koraki
njegovi negotovi. Bil je že zopet vinjen.

Uzrši cigansko tolpo s kraljem
Davidom na čelu, je dvignil roko in
gugaje se sem in tja vpil:

— Na kolena! Kaj ne veste, da
sem jaz prijor! Na kolena!

A cigani so ga hipoma zgrabili in
z grmečim glasom je vprašal kralj
David:

— Kje je pater Celestin? Če ne
poveš resnice, te vržem na dvorišče in
te dam živega sežgati.

— Razbojniki, capini, je vpil pri¬
jor Ahacij. Ali mislite, da smete z
menoj tako govoriti ker sem krivopri-
sežnik? Še sem prijor in kaznoval vas
bom ! Vi Belcebubovi poslaniki, hudičeva
zalega, vi smrad peklenski —

Zdaj se je zagnal kralj David s
tako besnostjo v prijorja, da so odleteli
cigani na vse strani. Zgrabil je prijorja

183

za vrat, ga stresel, kakor lev svoj plen,
in ga treščil ob zid s toliko silo, da
se je prijor kakor mrtev zgrudil na
tla. Kralj David je v prvem trenotku
odstopil nekaj korakov, potem pa zopet
planil k prijorju, ga s svojimi koščenimi
rokami zgrabil in dvignil in ga hipoma
vrgel čez hodnik na dvorišče. Potem pa
ukazal: Naprej !

Cigani so preiskali samostan in
vsa postranska poslopja, a patra Cele¬
stina ni bilo dobiti. Preiskali so cer¬
kev, vlomili v rakev, odprli celo krste
umrlih menihov, a brez uspeha. Našli
so vhod v podzemske ječe in osvobo¬
dili mnogo jetnikov in jetnic ali o
patru Celestinu tudi tu ni bilo sledu.

Vzlic vsi hitrosti, s katero so de¬
lali cigani, je seveda čas naglo minil.
Straže, ki so stale na cesti proti Vrh¬
niki in proti Borovnici in branile lju¬
dem, da niso mogli mimo Bistre, so
pošiljale pozive, naj se cigani požurijo.
Zavrnjeni ljudje so bili namreč že raz¬
nesli, kaj se jim je primerilo in zdaj
so se cele čete s sodnikom Završanom
na čelu napravile na pot v Bitro. Toda
kralj David se za to ni zmenil.

184

— Naredite hitro ogenj in prinesite
jetnike sem, je zapovedal kralj David.

Večina ciganov se je lotila bila že ro¬
panja. Znašali so iz cerkve in iz sa¬
mostana cele kupe raznovrstnih drago¬
cenosti. V prijorjevi sobi so našli
skrinjo, polno denarja, in jo odnesli v
gozd. Tudi z naropanimi dragocenostmi
so se otovorili cigani in odhajali drug
za drugim v temni les, kjer so se razšli
na različne strani.

Slama, ki so jo na povelje kralja
Davida nanesli na dvorišče, je bila
hitro užgana. Visoko je zaplapolal
ogenj in strahoma so gledali vjeti sa¬
mostanski posli, kaj da bo.

Kralj David je stopil pred jetnike,
ki so zatrepetali bojazni pred strašnim
starcem.

— Kje je pater Celestin, je vpra¬
šal kralj David. Če mi ne poveste
resnice vas dam na mestu žive
sežgati.

Jetniki so zaječali groze in vsi
naenkrat so zaklicali:

— Pater Celestin je šel v Brezovico.

— Lažete, je zagrmel kralj David.
Moji ljudje so natančno pazili in jaz

185

vem, da patra Celestina ni bilo med
menihi, ki so šli v Brezovico.

— Sel je, šel! Z menihi je šel!
so vpili jetniki. A ni bil v meniški
halji. Oblekel je stražarjevo obleko in
je jezdil med hlapci.

Kralju Davidu je skoro zastala kri
in nekaj trenutkov se ni mogel ganiti,
niti ziniti besedice. Iz daljave seje slišalo
streljanje, a kralj David se ni zmenil za
to. Prihiteli so cigani, ki so bili na straži.

— Vsa Vrhnika je pokonci, so
vpili. Naše straže so že pobili. Bežite,
bežite! Cigani so pobrali kar so bili
še nanesli naropanih reči in tekli v
gozd, samo kralj David se ni ganil z
mesta. Nekateri cigani so skočili k
njemu in ga hoteli s seboj potegniti,
ali kralj David se jih je otresel.

— Bežite, Vrhničani so tu, so kri-
čali cigani pri vratih.

Počasi se je obrnil kralj David
proti njim, ki so že bežali, potem je
dvignil svojo roko. Nekaj je hotel reči,
a v istem trenotku je na zidu, ki je
ločil samostan od vode počil strel. Vse
je zavrisnilo, kralju Davidu pa je omah¬
nila roka nazaj in potem je padel vznak.

186

V tem trenotku se je zunaj zasli¬
šal velikanski šum. Počilo je še nekaj
strelov in na dvorišče se je zapodilo
vse polno oboroženih ljudi, ki so bili
prišli samostanu na pomoč. Pa tudi z
obmejnega zidu je planil star mož, sa¬
mostanski hlapec, gluhi Tobija in vihteč
svojo puško pridrl na dvorišče ter kričal:

— Jaz sem ga ustrelil — kralja
Davida. Jaz sem ga ustrelil, ciganskega
poglavarja.

Sodnik Završan je odredil kar je
bilo treba, da se samostan zopet zava¬
ruje; mnogo mož je šlo zasledovat ci¬
gane. Iz gozda se je večkrat slišalo
streljanje ali zasačili niso nikogar,
prav kakor bi se bili cigani zarili v
zemljo.

Na dvorišču pa sta mirno ležala
drug poleg drugega dva mrliča, samo¬
stanski prijor Ahacij in ciganski kralj
David.

XI.

Ciganski naskok na starodavni
mogočni samostan je razburil vso de¬
želo in po vseh krajih se je začelo ve¬
likansko preganjanje ciganske nadloge.

187

Vzpričo temu napadu so za nekaj časa
potihnila celo nasprotja med evangeliki
in med papisti, kakor tudi nasprotja
med ošabnimi velikaši in njihovimi za¬
tiranimi kmeti. Nova „Zigeunerhatz“ je
trajala skoro vso zimo. Bil je to gro¬
zen lov. Graščaki so s psi lovili cigane
in kogar so dobili, je bil na mestu
obešen. In cigani so postopali ravno
tako ter poklali precejšnje število kmetov
ter upepelili marsikako selo. Cigani so
tisto zimo izginili s Kranjskega in se
nekaj let niso upali v večjem številu
prestopiti deželne meje.

Samostanu je bil ciganski napad
vzlic ogromni škodi, ki jo je imel, ven¬
dar le na korist, kajti veliko sovraštvo
proti samostanu se je vsaj deloma in
vsaj za nekaj časa poleglo. Ljudje so
sodili, da je vendar še bolje, prenašati
nasilstva in krivice samostanskih mo¬
gočnikov, nego cigansko nadlogo, kajti
cigani so kmetom ravno tako malo
prizašali, kakor velikašem, in so kme¬
tom dostikrat provzročili še hujšo
škodo, nego katerikoli graščak.

Eden pa je bil ciganskega napada
na samostan naravnost vesel, in to je

188

bil pater Celestin. Iznebil se je bil svo¬
jega najhujšega in najnevarnejšega
sovražnika. Kralj David je bil edino
bitje, katerega se je grozni Celestin
tako bal, da je zatrepetal, kadar se ga
je spomnil. Zdaj je bil divji ciganski
poglavar mrtev. Ko ga je videl pater
Celestin ležati mrtvega na samostan¬
skem dvorišču, obšlo ga je čnvstvo ne¬
skončnega triumfa in to čuvstvo se je
spremenilo v blaženstvo, ko ie zazrl
bledo upadlo lice prijorja Ahacija.

Gluhega Tobijo je pater Celestin
bogato obdaroval. Stari stražar je bil,
ko so cigani naskočili samostan, na ti¬
stem koncu na straži, kjer je bila voda.
Skočil je z zida v vodo in se skril v
mali vili, a ko je zagledal približajoče
se Vrhničane, je splezal zopet na zid,
pograbil svojo puško in ustrelil cigan-
skego kralja. Ko so bili Vrhničanje od¬
šli, je gluhi Tobija po naročilu patra
Celestina stesal visoka vešala in jih
postavil tik samostana ob cesti in na
ta vešala je obesil kralja Davida. Tam
je nekdaj tako mogočni ciganski po¬
glavar visel več dni. Ljudje so se
strahoma prekriževali, če so šli mimo

189

vešal, okrog katerih so se zbirali vrani
in razne roparske ptice ter trgali meso
s trupla. Ko so čez teden prerezali
vrv in ostanke kralja Davida zakopali
na polju tik ceste, našli so na vešalih
nabit listek, na katerem je bilo zapi¬
sano „Hodie mihi, cras tibi“ in tedaj
je še patru Celestinu postalo tesno pri
srcu.

Že nekaj dni po ciganskem napadu
je zapadel prvi sneg in ž njim se je
začelo zimsko mrtvilo, tisto uničujoče
dolgočasje, ki človeka na deželi pri¬
žene v pijančevanje. Samo Magajna in
Erazem sta bila zime vesela, kajti to
je bil pravi čas za propagando. In iz¬
rabila sta ta čas kar se je dalo dobro.
Ni ga bilo dneva, da bi ne šla v kako
vas oznanjat nove nauke. Sicer sta ve¬
dela, da se pravzaprav ne strinjata,
da vlada med njiju nazori precejšnja
razlika in Erazem je svoje znance tudi
večkrat opozoril, da Magajna ne stoji
ne na katoliškem, ne na evangeljskem
stališču, nego da ima svoje posebno
prepričanje, ali združevalo ju je od¬
ločno nasprotje do papistov in zato sta
delala roko v roki ter opuščala vse,

190

kar bi moglo provzročiti nesporazum-
ljenje.

Mučno in težavno je bilo delo, ka-
rega sta se lotila, a zato vendar nista
omahnila. Če je Erazem prišel po več¬
dnevnem potovanju v polhovgraško
graščino, in le en večer prebil pri
sodnikovih, je imel koj novega poguma
in novega veselja za delo, in lotil se
ga je tem prej, ker se je bal gospe
Angele in njenih vročih, koprnečih in
omainljivih pogledov.

Magajna ni imel kje iskati vzpod¬
bude in podpore. Živel je zase in celo
na Vrhniko je prihajal prav redkokdaj.
Dostikrat ga je obšlo tako neznansko
hrepenenje, videti gospo Regino vsaj
od daleč, da se je samo z največjo
težavo premagal in ostal doma. V takih
dnevih pa je bil potrt in žalosten, ka¬
kor da ga je popadla fizična bolezen.

Prišel je bil božični teden in Ma¬
gajna se je odpravljal domov. Erazem
ga je pregovoril, da je šel za en dan
ž njim v Polhov gradeč in tam je na¬
letel na veliko družbo Vrhničanov, v
kateri sta bila tudi sodnik Završan in
in gospa Regina. Odkar je bil škof

191

Konradus na Magajnovem domu, se
Regina in Magajna nista videla, in ko
sta zdaj nenadoma stala drug Dred
drugim, jima je šinila kri v glavo in
oba sta zardela do las, tako da se je
marsikdo prav začudeno ozrl po sod¬
niku Završanu. Ta pa se je smejal,
prav presrčno in brezskrbno se je
smejal in z buršikozno veselostjo je
rekel:

— Prosim častivredna gospoda —
prostor poleg moje žene je reserviran
njenemu najzvestejšemu čestilcu, prija¬
telju Magajni. Taki čestilci so redki in
treba jih je obraniti pri dobri volji.

Presenečenje, ki je nastalo vsled
zardenja gospe Regine in Antona
Magajne, se je izgubilo v splošnem
smehu. Smejala se je tudi gospa Regina
in je dala Magajni roko, kakor staremu
dobremu prijatelju. Debeli Kričaj pa je
kričal:

To je mož, da, to je mož ! Ta
pozna življenje. Le nikar ne mislite, da
ni ljubosumen. O, jaz ga bolje poznam.
Ali on ve, da postane vsaka žena v
tistem trenotku stara, ko nima nobe¬
nega čestilca več in ker ne mara stare

192

in sitne žene, zato protežira njenega
čestilca. Tako je in nič drugače. Ali
morda ni res gospod Završan ?

Završan ni ugovarjal in tako se
je razvila vesela in neprisiljena zabava.

Erazem je bil edini v družbi, ki
se ni mogel veseliti z veselimi doma¬
čini in njihovimi gosti. Odkar je bil
podlegel zapeljivosti gospe Angele, se
je le malokdaj mudil v Polhovem
gradcu in vselej samo nekaj ur. Izogi¬
bal se je tako Angeli kakor Anki. Tudi
ta dan je bil Magajno pripeljal s seboj
poglavitno zategadelj, da bi sauftega
sebe zavaroval, kajti vihar v njegovi
duši se še vedno ni bil polegel. Bal se
je gospe Angele, zakaj zavedal se je,
da bi ji ne mogel kljubovati in da bi
živalski nagoni podrli v kritičnem tre-
notku vse njegove dobre sklepe. Bal se
je pa tudi Anke, ki v svoji nedolžnosti
ni znala prikriti svojega nagnenja do
njega. Zavedal se je, da bi pri prvi
priliki razkril Anki svojo vročo ljubezen
in da bi mu poštenje in resnicoljubje
branilo zamolčati svoje razmerje z za-
konolomno gospo Angelo. In to ga je
navdajalo s strahom. Rekel si je dosti-

193

krat, da ni več vreden, poljubiti Anki
roko, kaj še to nežno nedolžno bitje
pritisniti na svoje srce, a vendar je
vedno upal, da pride trenotek blažene
sreče tudi zanj, prav kakor bi njegov
greh zamogel kdaj postati nestorjen.

Taka in podobna čutila so trpin¬
čila Erazma sredi vesele družbe. Nje¬
govo bolest so še povečevali goreči in
obljubljajoči pogledi gospe Angele, ki
so mu oznanjali, da to noč ne uteče
njenemu ljubezenskemu hrepenenju.

Ko je šla družba k počitku, je
Strniša svojega tovariša Završana še
nekoliko zadržal.

— Prijatelj, mu je rekel, ko sta
bila sama v sobi, ne zameri, če ti od¬
kritosrčno povem svoje mnenje. Nečem
se vtikati v tvoje zakonske zadeve,
tvojo soprogo visoko spoštujem in Ma¬
gajna mi je eden najljubših prijateljev,
ali zdi se mi, da imata drug do drugega
toliko simpatij, da zna iz njih vzkaliti ve¬
lika nesreča za vas vse. Jaz sem jih ves
večer opazoval in sem v resnih skrbeh.
Bodi torej previden in — ne zameri.

Sodnik Završan ni bil čisto nič
presenečen, ko je slišal to resno sva-

13

194

rilo, pač pa se je začudil Strniša, kajti
Završan se mu je brezskrbno smejal
in mu ravnodušno rekel:

— Ljubi moj starec, zdaj šele vi¬
dim, da ti sveta in ženstva ne poznaš.
Ko bi jaz svoji ženi branil občevanje
z Magajno, bi šele prav kopal grob
svoji sreči. Prepovedani sad ima naj¬
več zapeljivosti. Tako pa se ničesar ne
bojim, ker vidim, da mi je žena zvesta.
Ko sem jo vzel, me ni ljubila, vdala
se je kot pokorna hčer želji svojega
očeta. Danes lahko rečem, da sem si
pridobil njeno naklonjenost. Njena lju¬
bezniva pozornost za mojo osebo, njena
vedno topla -prijaznost, njena skrbnost
in vdanost mi jamči za njeno zvestobo.
Vem pa tudi, da je mlada in če jo je
obšla nekaka sentimentalna simpatija
do Magajne, ji jaz tega ne štejem v
zlo in tega nikakor ne smatram za ne¬
zvestobo, nego sem prepričan, da to
zopet izgine in sicer tem prej, čim
manj se bom temu nedolžnemu nag-
nenju ustavljal.

Stari Strniša pa ni bil prepričan.
Zmajeval je z glavo in podavši Zavr¬
šanu roko rekel z iskrenim sočutjem :

195

— Verjemi prijatelj, da želim tebi
in tvoji ženi vso srečo. Ako res poznaš
svojo ženo, ako poznaš globine njene
duše — potem, blagor ti. Ali meni se
dozdeva, da si ti kraj vse svoje filozo¬
fije vendar precej površen in da še nisi
videl svoji ženi v srce. Saj ne dvomim
da te ima rada in da ti je vdana, ali
v njeni notranjosti gori plamen in če
udari ta plamen na dan, bo zate pre¬
pozno.

Završan je postal pač nekoliko
resnobnejši, a odgovoril je vendar z
vsem prepričanjem:

— Morda imaš prav ali da bi se
Regina meni kdaj dejansko izneverila
in se vdala Magajni ali komu drugemu,
to je čisto nemogoče.

— Kako slabo si me razumel, je
vskliknil Strniša. Tudi jaz se ravno ne
bojim, da bi ti Regina postala dejan¬
sko ali, če hočeš, telesno nezvesta, ali
njeno srce in njena duša se lahko od¬
vrne od tebe in če se to zgodi, boš
nesrečen vse dni. Telesna nezvestoba
žali pravzaprav samo moževo samo¬
ljubje in se sčasoma pozabi, duševna
nezvestoba pa je lahko smrtonosna in

13 *

196

za moža ni večje nesreče, kakor če se
mu žena odtuji.

Zdaj pa se je sodnik Završan zo¬
pet veselo smejal, kajti Strniševe misli
se mu niso zdele resne. Smeje se je
poslovil od prijatelja in hitel v svojo
sobo, kjer je smeje se vse povedal
gospe Regini, ne da bi zapazil, kaka
bledost se je razlila po njenem obrazu
in kak strah je svetlikal v njenih očeh.
Cesar površni mož ni mogel verjeti in
kar je zasmehoval, to je uvidevala
gospa Regina in s trepetajočim srcem
si morala priznati, da se je to že zgo¬
dilo, česar se je sodnik Završan šele
bal za prihodnjost.

Završan je že davno mirno spal,
ko je gospa Regina še vedno bdela.
Nobenega očesa ni mogla zatisniti, in
trpela je doslej nepoznane bolečine
vsled duševnega boja, ki se je vnel v
njeni notranjosti, vsled boja med hre¬
penenjem njenega srca in med zavestjo
svojih dolžnosti. Ko je končno utru¬
jeno zaspala, je imela trdni namen,,
da pozabi Magajno, in bolestni čut, da
svojega namena ne bo mogla izvršiti.

197

Tudi Erazem to nož ni našel po¬
koja. Nemirno je hodil nekaj časa gor in
dol po sobi. Naposled je, oblečen, kakor
je bil, legel na posteljo. Ali zatisniti ni
mogel nobenega očesa in se premetaval
sem in tja. Vedel je, da pride gospa
Angela in bal se je tega.

Ko je v gradu že vse spalo in je
vladala v velikem poslopju grobna ti¬
hota, je zaslišal pred svojo sobo rahlo
šumenje ženskega krila in slišal, ko ga
je gospa Angela s pritajenim glasom
poklicala z imenom. Najprej seje hotel
zatajiti. Zadrževal je sapo in ni se
ganil, ali kmalu se je tega sramoval.
Zdelo se mu je, da je nemoško in ne¬
vredno, če si na tak način pomaga, in
zato je vstal ter odprl vrata.

V sobo je stopila gospa Angela.
Nočna obleka ji je dobro pristojala in
njena zrela lepota je prišla do polne
veljave, zakaj pri slabem svitu goreče
luči se ni videlo, da ima že leta mla¬
dosti za seboj. Stala je pred Erazmom
kakor utelešeno razkošje in mladi mož
se je le z največjo težavo prema¬
goval, da se ni vdal njenim vabljivim
pogledom.

198

Angela je sedla k mizi in naslo-
nivši glavo ob roko rekla sarkastičnim
usmevom:

— Ali si morda zopet razmišljal,
kako se pokoriš za svoje grehe, da si
tako hladen in molčeč?

Zbadljive besede gospe Angele so
Erazma ozlovoljile. Z enim samim po¬
ljubom bi bila lahko podrla vse nje¬
gove namene, njen sarkazem pa je le
utrdil njegov sklep, da pretrga ž njo
vsako zvezo.

In povedal ji je to s trdimi be¬
sedami :

— Gospa Angela — jaz Vas nisem
nikdar ljubil in Vas tudi sedaj ne lju¬
bim. Premotili ste me, da sam nisem
vedel, kdaj sem se vdal svojim stra¬
stem. Jaz Vas nisem nikdar ljubil. —-

— In zdaj me morda še zaniču¬
jete? je z ostrim poudarkom vprašala
Angela. Jaz Vam pa povem, mladi
mož, da kdor hoče ljudi zaničevati,
naj začenja sam pri sebi. Ali ste me
razumeli?

— Ne zaničujem Vas, gospa, je
mirno odgovoril Erazem.

199

— Hvala! Oe že nisem vredna
Vaše ljubezni, sem vsaj . deležna Vašega
spoštovanja. Samo prosim, ponudite mi
še svoje prijateljstvo. Ljubiti Vas ne
morem, ali prijateljica Vam hočem biti
— tako sem se jaz časih otresala raz¬
ličnih čestilcev. Kaj, ko bi zdaj Vi
tako rekli, a prav sramežljivo, prosim.
To bi bil najlepši zaključek najinega
razmerja.

— Ko bi Vi videli v moje srce,
ne bi tako govorili. Pomislite, gospa,
Vi ste omoženi. Kaj Vas nič vest ne
boli?

— Bog ima skesane grešnice sploh
rajši, kot ošabne ženske, ki so domi¬
šljajo, da so si s svojo takozvano kre¬
postjo zaslužile nebesa. Sicer pa hodim
jaz k spovedi in dobivam sproti odpu-
ščenje za vse grehe.

Frivolnost gospe Angele je Erazma
globoko užalila.

— Nikari tako ne govorite, saj
imate vendar moža.

— Že dolgo let, ljubi moj mlade¬
nič, se je smejala Angela, tako dolgo,
da imajo njegovi poljubi zame že tak
okus, kakor pogreta jed. Ne pla-

200

šite me s takimi strašili in nikar ne
deklamujte o kreposti in o zvestobi.
Nobena žena na svetu ne more vse
življenje samo enega moža ljubiti, ka¬
kor ni noben mož vse življenje zvest
le eni ženi. Krepost je beseda, ki so
jo izumili farizeji. Krepost je tista last¬
nost, od katere imajo drugi ljudje naj¬
več koristi, jaz pa hočem biti srečna
in sem krepostna le toliko, kolikor to
zahteva moja lastna sreča.

Angela je vstala in počasi šla
proti Erazmu. Zardela je koprnenja po
Erazmovih poljubih in burno so se
dvigale in upadale njene prsi. Toda
Erazem se je plaho umikal pred njo,
kakor da se mu bliža greh, in roke je
držal od sebe, kakor bi ji hotel braniti
približanje.

Tedaj pa se je gospa Angela za¬
smejala. Hripavo je donel njen smeh in -
izražal njeno jezo in njeno užaljenost.
Obstala je sredi sobe, za trenotek, po¬
tem pa brez pozdrava odšla.

Erazem pa je padel pred podobo
Križanega na kolena in z gorečim ke¬
som tožil Bogu samega sebe in iskal
tolažbe v molitvi. Njegove ustne pa so

201

šepetale besede psalmista: „Ko sem
zamolčaval svoj greh, starale so se
kosti moje od stoka mojega ves dan,
ker podnevi in ponoči bila je težka
nad mano roka Tvoja in životni sok
se mi je izpremenil v poletno sušo. Zato
sem svoj greh Tebi razodel, in krivice
svoje nisem pokrival; dejal sem: Izpo¬
vem se svojih pregreh Gospodu. In ti
si odpustil hudobijo mojega greha."

Molitev mu je končno dala notranji
mir. A zaspati vendar ni mogel. Zunaj
se je začelo že daniti. Erazem je ogr¬
nil plašč in je šel iz hiše, v kateri je
bilo še vse tiho in mirno. Vleklo ga je
v naravo, da bi stvarniku gledal iz
obličja v obličje. Sneg je pokrival polja
in ležal na gozdih in na strehah. Okrog
bivališč so že poskakovali vrani in
vrabci, iskaje hrane, in tuintam so
se tudi pred revnimi hišami prikazali
posamezni ljudje in začeli z vsakda¬
njimi opravili. Vse se je prebujalo iz
spanja in Erazmu je bilo pri srcu,
kakor da se prebuja tudi on iz dolgega
spanja, med katerim je zgrešil pravo
pot. Motril je nad vse borne koče, v
katerih so živeli borni, izmučeni in iz-

202

stradanj ljudje, in kakor ironija se mu
je zdel cerkveni nauk: blagor ubogemu
na duhu. Ubogi na imetju naj bodo še
ubogi na duhu! Vsa njegova plemenita
čustva so se uprla temu nauku.

— Blagor bogatim na duhu, ker
ti lahko obogatujejo reveže, je rekel
Erazem sam sebi. Obšla ga je zavest,
da je njegova človeška dolžnost, boga¬
titi reveže vsaj na duhu, ko jim že na
imetju ne more pomagati, in prevzelo
ga je prepričanje, da bo vzlic storje¬
nemu grehu lahko vsakomur odkrito v
oči pogledal, če bo izpolnil to svojo
dolžnost.

XII.

Samostan v Bistri je imel novega
gospodarja. Zlasti križec, ki ga je to¬
liko let nosil umrli prijor Ahacij, je
sedaj dičil široke prsi patra Celestina,
ali sedaj ni bil novi prijor nič prav
vesel svojega dostojanstva, po katerem
je toliko let hrepenel in obhajale so ga
temne slutnje, da utegne biti kmalu
konec njegovi slavi in njegovi moči.

Pri volitvi je namreč med menihi
nastal razpor. Nekateri izmed starejših

203

menihov so bili očitno nastopili proti
Celestinu, ker se niso strinjali z nači¬
nom njegovega vladanja in s sredstvi,
katera je rabil, da je krotil zatirano
kmetsko ljudstvo. Ciganski napad na
samostan je bil napravil na menihe
globok vtis. Nekateri so začeli spozna¬
vati veliko nevarnost, ki preti samostanu,
če ne začno z ljudmi drugače delati,
drugi so se bili navzeli reformacijskega
duha in so iz tega vzroka nasprotovali
Celestinu. Sicer je pater Celestin vzlic
temu zmagal in je postal prijor, toda
koj prve dni po njegovi instalaciji so
štirje menihi skrivaj zapustili samostan
in sporočili, da se več ne vrnejo ; iz
vsega vedenja nekaterih drugih meni¬
hov pa je prijor Celestin spoznal, da
ima tudi med tistimi, ki so ostali v
samostanu, odločne nasprotnike. Odne¬
hati pa zaradi tega ni mislil. Volja
njegova je bila železna in neupogljiva
in kar je sklenil, to je izvršil do
zadnjih konsekvenc, pa če bi to
moral plačati s svojo glavo. In tako
je teklo življenje v samostanu prav
tako, kakor prej, ko je še živel prijor
Ahacij.

204

Prijor Celestin je imel samo enega
prijatelja, kateremu je res zaupal. To
je bil Simon Kozina, ki ga je Celestin
smatral za svojo glavno oporo, ker mu
je vestno poročal o vsem, kar se je
godilo na Vrhniki in daleč okoli po
vaseh in gradovih in ker je izvohunil
tudi stvari, ki jih sicer niti pri spovedi
ni bilo izvedeti. Prav posebno važnost
je polagal na natančna poročila o po¬
četju Antona Magajne, katerega je sma¬
tral za najnevarnejšega nasprotnika
samostana in naravno je, da ga je tudi
zanimalo Magajnovo razmerje z gospo
Regino, ki je imela na vse ženstvo
velik vpliv ter je mnogo storila, da je
celo ženstvo nehalo hoditi k spovedi, k
maši in k obhajilu ter se navzemalo
retormacijskih naukov.

— Bojim se, da nastane iz Magaj-
novega razmerja z gospo Regino še
krvava tragedija, je večkrat menil prijor
Celestin. Če spozna Završan, da se mu
je žena izneverila — kdo ve kaj stori.

— E, kaj, je rekel Simon Kozina,
navadno je pa le, da mož ženi odpusti.
Poglejte, hrabri Menelaj je deset let
čez trojansko zidovje Heleni grozil, da

205

jo ubije, naposled ji je pa le vse od¬
pustil. To je že tako usoda zakonskih
mož in pravična usoda, da se jim Iju-
bavni triumfi mladostnih let plačujejo
v zakonu z rožički.

Prijor Celestin in njegov prijatelj
Simon Kozina pa sta bila v zmoti.
Magajna in gospa Regina sta se le
malokdaj videla in samo vspričo dru¬
gih ljudi govorila. Nikdar nista niti z
besedico omenila ali izdala svojih
čuvstev.

Tretji binkoštni dan je bilo pri
cerkvi sv. Lenarta na Vrhniki proščenje
in zbrala se je sedaj ogromna množica
ljudstva iz cele obsežne župnije in tudi
iz okolice, ne toliko zaradi cerkvenih
opravil, nego ker je bil s shodom zdru¬
žen semenj in različna razveseljevanja.
Tudi gospa Regina je imela goste.
Prišli so sodnikovi iz Polhovega gradca,
Erazem in tudi Angela, in sodnik Za¬
vršan je sam rekel svoji ženi, naj po¬
vabi ta dan tudi Antona Magajno.

Pred cerkvijo je bilo postavljenih
vse polno štantov. Prodajalo se je vse
mogoče blago, pa tudi svetinjice in ška-
pulirji, rožni venci in odpustki. Suh

206

kapucin je imel svoj poseben štant in
je prodajal papeževe blagoslove in od¬
puščanje grehov. S tankim, cvilečim
glasom je vabil ljudi k sebi in jim z
veliko zgovornostjo ponujal svoje „blago“.
Kmetskega ljudstva se je kar trlo okrog
njega.

— Ljudje kristjanski, je vpil subi
kapucin, sem pojdije, sem! Ne skrbite
samo za svoje požrešne želodce, skrbite
za svoje neumrljive duše. Vaše duše
ne bodo deležne večnega izveličanja,
ker so vse črne grehov. Več grehov
ima vsak izmed vas, kakor je kapelj v
morju. Tu imate priložnost, da svoje
duše operete in očistite, da bodo po Vaši
smrti kar naravnost zletele v nebesa.
Kupite, ljudje krščanski, blagoslov sve¬
tega očeta, ki obvaruje Vas in Vašo
živino in Vaše njive vseh nezgod! Ku¬
pite odpustkov, da obvarujete svoje
duše večnega pogubljenja!

Velika gruča ljudstva je stala
okrog kapucina in ga poslušala. Neka¬
teri so se pač smejali, drugim pa se
je čitalo na obrazih, da verjamejo
vsako besedo, dočim so tretji segali
v žepe in odštevali kapucinu krvavo

207

prislužene svotice ter dobivali za svoj
denar popisane kose pergamenta.

Završanova družba je nekaj časa
nevoljno opazovala ta prizor, potem pa
odšla v cerkev poslušat ljubljanskega
kanonika, ki je imel ta dan propoved.

Po maši je bilo pred cerkvijo še
dosti živahnejše kot poprej. Suhi ka¬
pucin je bil na svoj štant obesil velike,
s kričečimi bojami poslikane podobe.
Na eni strani je visela podoba, na
kateri se je videlo, kako grozovito hu¬
diči grešnike po peklenskem ognju
premetavajo, na drugi strani je visela
ravno tako strahotna podoba, predstav¬
ljajoča Kristusovo trpljenje in smrt.
Kapucin pa je kričal na vso moč in
vabil ljudi k sebi.

— Kaj ste obsedeni, da nič ne
mislite, kako bo po smrti? Še en Čas
bodete hodili po tej zemlji, potem pa
pride smrtna ura. Namesto da bi mi¬
slili na nebesa, pa mislite na gostilne.

Pred štantom seje prikazalo jedro
kmetsko dekle. Kapucin jo je popadel
za krilo.

— Ti si nečistnica, je zakričal
nad prestrašenim dekletom. Nič ni treba

208

tajiti! Mene ne premotiš! Kupi si od¬
pustek, drugače si pogubljena. Samo
osem grošev velja.

Dekle se je kapucinu iztrgalo iz
rok in zbežalo. Kapucin se je obrnil
na drugo stran in pograbil mladega fanta.

— Ti, fant, od kod pa si? ga je
vprašal.

— Iz Bevk.

— Ob, iz Bevk! Oh, kako se ti
meni smiliš! Ob, koliko boš ti trpel v
peklu! Ali naj ti povem zakaj?

Fant je bil tako presenečen, da ni
mogel ničesar odgovoriti, kapucin pa
se je nagnil k fantu in mu zašepetal
na uho:

— Ti si ubijalec in prešestnik.

Oh, jaz te dobro poznam. Pogubljen
boš, če si ne kupiš odpustka. Samo
dvanajst grošev velja. Ceneje ne more
tak grd grešnik, kakor si ti, priti v
nebesa.

Fant je malo pomišljal, šel dva¬
krat, trikrat okrog štanta, potem pa
odštel zahtevane groše. i

Tako je šla kupčija dalje in kapu¬
cinova skrinjica se je hitro polnila. Ko
je kapucin zagledal Završana in nje-

209

govo družbo, se je obrnil k nji in smeje se,
je začel po nemški vabiti, naj kaj kupi.

— Tudi za take, ki niso vee
prave vere, imam lepe reči v zalogi,
je rekel kapucin. Le pristopite! Jaz že
vem, kaj ima gospoda rada!

Vzel je s štanta dve poli in jih po¬
nudil Završanu. Na eni je bil naslikan
gorostasen kanonik, spodaj pa so bili
tiskani Luthrovi verzi:

Canonici, der Bichof Knecht,

Auch aus des Lucifers gesclilecht;

Ein weissen Chorrock tragens an,

Auch Pelzkappen sie mussten han,

Ihr Horas beten sie allzeit,

Das Herze war davon gar weit;

Nur schlemmten, lebten in den Saus,

Ich hoff, es sei nun mit ihm aus.

Na drugi poli pa so bile okrog
velike cerkve naslikane vsakovrstne
živali. Pod sliko je bila tiskana znana
Fischartova zabavljica:

Die Heuchler stellen sich wie Schaf
Und lauem wie ein Fuchs im Schiaf.

Die Sau zeigt an die Epikurer,

Die PMndsau, Mastschwein, Bauchknech, Hurer,
Wie gemeinglich ist der Pfaffenherd,

Der dieses Heiligthum sich nahrt.

Der Bock deut die hohe Geistlichkeit
Mit der stinckenden Fleischlichkeit.

H

210

Take liste so v onih časih razšir-
jevali katoličani proti evangelikom in
in evangeliki proti katoličanom. Podjetni
kapucin pa je oboje prodajal.

Končno je kapucin z veliko slo¬
vesnostjo vzel iz svoje skrinje malo
škatljico.

— Ljudje kristjanski, je rekel z
največjo resnobo, tukaj imam nekaj,
česar ni dobiti za noben denar, kar
pa pomaga proti kugi, toči, proti vsem
boleznim in nesrečam. Glejte ljudje, tu
je nekaj tistega sena, na katerem je
počival naš Zveličar in Gospod Jezus
Kristus v tisti noči, ko se je rodil.

Kapucin je odprl škatljico, v ka¬
teri je bilo nekoliko navadnega sena
in ga pokazal ljudem.

— To je relikvija, ki je ne dam
iz rok, kije ni dobiti za nobeno bogastvo
na svetu. Naš samostan varuje to re¬
likvijo kot največjo svetinjo. Ali tistim,
ki so preskrbeli za svoje duše s tem,
da so kupili škapulirjev in odpustkov,
tistim dovolim, da poduhajo to seno.
Že to Vam bo pomagalo proti vsem
boleznim.

211

Ljudje so kar instinktivno stegnili
vratove in duhali seno, ki jim ga je
kapucin držal pod nosove.

V tem trenotku pa je v Erazmu
zavrela kri. Planil je med ljudi, udaril
kapucina po roki, da je škatljica odle¬
tela na stran in se je seno raztreslo,
potem pa je prebrnil kapucinu štant
in trgal ter teptal odpustke in škapu-
iirje in papeževe blagoslove, med tem
ko so se ljudje strahoma odmaknili od
njega, kakor da je blazen ali ob¬
seden.

Erazmov nastop je kapucina tako
presenetil, da se iz prva niti ganiti ni
mogel. A videvši, kako mu Erazem po-
pckončava njegove dragocenosti, se
je jezno zakadil vanj in cvileče
klical:

— Antekrist je prišel! Ljudje kri-
stjanski, pomagajte!

A ker se nobena roka ni ganila,
Erazem pa je pahnil kapucina od sebe,
je začel suhi možiček še huje vpiti.

— Ti Lucifer, ti Belcebub, ti Iška-
rijot, ti si tolovaj. Pokrasti mi hoče
denar. Ali ne vidite ljudje, da mi hoče

14 *

•212

ukrasti denar, ki ste ga vi dali za
čast božjo, sveti cerkvi Kristusovi.

— Ne imenuj Kristusovega imena
po nemarnem, je osorno velel Erazem,
Magajna pa je vzel skrinjo, v kateri je
bil denar, in jo postavil pred kapucina
ter mu rekel:

Tu imaš denar, za katerega si
osleparil to revno in nevedno ljudstvo.
Vzemi svoj plen in poberi se od tod.

Med ljudstvom je zdaj nastalo ži¬
vahno gibanje. Mnogo jih je bilo, ki
so se začeli zavzemati za kapucina,
še dosti več pa jih je bilo, ki so se
zavzemali za Erazma. Nastal je
prepir, vsled katerega so ljudje z vseh
strani drveli skupaj, da je bilo okrog
kapucinovega štanta naenkrat vse črno
ljudstva. Hrup in vik je bil tolik, da
je privabil tudi župnika in tolstega ka¬
nonika iz zakristije, a položaj je po¬
stajal tem resnejši, ker so posamezniki
že dvigali pesti. Kapucin je spoznal
pretečo nevarnost, vzel skrinjo z de¬
narjem in pobegnil v zakristijo. Na
potu je zmerjal in psoval, kar se je
dalo, kanonik in župnik, ki sta tekla
za njim, pa sta mu pomagala. Nekaj

213

mož je skočilo za njimi, ali Magajna jih
jih zadržal.

Erazem je med tem stopil na
„štant“ in poskusil ljudi pomiriti.

— Nikar se ne jezite, ljudje, da
sem naredil konec nevredni kupčiji, je
Erazem ogovoril množico. Kapucin je
Vašo vernost izkoriščal in Vas je go¬
ljufal. Bog ni dal nikomur pravice, da
kupčuje z njegovo milostjo, kakor je
delal ta kapucin. Bog odpušča grehe
iz milosti, ne pa za denar. Le božja
milost nam more odpustiti grehe, ker
z deli in z denarjem se Bogu ne more
zadostiti. Kristus se je za nas daroval
na križu in Kristusova kri nas očiščuje
vseh grehov. Samo če verujemo v Kri¬
stusa, smo deležni božje milosti. Ali
misli kdo, da mar Kristusovo zaslu-
ženje ni bilo popolno in da moramo z
denarjem in z deli dopolniti in nado¬
mestiti njegovo daritev in njegovo od¬
rešenje? List Hebrejcem nam priča, da
je Kristus z eno daritvijo za vedno
popolnil one, ki se po veri v njega
posvečujejo. In sv. Janez Evangelist
piše: Kri Jezusa Kristusa, sina božjega,
očiščuje nas od vseh grehov — On je

214

sprava za grehe naše, pa ne samo za
naše, nego tudi za grehe vsega sveta.
Če nas je torej Kristusova kri očistila
vseh grehov, kako morete misliti, da
vas bo za denar dobljeno odpuščenje
še bolj očistilo? Jaz pa vam pravim:
Milost božja se ne da ne zuslužiti, ne ku¬
piti in zato ni nikomur treba hoditi k
spovedi in kupovati odpustkov, ni treba
hoditi na božja pota, niti se postiti.
Samo dvoje je potrebno: vere v Jezusa
Kristusa in živeti po desetih božjih za¬
povedih. če je kdo grešil, mu je greh
tudi brez spovedi odpuščen, da le
spozna svoj greh ter se ga kesa. Grdo
žaljenje Boga pa je, če se duhovniki
drznejo, odpuščanje grehov prodajati, in
zato storite vedno tako, kakor sem sto¬
ril jaz danes, če se Vam bližajo fari¬
zeji in Vam prodajajo odpuščanje
grehov.

Ljudje so tiho poslušali. Bilo je
mnogo takih, ki so že poznali te nauke,
in ti so Erazmu molče pritrjevali. Ali
bilo je tudi dosti takih, ki so prvič
slišali te nauke in zdaj niso vedeli, pri
čem da so in kaj naj verujejo. Erazem
je stopil med te ljudi in jim oznanjene

215

nauke še natančneje razlagal. In ljudje
so ga z zanimanjem poslušali tembolj,
ker se niso mogli ubraniti vpliva nje¬
gove vneme in njegove tople, iz glo¬
bokega prepričanja in resnične vernosti
izvirajoče besede.

Iz zakristije, kjer je bil kapucin
skril svoj denar, se je čez dlje časa
priplazil župnik Kozina V začetku je
od daleč poslušal Erazmove razlage, a
ko je spoznal, da podira Erazem stebre
njegove veljave in njegovega gospod-
stva, tedaj ga je obšla nepopisna jeza.
Srdito se je zapodil med ljudi in jih
podil narazen.

— Spravite se proč, je kričal nad
njimi. Niste vredni, da vas solnce ob¬
sije. Sram Vas bodi, da poslušate pri-
tepenega človeka, ki obrekuje božje
namestnike.

— Bog ne potrebuje nobenih na¬
mestnikov, je mirno pripomnil Erazem.
Bog je povsod in vedno pričujoč in
brani in vlada vse verne kristijane,
kakor je rekel: „Kjerkoli dva ali trije
vkup pridejo v mojem imenu, ondi sem
jaz med njimi 11  in „Jaz sem pri vas
vse dni do konca sveta 11

216

— Kaj ti hočeš zanikati, da bi
bil jaz namestnik božji, je vpil župnik.
Kdo pa si ti?

— Kdo da sem, to vas nič ne
briga, je odgovoril Erazem. To vam
pa povem: Kdor se povzdiguje in pravi,
da je namestnik in pooblaščenec Kri¬
stusov, ta ravna napuhnjeno in pre¬
vzetno in daje s tem na znanje, da je,
kakor pravi sv. pismo „človek greha“
in „sin pogube 1 ' in „zopernik, ki se
povzdiguje čez vse to, kar se imenuje
Bog ali božja služba, tako da sedi v
božjem templju kakor Bog". Od take
lažnjive glave se mora po božjem
ukazu ločiti vsak pravi kristijan in iti
iz Babela, ako neče biti deležen kaznij,
ki jih bo poslal Bog nad takega prev-
zetnika.

Sedaj se pa župnik Kozina ni
mogel več premagovati. Srdito je dvig¬
nil svojo pest in skočil proti Erazmu,
a kmetje so ga ustavili. Med ljudmi
je završelo, sto pesti se je dvignilo,
krik in vik je zaoril tako, da se je
razlegal po vsi Vrhniki, in vse je ka¬
zalo, da pride do pretepa vzlic temu,
da so Erazem in Magajna, gospa Re-

217

gina in drugi ljudi mirili. V tem nevar¬
nem trenotku je prihitel sodnik Završan
s pripravljenimi trškimi hlapci in njego¬
vemu nastopu se je posrečilo, pomiriti
ljudi in jih pregovoriti, da so se razšli.

Ljubljanski kanonik in suhi kapu¬
cin sta bila pri župniku na obedu, ali
ta dan jima ni dišala nobena reč. Ža¬
lostno so vsi trije povešali glave in
milo vzdihovali, kako da je svet izpri-
den in kako gineva vera. In ta njihova
žalost je postala še večja, ko je ostala
cerkev ves popoldan docela prazna in
je cerkovnik prišel povedat, da hodi
Erazem od krčme do krčme in oznanja
novo vero, ter da se mu pridružuje
vedno več ljudi. Župnik se je rotil, da
se bo maščeval ne le Erazmu, nego
tudi vsem tistim, ki ga slušajo, kano¬
nik in kapucin pa sta ga utrjevala v
tem njegovem sklepu.

Proti večeru se je zbralo ljudstvo
„na Košaci“, kjer so v naslednjem sto¬
letju sezidali cerkev sv. Trojice, in tam
je Erazem obrazložil nekaj glavnih
naukov evangelija ter ljudem pojasnil,
v katerih naukih je rimska cerkev za¬
pustila Kristusa.

■218

Posebno jim je razložil nauke o
zakramentih. Kakor sta bila v starem
testamentu kot posebna znamenja božje
milosti postavljena le dva zakramenta,
namreč obreza in velikonočno jagnje,
tako — je dejal Erazem — sta postav¬
ljena tudi v novem testamentu le dva
zakramenta, sv. krst in sv. večerja
Kristusova. Krst je zakrament ali
očitno božje znamenje, ker se človek
po Kristusovem ukazu oblije z vodo in
se pri tem izreko besede : Jaz te krstim v
imenu Boga Očeta, Sina in sv. Duha.
Vnanje vidno znamenje pri krstu sta
torej voda in božja beseda, pri sv. ve¬
čerji pa vino in kruh ter zopet božja
beseda. Rimska cerkev uči, da je še
pet drugih zakramentov, ali to je sv.
pismu nasprotno. Za vsak zakrament
sta potrebni dve reči: najprej Kristu¬
sova— ne papeževa—beseda, s katero
je zakrament postavljen in s katero je
združena zveličevalna božja milost,
potem pa vnanji element kot očitno
znamenje, kateri element je Kristus
sam določil. Pri krstu je ta element
voda, pri sv. večerji pa kruh in vino.
Birme Jezus ni poznal. Niti je določil,

•219

da naj se birmanec pomaže z oljem,
niti tistih besedi, ki jih izreče škof pri
birmanju, in tudi v sv. pismu se nikjer
ne najde, da bi bil Kristus taki birmi
dal obljubo svoje milosti in odpuščanje
grehov, kar je vendar potrebno za vsak
resnični zakrament. Birma ni torej nič
drugega kot človeška postava. Tudi
pokora se ne more imenovati zakra¬
ment, zakaj pokora nima nobenega ta¬
kega vnanjega, vidnega znamenja, kot
je pri krstu voda in pri sv. večerji
kruh in vino. To isto velja za zakra¬
ment sv. zakona, kajti tudi ta nima
nobenega vnanjega, od Boga postav¬
ljenega znamenja niti božje obljube,
da bi po njem mogli doseči odpuščanje
grehov. Zakon se je šele v 12. stoletju
začel smatrati kot testament. Takrat in
še pozneje je bilo med rimskimi duhovniki
mnogo prepirov zaradi zakramentov.
Šele cerkveni zbor v Florenciji leta
1439. je določil, da je sedem zakra¬
mentov, kar je tridenški zbor 1. 1545.
potrdil, češ, ker je sedmero poglavit¬
nih čednosti, sedmero poglavitnih gre¬
hov, sedem dni v tednu, sedmero zvezd
in svečnikov v skrivnem razodetju, mora

220

biti tudi sedmero zakramentov. Ako je
zakon zakrament, zakaj pa nče rimski
duhovniki, da je mesen stan, v katerem
Človek ne more biti Bogu všeč? Ako je
zakon zakrament, zakaj pravijo, da
je boljše in blaženejše biti v devištvu?
Ce je devištvo boljše kot zakon, zakaj
pa ni potem devištvo zakrament? Sicer
pa so bili skoro vsi verni in sveti
ljudje, o katerih poroča sv. pismo,
oženjeni, tudi sv. Peter in več drugih
apostolov. Posebno je krivično, da se
duhovnikom brani zakon. Sv. pismo
naravnost zahteva, da mora biti duhov¬
nik oženjen, dočim pravi rimska cer¬
kev, da je za duhovnika večji greh
oženiti se, nego se pregrešiti z nečisto¬
stjo. Rimska cerkev je uvedla tudi za¬
krament mašniškega posvečenja, a tudi
to ni božja, nego človeška uvedba,
zakaj nikjer v novem testamentu ni
brati, da bi bili Kristus ali njegovi
apostoli z oljem mazilili pridigarje in
jih tako posvečevali. Isto tako se je
tudi maziljenje z oljem na smrtni po¬
stelji proglasilo za zakrament, dasi
tega Kristus ni ukazal. Z oljem, o ka¬
terem se bere v evangeliju in v listu

221

s v. Jakoba, se je delalo čisto kaj dru¬
gega, kakor se dela dandanes. Apostoli
niso ljudi mazilili k smrti, temveč da bi
na čudežen način ozdraveli po moči Kri¬
stusovi, vsled česar se apostolsko ma¬
ziljenje z oljem nikakor ne strinja z dana¬
šnjim poslednjim oljem, nego je eno dru¬
gemu nasprotno, kakor življenje in smrt.

O takih in enakih rečeh je govo¬
ril Erazem zbranemu ljudstvu. Govoril
je rezko in drastično, kakor je bila
tedaj navada in kakor se mora govoriti
preprostim ljudem. In govoril je s tisto
notranjo oduševljenostjo, kateri se nihče
ne more ustavljati in ki potegne mno¬
žice za seboj, ne da bi vedele kdaj.

Le Anton Magajna je ostal hladen
in ravnodušen, in je komaj poslušal,
prav kakor da ga Erazmova izvajanja
nič ne zanimajo.

— Ah, kako je bilo to krasno, je
vzkliknila sodnikova Anka, ko je Era¬
zem končal svoj govor. Zdaj se je
pokazala prava moč besede božje in
moč pravih naukov Kristusovih. Njeni
smejoči se pogledi so iskali Erazma, ki
je kakor apostol hodil med ljudmi,
jim stiskal roke, jih bodril naj vztra-

222

jajo v boju proti papistom, in obetal,
da jih obišče vse, ter jih poduči o
pravi veri in o pravih naukih Zveli-
čarjevih.

Delala se je že tema, ko so se iz
drugih krajev došli ljudje odpravili ali
peš ali na vozovih na svoja domovanja.
Zaradi tega pa vendar še ni na Vrh¬
niki nastal mir. Po krčmah je bilo vse
živo in vse je bilo veselo kot že dolgo
ne. Mladina se je vdala radovanju in
je plesala in prepevala, starejši ljudje
pa so se zabavali s pogovori o dogod¬
kih tega dneva. Splošno pa je vladalo
spoznanje, da je ta dan zmagala tudi
na Vrhniki ideja reformacije in da je
v vrhniškem okolišu odklenkalo pa¬
pistom.

Vrhniški župnik Kozina je pa bil
na večer vendar prav vesel. Vsa jeza,
ki ga je lomila čez dan, ga je bila
hipoma minila, ko je stopila pred njega
gospa Angela in mu razodela, da je
Erazem — ubegli menih iz Bistre.

XIII.

V samostanu v Bistri je bilo tiho
in mirno kakor redkokdaj. Menihi so

223

bili zbrani v refektoriju, a govorili so
le malo in z obrazov se jim je bralo,
da so imeli velike skrbi. Prijorja Cele¬
stina ni bilo med njimi. Hodil je sam
po vrtu, hitro in z dolgimi koraki, ka¬
kor vselej, kadar je bil razburjen.

Bilo je pa tudi nekaj nenavadnega
v samostanu. Velika in prostorna cer¬
kev je bila tudi zvečer razsvetljena,
sredi cerkve pa je stala krsta, v kateri
je ležal mrtev menih. Mrličeva glava
je bila vsa obvezana z belim platnom,
tako da se obraza ni nič videlo.

Mrlič je bil pater Avguštin, vedno
veseli in nikdar trezni samostanski
kletar. Zjutraj je bil odšel še čil in
zdrav z dvema hlapcema na samostan¬
sko pristavo pri Borovnici, ko pa se je
zvečer veselo prepevaje vračal domov,
ga je nenadoma dohitela smrt. V gozdu
poleg ceste je počil strel in koj na to
se je bil pater Avguštin zgrudil na tla.
Hlapca sta strahoma zbežala, a čula
sta za seboj strahoten smeh in ko sta
se ozrla, sta videla, da je z gozda
skočil mož, zavihtel puško in s kopitom
razbil umirajočemu patru Avguštinu
glavo. Trepetaje sta se hlapca ustavila

224

ne vedoč, ali naj se vrneta ali naj mi¬
slita samo na svojo varnost. Morilec
jima je od daleč zaklical:

— Sporočita prijorju Celestinu po¬
zdrav kralja Davida!

Hlapca sta zdaj vedela, da je mo¬
rilec cigan in da cigani še vedno mi¬
slijo na maščevanje. Približati se pa
morilcu nista upala. Morilec je mimo
preiskal žepe patra Avguština in potem
izginil v gozdu, a hlapca sta se mrliču
približala šele potem, ko sta na cesti
zapazila več drugih ljudi.

Umor patra Avguština je provzročil
v samostanu strah in zbeganost. Kakor
plašne ovce ob viharju, so se stisnili
menihi v refektorij in so se komaj
upali govoriti. Vsak izmed njih si je
bil svest, da ga utegne zadeti enaka
usoda, kakor patra Avguština, ki je
zdaj ležal v samostanski cerkvi na mrt¬
vaškem odru, in vsak je uvideval, da
je vsega tega kriv le prijor Celestin.
Iz tega spoznanja se je porajala počasi
sicer, a čedalje jasneje velika jeza in
nevolja na moža, ki je nakopal samo¬
stanu tako nevarnih in neizprosnih
sovražnikov.

225

Prijor Celestin se ni zmenil za to,
kaj mislijo in govore njegovi menihi.
Tudi žalostni konec patra Avguština ni
šel trdemu možu do srca. Morila ga je
samo skrb, kako obvaruje samostan
pred vsemi njegovimi sovražniki. In ta
skrb je bila toliko večja, kei so se
sovražniki množili in postajali čedalje
nevarnejši. Zdaj se samostan ni imel
boriti samo z nezadovoljnimi podložnimi
kmeti in z roparsko zalego ciganov; pojav¬
ljali so se že početki socijalne revolu¬
cije, začel seje odpad od rimske vere, in
v samostanu samem seje začenjal razpor.

— In vendar jih ukrotim in ugo¬
nobim, vse te zunanje in notranje sov¬
ražnike, se je rotil prijor Celestin in
jezno stiskal pesti, kakor bi se hotel
na mestu spoprijeti s svojimi nasprotniki.
V svoji duši pa je delal strašne načrte
in koval grozne naklepe, kako zlomi
vsak odpor in zatre vse samostanove
sovražnike.

Ko je šel mimo odprtega okna, je
slišal, da je eden v refektoriju zbranih
menihov rekel:

— Meni se zdi, da so punti in od¬
padi nemogoči, kjer so posvetni in cer-

15

226

kveni vladarji pravični, kjer skrbe za
svoje podložne tako, da ti nimajo
vzroka, biti nevoljni, tako, da so podložni
zadovoljni in srečni. Samo krivice rode
punte in odpad od vere.

Prijor Celestin se je pri teh bese¬
dah glasno zakrohotal.

— Ti si osel, moj ljubi pater To¬
maž, je zaklical prijor Celestin s sar¬
kastičnim glasom. Daj ti mačku vsak
dan pečenih kapunov na srebrnem
krožniku, vender bo vedno lovil blatnih
miši. In ravno takšni so tudi ljudje.
Zadovoljni niso nikdar. Zato pa pravim,
da se iz lepa ne doseže ničesar in da
je tudi pravičnost le prazna beseda,
ker si jo vsak drugače tolmači. Samo
z železno pestjo se da vladati svet, moj
ljubi pater Tomaž. Zapomni si to.

Prijor Celestin je šel dalje in ni
več slišal, ko je pater Tomaž rekel:

— Jaz pa mislim, da je Kristus s
svojo krvjo tudi kmeta odrešil in da
nastane na zemlji Kristusovo kraljestvo
šele tedaj, ko bodo vsi ljudje na svetu
imeli enake pravice in enake dolžnosti,
kakor jim gredo, ker pravi sv. sporo¬
čilo, da so vsi ljudje pred Bogom enaki.

227

Prijor Celestin se je še dolgo šetal
po vrtu. Tudi ko so bili že menihi šli
k počitku, je nadaljeval svojo pot. Bila
je tiha in mila noč. Cvetlice na vrtu
so izdihavale omamljiv vonj, drevje je
šumelo in metalo blede sence, v ozadju
se je videl temnemu do neba kipečemu
zidu podoben gozd. A vsoki mož v
meniški halji ni bil pristopen krasotam
pomladne noči in je mislil samo na boje
in na kri.

Prijor Celestin je dogovorno s so¬
sednimi župniki napravil natančen načrt,
kako se duhovščina maščuje za dogodke
pri proščenju na Vrhniki in kako po¬
skusi zatreti začetek reformacijskega
gibanja. S svojimi kmeti je Celestin
posebej obračunal. Vedoč, da so samo¬
stanu podložni kmetje najnevarnejši, da
so najbolj podpirali Erazma pri njego¬
vem nastopu na Vrhniki, ter da se naj¬
bolj razvnemajo za reformacijo, jim je
za kazen naložil novo breme. Poleg
vsega tega, kar so morali že do sedaj
dajati samostanu, jim je naložil novo
desetino na kuretnino, na jajca in na
perje ter zahteval, da morajo dajati
samostanu tudi vsako deseto tele in

15 *

228

vsakega desetega prešička. To je bil
strašen udarec za itak silno obremenjene
kmete, toliko strašnejši, ker so bili sa¬
mostanski hlapci poslani, da to novo
desetino takoj izterjajo. Kmetje so v
divji jezi stiskali pesti, ženske so jo¬
kale, a pomagalo jim ni ničesar. Sicer
so se kmetje takoj pritožili na višjo
oblast in ugovarjali, da postopa samo¬
stan nepostavno, ali prijor Celestin se
je temu smejal, zakaj vedel je, da po¬
tečejo desetletja, predno se pritožbe
rešijo.

Nekaj nedelj po proščenju na Vrh¬
niki pa se je pri farnih cerkvah na
Vrhniki in v Polhovem gradcu, v Cer¬
knici in na Igu ter pri mnogih podruž-
družnicah, koder so menihi iz Bistre
maševali, razglasilo med duhovniki do¬
govorjeno oznanilo, ki je vzbudilo med
kmeti strah in trepet.

V oznanilu je bilo najprej pove¬
dano, da je Erazem pl. Obričan iz sa¬
mostana v Bistri ubegel menih in sicer
je pobegnil, da se odtegne kazni, ki
ga je čakala za njegova hudodelstva.
Erazem je bil v oznanilu popisan kot
nekak tolovaj, ki ima kdo ve kaka

229

grozodejstva na vesti in ki punta ljudi,
da bi se obvaroval sodbe in se mašče¬
val duhovščini. Zaradi tega se je za¬
grozilo z najhujšimi posvetnimi in cer¬
kvenimi kaznimi vsem, ki mu dajo
prenočišča ali hrane, ki ga poslušajo
ali ubogajo, in zaukazalo se je, da ga
je prijeti in izročiti cerkvenemu sodišču.

Ali to ni bilo še vse. Oznanilo se
je tudi, kake cerkvene kazni zadenejo
vse tiste, ki razširjajo nove nauke ali
o njih sploh le govore, ki se ustavljajo
duhovščini in govore slabo o nji, ki ne
hodijo redno k spovedi, k maši in k
obhajilu po rimskem običaju. Povedalo
se je, da bo takim ljudem sploh pre¬
povedan vstop v cerkev, da ne bodo
cerkveno pokopani in njihovi otroci da
se ne bodo krstili. Tudi vse tiste, ki
bi s takimi ljudmi občevali, ki bi ho¬
dili v njihove hiše, ž njimi kupčevali
ali jim pomagali pri delu, zadene
ravno tista kazen.

Naposled je omenilo to oznanilo
še dogodke pri proščenju na Vrhniki.
Reklo se je, da so Erazem in vsi tisti,
ki so mu pomagali pregnati kapucina
in uničil njegove odpustke, oropali

230

Boga in zahtevalo se je, da morajo
storjeno škodo povrniti s tem, da plača
vsak deset srebrnikov, sicer da bodo
izobčeni.

To oznanilo je med kmetskim ljud¬
stvom, zlasti med ženstvom obudilo
velik strah. Sicer je marsikdo mislil,
da ostane pri tej grožnji in da duhov¬
ščina teh pretenj ne bo izvršila, ali
mnogo jih je bilo, ki jih je že samo
oznanilo tako zbegalo, da je Antona
Magajno bolelo srce, ker je spoznal iz
tega, kako malo pravega sadu je obro¬
dilo vse njegovo in Erazmovo delo¬
vanje. Toda tudi vzpričo temu ni obu¬
pal. Rekel si je, da je treba dolgolet¬
nega, vztrajnega dela, predno se kmeta
spreobrne, predno začne samostalno
misliti in se otrese tisočletnih privzgo-
jih predsodkov. Upal je na končno
zmago toliko bolj, ker je bil prepričan,
da se bo moral nadvojvoda Karol na¬
posled vendar le vdati zahtevi deželnih
stanov in priznati ravnopravnost avgs-
burške konfesije z rimsko konfesijo, in
ker je videl, kako slab vtis je to ozna¬
nilo napravilo na Vrhniko samo. Vrh-
ničanje so bili ogorčeni in ne da bi se

•231

kaj dogovarjali, je bilo gotovo, da bodo
duhovščini do skrajnosti kljubovali in
se z vso vnemo lotili boja proti duhov¬
niškemu terorizmu. Že k popoldanskim
litanijam ni bilo razen nekaj poslov no¬
benega Vrhničana v cerkev, a ko je
župnik stopil k altarju, je tam našel
podobico, s katero se je rimska duhov¬
ščina zasmehovala. Jezno je zmečkal
papir in ga vrgel v stran, po litanijah
pa imel ogovor, v katerem je prisegal
Vrhničanom maščevanje. Rekel je, da
so tako ošabni, kakor štajerski pleme¬
nitaši Stubeubergi. Ti so imeli na svo¬
jem gradu veliko podobo Zveličarja na
križu, pred katerim je stal plemeniti
Stubenberg s klobukom v roki. Kristus
je imel v ustih listek, na katerem jebilo za¬
pisano: „Le pokrite se, gospod boter“.
Stubenberg pa je imel v ustih listek,
na katerem je bilo čitati: „Hvala, go¬
spod boter saj se nisem Vam odkril."
A kakor so bili tisti ošabni Stubenbergi
ponižani, tako se je rotil vrhniški župnik
Kozina — bode tudi on ponižal Vrhničane.
Toda Vrhničanje so se njegovi grožnji
samo smejali in si le belili glave, kako
bi svojega župnikamogli kar najbolj jeziti.

232

XIV.

Prijor Celestin je imel trdni namen,
da izvede do skrajnosti vse svoje grož¬
nje, ki jih je dal oznaniti po cerkvah,
kajti prepričan je bil, da samo na ta
način zatre sovražnike rimske cerkve.
Preskrbel je, da so različni njegovi
vohuni hodili po vaseh in stikali po
hišah tako, da je v kratkem času pre¬
cej dobro vedel, katere ljudi mora za¬
deti njegova roka. Vohunstvo na Vrhniki
je prevzel njegov prijatelj Simon Kozina.

A še nekaj je ukrenil prijor Cele¬
stin, česar pa ni zaupal nikomur. Kupil
je samostanskemu stražarju gluhemu
Tobiju novo obleko, mu napolnil žepe
s srebrniki in ga poslal iz samostana.
Menihi so le toliko vedeli, da je moral
gluhi Tobija pred odhodom storiti v
samostanski cerkvi slovesno prisego.
Česa se je tikala, niso uganili, vprašali
pa tudi niso, vedoč, da je gluhi Tobija
prijorju Celestinu brezpogojno vdan in
da od njega ne bo ničesar izvedeti.

Erazem ni bil v strahu za svojo
osebno varnost. Sicer so ga zuanci na
Vrhniki vabili, naj pride tja, češ, da

233

je tam popolnoma siguren, a zanašal
se je na svoje prijatelje v Polhovem
gradcu in na vdanost ljudstva. Sodil je,
da ga je pri proščenju na Vrhniki kdo
spoznal in ga izdal; da ga je izdala
Angela, tega ni slutil. Iz Polhovega
gradca je delal izlete na razne strani
ter oznanjal nauke evangelijev, in ljudi
budil iz stoletnega sna, zvečer pa je
preživljal pri sodnikovih v Polhovem
gradcu, kamor so radi in pogostoma
prihajali tudi kmetski ljudje, da slušajo
Erazmovo razlaganje sv. pisma. Večkrat
je prijezdil tja tudi Magajna in časih
se je oglasila tudi gospa Regina.

Zgodilo se je neko nedeljo zvečer,
da je prihitela z Lesnega brda stara
ženica in vprašala za domačega žup¬
nika. Poslali so jo v župnikovo gostilno.
Tam je našla dušnega pastirja med
pijanimi oglarji in hlapci, katerim je
pridno stregel, da niso bili vrči nikdar
prazni. In da bi več popili, je svoje goste
kratkočasil s kosmatimi pripovedkami.

— Kaj še v nedeljo ni miru, se je
župnik osorno zadrl na staro ženico,
ko je ta stopila v njegovo krčmo.
Kaj pa hočeš?

234

— Oh gospod, moj sin umira !
Prosim Vas, pojdite ga previdet. Saj
je bil zmerom dober kristjan!

Tako je vzdihovala stara ženica
in s klenjenima rokama prosila, naj
župnik ponese umirajočemu sinu zadnjo
popotnico.

— Kaj ne vidiš, koliko imam
dela, se je jezil župnik. Ali misliš, da
bom zaradi tvojega sina vse popustil,
še gostilno.

— Gospod, prosim Vas!

— Kaj pa je tvoj sin?

— V gozdu je delal pri drvarjih.

— Torej drvar, je rekel župnik.
In dober kristjan je bil, praviš. Kake
grehe pa naj ima tak drvar? Časih je
kako klobaso ukradel ali se v pijano¬
sti stepel.

In župnik seje postavil sredi sobe,
mrmral kratko latinsko molitvico in na¬
pravil križ, kakor bi hotel od daleč
blagosloviti umirajočega drvarja, potem
pa rekel ženi:

— Le pojdi mirno domov — jaz
sem tvojemu sinu že grehe odpustil in
odprl vrata v nebeško kraljestvo.

235

In prijel je ženico za ramo ter jo
tako naglo odpravil iz krčme, da sama
ni vedela, kako je prišla na cesto. Za
njo pa je stopil iz krčme postaren
kmet in ji rekel:

— Pojdi v grad in prosi gospoda
Erazma, naj gre k tvojemu sinu. Ta
pojde gotovo in te ne odpravi tako,
kakor župnik.

Mož je šel z ženico v grad in
Erazem je bil koj voljan, da gre k
umirajočemu drvarju. Sodnik Strniša je
dal upreči voziček in kmalu sta Era¬
zem in stara ženica drdrala proti Les¬
nemu brdu.

A prišla sta prepozno. Mladi drvar
je v mali revni koči ležal mrtev na
slami, poleg njega pa je sedel zarasel
mož v razdrapani obleki, ki ga je pa
Erazem vendar na prvi pogled spoznal.

— Dolgi Laban, je vzkliknil Era¬
zem skrajno presenečen. Kaj si res ti?

— I seveda sem! In vi ste gospod
Erazem. Kaj ne da? Tako sem Vas
vesel, kakor če bi prijorja Celestina
videl na vešalah.

Stara ženica se je vrgla na truplo
umrlega sina in bridko jokala, med

‘236

tem ko sta si Erazem in dolgi Laban
prijateljsko segla v roke. Ker nista ho¬
tela motiti stare žene, sta šla pred
kočo in se tam sedeč na klopi pomen¬
kovala o svojih doživljajih. Med tem,
ko je Erazem svojemu prijatelju izza
samostanskih dni vse razodel, je bil
dolgi Laban skrajno redkobeseden in
ni hotel nič prav z barvo na dan.

— Magajna mi je pravil, da si
hotel iti k ciganom, je rekel Erazem.
Ali si bil res pri njih?

— Kaj še! Nikoli. Prisežem, da
nikoli, je lagal Laban. Kaj pa mislite.
Ko bi bil pri ciganih, bi me še obesilil

— Kaj pa vendar delaš?

Laban je bil nekoliko v zadregi
in nekaj trenotkov ni našel odgovora.
Potem pa se je nagnil k Erazmu in
mu skrivnostno šepetaje rekel:

— Vi ste pošten gospod, Vi me
ne bodete izdali. Saj bi bilo tudi za
Vas slabo, če bi me izdali.

- Zakaj?

— Le poslušajte! Ali vidite tam
gori razvalino Baumkircherjevega stolpa.
Ko je cesar dal ta stolp podreti, je
Baumkircherjev oskrbnik ves denar in

237  —

mnogo zlatnine zakopal v zemljo. Ci¬
gani vedo, kje je ta zaklad zakopan,
in jaz ga zdaj iščem.

Erazem ni nič prav verjel Laba-
novim besedam, a zanimale so ga, ker
je bil Baumkircherjevega rodu in je
bil ta zaklad pravzaprav njegova last.

— Cuj Laban, je rekel po krat¬
kem premišljevanju, tudi jaz ti moram
nekaj povedati. Edini živeči naslednik
Andreja Baumkircherja sem jaz.

— Vem! Saj zato sem rekel, da bi
bilo slabo za Vas, če bi me izdali. če
dobim zaklad, si ga razdeliva; vsak
polovico, pa bo za oba dovolj.

— Povej mi Laban, kako si pa ti
izvedel za to stvar?

Laban pa ni hotel resnice povedati,
in ker se je bal, da bi ga Erazem z
različnimi vprašanji vjel, je jezno od¬
govoril :

— Nič Vam ne bom povedal!
Prav nič! Če mi hočete pomagati, bo
prav, če nečete, bo pa tudi prav!

— Kako pa naj ti pomagam? je
smeje vprašal Erazem.

— Za zdaj s tem, da nikomur ne
poveste, da ste me videli. Pozneje Vas bom

238

že poiskal in Vam povedal, kaj je
storiti. Saj vem, da ste na gradu v
Polhovem gradcu.

Več ni mogel Erazem spraviti iz
Labana, čeprav ga je lovil z različnimi
vprašanji. Končno je bil prepričan, da
se mu je Laban samo lagal in to ga
je spravilo v nevoljo. Ker se je bilo že
stemnilo, se je Erazem poslovil od
žene, ki je v koči jokala in molila, ter
od Labana in se odpeljal proti Polho¬
vemu gradcu.

— Morda ga cigani napadejo, če
ga pustim samega, je govoril Laban
sam sebi, ko je gledal za vozičkom. Z
menoj je bil vedno dober in kdo mi
bo pomagal dobiti zaklad, če se
Erazmu kaj zgodi.

Laban je vzel svojo puško izpod
slame in po bližnicah pohitel za Eraz¬
mom, da bi od daleč spremljal voziček,
dokler ne pride na varen kraj. Kmalu
je zaslišal zopet drdranje voza, a koj
na to se je voz ustavil in zaslišalo seje
kričanje. Tedaj pa se je Laban pognal
in stekel kar so ga noge nesle, za
Erazmovim vozom.

239

Laban je tekel čez travnike in čez
polja in kmalu zagledal Erazmov
voz. V temi je je razločil le to, da se
okrog voza gnete več ljudi. Skril se je
v visoko travo in se previdno, da bi
ga nihče ne zagledal, plazil proti vozu.
Zdaj je tudi slišal posamezne glasove
in koj na to je spoznal, da se je zgo¬
dil napad. Voz je bil prevrnen. Erazem
je ležal na tleh in neki mož mu je
brisal kri s čela, dočim sta se dva
druga moža trudila, da bi zvezala ko-
čijaža, ki se je branil na vso moč in
— dasi mu je eden tiščal usta —
vendar glasno klical na pomoč.

Toda nikogar ni bilo. Daleč na¬
okrog ni bilo človeškega bivališča, in
kadar se je zmračilo, ni nihče hodil
po ti samotni in zapuščeni poti. Laban
pa je tičal v travi, zadrževal sapo in
se ni ganil, nego samo gledal, kaj se
godi.

— Hitro, hitro, da kdo ne pride,
je zdaj mož, ki je bil sklonjen nad
Erazmom, zaklical svojima tovarišema
ki sta se borila s kočijažem.

Laban je ta glas takoj spoznal in
hipoma mu je bilo jasno, da tu ne gre

240

za rop, nego za to, da se napadalci
polaste Erazma.

— Čakaj, gluhi Tobija, je mrmral
Laban, tebi zagodem tako, da zadobiš
takoj sluh.

Videl je, da je samo Tobija imel
puško, ki je pa ležala poleg Erazma
na tleh. Tobija je ravno vzel debel
konopee iz žepa in vezal Erazmu roke,
ko je kočijaš enega napadalcev tako
sunil z nogo, da je odletel in padel.
V tem trenotku je planil Laban pokonci,
dvignil puško in tuleč kot volk skočil
k vozu. Najprej je zamahnil proti To-
biji in udarec po glavi je bil tako si¬
lovit, da se je Tobija hipoma zgrudil
brez zavesti. Zdaj se je obrnil Laban
h kočijažu, a temu ni bilo treba več
pomoči. Mož, s katerim se je boril ko-
čijaž, se je Labana prestrašil in izpu¬
stil kočijaža. V tem trenotku ga je že
kočijaž podrl na tla. Drugi napadalec
pa je ta trenotek porabil, da je zbežal
gor proti gozdu, pustivši svoja tovariša
na cedilu.

Bitka je bila dobljena. Laban in
kočijaž sta najprej zvezala svoja jet¬
nika, potem pa se obrnila k Erazmu,

241

ki je bil prišel k zavesti in se ves
začuden oziral okrog sebe.

— Kaj se je zgodilo? je vprašal
Erazem in si brisal kri z lica.

— Kaj še tega ne veste? se je
čudil Laban. Napadeni ste bili in jaz,
dolgi Laban, sem Vas rešil.

Zdaj se je tudi Erazem spomnil,
da je med vožnjo naenkrat padel konj,
koj na to so pa priskočili trije možje
in prevrnili voz. Pri tem je bil padel
tako nesrečno ob kamen, da se je na
glavi močno ranil in izgubil zavest,
tako da ni vedel, kaj se je pozneje
zgodilo.

Laban in kočijaž sta Erazmu po¬
magala na noge in na voz in mu med
tem natančno povedala, kako se je
izvršil napad in kako je Laban o pra¬
vem trenotku priskočil na pomoč ter
rešil Erazma in kočijaža.

Huje kakor napad sam je potrlo
Erazma dejstvo, da je bil vodja napa¬
dalcev samostanski stražar iz Bistre.
Erazem in Laban nista niti trenotek dvo¬
mila, da je bil gluhi Tobija prišel po
prijorjevem naročilu z namenom, da se
Erazma polasti in ga pripelje Celestinu

16

242

pod nož. Ker deželna gosposka ni ho¬
tela pomoči prijorju Celestinu, je ta s
ponočnim napadom poskusil dobiti sov¬
raženega Erazma v roke in se v to
svrho poslužil gluhega Tobije.

Kočijaž in Laban sta tudi Tobijo
in njegovega pomagača naložila na
voz, dasi je kočijaž odločno plediral
za to, naj se ju kot razbojnika obesi
na prvo drevo, in se je jako nerad
vdal Erazmovi zahtevi, da je napadalca
izročiti pristojni gosposki.

Končno je bilo vse pripravljeno za
odhod.

— Kako naj se ti zahvalim, dobri,
zvesti moj Laban, je rekel Erazem,
obrni vsi se k svojemu rešitelju. Da ni
bilo tebe, bi bil že v nekaj urah v
samostanski ječi in bi morda nikdar
več ne videl belega dne. Rešil si mi
življenje, Laban, in jaz ne vem, kako
naj ti izkažem svojo hvaležnost.

— Jaz pa dobro vem, je odgovo¬
ril Laban, o prav dobro in kmalu
pride čas, ko Vas bom na to spomnil.

— Zahtevaj kar hočeš, je odgo-
ril Erazem, jaz storim vse.

243

In predno se je Laban prav za¬
vedal, kaj se je zgodilo, gaje Erazem
objel in poljubil.

Kočijaž je pognal in voz se je
odpeljal proti Polhovemu gradcu, Laban
pa se je vrnil k samotni koči, kjer je
bil postavljen za stražo.

Na gradu so bili že v velikih
skrbeh, da se Erazem tako dolgo ne
vrne in vse je prihitelo na dvorišče,
ko se je zaslišal ropot koles. Anka je
prestrašena vzkliknila, ko je zagledala
Erazma, ki je bil po obrazu ves krvav
in je imel obvezano glavo in tudi
drugi so strmeli.

Erazem je na kratko povedal, kaj
da se je zgodilo, med tem, ko mu
je Anka z vodo opirala rano, dočim je
sodnik dal jetnika spraviti v ječo in ju
je tam izpraševal. Izvedel je, kar sta
bila Erazem in Laban koj uganila, da
je bil namreč prijor Celestin poslal
gluhega Tobijo, naj se z zvijačo ali s
silo polasti ubeglega meniha Erazma
in ga spravi v samostan. Tobija je
povedal, da se je že več dni potikal
okrog Polhovega gradca in prežal na

16 *

244

Erazma, njegova pomočnika pa da mu
je preskrbel polhovgraški župnik.

Med tem, ko je sodnik Strniša v
ječi izpraševal jetnika, je Anka Erazmu
spretno obvezala rano in smehljaje po¬
slušala, ko se ji je zahvaljeval za njeno
samaritansko delo. Erazem jo je držal
za roko in ona mu ni branila; iz njenih
jasnih oči je odsevala sreča in v Era¬
zmovi duši budila hrepenenje, da bi to
cvetoče dekle pritisnil na svoje srce.

Nekaj časa sta sedela molče drug
poleg drugega in si gledala v oči. Ne
da bi zinil besedo, je Erazem položil
svojo roko okrog njenega pasu in jo
privil k sebi. Za hip se mu je uprla
ali njena volja je omagala, njena glava
se je sklonila nazaj in premagana je
ležala na njegovi rami, tresoč se tistega
tajinstvenega razkošja, ki ga obudi
prvi poljub.

Erazmova rana se je kmalu zace¬
lila. Ostala je samo brazgotina, ki je se¬
gala čez čelo in lice ter dajala mladeni¬
škemu obrazu nekaj marcijaličnega, in
ostal je spomin na dogodivši se napad.
Morda bi bil ta napad vzel Erazmu pogum
za nadalnje delo proti papistom, saj je

245

pokazal v strašni podobi, kako znajo
rimski duhovniki sovražiti in kako se ne
ustrašijo nobenega hudodelstva, da se
odkrižajo svojih nasprotnikov, ali sreča
njegova je bila, da je ravno tisti dan
našel nevesto, ki je bila pripravljena,
deliti ž njim sladkosti in grenkobe živ¬
ljenja in ki je bila polna mladostne
vneme za zmago evangelija. V tej
skupni oduševljenosti za evangelij in v
ljubezenski sreči, se Erazem ni mogel
vdajati prvim vtisom, ki jih je napravil
nanj napad gluhega Tobije. Pogum
njegov ni bil upognjen, in krepka je
bila slej ko prej niegova volja, da nada¬
ljuje začeto delo.

Podvizal se je toliko bolj, ker je
bilo dogovorjeno, da gre naslednje leto
v Tubingen študirat da si ustvari eksi¬
stenco, ki mu omogoči postaviti si
svoje lastno ognjišče in popeljati sod¬
nikovo Anko pred altar. To ga je pod¬
žigalo, da je s podvojeno neutrudnostjo
nadaljeval oznanjevanje evangeljskih
resnic.

Ko je izvedela gospa Regina, da
je Anka postala Erazmova nevesta, je
prihitela v Polhov gradeč, da čestita

246

mladi prijateljici, a ko je objela Anko,
ni mogla reči drugega nego „Blagor
ti, da smes slušati glas svojega srca.“
Potem je svojo glavo s težkimi tem¬
nimi kitami naslonila na Ankino ramo
in se razjokala ter s svojimi solzami
izdala prijateljici skrivnost in bolest
svojega srca.

In prav ta dan je nanesel slučaj,
da prijezdil na Polhov gradeč tudi
Anton Magajna in gospa Regina ni
mogla odkloniti njegovega spremstva,
ker sta imela isto pot. Molče sta jez¬
dila drug poleg drugega. Le sem in tja
sta izpregovorila nekaj konvencijonal-
nih besed in se oba čudila, da ravno
med njima ni bil mogoč razgovor o
vsakdanjih rečeh.

Naenkrat je gospa Regina ustavila
svojega konja.

— Nekaj se mi pokvarilo na sedlu,
je rekla: skoro bi bila s konja padla.

Magajna je takoj skočil s konja,
da popravi storjeno nezgodo. Preiskal
je sedlo in rekel:

— Jermen je odtrgan, prav pod
sedlom. Prosim, gospa, stopite doli, dru¬
gače ga ne morem popraviti.

247

Magajna je stal tik gospe Regine
in stegnil je roke, da bi ji po¬
magal s konja. Ona se ni ganila.
Ozirala se je se nekako plaho, kakor
bi iskala drugega človeka, ki ji naj
pomaga, kakor bi ne zaupala Magajni.
Ko pa je vzrla njegovo resno oko, ko
je videla njegovo globoko žalost nad to
nezaupnostjo razodevajoči pogled, tedaj
je izpustila vajeti in položila svoje roke
okrog njegovega vratu. In Magajna je
trepetajočo ženo dvignil s sedla in jo
rahlo postavil na tla. Samo trenotek jo
je držal na rokah, samo trenotek je
čutil njen dih, je bilo njeno telo v nje¬
govi bližini, a vender je njegovo srce
provzelo dotlej neznano blaženstvo.

— Hvala, gospa Regina, je rekel
Magajna kakor bi se hotel zahva¬
liti za njeno zaupanje, gospa Re¬
gina pa se mu je zahvalila z očmi, da
tega zaupanja ni zlorabil. Bala se je
bila, da jo poljubi.

Sedlo je bilo kmalu popravljeno
in zopet sta gospa Regina in Anton
Magajna jahala drug poleg drugega in
molčala. Ozirala sta se po temnozelenih
gozdih, občudovala polja, na katerih je

248

vse zorelo, poslušala veselo žvrgolenje
ptic, ali se vsaj delala, kakor da ju
vse to močno zanima, in pri tem mol¬
čala. Saj o tem, kar jima je bilo na
srcu, nista smela govoriti.

Prišedši na Vrhniko, sta se tiho
ločila. Podala sta si roke in edino to,
da je Magajna držal roko gospe Re¬
gine nekaj dlje, nego je običajno, in
da mu Regina ni tega branila, edino
to je kazalo, da si nista tuja.

Baccalaureus iuris utriusque Simon
Kozina, ki je slonel ob oknu svojega
stanovanja, je pa to dobro zapazil in
hudoben usmev mu je legel na tanke
ustne.

— Sicer je navadno maj tisti me¬
sec, ko moškim najlaglje rogovi zrasejo,
je Simon Kozina modroval sam s seboj,
ali vsako pravilo ima svojo izjemo.
Skoraj bi kaj stavil, da so bili danes
na potu med Polhovim gradcem in
Vrhniko ustvarjeni prav izdatni rogovi
za gospoda sodnika Završana.

Gospa Regina je odšla na svoj
dom. Anton Magajna pa je jezdil na¬
dalje proti svojemu domu. Srečen je
bil in obenem nesrečen Da ga gospa

249

Regina ljubi, to je vedel in to ga je
osrečevalo, ali srce mu je krvavelo,
ker je danes spoznal, da je njegova
ljubezen brezupna.

Simon Kozina je s temnimi po¬
gledi spremljal odhajajočega Magajno.
Peklo ga je, da si je ta mož pridobil
ljubezen one žene, po kateri je hrepe¬
nel Simon Kozina, ali da bi se odpo¬
vedal upanju in hrepenenju, na to ci¬
ganski vohun ni mislil, marveč prisegal,
da odstrani vse ovire.

— In ko bi morali vsi v grob,
vsaj enkrat bo gospa Regina moja,
tako se je rotil Simon Kozina, ko je
zaprl okno svojega stanovanja in se
odpravil z doma. Kar sera usejal, je za¬
čelo zoreti. Še nekaj časa in imeli
bomo žetev in tedaj udari plamen do
oblakov in tekla bo kri. Le delaj, An¬
ton Magajna, le pripravljaj veliki pre¬
vrat; ogenj, ki ga raznetiš, sežge tudi
tebe in lepo gospo Regino bo poljubljal
baccalaureus iuris ustriusque Simon
Kozina.

In Simon Kozina je zavil v stran
in ko se je zmračilo, je urnih korakov
krenil proti Lesnemu brdu.

250

XV.

Zopet je pokrivala zemljo bela
odeja, zvezde na temnomodrem nebu
pa so napovedovale jasno božično noč.

Vse se je pripravljalo na božične
praznike, zlasti tisti, ki so iz evange¬
lijev imeli določnejšo podobo o Zveli¬
čarju, nego oni, ki so vedeli o njem
samo to, kar je rimskim mašnikom ka¬
zalo, da so jim povedali. Pripravljali
so se s toliko večjo gorečnostjo, ker
jim je bilo znano, da je stopil boj za
ravnopravnost evangelistov s papisti v
odločilni stadij. Nadvojvoda Karol se
je pogajal s kranjskimi, štajerskimi in
koroškimi deželnimi stanovi zastran
pravic, ki naj se dovolijo evangelikom.
Potreboval je zopet denarja, mnogo
denarja za vojno s Turki in ker je
vedel, da mu ga deželni stanovi iz-
lepa ne dovolijo, je bil pripravljen vsaj
deloma odnehati. Predno pa je sklical
deželne stanove, se je ž njimi skrivaj
pogajal in vsi evangeliki so z največjo
napetostjo čakali na izid teh dogovorov.

Evangeliki niso bili še oblastveno
pripoznani in zato niso imeli ne svoje

251

cerkvene organizacije, ne svojih cerkva,
da, imenovali so se še katoličane in
čeprav so se izogibali katoliškemu bo¬
goslužju, maši, spovedi, obhajilu in
procesijam, so vendar vsaj ob velikih
praznikih hodili v katoliške cerkve in
so tudi v božični noči hoteli tako storiti.

Prijor Celestin je s tem računal in
je prav za božične praznike pripravljal
veliki udarec vsem nasprotnikom papi¬
stom. V nedeljo pred božičnimi praz¬
niki je dal po vseh cerkvah oznaniti
razglas, ki je v premnogih hišah obu¬
dil globoko žalost ali tisti ljuti srd, ki
ne usahne, dokler ne zadobi zadoščenja.
Celestin je izvedel svojo grožnjo, ki jo
je bil dal na spomlad razglasiti. V ne¬
deljo pred božičnimi prazniki se je
oznanilo, katere osebe zadene mašče¬
valnost papistov; imenoma so bili na
prižnici navedeni vsi tisti, katerim se
je prepovedalo, hoditi v cerkev in pre
jemati zakramente. Iz vsake vasi so
rimski duhovniki izbrali nekaj najbolj
odločnih svojih nasprotnikov in posku¬
sili, jih uničiti. Ne le, da se je njim
in njihovim rodovinam prepovedalo,
hoditi v cerkev, oznanilo se je tudi, da

252

ne bodo ne krščeni, ne poročeni, ne v
blagoslovljeni zemlji pokopani, in da
zadene ta ista kazen tudi vse tiste, ki
bi ž njimi občevali ali kupčevali.

V prvi vrsti je ta kazen zadela
kmetsko ljudstvo, kajti Vrhničanov sa¬
mih so se duhovniki vendarle bali in
se niso upali, nastopiti proti njim tako,
kakor proti kmetom. Ali vzlic temu je
to razglasilo obudilo tudi na Vrhniki
silno nevoljo in so se Vrhničanje takoj
pogovorili, da ne pojde nobeden več v
cerkev, da nobeden več ne bo občeval
z rimskimi duhovniki in povrh so tudi
svojim poslom prepovedali, hoditi v
cerkev.

Božični večer je bilo na Vrhniki
vse živo. Tržani so okrog cerkve po¬
stavili straže, ki so imele nalogo, za-
braniti, da bi šel kdo v cerke®, in ki
so vsakega, ki je prišel s tem namenom,
zavrnili, če ni šlo izlepa, pa s silo.
Klin s klinom, je bilo njihovo geslo in
to postopanje se je obneslo. Samo žup¬
nika so pustili v cerkev in tako ni bilo
na Vrhniki 1. 1571. nič božičnega po-
lunočnega opravila.

253

Anton Magajna je šel na božični
večer v Borovnico, kajti prav Borovni¬
čane je bil prijor Celestin najhuje
zadel. Skoro vse borovniške rodovine
je izključil iz cerkve, ne le take, ki so
v verskem oziru stale na strani evan-
gelikov, nego tudi take, ki so imele s
samostanom prepire ali pravde zaradi
desetine ali zaradi meja. Borovničanje
so Celestinovo odredbo najbolj občutili,
in zato je Magajna na božični večer
pohitel mednje.

V vasi je bilo tiho in mirno. Ve¬
činoma so šli ljudje že zgodaj k po¬
čitku, saj v cerkev tako niso smeli. Le
tu in tam je v kaki hiši svetlikala
borna luč ali je na ognjišču tlelo nekaj
žerjavice, okrog katere so ljudje pose¬
dali in se tiho menili o dogodkih zad¬
njih dni. Magajni se je zdelo, kakor da
je žalost objela celo vas in se naselila
v nji tuga in težko mu je bilo pri srcu.
A obšla ga je tudi jeza, da so ljudje
tako slabotni in nespametni ter so dajo
zatirati, izkoriščati in varati.

Obstal je pred hišo, iz katere je
slišal živahno govorjenje. Okrog ognjišča
je sedelo več moških, ki so ali pove-

254

šali glave in jadikovali, ali pa se jezili
na cerkvene in na posvetne oblastnike,
ki žive v razkošju, med tem ko velika
večina ljudstva gineva v bedi in v ne-
snažnosti ter umira lakote.

Magajna je nekaj časa poslušal to
govorjenje in trpek usmev je legel na
njegova ustna.

— Žabe so prosile Zena, naj jim
da kralja, je mrmral sam pri sebi, in
Zen jim je postavil štorkljo za vlada¬
rico in štorklja je ravnala z žabami,
kakor so pač te bedaste žabe zaslužile.

Okrog ognjišča zbrani kmetje so
tiho nadaljevali svoje pogovore o kmet¬
ski bedi in o krivicah, ki se gode
kmetu od cerkvenih in posvetnih veli-
kašev in kako se ta beda veča od leta
do leta in kako se množe te krivice.
Vse te pogovore je prevevala misel,
kdaj bo konec sužnosti, kdaj bo za¬
vladala pravica, kdaj pride dan, ko
dobi tlačeni kmetski stan zadoščenja
za vnebovpijoča hudodelstva, ki jih je
rod za rodom prenašal.

Siv sključen starček je dvignil
svoje bledo lice in rekel:

255

— Takrat, ko je vladal kralj Ma¬
tjaž, takrat je bilo kmetu dobro. Nič ni
bilo treba plačevati davkov in vse je
šlo po pravici in po resnici. Zdaj pa
vlada sila in pravica je zaničevana.

In oglasil se je mož, ki je sedel
na drugem koncu in svoje poglede do¬
slej vpiral v žerjavico.

— Že pride čas, ko vstane kralj
Matjaž. Kadar bo sila največja, takrat
vstane in takrat bo konec krivici in
nasilnosti. V Sveti gori spe kralj Ma¬
tjaž in njegovi vojščaki. Vsakih sto let
prileti zlata ptica pred Sveto goro in
zapoje svojo pesem. Kralj Matjaž se
zbudi, pogleda po svetu in zopet zaspi.
Kadar pa bo sila največja, tedaj bo
zlata ptica zapela tako žalostno, da se
bo odprla Sveta gora, kralj Matjaž in
njegovi vojščaki se bodo zbudili in po¬
končali vse nasilnike. In spet bo vla¬
dala na zemlji pravica.

Magajno je pravljica o kralju Ma¬
tjažu pretresla do dna srca. Naglo je
odpabnil vrata in stopivši s trdimi ko¬
raki med zbrane može je z gromkim
glasom zaklical:

256

— Tepci ste, da čakate rešitve od
drugih. Ali veste, kdo je kralj Matjaž?
To je slovenska duša, ki spi stoletja v
gori, v katero so jo zaprli nemški ve-
likaši in rimski služabniki, mi vsi in
vsak izmed nas pa smo vojščaki kralja
Matjaža. Ce se dvigne ta vojska, se
odpre Sveta gora in svoboden bo kmet¬
ski stan. Naša usoda je v naših last¬
nih rokah. Zdaj hodijo Nemci in Rimci
kot gospodarji po naši zemlji in na
grobovih naših prednikov vihrajo nji¬
hove zastave. Stara pravda je poko¬
pana. A če se zbudi kralj Matjaž, če
se zbudi slovenska duša in se dvignejo
Matjaževi vojščaki, potem mora zmagati
stara pravda. Le vkup, uboga gmajna!

Mogočno so donele Magajnove be¬
sede po nizki koči. Zbrani kmetje so
bili skočili s svojih sedežev in strme
gledali v Magajno, ki je s plamtečimi
očmi stal pred njimi, odganjal njihove
sanje in jim klical v spomin, da si
morajo sami z bojem pridobiti staro
pravdo.

Magajna je vzlic svoji razburjeno¬
sti spoznal, da je kmetske duše spravil
iz ravnotežja, da je v te duše vrgel

— 257

iskro, ki zna vneti velik plamen. Zato
je prisedel k ognjišču, na katero je bil
gospodar naložil novih drv, in začel je
kmetom razlagati svoje misli in svoje

nazore.

— V začetku so ljudje živeli prav
tako, kakor živali. Lakota jih je silila,
da so iskali hrane, mraz jih je primo¬
ral, da so si začeli odevati telo. Ta
boj za obstanek je razvijal njihove
moči in njihov um; rastoče potrebe so
jih podžigale k delu, nevarnosti so
krepile njihov pogum. Začeli so razlo¬
čevati užitne rastline od neužitnih, za¬
čeli so skrbeti za svojo varnost in za
udobnejše življenje. Čutili so, da bi
skupno še bolje izhajali, kakor vsak
zase, in tako so se začeli združevati. In
da so si olajšali življenje, so nalovili
potrebnih živali in jih vzgajali, da so
živeli ugodneje in bolje kot poprej, ne
da bi morali hoditi vedno na lov. Za¬
čeli so tudi opazovati nebo in zemljo.
Spoznali so red v naravi, kako se men¬
javajo letni časi in kako vplivajo pri-
rodne sile in kako iz malega semena
zrasejo užitne rastline. Začeli so naravo
posnemati in pridelovali žito in druge

17

258

sadove’in videvši, da lahko na malem
prostoru pridobe, kar treba za življenje,
so nehali popotovati in si napravili
stalna bivališča. A dobili so se ljudje,
ki niso bili zadovoljni s tem, kar jim
je dajala priroda in kar so z lastnim
trudom pridelali. Polakomnili so se
imetja svojih bratov, da bi na bratove
stroške še bolje izhajali. In močni
možje so se združili, vzeli so slabotnim
sadove njihovega dela in jih prisilili,
da so se zanje trudili, med tem ko so
močni ljudje živeli in uživali brez dela.
In tako je nastal večni boj med ljudmi.
Čez dolgo časa so ljudje vendar spo¬
znali, da tako ne morejo živeti in dogo¬
vorili so se med sabo, kake pravice
ima vsak posameznik in kako mora
živeti in ravnati, da ni drugim v nad¬
logo. In izbrali so može, ki so pazili,
da ni drug drugemu sile delal in dali
so jim oblast, razsojevati v prepirih in
kaznovati krivce.

— Stara pravda, je komaj slišno
zašepetal starček ki je bil začel go¬
voriti o kralju Matjažu, in drugi so mu
prikimali.

Magajna pa je nadaljeval:

259

— Ljudje so bili tedaj srečni in
zadovoljni in pravica je vladala na
zemlji. Vsi so imeli enake zmožnosti,
vsi so imeli enake pravice, narava je
dajala vsem dovolj hrane in oblačil in
zato so bili ljudje svobodni in drug od
drugega neodvisni. Nihče ni bil suženj
druzega, nihče ni bil gospodar drugemu.
Vsak je delal zase in razkošje je bilo
neznano. Ker je imel vsakdo dovolj
vsega, česar je potreboval, mu ni bilo
treba, jemati na posodo; ker ni poznal
razkošja, je pridelal le toliko, kolikor
je potreboval; ker ni bilo izobilja, se
tudi lakomnost in pohlepnost ni razvila.
Če je kdo hotel sosedu kaj vzeti, so
se mu vsi drugi uprli in meč pravice
je zadel krivca.

— Stara pravda, je zopet zašepetal
starček in zopet so mu drugi prikimali.

— Ljudje — je nadaljeval Ma¬
gajna — so bili vedno različne narave
in različnih nagonov ter podvrženi raz¬
ličnim strastem. Eden je delaven,
drugi dela le toliko, kolikor mora;
eden je štedljiv in si še od ust pritrga,
da spravi kaj na stran, drugi pa sproti
porabi vse, kar ima in časih še več.

17 *

260

Vsled tega se je po dolgem času
stanje prvih ljudi znatno spremenilo.
Ene rodovine so si sčasoma nakopičile
lepo imetje, dočim so ostale druge brez
imetja. To je pokazilo naravno raz¬
merje med ljudmi. Nastali so bogataši
in nastali so siromaki in porodila se
je lakomnost, tem laglje, ker se je bilo
čleveštvo pomnožilo, tako da je bila
skoro vsa zemlja že razdeljena in je
bilo zdaj težje za življenje kot poprej.
Bogati ljudje so seveda laglje skrbeli
za svojo omiko kot siromaki in tako
se je zgodilo, da je polagoma izginila
nekdanja popolna enakost in nastala
razlika ne le po imetju nego tudi po
znanju. In zdaj so začeli bogatejši in
omikanejši delati nato, daje prišla javna
oblast v njihove roke. Razdelili so si
vse javne časti, vsa javna mesta in
postali gospodarji svojih bratov. Ko so
imeli oblast, so ustvarili take postave,
ki so bile njim ugodne, navzeli so si
razne Častne naslove in imenovanja in
poskrbeli, da so jih lahko s silo bra¬
nili. Pri nekaterih narodih so se name¬
sto velikašev polastili oblasti duhovniki,
pri drugih so velikaši in duhovniki delali

261

roko v roki. V temnih templjih za al-
tarnimi preprogami, so duhovniki delali
čudeže, opravljali različne ceremonije
in nakladali lahkovernim ljudem vedno
večjih bremen. Kmalu so bile vse po¬
stave tako narejene, da so posvetni in
duhovski imenitniki uživali vsakovrstne
svoboščine in znamenite predpravice,
ter bili vladarji v deželi, med tem ko
so se pravice siromakov vedno bolj
krčile, dokler niso popolnoma izginile.
Tako se je človeštvo razdelilo na bo¬
gate lenuhe in v bedi in v delu umira¬
joče tlačane; eni žive v razkošju in v
izobilju, drugi v najhujšem pomanjkanju,
vse vere pa uče, da je to božji red in
da je božja volja, da eni uživajo slad¬
kosti življenja, drugi pa se morajo
zanje pehati do smrti in pri tem po
pasje živeti. Toda ta red je krivičen in
je protinaraven in zato se mu mora
narediti konec.

— Stara pravda! Ta mora spet
obveljati.

— Da, stara pravda mora priti
zopet v veljavo, vladati mora spet pra¬
vičnost. Tista, moč, ki jo imenujemo
bog, ki je ustvarila nebo in zemljo in

262

človeški rod, bog nam je sam pokazal
v čem obstoji pravičnost. Bog je vse
ljudi ustvaril enako, vsem je dal enake
ude, vsem služijo udje v isti namen,
vsi ljudje imajo enake potrebe, vsi ču¬
tijo enako žalost in veselje, zadovolj¬
stvo in nesrečo, vsi hrepene po sreči,
se enako množe in umirajo enako. Po
zakonu — narave to vidi vsak kdor ima
oči — so vsi ljudje enaki in nima nobe¬
den večjih pravic ali prednosti pred
drugim. Bog je pa dal tudi dovolj sred¬
stev, da bi si vsi ljudje lahko ostali
enaki in se pošteno preživljali in sicer
tako, da bi nobenemu ne bilo treba
služiti drugemu, da so torej lahko vsi
ne le enaki, nego tudi svobodni. Ena¬
kost in svoboda sta naravna zakona,
sta božja zakona, to izhaja iz narave
same, in kdor drugače uči, ta je sov¬
ražnik pravice in resnice.

Možje so zadržuje sapo poslušali
Magajno. Vsi pogledi so bili nanj obr¬
njeni. Poprejšnja pozornost se je spre¬
menila v pravo drhtenje.

— Enakost in svoboda sta podlaga
vse pravičnosti in naravna podstava
vsake človeške združitve. Vsi zakoni

263

morajo sloneti na tej podstavi; kjer ni
enakosti in svobode, tam vlada sila, a
ne pravica. Narodi morajo odstraniti vse
predpravice, ki jih posamezniki uživajo,
in vse krivične odlike, odvzeti se mora
ljudem, kar po krivici uživajo, obve¬
ljati mora zopet postava natore.

— Stara pravda! Stara pravda!
so ječali možje in v spoznanju svoje
bede in storjenih krivic stiskali pesti.

— Zakoni in pogoji človeške sreče
so ravno tako večni, kakor zakoni na¬
rave. Ali če jih hočemo uveljaviti, se
mora vzbuditi kralj Matjaž in njegovi
vojščaki morajo imeti pogum, da gredo
za pravico v boj in žrtvujejo zanjo če
treba tudi kri in življenje. Lahko je ne
bo izvojevati. Velikaši bodo rekli: če
smo vsi ljudje enaki in svobodni, kdo
pa bo namesto nas delal, kako pa bomo
mi prijetno in brezkrbno živeli, kaj bo
iz naših predpravic, iz naših naslovov
iz naših časti in iz našega imetja. In
duhovniki bodo rekli: če so vsi ljudje
popolnoma enaki, potem so posebni
posredovalci med ljudmi in med bogom
nepotrebni, saj se ti posredovalci prav
nič ne razločujejo od drugih ljudi. Ve-

264

likaši in duhovniki se bodo z vso močjo
zoperstavljali enakosti in svobodi. Iz
enega grla bodo vpili duhovniki: To
so krivoverski nauki ; ljudje krščanski,
držite se vere svojih očetov. Samo mi
duhovniki vemo kaj je prav in ne¬
skončno pravični in neskončno usmi¬
ljeni bog hoče, da vlada na zemlji
najstrašnejša krivica. Ali ne dajte se
prevariti in ne dajte se ukloniti. Po¬
glejte na nebo, ki vse ljudi enako
greje in poglejte na zemljo, ki Vas
živi. Ista moč, ki je vse ustvarila, je
dala vsem enake pravice, da uživajo,
kar pod solčnimi žarki zemlja za vse
enako rodi. Kdo ima pravico odrekati
bratu to, kar mu je dala narava ?
Nihče! Vsi ljudje smo ena velika rod
bina, vsi enaki v svojih pravicah in v
svojih dolžnosti in zato je naša naloga,
da obnovimo naravni red, kajti le te¬
daj se vrne sreča na zemljo. Vse člo¬
veštvo ima le eno postavo in to je
postava narave, le eno sveto knjigo, to
je razum, le en prestol, pred katerim
se mora ukloniti to je prestol pravič¬
nosti, le en altar, to je altar bratoljubja.
Vstani kralj Matjaž, vstanite vojščaki

265

njegovi in izvojujte človeštvu staro
pravdo !

— Staro pravdo! Vkup uboga
gmajna za staro pravdo !

Tako so v svetem oduševljenju
zaorili v revni koči stisnjeni možje.
Lica so jim žarela, v njihovih očeh je
bliskalo in srca so jim utripala kot
človeku, ko stopi iz strašne teme, kjer
se je bal grozne smrti, da jasni dan
in vidi pred seboj ravno pot v novo
življenje. Zdaj šele jim je bilo jasno,
kaj da je pravzaprav stara pravda, kaj
mora biti njihov cilj, kako je mogoče
doseči, da bi zopet vladale sreča in
zadovoljnost in pravičnost na svetu. In
bližje so se stisnili k Magajni, kakor
k sveti prisegi so dvigali roke in vsem
je trepetala na ustnih želja:

— Bodi ti, Anton Magajna, naš
vodnik, bodi ti kralj Matjaž, ki se po¬
stavi na čelo svojih vojščakov in jih
popelje v sveti boj za staro pravdo.

XVI.

Domovini je grozila vojna s Turki
in nadvojvoda Karol ni imel mirne noči,
kajti nedostajalo mu je vsega, da ubrani

266

svojo krono. Nedostajalo mu je pred
vsem denarja, ki ga ni mogel dobiti,
če mu ga niso dovolili deželni stanovi.
Zato je po daljšem odlašanju končno
vendar sklical zastopnike kranjskega,
štajerskega in koroškega deželnega
zbora in ti so se sešli novembra meseca
v Brucku in tam zborovali celih pet me¬
secev.

Nadvojvoda in njegovi pooblaščenci
so na stanove pritiskali z vso silo, naj
dovolijo za vojno potrebni denar, ali
dolge mesece niso mogli ničesar do¬
seči. Stanovi so zahtevali, naj prizna
nadvojvoda popolno ravnopravnost evan-
gelikov s papisti, tega pa nadvojvoda
ni hotel storiti. Nadvojvoda je bil trdo¬
vraten, a tudi stanovi so bili trdovratni
in nepristopni vsakemu dopovedovanju.
Med tistimi pogajanji se je zgodilo, da
je baron Auersperg izrekel besedo, ki
je nadvojvodo in njegov dvor pretresla,
besedo namreč: Na nadvojvodove ob¬
ljube ne damo ničesar, ker vemo, da
jih ne izpolni; mi zahtevamo zagotovila
za popolno ravnopravnost in versko
svobodo. In med tistimi pogajanji je
bilo, da je Jošt plem. Gali zaklical nad-

267

vojvodi: Mi vam ne moremo želeti

zmage nad Turki, zakaj bati se nam
je, da obrnete potem svoj meč proti
nam in nam vzamete naše dosedanje
pravice.

In Jošt baron Gali je govoril res¬
nico, kakor se je izkazalo pozneje, ko
sta nadvojvoda Karol in njegov nasled¬
nik Ferdinand s silo zlomila moč de¬
želnih stanov ter ugladila pot vladar¬
skemu absolutizmu.

Bilo je koncem meseca marca, ko
se je sodnik ritrniša iz Polhovega gradca
nenadoma pripeljal na Vrhniko. Ze na
cesti je kričal Vrhničanom, ki jih je
srečaval: Veliko novico prinašam! Za¬
radi tega je vse hitelo za njim in ko
se je ustavil pred hišo svojega tovariša
Završana, je bilo naenkrat mnogo ljudi
okrog njega.

— Zmagali smo, zmagali smo, je
veselo oznanjal stari gospod. Danes sem
dobil od grofa Kisla pismo, da se je
nadvojvoda vdal deželnim stanovom
glede verske enakopravnosti. Dne 1.
marca je bila v Brucku sklenjena do-
tična pogodba med nadvojvodo in med
dež. stanovi.

268

Zbralo se je med tem vse polno
ljudi. Prihitel je tudi sodnik Završan,
gospa Regina pa je odprla okno in od
tam poslušala, kar je pripovedoval
Strniša.

— Da, nadvojvoda se je vdal.
Graščaki so dobili zase in za svoje
podložnike popolno versko svobodo in
tudi mestom in trgom je dovoljena, če¬
prav nekoliko manjša svoboda. Zdaj je
konec neznosnim predpravicam papistov!

Med ljudmi je zavladalo nepopisno
veselje, posebno ko jim je Strniša še
povedal, da nameravajo graščaki na-’
staviti evangeljske predikante in da
hočejo deželni stanovi takoj ustvariti
evangeljsko cerkveno in šolsko orga¬
nizacijo. Ljudje so pohiteli oznanit
veselo novico na vse konce in kmalu
je vsa Vrhnika vedela, kako vest je
prinesel stari Strniša.

— Zdaj je konec mojih skrbi, je
pripovedoval Strniša, ko je pri vrčku
rujnega vipavca sedel poleg Završana
in gospe Regine. Vedno sem trepetal,
da me zapusti Anka, vedno me je bilo
strah trenotka, ko pojde od mene, kajti
tega nisem upal, da bo Erazem mogel

269

ostati doma. Mislil sem, da pojde na
Nemško. Zdaj tega ni treba. Grof Kisel
me je vprašal, če ni dobiti v teh kra¬
jih kakega predikanta, on da bi ga
rad nastavil v Polhovem gradcu. Se¬
veda sem mu koj pisal o Erazmu in
jaz ne dvomim, da se odloči zanj.

Završan in gospa Regina sta Str¬
niši z iskrenimi besedami čestitala in
se dejanski veselila sreče, ki jo je
politiški preobrat donesel njegovi ro¬
dovini.

Vrhničanje so veselo vest slovesno
praznovali. Po vseh gostilnah je bilo
živo in je odmevalo petje. Tudi okrog
župnišča se je večkrat zbrala znatna
množica prepevaje za papiste jako ža¬
ljive pesmi, ali župnik se ni prikazal,
njegov bratranec baccalaureus iuris
utriusque Simon Kozina je pa ljudem
še prigovarjal, naj le razgrajajo potem
pa pohitel v Bistro, da svojemu prija¬
telju prijorju Celestinu sporoči, kaj se
je izvedelo in kaj se godi na Vrhniki.
Vest je bila za prijorja Celestina velike
važnosti, kajti vsled novega stanja
stvari je hipoma izgubil ves vpliv nad
tistimi kmeti, ki niso bili samostanu

270

podložni, in katerih zdaj s cerkvenimi
kaznimi ni mogel več strahovati.

Ko se je začelo mračiti, je vrvenje
na Vrhniki še naraslo. Ljudje so popu¬
stili delo in šli na cesto. Tudi iz bliž¬
njih vasi je prišlo mnogo ljudi. Slišali
so bili nekaj, da je nadvojvoda dovolil
versko svobodo in radovednost jih je
prignala na Vrhniko, da se tam pre¬
pričajo, koliko je resnice na razširjenih
govoricah. Množica je vsled tega pola¬
goma tako narasla, da je bila Vrhnika
uprav preplavljena. V gostilnah se je
kar trlo gostov in ko je vino razgrelo
ljudem kri in so jih razvneli pogovori
o prestanih nasilstvih in krivicah od
strani duhovščine, tedaj so začeli dajati
duška svojim čuvstvom na tako hrupen
način, da se je začel sodnik Završan
bati izgredov.

Toda vse Završanovo pomirjevanje
ni nič zaleglo. Razburjenost je stalno
naraščala. Ljudje so se bili navzeli
novih naukov že toliko, da niso rimskih
duhovnikov sovražili samo zaradi tega,
ker so ljudstvo na vse načine izsesavali
in varali in ker so skrajno razuzdano
živeli, marveč sovražili so jih tudi za-

271

radi nekaterih njihovih verskih naukov,
ki se ne strinjajo s sv. pismom.

Vrhniški župnik je ves večer tre¬
petal v strahu, da se mu kaj zgodi.
Pred župniščem so se bile opetovano
pojavile večje skupine ljudi, ki so trkale
na njegova vrata, ga zasmehovale ali
pa ga poživljale, naj pride ven, da bo
dajal odgovor na verske dvome. Sodnik
Završan je bil svoje hlapce postavil
pred župnišče, a hlapci so le iztežka
razganjali množice. Župnik je vsled
tega poslal cerkovnika v Bistro prosit
pomoči in cerkovniku se je res posre¬
čilo priti neopažen iz trga. Župnik je
čakal in čakal, ali minile so ure in
nikogar ni bilo iz Bistre, ne cerkovnika,
ne samostanskih hlapcev. V tej stiski
je župnik poklical na pomoč sodnika
Završana, naj mu pomaga uteči. Oblekel
je obleko svojega hlapca in v hipu, ko je
Završan odpodil večjo množico ljudstva,
se je skrivaj splazil iz župnišča in v temi
ubežal na cesti proti Horjulu, kjer je imel
dobre znance in kjer je bil varen. Bežal
je, kar so ga nesle noge, a še iz daljave
je slišal za seboj nekako votlo grmenje
— vpitje na Vrhniki zbranega ljudstva.

272

Samostanski stražarji so prišli iz
Bistre šele pozno ponoči na Vrhniko.
Prijor Celestin jih ni hotel prej poslati,
dokler ni dobil iz bližnjih vasi nekaj
samostanu še zvestih mož, zakaj bal se
je, da so bili nemiri na Vrhniki upri¬
zorjeni samo zato, da bi mogli nepo¬
korni kmetje naskočiti samostan.

Med tem časom so bili nemiri na
Vrhniki postali že nevarni. Zlasti tisti
tržani in kmetje, ki so bili po oznanilu
prijorja Celestina in drugih duhovnikov
nekako izobčeni iz rimske cerkve, so
pod vplivom zaužitih pijač nagovarjali
množico, naj razdene cerkev in župnišče
in naj se župniku maščuje za vse, kar
je storil ljudem zlega. Ljudje Liso
imeli pravega pojma o pogodbi, ki so
jo bili deželni stanovi sklenili v Brucku
z nadvojvodo Karolom. Domnevali so,
da je po tej pogodbi odpravljena rim¬
ska vera in mislili, da store še zaslužno
delo, če uničijo cerkve papistov in pre-
ženo rimskega duhovnika. Vsled tega
mnenja so se kaj lahko dali dobiti, da
poskusijo naskok na župnišče in če so
jih sodnika Završana oboroženi hlapci
enkrat odbili in razgnali, so se vrnili

273

čez nekaj časa vnovič. In hrup in vik
je od ure do ure naraščal in sodnik
Završan je bil v največjih skrbeh, kako
se to konča.

Ravno se je zopet bližala večja
množica župnišču. Završan je poklical
tja svoje hlapce in grozil ljudem, da
bodo hlapci streljali, če se množica ne
razide. A v času, ko se je Završan
bavil s to skupino kričečih ljudi, se je
priplazilo drugo krdelo in se zagnalo
na cerkev, da bi vanjo vlomilo. Votlo
je donelo kričanje množice.

— Tempelj malikovalcev se mora
porušiti!

— Vlomite vrata!

— Konec mora biti malikovanja !

— Smrt papistom!

Ljuti udarci s sekiro so padali na
cerkvena vrata in žvenketaje so pokala
okna, v katera so prileteli kamni.

— Slame prinesite, da užgemo ta
tempelj malikovalcev.

V tem trenotku je prijezdilo dva¬
najst samostanskih stražarjev iz Bistre.

— Na pomoč, na pomoč, jim je
zaklical Završan, ki je komaj odbijal
napade na župnišče in ni mogel iti

18

274

proti množici, ki je naskakovala cerkev.
Ubranite cerkev!

Čez šum je zaoril mogočen glas.
Kakor grom je zaklical mož, ki je ja¬
hal na čelu samostanskih stražarjev:

— Vsi nazaj. Kdor se ne umakne,
tega ustrelim !

Pri teh besedah je pa že zablisnilo
in počil je strel. Iz množice se je sli¬
šal bolesten vzklik, kateremu je takoj
sledilo divje strahotno vpitje. Več sto
pesti se je dvignilo proti samostanskim
stražarjem. V rokah razljučene množice
so zablisnili noži in besno so se ljudje
zagnali na stražarje.

— Naprej ! je ukazal poveljnik sa¬
mostanskih stražarjev, vzpodbodel konja
in se zapodil med množico. Stražarji
so mu sledili in v temni noči se je
vnel ljut boj. Ta boj je pa trajal samo
nekaj trenotkov. Stražarji so sekali z
meči okrog sebe, da so ljudje plašno
odskakovali, čim je nekaj izmed njih
bilo ranjenih. Z groznim krikom je
množica začela se umikati in se končno
spustila v beg. Samostanski stražarji
pa so divjali za ljudmi in neusmiljeno
tolkli s svojimi meči na vse strani.

275

Sredi glavne ceste na Vrhniki so
stražarji zadeli na novo množico, ki se
ni hotela umakniti, nego je stražarje
sprejela s kamni, tako da so se konji
za nekaj časa ustavili.

In zopet je poveljnik s svojim mo¬
gočnim glasom ukazal „Naprej“ in se
vzlic kamenju zapodil proti množici. V
tem trenotku je počilo nekaj strelov.
Konji stražarjev niso hoteli naprej,
nego so se začeli umikati, poveljnikov
konj pa se je visoko povzpel in potem
mahoma z jezdecem vred padel na tla.

Množica je zagnala grozen krik
in kamenje je začelo z novo silo leteti
na stražarje. Zopet je počilo nekaj stre¬
lov, eden stražarjev je omahnil in se
zgrudil s konja, drugi stražarji pa so
izgubili oblast nad konji in videvši, da
so izgubili poveljnika, se umaknili in
zdirjali nazaj pred župnišče, kjer je stal
sodnik Završan s svojimi hlapci. Mno¬
žica pa je kričaje drla za njimi, ne
meneč se za ranjence, ki so ležali na
cesti, in se z vso ljutostjo zagnala na
župnišče.

Na opomine in na grožnje sodnika
Završana ni nihče slušal in tako je

18 *

276

končno bil sodnik primoran, ukazati
svojim hlapcem, naj streljajo. Ko se je
množica zapodila proti župnišču, so
počile puške in z rjovenju podobnem
bolestnim kričanjem se je množica
razpršila. In ko je ustrelila še druga
polovica hlapcev, so ljudje strahoma
bežali na vse strani.

Izgredom je bilo zdaj mahoma
konec. Vrhničanje so se poskrili v
svoje hiše, kmetje so pa kar po noči
odšli domov. Za ranjence in mrliče, ki
so ležali na cesti, se m nihče zmenil.

Sodnik Završan je ostal na straži
vso noč, a klel je in se togotil, da je
bil primoran rabiti orožje in da je
obramba cerkve in župnišča zahtevala
toliko žrtev.

Med tem, ko je divjal na Vrhniki
boj, je vrhniški župnik korakal proti
Horjulu in vesel je bil, da je odnesel
pete, kajti dozdevalo se mu je, da bo
to noč tekla na Vrhniki kri.

Na cesti ni bilo nikogar videti in
župnik je upal, da pride neopažen v
Horjul. Sicer se mu je zdelo, da švigajo
kak streljaj od ceste sumljive sence,
ali sodil je, da se pomikajo proti Vrh-

277

niki in zato je brez strahu nadaljeval
svojo pot

Naenkrat se je ustavil in koj potem
ves preplašen stopil na stran, kajti za¬
gledal je pred seboj visokega človeka,
ki je imel puško v rokah.

— Dober večer, gospod, je po¬
zdravil tujec.

— Bog daj, Bog daj, je zaječal
župnik in se še bolj umaknil v stran.
Bog daj dober večer vsem dobrim
ljudem.

— Kam pa greste, gospod, tako
pozno zvečer? če hočete Vas malo
spremim, saj imava menda isto pot.

— O ne, hvala lepa, je hitel odgo¬
varjati župnik, ki seje strahu tako tresel,
da se je komaj vzdržal na nogah. Le
pojdite sami naprej, dobri mož; jaz ne
potrebujem nobenega spremstva.

— No, kakor hočete, je dejal tujec
ravnodušno. Silil se Vam ne bom. A
za pijačo bi mi lahko kaj dali, saj
imate gotovo kaj denarja pri sebi.

Župnika je kar mrzlica stresla, ko
je tujec zahteval denarja. Imel je pri
sebi okrogel mošnjiček suhih cekinov
in zbal se je za te cekine, kakor da

278

je od njih odvisno izveličanje njegove
duše.

— Ali mi še za pijačo nečete dati,
je vprašal tujec čez nekaj trenotkov.

— Lepo Vas prosim, mož krist-
janski, je tarnal župnik, saj bi Vam rad
ustregel, ko bi mogel. A jaz sem sam
siromak in nimam niti vinarja pri sebi.
Le idite svojo pot; božja milost naj
Vas spremlja.

Župnik se je pri teh besedah naglo
obrnil in je hotel oditi nazaj proti Vrh¬
niki, toda tujec je skočil za njim, ga
prijel za plašč in osorno zaklical:

— Stojte! Kaj mislite, da se res
dam tako odpraviti ? Denar sem !

— Razbojnik! Božja kazen te za¬
dene ! Ali ne veš, kaj pravi sveto
pismo? „Ne kradi" ! In Salomon je
rekel: Ne oropaj reveža, ker je potre-
treben. Razbojnik, ropar, beži, da te
strela z neba ne udari.

Tujec pa je srdito zgrabil župnika
za spredni del plašča, ga zasukal dva¬
krat trikrat sem in tja in pri tem jezno
rentačil:

— Kako ste rekli? Razbojnik,
ropar? Jaz Vam že dam roparja. Jaz

279

sem poštenejši kot ste vi, čeprav sem
ropar. Ali ni rekel Salomon: Tudi ro¬
parja ne smeš zaničevati? Sem denar!
Saj pravi sv. pismo: Dajati je lepše,
kakor jemati.

Župnik se je krčevito branil, ali
tujec gaje hitro tako pretresel in ugnal,
da so mu roke omahnile. Videvši, da
ne more ničesar več storiti, je začel
prositi, a napadalec mu ni odgovarjal,
nego mu hitro preiskal žepe in zado¬
voljno spravil polni mošnjiček. Zdaj pa
je začel župnik znova vpiti in kleti in
groziti roparju s peklenskimi mukami.
A kolikor bolj se je župnik jezil, toliko
glasneje se je tujec smejal in s toliko
večjim veseljem je žvenketal z župni¬
kovimi cekini.

Končno je župnik vender opešal
in umolknil, ter si začel brisati potno
čelo.

— Ali vam je sape zmanjkalo, se
je rogal razbojnik. Čemu se pa jezite?
Zaradi teh vinarjev, ki sem Vam jih
vzel ? To pa res ni lepo! Saj vam
nisem ničesar hudega storil.

— Tat, ropar, razbojnik, je vpil
župnik. Božja kazen te že zadene.

280

— Vas je pa že zadela! Ali ni v
sv. pismu rečeno: Kadar ste na poto¬
vanju, ne imejte pri sebi ne zlata ne
srebra in celo bakrenega denarja ne
imejte v svoji vreči. To je božja zapo¬
ved. Vi se pa niste držali te božje za
povedi in zato je Bog mene poslal nad
Vas, za kazen.

— Tolovaj, smrad iz pekla, beži
od mene in bodi proklet vse žive dni.

— Oh, duhovni gospod — pa go¬
vori tako grdo! Nikar se ne jezite, če
ne bodete še oboleli. Pomeniva se rajše
o čem drugem. Ta le vaš plašč mi
ugaja. Prav lep je, prav tak, kakrš¬
nega bi jaz rad imel. Veste kaj, dajte
ta-le plašč meni za spomin.

Župnik je odskočil in začel zopet
kričati, kleti in psovati, razbojnik pa
je dvignil svojo puško in pomeril na
župnika.

— Plašč doli, če ne ustrelim!
Ena — dve —

Kakor bi trenil je župnik snel z
ramen svoj lepi, skoro novi plašč in ga
vrgel roparju.

— Na, vzemi plašč, za vsako nitko
v tem plašču boš v peklu delal strašno

281

pokoro. Hudič te bo za vsako nitko
posebe trpinčil.

— Slišite, gospod, vašega zmer¬
janja mi je pa zdaj dovolj, je rekel
ropar osorno in zopet dvignil puško.
Jaz Vam že pokažem, kdo da sem!

— Razbojnik si, tolovaj, ki pride
na vešala.

— Za vešala je še dosti časa.
Ropar je zopet pomeril na župnika in
rekel: Naš Zveličar je zapovedal: Kdor
ti vzame plašč, temu ne brani, da ti
vzame še suknjo. Tako pravi sv.
pismo. Vi kot duhovnik celo ne smete
grešiti proti tej božji zapovedi. Torej
doli s suknjo, če ne ustrelim. Ena —
dve —

Župnik je, videvši, da je ropar
zopet s puško nanj pomeril, skočil,
kakor bi ga bil gad pičil in v trenotku
je slekel tudi suknjo in jo vrgel pred
roparja, a zdaj ni več rekel niti bese¬
dice, kajti bal se je, da ga ropar po¬
lagoma do golega sleče, če bi mu še
kaj ugovarjal.

Trepetaje je stal župnik pred ro¬
parjem, ki se je porogljivo smejal in
se vidno veselil župnikovega položaja.

282

— Zdaj pa tecite, gospod župnik,
sicer se še prehladite. A nazaj na Vrh¬
niko morate! Vrhniške ovčice bi ravno
danes rade pozdravile svojega pastirja.
Torej — ena — dve —

Župnik se je kričaje obrnil in je
tekel proti Vrhniki kar so ga nesle
noge, tekel, dokler ni prišel na varno
mesto, kjer se je od onemoglosti zgru¬
dil, a je bil vendar vesel, da mu ni
bilo treba iti na Vrhniko.

Eazbojnik pa je oblekel župnikovo
suknjo in ogrnil župnikov plašč.

— V tej obleki pa res ne bo nihče
spoznal, da sem jaz dolgi Laban.

In veselo žvižgaje je dolgi Laban
preštel cekine v župnikovem mošnjičku,
jih dobro shranil za srajco in potem
zapustivši cesto krenil čez polja doli
proti Vrhniki.

Po odbitju zadnjega naskoka na
župnišče in na cerkev je zavladala na
Vrhniki tihota. Sodnik Završan je s
svojimi ljudmi in s samostanskimi stra¬
žarji ostal na straži, ker se je bal no¬
vega naskoka, a čim se je polegel
šum, čim je spoznal, da so se ljudje
razšli, je takoj poslal nekaj ljudi gle-

283

dat, kaj je z ranjenci, posebno ker so
bili samostanski stražarji v skrbeh za
svojega poveljnika.

Bila je polsvetla pomladanska noč.
Vrhniška glavna cesta je bila vsa v
senci in težko je bilo od daleč razlo¬
čevati posamezne stvari. Ali čulo se
je zamolklo ječanje in bolestne vzklike
in stražarjem se je dozdevalo, kakor
da šviga po cesti nekaj ljudi, ki se ba-
vijo z ranjenci.

Stražarji so šli po cesti z naj večjo
previdnostjo. Tu so našli mrliča s pre¬
klano glavo, nekaj korakov od njega
je ležalo nekaj ranjencev, dalje naprej
prav sredi ceste pa ubiti samostanski
stražar.

Stražarji so šli dalje. Še nekaj
korakov in bili so pri ubitem konju
svojega poveljnika, ali poveljnika, ki
je s konjem vred padel, ni bilo nikjer.
Samo njegov samokres je ležal na tleh
v krvi.

Stražarji so začudeni obstali. Če
se poveljniku ni ničesar zgodilo pri
padcu, zakaj ni prišel k župnišču,
saj je vedel, da dobi tam svoje ljudi.

284

— Morda je ranjen in ga je kak
dober človek vzel pod streho, je menil
eden stražarjev.

— Ali pa ni mogel naprej in se
je kje skril, se je oglasil drugi.

— Mogoče, da se je rešil in šel
naravnost v samostan.

— Ne, gotovo ne. Mogoče je le
dvoje: ali je dobil kako zavetišče ali
pa je prišel sovražnikom v roke.

Stražarje je obšla velika skrb.
Preiskali so še enkrat vso cesto in vso
okolico. Poklicali so ljudi v nekaterih
hišah, da so odnesli ranjence, in ker
pri teh ljudeh niso ničesar izvedeli, so
začeli hoditi od hiše do hiše in vpra¬
ševali po svojem poglavarju, a povsod
brez uspeha.

Vrnili so se končno k župnišču in
povedali Završanu, da je njihov pogla¬
var izginil. Zahtevali so, da naj da
takoj preiskati vse Vrhniške hiše, češ,
da gotovo kje njihovega poglavarja
skrivajo, ali pa so mu storili kako zlo.

— Počakajmo, da se zdani, je
menil Završan. Kdo naj bi se bil po¬
lastil ravno Vašega poveljnika, ko je
druge ranjence pustil ležati in čemu

285

naj bi bil to storil? Vaš poveljnik je
najbrže prosil pri kaki hiši, naj ga
skrijejo in sedaj mirno počiva.

— Ne, ne, je ugovarjal najstarejši
samostanskih stražarjev. Nas bi bil prav
gotovo obvestil, kajti naročil nam je
bil, da moramo nanj paziti, če bi se
mu kaj zgodilo.

In ko se Završan le ni hotel odlo¬
čiti, da bi ponoči preiskali hiše, je stra’
žar pristopil k njemu in mu tiho rekel:

— Ali pa tudi veste, kdo je po¬
veljnik? Prijor Celestin!

— Ni mogoče!

— Da! Simon Kozina je bil prvi
prišel v Bistro naznanit, kaj se godi
na Vrhniki in je nagovarjal prijorja
Celestina, naj gre sam v boj, češ, da
drugi ne bi tako opravili kot on sam.
In ko je potem še vrhniški cerkovnik
prišel prosit pomoči, se je prijor Cele¬
stin res odločil in je šel z nami. Kdo
ve, če ga ni kdo spoznal in ga že
umoril ali pa odpeljal, da bi od samo¬
stana izsilil kaj denarja.

Zdaj se ni sodnik Završan nič več
ustavljal želji samostanskih stražarjev.
Odredil je, kar je bilo treba glede var-

286

stva župnišča in cerkve in potem šel s
tremi stražarji preiskovat hiše.

Toda iskal je zaman, kajti prijorja
Celestina že davno ni bilo več na Vrhniki.

Ko je bil prijor Celestin s svojimi
stražarji zapustil Bistro in pohitel na
Vrhniko, so že čakali nanj njegovi
smrtni sovražniki — Aronovi sinovi,
podložniki umrlega kralja Davida. Simon
Kozina jih je bil obvestil o dogodkih
na Vrhniki in jim naročil, da naj po¬
skusijo to noč polastiti se Celestina ali
ga usmrtiti, in cigani so prišli. Nekaj
se jih je vtihotapilo na Vrhniko, in ti
so se udeležili boja, drugi so prišli
pozneje. Njihov vohun Simon Kozina
jim je povedal, da leži prijor Celestin
ranjen na cesti. Se med tem, ko se je
množica po odbitju naskoka stražarjev
zapodila zadnjič proti župnišču, so pri¬
hiteli cigani, se polastili Celestina, ki
je t ,  zlomljeno roko in nogo ležal brez
zavesti pod svojim konjem in ga skri¬
vaj odnesli. Prišli so srečno iz trga in
potem nesli svojega jetnika čez polja
in skozi šume, ne meneč se ne za nje¬
govo bolestno ječanje, ne za njegove
vzklike in vprašanja.

287

Ko je prišel prijor Celestin čez
mnogo ur k sebi, je ležal na one¬
mogel v ogljarski koči pri Lesnem brdu
in krutemu možu je zastala kri, ko je
uzrl brezmejno sovraštvo razodevajoče
poglede kraj njega sedečih ciganov.

XVII.

Mogočni vladar slovečega in bo¬
gatega samostana prijor Celestin, je
ležal na vlažni slami v umazani koči
kraj Lesnega brda in se pripravljal na
smrt. Svojo usodo je čital v očeh ciga¬
nov, ki so ga stražili. Kruti mož je
trpel silne bolečine, a s tisto železno
voljo, s katero je doslej premagal vsako
oviro in vsak odpor, je zdaj premago¬
val tudi samega sebe in svoje bolesti
in ni ne enkrat zaječal, niti enkrat
zinil besedice, da, niti vode ni zahte¬
val, da bi si ž njo hladil rane in po-
gasnil žejo. Zdaj in zdaj so ga cigani
zbadali in se mu rogali ter mu slikali
bolečine, ki ga še čakajo, a prijor jim
je s trdovratnim molčanjem kazal svoje
zaničevanje.

Na Vrhniki in v Bistri je bilo med
tem vse na nogah in vse je iskalo pri-

288

jorja Celestina. Preiskali so vsako hišo,
vsak skedenj, vsak grm, a brez uspeha;
cela vrsta ljudi je bila poslana, da
preišče bližnje gozde, a tudi ti so iskali
zaman. Zdaj ni nihče več dvomil, da
so sovražniki odpeljali prijorja Cele¬
stina in sodilo se je, da so ga ubili in
hitro pokopali. Tudi deželni glavar, ki
je bil prišel osebno na Vrhniko, je bil
tega mnenja. Sum je seveda v prvi
vrsti letel na samostanu podložne
kmete, kajti tem je prijor Celestin pri¬
zadejal toliko zla, da je bilo naravno,
ako se je mislilo, da so ti usmrtili Ce¬
lestina. Vzpričo temu domnevanemu
umoru je bilo takoj pozabljeno nasprotje
med evangelisti in med papisti. Dež.
glavar in njegovi svetniki so videli v
prijorju samo fevdalnega gospoda, proti
kateremu se puntajo podložni kmetje,
samo velikaša, ki so ga njegovi sužnji
umorili; in zato so odredili strogo pre¬
iskavo, katero je prevzel cesarski svet¬
nik plem. Rauch iz Ljubljane, in zato
so naročili, krivce kar najstrožje kazno¬
vati. Svetnik Rauch se je nastanil v
samostanu v Bistri in še tisti dan začel
z zasliševanjem.

289

Med tem se je v tihem gozdu gori
nad Lesnim brdom izvršila strašna sodba,
ki jo je ciganski zbor izrekel nad pri
jorjem Celestinom.

Bilo je že proti večeru, ko so za¬
čeli od raznih strani prihajati cigani in
kmalu je bila zbrana večja četa. Napo¬
sled je stopila v ogljarsko kočo tudi
mlada žena, z močno zlato verižico
okrog vratu. Tiho je stopila pred Ce¬
lestina, a ko jo je ta ugledal, je za¬
trepetal.

— Ali me še poznaš ? je vprašala
s pritajenim glasom, dočim je v njenih
očeh gorel plamen sovraštva in mašče¬
valnosti. Ali si morda že pozabil na
hčer kralja Davida, ki si jo v gozdu
oskrunil in v samostanski ječi bičal do
krvi?

Prijor Celestin ni odgovoril bese¬
dice. S temnimi pogledi je motril bujno,
cvetočo ženo, ki je stala pred njim, da
zahteva zadoščenja za storjeno ji zlo,
in v onemogli jezi je škripal z zobmi,
da nima več moči, ponižati in pogaziti
to sodrgo, ki hoče zdaj njega kazno¬
vati. Nekaj trenotkov je bilo v temni
koči vse tiho, potem je rekla Ester:

19

290

— Oko za oko — zob za zob ! Kaj
ni tako zapisano v tistih svetih knjigah,
iz katerih posnemate kristijani svoje
nauke? Oko za oko — zob za zob!
Ali se zavedaš neznanskih krivic, ki
si jih storil svojim podložnim? Ali se
zavedaš krivic, ki si jih storil mojemu
rodu? Mene si kakor tolovaj napadel,
mi storil silo, mojega očeta so tvoji
ljudje ubili in ga mrtvega kakor psa
■obesili, nagnal si na stotine ljudi, da
so gonili in lovili cigane kakor divje
zveri in jih obešali brez sodbe, naj so
bili krivi ali nekrivi. Oko za oko —
.zob za zob!

Ciganka je govorila s hripavim
glasom. Prevzela jo je strast. Stiskala
je pesti in se tresla po vsem životu in
vsaka njena beseda, vsaka njena kret¬
nja je izdajala neznansko, brezmejno
po krvi hrepeneče sovraštvo.

— Mesece in mesece smo nate
čakali, prestajali mraz in dostikrat tr¬
peli glad, samo da se maščujemo. Me¬
sece in mesece sem se veselila trenotka,
ko te dobim v roke in ko ti plačam
tvoje pregrehe. Danes je prišel ta
dan.

291

Ester je bila tako razburjena, da
je omahnila na klop, a hipoma je sko¬
čila spet pokonci.

— Zaslužil si smrt prijor Celestin,
in kar si zaslužil, to prejmeš sedaj. Oko
za oko — zob za zob.

Cigani so morali priskočiti, da so
prijeli omahujočo Ester. Položili so jo
na seno in ji dali vode, a zopet se je
premagala in čez nekaj trenotkov
vstala.

— Spravite ga ven, je ukazala
ciganom in šla iz koče, v tem ko so
štirje cigani prijeli zvezanega Celestina
in ga nesli za njo ter ga položili pred
kočo na tla. Ko se je Celestin ozrl, se
mu je dozdevalo, kakor da je ravno v
tistem trenotkn izginil za kočo njegov
prijatelj baccalaureus iuris utriusque
Simon Kozina, in hipoma mu je bilo
jasno, kdo ga je spravil v nesrečo.
Zbral je vse svoje moči in zaklical na
ves glas:

— Simon Iškarijot — da bi te
stekli psi raztrgali za tvoje izdajstvo!

Cigani so se presenečeni obrnili k
Celestinu, a ta se ni zmenil zanje, nego
obrnil glavo na stran in zopet molčal.

19 *

Cigan Miško je splezal na drevo
in položil čez močno vejo debelo vrv
ter ukazal:

— Prinesite ga sem!

Cigani so popadli prijorja Celestina
in ga nesli pod drevo. Celestin je za
trenotek zatisnil oči, da bi ne videl
improviziranih vešal, a koj na to, kakor
bi se sramoval svoje slabosti, je ne¬
ustrašno pogledal na vešala in se po¬
rogljivo nesmehnil.

— Spravi se s svojim bogom, če
hočeš, mu je rekel stari cigan, ki mu
je položil zanjko okrog vratu, kajti
bliža se tvoja zadnja ura.

Prijor Celestin je junaško umrl. Z
neznanskim zaničevanjem je motril ci¬
gane, ki so stali okrog drevesa in se
jim posmehoval. Ester se je prerinila
skozi vrsto ciganov. Strgala je s sebe
svojo srajco in stopivši pred Celestina
mu pokazala rane na svojih prsih in na
hrbtu.

— Tvoj bič je napravil te rane,
je siknila polglasno. Vsak tvoj udarec
je neizbrisno zarisan na mojem telesu.
Takrat si se ti veselil mojih muk, da¬
nes se veselim jaz tvojih muk.

203

Celestin se je porogljivo zasmejal,
kakor da bi njemu cigani sploh ne
mogli pri/.adejati nikakih muk. Ester
je ta smeh razkačil, da je potegnila
izza pasa malo bodalo in rekla:

— Ali ti naj izkopljem oči, ali ti
naj izrežem jezik?

Celestin se je zopet zasmejal,
glasno in porogljivo in z neznanskim
zaničevanjem vzkliknil:

— Stori, kar hočeš, ciganski
smrad, tvoja jeza je meni slast, tvoje
sovraštvo je moj ponos.

V divjem srdu seje zapodila Ester
na Celestina in sunila z bodalom ali
bodalo se je ob Celestinovem usnjenem
jopiču zlomilo in odletelo ciganki iz
rok. V tem trenotku so cigani potegnili
za vrv, ki so jo držali in hipoma
je visel prijor Celestin na veji, Ester
pa je kakor blazna poskakovala okrog
drevesa, se radovala trepetov Celesti-
novega telesa in vriskala tako, kakor
da je učakala največjo srečo.

— Zvečer ga nesite v Bistro in
obesite ga pred samostanska vrata, je
Ester ukazala. Samostanci naj vedo,
kaj se je zgodilo njihovemu predstoj-

•294

niku. Tam naj visi, kjer je visel kralj
David.

Cigani so pustili mrtvega Celestina
viseti na drevesu iu so se vrnili v kočo,
da se tam dogovore o svojem odhodu.
Zavedali so se, da se začne novič
proti njim velika gonja. Sicer so se
doslej znali tako skrivati, da ni nihče
slutil, da so se vrnili na Kranjsko,
toda uvidevali so, kako lahko pade
nanje sum, če obesijo prijorja Celestina
tja, kjer je visel kralj David, in zato
so sklenili, da takoj odrinejo čez Ra¬
kitno, Cerknico in Lož na Hrvatsko.

— Naše delo je tu končano, je
rekel stari Miško. Maščevali smo kralja
Davida in maščevali smo tebe, Ester,
ki si zdaj ciganska kraljica. Nekaj let
ne smemo priti na Kranjsko.

Cigani so mu tiho pritrjevali in
Ester je potrdila Miškov nasvet.

— Pokličite zdaj straže, je odredil
Miško, prijorja pa snamem jaz z vešal.

Med tem, ko je Miško snel Cele¬
stina z vešal in s pomočjo drugih ci¬
ganov truplo spravil v veliko vrečo, je
Ester dala odkopati zemljo na koncu
koče in odpreti vhod v podzemsko

•295

shrambo, kjer so bili spravljeni zakladi
kralja Davida. Dolgi Laban, ki je bil
na straži, je kar zatrepetal jeze, ko je
videl, da se pripravljajo cigani, odnesti
zaklade, o katerih je sanjal noč in dan,
in na katere je on prežal toliko mese¬
cev. Dolgi Laban bi bil lahko že prej
izdal cigane in se polastil njih zaklada,
a tega ni storil, ker je želel, da od¬
stranijo prijorja Celestina, in ker je
mislil, da dobi potem zaklad brez truda
v roke. Bil je prepričan, da razen mrt¬
vega kralja nihče ni vedel za ta za¬
klad, a sedaj je videl, da je vedela zanj
tudi Ester. Laban bi bil najraje planil
med cigane in jih potolkel, tako ga je
jezilo, da so splavale po vodi vse nje¬
gove nade, a moral je molčati in tiho
gledati, kako so cigani spravljali za¬
klade v vreče. Nanesli so iz podzem¬
ske shrambe več posod denarja, potem
pa mnogo druge zlatnine, zlasti mon-
štranc in kelihov, ogromno premoženje,
in Laban je moral gledati, kako so se
pripravljali, da to odneso s seboj na
Hrvatsko.

Labanova jeza je še narasla, ko
je Ester poklicala Simona Kozino, ki

206

se je ves ta čas skrival za kočo. Zah¬
valila se mu je za ujegovo delo in mu
izročila celo vrečo, polno zlatnine in
tudi nekaj denarja. Govorila sta tako
tiho, da Laban ni mogel ničesar razu¬
meti, ali med tem, ko ju je opazoval,
je storil trdni sklep, da vsaj Simonu
Kozini dodeljeni zaklad postane njegov.

Simon Kozina je ostal pri ciganih
do večera. Ko je nastala tema, so se
cigani odpravili. Štirje so nesli vrečo,
v kateri je bil prijor Celestin, drugi so
se pa razkropili in posamič po raznih
potih odšli v določeni smeri. Simon
Kozina je ostal sam pri ogljarjevi koči.
Spravil je svoj zaklad v shrambo, kjer
je bil prej skrit, in potem odšel proti
domu, ne sluteč, da je v grmovju tičal
dolgi Laban in opazoval njegovo po¬
četje. Laban je bil šel nekaj korakov s
cigani, a ko je bil sam, se je obrnil
in se vrnil h koči in tam opazoval Si¬
mona Kozino ter videl, kje je ta spra¬
vil svoj zaklad.

V samostanu v Bistri je že na vse
zgodaj zavladala taka razburjenost
kakor še nikdar. Ko se je bilo začelo
daniti, je samostanski vratar odprl

297

glavna vrata, da bi se mogli hlapci
odpeljati na delo in vzrl pred vratini
na visokem drogu prijorja Celestina.
Stari mož je strahoma odskočil in kri-
čaje na ves glas bežal v samostan. V
nekaj trenotkih so bili vsi samostanci,
menihi in uslužbenci, na nogah in vsi
so drveli k vratom, da se prepričajo,
ali se je stražarju sanjalo ali je videl
kako strašilo, ali pa je govoril resnico.

Ljudje skoro niso verjeli svojim
očem, ko so zagledali na vešalik tik
vrat svojega prijorja. Trepetaje so stali
okrog vešal, oči so se jim izbulile in
težko so sopli, a nobeden se ni ganil,
da bi mrtvega prijorja snel z droga.
Gledali so in gledali kakor bi sami
sebi ne verjeli, da visi na vešalik mo¬
gočni prijor mogočnega samostana in
prišli so k zavesti šele potem, ko je
ljubljanski sodnik zavpil nad hlapci,
naj nikar ne prodajajo zijal, nego naj
snamejo mrtvega prijorja z droga.

Samostanska vrata se ta dan niso
več odprla. Mrtvega prijorja so odnesli
v cerkev, menihi pa so se zbrali v re-
fektoriju na posvetovanje, kaj da jim
je storiti. To posvetovanje je bilo dolgo

•298

n jako viharno. Še nikdar se niso v
samostanu vladajoča nasprotja pojavila
s tako ostrostjo, kakor pri ti priliki.
Nekateri menihi so se zavzemali za
prijorja in zahtevali, da se mora nje¬
gov sramotni konec kruto, krvavo in
neusmiljeno kaznovati, nekateri pa so
celo rekli, da je prijor Celestin s svo¬
jim početjem zaslužil tak konec. Velike
razlike v naziranju glede socijalnega,
verskega in političnega vprašanja, so
ločile samostance in bilo je nemogoče,
doseči med menihi soglasja glede pri-
jorjevega namestnika. Končno je bilo
treba glasovati po imenih, kdo naj do
izvolitve novega prijorja vodi samo¬
stan, in izvoljen je bil Celestinov prija¬
telj in somišljenik pater Hugon plem.
Oberdorfer.

Menihi so bili trdno prepričani, da
so samostanu podložni kmetje umorili
in obesili prijorja Celestina in to je bil
glavni vzrok, da so izvolili Hugona
Oberdorferja, vedoč, da je ta pravi
mož, ki bo znal kmetom storjeno hu¬
dodelstvo strašno plačati. In Hugon
Oberdorfer jim je tudi prisegel, da
maščuje umorjenega Celestina tako, da

•299

bodo to pomnili še pozni rodovi in če
se ne dobe pravi krivci, da bo kazno¬
val vse samostanu podložne kmete.

Tudi ljubljanski sodnik je bil pre¬
pričan, da je prijor Celestin postal žr¬
tev osvetoželjnosti samostanu podložnih
kmetov in začel je takoj s pripravami
za preiskavo. Na cigane ni nihče mi¬
slil, ker se že dolgo časa ni v vrhni¬
škem okraju noben cigan prikazal. Pred
vsem si je sodnik seveda preskrbel
primerno pomoč, namreč oboroženih
ljudi, katere je naročil iz Ljubljane in
iz sosednih graščin, kajti domneval je,
da se zna ljudstvo upreti in da pride
celo do boja. Prav zato je zaukazal, da
naj se strogo molči o dogodku in ni¬
komur ne pove, da so našli prijorja
Celestina pred glavnimi samostanskimi
vratmi na vešalih.

Ko se je to godilo v samostanu,
je bil dolgi Laban tako vesel, kakor
še nikdar v svojem življenju. Po od¬
hodu Simona Kozine, ko je bila že
noč, je Laban odkopal vhod v podzem¬
sko shrambo in se previdno splazil v
dosti globoko jamo. Užgal je priprav¬
ljeno trsko in videl z začudenjem, da

300

se nahaja v prostorni, z lesovjem obo¬
kani kleti. Ob strani je stalo več so¬
dov. V nekaterih je videl raznih oblačil,
v drugih vsakovrstnega orožja, zopet v
drugih je dobil steklenice polne pleme¬
nitega vina, večinoma pa so bili sodi
prazni. Labanu se je kar milo storilo,
ko je ugledal te prazne sode, kajti
slutil je, da so bili prej napolnjeni s
tistimi zakladi, ki so jih cigani odnesli.
Zdaj mu je bilo tudi jasno, zakaj niso
cigani uikdar pustili te zapuščene koče
brez stražarjev, dokler so bili v kleti
njih zakladi.

— Prokleto sem bil neumen, da
sem čakal, kdaj odidejo cigani, se je
Laban jezil sam nase, ko je preiskoval
sode. Mar bi bil Erazmu povedal, da
se tod potičejo cigani in mu dal polo¬
vico zaklada, pa bi bilo vse v redu,
Erazem bi bil nagnal biriče nad cigane
in jaz bi se bil polastil zaklada, in
pomagano bi bilo obema.

Cim dlje je Laban preiskoval klet,
toliko bolj se je kesal, da ni izvedel
prvotnega svojega načrta in Erazmu
vsega razkril, a ta kes se je takoj po¬
nehal, ko je končno v zadnjem sodu

301

našel pod različnimi capami vrečo, v
kateri je bilo plačilo, ki je je prejel
Simon Kozina od ciganov za svojo
pomoč. V vreči je našel Laban drago¬
cenih kelihov, monštranc in drugih zla¬
tih reči ter mnogo denarja. Oči so se mu
iskrile, ko je zagledal ta zaklad in
roke so se mu tresle, ko je prešteval
denar. Z mrzlično razburjenostjo je
začel spravljati denar v svoje žepe a
bilo ga je toliko, da ga je moral pove¬
zati še v ruto. Zlato posodje je pustil
v kleti, ker ni vedel, kaj bi ž njim
počel. Zadovoljen in vesel je zapustil
podzemsko klet. Pokril je zopet vhod
in nagomilil nad njim trave in vejevja.
Tiho se je smejal, misleč, kake obraze
bo delal Simon Kozina, ko zapazi, da
je izginil njegov denar, in potem odri¬
nil čez goro proti Polhovem gradcu.

Komaj teden dni je trajala pre¬
iskava zaradi umora prijorja Celestina
in že je groze in strahu trepetal ves
vrhniški okraj. Samostanske ječe v
Bistri so bile prenapolnjene, ne le mo¬
ških nego tudi žensk in otrok. Ljub¬
ljanski sodnik sicer ni bil prijatelj pa¬
pistov, ali zvest služabnik fevdalizma

302

in je postopal tako kruto, da so ljudje
obupavali. Dan na dan so hodili biriči
in vojščaki po vaseh in lovili kmete, ki
so bili izrekli kako neprevidno besedo.
Prihajali so do Polhovega gradca, do
Iga, do Cerknice in do Logatca. V
vsaki vasi so ostajali po nekaj dni,
preiskovali hiše in pri tem poropali
kmetom zadnje vinarje ter pojedli in
popili, kar je bilo dobrega dobiti.

Kmetsko ljudstvo je molilo in jo¬
kalo, a nebesa se niso zanj zmenila ;
klelo je in klicalo hudiče na pomoč, a
tudi pekel se ni odprl.

Iz samostana pa so se cule strašne
vesti o trpinčenju ujetih ljudi. Celo sa¬
mostanski hlapci, kar jih je bilo iz
okraja doma, so se zgražali nad po¬
četjem ljubljanskega sodnika in prijorja
Hugona, ki sta obdolžence devala na
natezalnico, jima lomila kosti in jih
dala ščipati z razbeljenimi kleščami.
Zdaj in zdaj se je tudi zaznalo, da je
kdo med torturo umrl in da so ga v
samostanu skrivaj pokopali, in zaznalo
se je tudi, da so različni obdolženci na
natezalnici priznali vse, kar se jih je
vprašalo.

303

Tudi dolgi Laban, ki se je potikal
v okraju, je zaznal za te dogodke in
trpinčeno ljudstvo se mu je tako smi¬
lilo, da je začel premišljevati, kako bi
mu pomagal. Na Vrhniko ali na Verd
se ni upal, kajti bal se je, da bi ga
prijeli, a do Erazma je lahko prišel in
po dolgem ugibanju se je odločil, da
njemu vse razkrije, naj potem stori, kar
se mu zdi primerno.

Erazem je sedel na grajskem vrtu
in se pripravljal za svojo prvo prepo¬
ved kot predikant grofa Kbisla, ko je
stopil pred njega dolgi Laban.

— Malo sem prišel pogledat, kako
se Vam kaj godi, je začel Laban, ko
je sedel na klopi nasproti Erazmu.
Tako dolgo Vas že nisem videl, da mi
je bilo kar dolgčas po Vas.

— Lepo, lepo, Laban, da me nisi
pozabil, je odgovoril Erazem, ali meni
se zdi, da te je moral pripeljati kak
posebni nagib. Ali si morda našel tisti
kraj, kjer je zakopan Baumkircherjev
zaklad?

— Kraj sem že našel, je dejal La
ban, ali zaklada ni več tam. Odnesli
so ga cigani.

304

— Ia to te peče, kaj ne, prijatelj,
se je smejal Erazem, ki sploh ni verjel,
da je Laban iskal zaklad in našel kraj,
kjer je bil shranjeo. Kaj bi pa s tolikim
denarjem ?

— Kaj bi z denarjem? Oh, kako
more pameten človek tako neumno
vpraševati! Bogat bi bil in živel bi kot
bogataš in bil srečen.

— Mar misliš, da je res bogastvo
pogoj sreče? Glej Laban, tudi bogati
ljudje imajo svoje križe in težave in
svoje skrbi.

— To je že res! Križe imajo, te¬
žave imajo in skrbi imajo, kakor mi,
a nekaj imajo tudi pod palcem, česar
mi nimamo in kar ima tako moč,
da pozabijo na vse križe težave in
skrbi.

— V sv. pismu je rečeno, da pride
prej velblod skozi šivankino uho, kot
bogataš v nebesa.

— Saj tako ni prav. Kako morete
misliti, da bo kaj takega v sv. pismu,
ko je toliko bogatih papežev in škofov
v nebesih, reveži so pa skoro vsi v
peklu. Meni se zdi, da mora biti v sv.
pismu rečeno: prej pride bogataš v

305

nebesa, kot velblod skozi šivankino
uho. Vsaj Magajna mi je enkrat rekel
da pri papistih tako velja, in to je tudi
čisto naravno. Oh, ko bi bil jaz bogat,
bi me za nebesa prav nič ne skrbelo.

— Misli malo več na svojo dušo,
Laban, in malo manj na denar.

— Vi lahko tako govorite, se je
razjezil Laban, jaz pa ne. Vi ste ple¬
menitega stanu, Vaši starši so bili
bogati in Vi niste imeli nikoli skrbi.
A jaz? Ko sem jaz prišel na svet, ni¬
sem imel nobenega vinarja v žepu. —•

Erazem se je začel tako smejati,
da je Laban utihnil in ves začuden
gledal, čemu se Erazem smeje.

— Pustiva to, je končno rekel
Erazem. Vidim, da ne bodeva nikoli
enih misli.

— Nikoli, je z naj večjim prepri¬
čanjem potrdil Laban, glede denarja
že ne. Sicer pa nisem prišel zaradi
denarja k Vam.

— Nego zaradi česa?

Laban se je primaknil bliže k
Erazmu in mu tiho začel pripovedovati
dolgo romantično prikrojeno povest, v
kateri je bilo resnično samo to, da je

20

306

bil Simon Kozina ciganski vohun, da
je Simon Kozina spravil prijorja Cele¬
stina ciganom v roke in da so cigani
obesili Celestina, ne kmetje, katere zdaj
gosposka tako nečloveško preganja, tr¬
pinči in ubija.

Erazma so Labanova razkritja
silno presenetila. V začetku sploh ni
mogel verjeti, da mu je Laban povedal
resnico.

— Tebi se kmetje smilijo, Laban,
je rekel Erazem in da bi jim pomagal,
si si izmislil to bajko o ciganih, kaj ne?

— Kdo izmislil, kaj izmislil, je
rentačil Laban. Jaz si nisem prav nič
izmislil. Kar sem Vam povedal, je vse
resnično. Pa silil Vas ne bom, da mi
verjamete; če mi nečete verjeti, pa
pustite.

— Pomisli Laban, kako naj mi
kdo verjame, da je to resnica, kar si
povedal, če nimam nobenih dokazov.
Cigani so že pred mnogimi meseci iz¬
ginili od tod in ni bilo ves ta čas no¬
benega videti.

— Kdo pravi, da jih ni bilo vi¬
deti? Jaz sem jih videl vsak dan. Še
imena Vam povem, če hočete.

307

— Meni se zdi Laban, da si ti
sam le nekaj imel opraviti pri ciganih,
da jih celo po imenih poznaš. Ko bi
mi ti povedal popolno resnico, bi se
morda moglo kaj storiti za nedolžne
jetnike, na katere zdaj leti sum, da so
Celestina umorili. Ali tako brez doka¬
zov ne morem ničesar storiti.

Laban ni nekaj časa ničesar od¬
govoril, nego se naslonil ob mizo in
zamišljeno gledal pred se. Rad bi bil
povedal vse natančno, ali bal se je, da
bi sam prišel v nesrečo in zato je
molčal.

Erazem je prijateljski položil svojo
roko na Labanovo ramo.

— Laban, povej mi vse kar veš.
Jaz te ne izdam, če si sam udeležen.
Prisegam ti to pri Bogu in pri spominu
svoje matere. Saj me poznaš, torej veš,
da sem mož beseda.

— Ali me res ne bodete izdali ?
Počasi in nekam nazaupno so prišle te
besede Labanu z jezika a ko je videl,
da mu je Erazem mesto obljube ponu¬
dil svojo roko, mu jo je krepko stisnil
in minila ga je vsaka nezaupnost.

20 *

— 308

— Dobro, je rekel Laban, zdaj
Vam povem vse, kar vem in kar sem
sam videl. In povedal je vse natančno
kar se je zgodilo kako so cigani ujeli
Celestina in kam so ga nesli, kako so
ga sodili in smrtili ter potem nesli pred
samostan, kje so imeli svoj zaklad in
kako so plačali Simona Kozino. Samo
tega ni povedal, da je on sam Simona
Kozino ukradel, mu odnesel ves denar
in mu pustil v podzemski shrambi samo
zlato posodje.

— Tako, zdaj veste vse, je kon¬
čal Laban svoje pripovedovanje in zdaj
storite kar Vam je mogoče, da rešite ne-
dolžnekmete. Samo mene nikar ne izdajte.

— Lej, Laban, je menil Erazem,
ali bi ne bilo bolje, ko bi ti šel z
menoj in sodniku Strniši povedal to,
kar si povedal meni. Gospod Strniša te
gotovo ne izda.

— Ali se Vam blede ali kaj, je
ves togoten zakričal Laban. Ali mislite
tako držati svojo besedo. Saj nisem
neumen, da bi samega sebe nazna¬
njal gosposki. Ali me hočete na vešala
spraviti.

309

— Ne boj se prijatelj, ga je miril
Erazem, jaz te ne izdam. Sodnik Strniša
je mož pravice.

— Ah, po kancelijah je toliko
pravice, kakor na gnojišču medu. Kar
nehajte s tem.

Erazem je še nekaj časa nagovar¬
jal Labana, naj gre ž njim k Strniši,
a dosegel je ravno nasprotje tega, kar
je nameraval. Laban je postal skrajno
nezaupen in je začel vse preklicevati,
kar je bil povedal.

— Zdaj vidim, da Vam ni nič
verjeti, se je togotil Laban. Jaz sem
Vas hotel skusiti, če Vam je zaupati,
a zdaj vidim, da ni. Ob kako sem
vesel, da sem Vas nalagal in da Vam
nisem povedal resnice. Še za pijačo
bi dal, tako sem vesel, da ne veste
resnice.

Obenem pa se je že Laban hitro
pripravljal za odhod, kajti bal se je,
da ga Erazem morda celo šiloma za¬
drži. In kar nič ni hotel poslušati
Erazma in nič se ni zmenil za Eraz¬
movo zatrjevanje, da ga ne izda na
noben način. Da, še roke ni hotel
Laban dati Erazmu, nego bežal z vrta

310

kar je mogel in se šele oddahnil, ko
je prišel v gozd in je videl, da mu
nihče ne sledi.

— Preklicano je bilo pametno, da
mu nisem ničesar povedal o denarju,
ki sem ga vzel Kozini, je govoril
Laban sam sebi. Ko bi bil še zato
vedel, bi me gotovo ne bil pustil iz
gradu in še denar bi mi bil vzel.

Laban je sedel pod drevo, odko¬
der je videl na grad in pregledal vso
cesto in začel ugibati, kaj naj zdaj
stori. Nekaj časa je celo mislil, da stori
najbolje, če Erazma ustreli, ali zdelo
se mu je, da bi si s tem nakopal samo
novo nevarnost, zakaj, da ga Erazem
izda, da je takoj vse razodel sod¬
niku Strniši, o tem ni Laban čisto nič
dvomil.

Sedel je dolgo časa na svojem
mestu in se ni mogel odločiti. Vedel
je, da bodo zdaj preiskali ves okraj
zlasti gozde in bal se je, da ga dobe
in da pride na vešala. In vendar se ni
mogel odločiti, da bi šel v svet in se
kje drugje udomačil. Ni se mogel
ločiti od prijaznega okraja, v katerem
je doslej preživel vse svoje dni in ki

311

ga še nikdar ni zapustil, in ni se mo¬
gel ločiti od vdove Jere, ki je samevala
v koči na Lesnem brdu, odkar ji je bil
sin ponesrečil in ki je bila z Labanom
tako prijazna, kot še nikdar nobena
ženska.

— Ne grem in ne grem, je rekel
sam sebi, zgrabil svojo puško in odrinil
proti Lesnemu brdu s trdnim namenom,
da ostane pri Jeri vzlic preteči ne¬
varnosti.

Kmalu po Labanovem odhodu je
z grajskega dvorišča pridrdral voziček.
Sodnik Strniša in Erazem sta se od¬
peljala na Vrhniko in v Bistro.

V samostanu v Bistri so stražarji
in hlapci stikali glave in se plašno
ozirali proti glavnemu poslopju, iz čigar
podzemskih prostorov se je slišalo
grozno, pretresujoče kričanje.

V širni dvorani, v kateri je nekoč
prijor Celestin z bičem v roki hotel ci¬
ganko Ester prisiliti, da bi ga ljubila,
se je vršilo novo zasliševanje obdolže¬
nih kmetov in prič in kdor ni ničesar
priznal in ni potrdil stavljenih vprašanj,
tega so podvrgli torturi. Jok in krik
trpinčenih ljudi je bil tolik, da se je

312

cul celo na samostansko dvorišče in da
so trepetali celo tako trdosrčni ljudje,
kakor so bili samostanski uslužbenci.

— Na mučilnici prizna vsak kar
se hoče, je menil eden stražarjev. Z
mučenjem se lahko spravi najnedolž-
nejšega človeka na vešala.

— To pa že ni res, je ugovarjal
drugi stražar. Če je kdo nedolžen, mu
pomaga Bog, da brez bolečin prestane
tudi najhujše mučenje.

— To ni res. Tisoč in tisočkrat
se je zgodilo, da so bili nedolžni ljudje
trpinčeni in umorjeni in Bog jim ni
pomagal.

— Bog je vendar vsegaveden in
pravičen, nad vse usmiljen in dobrotljiv.

— Vse to je, ali vzlic temu je pu¬
stil, da so nedolžni ljudje morali trpeti
neznanske muke, da so priznali dejanja,
katerih niso storili in da so morali iti
v strašno smrt.

— Kaj, praviš? Ti si bogokletnik!
Čuvaj se, da ne prideš še na grmado.

Stari stražar, ki ni hotel verjeti,
da nedolžno trpinčeni ljudje ne trpe na
mučilnici nikakih bolečin, je umolknil.
Ni se več upal, zastopati svojega

313

mnenja, kajti bal se je novega samo¬
stanskega poglavarja, ki je glede krutosti
še prekašal svojega prednika, uklonil
je glavo in tiho sedel na klop poleg
glavnih vrat. Morda bi se ne bil tako
hitro vdal, ko bi bil vedel, da je tudi
med menihi mnogo takih, ki so njego¬
vega mnenja in ki so komaj premago¬
vali svojo jezo radi počenjanja ljubljan¬
skega sodnika in prijorja Hugona.

Na samostansko dvorišče se je
pripeljal voziček, s katerega je skočil
polbovgraški sodnik Strniša. Erazem
je bil ostal na Vrhniki pri gospe Re¬
gini in nameraval tam počakati, da se
vrne njegov bodoči tast.

Stražarji so spremili sodnika Str¬
nišo v samostan, a mu že med potom
povedali, da bo moral na ljubljanskega
sodnika in na prijorja nekaj časa ča¬
kati, ker zaslišujeta jetnike. Obupno
kričanje iz podzemskih ječ je udarilo
tudi na Strniševo uho in spoznal je
takoj, kako se zaslišujejo jetniki.

— Prosim, prečastiti gospodje, po¬
kličite hitro le hitro prijorja in cesar¬
skega svetnika, je Strniša ogovoril
menihe, katere je dobil v refektoriju.

314

— Zdaj ni mogoče, je rekel eden
menihov, zdaj se zaslišujejo hudodelci
ki so umorili prijorja Celestina.

— Ali ti hudodelci so nedolžni,
popolnoma nedolžni, je vskliknil sodnik
Strniša. Prav zaradi tega sem prišel sem 1

— Nikar tako ne govorite gospod
sodnik! Kaj bodo nedolžni, ko so ne¬
kateri že priznali svojo krivdo in na¬
tančno povedali, kako so prijorja Cele¬
stina vjeli, ga ubili in obesili.

Strniša je bil tako razburjen, da
svojih besed ni natančno preudaril.

— Če je kdo kaj priznal, je to
storil na mučilnici, vsled strašnih bole¬
čin. A nedolžni so vsi in kri teh ne¬
dolžno trpinčenih in umorjenih ljudi
kriči do neba in zahteva maščevanja.
V imenu pravice in poštenja zahtevam,
da pokličete sodnika in prijorja.

Strniševa nevolja in eneržija je
napravila na menihe vsaj toliko vtisa,
da se je vendar eden odločil in šel
poklicat sodnika in prijorja, ki sta tudi
kmalu na to stopila o refektorij. Kaj je
Strnišo pripeljalo v samostan, sta že
vedela, ker jima je bil to povedal me¬
nih, ki ju je bil prišel klicat. Prijor se

315

je držal skrajno nezaupno in je jako
hladno pozdravil Strnišo, saj je vedel,
da je evangelik, da je vzel pod svojo
streho ubeglega meniha Erazma in mu
hoče dati svojo hčer za ženo, ter da
je prijatelj Antona Magajne, največjega
sovražnika samostana v Bistri. A tudi
ljubljanski sodnik ni imel pravega za¬
upanja do Strniše, in to iz istih nagi¬
bov, kakor prijor Hugon.

Strniša je na prvi hip spoznal, da
bo imel težko stališče in da se bo
treba mnogo truditi, predno prepriča
ta dva moža. Po kratkem pozdravu so
se vsi trije vsedli za mizo in sodnik
Strniša je začel pripovedovati, kar je
bil Erazem izvedel od dolgega Labana.

Ljubljanski sodnik in prijor Hugon
sta pazno poslušala starega Strnišo, ki
je jasno in z globokim prepričanjem
pojasnjeval ter dokazoval, da so cigani
usmrtili prijorja Celestina in da tega
kmetje niso mogli storiti. Bazen samo¬
stanskih stražarjev je edinole zaveznik
in vohun ciganov, Simon Kozina, vedel,
da je bil prijor Celestin — oblečen kot
vojščak — šel na Vrhniko in edinole
Kozina je mogel iti ciganom na roke,

316

da so Celestina spravili na stran in ga
umorili. Toda ljubljanski sodnik in
prijor sta le zmajevala z glavama in
videlo se jima je na obrazih, da ne
verjameta staremu Strniši.

— Kje naj bi se bili pa vzeli ti
vaši cigani, je vprašal prijor, ko je
končal Strniša. Celo leto ni bilo videti
nobenega cigana zdaj pa naj bi bili
kar naenkrat zrasli iz tal, in usmrtili
prijorja Celestina. To je skoro nemo¬
goče, gotovo pa popolnoma neverjetno.

— Vse je mogoče in vse je ver¬
jetno, je pripomnil ljubljanski sodnik,
gre se le zato, kako se kaka obdolži-
tev podpre.

In obrnivši se k Strniši je dostavil:

— Kot pravnik veste sami, da ste
doslej navedli same trditve, dokaze pa
ste nam ostali dolžni. Da, niti tega
niste povedali, kako ste prišli celi
stvari na sled, kako ste izvedeli, da
so cigani umorili prijorja Celestina.

— Tega ne morem povedati, je
odgovoril Strniša. Slučaj je nanesel, da
sem stvar izvedel, a dolžan sem mol¬
čati, kdo mi jo je razkril.

317

— A vendar hočete, naj se vam
verjame, se je smejal prijor. Pomislite
gospod Strniša, vi ste bodoči tast iz
samostana ubeglega Erazma, Vi ste
eden najboljših prijateljev Antona Ma¬
gajne, tega najhujšega sovražnika na¬
šega samostana in sploh katoliške cer¬
kve, Vi ste luteranec in hočete, da naj
se Vam veruje, ne da bi svoje trditve
dokazali. Oprostite, gospod Strniša, ali
to Vam moram že reči, da nekoliko
preveč zahtevate.

Stari Strniša je bil globoko užaljen
in jezno je odgovoril:

— Erazem pl. Obričan in Anton
Magajna sta častivredna moža, a kar
se tiče mojega verskega prepričanja,
nima to ničesar opraviti z umorom pri-
jorja Celestina. Vidim, da nisem tu
ničesar opravil in da me celo sumita,
da sera Vama vedoma neresnico pove¬
dal, da sem samo prišel, da bi vaju
speljal na led. Vzpričo takemu sumu
je nepotrebno, da bi se še dalje tu
mudil.

Strniša je vstal in vzel svoj klobuk,
ne da bi mu bila sodnik ali prijor to
branila ali ga kako drugače zadrževala.

318

— Še nekaj, predno grem, je rekel
Strniša. Povem vama v naprej, da izve
deželni glavar še danes vse to, kar
sem vama povedal in da jaz resnice
sploh ne bom prikrival. Naj izve ves
svet, da tu trpinčita in morita nedolžne
ljudi.

Pri teh besedah se je Strniša obrnil
in je odšel, s trdnim namenom, da
stori kar je mogoče, da pride vkljub
prijorju in ljubljanskemu sodniku res¬
nica na dan.

Erazem je čakal Strnišo blizu sa¬
mostana in obšla ga je silna jeza, ko
je izvedel, da ni bodoči njegov tast v
samostanu ničesar opravil.

— Za sleparja me smatrata, je
pripovedoval Strniša. Toliko da nista
rekla, da sem jima nastavil past.

— Bojita se ljudske nevolje, je
menil Erazem. Če pride na dan, da so
nedolžni vsi ti vbogi ljudje, ki so v
samostanskih ječah in ki so jih gro¬
zovito trpinčili ali celo že umorili, na¬
stane tak vihar, da bo groza.

Na Verdu sta Erazem in Strniša
vprašala za Magajno, a ker ga ni bilo
doma, sta se peljala na Vrhniko in tam

319

v tesni a prijazni pisarni trškega sod¬
nika pojasnila Završanu vse to, kar je
bil povedal dolgi Laban in kar je
Strniša doživel v samostanu.

Strme je poslušal Završan ta raz¬
kritja in njegovo presenečenje je bilo
toliko večje, ker je imel o Simonu Ko¬
zini najboljše mnenje in ga časih celo
vabil v svojo bišo, dasi gospa Regina
sladkega Kozina ni mogla trpeti.

— Tu se ne sme ničesar odlašati,
je rekel Završan, ko sta Erazem in
Strniša končala svoje pripovedovanje.
Ce prijor ne verjame, da je Kozina
kriv, mu morda še pove, kak sum da
leti nanj in mož ima časa, da pobegne.

— Kaj torej misliš, da naj se stori ?
je vprašal Strniša.

— Ti, Strniša, pojdi nemudoma v
Ljubljano in naznani stvar deželnemu
glavarju, Erazmu dam dva moža in naj
gre ž Djima v Lesno brdo ter pazi na
tisto ogljarsko kočo, kjer ima Kozina
skrit svoj zaklad, jaz pa izvršim pri
Kozini hišno preiskavo in ga na vsak
način zadržim, dokler ne pride sodnik
iz Ljubljane.

320

Završanovim nasvetom sta Erazem
in Strniša takoj pritrdila in kmalu nato
se je Strniša odpravil proti Ljubljani,
Erazem pa z dvema možema na Lesno
brdo, dočim je šel Završan sam iskat
Kozino na njegov dom.

Na domačem vrtu na Vrhniki je
sedela gospa Regina in je potrpežljivo
poslušala gostobesedno pripovedovanje
trgovca Kričaja o malenkostnih dogod¬
kih vsakdanjega življenja. Poslušala je
s sklonjeno glavo ali slišala ni skoro
ničesar, kajti njene misli so blodile v
daljavi, in naposled je zapazil celo
Kričaj, ki ni bil ravno preveč bistro¬
viden, da njegovo pripovedovanje gospe
Regine čisto nič ne zanima.

Trgovec Kričaj je bil pa zamerljiv
človek in ko je uvidel, da ta dan s svojimi
novicami ne doseže posebnega uspeha,
je hotel gospo Regino kaznovati s tem,
da se je pripravil na odhod. Tega bi
seveda niti v sanjah ne bi mislil, da s
svojim odhodom gospe Regini ustreže.

— Kar sem vedel, sem Vam po¬
vedal, je rekel Kričaj in si potisnil
lovski klobuk v čelo. O preiskavi za¬
stran umora prijorja Celestina Vam bo

321

pa vedel kaj več povedati Magajna,
saj leta ves dan po vaseh, tolaži žene
in otroke, deli podpore in obeta pomoč.

Gospa Regina je povzdignila glavo
in s svojimi veliki jasnimi očmi pogle¬
dala Kričaju naravnost v obraz.

— Kaj se Vam to ne zdi prav, kar
dela Magajna, je vprašala resno, tako
da je prišel Kričaj nekoliko v zadrego.

— No, prav je že, a čemu se to¬
liko peha za druge ljudi. Lahko bi
živel veselo in brezskrbno, užival živ¬
ljenje, tako pa živi kakor kak samotar
in se podaja celo v nevarnosti.

— Lahko bi užival življenje! Se¬
veda ! Ali pa mislite, da je Magajna
rezljan iz takega lesa kot Vi drugi ? In
kakor bi govorila sama s seboj skoro
polglasno, je dostavila gospa Regina:
Mož, ki ima dušo polno plemenitih
misli, srce polno ljubezni do bližnjega,
roke, ki so ustvarjene da delajo in da
dele dobrote, tak mož nima časa in
veselja za uživanje, ko vidi, da je nje¬
gov narod potreben tolažbe, poduka,
zgledov in pomoči.

Tolsti Kričaj se je smehljal, da
prikrije svojo stisko, kajti besede gospe

21

322

Regine so se mu zdele nespametne ali
ugovarjati ni znal in se tudi ni upal.

— No, je končno rekel in segel
gospe Regini v roke, vsak po svoje —
jaz želim Magajni obilo sreče.

— Človek ima lahko jako mnogo
sreče in vendar ni srečen, je šepetala
gospa Regina za odhajajočim Kričajem
in naslonila glavo ob steno lope, v ka¬
teri je sedela.

Tako je slonela dolgo časa in
igraje trgala cvetke, ki jih je držala v
rokah. Njene trepalnice so težko, kakor
bi bile utrujene od ljubezenskih sanj,
zasenčile njene blesteče oči in njeni
gosti lasje so v toplem svitu zahajajo¬
čega solnca izgledali kakor teman
baržun.

Trdi moški koraki, prihajajoči od
hiše, so gospo Regino vzbudili iz nje¬
nih sanj. Ozrla se je proti vhodu in
ugledala Antona Magajno.

— Molče sta si segla v roke in
se molče pozdravila z očmi.

— Erazem in Strniša sta me iskala
na mojem domu, a me nista dobila.
Naročila sta, naj pridem k Vam in naj
ju tu počakam.

323

— Erazem in Strniša? se je ču¬
dila gospa Regina. Jaz jih že dolgo
nisem videla. Morda še prideta.

— Mislim, da bi morala že davno
biti tu, saj sta bila že popoldne pri
meni.

Oba sta umolknila in nekaj časa
tiho sedela drug poleg drugega in
nista zapazila, da se je delal že mrak
in da so se na nebu pojavljale prve
zvezde. Mimo vrta so se vračali ljudje
od dela na poljih, časih se je v daljavi
slišalo tudi petje ali veselo, brezskrbno
vriskanje mladih ljudi.

— Kaj Vam je Magajna, je končno
vprašala gospa Regina in položila svojo
roko na Magajnovo ramo. Vem, da so
časi težki in da imate dela in skrbi,
ali kako, da Vas je to tako potrlo?

— Motite se, gospa Regina, je od¬
govoril Magajna. Res, da je prišel čas
velike sile in da ni več mogoče, odla¬
šati z odločitvijo. Kmetski punt proti
starodavnim krivicam je neizogiben. Vse
je pripravljeno, ne le tod okrog Vrh¬
nike, tudi daleč na okrog, po Notranj¬
skem in po Dolenjskem, notri doli do
Krškega in še onstran brvatske meje.

21 *

324

Kakšen bo izid, ni gotovo, ali to mi
ne dela skrbi in to me ni potrlo.

Gospa Regina je sedaj slutila, kaj
da je Magajni na srcu, a sedaj ni
imela moči, da bi pretrgala ta razgovor.

— Cez nekaj tednov, je nadaljeval
Magajna, udari na dan plamen kmet¬
skega ustanka in jaz pojdem v boj za
pravico in za svobodo. Stara pravda
bo naše geslo, zmaga ali smrt bo naše
vodilo.

— Moja duša bo pri Vas in če bi
molitve pomagale, bi ležala noč in dan
na kolenih in molila za Vas in za
zmago stare pravde.

— Vaša duša bo pri nas! In Vaše
srce gospa Regina ? Lejte, mož sem,
ki išče žene! Ne blede ali poltene, nego
žene, ki ima sveže ustne in zdravo kri.
Njena ljubezen bi me vzpodbujala, bi
krepila mojo voljo, podžigala moj po¬
gum, povečevela mojo moč in mojo
vztrajnost.

— Magajna —

— Gospa Regina, jaz Vas ljubim.
Recite mi le eno samo besedico, samo
to, da naj ne obupam, in vriskaje poj¬
dem v boj in veselega srca tudi v smrt.

325

Gospa Regina je zatrepetala po
vsem životu in zakrila za trenotek z
rokama svoj obraz, potem pa se je
obrnila k Magajni in rekla tiho a
sigurno:

— Jaz Vas ljubim Anton Magajna,
vroče in z vso strastjo svojega srca,
že od prvega dneva, ko sva se sešla
pred samostanom v Bistri!

— Regina ! Samo to je vzkliknil
Magajna potem pa se sklonil in polju¬
bil roko gospe Regini

— Jaz Vas ljubim, Magajna, in
da sem omožena, da sem neločljivo
vezana na drugega moža, to le še po¬
večuje mojo ljubezen do Vas. Tudi
moje srce Vas bo spremljalo v boj za
staro pravdo, ne samo moja duša.

— Torej si moja, Regina? Magajna
je položil svojo roko okrog njenega
pasa in je poskusil, jo priviti k sebi, a
ona mu je branila in se rahlo odmak¬
nila od njega.

— Slušaj, Magajna! Najprej ti
moram povedati, kaj sem svojemu
možu, in kaj hočem biti tebi. Poročila
sem se s svojim možem na željo in po
ukazu svojih staršev. Njemu sem go-

326

spodinja in žena. Ali to, kar je na
meni res moje, česar mi ne more nihče
vzeti in s čimur ne more nihče razpo¬
lagati, moja duša, moja vest, moje
srce, moja čustva, vse to, kar je v
minljivem bitju višjega in plemenitej¬
šega, vse to, kar vžiga v človeku lepe
misli in dobra čuvstva, to vse je tvoje,
Anton Magajna, tvoje od tistega dneva,
ko sva se prvič videla. Da, Magajna,
jaz sem tvoja, kakor bi bila tvoja ne¬
vesta, morda pride dan, ko pozabim na
vse, prav na vse, ali zdaj ne govoriva
o tem, saj te čakajo velike in težke
naloge.

Gospa Regina je vstala in držeč
Magajno za roko, stopila iz lope na vrt.

— Regina ! je dihnil Magajna.

Gospa Regina se je ustavila in
ko je Magajna razprostrl svoje roke, je
bilo konec njenemu premagovanju. Ihte
je padla nu njegove prsi.

Staro drevo je razprostiralo nad
njima svoje vejevje in ju oblilo s svojo
senco. V daljavi so izginjale konture
temnih gozdov. Vse je bilo tiho in
mirno, kakor da se je s to spomladan¬
sko nočjo začela brezkončna večnost.

327

Nikjer ni bilo čutiti drugega živega
bitja od tega moža in te žene, ki sta
stala pod košatim drevesom in katerih
neskončno hrepenenje so razodevali
vroči strastni poljubi.

XVIII.

Simon Kozina je ležal na postelji
v svoji sobi in delal načrte za prihod-
njost. Odkar je izpolnil svojo ciganom
storjeno obljubo in prejel zanjo bogato
plačilo, je bil svoboden in bi bil tudi
že zapustil Vrhniko, da ga ni zadrže¬
valo hrepenenje po gospe Regini.

Vedel je dobro, kako vre med
kmeti in da se pripravlja kmetski punt
in tega je hotel počakati, kajti imel je
vse napeljano, da med tem puntom od¬
strani sodnika Završana in se polasti
gospe Regine. Vsaj nekaj dni ljubezni
je hotel užiti z gospo Regino, potem je
bil pripravljen, zapustiti Vrhniko in od¬
iti daleč proč v tuj kraj.

O slasti ljubezni gospe Regine je
sanjal Simon Kozina in bil je tako za¬
maknjen, da niti slišal ni, ko je nekdo
potrkal na vrata. Koj na to so se
vrata odprla in v sobo je planil deček,

328

ki je izročil Kozini listek, na katerem
je bila naslikana mrtvaška glava.

Simon Kozina je planil s postelje,
kakor da je ležal na žerjavici in njegov
od množine zaužitih pijač svetlordeč
obraz je postal ves zelen.

— Oče so rekli, da se mudi, je
dejal fantič in opazoval, kako se je
Kozina hitro oblačil in vtaknil dva sa¬
mokresa za pas.

— Reci očetu, naj pride, že ve
kam, je naročil Kozina dečku in mu
stisnil nekaj denarja v roke. Zdaj pa
pojdi in glej, da te nihče ne vidi.

Deček je odšel, Kozina pa je iz
svoje omare pobiral nekaj stvari in se
potem previdno splazil po stopnicah ter
krenil na cesto. Ozrl se je na vse
strani, a nikjer ni bilo nič sumljivega
videti.

— Morda jim le še utečem, je še¬
petal in počasi korakal po cesti, kakor
je bila njegova navada, kadar so ga
videli ljudje.

Kmalu je prišel iz trga in čim se
je prepričal, da ga nihče ne opazuje,
je ubral pot pod noge in bežal kar je
mogel, oziraje se vsak hip nazaj, če

329

mu nihče ne sledi. Kmalu je prišel do
gozda in se zdaj oddahnil. Tu se je
čutil varnega in tu je ostal do noči.

Ko je bilo na Vrhniki že vse mirno,
se je Simon Kozina odpravil na mesto,
kamor je moral priti njegov svarilec.
Pod starim orehom za obsežnim vrtom
se je Kozina ulegel na tla in čakal.

Končno se je priplazil svarilec,
pisar sodnika Završana, in je Simonu
Kozini razložil, da je izdan in razkrin¬
kan in da ga čakajo vešala, če ga dobi
gosposka v roke.

— Dolgi Laban te je izdal Erazmu,
je pripovedal pisar in zdaj ti je vse
za petami. Erazem te z dvema stra¬
žarjema čaka pri neki ogljarski koči
na Lesnem brdu, Završan je spravil
pol Vrhnike na noge in vse preži nate,
ker mislijo ljudje, da si le slučajno
odsoten. Jutri pa pride iz Ljubljane
dež. glavar in ukazano je že, da Če se
ne vrneš, se preišče vsa okolica. Glej,
da o pravem času izgineš, sicer se ti
zna slabo goditi.

Simona Kozina je prijateljevo pri¬
povedovanje silno potrlo. Spoznal je,
da mu ni več obstanka na Vrhniki, da

330

mora še to noč bežati in težko mu je
bilo, posebno zaradi gospe Regine. A
kmalu se mu je zjasnilo lice in tiho se
je smejal ter si mel roke.

— Mojega denarja pa le ne dobe
in mene tudi ne, je rekel pisarju. Ti si
mi bil ves čas dober in zvest prijatelj.
Ali se še spominjaš, ko sem te bil
lačen in brez vinarja v žepu srečal
gori pri Brezovici ? Od tistega dne sva
bila zaveznika. Zdaj si mi celo rešil
življenje.

— Da, je rekel pisar, rešil sem ti
življenje. Upam, da se mi izkažeš hva¬
ležnega.

— Nisem nehvaležen človek, je
odgovoril Kozina in pokažem ti to še
danes. Pojdi z menoj.

Šla sta čez polje v smeri proti
Bevkam. Daleč zunaj blizu samotne
koče ob Ljubljanici, kjer so svoj čas
cigani napadli menihe, se je Kozina
ustavil blizu drevesa in rekel svojemu
spremljevalcu:

— Tu mi pomagaj odkopati zemljo.

Z noži sta odkopala nekaj zemlje
in kmalu spravila na dan usnjeno vrečo.

331

— To je cel zaklad, je dihnil
pisar in tehtal vrečo. V njegovih očeh
je zasijal plamen poželjivosti in ves se
je tresel, ko je Kozina odvezal vrečo
in se jo videl blesk zlata in srebra.

— Vsak polovico, prijatelj, je rekel
Kozina in začel denar zlagati na dva
kupčka, med tem ko je pisar pazil, če
ju nihče ne gleda.

Ali pisarjevo oko je vedno uhajalo
nazaj h kupu zlata in srebra, ki je le¬
žal pred njim in v njegovi duši so se
začele porajati grozne misli. Kozina je
sedel na tleh in je bil sklonjen nad
denar. Pisar je šel nekajkrat okrog
njega, kakor bi motril okolico, ali nje¬
govo oko se ni odmaknilo od Kozine.
Naenkrat se je ustavil, bliskoma se je
nagnil h Kozini in ga z obema rokama
zgrabil za vrat. Slišal se je hripav,
grgranju podoben vzklik. Kozina je s
silo obupa poskušal se oprostiti iz pi¬
sarjevih rok. Zvijal seje pod njegovimi
rokami, ga praskal in se premetaval, a
pisarjeve roke so ga držale, kot da bi
bile od žetega. Kozina je začel oma¬
govati, njegovi prstje, ki so trgali pi¬
sarjeve roke, so odnehali, telo se je

332

nekako sesedlo. Pisar ga je potegnil k
bregu in ga vrgel v Ljubljanico, voda
je zaplusnila in Kozina je v nji izginil
kakor kamen. Pisar je potem denar
pospravil v vrečo in bežal ž njo proti
Vrhniki.

Sodnik Završan ni imel mirne ure.
Ko Simona Kozine ni dobil na njego¬
vem domu in je izvedel, da je bil malo
časa poprej odšel, je poslal svoje ljudi
na vse strani ga iskat, a iskali so ga
zaman. Obenem je Završan preiskal
Kozinovo stanovanje, a ni razen obleke
ničesar našel. Ker ni bilo dobiti nič
denarja, je Završan takoj sklepal, da
je bil Kozina posvarjen in da je pra¬
vočasno odnesel svoj zaklad.

Poslal je sla k ogljarski koči na
Lesno brdo, a ko je ta ponoči prijezdil
nazaj, ni imel drugega sporočiti, kakor
da stoji Era-em na straži, Kož na pa
da še ni prišel iskat ondi zakopanega
zaklada.

Vrhnika je bila seveda vsa pokonci.
Kakor blisk je šla od hiše do hiše
vest, da so cigani umorili prijorja Ce¬
lestina in sicer s pomočjo Simona Ko¬
zine ter da so vsi v Bistri zaprti

333

kmetje nedolžni, da so bili po krivici
vrženi v ječo, trpinčeni in nekateri iz¬
med njih tudi že umorjeni. Zavladala
je velikanska razburjenost in Završan
je z Magajnovo pomočjo le z veliko
težavo ubranil ljudem, da niso kar po¬
noči šli nad samostan in poskusili s
silo osvoboditi nedolžne jetnike.

Naslednjega dne je prišel sam de¬
želni glavar z različnimi uradniki na
Vrhniko. Sprejela ga je nepregledna
množica, kajti prišlo je na vse zgodaj
vse polno ljudstva iz bližnjih in tudi
iz oddaljenejših vasi, prepričat se, če
se je res izkazala nedolžnost jetnikov.

Deželni glavar in njegovi sprem¬
ljevalci so se ustavili pri Završanu in
so tam na dolgo in na široko zasliše¬
vali Erazma. Ta je dež. glavarju vse
natančno razložil, kar je bil izvedel.
Ker mu je dež. glavar dal slovesno
obljubo, da je prost vsake kazni, kdor
mu je razodel resnico o smrti prijorja
Celestina, se ni Erazem čutil več ve¬
zanega in je povedal, da mu je razkril
ves dogodek dolgi Laban.

— In kje je zdaj ta mož? je vpra¬
šal dež. glavar.

334

Erazem je moral povesiti glavo in
pripoznati, da ne ve, kam je izginil
Laban.

— Glavna priča je izginila in iz -
ginil je tudi obdolženi Kozina — in
Vi hočete naj se verjame Vašim be¬
sedam ?

— Pripravljen sem storiti najsve¬
tejšo prisego, da sem vse tako povedal,
kakor mi je zaupal dolgi Laban, je re¬
kel Erazem s slovesnim glasom.

A njegova ponudba ni napravila
nobenega vtisa.

— Ljubi moj gospod, je rekel dež.
glavar, jaz sicer Čisto nič ne dvomim,
da govorite resnico, ali kar pravite, to
ni nikak dokaz.

Dež. glavar je kmalu zaključil za¬
sliševanje in je povabil Završana,
Erazma in Strnišo, naj gredo ž njim v
Bistro.

Ko so zapustili hišo, je množica
veselja zavrisnila, misleč, da je že vse
v redu in da bodo zdaj jetnike izpu¬
stili, a vrisk je hipoma utihnil in za¬
vladala je plahost, ko so ljudje izvedeli,
da dež. glavar in njegovi spremljevalci
nič prav ne verujejo Erazmu in da

335

pojdejo šele v Bistro poizvedovat, kako
in kaj da je na stvari

Med množico je stal tudi Anton
Magajna. Njegov pogled je bil teman
in je razodeval njegov notranji gnev.
Ko so se dež. glavar in njegovi sprem¬
ljevalci v družbi z Završanom, z Eraz¬
mom in Strnišo odpeljali proti Bistri, je
zaklical množici:

— Pojdimo za njimi! Resnica
mora priti na dan! Kdor je za pravico,
naj gre z nami 1

Kakor voda, če odmakne jez, tako
je množica kričaje pritisnila za Magajno
in se vdria po cesti proti Bistri, kakor
bi hotela dohiteti vozove, ki so drdrali
spredaj. Kmalu za vozovi je pridrvela
tudi množica pred samostan, a našla
vrata zaprta, na obzidju pa so stali
stražarji z nabitimi puškami in grozili,
da ustrele vsakega, kdor se približa
vratom.

Cele ure je množica stala pred
samostanom in čakala naznanila, kaj
se je ukrenilo, in postajala je čedalje
nemirnejša. Stražarji so morali večkrat
ponoviti svoje grožnje, ker so ljudje
opetovano poskušali šiloma vdreti v

336

samostan. Končno so se odprla vrata
in je prišel med ljudi sodnik Završan.

Vse je planilo proti njemu. Ljudje
so vse vprek kričali in vpraševali, kaj
da je, a Završan jim ni mogel povedati
drugega, kakor da stvar preiskuje in
da se zaprti kmetje takoj izpuste, čim
se tzkaže njih nedolžnost.

— Dež. glavar mi je dal svojo
besedo, da se to zgodi, je zatrjeval
Završan, in zato Vas pozivljem, da se
mirno razidete.

Ljudje se ni 30  marali raziti, nego
so kričali, da počakajo toliko časa,
dokler zaprtih kmetov ne izpuste, in
čule so se tudi grožnje, da naskočijo
samostan in da vse pobijejo.

Završan se je obrnil do Magajne
in ga je prosil, naj on vpliva na ljud¬
stvo, da se razide. Prepričal ga je, da
je to le na korist po nedolžnem zapr¬
tih kmetov in v korist ljudstva ter mu
slovesno obljubil, da mu vse pove, kar
se bo govorilo in sklenilo ter mu po
svojih močeh pomagal, da zmaga pravica.

Magajna je uvideval, da ima Za¬
vršan prav in pregovoril je ljudi, da
so se razšli. Lahko to ni bilo, ali na-

337

posled se mu je to vendar posrečilo.
Magajna sam je šel na Vrhniko, kjer
je hotel počakati Završana, da izve, kaj
se je sklenilo.

Preiskava v samostanu v Bistri je
trajala do poznega večera. Zaslišani so
bili vsi zaprti obdolženci in pregledani
vsi zapisniki, ali komisija, ki jo je pri¬
peljal dež glavar s seboj, se ni mogla
odločiti, da bi bila verjela Erazmu.
Različni obdolženci so bili vsled torture
že priznali, da so umorili prijorja Cele¬
stina in ostali tudi sedaj pri svojem
priznanju, kajti bali so se torture bolj
nego smrti. In to je bilo odločilno. Naj
so Erazem, Strniša in Završan še tako
dokazovali, da so ti ljudje nedolžni, da
so umor priznali samo vsled groznega
trpinčenja, komisije niso mogli prepri¬
čati, toliko manj, ker so menihi vplivali
na komisijo s tem, da so Erazma, Str¬
nišo in Završana predstavljali kot za¬
veznike najhujših sovražnikov samo¬
stana v Bistri.

Deželni glavar je po dolgem obrav¬
navanju odločil, da naj cesarski svetnik
plem. Rauck začne preiskavo proti ci¬
ganom in njihovim zaveznikom, če ti

22

338

morda vendarle niso krivi umora pri-
jorja Celestina, ali obenem je tudi
odločil, da naj se nadaljuje preiskava
proti kmetom.

Erazem, Završan in Strniša so
uvidevali, da drugače skoraj ni bilo
mogoče storiti, a vendar jih je obšla
zavest, da ostanejo pravi storilci neka¬
znovani in da bodo trpeli nedolžni ljudje.

Bila je že noč, ko so zapustili sa¬
mostan in se vrnili na Vrhniko, a vsem
je bilo težko pri srcu in morile so jih
skrbi, kaj da bo.

Magajna je tiho poslušal, ko so
mu pripovedovali, kako malo uspeha je
obrodilo posvetovanje dež. glavarja. S
prekrižanima rokama je sedel v svojem
kotu, a v njegovi duši so divjali vi¬
harji. Kaj se godi v njem, je slutila
samo gospa Regina.

Završan je nasvetoval, naj se na¬
jame ljudi, ki bi iskali dolgega Labana
in Simona Kozino, češ, morda se ven¬
dar vsaj Labana dobi in če bi ta pri¬
čal, bi se mu moralo verjeti, saj je
sam videl, kako so cigani umorili pri-
jorja Celestina. Erazem in Strniša sta
temu predlogu z veliko vnemo pritrdila

339

in obljubila, da storita kar mogoče, da
izsledita dolgega Labana, Magajna pa
je le molčal in zrl pred se.

Končno ga je vprašal Erazem, ki ga
je vznemirjala Magajnova molčečnost :

— In kaj misliš ti?

— Vprašanje za vprašanje je od¬
govoril Magajna. Kaj potem, če ne do¬
bite ne Kozine, niti Labana?

— Potem se moramo pač vdati v
voljo božjo in pokoriti od boga postav¬
ljeni gosposki, tudi če stori krivico.

— Tudi če stori krivico? je vpra¬
šal Magajna z ostrim poudarkom.

— Da, prijatelj, je odgovoril Era¬
zem. Vsak človek je dolžan, biti po¬
koren svoji gosposki, tudi če je trda
in celo krivična, zakaj kdor se ustavlja
gosposki, se ustavlja naredbi božji.

— Ti si pač pravi vzor po sv.
pismu ustvarjenega kristjana. Jaz pa
nisem tega mnenja. Stoletja prenašamo
že krivice in ti mi hočeš dopovedati,
da se to godi po volji božji, po volji
tistega stvarnika, ki je nad vse pravi¬
čen, neskončno moder in neskončno
dobrotljiv. To so bajke za otroke, ne
pa za odrasle ljudi.

22 *

340

— Ali kaj vendar hočeš storiti, če
nimaš moči, da bi preprečil krivico?

— To je moja stvar, je odgovoril
Magajna. Dokler bom živ, se ne uklo¬
nim krivici na nobeno ceno. Tako živ¬
ljenje, kakršno nam predpisuje vera
kot vzor, tako življenje je suženjsko.

Še dolge ure je trajal ta razgovor
ali sicer tako dobri prijatelji se niso
mogli zediniti in ko so se končno raz¬
šli, so imeli zavest, da je med njimi
nastalo brezno, ki se ne da več pre¬
mostiti.

XIX.

Sila je z železno roko tiščala na¬
rod k tlom. V kmetskih kočah je vla¬
dal jok in žalovanje, v samostanu v
Bistri pa radost in veselje; v kmetskih
kočah so ljudje stiskali pesti in prise¬
gali velikašem maščevanje, v samostanu
pa so zvenele čaše in prijor se je s
svojimi pristaši presrčno radoval, da
zatre zadnje moči svojih podložnikov.

Preiskava zastran umora prijorja
Celestina je tekla naprej in vsak dan
dala povoda novemu razburjenju in
novim solzam.

341

Odredba deželnega glavarja, da je
iskati cigane, ni imela uspeha. Iskali
so jih, a malomarno, in niso nikogar
dobili. Iskali so Labana in Simona
Kozino, a niso našli niti najmanjšega
sledu. Cesarski svetnik Rauch je bil
prepričan, da si je Erazem vse izmislil,
kar je bil povedal glede morilcev, le
da bi kmetom pomagal iz stiske, in je
začel s podvojeno strogostjo postopati
proti osumljencem.

— Časi so preveč resni, je Rauch
opravičeval svoje postopanje, da bi bilo
na mestu milo in obzirno ravnanje.
Povsod so kmetje začeli vstajati. Doli
okrog Krškega se je vsak dan bati
vstaje, istotako na Štajerskem, a tudi
drugod so uboji graščakov ali njih
uslužbencev, katoliških in evangeliških,
že vsakdanja stvar. Ves družabni red
je v nevarnosti in treba je strogosti, če
se hoče ubraniti anarhijo.

— O stari pravdi sanjajo kmetje,
se je posmehoval prijor, in zahtevajo,
naj zavlada popolna enakost med ljudmi.
To je vendar bedasto.

In v prepričanju, da je le z neu¬
smiljeno strogostjo ohraniti red ter pre-

342

prečiti in za dolgo časa onemogo¬
čiti kmetsko vstajo, sta cesarski svetnik
Rauch in prijor Hugon nadaljevala za-
početo delo; nista se pa dosti zmenila
za to, da je že nekaj kmetov zapustilo
svoje bivališče in se potikalo po gozdih.

Tako so minoli tedni in še ni nihče
vedel, kdaj bo konec preiskavi.

Antona Magajna ni bilo ves ta čas
skoro nikdar videti. Že zgodaj zjutraj
je odhajal z doma in se vračal šele
pozno ponoči in nihče ni vedel, kje da
se je mudil. Izostajal je časih tudi po
ves teden, vzlic obilnim domačim poslom.
Samo gospa Regina si je prav tolma¬
čila to početje.

V mesecu maju je bila v Polho¬
vem gradcu poroka Erazma pl. Obričana
z Anko Strniševo. Superintendent
Špindler je prišel sam iz Ljubljane, da
izvrši poroko in je s plemenitimi bese¬
dami slikal zakonsko srečo. Med poslu-
žalci sta sedeli tudi dve ženi, ki sta
imeli o zakonski sreči svoje posebne
nazore, Regina in Angela. Razlikovali
sta se v vsem kakor dan in noč, edini
pa sta bili v tem oziru, da je na svetu
samo ena pomembna stvar — ljubezen.

343

Antona Magajne ni bilo niti na
svatbo, dasi je bil opetovano povabljen.
Tisti dan, ko sta stopila Erazem in
Anka v zakonski stan, je delal Anton
Magajna svojo oporoko in vse uredil
in poskrbel za slučaj, če ga priprav¬
ljajoči se veliki dogodki pahnejo v nes¬
rečo. Z oporoko so bile izvršene vse
priprave.

In bil je zadnji čas, da je Anton
Magajna te priprave završil, zakaj
usodna ura je udarila prej, nego je
sam mislil.

Z Dolenjskega in Štajerskega so
došle vesti, da so se tam začeli mali
kmetski punti. Med ljudstvom je šel glas,
da se je Sveta gora odprla, da je vstal
kralj Matjaž in prišel osvobodit tlačeno
kmetsko ljudstvo in velikaši so oboro-
ževali svoje ljudi ter se začeli priprav¬
ljati na boj. Tudi v Bistri so izvedeli
za ustaje na Dolenjskem in na Štajer¬
skem in to je cesarskega svet¬
nika napotilo, da se je podvizal s svojo
preiskavo in sodbo.

In ljudska duša je zatrepetala
groze in strahu in neizmerne bolesti,
ko se je zaznala strašna sodba. Šest

344

mož iz Borovnice, trije iz Bevk, dva iz
Rakitne, dva iz Horjula, eden iz Vnanjih
Goric so bili obsojeni, da se jim kot
morilcem prijorja Celestina odseka naj¬
prej desna roka, potem pa se jih usmrti
Na vešalih. Štirinajst nedolžnih oseb je
bilo dne 8. junija 1572. usmrčenih in v
svarilo ljudstvu so bila vešala postav¬
ljena blizu samostana tik ceste.

Z vseh strani so drli ljudje sku¬
paj, da vidijo na vešalih viseče svoje
brate. Samostan je bil tako zastražen,
da se mu ni mogel nihče približati, ali
ljudstvo je vsaj z besedami dajalo duška
svojim čuvstvom.

Tudi Anton Magajna je prišel gle¬
dat vešala in žrtve, ki so na njih visele.
Videl je tudi tiste siromake, ki so bili izpu¬
ščeni iz ječe, ker niso ničesar priznali,
niti ko so jih trpinčili in jim lomili
kosti. In dvignil je pest in zaklical proti
samostanu:

— Mera je polna! Zdaj pride dan
plačila!

Še niso bile odstranjene in poko¬
pane žrtve nesrečne justice fevdalizma
in že je, kakor na Dolenjskem in na
Štajerskem, udaril tudi v vrhniškem

345

okraju plamen proti nebu, plamen kmet¬
skega punta.

Anton Magajna je bil poslal na vse
strani pripravljene sle, ki so oznanjali
po vaseh, da je prišla ura vstaje. Ma¬
gajnov načrt je bil, naj se dvigne vsa
Notranjska in Istra, da se bo mogel
širiti punt na eni strani čez Goriško na
drugi na Dolenjsko tako, da bo segal
od Furlanije do srca Hrvatske. Priprav¬
ljal je ta punt dogovorno z Dolenjci
več let, imel vse organizirano in treba
je bilo dati le znamenje, da se začne.
In to znamenje je bilo dano sedaj.

Določeno je bilo, da se dvignejo
kmetje vsi en dan in da udarijo na
graščine, a čim jih zavzemo, da pohite
Notranjci proti Vrhniki, odkoder gredo
skupno na Ljubljano, kajti Magajna je
uvideval, da morajo ustaši dobiti naj¬
prej stolno mesto v roke, če naj dose¬
žejo uspehov.

V topli junijski noči so se začeli
zbirati kmetje vrhniškega okraja na
treh koncih. Eni so se sešli pri Bev¬
kah in ti so imeli nalogo, da progovore
ali prisilijo kmete proti Ljubljani leže¬
čih vasi na punt ter zabranijo, da bi

346

mogla iz Ljubljane priti samostanu v
Bistri pomoč. Drugi so se zbrali v
Horjulu in naj bi od tam šli na Bistro,
tretji so se zbrali nad Borovnico in so
hoteli najprej zavzeti ondotno samostan¬
sko pristavo in potem z druge strani
naskočiti samostan.

Noč je bila topla in temna. Tiho
so prihajali kmetje, oboroženi s puš¬
kami, kosami in sekirami. Nekateri so
pripeljali seboj tudi žene ali otroke in
kmalu se je na taborišču razvilo živahno
vrvenje.

— Stara pravda je naš bojni klic,
je razlagal starec, ki je ležal sredi šte¬
vilne gruče mož in iim novič pojasnje¬
val namen vstaje.

— Zmaga je gotova, je menil
drug mož. Nekaj jih pojde pod zemljo,
ali drugim in našim otrokom je zago¬
tovljeno boljše življenje.

In ljudje so drug drugega s pri¬
povedovanjem prestanih krivic in sli¬
kanjem prijetne bodočnosti navduševali
in razvnemali za boj za staro pravdo.

Magajna je nestrpno hodil gor in
dol po taborišču in je večkrat šel tudi
na pot proti Rakitni gledat, če že pri-

347

hajajo kmetje iz Rakitne, iz Begunj in
iz drugih vasi v hribih in okrog Cerk¬
nice, ki so bili določeni, da pomagajo
kmetom vrhniškega okraja zavzeti sa¬
mostan v Bistri.

A minile so ure in nikogar ni bilo
in Magajno je začela moriti strašna
skrb, da nikogar ne bo. Že se je za¬
čelo daniti in v daljavi na vzhodu je
dobivalo nebo sive boje, ko je prihitel
za stražo postavljeni mož in je Magajni
naznanil, da gre nekaj kmetov. Ma¬
gajna jim je šel nasproti in zabolelo
ga je v dušo, ko je videl, da je prišlo
namesto pričanovanih dvesto kmetov
samo kakih petnajst.

— V zadnji uri so se premislili in
nečejo iti v boj. Eden pravi, da mora
misliti na otroke, drugi pravi, da je
boj brezupen in da bomo premagani in
strahovito kaznovani, tretji ima zopet
kak drug izgovor. Poskusili smo s silo,
a oni so bili v večini.

Magajna je tiho poslušal in ni
zinil besede, ali njegov neskončno brez¬
upni pogled je razodeval njegove misli
in njegova čuvstva. Ozrl se je po svoji
četi in videl, da šteje le kakih osem-

348

deset mož. Tudi iz lastnega okraja
je prišla komaj tretjina tistih, ki so
obljubili priti, drugi so snedli besedo
in ostali doma ali se poskrili.

In nazaj ni bilo več mogoče. Pri
Horjulu je bilo gotovo že vse priprav¬
ljeno. Tam nad Bevkami se je pa zdaj
vzdignil plamen, znamenje, da so tam¬
kaj zbrani kmetje užgali samostanu
lastno kočo in da so začeli svoje delo.
Možje so planili pokonci.

— Bevčani nas pozdravljajo ! Prišla
je ura za boj ! Tako je vzkliknil starec,
ki je imel med Borovničani prvo besedo.
Gospod Jezus Kristus, ki nisi imel
prelatov in plemenitašev za učenike in
si s svojo krvjo odrešil tudi kmeta, ti
nas pelji v boj za staro pravdo.

— Za staro pravdo! Za staro
pravdo! Burno je oril ta klic nizdol in
množica se je zapodila proti samostan¬
ski pristavi. Vrata so bila mahoma
vlomljena, stražarji so zbežali, čim so
zagledali kmete in hipoma je stalo vse
v ognju.

— Naprej na samostan! Z grme¬
čim glasom je dal Anton Magajna to

349

povelje in se z mečem v roki postavil
na čelo svoje čete.

In viharno jo donel odgovor : Na¬
prej na samostan.

Vrhniški župnik je imel v Horjulu
nekaj posebno dobrih prijateljev. Tedaj,
ko so Vrhničanje naskakovali župnišče,
je hotel bežati k tem prijateljem. Ti so
mu tudi sedaj in še ponoči, ko so se
kmetje začeli zbirali nad Horjulom, po¬
slali vest, da se pripravlja vstaja. Žup¬
nik je menil, da pri Horjulu zbrani
kmetje udarijo na njegovo župnišče, saj
je Horjul spadal pod vrhniško župnijo
in saj je vedel, da ga župljani sovra¬
žijo iz vsega srca. Strahoma je hitel
klicat Završana in dal buditi Vrhni¬
čane. Domneval je sicer, da strežejo
kmetje njemu po življenju, ali tega ni
povedal, boječ se, da se potem ljudje
ne bi posebno zavzeli proti kmetom. In
zato je Završanu in sklicanim tržanom
pripovedoval, da nameravajo kmetje na¬
skočiti Vrhniko in moža, ki sta ga
prišla svarit, sta to rada potrdila.

Zdaj je bilo seveda vse pokonci.
Završan je takoj poslal jezdeca v Ljub¬
ljano do dež. glavarja, tudi v samostan

350

v Bistro je poslal jezdeca s svarilom,
naj bodo pripravljeni, ker se lahko
tudi tam kaj zgodi in istotakoje obve¬
stil sosedne graščake in jih prosil pomoči.

Še v temi je bila zbrana dosti
številna in dobro oborožena četa. Bre¬
zo viški graščak, ki je prišel z večjim
oddelkom in je bil izkušen vojščak, je
prevzel poveljstvo in je s to četo odri¬
nil proti Horjulu. Razpostavil je svoje
ljudi tako, da bi ustaške kmete s treh
strani zajel in veselil se je že, da jih
vse potolče in jim enkrat za vselej pre¬
žene veselje do puntov.

Toda kmetje so bili postavili svoje
straže in ko so jim te naznanile, da se
bliža sovražna četa, je nastala med
njimi zmešnjava. Eni so bili za boj,
drugi so ugovarjali boju, češ, da mo
rejo zmagati le, če sovražnika presene¬
tijo, ko še ni pripravljen, tretji so zopet
zastopali stal šče, naj se umaknejo boju
in naj skušajo po ovinkih priti do
Bistre, ker je vendar prva stvar, da
zavzamejo samostan in se z družijo z
ostalimi četami.

Ta nasvet je obveljal in kmetje
so se takoj začeli umikati pred bliža-

351

jočo se četo in potem krenili na stran,
da bi v malih gručah šli skozi gozd
proti Bistri. Brezoviški graščak se je
sicer čudil, da se ne prikažejo sovraž¬
niki, a šele, ko je prišel v Horjul, je
spoznal, da so se mu kmetje umaknili.
Sicer je takoj krenil za njimi a uvidel
je kmalu, da ne opravi ničesar in se
je vsled tega vrnil proti Vrhniki. Z
griča je videl v daljavi več plamenov
in spoznal resnost položaja, spoznal, da
se to pot ne gre za navaden izraz
kmetske ne vol je, nego za splošen punt
in zato je pozval svoje ljudi, naj po-
speše korake.

Na Vrhniki je že vse vrvelo. Pla¬
meni na Bevkah, na Brezovici in v
nekaterih drugih vaseh so ljudi navda¬
jali s strahom. Z raznih strani pribegli
ljudje so pripovedovali, kako vstajajo
kmetje in silijo svoje sosede, da gredo
ž njimi v boj za staro pravdo, in kako
pripovedujejo, da se je odprla Sveta
gora in je kralj Matjaž s svojimi voj¬
ščaki na potu, da osobodi kmeta. Iz
daljave se je čulo tudi streljanje,
zlasti od one strani, kjer je ležala
Bistra.

352

Vrhničanje so se bali, da nasko
čijo kmetje trg. Zato so v naglici na¬
pravili barikade. Vse se je oborožilo in
pripravilo na boj in nestrpno čakalo,
da se vrne brezoviški graščak s svojo
četo in da pride pomoč iz Ljubljane.

Končno se je tudi to zgodilo. Bre¬
zoviški graščak je prevzel varstvo Vrh¬
nike, baron Hohenwart, ki je bil pripe¬
ljal 200 jezdecev iz Ljubljane, pa je
krenil proti Bistri, od koder se je sli¬
šalo mogočno streljanje, dokaz, da se
je tam vnel ljut boj.

Gospa Regina je stala ob cknu
svojega stanovanja. Bleda je bila ko
smrt in Završanov pisar je pozneje
pravil, da so je bile same oči. Ko so
ljubljanski jezdeci pod vodstvom barona
Hohemvarta jezdili mimo njene hiše,
tedaj jo je obšla zavest, da so bila
upanja Antona Magajne zidana na pesek.
Kakor slana na mlado cvetje je padlo
to spoznanje na njeno dušo in ji vzelo
zavest. Ko je zadnji jezdec izginil iz¬
pred njenih oči, se je kakor mrtva
zgrudila na tla.

Skozi gosto, sivo meglo, ki je leno
valovala po širnem barju, je hitel An-

353  —

ton Magajna od Borovnice proti samo¬
stanu v Bistri. Culi so se samo težki
koraki in žvenketanje orožja. Starodavno
sovraštvo proti samostanu, ki je kipelo
v teh možeh, je pospeševalo njih ko¬
rake in jih navdajalo s tistim brezmej¬
nim gnevom, ki nima besed, ki samo
hrepeni po boju, po krvi in ubijanju, ki
daje slabotnežem nadčloveške moči in
dela iz bojazljivcev velmože.

četa je hitela, kar je mogla. Nihče
ni mislil, da je treba ohraniti moči in
se ne utruditi, vsakdo je koprnel po
trenotku, ko začne uničevati. Skozi
meglo so sijali plameni gorečih koč, ki
so jih onkraj Ljubljanice zažigali usta-
ški kmetje in to je Magajnovo četo
vzpodbujalo in razvnemalo, ter ji da¬
jalo zavest, da ni osamljena, četudi je
izostala pričakovana pomoč.

Zdaj so se v daljavi pojavili ne¬
jasni obrisi samostana in obenem je
Magajna ustavil svoj tek in velel četi
naj obstoji. Mirno je ležal pred ustaši
obširni samostan, na čigar strehi so
rahlo svetlikali prvi žarki vzhajajočega
solnca.

23

354

— Kakor zavetišče miru in sreče
in iztočišče božjega blagoslova stoji
samostan pred nami, je rekel Magajna
in opiraje se ob svoj široki meč motril
prijazno sliko, ki je ležala pred njim v
zgodnjejutranjem pomladanskem času.
In vendar je ta samostan že stoletja
samo izvor nesreč in prokletstva, pri¬
bežališče razuzdancev in hudodelcev,
gnezdo hudičevo, in dokler bo ostal le
en kamen te zgradbe nad drugim,
dotlej ne bo odvzeto od nas prokletje.

Molče so mu pritrjevali možje in
lahko je Magajna bral v njihovih go¬
rečih pogledih, da jih je volja, izbrisati
tudi zadnje sledove, ki bi kdaj pričali,
da je tu stal katoliški samostan.

— čete s Horjula še ni tu, je na¬
daljeval Magajna. Ali naj jo počakamo ?
V samostanu spi še vse. Stražarji so
leni in malomarni in gotovo ne pazijo
na svojo službo, saj nič ne slutijo, da
se začne danes kmetski punt. Če koj
naskočimo samostan, se ne bodo utegnili
braniti in morda zmagamo, ne da bi
kdo izmed nas obležal na bojišču.

— Naskočimo jih takoj, so menili
razni možje, čemu bi se podajali v

355

veliko nevarnost. Cigani so svoj čas
kar planili čez zidovje in menihi in
stražarji so se jim vdali, če bi čakali,
nas znajo še zapaziti in se pripraviti
na boj in potem ne ve nihče, koliko
izmed nas bi še kdaj prišlo iz samostana.

— Prav pravite, je Magajna pritr¬
jeval svojim ljudem. Škoda vsake ka¬
plje krvi, ki bi jo mi prelili zaradi teh
ljudi, ki pravijo, da so namestniki
božji, pa so le služabniki hudičevi.

Četa je obstopila svojega povelj¬
nika, da sliši zadnje njegove ukaze in
njegova navodila. Magajna, ki je na¬
tančno poznal vso notranjost samostana
in vedel, kje je najprej treba nastopiti,
je možem še enkrat razložil, kako naj
postopajo, potem je četo razdelil na tri
oddelke, katerih vsaki je imel od
druge strani planiti na samostan.

— In zdaj, možje — na delo da
zmaga stara pravda!

— Za staro pravdo, so zamolklo
odgovorili možje in določeni oddelki so
so razmaknili in četa je tiho stopaje s
pripravljenim‘^orožjem odšla proti sa¬
mostanu. Magajna je šel 's svojim od¬
delkom proti ozadju samostana, da pride

23 *

356

na vrt, od koder bi lahko kar hipoma
zavzel glavno poslopje, v katerem so
prebivali menihi.

Trikrat je Magajna, ko so bile
čete na svojih mestih, zaskovikal v zna¬
menje, da naj se začne naskok. Ljuto
so se možje zapodili proti samostan¬
skemu zidovju, kakor hudournik so pri¬
drveli, a ko so bili le še nekaj korakov
oddaljeni, so počile na stolpičih v zi¬
dovju puške samostanskih stražarjev in
pri vsakem oddelku se je nekaj mož
zgrudilo na mokro zemljo.

Čete so nekoliko zastavile svoje
korake, a v trenotku so se kričaje za
podile iznova proti samostanu. Gnev,
ljutost, obup vse to je izdajalo njihovo
divje tuljenje. Njihova razkačenost je
bila še narasla, ko so spoznali, da so
jih samostanci pričakovali in da so
pripravljeni na boj.

Samostanske puške so novič počile
in zopet je padlo nekaj kmetov tik pred
zidom. Obenem so se na zidu prikazali
stražarji, hlapci in menihi, in pobili
prve može, ki so se povzpeli na zid.

Divje kričanje in ječanje je bob¬
nelo nebu pod oblake, ali odpor samo-

i

— 357  —

stancev je bil tako krepak, da je pre¬
magal celo železno voljo vstašev.
Kmetje so se odmaknili od zidovja in
se umikali čedalje bolj v daljavo, ker
so samostanci, ki so imeli vse polno
nabitih pušk pripravljenih, neprestano
nanje streljali.

Tudi Magajna se je moral umak¬
niti. Zadet je bil koj pri pri prvem na¬
skoku v levo roko, od katere je cur¬
koma tekla kri, a desnica je krepko
vihtela meč. Naskočil je dvakrat samo¬
stan, a videvši, da so se njegovi ljudje
morali umakniti, je bil prisiljen, da jim
sledi. Megla je ustašem omogočala,
da so se še dosti hitro odtegnili
smrtnonosnim kroglam samostanskih
pušk.

Iztežka je zbral Magajna svojo
četo. Ljudje, ki so prej v zavesti svoje
zmage, bili pripravljeni žrtvovati kri in
življenje, so bili zdaj zbegani in Ma¬
gajna jih je komaj miril in jim vlival
novega poguma.

Horjulci, Logatčani in Polhovgrad-
čani morajo vsak čas priti, je tolažil
Magajna vstaše. Ž njimi vred nas bo
toliko in bomo tako močni, da zavza-

358

memo samostan, predno bodo menihi in
njih hlapci le enkrat mogli ustreliti.

Jutranjo solnce je zdaj premagalo
valove megle in razlilo bledo svetlobo
nad samostanom in njega bližnjo oko¬
lico. In tedaj so vstaški kmetje zatre¬
petali, videvši ležati okrog samostana
padle svoje tovariše, ranjence in mrliče,
videvši kri, ki je rdečila svežezeleno
trato, prav kakor bi smrt hotela s
škrlatastimi cvetkami ovenčati svoje
žrtve. Strahoma so se umaknili še dlje
od samostana in začel jih je prešinjati
obup, da je vse izgubljeno.

V tem hipu se je zaslišal od druge
strani glas trombe in koj na to iz sa¬
mostana veselo vriskanje. Vstaši so
pritisnili proti samostanu. Za hip jih je
obšla radostna nada, da gredo po¬
močniki, a ta radost se je~takoj/pre-
menila v grozo, ko so zagledali dolgo
vrsto konjenikov. Ječaje in obupani so
se pognali v beg in potegnili Magajno
za seboj.

Vsakdo je le mislil, kako otme
svoje {življenje. Eden je odšel sem,
drugi tja in v kratkem]'času je bila
četa razkropljena. Zaman je Magajna

359

kmete rotil, naj se ne razprše, naj dero
na dogovorjeno pribežališče. Ljudje ga
niso poslušali, nego bežali brezumno
naprej, kamor so koga nesle noge.

Konjeniki so se samo malo časa
mudili pri samostanu. Prijor jim je na
kratko povedal kaj se je zgodilo in
baron Hokenwart se je odločil, da gre
takoj zasledovat vstaše in rotil se je
pri svetem križu, da ne neha prej,
dokler ni zadnjemu vstašu razklana
glava.

Prijor Hugon in štirje drugi me¬
nihi so zasedli konje in se pridružili
baronu Hohenvvartu in v divjem diru
se je močna četa zapodila za vstaši.

Začel se je grozen, krvav lov.
Koder je bilo v daljavi zagledati ka¬
kega bežečega kmeta, tja je odposlal
baron Hohenwart nekaj jezdecev in se
zadovoljno smejal, opazujoč, kako so
jezdeci dohajali kmeta, kako so ga po¬
drli na tla, potem pa obrnili kopje in
ga posekali, ne meneč se za to, če se
je ustavljal ali prosil milosti.

— Ej najlepši lov je vendar lovna
to kmetsko paro, se je radoval prior
Hugon in oči so mu žarele zadovoljstva.

360

Tisoč cekinov bi plačal, če bi videl,
tak lov na tisto pasjo dušo, ki je pro-
vzročila to vstajo. In obrnivši se proti
vojščakom je zaklical: Kdor mi prinese
glavo Antona Magajne, temu jo od¬
tehtam s suhim zlatom.

Vriskaje so vzeli vojščaki to ob¬
ljubo v vednost in vzpodbodli konje.

Kmetje so se razpršili, se je jezil
baron Hohenwart in težko jih bo za¬
slediti.

Vojščaki so bili prišli do Borov¬
nice. Baron Ilohemvart jim je ukazal,
naj stopijo raz konj in naj preiščejo
vso okolico. Nagnati je dal predse
ženske in otroke, kar jih je bilo dobiti
v kočah in z grožnjami in obljubami
se mu je posrečilo, iztisniti iz njih, da
imajo vstaši „v Peklu“ kraj Borovnice
posebno pribežališče, do katerega pa
nihče ne ve vhoda, češ, da je „Pekel“
nepristopen.

— Za njimi, je rohnel prijor, in
močna četa se je odpravila gori proti
vrhu, pod katerem leži „Pekel“. Zenske
so morale vojščakom kazati pot.

Naenkrat se je ustavil prijor. Nje¬
govo orlovsko oko je spoznalo na robu

361

„Pekla“ tri može, ki so pripravljali
nekake vrvi, da bi se spustili v „Pekel“.

— Anton Magajna vdaj se, je zakri¬
čal prijor in vojščaki so obenem na¬
merili puške.

Nikdar, je odgovoril Anton Magaj¬
na in se visoko vzravnal, v tem ko
sta se njegova spremljevalca spustila
v brezno.

Vojščaki so se zapodili proti nje¬
mu, med tem ko je prijor z mogočnim
glasom zapel strahotno pesem: Dies
irae, dies illa — Solvet saecla in fa-
villa. A komaj so vojščaki se približali
Magajni, ko se je ta nenadoma obrnil
in skočil v brezno.

* *

*

Kmetski punt je bil premagan in
kmetsko ljudstvo je zadela strašna
kazen, a spomin na kralja Matjaža
vzlic temu ni izginil.

Ko je nadvojvoda Karol pregnal
evangelike iz vseh notranjeavstrijskih
dežel, tedaj sta morala tudi Erazem
pl. Obričan in njegova žena Anka za
vedno zapustiti domovino. Pokatoličan-
jenje se je izvršilo s kruto silo, samo

362

ena oseba je bila v celem vrhniškem
okraju, kateri se niti cerkveni niti pos¬
vetni oblastniki niso upali približati,
dasi kljubuje vsem zakonom in ne
mene se za obljubljene kazni ni hotela
nikdar prejemati niti zakramentov niti
je šla v cerkev. To je bila gospa
Regina.

Ko sta Erazem in Anka pred
svojim odhodom v Nemčijo jemala od
nje slovo, sta prvič po strašni katastrofi
—- omenila tudi Antona Magajno.

Mirno jima je gospa Regina od¬
govorila :

Kar sem jaz doživela, se nikdar
ne pozabi, če se človeku odseka roka,
se rana pač zaceli in minejo vse bole¬
čine a roke se več ne dobi nazaj. Ta¬
ko je tudi z menoj. Izgubljeni notranji
mir sem pač zopet našla ali sreče ne
najdem več. Eno pa me tolaži in mi
daje moč, da hodim neupogneno svojo
pot. čeprav je padla moreča slana na
ponosne sanje, ki sva jih sanjala z
Antonom Magajno, čeprav siplje drevje
samo velo listje na grozni grob kralja
Matjaža, to zavest nosim v svoji duši:
duh kralja Matjaža ne umrje nikdar in

363

zmagal bode, ker ima nepremagljivo
še varnejše zavetišče kot je Sveta gora,
namreč narodovo srce.

In jasno so sijale velike, črne oči
gospe Regine, jasno kakor mlado
solnce, kadar budi prirodo k vstajenju.

' . %  »' .
T:

^ ' ‘ ' ' f 'i '  jC^fj i

tete-tetef te ^ te/tete" 'te- .te te tete-

MMt  ".vlH

tei& te . 7 . te*y - j • •

(*>• *;-.;
- ,

tetetetevteVtetetetetete-te*
1  ' ' '

,..MSffiM

. - j ('  ,v
■■-.;■ ■ ;t- /tete/tete ‘

-* - <N, < ■, *, *  ' . ., '*

~


tete'.--  .■ ■ ,;■■'■ • ■

/"te -tete- “tete te 'te :•' te';'.- te -J:..; vte/te-te-tete"'///<

iSte/telte/.//-//.*/■ •:te tetetei
| '■ ,■ " ' , '

tgmm ■ :  ; v

'"'•tetev

/tete

■ ; . ' >;*

I s $ Ste/

<

te ’te 'i' te SRi

•'jVV.iite jK.SHČr/J$F*

| J |# H te |' t sJt

•••,-> v^VteteteV'’ . -lite ' te

v si,v v ■>.

'g*y%p.



~Qk:

W:,pm .  ; m m

asr ■■■

| „ :< ; 7  *:•• v l  ' V S

U'V' «■

V t £ y v,
^vrSV-v'-
k<

r  {  \:$

• r :.<.'.:

S

.W;


|a

M: 6 '

5 H r

#5&


*-.. 'V.'/' ^

?r,v j >.■' ;

- -*: - ^


'v*- £?

!»SgS^



- ■■

•^ *tkj .


c

t 1  *  y , ,

gf eaa

: V ~’ t, : -V - h*-'\ : ¥*

\ >. • - ' * .





M

^7:'-

? :;J>;


' - ■ \'



v-‘. r » ■ rij. .VŠ '

.

m  7




/ffg



.

>



{M&l:


VKVl\


frfoči#


/ 7 * 7 ;

S4' 'iffi h

l

)8§ >"
:.;-v.- ,;,■
• ^ -i'"‘

■

imfšmm

v ; . ■ .

■"

• ■ 't-H ^ - *'•''*~-V

:x :~: ?>' ••?..


■■ra


-■•■ . i  ■.- ..^,;.’i .,• .• •> «> - * f •/•.«. -• *.i . . ■.; ••'• . -■

V i, -n«  ,W ■;■ 4i: /eyižy

-

/ %• - * - ■ > ' ‘

^‘V * - -

' '. . l/f 3  A  j '

■ . f, v-\

m

’■ . ■.'■■■,■■'',  ... -

... - ' ' ‘.

C .

■>■■ *' -

irM'.

r