Iz raznih stanov
(Speval Taras Vaziljev.)
Prestar.
Kaj li veste, kdo sem jaz? Pekovski je moj obraz, Velik koš na rami nosim, Pa ne mislite, da prosim.
V košu prestice imam, Rad, prav rad vam jih prodam; Bolj so dobre, ko potica — To resnica je, resnica.
Da sem prestar, je tako: Zdaj na svetu je hudo, Clovek s trudom preživi se, Pa še zraven ves spoti se.
Jaz pa rekel sem — ne boš! Vrgel sem na ramo koš, Peka mestnega poprosil, Če bi lahko preste nosil.
Dokler zima bo pri nas, Pridem že še kdaj medvas; A po leti ? — No mogoče — Če tni le ne bo prevroče ?Prestar.
Kaj li veste, kdo sem jaz? Pekovski je moj obraz, Velik koš na rami nosim, Pa ne mislite, da prosim.
V košu prestice imam, Rad, prav rad vam jih prodam; Bolj so dobre, ko potica — To resnica je, resnica.
Da sem prestar, je tako: Zdaj na svetu je hudo, Clovek s trudom preživi se, Pa še zraven ves spoti se.
Jaz pa rekel sem — ne boš! Vrgel sem na ramo koš, Peka mestnega poprosil, Če bi lahko preste nosil.
Dokler zima bo pri nas, Pridem že še kdaj medvas; A po leti ? — No mogoče — Če tni le ne bo prevroče ?
Kuhar.
Veste, kuhar ni vsak tnuhar, Ki zna kuhati krompir, Repo peči, sok soliti Zna na paši vsak pastir.
Jaz na primer sem pa v mesti Pri vojakih kuhar bil, Pa sem potlej še posebej Po hotelih se učil.
Vsi gosp6di, najfinejši, Vrlo zdaj postreči znam, Eh, zato pa tudi službo Mastno, kot nihče, imam.
Moj trebušček je kot sodček,. Moj obraz zornordeč, Samo nos — prebita kavka! Rdeč še malo je preveč.
Kaj se hoče ? Nos ob ognji; Marsikomu pordeči, Ob pijači pa še rajši V modrem svitu zažari.
—    171    —
Žličar.
Po svetu s svojo robo Ubožček hodim bosonog Ne morem čevljev si kupiti, Tako moj stan je zdaj ubog.
Lesenih žlic več svet ne mara, Kovinske vsi kupujejo, Le v črnih bajtah   še lesene V čelešniku samujejo.
Vse izpreminja   se   na  sveti, Drugače   vse je kot nekdaj ; Zato si žličarji želimo Nekdanjih časov spet  nazaj.
A časi srečni, preminuli, Se nikdar več ne vrnejo . . . Da vsaj takrat bi srečni bili, Ko me s prstjo zagrnejo . . .
Orožnik.
Prav lepo sem jaz opravljen, Sabljo   nosim kot vojak, Tudi  puško vzamem včasih, Da bolj čvrst sem korenjak.
Kamor pridem, vse me gleda, Bosopetci pa beže, Tudi pretepači radi Mi pokažejo pete.
To bi človek jih nabrisal Vse, ki jih srbe kosti; V boj gred6 naj, če bi radi, Da se kri jim umiri.
In ciganska ta zalega ! Vedno vzame kako  stvar, A Ijudje natne kričijo: ,,Kje je hodil pa žandar?"
Vrvar.
Hola, očka,   semkaj k meni, Kupite si kos vrvice, Da za konja bo za kravo Za ielice in kozice.
Glejte, moje so trpežne, Dajem tudi jih po ceni; To vam rečem: te so trdne,. Bolj še skoraj' kot jermeni.
Pa so tudi kupci trdi — Mimo mene vsi hitijo . . . Ko jim pa žival uide, Pa neumno se jezijo.
Smoiar.
Smolar sem bil,  smolar sem
zdaj,
Smolar bom svoje žive dni,. Pa sem vesel, da bi zapored Prepel,  prevriskal  dneve trL
Da, moja služba je prijetna,. Pe brez nevarnosti, težav; Da bi le smolo mogel bratt Do zadnjihdihovvednozdrav!
Ej, zavsakdanji kruhek vcdno Sem bil prislužil dosedaj: Naprej bo že kako ; le smre-
kam Preljubi Bog še smole dajl
Rudar.
Življenje celo v rovih Ubogi sem rudar, Skor nikdar ne zasije Mi dneva svetli žar.
Na desni, levi stene, Za mano črna noč, Pri tneni pa svetilka Brli trepetajoč.
Kot črna noč za mano Življenje se mi zdi, Ko spomnim se na svoje Pretekle, zdajne dni.
A ti, svetilka, upe Svetlejše mi budiš, Saj kmalu ob mrtvaškem. Mi odru zabrliš.