Tri tedne znoja na Brkinih
Bili smo brigadirji
Sobota, prvi dan letošnjega poletja. Ob dveh popoldne se je pred poslopjem skup-ščine občine ustavil avtobus. Drug za drugim je izstopilo vseh 45 brigadirjev. Še zadnjič smo se postrojili pred avtobusom. Vrnila se je prva brigada naše občine — brigada »STANE KOSEC«, ki je tri tedne pretakala znoj na BRKINIH — v Tatrah ob kopanju ter premetavanju brkinske zemlje.
Ko smo pred tremi tedni odhajali na pot, se med seboj nismo niti dobro poznali. Zaradi poznih prijav smo se prvič sestali šele dva tedna pred odhodom na akcijo, lokalno de-lovno akcijo na Poti spominov in tovarištva pa nam je preprečil dež.
Tudi Brkini so nas pričakali z dežjem. Otvoritev akcije je bila bolj mokra kot slav-nostna, zato pa smo svoje nove svetlo-mod-re uniforme lahko sušili že kar prvi dan.
Prvi delovni dan pa se je pričel s soncem. Kdor zaradi mraza ponoči ne zatisne oči, zjutraj z veseljem vsrka vsak sončni žarek. Vendar je sonce dobrodošlo le toliko časa, dokler te zebe. Kadar pa zaradi vročine ne veš, ali ti držiš lopato ali lopata tebe, takrat bi z veseljem pod sonce postavil še kak' manjši oblaček. Sicer pa se je vreme tako ali tako iz dneva v dan spreminjalo; v pov-prečju ni bilo torej ne prevroče niti preveč hladno.
Delo, ki smo ga opravljali na trasi, je bilo raznoliko. Začeli smo kopati jame za posta-vitev telefonskih drogov, kopali jarek za vo-dovod, ga zasipavali ter izravnavali že zasi-pane dele in s površine pograbili večje kam-ne. Tudi v naselju smo se izkazali.
Obiskovali smo tečaje cestnoprometnih predpisov, prve pomoči, radioamaterski te-čaj, vključili v jamarski in strelski krožek, redno smo se udeleževali tudi politične šole.
Med prostim časom smo organizirali športna tekmovanja, pisali smo biltene, izde-lovali stenčase, pripravljali predavanja za našo brigado, brali, šivali, prali, ali pa pred trgovino razmišljali o tem, kaj vse bi še lahko naredili. Marsikdo se je odločil tudi za obisk pri »brigadirski mamici«, prijazni že-nici, ki prebiva nasproti brigadirskega na-selja. Malce je poklepetal z njo, s seboj pa prinesel tudi predolge ali preširoke briga-dirske hlače, ravnokar oprano srajco, ki jo je bilo potrebno zlikati.
Večeri so bili namenjeni kulturi. Med na-mi je bilo kar pet glasbenikov — prvi An-drej je igral na harmoniko, drugi Andrej se je trudil z violino, Matjaž, Tomaž in Miha pa so brenkali na kitaro. Sestavili so čudovit orkester, ki je s svojim programom preka-šal  celo marsikatere  nastopajoče  goste. '
Noč je najkrajši del brigadirskega živ-ljenja. Komaj se uležeš, že te zbudijo za jutranjo telovadbo. Seveda je vmes že dobrih šest ur soanja, a se zjutraj tega komaj zave-daš.
Vsak dan je bil urnik podoben prejšnje-mu, a je bil vsak dan doživetje zase. Trije tedni so minili, kot bi mignil. Kaj zato, če je imel šotor nekaj »odprtin« preveč! Kaj zato, če so bile postelje v prikolicah nekoliko kratke! Pa kaj, če so bili pogradi trdi, če ni bilo prostora za shranjevanje obleke in je le-ta vseskozi ležala na potovalkah! Tudi ' to, da je tople vode za tuširanje vsakič zmanjkalo,  sedaj   ni  več  pomembno.
Pozabili bomo vse žulje, ki se bodo hitro zacelili, pozabili na čakanje v zboru na vro-čem soncu, pozabili na prehlad, ki nam je ostal po deževni kopeli.
Vračamo se v Ljubljano z vsemi možnimi priznanji. Brigada si je prislužila štiri udar-ništva ter dve priznanji za interesne dejav-nosti, na našem praporu pa visi tudi trak akcije — priznanje, ki ga šišenske brigade že nekaj  časa niso dobile.
Za nami ostaja nekaj kilometrov zrav-nanega in očiščenega vodovoda, zasute cevi, skopan jarek, nekaj  kilometrov postavljenih
telefonskih drogov na mestu, kjer so ob na-šem prihodu stali le zaznamovani količki. V sebi pa prinašamo na novo sklenjena pri-jateljstva, misel, da slovo ni dokončno, da se vidimo, če ne prej, ob zaključku akcije, prav gotovo pa se drugo leto zopet srečamo v bri-gadi.
Še zadnji skupni brigadirski pozdrav, še enkrat skupaj zapojemo Jugoslavijo, nato drug drugemu sežemo v roke ter se poslo-vimo. Marsikdo si na hitro obriše solzo, se z nasmehom obrne ter se prepoln lepih do-živetij vrne v svoje ustaljeno življenje.
Mojca Rugelj