Salvador Espriu
POSKUS    O, kako sem utrujen od svoje HVALNICE    strahotne, stare in sila divje dežele, V SVETIŠČU    in kako ljubo bi mi bilo, ko bi odšel daleč proč proti severu,
koder, pravijo, so ljudje čisti in plemeniti, izomikani, bogati, prosti, prebujeni in srečni. Vendar bi na zboru bratje rekli karajoče: »Kakor ptič, ki zapusti gnezdo, tak je človek, ki odide iz domačega kraja,« medtem ko bi se jaz, že daleč, smejal zakonom in starodavni modrosti te moje puščobne vasi.
Vendar svojega sna ne smem nikoli uresničiti fin bom ostal tu prav do smrti.
531
Pet katalonskih pesnikov
532
Pet katalonskih pesnikov
Ker sem tudi sam velik strahopetec in divjak
in ker vrh tega ljubim
z obupno ljubeznijo
to mojo ubogo,
umazano, žalostno in nesrečno domovino.
ZANESLJIV PLEN     Lovčevi koraki.
Čutim, kako se bliža v soncu jesenskem.
Zlagoma sem pil.
iz studenca
ledeno hladne vode. Zatem
sem pogledal v zrak.
Kragulji so letali nad nepreklicnostjo moje smrti.
V
SINERSKO NAVJE     Okoli sinerskih vrat
hodim in beračim za drobtine
starih spominov. Na tihih poteh
odmeva šibka
nekoristna molitev.
Nobeno usmiljenje mi ne reže
kruha, ki sem ga jedel,
izgubljeni čas. Čakajo
me samo, da mi dajo vbogajme,
zveste, bujno zelene ciprese!
XXVI
Ne bojujem se več. In zapuščam sila prostrano gomilo, ki je bila zemlja dedov, sanje, znamenje. Umiram, ker ne vem, kako živeti.
533                                                                                                    Pet katalonskih pesnikov
MOJE OCI    Moje oči ne znajo nič več drugega, NE ZNAJO VEČ ...    kot gledati dneve,
izgubljena sonca. Kako slišim drdrati stare kmečke vozove po Sinerskih sprehajališčih! V spomin se mi vračajo vonjave po zastrtem morju v jasnih poletjih. Med prsti mi ne ovene vrtnica, ki sem jo utrgal. In na ustnicah vihar, ogenj, besede, vse spremenjeno v pepel.