85 POLONA VIDMAR: NOVO CELJE. LASTNIKI, ARHITEKTURA IN OPREMA NAJLEPŠEGA DVORCA V SAVINJSKI DOLINI Založba ZRC in Zavod za kulturo, šport in turizem Žalec, uredila Renata Komič Marn, Ljubljana 2024, 404 strani. Obsežna monografija o dvorcu Novo Celje je izšla v knjižni seriji Opera In­ stituti Artis Historiae, ki jo urejajo na Umetnostnozgodovinskem inštitutu 1 Polona Vidmar, Slike in slikane tapete naročnika Janeza Karla grofa Gaisrucka za dvorec Novo Celje, Acta historiae artis Slovenica, 21/1, 2016, str. 39–73. 2 Polona Vidmar, Štukature v dvorcu Novo Celje, v: Umetnostna dediščina plemstva v času njegovega zatona. Transformacije, prenosi, reinterpretacije (ur. Tina Košak), Ljubljana 2023, str. 155–195. Franceta Steleta ZRC SAZU, njena av- torica pa je Polona Vidmar, redna pro- fesorica na Oddelku za umetnostno zgodovino Filozofske fakultete Univer- ze v Mariboru in višja znanstvena so- delavka na omenjenem inštitutu ZRC SAZU. Monografija je nastala v okviru raziskovalnega programa Slovenska umetnost v stičišču kultur (P6-0061), ki ga iz državnega proračuna financira Javna agencija za znastvenoraziskoval- no in inovacijsko dejavnost Republike Slovenije. Njen natis je podprla Obči- na Žalec. Bogato ilustrirano knjigo je zgledno oblikoval Andrej Furlan, ki je skupaj s Polono Vidmar in Nejcem Bernikom posnel večino novih foto- grafij; starejše slikovno gradivo je av- torica nabrala v številnih arhivih. Opis stavbne zgodovine dvorca in njegovega predhodnika Plumberka dopolnjuje več digitalnih rekonstrukcij, ki so jih pod mentorstvom in po idejnih predlo- gah kastelologa Igorja Sapača izdelali mariborski študentje arhitekture Živa Kralj, Rok Rantaša in Katja Rihtarič. Preučevanje arhitekture dvorca, nje- gove notranje opreme in lastnikov po- sesti je bilo dolgotrajen proces. Polona Vidmar je že v letih 2016 in 2023 obja- vila študiji o slikah in slikanih tapetah1 ter o štukaturah v dvorcu.2 Izhodišče p o r o č i l a i n o c e n e – r e p o r t s a n d r e v i e w s 86 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 celovite raziskave je vpogled v življenj- ske usode lastnikov dvorca. Avtorica vlogo naročnikov in uporabnikov ra- zume kot ključno. Od njihovih ambicij, razgledanosti in zmožnosti so odvisna gradbena in umetnostna naročila; v njihove življenjske zgodbe so ujete naj- različnejše povezave, ki so avtorico vo- dile do ugotovitev, kdo so bili izvajalci naročenih umetnin in kaj jih je pri- peljalo k delu v Novem Celju. Polona Vidmar je tudi jezikovno spretna; bral- cu stran za stranjo v tekoči pripovedi odstira, kakšno je bilo nekdaj življenje v dvorcu. Zakladnica podatkov so bili doslej neizkoriščeni arhivski viri (zlasti sta pomembna zapuščinska inventarja iz let 1761 in 1770). Poloni Vidmar je bil na voljo tudi zasebni arhiv rodbine Bardeau na gradu Kornberg v Avstriji. Tam poleg kronike baronice Eleonore Bardeau, ki je otroštvo preživela v No- vem Celju, hranijo še nekaj opreme in slik iz dvorca Novo Celje. Besedilo nas najprej seznani z dvor- cem Plumberk, predhodnikom dvorca Novo Celje; slednjemu je namenjena glavnina študije. Pripoved teče krono- loško in v petih poglavjih sledi menja- vam plemiških rodbin, lastnic posesti. Podpoglavja se posvečajo posameznim rodbinskim članom, deli besedila pa obravnavajo pomembne dogodke, gradbene faze, naročanje opreme ipd. Vsak od lastnikov je predstavljen z živ- ljenjsko zgodbo in podatki o imovini; izpostavljene so njegove aktivnosti v Novem Celju (oziroma Plumberku); zgodbo zaključi opis njegove zapušči- ne. Novih ugotovitev o lastnikih dvorca ter o njihovih prispevkih h gradbenim posegom in opremi notranjščine je osupljivo veliko. Avtorica bralce se- znanja tudi s pomembnimi dogodki in umetnostnimi naročili posameznih la- stnikov dvorca na njihovih drugih po- sestih, kadar so ti vsebinsko povezani z Novim Celjem. Dvorec Plumberk so zgradili proti koncu 16. stoletja; avtorica je na novo pretehtala dosedanje raziskave, ki dvo- mijo v popolno rušenje starega dvorca pred gradnjo mnogo večjega Novega Celja. V novem dvorcu so uporabili del starih zidov, ki jih je Igor Sapač prepo- znal v zahodnem delu sedanje stavbe; pri gradnji so izkoristili tudi ruševinski material. Lastniki Plumberka so se hi- tro menjavali; najzanimivejša lastnica je bila italijanska trgovska družina Mi- glio. Čeprav so bili bogati, so se zapleta- li v dolgove, zaradi katerih je leta 1645 nastal inventarni popis, iz katerega je avtorica lahko razbrala razporeditev prostorov v zgradbi. Karlu Miglio je cesar Leopold I. podelil baronski naziv; v vojaških službah je blestel Tulij baron Miglio. Bolj tragična je bila usoda Fer- dinanda barona Miglia, ki je imel hude psihične težave. Z njegovo življenjsko zgodbo je povezana legenda o prstanu, ki naj bi ga Ferdinand poklonil Mariji- nemu kipu v petrovški cerkvi. Legenda sicer izkrivlja resnične dogodke. Av- torici pa se je v sodnih spisih razodela Ferdinandova tragična usoda; v pretek- losti je bilo življenje psihično motenih oseb bridko. Kljub bolezni je Ferdinand baron Miglio dvorec gradbeno dopol- njeval; gradil je tudi njegov sin Karel Rajmund. Zadnji iz rodbine Miglio, ba- ron Franc, je bil samski in brez otrok. Veliko premoženja je daroval cerkve- nim ustanovam; pomembna so njegova umetnostna naročila za frančiškansko cerkev v Nazarjah. Za univerzalnega dediča je določil nečaka Antona barona Metzscha, o katerem ni veliko znanega; POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 87 za njim je dedovala komaj rojena hči. Njen skrbnik se je leta 1756 odločil za prodajo več posesti, tudi Plumberka. S prodajo dvorca Plumberk se prič- ne osrednje poglavje v monografiji – Dvorec Novo Celje in grofje Gaisrucki (1756–1830), ki osvetljuje najbolj zani- mivo obdobje spomenika, ko je bila posest v lasti rodbine Gaisruck: grofov Antona (1712–1761), njegovega brata Janeza Karla (1714–1770) in Vincenca (1754–1832), sina slednjega. Grof Anton Gaisruck je pripadal mlajši veji koroške linije rodbine Gai- sruck, iz katere je odcepil novocelj- sko linijo. S prvo soprogo Alojzijo, rojeno grofico Löwenburg, je živel na Dunaju. V drugem zakonu s Fri- deriko, baronico Cramm, je dosegel čast resničnega cesarsko-kraljevega komornika in svet nika dvorne ko- more. Baronica Friderika je leta 1749 podedovala gospostvo Turnišče pri Ptuju. Poznavanje Turnišča je po- membno za razumevanje, kako je nastajal dvorec Novo Celje in kako so potekala naročila za njegovo opremo. Vidmarjeva je korigirala in dopolnila precej podatkov o Turnišču. Opremo dvorca Turnišče je opisala na osnovi zapuščinskega inventarja grofa Anto- na iz leta 1761. Ta dokument je eden ključnih tudi za historiat posesti No- vo Celje. V podpoglavju so predstav- ljena tudi gospostva Farrach, Eppstein in Weißenthurn, ki jih je grof Anton pridobil leta 1754; leta 1756 je kupil še gospostvo Liebenau v predmestju Gradca. Dvorec Liebenau, ki so ga leta 1852 podrli, je grof Anton dopolnjeval; danes je še ohranjen vhodni portal na dvorišče, ki ga je po mnenju avtorice načrtoval Joseph Hueber, kiparsko pa oplemenitil Veit Königer. Grof Anton je leta 1750 pridobil celjsko gospostvo na Štajerskem, ki je vključevalo takrat že razvaljeni stari grad nad Celjem. Celjsko gospostvo je povečal z več nakupi in leta 1756 prido- bil še Plumberk, kjer je zastavil gradnjo nove letne rezidence in jo v oporoki do- ločil za fidejkomis. Iz napisa na eni od dveh plošč, vzidanih v kapelo v dvor- cu Novo Celje, izvemo, da je dal grof Anton leta 1756 iz kamnov porušenega starega gradu nad Celjem zgraditi nov grad, s čimer je stari sedež Celjskih gro- fov postal nesmrten. Gradnja Novega Celja je stekla ob dvestoti obletnici smrti zadnjega od Celjanov, Ulrika II. Napis pojasnjuje tudi (v resnici neob- stoječe) sorodstvene vezi Gaisruckov s Celjskimi grofi. Anton grof Gaisruck je bil podjeten in sposoben mož ter poznavalec preteklosti. Polona Vid- mar je trditev podprla z interpretacijo zbirke plemiških portretov v dvorcu Hainfeld, delo slikarja Gennara Basila iz šestdesetih let 18. stoletja. Na enem od portretov je upodobljen možakar, ki gostom razlaga antične ostaline. Doslej je bil portret identificiran kot Anton oziroma kot Karl Kajetan grof Leslie, češ da lastnik ptujskega gradu razlaga za mesto Ptuj značilno antično preteklost. Vidmarjeva pa dokazuje, da je upodobljeni moški Anton grof Gaisruck, ki razlaga ostaline antične Celeje. Ambiciozno zastavljena gradnja je presegala finančne zmožnosti naroč- nika. Iz večjega števila dokumentov je avtorica lahko razbrala pomembne informacije o gradnji in opremljanju dvorca. Še posebej je pomembna spe- cifikacija upravitelja Jožefa Danijela Novaka iz leta 1762. Poleg številnih podatkov o umetnikih in obrtnikih 88 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 je iz specifikacije razvidno, kaj je bi- lo storjenega za časa grofa Antona in kaj za časa njegovega brata in nasled- nika Janeza Karla. Avtorica po ime- nih in opravljenem delu navaja vrsto mojstrov. Avtorstvo arhitekta Matije Perskega je dokazal že Igor Weigl. Po- lona Vidmar pojasnjuje za podeželske dvorce nekoliko neobičajno gradnjo v treh nadstropjih; v spodnjem mezani- nu so bile pisarne za upravo posestva. Manj običajna je tudi pozicija kapele v pritličju, v katero se vstopa iz vhodne avle, na oratorij pa iz spodnjega meza- nina. Za štajerski prostor je nenavaden tudi tloris dvorca, ki ni pričakovana zasnova s štirimi trakti okrog pravo- kotnega dvorišča, pač pa rahlo usločen podolgovat objekt; arhitektura sledi vzorom dunajskih palač iz časa okrog 1700. Vidmarjeva naglaša, da je Ma- tija Persky z dvoranama v škofijskem dvorcu v Gornjem Gradu in v dvorcu Novo Celje ustvaril dva najbolj re- prezentančna prostora, kar jih je bilo zgrajenih na Spodnjem Štajerskem v 18. stoletju. Posebej pomembna je bila zaposlitev štukaterja Jožefa Gebharda, ki je k nam prišel iz Wessobruna in sodeloval s slikarjem in pozlatarjem Franzem Josefom Reichom iz Gradca. K videzu dvorca sta prispevala še graški kipar Veit Königer in slikar Jožef Ler- chinger; Janez Karel grof Gaisruck je kasneje angažiral še graškega slikarja Johanna Franza Petumfilla. Gaisrucki gradnje in opreme dvorca niso dokon- čali. Opremili so le tiste prostore, ki so jih uporabljali ob občasnih obiskih. Grof Anton se je torej predstavljal kot »novi Celjski grof«, primerjal pa se je tudi z antičnim junakom Hera- klejem, kar je bilo v plemiških krogih v času zgodnjega novega veka zelo pri- ljubljeno. Avtorica meni, da je posta- vitev dveh kipov na podstavkih pred vhodom v dvorec načrtoval že arhitekt Matija Persky, končana pa sta bila šele po naročnikovi in arhitektovi smrti. Plačilo za njuno izdelavo je prepozna- la v pobotnici kiparju Königerju v le- tu 1762, kar pomeni novo datacijo za oba kipa. Doslej so kipa v Novem Celju identificirali kot Herakleja in Anteja ali Kakusa, Vidmarjeva pa meni, da oba predstavljata Herakleja. Vzore je našla v neuresničenih načrtih Fischerja von Erlacha za Hofburg, ki jih je dunajski arhitekt oprl na prav tako neuresniče- ne Berninijeve načrte za Louvre, kjer so bili ob portalih predvideni kar štirje Herakleji. Podobno so načrtovali por- tal neuresničene dvorne knjižnice na Dunaju, realizirana pa sta bila dva He- rakleja za grad Valtice na Moravskem. Avtorica v obeh kipih pred vhodom v Novo Celje prepoznava Herakleja, ene- ga po boju z Nemejskim levom in dru- gega po zmagi nad Lernajsko Hidro. Tako je po uveljavljeni baročni ikono- grafiji grofa Antona mogoče predstavi- ti kot moža, ki se je v družbi povzpel z lastnimi napori. Grajska kapela je bila posvečena leta 1758; poslikal jo je Anton Jožef Ler- chinger. Štukatura in marmoracija sta bili uničeni po letu 1930 in leta 2000 re- konstruirani, žal ne povsem dosledno. Lesene skulpture, zdaj shranjene v Na- rodni galeriji v Ljubljani, je izdelal Veit Königer. Razkošno dvoramno stopni- šče je štukiral Jožef Gebhard, še pred poletjem 1763 pa so bile štukature na zrcalnem stropu stopnišča uničene za- radi uporabe slabega lesa. Na novo jih je izdelal Thomas Finsterwalder, a tudi teh danes ni več. Finsterwalderjeve štu- kature so ohranjene v nekaterih sobah POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 89 piana nobile in v oratoriju. Najodlič- nejši element na stopnišču je bilo osem ženskih figur, ki jih je izdelal Veit Köni- ger in jih namestil na ograjo v zgornjem mezaninu (zdaj so v Narodnem muzeju Slovenije). Plačilo je prejel leta 1762, kar je verjetno leto njihovega dokončanja. Vidmarjeva je odlične kipe pronicljivo umestila v kiparjev opus in opozorila na sočasne dunajske vzore. Figure v Novem Celju nimajo atributov, zato so jih opisovalci predstavljali na različne načine, Vidmarjeva pa jih je prva ar- gumentirano interpretirala kot nimfe. Opozorila je na t. i. Zedlerjev leksikon, ki je bil v 18. stoletju veliko v rabi in nimfe pojasnjuje kot dojilje Bakha in Cerere, kot boginje pastirjev in devic, deli pa jih na nebesne, vodne in zemelj- ske. Vodne (nereide, potamide, najade in limnade) in zemeljske (oreade, lemo- niade, napeje in driade) se pojavljajo v skupinah po štiri, kar ustreza razpore- ditvi na stopnišču dvorca Novo Celje; kot takšne jih je avtorica prepoznala tu- di po gestah in oblačilih. Interpretacija figur na zgornjem stopnišču dvorca je nedvomno ena najpomembnejših ugo- tovitev raziskave o dvorcu Novo Celje. Najodličnejši prostor v dvorcu je slav- nostna dvorana s še izvirnim stavbnim pohištvom in mojstrsko položenim kamnitim tlakom. Štukature so delo Jožefa Gebharda, ki je gojil vezi s soro- dniki istega poklica v rodnem Wesso- brunnu. Avtorica kot neposredni vzor navaja dvorano v Nymphenburgu, delo Gebhardovega strica iz leta 1757. Gle- de poslikave stropa ni oprijemljivih podatkov. Wenceslaw Georg Dunder v knjižici Štajerski raj (1847) poslika- vo stropa opisuje kot prizor s cesarico Marijo Terezijo, ki grofu Antonu pode- ljuje gospoščino Celje. Podobna temu opisu je litografija v isti publikaciji. Ikonografsko bi se tak prizor skladal s sorodnimi upodobitvami iz 18. sto- letja. Avtorica se nagiba k mnenju, da je bil strop v resnici poslikan. Drži pa, da med sondiranji v letu 2001 niso na- leteli na sledi poslikav. Zatoso nekateri menili, da Dunder ni opisoval realnega stanja. Vidmarjeva nasprotno navaja možnost, da so na strop pripeli oljno sliko na platnu, za katero so se izgubile sledi. Opozarja še, da je slikar Lerchin- ger dobil za svoje delo v dvorcu visoko plačilo, ki bi ga lahko pojasnili z obsež- no in zahtevno stropno kompozicijo. Slikar Lerchinger pa je še pred smrtjo grofa Antona poslikal tapete v štirih so- bah gosposkega nadstropja. Tapete, ki so danes razdeljene med več lastnikov, so eden najodličnejših delov opreme v dvorcu. Tematsko so bile deljene na Ogenj, Vodo, Zemljo in Zrak; te zadnje so bile uničene še pred letom 1847. Iz preostalih treh sob so tapete sneli leta 1930 in jih razprodali. Identificiranih je nekaj kosov v Hrvaškem zgodovin- skem muzeju v Zagrebu, v Narodnem muzeju Slovenije, Narodni galeriji v Ljubljani, Pokrajinskem muzeju Celje in nekaj pri zasebnikih. Slike iz ognjene sobe so ohranjene skoraj v celoti. Polo- na Vidmar je vojaške prizore povezala z življenjsko zgodbo grofa Janeza Kar- la; leta 1745 je bil hudo ranjen v bojih v Italiji. Avtorica ga je prepoznala kot ranjenca, ki je središčna točka celotne kompozicije v sobi. T. i. ognjena soba je bila torej odmerjena za prikaz vojaške kariere grofa Janeza Karla in njegove srečne ozdravitve. O t. i. zemeljski sobi ni dosti podatkov; nekaj več je znane- ga o vodni sobi, ki jo je pred prodajo fotografiral France Stele. Avtorica je posebej izpostavila sliko, ki je danes v 90 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 celjskem muzeju in predstavlja par pri kurjenju ognja. Elegantno žensko fi- guro je ovrednotila kot enega najlepših ženskih likov z novoceljskih tapet. Grof Anton je posest Novo Celje razglasil za fidejkomis in kot univer- zalnega dediča določil brata Janeza Karla, ki se je zadnjih deset let svojega življenja ukvarjal predvsem z dolgovi pokojnega brata in z gradnjo še nedo- končanega dvorca. V finančnih stiskah se je zadolževal tudi sam in se zatekal v prodajo drugih posesti; leta 1768 je prodal Turnišče. V Novem Celju se je lotil gradnje gospodarskega poslopja, ki ga je načrtoval že Persky. Dela so potekala leta 1763, ko so gradili tudi oranžerijo in vrtno ograjo. Triladijsko gospodarsko poslopje so v letih 1930– 1932 spremenili v bolnišnico in ob tem korenito prezidali. V oranžeriji so leta 1770 hranili 167 limonovcev in poma- rančevcev, a že na franciscejskem ka- tastru oranžerije ni več videti. Za časa grofa Janeza Karla je bila postavljen tu- di vhodni portal v kompleks dvorca, za katerega je po mnenju avtorice načrte izdelal Josef Hueber, kiparski okras pa Veit Königer. Ob tem je avtorica odprla vprašanje Königerjevih t. i. Petrovških križev, katerih sedanja lokacija ob pe- trovški cerkvi je sekundarna. Eden od treh upodobljenih svetnikov je sv. Vin- cenc Ferrerski, torej zavetnik sina grofa Janeza Karla. Kartuši z grboma, ki sta zdaj prazni, pričata o plemiških naroč- nikih. Avtorica domneva, da je grof Ja- nez Karel Petrovške križe dal postaviti hkrati z glavnim vhodom v dvorec. Kljub vsem težavam pa je grof Janez Karel še naprej zaposloval umetnike in obrtnike, s katerimi je sklenil pogodbe že pokojni brat. Nekaj pa je bilo novih imen. Umrlega arhitekta Matijo Per- skega je zamenjal Lovrenc Prager, za štukaterja pa je najel Thomasa Finster- walderja – tudi on je bil iz Wessobrun- na; bil je Gebhardov svak. Grof Janez Karel je poskrbel tudi za šest portretov rodbinskih članov v slavnostni dvora- ni; za slikarja je najel Josefa Cassiana Gasserja iz Celovca. Vseh osem sob v dvorcu v piano nobile pa je ostalo ne- opremljenih. Posebej je nenavadno, da so bile prazne tudi sobe z Lerchinger- jevimi tapetami – zagotovo izjemno privlačne, a neizkoriščene. Grof Janez Karel je dal izdelati tudi tapete s kitajskimi motivi, ki se razliku- jejo od Lerchingerjevih in niso njegovo delo. Poslikane so s tempernimi barva- mi na zelo tanek sloj podlage, zato spo- minjajo na tapiserije. Leta 1930 jih je iz dvorca Novo Celje odnesel baron Tur- ković z namenom prodaje, banovinski konservator France Stele pa je dosegel, da jih je predal Narodnemu muzeju, kjer so shranjene še danes. Prizori po- navljajo tipične evropske predstave o srečnem življenju Kitajcev; predlog za- nje pa zaenkrat še niso našli. Dedič grofa Janeza Karla je bil njegov sin Vincenc grof Gaisruck, ki je v času, ko je delal kariero v državnih službah, živel v dvorcu Liebenau pri Gradcu. Kasneje se je odločil za študij medici- ne, ga končal leta 1790 in se z družino preselil v Celovec, dvorec Liebenau pa prodal. Za dvorec Novo Celje se ni kaj dosti zanimal, čeprav je dal svoj otroški portret v slavnostni dvorani leta 1812 zamenjati s podobo odraslega moža. Naročil je še izdelavo peči v t. i. vodni sobi (peč je zdaj v Narodnem muzeju), kar dokazuje, da je vsaj eno od teh sob nameraval urediti za bivanje. Leta 1787 je zaprosil za ukinitev fidejkomisa in vloga je bila še isto leto odobrena; sledil POROČILA IN OCENE – REPORTS AND REVIEWS 91 je stečaj. V literaturi se pojavljajo na- pačne letnice stečaja in prodaje; Polona Vidmar je dokazala, da je posest šele le- ta 1835 kupil Jožef Ludvik Hausmann. Rodbini Gaisruck je posest pripadala osemdeset let, ob čemer se je ustvarila novoceljska linija te plemiške družine. Osemdeset let v primerjavi z drugimi plemiškimi posestniki v monarhiji ni veliko, a pripovedni lok je zgoščen v razponu od prvega nadvse ambici- oznega načrta grofa Antona, ki se je primerjal s Celjskimi grofi in antičnim junakom Heraklejem, preko njegovega naslednika grofa Janeza Karla, ki so ga mnogo bolj kot dokončanje bratovih načrtov zaposlovale finančne zagate, do zadnjega grofa Vincenca, ki se je rešil bremena fidejkomisa in razglasil stečaj, ob tem pa se iz tipičnega plemiča spreobrnil v razsvetljenega meščana, ki je kariero državnega uslužbenca zame- njal za plemeniti poklic zdravnika. Obdobje, ko je v dvorcu živel ambi- ciozni podjetnik Jožef Ludvik Hau- smann (1794/95–1856) skupaj s hčerko pesnico Fanny, je bilo kratko, a zani- mivo. Hausmann je bil prvi, ki si je v dvorcu uredil dom. Še pomembnejše je, da je dvorec razumel v njegovi polni namembnosti: kot gospodarsko, uprav- no in sodno središče gospostva. V tem smislu je opremil prostore in funkcije razdelil po etažah; za svojo družino je uredil prostore v piano nobile, torej je izpolnil namero Antona grofa Gaisruc- ka. Čeprav sam ni bil plemiškega pore- kla, se je z ureditvijo in opremo dvorca postavil v vlogo plemiča. Uredil je vrt in leta 1842 ob glavni cesti postavil t. i. Zlati križ, mogočno razpelo s pozla- čeno litoželezno skulpturo Križanega. Velikopotezno je zastavil gospodar- stvo, zgradil več gospodarskih objek- tov, a očitno ni šlo vse po načrtih in leta 1849 se je odločil za prodajo. Dvorec je po pooblaščencih kupil knez Konstantin Salm-Reiffer scheidt- Krautheim in Dyck, a se je kmalu izka- zalo, da je Hausmann kupca ogoljufal. Hausmanna so obsodili in leta 1856 je umrl za jetiko v zaporu, tri leta prej pa je umrla hčerka Fanny. Z rodbino iz vi- sokega plemstva se je v dvorec vrnilo plemiško življenje, ki ga opisuje dru- žinska kronika grofice Eleonore Bar- deau, ki je v dvorcu preživela otroštvo in večji del mladosti, v Novo Celje pa se je vračala tudi v zrelih letih, ko je po- ročena živela na gradu Kornberg. Tudi v rodbini Salm niso bili vsi srečni. Za knezom Konstantinom je dvorec Novo Celje dedoval sin Franc Karel, ki pa je padel v vojaško ujetništvo, kar mu je pustilo psihične posledice. Zgodaj je umrl tudi mlajši sin Oto, najmlajši Fri- derik pa je po bitki s Prusi obveljal za izgubljenega. Sin Leopold je moral pro- siti za izstop iz jezuitskega reda, da je lahko prevzel gospoščino in nadaljeval rod. Leta 1888 se je družina preselila na posest Dyck v Porenju, ki ga je pode- doval knez Leopold. V Novem Celju je uspešno zagospodaril mlajši sin Jurij, ki pa je leta 1908 opustil kmetijsko de- javnost, prodal kmetijska zemljišča in se s soprogo posvetil pisanju romanov. Eleonorina kronika opisuje tudi raz- mere v času velike vojne, ko sta knez Jurij in soproga izgubila premoženje, se preselila v Slovensko Bistrico, dvorec Novo Celje pa je leta 1919 kupil Davo- rin Turković baron Kutjevski. Zakonca Turković sta s tremi otroki živela deloma v Zagrebu in deloma v Novem Celju. Ohranjenih je nekaj fo- tografij, ki pričajo, da so ohranjali do- tedanjo opremo prostorov in tudi vrta 92 ČASOPIS ZA ZGODOVINO IN NARODOPISJE 2024/1 niso spreminjali. Bili so premožni, a so po veliki gospodarski krizi zašli v teža- ve in leta 1930 dvorec prodali Dravski banovini. Turković je iz prodaje izvzel opremo štirih prostorov, čemur so sle- dili zapleti, ki jih je pomagal reševati banovinski konservator France Stele, zaslužen, da je v Sloveniji ostalo večje število dragocenih kosov opreme iz Novega Celja. Z letom 1930 se pripoved Polone Vidmar zaključi. V krajšem Epilogu je avtorica povzela dogajanje po letu 1930. Dvorec so najprej spremenili v psihiatrično bolnišnico; med drugo svetovno vojno je bil vojaška bolnišni- ca, po letu 1945 bolnišnica za pljučne bolezni, med letoma 1970 in 1980 pa dom za ostarele. Radikalne spremem- be namembnosti so povzročile številne prezidave in poškodbe stavbnega tkiva. Leta 1983 je dvorec prevzelo podjetje Hmezad Agrina in pričeli so se obno- vitveni posegi, ki še niso zaključeni; od leta 1995 je dvorec v lastništvu Obči- ne Žalec. Vsako poletje dvorec oživijo razstave sodobne umetnosti. Po razsta- vah iz prejšnjih let sta v dvorcu ostali dve umetnini. Kovinska čipka Metke Kavčič, ki na strop stopnišča riše sen- ce v finem drobnem vzorcu, duhovito nadomešča izgubljeno štukaturo. Na strop slavnostne dvorane pa je Alen Ožbolt leta 2018 naslikal temno sivo kopreno, ki spominja na temačno in prav nič prijazno nebo, prekrito z ne- vihtnimi oblaki. V Prilogah so zbrani prepisi inven- tarja iz leta 1645 Ciprijana Qualandra v Plumberku, specifikacije srebrnine in dokumentov v železni skrinji s Plum- berka iz leta 1699; iz leta 1708 je zapu- ščinski inventar Ferdinanda barona Miglia, iz leta 1761 zapuščinski inven- tar po Antonu grofu Gaisrucku, z letom 1770 pa je datiran zapuščinski inventar po Janezu Karlu grofu Gaisrucku. Pov- zetek je preveden v nemščino; sledita mu obsežen seznam virov in literature ter skrbno sestavljeno imensko in kra- jevno kazalo, ki bralcu lajšata iskanje podrobnosti. Monografija Novo Celje. Lastniki, ar­ hitektura in oprema dvorca v Savinjski dolini bralca prepriča s tekočo pripo- vedjo o lastnikih, ki so se v zgodovino zapisali kot bolj ali manj ambiciozni in uspešni gospodarji, graditelji in umet- nostni naročniki. Avtorica je na osno- vi številnih arhivskih virov, družinske kronike, kritičnega branja dosedanje literature in ob neposrednem ogledo- vanju ohranjene arhitekture in delov opreme oživila zgodbe o nekdanjem življenju v enem najodličnejših dvorcev na slovenskem Štajerskem. Osvetlila je dotlej malo znane ali celo nezna- ne osebnosti, povezane z dvorcema Plumberk in Novo Celje. Dosledno se je držala metodologije, ki smo jo imeli priložnost spoznati že v njenih doseda- njih objavah. V ospredje pozornosti je postavila lastnike in naročnike, vsake- ga s svojimi sposobnostmi, ambicijami in zmožnostmi. Po svojem značaju je razprava umetnostnozgodovinska štu- dija, v katero je tenkočutno vgrajena zgodba o nekdanjem plemiškem blišču, ki velikokrat to niti ni bil. O vsem tem danes vemo premalo in verjetno tudi zato ne zmoremo zgledno skrbeti za posvetno dediščino preteklih stoletij. A ohranimo upanje, da se dvorcu Novo Celje obetajo boljši časi. Marjeta Ciglenečki