LETO I.
LIST DOBRE VOLJE ZA SLOVENCE. / IZHAJA DVAKRAT MESEČNO.
STEV. 6.
Naročnina: četrtletno din 9.—, polletno 16.—, celoletno 30.—.	Tek.	račun	pri	Ljubljanski	kred.	banki,	podr.	Maribor	št.	11.258.
iPvišla je pomlad v deželo...
" ■■■'. 'j ■■
Ježek:
v
Pesem o vetru.
Veter piha,
kot da nebo z ogromnimi pljuči diha, kot da sever za oblaki kiha, veter piha, veje viha.
Obrnite, bratje, po vetru svoje plašče, ki barve izpreminjajo kot kameleoni.
Obrnite, bratje, po vetru svoje plašče in jadra napravite iz njih, da vas veter ponese do polnih skled.
Obrnite, bratje, po vetru svoje plašče, da vas veter ne podre na tla.
Jaz, hvalabogu, sploh nimam plašča in mimo mene veter piha,
kot da nebo z ogromnimi pljuči diha, kot da sever za oblaki kiha, veter piha, veje viha.
Ježek:
Žrtev borbe za demokracijo
Vedite, za demokracijo je treba pred vsem stika s preprostim narodom. Toda reč je treba prijeti na pravem kraju, ne tako kot moj prijatelj, ki je ob času ženine odsotnosti spal s krščenico v isti postelji in potem razglaša to nečednost na vsa usta za nekakšen demokratičen podvig.
Jaz sem pričel boj za demokracijo prejšnjo nedeljo na tramvaju št. 172. Pričel in bržkone tudi končal. Ležim namreč v bolnici, puls mi pojema, vročina pa rase.
Stopim torej tistega dne na sprednjo ploščad tramvaja št. 172 in pričnem, vedoč, da je podlaga vsej demokraciji stik s preprostejšo plastjo naroda, razgovor z voznikom.
„Kako, tovariš? Bo?"
„2e gre", pravi in me pogleda nekam nezaupno.
„Vem, vem!" se nasmehnem in mu pomežiknem. „Čudno se vam zdi, kali, da pričenjam pogovor z vami. Vedite, ljubček, da sem demokrat. Čeprav sem svoje dni obiskoval fakulteto in dasi izhajam iz ugledne meščanske familije, me vendar ni sram zaplesti se v razgovor s tramvajskim voznikom. Vem namreč, da je za blagobit državljanov mož ob zavori voza cestne železnice prav tako potreben, kot katerikoli minister. Minister vodi državo, vi pa tramvaj. Tako je bilo, tako je in tako bo na vekomaj in brez dvoma bi bilo stvari le v škodo, če bi, postavim, ministri vozili tramvaje. Kako bi ministri upravljali zavoro, ko se
„Tote“ novice.
V	Mariboru imamo celo vrsto zadrug: nabavljalne, kreditne, privredne, zdravstvene, delavske, železničarske i.t. d. Pa če so še tako različne, imajo vendar mnogo skupnega in vse se čutijo solidarne. Če reče kdo — povsem splošno — n. pr.: pri zadrugi nekaj ni v redu, tam nekaj smrdi in slično, so prizadete vse in vse zadruge so — v zadregi.
O Celjskem kulturnem tednu poročamo na^ drugem mestu. Omembe vredno pa je tudi, da je v gledališču nastopil celjski oktet kar — z enajstimi. No, pelo jih je kljub temu lahko tudi samo osem.
Upokojenec Fridolin Bolha iz Maribora je bil skoraj popolnoma slep in gluh. Nekoč je hotel iti od Velike kavarne mimo stražnik^, ki nadzira tu promet, k avtobusnemu postajališču ob državnem mostu. Naenkrat je pridrvel avto in zadel Bolho tako, da je padel revež pod zaščitno napravo, kjer je obležal takoj mrtev. Povozil pa ga je rešilni avto, na katerem sta sedela šef mestne policije in policijski zdravnik.
Čitajte »Toti listCK!
vendar po vsem svetu dogaja, da jim še v državnih poslih, ki so takorekoč njim lastna obrt, često izpodnese. In vendar je ustroj države po mojem skromnem mnenju mnogo enostavnejši, nego kolesje take-gale tramvaja."
Opazil sem, vozniku tole prisrčno kramljanje ni bilo kaj ljubo. Vidite, to so posledice naše nedemokratične zgodovine!
Tramvaj pa je divjal svojo pot.
Komaj pa sem spet odprl kljun, me je pogledal voznik skoroda sovražno.
„Kako pak! Kako pak!" sem si bil takoj na jasnem. ,,Za moj ugled se bojite, kajneda? Človek iz tako imenovanih boljših krogov, pa beseduje s preprostim voznikom. Le kaj bo rekla meščanska družba! To vam vrta po misli, jeli? — Brez skrbi zame, tovariš! Požvižgam namreč na meščansko družbo."
Tramvaj je vozil kot Elija. V krasnem tempu smo se peljali mimo postajališča, ne da bi ustavili. Tam je stala neka dama z rdečim kovčegom in vpila na ves glas, zakaj ne ustavimo, da je to škandal in da bo zamudila vlak. Toda v hipu smo bili mimo. Niti nisem imel časa, da bi damo pobaral, kam namerava potovati in ji povedal, kdaj odpelje prihodnji vlak.
,,Tu imate hudiča!" je pripomnil k tej anekdoti voznik.
,,Nič zato!" sem mu dajal korajžo in up v boljše čase. „Naj hodi peš, meščanka razvajena!"
Toda že ob prvi besedi me je voznik pogledal srepo, dvigni) kazalec s črno obrobljenim nohtom in pokazal z njim na tablico nad seboj: NE RAZGOVARJAJTE SE Z VOZNIKOM!
Ljubljanska komedija
Frence Feržov in Smrdokavra
sta si skočila zdaj v lase.
Nič hudega. Od tega boja tiskarne naše se rede.
„Slovenca" pita Smrdokavra,
Frence Feržov je „Jutrov" gost, le jaz, ki zgodbe v verze devam, imam ob verzih večen post.
Če kdaj z „Ve$elo pisarijo"
Frence Feržov obogati, nemara še za literate, bo kanil kanec milosti.
In če bo verni Smrdokavra s papirjem vilo si zgradil, brez dvoma v njej bo žurnaliste s črnilom včasih napojil.
Krpelj.
Ženska skrivnost.
„Zakaj pri Slovencih so zdaj ob veljavo Cecilija, Neža in druge odlične svetnice?"
„ „Če ne boš hud, ti povedal resnico
bom pravo:
Pri nas, veš, iz mode prišle so —
device." " Krpelj.
Kaj je to ?
Devetindevetdesetkrat napravi ,,tik", enkrat pa ,,tak". Kaj je to?
? ? ?
To je stonoga z eno leseno protezo.
„Vem, vem! Tale tablica vam greni življenje, kajne? Glavo pokonci, tovariš! Te stvari ni vzeti preveč resno. Res je sicer, da ima tale tablica jako nedemokratično vsebino, toda vedeti morate, da je to le nekakšen spomin na temne dni naše zgodovine. Vzemite namreč v račun, da je vaš tramvaj s tablico vred le zadnji odsev bivše skrajno nedemokratične avstroogrske monarhije. Vaš voz je takorekoč še cesarsko-kraljevo prevozno sredstvo. Vidite, takihle cesarskokraljevih ostankov imamo pri nas še na kupe. Toda nanje gledamo samo še kot na zgodovinsko dejstvo, v ostalem pa si ob njih ne kvarimo že itak razrvanih živcev. Glejte na primer spomenike! Stal ja, postavim, svoje čase spomenik. Zgoraj je bila postavljena glava pokojnega cesarja, v podstavek pa je bila vklesana napol naga nimfa, ki je njih apostolskemu veličanstvu nujala lovorjev venec. Pa so se časi preobrnili in ubogi Franc Jožef se je moral umakniti nekemu gospodu Miklošiču, ki je, če prav oomnim, iznašel ladijski vijak. Vidite, glavo so zamenjali, cesarskokraljevi podstavek pa je ostal in ona nimfa z razgaljeno zadnjico slej ko prej vdano ponuja svoj lovorjev venec. In verjemite, glavo bodo lahko stokrat zamenjali, punčara na podstavku pa bo ostala in se kar naprej ponujala komurkoli. Sodim, da ta nimfa predstavlja Slovenijo. No, tu imate že en tak cesarskokraljevi ostanek. In s to vašo tablico ,,Ne razgovarjajte se z voznikom!" je prav tako. Nedemokratična stara Avstrija je šla po zlu, dobili smo svobodno državo in naši državni očetje izdajajo svobodoljubne zakone in se na vseh koncih in krajih bijejo za demokracijo. Na tole nedemokratično tablico pa so oči-vidno pozabili, kar jim pa ob obilici poslov ni šteti v zlo. Vi pa glejte z mirno vestjo nanjo le kot na zgodovinski dokument, v
Vprašanja.
Odkod dobimo naj masti za naš slovenski voz, če Pusloslemšek maže nam kolesa? Kako naj drami naši sonce zažari, če Mrak ji kaže pot v nebesa?
Kako naj se zedinimo v Ljubljani, če za en most zgradimo — tri, da včasih še očetje frančiškani prav ne vedo, kod naj bi šli!
ostalem naj vam pa nikakor ne greni življenja!"
Ob koncu te tirade smo na ovinku povozili goloba.
„Tu imate povoženega goloba!" je vznemirjen vzkliknil voznik.
,,Nič zato!" sem se razpištolil do kraja. ,,Naj pade golob! Vsak takle preobrat v državnem sistemu, pa naj se izvrši po revoluciji ali po evoluciji, zahteva svoje žrtve. Vzemimo za primer francosko revolucijo. Tam so padala človeška življenja kar tako, meni nič tebi nič. No in če zdaj primerjamo francoske razmere z domačimi, pač ni preveč, če položimo goloba na oltar demokracije. Naj v miru počiva!"
Tedaj je stopil k nama na ploščad kon-dukter in me nahrulil: „Nehajte se že vendar razgovarjati z voznikom!"
Odkrito sem mu pogledal v razsrše-njene oči in milo dejal: „Tovariš, vem, da vam tele besede ne prihajajo od srca. Vem, da bi zdajle najrajši stopili k meni, mi stisnili roko, poljubili me na obedve lici in dejali: ,Lepo je, tovariš, da si prišel med nas, ponižane in razžaljene!' In tudi vem, da so te vaše uradno stroge besede [e odmev nekakšnega zastarelega paragrafa, ki se že kdo ve koliko časa praši v regalih prometnega ministrstva. — Tovariša! Tikajmo se in enoglasno vzkliknimo demokraciji!"
„Hudič te vzemi!" je bilo vse, kar sem še slišal. Potem pa smo se zaleteli v tramvaj št. 205.
Zaaj ležim v bolnici, puls mi pojema, vročina pa rase. Dobivam klistir — menda mislijo, da mi bodo s tem pregnali moje demokratične nazore — in rišem načrte za spomenik, ki naj bi ga postavila demokratska stranka meni, žrtvi borbe za demokracijo.
Haloška.
Stari viničar Koletnik je umiral. Ker pa niso imeli doma sveče, si jo je izposodil sin pri sosedovih, jo prižgal in dal očetu v roke. Dolgo so že domači klečali, jokali in molili pri umirajočem. Slednjič je vstal sin, potresel očeta za ramo in rekel: „Ala ala oče, sveča nej naša."
Prva skrb.
Sobarica: Gospod ravnatelj, gospa tašča je pravkar pomotoma izpila namesto Planinka-čaja — čistilo za medenino.
Ravnatelj: No, lepa polomija! Telefonirajte takoj v lekarno, če se da Planinka-čaj uporabljati tudi za čiščenje kljuk!
Majska pesem.
Kdor nič v sorodstvu ni s prismodo zdaj s punco gre zvečer v prirodo, a da ga v zakon ne zanese, naj fant se je čimprej otrese!
A kdor oženjena si reva, zapomni si, ne bodi šleva: vsak krotki jarma prenašalec — tem hujši je čezplotskakalec.
Kdor pa brez punce je in žene, naj ne želi nikdar nobene, obdržal v mošnji bo kovance, v butici zdrave pa možgance . . .
G.
Logično.
Zdaj avtobusni kolodvor in hangar nam gradijo, zato po drugi strani, pa meso in kruh dražijo . . .
Prav! Avtobus in aeroplan povsod sta že navada, po svetu pa lahko frčiš, če človek tudi — strada . . .
G.
Narodna pesem.
Dekle se je poslovilo, mnogo solzo potočilo in čakalo brez miru fantovega je glasu . . .
Mesecev devet minilo, fanta nič nazaj ni bilo, pa zato prišel se dret je — njegov otrok na svet. . .
G.
Filmska Erika:
„Povsod lepo, doma najlepše" — tak rek je pravil svoje dni.
„Doma lepo, povsod najlepše" — tak danes se ta rek glasi.
Kar je odšla iz Maribora cvenk Eriki se kar množi, doma je dinar le, a funte nabira zdaj — po Angliji. . .
Ni razumel.
Dolžnik: Denarja hočete? Ni mogoče! Najprej, dragi mojster, moram odpraviti starejše upnike.
Upnik: Starejšega ne boste našli, star sem — 80 let.
On: Al me boš kaj rada imela, ko me bo kasarna vzela, naj te čuva dobri bog, služit grem vojaški rok!
Ona: Jaz te bom že rada imela, ko te bo kasarna vzela, pridi k meni le nocoj, da se poslovim s teboj!
On: Strah ti je lahko olajšan,
služil rok samo bom skrajšan! Kratkih mesecev devet — in midva sva skupaj spet!
Ona: Bom nocoj se poslavljala,
zadnjo noč ti bom sladkala, a ko sama bom brez te, glas mi pošlji čez gore!
Koledar kaže sredino maja, mi pa imamo naravnost idealen — april. In je to vsekakor napredek, če pomislimo na porazno dejstvo, da smo imeli pred štirinajstimi dnevi še sibirsko zimo. Sicer pa smo Slovenci navajeni, da capljamo vedno nekoliko kilometrov zadaj in da potrpimo. Torej bomo potrpeli tudi v tem primeru. Kajti božji mlini meljejo počasi in bomo imeli — sodeč po sedanjem vremenskem tempu — koncem junija in začetkom julija prav sigurno — maj. . .
Pa kaj bi s koledarjem: novinar Pirc niti še ne hodi bos, niti še ne spi na Kalvariji. Torej — še ni maj! Pika!
— Ker je april v maju, si usoda dovoljuje tudi razne potegavščine: Sodeč po raznih znakih in ker nosi štorklja letos po večini fantke, so te dni nekemu očetu v pričakovanju prirastka z vso sigurnostjo dopovedali in zatrdili, da dobi za primojduš prestolonaslednika. Srečni bodoči posestnik sinčka ni o tem niti najmanj dvomil. Ko mu je jelo ženo popadati, je popadlo tudi njega huronsko veselje, izposodil si je 200 dinarjev in zalil je že vnaprej rojstvo princa po vseh pravilih moderne krokologije. Ko je zjutraj ves zmagoslaven vkorakal domov sprejemat sina, sta se zadrli vanj
—	dve punčki. Najprej je mislil, da vidi radi pijače vse dvojno, ko pa je dognal kruto resnico, se je obrnil, izposodil si je spet 200 dinarjev — in spet zavil s prijatelji na pijačo — topot iz obupa . . .
Javni dogodki so zadnje čase bolj kulturnega značaja in človek že ne ve, kam bi s toliko kulturo pri tej draginji. ..
— J. E. Gašparič nas je oni dan zasipal z blagri... V „Unionu" je bilo in za 20-letnico Jugoslavije. »Union" je bil po dolgem času napolnjen do vrha. Torej je naša ljubljena domovina sijajno sredstvo za napolnjevanje „Uniona'' in naj merodajni čini-telji o tem razmišljajo! Koncert je bil napovedan ob 8. uri, vendar je spoštovano občinstvo seveda prihajalo šele ob pol 9. uri in so tega krivi vsekakor prireditelji. Če bi bili določili začetek koncerta ob pol 8. uri, bi bili sigurno lahko začeli z izvaja-
njem že ob ‘A9. uri. Taka taktika naj se uvede. Počasi se bodo ljudje navadili in bi morda do stoletnice Jugoslavije dosegli začetek kake prireditve točno — ob 8. uri. . .
V	„Unionu" je tudi te dni igral na klavir nek čudežni otrok, — bodoča pianistka. Ta otrok je ženskega spola, kar se najbolj razbere iz tega, da je na mariborskih lepakih star 13 let, v beograjskih listih 14 let, v resnici pa je v — 15. letu . . .
Druzovičeva Erika je zašla med potepuhe. To je edinstven primer, da je človek, ki zaide med potepuhe, za to še sijajno plačana ... Na ta način bi se šel marsikdo potepat.
O strupenih plinih je zinila te dni naša „Ljudska univerza". Kdo je za tako predavanje bolj primeren, nego dr. Cijan, kali?
Kakor pri nas, imajo te dni tudi v Celju tuberkulozni teden. To je v Celju podaljšek kulturnega tedna, ki si je nadel kratico „C. K. T.", kar pomeni „Celjani kje tičite" zato, ker
je izvajalo kulturni teden celjski bore malo — Celjanov.
V	gledališču so igrali „360 žena", kar ni preveč privlačen naslov, ker se odrasel človek, ki mu ena sama žena kar zadostuje, pred gornjim številom kar ustraši.
Gledališče je za marsikoga po-gubonosno, zlasti če ne zasleduje časopisov. Pride prejšnji četrtek neki zakonski mož ob polnoči domov. Bil je pravkar na toplem pri nezakoniti ljubezni, četrtek je bil, pa si je izmislil gledališče za vzrok odsotnosti. Z bujno fantazijo pripoveduje ženi, ki radi naglušnosti ne zahaja v Talijin hram: Krasno so igrali, ta inscenacija, ta glasba, prav do pol 12. ure je trajalo!" Ni utegnil končati, priletela mu je ponev na glavo, zazvenelo je votlo — ne vem, ali radi ponve, ali pa radi glave — nato mu je ženska pest pomolila „Večernik" pod nos rekoč: „Beri." — Tam je bilo natisnjeno: Gledališče ostane v četrtek iz tehničnih razlogov — zaprto.
Asociacija.
,Očka, kaj pa so pravzaprav X-žarki?'
»Zakaj neki je tale hranilnica zidana
v	obliki JFrigidaira'? Ali veš?"
„„Da se že na zunaj vidi, kje je zamrznjen naš denar.""
Dr. Stachel:
Bimbo in njegova poroka.
Mladenič Bimbo se je blazno Zaljubil v neko prav prijazno Zelo šarmantno in pikantno Koketno damo elegantno:
Starejša ona je od njega, Prefrigana je razen tega.
Ta dama ga je mikala,
Se njemu je dobrikala
In mu ljubezen razodela,
Poroke z njim si je želela.
In konečno je srečni par Svečano stopil pred oltar.
In tam prisegal, da zvestoba Obeh bo trajala do groba.
Pa joj! Že par minut nato Do katastrofe je prišlo,
Ker bliskovito je nevesta Postala ženinu nezvesta.
Poročni list je sabo vzela,
Takoj iz cerkve odhitela
In Bimba je kar zapustila,
Nikoli več se ni vrnila.
Odprtih ust je on zijal,
Ker tega ni pričakoval.
Neveste ni — oj polomija!
Oj tužna svatbena gostija!
Naš Bimbo je takorekoč Užival sam poročno noč.
Poprej si tega ni predstavljal, Da noč bo čisto sam proslavljal. Nesrečnež zvedel je naknadno Sledeče ozadje nenavadno:
Se dama je potegovala,
Da v velemestu bi postala Ravnateljica in madam Pri zavodu „Dekliški hram",
V	katerem rajajo poskočne Pikantne bajadere nočne. Madam, ki poročena ni,
Pa koncesije ne dobi.
Zato je ta nevesta zala Poročni list potrebovala.
Zato si Bimba je vlovila,
Nikoli njega ni ljubila.
Strašansko rafinirano Je bilo aranžirano.
Nesrečnež je spoznal prepozno, Da je prevaran škandalozno.
In Bimbo stoka: „Oj blamaža!
Te ženske so zares bagaža!"
Sodobni pregovori.
Česar sam nimaš rad, lahko čisto mirno drugim preskrbiš!
Kar lahko danes opraviš, lahko tudi na jutri preložiš!
Kdor drugim jamo koplje, zlata usta
nosi.
Zvezdoslovfe.
Zasebni uradnik Franc je slišal v Ljudski univerzi predavanje nekega znamenitega znanstvenika o čudežih nočnega neba. To ga je navdušilo tako, da si je kupil več astronomskih knjig in jih pridno študiral. Slednjič si je nabavil majhen daljnogled in hodil ponoči, ko je žena Roza spala, na podstrešje opazovat zvezde. Nekoč se je zbudila Roza okoli polnoči. Ko je videla, da Franca še ni v postelji, je vstala, vzela metlo in šla tiho na podstrešje. Ves zatopljen je gledal Franc krasote zvezdnatega neba, toda ne sam; na klopi poleg njega je sedela v nočni obleki — sosedova hči Micka. Roza se je skrila v temen kot in čakala. Medtem je dal Franc Micki daljnogled, pokazal s prstom proti nebu in rekel: ,,Vidiš, sladka Micka, tisto veliko — svetlo zvezdo! To je Venera, zvezda ljubezni, ki obvlada tudi najini srci." Obenem jo je objel okoli pasu in pritiskal na usta vroče poljube. Takrat pa je planila Roza k zaljubljenemu arčku in zakričala jezno: „Le počakajta! om vama že pokazala, kakšna je zvezda ljubezni!" Nato so začeli padati na desno in levo krepki udarci z metlo, tako da sta videla Franc in Micka — vse izvezde. Kako se je končala zadeva, ni znano. Vemo le, da se Franc odslej ni več bavil z zvezdoslovjem.
VALENTIN VODNIK.
Valentin Vodnik bil mož je vesel, še v letih nerodnih okrogle je pel. Nerodni zdaj časi nad nas so prišli, že v letih mladostnih smo polni skrbi.
B.
Praznik dela.
Praznik dela bomo praznovali s tem, da bo d e I o v vseh obratih p o-či va I o.
Naši politiki.
Vedno imajo linijo, pa četudi si to linijo narišejo s — krivuljni-kom.
NA AKADEMIJI.
V	parterju je sedčl,
dijake je nadziral, gledal je program
in — sebi aplavdiral.
B.
Tuberkuloza.
„Prijatelj, vi imate tuberkulozo," je rekel možu zdravnik in ga poslal
v bolnišnico. Določili so bolniku posteljo in mu nad vzglavje obesili tablico z označbo „Tbc". Mož pa ni o postelji in zdravljenju maral nič slišati. „Saj vem, kaj nameravate", je rekel. „Ampak mene ne boste! Zbogom, jaz grem kar domov." Ko so ga vprašali, zakaj je tako nezaupljiv, jim je zabrusil: „Kaj mislite, da ne znam brati? Jaz bi rad še dolgo živel,
vi pa mi nad zglavje napišete: Ti boš crknil."
Starešina in gospod pristav.
Matija Puklavec, imenovan splošno gospod Tiček, je sodni starešina v prijaznem trgu Stari brlog. Z 18. službenimi leti je že dosegel — sam ne ve, kako in zakaj — čin brigad-nega generala. Pod njegovo generalno komando spadajo: pristav Martin Klobasa, oficial Miha Cmok, zvanič-nik Janez Kumarca, jetnišničar Jurij Strah, dostavljač Peter Smola in strojepiska Angela Podržajeva. Tako šteje vsa brigada vštevši komandanta šest mož in eno žensko.
Nekoč je poklical gospod Tiček pristava in mu rekel: „Kolega! Imam nujne posle na okrožnem sodišču. Izostal bom dva dni. V tem času ste moj namestnik in pazite, da bo vse v redu!" Nato se je odpeljal v Radomir. Uradni posli so bili le izgovor, ker mora varovati starešina svoj ugled napram podrejenim. S seboj je vzel precej denarja; kajti gospod Tiček je znal skovati iz vsake zapuščinske razprave in civilne pravde vsaj tri mastne komisije. V mestu je obiskal s svojimi prijatelji kino ter par kavarn in gostiln. Slednjič je prišel v bar „Cen-tral", kjer so nastopale mične pevačice in plesalke. Kmalu je bila družba ob zvoku muzike in poku šampanjskih steklenic v najboljšem razpoloženju. Naenkrat so se odprla vrata in v nočni lokal je stopil — pristav Martin Klobasa. Ves začuden ga je vprašal gospod Tiček: „Kako pa pridete vi sem? Sa\bi me morali nadomestovati v Starem brlogu?" „Čisto naravno in propisno, gospod starešina," mu je odvrnil pristav. „Po vašem odhodu je prišel v Stari brlog z avtom moj prijatelj odvetnik dr. Danilo Kvas. Imel je na sodišču nekaj opraviti. Nato me je povabil, naj se peljem z njim v Radomir. Temu vabilu bi se rad odzval. Vi sami pa ste me pred odhodom določili za svojega namestnika. S tem ste mi dali vse pravice in dolžnosti starešine, torej tudi pravico, dovoliti podrejenim kratek dopust. Zato sem šel jaz, podrejeni pristav Martin Klobasa, k svojemu nadrejenemu namestniku starešine Martinu Klobasi in rekel: ,Prosim za dopust.' Jaz, nadrejeni namestnik starešine, sem nato ugodil želji podrejenega pristava, rekoč:	,Kar pojdi v Radomir in se
dobro zabavaj.' Eto, zdaj sem propisno tu."
Gospod Tiček je uvidel, da so izvajanja pristava stvarno in pravno utemeljena. Zato ga je povabil v svojo družbo, kjer sta postala kmalu najboljša tovariša. Tako sta prekrokala vso noč skupno s starimi znanci in novimi prijateljicami. Dobro razpoložena sta se podala na vlak, ki pride ob 10. uri na postajo Spodnja mla-
kuža—Stari brlog. „Da, da Tine," je modroval gospod Tiček na potu proti trgu. „Starešina ima težke skrbi. Kjer pa so skrbi, tam je tudi žganje. Ko sem bil zadnjič na komisiji v Kravjaku, mi je dal nek kmet dve zelenki prvovrstne slivovke, primissima ti rečem. Zdaj jih hranim kot tolažbo v pisarni. S to božjo kapljico bova zapečatila najino prijateljstvo." Nato sta še zapela:
,,En glažek al' pa dva,
To nam korajžo da!
Trala trala tralalala."
Tako sta prišla okoli 11. ure na sodišče. S čudnim nasmeškom so ju motrili sodni nameščenci in se medsebojno spogledovali. Zvaničnik Kumarca je pocuknil za roko strojepisko in rekel polglasno: „Angelca, danes bomo imeli na sodniji velik hec. Boš videla, kako bo naš Tiček skakal." Prijatelja pa se za vse to nista zmenila in šla krepko — roko v roki — v starešinsko sobo. „Ti, v baru je bilo luštno! Ko bi naš predsednik za to vedel!", je pripomnil pristav. Naenkrat sta opazila za pisalno mizo plešastega gospoda, ki je pridno pregledoval sodne spise in registre. „Lepo, go-
spoda kolega," se je oglasil neznanec, „da prideta tudi malo na sodišče, čeprav pozno. Včeraj popoldne sem prišel na inšpekcijo. Žal, da vaju nisem popreje obvestil. Zvedel sem pa, da sta šla oba menda po nujnih službenih opravkih v Radomir. Bom že primerno poročel predstojništvu apela-cijskega sodišča." Takrat šele sta spoznala starešina in pristav v neznancu — predsednika okrožnega sodišča iz Radomira. Seveda sta se skušala vsa preplašena in jeclaje opravičiti na vse mogoče načine; pravega izgovora pa le nista našla. Vendar se je rešila neprijetna zadeva brez hujših posledic; kajti predsednik je bil kljub navidezni strogosti dobrohoten in razumen mož, zlasti ko je videl, da ni bilo na sodišču večjih zastankov. Uvidel je, da sodnik ne more živeti zgolj od suhoparnih aktov in da so na svetu še druge in lepše stvari kakor sodne pisarne. V Starem brlogu pa ni bilo drugega razvedrila kakor vsakdanja pivska družba pri „Črnem krokarju". Slednjič so se dogovorili vsi trije, da bosta šla starešina in pristav vsak mesec enkrat v Radomir — toda nikdar več skupaj.
V. T.
D. Goflja.
Ponoči mu se klanja svet
—	tak je kronist D. Goflja, a ko Danilu se zdani, služabnik je — pantoflja. . .
Igralec je — krščena mast — strupeno duhoviči, je literat, na liter rad med nočnimi gre ptiči.
Mariborski epigrami.
Zvan je pravnik in odvetnik,
Množic delavskih vodnik (Stokrat jim je že povedal,
Kaj je storil Masaryk.)
Je-če-liga, krematorij,
»Delavska Politika",
Pravni sveti, pravni članki,
Kdo zdaj ne pozna moža?
V. T.
Slovnico nas učiš in jezikovna pravila. Po pravici zato naš jezikoslovni si —
bone. V. T.
Veliki kavarnar.
V	veliki stalno je kavarni, zato se dobro je zredil, zato pač velik je možakar, zato stodvajset tehta kil. . .
G.
Kulturna reprezentantka.
Šla v Maribor reprezentirat njegovo sem literaturo, zdaj šla sem v Celje recitirat, predstavljat celjsko sem kulturo, ljubljansko grem še, ko bo vrsta, čeprav doma sem le iz — Trsta!
N. z. d. n.
Gospodje smo bili,
Nagrade dobili —
Odslej pa nič več,
Veselje je preč Joj, joj!
Smo hribček kupili,
Bi trte sadili,
Brž prišel bo dan,
Ko hrib bo prodan,
Joj, joj!
• V nabavni zadrugi Odslej bodo drugi Deležni nagrad,
Mi gremo pa spat!
Joj, joj!
Posebna izdaja.
V	prestolici naši Ljubljani izhaja Nek list za humor zvan „Posebna
izdaja".
Gotovo pravilen naslov list ima: Humorja posebnega list ne izda.
Kaj ne škoduje.
Če dobi plešec sive lase, če ti pokaže Škrbec zobe, če kak čevljarček smolo ima, če grobar drugim jamo skopa.
Mnogokrat nas šele etiketa „Ori-ginal!" opozori na — potvorbo.
Iz časopisov.
Žepna ura se je zgubila včeraj v pijanem stanju.
Dekla, pripravna za prodajo, išče službo.
Odda se v najem gostilna z mesarijo. Najemnik sme goste prenočevati, hraniti in klati.
Za prodajo olja, firnežev in lakov iščemo spretne potnike. Ti so v suhem stanju bleščeči in trdi kot steklo, nikdar ne pokajo, prodajajo se v steklenicah in imajo na trebuhu označeno ime naše tvrdke.
Razgovor s policije.
Stražnik: Kako se pišete?
Tat: Izidor Zmikovavšek!
Stražnik: Rojen? Kje?
Tal: 31. XII. 1900. v Hudi luknji.
Stražnik: Poklic?
Tat: Mizar!
Stražnik: Oženjen?
Tat: Ne, — samostojen!
Državna razredna loterija.
Janez: Odkod imaš naenkrat toliko denarja? Miha: Odkod? Državna loterija!
Janez: Si zadel glavni dobitek?
Miha: Kaj še! Skozi 10 lot sem dajal denar za srečko na stran.
Peter ali Pera?
„Kaka razlika je med priimkoma Peter in Pera?"
„ „Ni razlike! Kar je v Srbiji Pera, je pri nas Peter, n. pr. Pera Zivkovič, pri nas Peter Rešetar." “
„A tako!"
Žalostna.
„Sem rojen za kaj višjega", falot se vsak tolaži, zato ne maže z delom rok, vsakdanji svet sovraži. . .
A ker po travniku denar gospodu noče rasti, rojenec za kaj višjega ga mora pač — ukrasti. . .
Kdor rad živi, mu brž tedaj denar da rade volje, a kdor se brani, ga falot kot pišče kar — zakolje. . .
Tedaj ima zaklanec mir in bog ga k sebi vzame, falot pa ima njegov denar in — rabelj zanj se vname. . .
Pravična sodna pa oblast tako mu bo dejala:
Si rojen za kaj višjega, zato greš na — vešala!. . .
G.
Marsikdo nas šele s svojim naslovom „največji" opozori na to, kako majhen je!
Študentovska.
Star profesor še bolj starega kopita zasači v parku ob večerni uri svojega dijaka v nežnem razgovoru s še bolj nežno zastopnico nežnega spola. Drugi dan ima ta profesor v razredu, ki mu je pripadal zasačeni dijak, slovenščino. Sede za kateder in nahruli trepetajočega trubadurja: „Goršek, kakšno onegavljenje pa je bilo to sinoči v parku?"
Dijak jeclja: „Šel sem s prijateljico na izprehod!"
Profesor spet zakriči: ,,Pošten dijak sploh nima prijateljice! Ali veste, kaj se pravi hoditi s prijateljico? Hoditi s prijateljico na izprehod, se reče po slovenski „vlačiti se"! Sedite, to se pravi, vstanite in začnite z romanom tam, kjer smo zadnjič nehali!"
Odstavek romana, ki so ga tedaj obravnavali in ki ga je imel čitati dijak, pa se je glasil takole: „ln stari oče je s pravkar najdeno vnukinjo ves srečen šel na izprehod po vasi."
Dijak, ne bodi len, vstane in čita v silno zabavo sošolcev „ln stari oče se je s pravkar najdeno vnukinjo — vlačil po vasi!"
G.
Dre — konj.
Profesor (med prirodopisnouro): Podrepnik, kakšne pasme konj poznate? Podrepnik: Poznamo ogrske konje, angleške konje, indijanske konje in dre-konje!
Profesor: Drekonje? Kje ste pa videli kdaj kakšne dre-konje?
Podrepnik:	Prosim, tu je današnje
„Jutro", pa se prepričajte!
Profesor (bere med malimi oglasi, tam je natisnjeno črno na belem): Prodam kanarčka, papigo, angora mačko, — Drekonja, mesar, Maribor.
Ravna streha.
„Zakaj pa je Marko Tikveš napravil ravno streho na svoji novi palači?"
„„Zakaj? I najbrže zato, da mu hipoteka tako kmalu z nje ne zdrk-
Prižela sem se krepko k njemu v omami
V	spomin na to zdaj sinček vzklika mi: O, mami!
Kje so tiste stazice?
Kje so tiste stazice, ki so včasih bile, kjer ponočne device so lovile fante?
Ej, le tiste stazice,
Cač še zmerom so tu! e kje nočne so ptice
—	o njih nič ni sledu?. . .
So pustile stazice, ker so lačne bile, so na malo vodice in na — ričet odšle.
Tiskala Podravska tiskarna v Mariboru. — Za tiskarno odgovarja Lojze Strašnik v Mariboru.
MILOSTLJIVA!
Vaš krzneni plašč in ostalo kožuhovino najskrbnejše shrani in izvrši popravke po znižanih cenah
P. Sem
krznar in izdelovatelj unif. čepic
Maribor
Gosposka (Tyrševa) ulica št. 37.
Bliža se birma!
krasne ure in druga darila po izvanredno nizkih cenah nudi
Josip Janko
urar Maribor, Jurčičeva 8
Avgust Hedžct
Maribor Aleksandrova 9
Moško perilo, kravate, pižame i.t. d. Cene nizke! Solidna postrežba !
a
Oglašujte v „Totem listu !
Abonirajte se v
Mariborski menzi
(prej Javna kuhinja)
Slomškov trg 8
Postreženi boste kakor v katerikoli drugi restavraciji.
Izborna kuhinja in nizke cene!
Trgovina
„LIA”
Aleksandrova 19
se priporoča!
pletenine, nogavice, svileno perilo, potrebščine za šivilje.
Autoprevozništvo in špedicija
Jereb
Maribor
Gosposka ulica 40
se priporočat
Nizke cene!
Nizke cene!
ŠPORTNA TRGOVINA
OLVMPIA
Oglejte si našo izložbo!
Izdaja in urejuje: Božo Podkrajšek v Mariboru. — Rokopisi naj se pošiljajo na naslov: Božo Podkrajšek, Maribor, Cvetlična 12.