Poštnina plačana v gotovini. Izhaja vsak petek. Leto IV. št. 55. SLOVENIJA Dopisi in časniki naj se pošiljajo na poštni predal 259, Ljubljana Naročnina četrtletno 15 Din, za pol leta 50 Din, za vse leto 60 Din, Posamezne številke 1.50 Din. Za inozemstvo celoletna naročnina 90 Din. Izžgimo Nedavno sem bil neprostovoljna priča gostilniških razgovorov nekih nacionalistov, med njimi dveh akademskih izobražencev. Nekaj srditih izpadov na korupcioniste, ki jih je treba pobesiti, in koj nato zabavljanje na „slovenaše“ in smešenje slovenskih nacionalnih teženj. Vsa debata s svojimi zaključki je razodevala tako duhovno primitivnost in siromaščino, da me je bilo do dna duše sram. da je kaj takega med Slovenci mogoče. Pa je tako. Edino med Slovenci je mogoče, da izobraženec smeši lastni narod, njegovo šibkost, maloštevilnost in nezavednost in to oznanja potem kot nacionalizem. Obupaval bi nad našo usodo, ko ne bi bil prepričan, da so taki pojavi posledice neke prehodne, idejno razdrapane dobe, ki ji mora slediti nravstveno in duhovno prečiščenje. Ljudje „rešujejo“ domovino, ki se norčujejo iz lastnega naroda, njegove šibkosti, malošte-vilnosti in nezavednosti. Duhovni pritlikavci, ki si domišljajo, da so postali kaj več, če se sončijo v sijaju veličine — namišljene ali resnične — drugega naroda! Žalostne priče naše nravstvene šibkosti, katero premagati nam še ni uspelo! Dokler te rane ne izžgemo, ne smemo upati lepših dni. To je nacionalizem, ki tega imena ne zasluži, ker je po svojem bistvu nepriroden, protinaroden pojav. Ne zasluži niti, da bi ga resno vzporejali z nacionalizmom kateregtikoli naroda in kateregakoli kova. Kranj, 18. oktobra 1955. to rano! Te vrste nacionalizem je slovenska posebnost in dokaz, da preživlja naš narodni organizem težko bolezen. Kako je mogče, da odpor proti takim strahotnim po javom ni večji, elementarne jši ? Zakaj javno mnenje ne obračuna z njimi? Zakaj ne razgalimo do kraja te naše sramote? Ali ni vsa nelogika neskladnost in hinavščina tega nacionalizma naravnost otipljiva? Ali poznate njegovo argumentacijo? Majhni smo, šibki, nesposobni za vsak odločen narodni po-kret, za samostojno narodno življenje; zato je edini izhod nacionalni harakiri in vtopitev v sorodnem, večjem narodnem občestvu. Torej iz nevere v lastno živi jensko moč naj zajema neka „nacionalna“ ideja svojo notranjo opravičenost. A zakaj smo slabi, neodločni, moralno šibki? Zakaj smo nesposobni za enotno vsenarodno gibanje? Ali ne predvsem zato, ker imamo v svoji sredi elemente, ki z nekim sadizmom trobijo naše napake v svet in zgražajo nad pojavi, ki jih sami povzročajo? Vse to, da bi opravičili svojo nezvestobo do lastnega naroda! Kdo je opravičen vreči kamen na svoj narod in sebe izvzeti od obsodbe? Ali ni to grda hinavščina, ki postaja tem grša, čim bolj se kdo trka na svoja prsa? Uprava: Kranj, Strossmajerjev trg štev. 1. Poštnočekovni račun Ljubljana štev. 16.176 Rokopisov ne vračamo. Oglasi po tarifu. Tiska tiskarna Tiskovnega društva v Kranju Predstavnik tiskarne France Uliemik, Kranj. Ali ni teh obupancev dolžnost, da stopijo s pozorišča in molče? Ali ni vse, kar od njih zahtevamo, da te kuge nevere ne širijo? Ali ni vseh grdobij največ ja, če stopi kdo v vrste nasprotnikov lastnega naroda in skuša to početje še idealizirati? Kje je naš problem? Ugodnega pomena je, da smo si edini v tem, da je treba te elemente, ki narodov organizem okužu je jo, korenito izločiti in jim onemogočiti vsako delovanje. To so večinoma elementi, ki so zgubili vsak stik z rodno grudo in z ljudstvom in nimajo za globlje vrednote narodovega duhovnega življenja nobenega razumevanja* To so naši „židi“, ki s svojo materialistično miselnostjo zastrupljajo narodovo dušo. Prav zadnji čas je, da obračunamo z vsemi, ki nam očitajo nesposobnost za življenje, a sami sejejo namerno malodušje v naše vrste in nas izdajajo. Ta naloga bo za nas življenjska preizkušnja. Ob njej se mora pokazati, ali imamo kot narod bodočnost. Največji naš sovražnik se skriva v naših lastnih vrstah. Bodi položaj naroda še tako žalosten, doker ni obupal nad samim seboj, se vedno lahko nadejo lepše bodočnosti. Narod, sam v sebi edin, z eno voljo in enim ciljem, lahko dela čudeže, pa bodi, da je majhen kot naš. Naša maloštevilnost nas zavezuje samo k tem večji koncentraciji in ekonomiji naših sil. Naši zunanji uspehi bodo vedno sorazmerni naši notranji rasti in moči. Janez Kocmur: Malo popravka (Nadaljevanje.) Jasneje je označil dr. Tuma svoje stališče o slovenskih potrebah v razpravi o strankini taktiki, o kateri je bil glavni poročevalec. Za to je imel več razlogov: v debati bi bil mogel govoriti samo dvakrat po deset minut, medtem ko je kot glavni govornik imel eno uro časa in pol ure za zaključno besedo; vrh tega kot mlad v stranki bržčas ni maral preveč polemizirati s starejšimi njenimi členi in jih spravljati pred zborom v zadrego. Njegove besede veljajo po večini še danes v celem obsegu, zato jih navajam obširneje. Dejal je: »Vprašanje taktike Jugoslovanske socialnodemokratične stranke je v svojih osno-vuh predpisano v programu splošne socialnodemokratične delovske stranke v Avstriji, sprejetem v dneh od 2. do 6. novembra 1901 na Dunaju. katerega bistveni del tvori tudi narodnostni program, sklenjen na splošnem (avstrijskem — Op. pis.) strankinem zboru v Brnu 1. 1899. Vsaka taktika mora imeti svoj cilj, vsaka taktika se mora ozirati na dane razmere, in končno odločilno mora biti za vsako politično stranko razmerje moči lastne stranke in nasprotnih strank.** Dalje: »Osredotočiti je torej taktiko splošne (avstrijske — Op. pis.) socialnodemokratične stranke na dve točki: boj proti reakciji in boj za narodno in ž njo združeno splošno samoupravo . . . Da dosežete stavljeni cilj v doglednem času, nam dokazuje nevzdržljiv položaj v avstrijski državi. Po aneksiji Bosne in Hercegovine lahko vkliknemo: Avstrijski odločujoči krogi morajo dati narodom samoupravo, ali je pa napisan pogin naše države: .mene, tekel, upharsin!"* Po kratki analizi ustava gospodarskih in političnih skupin na jugu je nadaljeval: „Enako nerazrešeno stoji pred nami narodnostno vprašanje kot eminentno kulturno vprašanje. Za vsako ljudstvo, posebno pa za tako demokratično, gospodarsko zaostalo, kakor je slovensko, je vprašanje končne ureditve ljudskih, srednjih in višjih šol eminentno življenjsko vprašanje. Nobena stranka pa se ne jjoteza za rešitev teh vprašanj z realnega stališča, vse je le strankarsko tekmovanje s frazastimi deklamacijami in reklamacijami.** Potem: »Neznosne, nezrele politične razmere kategorično zahtevajo krepak taktičen nastop naše stranke, da zahtevamo združitev naše narodnostne skupine kot ene celote po narodni in splošni samoupravi. Socialnodemokratična stran ka kot edina enotna slovenska stranka mora zastaviti svoje moči, da se kulturne, narodne naše zahteve, predvsem srednje in višje šolstvo uredi brez odloga. Edino naša stranka je pri tem vprašanju prosta strankarskih predsodkov, edino za našo stranko je odločilna le kulturna zahteva, odločilna le pravica do samouprave našega ljudstva. Ugotovil je, „da je socialnodemokratična stranka deloma sokriva klerikalizma na Slovenskem, ker je taktično nastopala izključno kot delavska, proletarska in ne kot splošna politična stranka in ni iskala nobene dotike s tudi proletarsko našo kmečko maso," ter nadaljeval: „Po vsem tem je dana naši Jugoslovanski^ so-cialnodemokratični stranki taktika za bližnjo bodočnost. V prvi vrsti mora prestopiti naša stranka iz dosedanje defenzive, iz taktičnega boja za obstanek, v ofenzivo. No, tudi tukaj se spominjam reka sodruga drja. Adlerja na strankinem zboru 1. 1894: ,Najvišje pravilo vsake revolucionarne taktike je to, da si ogleda predvsem dejanski položaj’, in reka sodruga Bebla na istem zboru: ,Trenutki so. ko je revo- lucionarni naval edino pravi, so pa tudi trenutki, da tak naval vse ugonobi.’ Danes, ko naša stranka narašča, in danes, ko naša stranka v svojem zaledju najmočnejšo stranko v državi s svojimi 89 poslanci, danes, ko je socialnodemokratična stranka izvojevala splošno volilno pravico za državni zbor, nam ni več potreba revolucionarnega navala, treba nam je, da po svoji smotrni organizaciji izvajamo odločno iz splošnega socialnodemokratičnega programa tiste točke, ki so danes stopile v ospredje za vse avstrijske narode in posebej še za naš mali slovenski narod. Ne mislim tukaj z besedo narod na navadno frazo liberalnih in naprednih naših nasprotnikov. Narod mi je zavedna ljudska množica, ki stremi po enem in določenem političnem cilju in ki se zaveda, da so ostali sloji poleg delajoče ljudske množice poklicani sodelovati ž njo in ne stati nad njo, tako da je zame izraz narod istoven z ljudsko množico, z zavestjo eelote, in torej bližnjim političnim ciljem: splošno in narodno avtonomijo. Kot proletarsko ljudstvo se naša stranka zaveda, da je zastopnica delovnih razredov, obenem se tudi zaveda, da je tudi edina zastopnica politične enote. Jasno mora biti pred nami vprašanje narodnosti in naroda. Jugoslovanska socialna demokracija mora predvsem poudarjati, da je narodnost prvina, tvoreča prvina vsake kulture. Narodnostno vprašanje je torej za nas kulturno vprašanje, zato naša stranka ne sme več prepuščati boja za rešitev eminentnega kulturnega vprašanja srednjih šol in vseučilišča klerikalnim in liberalnim strankam, marveč mora vzeti iniciativo v svoje roke. Naša stranka se mora zavedati tega, kar je sodrug dr. Adler ugotovil . že na dunajskem zboru 1. 1898., da je interna-cionalizem pomenil pred 50 leti v Francoski, v Nemčiji in Angleški toliko kakor breznarod-nost in da je šele avstrijska socialnodemokratična stranka ločila in določila pojem interna- Naše „razumništvo“ Pavel Kreutzer: Zgodovina pravi, da je ljudstvo navsezadnje vselej zapodilo svoje voditelje, kadar je spoznalo, da so ga osleparili in se iz voditeljev prelevili zgolj v tlačitelje in izžemalce. Zgodovina nam pa tudi pravi, da se je prvotna tenka plast vladajočih voditeljev zdebelila, si utrdila postojanke in si na razne načine zavarovala privilegije. Ljudstvo, ki je od vsega začetka čutilo demokratično, je te priviligirane tlačitelje težko prenašalo ter si v veri, da zmaga duh nad nasiljem, obetalo bol jše čase šele za takrat, kadar ga bodo vodili l judje, ki so izšli' iz njega samega. Danes so se želje ljudstva uresničile, toda ljudstvo je razočarano spoznalo, da ni prav nič bolje, v marsikaterem oziru celo slabše kot prej. Danes vodi ljudstvo debela plast njegovega lastnega razumništva, ljudstvo pa ravnotako strada kruha in pravice, kakor pred stoletji. Zakaj vse to? Ker naše razumništvo, ki se je na ljudske stroške šolalo, ne daje ljudstvu tega, kar mu je dolžno. Večina se vede podobno kakor nekdanji fevdalci in drugi priviligirani stanovi in že mnogi mladi akademiki mislijo navadno dosti bolj na udobne in varne službe, kakor pa na resno delo. Odkrito se upam trditi, da tudi precej „idealne“ akademske mladine misli bolj na to, kako bo živela od naroda, kakor za narod. Ne čudimo se torej, če je delovno ljudstvo to spoznalo in če se tudi že pri nas pojavlja odpor proti pokvarjeni gospodi. Ljudstvo čuti na lastni koži neurejenost javnega življenja, zaradi česar so prišle v zagato tudi pridobitve zasebnega živl jenja. L judstvo ve, da bi bilo lahko bolje, če bi razumništvo preveval pravi ljudski duh in bi imelo res tiste lastnosti in sposobnosti, katere bi moralo imeti, to je, zdrav razum, odločno voljo in požrtvovalnost. Ljudstvo dandanes prav do-Ijro ve, kdo je odgovoren, da je tudi pri nas po- Dr. Ivo Štempihar: Ob srečanju Ko je padlo žezlo upravne oblasti iz rok JNS, se je neutegoma pokazal nujni nasledek okolnosti, da te stranke stvarno nikjer ni bilo. v tem, da se je milijon pripadnikov razšto-pil v nič kakor pozni sneg. Neozdravljivi voditelji stranke se morajo dandanes zelo truditi, da si najdejo vsaj umišljenih pripadnikov, katerih privid naj jih potolaži, kakor tolaži privid bogate dediščine žalujoče ostale. Umetno iskanje pripadnikov je pa kočljiv posel, ki sili k temu, da je treba seči tudi po res nepolitičnih predmetih. In zgled poseganja po nepolitičnem predmetu, vsaj za pojme no- cionalnosti tako, da zahteva za vsako narodnostno skupino, t. j. za vsako skupino ki se zaveda skupne kulture, tudi enotno politično moč, torej zahteva polno enakopravnost zavedne ljudske množice enega jezika kot naroda. Zahtevati moramo torej in prevzeti iniciativo, kakor je poudarjal sodrug Etbin Kristan že na istem zboru: ,Mi zahtevamo kulturno enoto vseh južnih Slovanov.’ ,Proč iz naših vrst z brezskrbnim in brezmesnim internacionali zrnom,’ kakor je vzkliknil sodrug Pernerstorfer. Mi smo danes realna stranka in kot taka zahtevamo svobodno kulturno in politično življenje za slovensko ljudstvo, oprto na sosedno skupino hrvaško in jugoslovansko. S ponosom moramo poudarjati, kakor sodrug Daszynski na istem shodu: .Jaz sem Poljak, in internacionalen socialni demokrat,’ t. j. kakor zahtevam zase priznavanje lastne narodnosti, tako moram priznati poln razvoj narodnosti vsakemu drugemu. Prj tem svojem nastopu kot realna stranka moram zahtevati teritorialno opredelitev slovenskega morda, v svesti si, da je praktična in politična organizacija mogoča vsaj v doglednem času le na nacionalnem teritoriju, kakor sta to poudarjala na brnskem shodu sodruga dr. Adler in Pernerstrofer." Res je, da je bil dr. Viktor Adler, vodja avstrijske socialne demokracije, do skrajnosti to leranten; res je pa tudi, da so mnogi drugi posebno pri vodstvu strokovnih organizacij, pojmovali internacionalizem tako, da je naposled prišlo do težkih sporov najprej v strokovni, na to pa še v politični organizaciji in končno celo do odcepitve Čehov. Z odobravajočim citiranjem izjav dr ja. Adlerja, Pernerstrofer ja in Daszynskega se je dr. Tuma javno izrekel zoper zahtevo E. Kristana po ,kulturni enoti vseh južnih Slovanov’ in je nastopil pozneje zoper njo tudi Cankar. . (Nadaljevanje prihodnjič.) stala demokracija, za katero se je narod stoletja boril, le slepilna beseda, in da se je tudi pri nas razpasla splošna korupcija, skrajno koristo-lovstvo ljudskih voditeljev in ogabna strankarska sebičnost, ki zamenjuje stranko z ljudstvom. Ljudstvo ve, kdo je odgovoren za propast našega gospodarstva, za neurejenost naših političnih in družbenih odnosov in za jalovost naše narodne kulture. Zato ima ljudstvo v to razumništvo čimdalje manj zaupanja in je jelo gledati v njem ravnotako zgolj nadležnega za-jedalca in nasprotnika, kakor svoje dni v ple-menitništvu in drugih priviligiranih stanovih. Bodimo torej pravični in priznajmo odkrito, da slovensko razumništvo doslej povečini ni storilo svoje dolžnosti in da tudi ni res, da je v odločilnih trenutkih slovenski narod odrekel. Ni odrekel narod, odreklo je le njegovo papirnato razumništvo, kateremu je neizkušeno ljudstvo zaupalo svojo usodo. Edinole temu pokvarjenemu, brezvestnemu in breznačelne-mu razumništvu se moramo Slovenci zahvaliti za današnje nevzdržno stanje. Živimo v resni dobi. Kar je trhlo, bo brez usmiljenja propadlo in to je prav, ker bo potem več prostora za vse, kar je zdravo. Če se bo veliko podrlo, bo treba pač veliko na novo sezidati in tega naj se zaveda tudi naše razumništvo. Zato naj ne trka več na svoja papirnata spričevala ter ne vzdihuje za lepimi časi, ko sta se kmet in delavec spoštljivo kljanjala in odkrivala sleherni gosposki suknji, lem časom bijejo zadnje ure. Dandanes sta tudi kmet in delavec že izobražena in mislita dostikrat Jiol j pametno, kakor akademsko razumništvo. Zato bosta z zaupanjem sodelovala le s takim razum, nikom, ki čuti res z ljudstvom in ki bo prišel k njima z odkritim srcem in nesebično voljo do skupnega dela. Ta trenutek bo težka preizkušnja za naše razumništvo in zato naj sleherni razumnik že zdaj misli, kako jo bo prestal. tranje politike nepolitičnem, nam daje neokusni uvodnik „Jutra" z dne 13. 10. 1935. Le-ta sestavek „jugoslovenske modrosti14 je plastičen spomenik neoadravljivost pogorelih ljudi, ki se v obrambo svoje politične smeri v potu obraza mučijo z določitvijo razlike med „dve-ma kompleksoma" političnih in gospodarskih potreb, zato da zaznamujejo gospodarska vprašanja za nepolitična, ki pa istočasno posegajo po nepolitičnih predmetih, najsi so za notranjo politiko nedotakljiva. Če je „Slove-nec“ s sestavkom „Fiksne ideje dr. Kramerja mislil, da bo prizadete ozdravil od zlorabe v notranji politiki nedotakljivih predmetov, je bil prevelik optimist. Že leta 1933, ko je bila jutranja smer notranje politike na višku in je „jugoslovenski narod" medlel od sreče da uživa „svobodo“, je napravilo „Jutro“ šalo in proglasilo vse tiste, ki so morali leta 1931 glasovati za nadstrankarsko kandidatno listo ..domoljubov", preprosto za pristne Janeze; zdaj je šlo v stiski in v strahu pred smrtno malokrvnostjo stranke še dalje: v zelo neduhovitih ovinkih, previdno ali vendar razločno povedanih, je v zvezi z dogodkom, ki ni v prav nobenem sorodstvu z miselnostjo jutranjih ljudi, oznanilo razveseljivo učenost, da je „jugoslovenski narod po podatkih tega dogodka vse bolj jugo-slovensko usmerjen, kakor so to pričakovali celo največji optimisti". „Optimisti“, to so kajpada samo jutranji ljudje. Isti članek pravi, da „živimo v dobi cinizma in brezdušnega egoizma". Bogme, prav sestavek v „jutru" potrjuje navedeno ugotovitev docela, ali na račun miselnosti sestavka samega. Ciničnost tega sestavka se ne da prekositi. Izključeno je namreč, da bi bil sestavek plod premajhnega obzorja, torej nasledek neumnosti. To priznavamo celo, najsi naletimo tudi na stavek, da živi „jugoslovenska misel danes v našem narodu svoje posebno življenje", — kakor zlata ribica v akvariju. Ta stavek namreč dopoveduje prav tisto brezupno — izkoreninjenost „jugoslovenske misli" jutranjih ljudi, ki je značilna za celokupno izkoreninjenost javnega delovanja teh ljudi. Posebno življenje politične misli kakega naroda! To zlata vredno priznanje sterilnosti politične ideologije jutranjih ljudi nas spominja naravnost državniške spretnosti, s katero je na višku moči cvetoča JNS postregla prepadenemu narodu s — punktacijami. Obzirno in predvidevno je oznanila, da so sc rodile punk-tacije, prihranila pa je „narodu“ priliko, da sam presodi, kako se glasijo. O vsem tem je smela govoriti, oisati in vsebino razlagati samo izbrana družbica voditeljev, in storila je to celo službeno. Samo teh punktacij nismo našli v nobeni uradni objavi. „Narod" bi se namreč gotovo okužil in v „svobodnih volitvah izbrani narodni očetje" so to milosrčno preprečili. Takrat se je praktično pokazalo, da jutranja „j ugoslovenska misel" resnično živi posebno življenje, in sicer življenje, ki je drugačno, kakor življenje in mišljenje ljudstva. „Jutrov" uvodnik se je srečal s sestavkom „Vse kar je prav" v „Slovencu", tako zelo srečal, da nas je tudi „Slovenčev“ sestavek spomnil — punktacij, najsi najbrž nehote. To pa zato, ker se tiče nekega proglasa takoimeno-vanih Pohorcev. Mi tega proglasa nismo videli, brez dvoma radi tega, ker smo v zelo slabem razmerju s Pohorci. In tako smo prisiljeni o proglasu samo ugibati. Navezani smo na lo, kar navaja kdorkoli o vsebini proglasa. Reči smemo, da tisto, kar smo doslej izvedeli o vsebini 'proglasa, ni sposobno pridobiti le samo enega privrženca. Menimo celo lo, da bi se z objavo proglasa storilo Pohorcem tipično danajsko darilo. S tega vidika nam je zelo žal, da nam je seznanitev s proglasom prihranjena. To tudi zato, ker nas nesposobnost, da bi videli proglas, spominja očetovske oblasti, ki jo je nad narodom izvrševala JNS. V tem je slaba stran »Slovenčevega" opozorila, ki jo že radi tega prikazujemo, ker nam je mnogo na tem ležeče, da bi našle besede mnogih govornikov, ki se oglašajo na zborih JRZ in ki zagotavljajo, da se je ljudstvu svoboda že vrnila, praktičnih zgledov. Pri tem se opiramo na resnično dobroobetajoča izvajanja dr. Kreka in Miška Trifunoviča, ki sta oba poudarjala, da hoče sedanja vlada ostvariti tudi svobodno kritiko. Podoba pa je, da se bo ta hvalevredna namera vlade prekrižala, ako nam bo prihranjena zabava z izvirniki pohorskih proglasov. Imeli smo že priliko opozoriti lia nevarnost zapletanja v postave, s katerimi je JNS obdarila „narod“, vse v znani nameri, da bo „narod" dovolj „svobodcn". Zapletanje v te postave je zato nevarno, ker vsebujejo tako široko možnost prostega preudarka, da onemogočajo ali pa omogočajo resnično svobodo vseli; treba je samo take volje tistih, ki imajo priliko, da postave razlagajo. Nesrečni Jevtič je govoril, kakor ima svobodoljubno hotenje, delal je pa tako, kakor bi postopala JNS: zato je inoral iti. Zelo želimo, da ostane naša takrat povedana bojazen — neupravičena. Zelo pa tudi želimo, da te želje ne bi bilo treba več ponavljati. OPAZOVALEC f Slovenski kipar Alojzij Gangl V sredo 2. vinotoka je umrl v Pragi kipar Alojzij Gangl, rojen v Metliki 8. rožnika 1.1859. V l jubi j. dnevnikih smo brali posmrtnice o njem. Alojzija Gangla niso več poznali v domovini in mlajši rod ve o njem le iz pisanih virov, čeprav hodi v Ljubljani vsaki dan mimo njegovih del. Gangl je bil kipar še iz časa pred impresionizmom, še preden so Vesel, Jakopič, Sternen, Grohar in Jama začeli novo in prvo skupnostno gibanje v novi slovenski oblikujoči umetnosti, še preden je bilo ustanovljeno prvo slovensko umetniško društvo in še preden je bila 1. 1899 odprta v Ljubljani I. slovenska umetniška razstava, za katero je bil Gangl podpisal oklic, ni se je pa vdeležil. Alojzij Gangl, človek iz dobe stritarijanstva. je bil prvi slovenski kipar, ki se je uveljavil doma v monumentalnem kiparstvu v preteklem stoletju1. Izmed štirih javnih spomenikov, ki stoje v Ljubljani v spomin slovenskim veljakom, je ustvaril Gangl dva: Valentina Vodnika in Janeza B. Valvazorja. Ko je bil 1. 1889 odkrit Vodnikov spomenik, je slavila Gangla cela Slovenija. Bil je takrat Gangl na vrhuncu slave. Eleganten mož, z dolgimi umetniškimi lasmi, ko je imel dostop v najboljšo takratno slovensko družbo. Ko sta brata Šubica dosegla priznanje doma 'in daleč v tujini ter je slovensko sli-karstvoodčasabarokanaprej imelostrnjeno tradicijo, ni bilo slovenskega kiparja, ki bi segal nad navadno podobarstvo, čeprav so bili talenti kot n. pr. Zajec star. Ganglu se jes za to obetala lepa prihodnost. Že tri leta po odkritju Vodnikovega spomenika, se ga je pa prijela duševna bolezen. Ganglovo razruvario duševno stanje se pozna na njegovih močno razgibanih, pa imenitnih kiparskih delih, ki so na fasadi Narodne opere v Ljubljani. L. 1902. je bil odkrit Ganglov od dunajskega nauč. ministrstva naročeni spomenik J. B. Valvazorja pred Narodnim muzejem v Ljubljani. Prejšnja Gang-lova dela so močno idealistična, Valvazor pa gre v realizem. Ganglu so preskrbeli učiteljsko mesto na ljub. umet.-obrtni šoli, zbolel je pa dveh nasprotnikov spet na živcih in je bil 1. 1905 upokojen ter je živel na Dunaju. Pozneje je bil nastavljen na umet.-obrtni šoli v Splitu, potem se je vrnil v Metliko, med svetovno vojno je živel na Dunaju, od koder se je 1. 1917. preselil v Prago. Al. Gangl je bil na dunajski akademiji u-čenec Zumbuschev in Hellmerjev. Debil je tudi za Strossmayerjevo katedralo v Djakovem, za samostan Sacre Coeur v Pressbaumu pri Dunaju. dosti portretov in manjših skulptur in reliefov, znana je njegova lepo idealizirana doprsna podoba Fr. Prešerna. Da bi bil Al. Gangl dosegel mednarodni sloves, kakor je pisalo ob njegovi smrti 1 j ubij. ..Jutro", ni res, bil bi ga mord.a če bi bil zdrav. Gangla je podpiral močno 1' ran šuklje. V Ganglovem življenju je bilo mnogo tragike umetnika, ki hrepeni po lepoti in slavi, ki ga pa življenje ubija. Alojzij Gangl ima v slovenski umet. zgodovini svojstven pomen. 10 let po njegovih večjih delih se je razmahnilo slovensko moderno kiparstvo z impresionizmom v slikarstvu vred. Škoda je, da ni Al. Gangl ustvaril vsaj še pendant k Valvazorjevemu spomeniku, spomenik Jurija bar. Vege. ki je bil nameravan pred Narod. muzejem v Ljubljani. Kiparstvo Al. Gangla je akademično in v splošnem nima osebnega značaja, pozna se mu dunajska akademija, Zumbusch in Hellmer. Ima pa zrelo obliko in kulturo v sebi. Šola v Slovenji Koroški. Na predvečer 15. letnice koroškega plebiscita, potem ko imajo Koroški Slovenci že dobro leto svečanih obljub sedanje avstrijske vladavine za seboj, da se jim bo dala in spoštovala njihova pravica, dne 9. oktobra letos je moral vendar „Koroški Slovenec" napisati sledeče trpke besede o eni najosnovnejših pravic: „Naša današnja šola nam in naši mladini nikakor ne nudi priložnosti, da bi se naša deca vsaj malo seznanila z lepoto našega maternega jezika. Krivica je to in sicer tako velika, da vpije do neba kot je vpila kri Abelova nad Kajnom. Krivica, ki nam jo dela naša šola. je uboj, ker uničuje in maliči našo deco v letih, ko je najbolj dojemljiva za vse dobro in koristno in je najbolj dovzetna za spoštovanje in ljubezen narodne besede. Naša šola nam zlorablja in pohujšuje mladino, ko se ta pripravlja za vstop v življenje. Srca naših malih v šolskih letih so kakor njiva, pripravljena, da iz nje vzklije značaj nost, poštenje in notranja zvestoba ra- D-J. R-i. Veliko slovensko slikarsko delo. Matevž Sternen je izgotovil slikarijo! na stropu presbiterija v frančiškanski cerkvi v Ljubljani. Poslikal je na presni omet okoli bOO m2. Značilno je za današnji čas, da ta dogotek, ki je za slovensko oblikujočo umetnost v resnici važna stvar, ni niti med oblikujočimi umetniki, še manj pa med drugimi slovenskimi razumniki našel tistega zanimanja, kakor ga zasluži. Upamo, da ga bo našel vsaj prihodnje leto. ko bo Sternen poslikal tudi še strop ladije v ti cerkvi in da bo imelo Sternenovo delo mogočen vpliv na slovensko cerkveno in drugo dekorativno slikarstvo v prihodnosti. Želeti bi bilo, da bi Sternenovo slikarsko znanje vplivalo tudi na mlajši umetniški rod in bi ta začel upoštevati bolj kot sedaj tudi obliko in slikarsko tehniko. Prav pred 232 leti, ko je 24. septembra leta 1703 izgotovil Julij Quaglio slike na presni omet v kupoli ljubljanske stolne cerkve, je hitela vsa Ljubljana in ljudstvo iz bližnjih krajev v trumah občudovat umetnino. Današnji čas je drugačen. Morda je tega kriva nekaj tudi umetnost sama. Ko človek gleda Sternenovo umetnino v 1 j ubi j. frančiškanski cerkvi, se mu stori inako, ker m v središču Slovenije več velikih reprezentativnih stavb, kjer bi prišlo slikanje na presni omet v poštev, da ni niti velike sedanjim časom odgovarjajoče cerkvene stavbe, kjer bi se moglo slovensko presno slikarstvo sedanjega časa razmahniti ter ustvariti dela, ki bi tudi Po svojem obsegu bila spomenik slovenske kulturne moči, zlasti ko bi se vse to in še več dalo napraviti, če bi slovenski denar ostajal doma. * A A Čisto izvirno Sternenovo delo po osnutkih in po izvršitvi je velika srednja slika na oboku presbiterija 1 j ubij. frančiškanske cerkve. lo cerkev, strop v presbiterija in v ladiji ter h stranskih kapel je poslikal Prešernov sovrstnik in prijatelj Matevž Langus in sicer dve kapeli 1. 1845, štiri kapele ter oba stropa pa stočega naroda, pogoj dobrega krščanskega in narodnega življenja." ^Realno jugoslovenstvo" in Hrvati Glasilo , hrvaškega razumništva ..Obzor" dobro presoja moralno in politično vrednost, pohorskega jugoslovenstva, ki so ga jutranji ljudje krstili v teh obupnih časih za „realno jugoslovenstvo" in čigar miselno zmedo smo našim bralcem že zadnjič pokazali. „Obzor“ piše: „Jasno je, da more obstajati samo eno jugoslovenstvo ali kot političen, ali kot zemljepisen pojem. Medtem pa so sedaj našli Pohorci, ki so doslej zastopali integralno ali sintetično jugoslovenstvo glede na položaj, nov obrazec. Sprevideli so, da ne užiga več geslo integralnega oziroma sintetičnega jugoslovenstva. Zato razglaša ljubljansko „Jutro" sedaj za „realno jugoslovenstvo" tisto, ki je usmerjeno socialno. Pravi da je pohorski razglas odločno podčrtal socialno - gospodarsko bistvo jugoslovenske misli. Menda so torej nekdanji ideologi integralnega 'in sintetičnega jugoslovenstva uganili. da je pravo, ali kakor oni pravijo, realno jugoslovenstvo tisto, ki je prežeto od socialno-gospodarske ideologije. Ta novi izum za razlaganje realnega jugoslovenstva je simptomatičen, ker kaže, kako se glede na razmere daje tej ideologiji nova oznaka. Pohorci gotovo menijo, da je danes popularno delati z social-no-gospodarskimi ideologijami in so takoj prijeli za ta monopol, kakor so nekoč imeli monopol za integralnost in sintetičnost. Ne bodo Pa dobili niti več pripadnikov, niti ne bodo o-krepili jugoslovenske ideologije, ki nima in ne more imeti posebnega gospodarskega monopola. Jugoslovenstvo kot ideologija je popolnoma politično vprašanje." Stvari zore--------- Proti tako imenovanim sankcijam Zveze narodov zoper Italijo (prepoved slehernega uvoza predmetov, ki služijo vojni) sta se izrekli Avstrija in Madžarska. To komentirajo angleški listi zelo ostro. Tako n. pr. pravi „Štar“ grozeče,^ da te izjave Angleži obema podonavskima državama ne bodo odpustili. Kajti sprevideli so, da nima pomena, govoriti o neodvisnosti Avstrije in o pogodbah, ki poroštvujejo to neobstoječo neodvisnost. Širite in berite „SLOVENiJO“ v Se premalo dajemo - po ,Jutru". Neštetokrat smo že dokazovali, kako so jugo-sloveni okoli „Jutra“ in njegovega političnega sorodstva Slovenijo gospodarsko s svojim centralizmom popolnoma zasužnjili. Mi smo plačevali davke mnogo bolj vestno, kakor kjerkoli v naši državi. Nismo jih pa dobili niti delca tistega nazaj, kar nam bi šlo. Zlasti poglavje o javnih delih je eno izmed tistih, ki Inora slehernega Slovenca odbiti za vselej od jugoslovenarske politike. In med tem ko je prej vladajoči JNSarski režim drage volje nakazoval milijone za bogato belgrajsko vseučilišče, ni našel razmeroma majhnega zneska za stavbo vseučiliške knjižnice v Ljubljani, tako da nam dragoceno kulturno bogastvo propada in da smo morali za državno stavbo dati dva milijona iz banovinskih davkov in še razen tega pobirati miloščino zanj. „Jutru" pa tega ni dovolj, še in še bi hotel uprezaii našega človeka, naše organizacije, naše občine, da dajejo denar za stvari, za katere skrbi povsod drugje država. Tako je zadnje dni neki njegov služabnik obiskal ljubljanski botanični vrt in se razgovarjal z njegovim upraviteljem. Del tega razgovora je po svoji jugoslovenski miselnosti vreden, da ga navedemo dobesedno: „Tri in dvajset tisočakov nain dajo vsako leto za ves vrt. Od tega gre osemnajst tisoč za delavca, ki stalno dela. Koliko nam za vse drugo ostane, pa sami izračunajte. Plačati je treba vse. Še vodo, ki jo porabimo!" »Kaj je ne dobite zastonj? Če bi se obrnili na občino . . »Saj smo se. Pa so nam rekli, da je to državna reč in da naj država sama skrbi za svoje naprave ..." , Človek kar debelo pogleda, ko sliši take reči in je priča takšnemu nerazumevanju. Res je, da je odložila država občinam celo kopico izdatkov, za katere bi morala sama skrbeti in im odlaga še vsako leto nove. toda takšno ma-oto, ki nič ne stane, bi naša Ljubljana, ki tako rada trka na svoja kulturna prsa, lahko molče sprejela na svojo grbo". Človek res kar debelo pogleda, če bere tako jugoslovensko razodetje. In tako je prešlo med 1. 1848—1855. Janez WoIf je preslikal poz-n,eie ^transko kapelo sv. Frančiška leta 1882. I’ rančiškanska cerkev v Ljubljani je bila do potresa oz. do 1. 1897 muzej dveh slovenskih znamenitih slikarjev. L. 1897 sta pa Langusovo delo na obeh stropeh popolnoma odstranila tuja slikarja Kleinert in Kastner, strop v pres-biteriju in zgornji del zadnje stene pa je napolnil Kleinert s svojo slabotno, obrtniško slikarijo. S