Dotik
Ulice, ceste, trgi so žiie in prekati urbanega organizma. Ce cirkulacija v njih zastane, tudi mesto doživi infarkt.
Center, srce tega organi-zma, je po tej strani še precej občutljivo. Jutranji in zgod-njepopoldanski pretok mu napolni žile do roba: pešec vi-di pešca kot oviro, ki mu lah-ko zapre pot, avtomobilist prešteva vozila pred seboj in se skuša s časom utripa sema-forja - vmes naviti osji zvok mopeda, krik piščalke milič-nika, pogledi mimo oči, tek-ma z minutami, pred šesto, sedmo, drugo, tretjo.
Zjutraj in zgodaj popoldne se ne srečujemo z mestom. Tako kot drug drugemu se tu-di njemu izogibamo.
Vsaka jutranja pot v, ali skozi mestno središče pa vztrajno kosteni naše razmer-je do njega.
Svoje mesto in njegovo srce imamo »na splošno radi«, to vedno povemo. Ali to pomeni, da nam je všeč tista blagovni-ca, pri roki ta lokalček, in da
jo radi mahnemo po oni bliž-njici?
Kdaj smo zadnjič dvignili pogled nad izložbo, opazili, da je hišna fasada čudovita, da tiste okraske in rozete vidimo prvič. Da so ta vrata najbrž ročno izdelana, da je tlak po katerem korakamo prav ume-telno sestavljen?
Zgodi se to enkrat, pa dru-gič in tretjič, in postane skoraj navada. V tem, ko se ti z vsa-ko stopinjo podoba mesta, od tlaka do streh, v vsem kar za-jame pogled, neprestano spre-minja, je nekakšno sprotno uživanje. Ko zajameš podobo, ki te še posebej prevzame, se skoraj ustaviš. Če se tisti hip ne zaleti vate kateri od lovcev časa, jo objameš, potipaš, si jo zapomniš in skoznjo navežeš z mestom še pristnejši stik.
Ne ob sedmi, ne ob drugi, takrat žile poljejo in kipijo, ta-krat tečemo. Kasneje, proti večeru.
Tam na oglu Cankarjeve in Beethovnove sta stopnici. Ko sonce zahaja se z njih ozrite prek Titove, Čopove proti Tromostovju. Dotaknete se našega, svojega mesta.
D. R.