37 1 Prirodoslovni muzej Slovenije / Slovenian Museum of Natural History, Prešernova 20, 1000 Ljubljana, Slovenija, mjersek@pms-lj.si Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa Baron Sigismondo Zois Mineral Collection Miha JERŠEK1 Izvleček Baron  Sigismondo  (Žiga)  Zois  je  v  svojo  zbirko  uvrstil minerale  iz  tedaj  pomembnih  in  delujočih rudnikov in  iz drugih, predvsem evropskih nahajališč. Vse od prve postavitve  leta  1831 pa do danes so minerali v Prirodoslovnem muzeju Slovenije razvrščeni in interpretirani na  osnovi klasifikacije, kot je bila v veljavi v Zoisovem času v 19. stoletju . Pričujoči prispevek jih  prvič združuje po nahajališčih in mineralni združbi. Posebej so poudarjeni nekateri znameniti  ali zgodovinsko pomembni primerki, ki so zaradi pojavne oblike, nahajališča ali kot primerjal- no gradivo postali predmet znanstvenih raziskav.  Ključne besede: minerali, Sigismondo Zois, muzej, razstava Abstract Baron  Sigismondo  (Žiga)  Zois  included  in  his  extensive  collection  the  minerals  from  important  and active mines  as well  as  from other,  predominantly European  locations. From  their first presentation in 1831 until today, the minerals in the Slovenian Museum of Natural  History are arranged and interpreted on the basis of their classification as in force in Zois's time  in  the 19th century. The present article, however, combines  them for  the first  time per  their  localities and mineral associations. Special attention is given to certain notable or historically  significant specimens, which have due to their form, locality or as comparative material become  the subject of scientific research. Key words: minerals, Sigismondo Zois, museum, exhibition 38 SCOPOLIA No 97 – 2019 Uvod Baron Sigismondo (Žiga) Zois je bil lastnik ene največjih zbirk mineralov v tem delu Evrope.  Po njegovi smrti leta 1819 jo je brat Karel Zois prodal in tako je postala ena izmed ustanov- nih zbirk Deželnega muzeja. Najprej je bila razstavljena v ljubljanskem Liceju, kasneje pa se  je v celoti preselila v sedanjo osrednjo muzejsko zgradbo v Ljubljani (Faninger 1983; Činč  Juhant & Faninger 1997). Tedaj  je bila, glede na prepis Inventarne knjige iz  leta 1890,   že  skoraj zagotovo vključena v skupno zbirko mineralov. Zaradi prostorske stiske in vedno novih  vsebin se je mineraloški  razstavni del po 2. svetovni vojni stalno zmanjševal. Ernest Faninger  je  ob  ponovnem krčenju  razstavnega  dela mineraloških  zbirk  leta  1988  zasnoval  postavitev  mineralov iz Zoisove zbirke, katere jedro se je ohranilo do danes (Činč Juhant, ta zbornik).    Faninger  je  življenje  Sigismonda  Zoisa  podrobneje  raziskoval  in  opisal  njegovo  zbirko  mineralov kot  najpomembnejšo kulturno  zgodovinsko  zbirko mineralov na ozemlju današnje  Slovenije. V preteklosti je bila večkrat predstavljena tudi zunaj muzejske hiše. Zaradi dodatnih  podnapisov in nekaterih med seboj zelo podobnih vzorcev mineralov se je del njih odstranil s  stalne razstave tako, da jih je danes na ogled 270. Del vsebin o mineralih je interaktivno povezan  s QR kodami, kjer obiskovalci o mineralih dobijo dodatno informacijo. Zoisova zbirka mineralov  je  predstavljena  tudi  v  vodniku  po  razstavnih  geoloških  zbirkah  (Jeršek  & Križnar  2017).  Zbirka se je poimenovala v Zoisovo zbirko mineralov, rud, kamnin in fosilov in je še vedno edina  stalna vsebinsko zaključena razstavna zbirka mineralov Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Posamezni  primerki  mineralov  so  pomemben  materialni  dokaz  o  geoloških  dogodkih  v  Zemljini preteklosti. Zato najpomembnejša kulturno zgodovinska mineraloška zbirka dobiva  tudi vse večji znanstveni pomen, saj hrani prenekatere vzorce s tipskih nahajališč mineralov, ki  so v zadnjem času del znanstvenih analiz.  Kako je nastala Zoisova zbirka mineralov? Zois je, glede na staro Inventarno knjigo, vzorce mineralov dobil v dar ali  jih je kupoval,  deloma  jih  je menjaval  (Činč  Juhant & Faninger 1997),  nekaj  pa pridobil  s financiranjem  naravoslovnih  odprav. Ni  znano,  kako  je  imel  Zois  prvotno  razvrščene minerale  in  tudi  ne  kako  so  bili  razstavljeni  v  Licejski  palači  v  Ljubljani.  Zagotovo  pa  je,  da  mu  je  pomagala  klasifikacija, kot  jo  je osnoval Werner  (Činč Juhant & Faninger 1997). Minerali  so po  tej  klasifikaciji    razporejeni med štiri  razrede  in  ti še naprej na družine  in vrste. Razrede pred- stavljajo minerali z nekovinskim sijajem, soli, fosilna goriva in minerali s kovinskim sijajem.  Ker naj bi bila zbirka namenjena pouku mineralogije v muzeju, je Faninger zasnoval sedanjo  stalno  razstavo  z  upoštevanjem  klasifikacije  po  kemični  osnovi:  samorodne  prvine,  sulfidi,  oksidi, karbonati, sulfati, vanadati, molibdati,  fosfati, silikati  in na koncu še organske snovi.  Razstavljeni minerali iz različnih skupin so iz istih nahajališč. Zato je zelo verjetno, da je Zois  pridobil  različne  minerale  iz  nekega  nahajališča,  največkrat  delujočega  rudnika,  večinoma  hkrati. Minerali  tvorijo  značilne  pojavne  oblike  glede  na  razmere,  v  katerih  so  nastali.  Ob  tem imata lokalna sestava kamnin ali pa globina v Zemljini skorji in z njo povezana tempera- tura in tlak pomembno vlogo. Tako so pojavne oblike mineralov tesno povezane s habitusom,  mineralno združbo in podobno. Skladno z deli v rudniku, napredovanjem del v različne dele  orudenja nam tako ponuja različne minerale ali vsaj različne habituse istega minerala, morda  drugačno prikamnino in podobno. Zato si bomo v nadaljevanju ogledali, iz katerih zgodovinsko  pomembnejših nahajališč prihajajo minerali, ki so del stalne razstave v Prirodoslovnem muzeju  Slovenije.  Razvrstitev mineralov  glede  na  njihovo  nahajališče  bo  nedvomno  pomembno  pri  39 Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa dokončni ureditvi Zoisove zbirke, saj  podatki v prepisu Inventarne knjige iz leta 1890 ne raz- krivajo letnice pridobitve. Primerjava podobnih vzorcev iz istih nahajališč iz drugih muzejev  bo dala potrebne podatke o času odkritja določenih tipov mineralov. Podatki ne bodo koristni  samo s  strokovnega  in znanstvenega  stališča na področju mineralogije, marveč bodo morda  koristni  tudi drugim raziskovalcem Zoisovega življenja, ki se ukvarjajo z vprašanjem, kje je  potoval in koga je obiskoval.  Evropska klasika ali Od kod so Zoisovi minerali? Roşia Montanã, Romunija Zlato  ni  samo  cenjena  plemenita  kovina,  marveč  je  zanimiva,  ker  se  v  naravi  pojavlja  samorodno. Običajno je vezano v druge minerale ali pa je razpršeno v mikroskopsko majhnih  zrncih  znotraj  kamnine.  Redko  razvije  kristale,  ki  jih  občudujemo  s  prostim  očesom.  Ena  izmed zgodovinsko najpomembnejših nahajališč samorodnega zlata v Evropi so bila v zahodni  Romuniji v okolici vasi Roşia Montanã (Verespatak) (Jeršek 1999). Na tem območju so zlato  iskali in rudarili že v bakreni dobi, to je 5300 let pr. n. št. Prva pisna omemba o pridobivanju  zlata  izvira  iz  leta 131 našega štetja. Najprej  so zlato  izpirali  iz aluvialnih nanosov, kasneje  pa so odprli klasične podzemne rudnike  in odprte kope. Viški pridobivanja zlata v rudnikih  plemenitih kovin so bili v času Rimskega imperija, nato v 19. stoletju v času Avstro - Ogrske  monarhije  ter na začetku 20. stoletja (Borcoş & Udubaşa 2012). Poleg zlata se pojavljajo še  nekatere druge kovine, kot so baker, svinec in cink. Po 2. svetovni vojni so dela v rudnikih zlata  Slika 1. Mineraloška redkost,  ko kristal zlata v obliki žice  objame kristal pirita, Roşia  Montanã, 3 x 2 mm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 13.  Foto: David Kunc Figure 1. Mineralogical rarity,  when a wire-shaped gold crystal  embraces a pyrite crystal, Roşia  Montanã, 3 x 2 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 13.  Photo: David Kunc 40 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 2. Razvejeni kristali  zlata so zrasli v višino 18 mm,  Roşia Montanã, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 9.  Foto: Miha Jeršek Figure 2. Dendritic gold crystals  are 18 mm high, Roşia Montanã,  Zois Mineral Collection, Inventory  No. 9. Photo: Miha Jeršek Slika 3. Lističi zlata z najbolj  zaželene evropske lokacije Roşia  Montanã, 6,5 x 3,0 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 12.  Foto: Miha Jeršek Figure 3: Flattened gold crystals  of gold from the most desirable  European locality Roşia Montanã,  6.5 x 3.0 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 12.  Photo: Miha Jeršek 41 zamrla. Leta 1970 so odprli odprti kop, leta 1985 pa še podzemno pridobivanje zlata. Leta 2006  so rudnike zaprli, vendar zlate rezerve v podzemlju še vedno čakajo na nove vlagatelje. Tako se  vsakih nekaj let, oziroma skladno z višanjem cene zlata, pojavi interes po  pridobivanju zlata iz  okolice Roşiae Montanãe.  Zbirateljski primerki zlata so vezani predvsem na primerke, kjer se  zlato vidi že s prostim očesom. In kar 20 % zlata so našli v obliki takšnih makroskopsko vidnih  kristalih (Jeršek, 1999). Ti so lahko v obliki lističev ali razvejenih kristalov zlata. Nastali so s  kristalizacijo iz nizkotemperaturnih epitermalnih raztopin (Mârza in sod. 1997). Izraščajo iz  temno rjavega peščenjaka, lahko pa so skupaj s kremenom. Velika večina klasičnih primerkov  zlata iz okolice vasi Roşia Montanã v muzejskih zbirkah izhaja iz 18 in 19. stoletja.  V Zoisovi  zbirki mineralov  so ohranjeni kristali  v obliki  žice,  razvejeni kristali  zlata  in  zlato v obliki  lističev. Izraščajo neposredno iz kamninske podlage ali pa so skupaj z drobnimi brezbarvnimi  do belimi kristali kremena.  Banská Štiavnica (nem.: Schemnitz, madž.: Selmecbánya), Slovaška Banská Štiavnica leži v osrednji Slovaški in pripada osrednjemu delu velikega stratovulka- na s premerom 50 kilometrov.  Zaradi magmatskih intruzij, dotokov hidrotermalnih raztopin,  vulkanskih  izbruhov  in vročih  izvirov  je mineralizacija celotnega območja zelo kompleksna  (Chernyshev in sod. 2013).  Najbolj znani zbirateljski primerki iz omenjenega nahajališča so  kremeni, med njimi ametisti, kremeni in čadavci ter kombinacija kremena s srebrovim sulfidom  akantitom. Svojevrstna mineraloška posebnost so kristali samorodnega zlata in srebra, ki do- polnjujejo  mineralno  paragenezo  tega  rudišča.  Drugi  pomembnejši  minerali  so  še  sfalerit,  pirit,  halkopirit,  barit,  kalcit  in  aragonit.  Območje  Banskáe  Štiavnice  je  bilo  tako  bogato  z  Slika 4. Črne prevleke in psevdomorfozo akantita  po kristalih argentita na kremenu poudarjajo  zlato rumeni odsevi pirita, Banská Štiavnica,  55 x 35 mm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 596.  Foto: Miha Jeršek Figure 4. Black coatings and acanthite  pseudomorphosis after argentite crystals on quartz  are emphasized by the golden yellow reflections  of pyrite, 55 x 35 mm, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 596. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 42 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 5. Stephanit je značilen nizkotemperaturni hidrotermalni mineral v srebrovih rudiščih, ki ima v kemijski  sestavi poleg srebra in žvepla še antimon, poleg so kristali kremena, Banská Štiavnica, 40 x 25 mm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 607. Foto: Miha Jeršek Figure 5. Stephanite quartz crystal is a typical low-temperature hydrothermal mineral in silver ores, whit  chemical compositions of silver and sulfur in addition to antimony. Zois Mineral Collection, Inventory No. 607.  Photo: Miha Jeršek Slika 6. Kristali ametista  so razviti kot artičokasti tip  kremenovih kristalov, Banská  Štiavnica, 40 x 25 mm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 3741.  Foto: Miha Jeršek Figure 6. Amethyst crystals are  developed as an artichoke type of  quartz crystals, Banská Štiavnica,  40 x 25 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 3741.  Photo: Miha Jeršek 43 rudninami  in pomembno za razvoje rudarske  tehnike  in  tehnologije, da so  leta 1735 ustano- vili prvo rudarsko šolo na  takratnem območju Madžarske,  leta 1762 pa rudarsko akademijo.  V  18.  stoletju  je  bila Banská  Štiavnica  prav  zaradi  bogastva  rudnin  tretje  največje mesto  v  takratni Madžarski. V 19. stoletju je začela količina pridobljenih mineralnih surovin upadati,  tako da je bila na začetku 20. stoletja precej nepomembna, ohranili pa so področje izobraževa- nja. Zaradi ohranjene urbane arhitekture so ta del današnje Slovaške leta 1950 zavarovali kot  UNESCO-ovo dediščino  (Siems 2019). V Zoisovi  zbirki  stopajo v ospredje kristali  kremena  z akantitom (slika 4), stephanit (slika 5) in kopuče ametistov (slika 6). Akantit je bil prvotno  predstavljen kot argentit (Faninger 1983). Argentit je visokotemperaturni različek srebrovega  sulfida, medtem ko  je  pri  temperaturah  pod  179  °C  stabilen  akantit. Kristale  argentita  tako  nadomesti akantit in tedaj je kombinacija oblike in mineralne sestave znana kot psevdomorfoza  akantita po argentitu (Jeršek & Križnar 2017).  Rudni del parageneze je v Zoisovi zbirki pred- stavljen  še  s  stephanitom, medtem ko  je najbolj prepoznaven  jalovinski mineral debelozrnat  vijoličast različek kremena ametist. Ta je v obliki artičokasto razvitih kristalov, kar pomeni,  da se okoli osrednjega kristala razvijejo manjši kristali, ki pa imajo isto smer rasti; ovira jo le  oblika osrednjega kristala. Kongsberg, Norveška Zgodovinsko  pomembni  rudniki  srebra  so  v  okolici  Kongsberga  na  Norveškem.  Na  omenjenem  območju  je  bilo  v  preteklosti  odprtih  več  kot  80  rudnikov,  s  čimer  je  bilo  to  območje največje rudniško polje v državi. V geološki preteklosti so skozi razpoke v Zemljini  skorji pritekale rudonosne raztopine, iz katerih je pri različnih procesih kristalilo več kot 100  Slika 7. Izjemni kristali  samorodnega srebra v obliki  žice so na površini oksidirani  in zato temno sivi, Kongsberg,  Norveška, 7 x 6 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 49.  Foto: Miha Jeršek Figure 7. Extraordinary  wire-shaped crystals of native  silver are oxidized on the  surface and therefore dark grey,  Kongsberg, Norway, 7 x 6 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory  No. 49. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 44 SCOPOLIA No 97 – 2019 različnih mineralov. Med njimi so samorodne prvine srebro, zlato, arzen, baker in žveplo ter  minerali iz skupin sulfidov, sulfosoli, selenidi, arzenidi, karbonati, sulfati, arzenati, haloidi in  silikati (Kullerud in sod. 2015). Rudniki srebra pri Kongsbergu so postali svetovno znani prav  zaradi izjemnih kristalov srebra, ki izraščajo v različno oblikovanih žicah iz podlage iz kalcito- vih kristalov, ki zapolnjujejo razpoke v gnajsu. Srebrovi kristali lahko vsebujejo primesi živega  srebra, zlata in antimona. Rudniki srebra pri Kongsbergu so delovali med letoma 1623 in 1958.  Leta 1770 je na primer v rudnikih delalo več kot 4000 delavcev. V 335- letni zgodovini rudar- jenja so proizvedli več kot 1,3 milijona ton srebra. V Zoisovi zbirki je med vidnejšimi primerki  prav srebro, ki je v pojavni obliki povitih žic, ki izraščajo iz kalcita. Srebro je oksidirano in zato  temno sivo. Posamezni kristali v obliki žic so neenakomerno odebeljeni. Primerek iz depoja pa  ima v srebrno žico ujet kristal pirita.  Moldova Nouă, Romunija Porfirsko  bakrovo  rudišče  (Moldova  Nouă)  v  Romuniji  je  izjemno  bogato  nahajališče  primarnih in sekundarnih bakrovih mineralov. Poleg bakra so pridobivali tudi molibden, selen,  zlato in srebro. Orudenje je nastalo pred okoli 65 milijoni let ob intruziji kremenovega diorita  v okolne karbonatne kamnine, pri čemer so nastali predvsem primarni bakrovi rudni minerali,  podrejeno pa tudi minerali bogati s svincem, železom, pa tudi zlatom in srebrom. Kasneje so  pri procesih v oksidacijski coni primarni bakrovi in tudi železovi minerali oksidirali v okside in  hidrokside železa in bakra. Tako sta nastala modri azurit in zelen malahit na podlagi iz rjavega  limonita in/ali črnega goethita (Ilinca 2012). Med letoma 1773 in 1778 so proizvedli kar 4427  ton bakra, 225  ton  svinca  in 124  ton  srebra. Zanimivo  je, da  je orudenje  tako bogato, da  je  Slika 8. V povito žico  samorodnega srebra je ujet  kristal pirita, Kongsberg,  Norveška, 7 x 4 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 47.  Foto: Miha Jeršek Figure 8. Crystal of a pyrite is  surrounded by a wire of native   silver, Kongsberg, Norway, Zois  Mineral Collection, Inventory  No. 47. Photo: Miha Jeršek 45 Slika 10. Zaradi obilice  bakra je nastal najprej bakrov  karbonat azurit, ki je praviloma  zraščen na precej limonitizirani  osnovi, 7 x 8 cm,  Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 1210.  Foto: Miha Jeršek Figure 10. Due to the abundance  of copper, copper azurite  carbonate was formed first which,  as a rule, was fused on a rather  limonitized basis, 7 x 8 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory  No. 1210. Photo: Miha Jeršek Slika 9. Samorodni baker iz klasičnega porfirskega bakrovega rudišča Moldova Nouă v Romuniji, 55 x 35 mm,  Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 101. Foto: Miha Jeršek Figure 9. Native copper from the classical porphyry copper mine Moldova Nouă in Romania, 55 x 35 mm, Zois  Mineral Collection, Inventory N. 101. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 46 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 11. Kapniška pojavna  oblika azurita s prehodi v  malahit, 12 x 11 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 1249.  Foto: Miha Jeršek Figure. 11. Stalactite forms of  azurite and malachite, 12 x 11 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory  No. 1249. Photo: Miha Jeršek Slika 12. Detajl s slike 11 nazorno prikazuje, da je malahit nastal za azuritom oziroma gre za psevdomorfozo  malahita po azuritu, 3 x 2 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 1249. Foto Miha Jeršek Figure 12. The detail from Figure 11 clearly illustrates that malachite was formed after azurite or it is a  case of pseudomorphosis of malachite after azurite, 3 x 2 cm, Zois Mineral Collection, Inventory No. 1249.  Photo: Miha Jeršek 47 rudnik bakra Moldova Nouă še vedno aktiven. V Zoisovi zbirki je več primerkov mineralov iz  omenjenega rudišča. Med primarnimi minerali je razstavljen samorodni baker (slika 9), med  sekundarnimi pa azurit (slika 10), malahit ali kombinacija omenjenih mineralov na limonitni  podlagi (sliki 11  in 12). Nahajališča bakra  in drugih kovin v rudišču Moldova Nouă so zgo- dovinsko zelo pomembna, saj so bile pridobljene količine izjemne, primerki mineralov pa so  razstavljeni v vseh pomembnejših mineraloških zbirkah v Evropi in širše.  Idrija, Slovenija Idrijsko živosrebrovo  rudišče  je drugo največje na  svetu, njegova dediščina živega  srebra  je vpisana na UNESCOV seznam. Z več kot petstoletno tradicijo rudarjenja je idrijski rudnik  eden svetovno najbolje poznanih rudnikov z ozemlja današnje Slovenije. Zgodba o idrijskem  živem srebru se začne pred več kot 200 milijoni let. Tedaj so skozi globoke prelome prihajale  rudonosne raztopine z živim srebrom proti površju in tudi neposredno na površje Zemlje. Iz  njih se je izločilo samorodno živo srebro (slika 13), ki je v obliki kapljic vtisnjeno v votlinice  in  razpoke  znotraj  kamnin  ali  pa  se  je vezalo  z  žveplom v  rudni mineral  cinabarit. Nastale  so  različne vrste  rud, ki  se med seboj  ločijo po načinu nastanka  in vsebnosti  živega  srebra.  Glede  na  videz  rude  so  rudarji  poimenovali  značilno  rdečo, manj  bogato  rudo  -  opekovka,  temno rdeče-rjavo - jetrenka, ter najpogostejšo in najbolj siromašno rudo v obliki cinabaritnih  oprhov - bašperh. Posebno zanimiva je karoli ruda, to so s cinabaritom cementirane piritne in  markazitne skorjaste konkrecije, včasih obraščene s kristali pirita. V drugi fazi orudenja so se  rudonosne raztopine izlile vse do površja, kjer se je v močvirjih izločal cinabaritno opalni mulj  (Čar 2010; Peljhan & Čar 2019). Iz njega je nastala laminirana jeklenka sedimentnega tipa, ki  Slika 13. Kar 11% živega srebra v  Idriji je bilo samorodnega. Na sliki  je pridobljeno tekoče živo srebro  iz Idrije, ki je v steklenički (višina  5 cm) shranjeno že zelo dolgo.  Na to nas opozarjata količina  živega srebra v steklenički in  dejstvo, da je na njegovi površini  precej primesi, inv. št. 77.  Foto: Miha Jeršek Figure 13. No less than 11% of  mercury in Idrija was native.  The picture shows liquid mercury  from Idrija, which has been  stored in a bottle (5 cm high) for  a very long time. This is brought  to our attention by the amount of  mercury in the bottle and the fact  that there is considerable impurity  on its surface, Inventory No. 77.  Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 48 SCOPOLIA No 97 – 2019 so jo našli v več deset metrov dolgih in širokih lečah, kar predstavlja največja rudna telesa, kar  so jih kdaj odkrili na svetu (Herlec in sod. 2005).  Glavni  rudni  mineral  v  idrijskem  rudišču  je  živosrebrov  sulfid  cinabarit.  Večina  je  masivnega, v obliki kristalov pa običajno ne presegajo 2 mm. Enako kemijsko sestavo kot  cinabarit  ima metacinabarit. Ta je po videzu kovinsko siv in v obliki sferičnih skupkov do  10 mm premera. Živo srebro je v idrijskem rudišču tudi samorodno, v obliki kapljic znotraj  votlinic  in  razpok.  Skoraj  11%  vsega  idrijskega  živega  srebra  so  pridobili  iz  samorodne- ga živega srebra, kar  je  še en  izmed presežkov  idrijskega  rudnika. Mineraloška posebnost  iz  Idrije  je mineral  idrialit.  Gre  za  organski mineral  s  kemijsko  sestavo  C22H14.  Navadno  je  rumen do zelenkast. Če ga osvetlimo z ultravijoličasto  svetlobo, fluorescira belomodro.  Drugi  spremljajoči minerali v  idrijskem  rudišču  so predvsem dolomit, kremen, barit,  pirit  (slika 14), melanterit, železovi oksidi  in hidroksidi. V opuščenih rovih so zrasli kapniki  iz  epsomita (Herlec in sod.  2005).  V starih mineraloških zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije je več kot 70 vzorcev rud  iz idrijskega rudnika. V Inventarni knjigi iz leta 1890 noben vzorec iz idrijskega rudnika ni  neposredno povezan s prvotno zbirko barona Zoisa. To je precej nenavadno, saj je zelo malo  verjetno ali skoraj nemogoče, da Zois ne bi bil pridobil vzorcev idrijskih rud in mineralov iz  tedaj zelo aktivnega rudnika. Verjetno so podatki shranjeni kje drugje ali pa so se ob selitvi  v muzejsko stavbo izgubili. Zaradi  teh spoznanj  je  iz stare mineraloške zbirke že  izločena  Zbirka mineralov in rud iz idrijskega rudnika. Nedvomno pa je del primerkov idrijskih rud  v muzejski  zbirki  prvotno  zbral Haquet,  saj  je  enaka  gravura  s  podobo  Idrije  na  jeklenki  ohranjena v muzeju na Poljskem (Rečnik 2013). Ni pa znano, na kakšen način  so njegovi  vzorci prišli v Prirodoslovni muzej Slovenije.  Slika 14. S cinabaritom prepojeno  piritno konkrecijo iz idrijskega  rudnika je v stalno razstavo uvrstil  nekdanji kustos Ernest Faninger,  premer konkrecije 8 cm, inv.  št. 783. Foto: Miha Jeršek Figure 14. Pyrite concretion  impregnated with cinnabar from  the Idrija mine was included  in the permanent exhibition by  former curator Ernest Faninger,  diameter 8 cm, Inventory No. 783.  Photo: Miha Jeršek 49 Sicilija, Italija Sicilija je največji otok v Sredozemskem morju, na katerem je tudi največji aktivni evropski  vulkan Etna. Prav vulkanski  značaj  pokrajine  in  sosednjih otokov daje  regiji  svojevrsten  in  raznolik videz. Poleg  lave, ki  jo bruhajo vulkani,  so nadvse zanimive  razpoke,  skozi katere  izhajajo vroči plini iz Zemljinih globin. Iz njih takoj na površju sublimira samorodno žveplo.  Zaradi tega takšne razpoke imenujemo solfatare. Skozi stoletja in tisočletja se je žveplo nako- pičilo deloma zaradi vulkanske dejavnosti, precej pa tudi kot klasično sedimentno rudišče, v  večjih količinah tako, da so bili trije rudniki žvepla na Siciliji najpomembnejši vir tega kemij- skega elementa v 19. stoletju. Rudniki so ležali poleg krajev Agrigento, Enna in Caltanissetta  (Pagano & Wilson 2012). Kristali žvepla so intenzivno rumeni do rumeno zelenkasti in včasih  povsem  prozorni.  Lahko  so  popolno  oblikovani  ali  pa  masivni.  Lahko  vsebujejo  vključke  bitumna, ali pa so povsem prozorni.  Posebej so atraktivni, kadar so na podlagi iz belih kristalov  aragonita.  Žveplo  na  Siciliji  so  začeli  pridobivati  že  na  začetku  18.  stoletja.  Zaradi  njegove  uporabe pri izdelavi smodnika in kasneje v času industrijske revolucije so bili rudniki žvepla  na Siciliji glavni vir te nekovine. Rudarji so zaradi visokih temperatur, tudi nad 40 °C, delali v  rudnikih goli. Pomagali so jim dečki, ki so glede na svojo starost nosili od 25 do 80 kilogramov  žvepla. Leta 1876 so uzakonili, da je najmlajša starost za delo v rudniku deset  let,  leta 1905  štirinajst in leta 1934 šestnajst let. V Zoisovi zbirki je predstavljeno samorodno žveplo, ki je  intenzivno rumeno in daje videz masivnosti (slika 15). Če ga obračamo proti svetlobi, bomo na  njem opazili enakomerne odseve s kristalnih ploskev in tako ugotovili, da gre za razmeroma  velik kristal žvepla.   Slika 15. Dokaj velik kristal samorodnega žveplo s Sicilije je bilo v 19. stoletju pomembna surovina. V tem času  so iz rudnikov žvepla v Italiji pridobili skoraj 90 % žvepla na svetu, 12 x 7 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv.  št. 166. Foto: Miha Jeršek Figure 15. A fairly large crystal of native sulfur from Sicily was an important ore in the 19th century. During  that time, almost 90% of the world's sulfur came from Sicily mines, 12 x 7 cm, Zois Minerals Collection,  Inventory No. 166. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 50 SCOPOLIA No 97 – 2019 Elba, Italija Nahajališča železove rude na otoku Elbi v Italiji so ena najstarejših, ki so bila izkoriščana v  človeški zgodovini. Neizmerne zaloge te nekoč izjemno pomembne kovine in strateški položaj  otoka sta vsakokratnim lastnikom pomenila ekonomsko prednost pred drugimi narodi. Tako so  železovo rudo kopali in izkoriščali vse od 1. tisočletja pred našim štetjem pa do leta 1981. Poleg  železa so na Elbi pridobivali še baker, mangan in antimon, od nekovinskih mineralnih surovin  pa še magnezit, magnezijeve silikate ter kamnine, kot so granit, pegmatit in aplit (Tanelli in  sod.  2002). Po otoku je imenovan tudi eden izmed mineralov iz turmalinove skupine elbait.  Če se omejimo samo na železova rudišča, omenimo tri zgodovinsko pomembna. Rio Albano  je  rudišče,  ki  so  ga  izkoriščali  že  v  zgodnji  železni  dobi  pa  vse  do  sedanjosti. Rudišče Rio  Marina so začeli izkoriščati Etruščani, medtem ko so rudišče Terranera začeli izkoriščati v 18.  stoletju. Druga nahajališča (Ortano, Calamita, Ginevro, Sassi Neri) (Tanelli in sod. 2002) so  bila odprta po smrti Sigismonda (Žige) Zoisa. Glavni železovi minerali v omenjenih rudiščih so  hematit, pirit in nekoliko podrejeno magnetit (Tanelli in sod. 2002). Predvsem pirit je pogosto  limonitiziran. Hematit ima visok kovinski sijaj in pogosto nahukle barve. Pirit pa je v kristalih  z razvitimi pentagonskimi dodekaedri. V Zoisovi zbirki so z otoka Elba v Italiji, poleg hematita,  razstavljeni še kremen, galenit, aktinolit in hrizotil. Hematit je običajno siv in neprozoren ter  v kristalih, ki so veliki do 3 cm (slika 16), kopuče kristalov pa do 15 cm. Zaradi oksidacije so  na površini nastale mavrične barve, kar daje primerkom hematita svojevrsten videz (sliki 17 in  18). V depojski zbirki so ohranjeni številni kristali pirita, ki pa so močno limonitizirani. Med  nekovinskimi minerali  je  v  razstavni Zoisovi  zbirki  aktinolit,  ki  ga  po  sodobni  klasifikaciji  mineralov imenujemo Fe-aktinolit (slika 19). Mineral iz turmalinove skupine elbait je bil odkrit  leta 1913 in zato ga v Zoisovi zbirki seveda ni.  Slika 16. Skupek kristalov  hematita z otoka Elba v  Italiji, 6 x 4 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 880.  Foto: Miha Jeršek Figure 16. A group of hematite  crystals from Elba Island,  Italy, 6 x 4 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 880.  Photo: Miha Jeršek 51 Slika 17. Nahukle barve hematita,  otok Elba, Italija,7 x 7 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 866.  Foto: Miha Jeršek Figure 17. Rainbow hematite  colours, Elba Island, Italy,  7 x 7 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 866.  Photo: Miha Jeršek Slika 18: Detajl primerka s slike 17 prikazuje drobne, a popolno oblikovane kristale hematita v vseh mavričnih  barvah. Barva je vidna samo na površini hematita in je posledica oksidacije železovih oksidov, 3 x 2 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 866. Foto: Miha Jeršek Figure 18. The detail of the specimen in Figure 17 shows tiny but perfectly formed hematite crystals in all  rainbow colours. The colour is only present on the surface of the hematite and was formed due to the oxidation  of iron oxides, 3 x 2 cm, Zois Collection of Minerals, Inventory No. 866. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 52 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 19. Fe - aktinolit je eden  izmed nekovinskih mineralov z  Elbe v Zoisovi zbirki, 7 x 11 cm,  Zoisova zbirka mineralov, inv.  št. 2351. Foto: Miha Jeršek Figure 19. Fe - actinolite is one  of the non-metallic Elba minerals  in the Zois Collection, 7 x 11 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory  No. 2351. Photo: Miha Jeršek Vezuv, Italija Vezuv  je  vulkan  ob  obali  Neapeljskega  zaliva,  9  kilometrov  vzhodno  od  Neaplja  in  je  trenutno visok 1279 metrov. Pripada stratovulkanom, za katere je značilno, da bruhajo občasno,  vendar precej eksplozivno. Običajno imajo obliko stožca z luknjo na sredini (Herlec in sod.  2006). Strma pobočja so iz strnjene lave in vulkanskega pepela. Vulkan Vezuv je najbolj znan  po katastrofalnem izbruhu leta 79. Oblak vulkanskih bomb, pepela  in plinov je segal kar 33  kilometrov v višino. Ko se je sesedel, je na okoliška mesta padlo po več metrov vulkanskega  materiala, ki je dobesedno prekril cela mesta. Najbolj znani sta Pompeji in Heraclea. Več kot  1000 ljudi je umrlo in v Pompejih so ohranjena okamnela trupla v stanju, kot jih je zajel vroč  vulkanski pepel. Vezuv sodi med še vedno aktivne vulkane in vsakih nekaj deset let pokaže  del svoje moči. Enkrat pa bo spet izbruhnil v vsej svoji veličastnosti in tedaj bodo prebivalci  Neaplja in okolice imeli precej težav. Več milijonsko mesto se bo namreč moralo preseliti na  varno razdaljo. Zaradi te nevarnosti geologi in vulkanologi podrobno spremljajo dogajanja v  vulkanu. Kljub vsemu je Vezuv eno najbolj vročih točk geohazarda na Zemlji (Herlec in sod.  2006). Zaradi aktivnega vulkanskega delovanja je mineraloška pestrost celotnega vulkanske- ga kompleksa precejšnja. V Zoisovi zbirki so razstavljeni grafit (slika 20), biotit in vezuvianit  (slika 21). Slednjega so odkrili že leta 1723 in ga poimenovali »hyacinthus dictus octodecahe- dricus«. Leta 1772 so ga preimenovali v "hyacinte du Vesuve", današnje ime pa mu je dodelil  znameniti Abraham Gottlob Werner leta 1795 – vezuvian (https://www.mindat.org/min-4223. html),  medtem  ko  ga  danes  pravilno  imenujemo  vezuvianit.  Rene  Just  Haüy  ga  je  kasneje  imenoval idokraz, tako da sta v literaturi še vedno pogosti obe imeni. Zois je živel v času, ko je  vulkan Vezuv štirikrat izbruhnil, in sicer leta 1760, 1767, 1779 in 1794.   53 Slika 20. Masivni primerek grafita iz Vezuva, 8 x 5 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 154.  Foto: Miha Jeršek Figure 20. A massive specimen of graphite from the Vesuvius volcano, 8 x 5 cm, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 154. Photo: Miha Jeršek Slika 21. Kristali vezuvianita iz tipskega nahajališča na vulkanu Vezuv v Italiji, 6 x 4 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1604. Foto: Miha Jeršek Figure 21. Crystals of vesuvianite from a typical locality at the Vesuvius volcano in Italy, 6 x 4 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory No. 1604. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 54 SCOPOLIA No 97 – 2019 Kremnica, Slovaška V  osrednji  Slovaški  na  območju  Zahodnih  Karpatov  je  območje  večjega  stratovulkana,  v katerem prevladuje kamnina andezit. Ob granodioritni  intruziji  so nastali nekateri  sulfidi,  med njimi  galenit,  halkopirit  in  sfalerit. V osrednjem delu  so  skozi močne prelome pritekle  riolitne magme, ki so povzročile orudenje iz epitermalnih raztopin. Izločilo se je zlato v obliki  drobnih vpršenih zrn v piritu in kremenu. Med sulfidi so se izločile srebrove sulfosoli. Nekatere  žile  so  zapolnjene  s  piritom  ali  antimonitom. Zaradi  hidrotermalnih  sprememb  so  kamnine  precej okremenjene, adularizirane in sericitizirane (Sidorova in sod. 2014). Rudniki v okolici  Kremnice so že v 14. stoletju proizvedli  okoli 400 kilogramov zlata in okoli 1000 kilogramov  srebra na leto. Prav zaradi nahajališč zlata je Kremnica dobila status mesta leta 1328. Mesto je  znano po nekdaj številnih kovnicah denarja in skoraj edinem kraju, kjer so izdelovali medalje.  Ime Kremnica odznanja značilnost, da je na območju veliko trdih kamnin in sploh minerala  kremena.    V  Zoisovi  zbirki  stopajo  v  ospredje  iz  nahajališča  Kremnica  kristali  antimonita  (slika 22). So značilno sivi s kovinskim sijajem.  Slika 22. Preraščeni kristali  antimonita iz Kremnice na  Slovaškem, 4 x 6 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 550.  Foto: Miha Jeršek Fig. 22. Overgrown antimonite  crystals from Kremnica,  Slovakia, 4 x 6 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 550.  Photo: Miha Jeršek 55 Alpe Alpe so 1200 metrov dolgo gorovje v Evropi med Genovskim zalivom in Donavo pri Dunaju.  Raztezajo  se  od  Francije,  prek  Italije,  Švice,  Nemčije,  Liechtensteina,  Avstrije  do  Slovenije.  Nastale so skozi geološke procese zadnjih 60 milijonov let, ko se je del Afriške tektonske plošče  odlomil in začel svojo pot proti severno ležeči Evrazijski plošči. Ko sta tektonski plošči trčili, so  se dvignile Alpe. Zaradi enakega procesa so se na vzhodu dvignile mogočne Himalaje. Proces  dvigovanja še ni končan in zato je Alpsko – Himalajski lok območje s pogostimi tektonskimi  procesi (Vidrih 2006). V osnovi so kamnine v Alpah magmatske in metamorfne, del njih pa tudi  sedimenten. Zaradi številnih prelomov in kompleksne tektonske zgradbe je celotno območje Alp  precej bogato z minerali. Vendar bomo na tem mestu izpustili mineralizacije, ki so povezane z  orudenji, in se bomo posvetili tako imenovanim alpskim razpokam. Kamnine, sploh tiste, ki so  globlje v Zemljini skorji, so običajno razpokane. Meteorna voda pronica iz površja v globlji del. Z  vse višjo temperaturo in spremenjeno kemijsko sestavo voda postane vodna raztopina, ki se tako  segreje, da topi minerale v okolnih kamninah. Zaradi povišane temperature se vodna raztopina,  Slika 23. Precej čist kristal kremena, kamena strela  iz švicarskega dela Alp, 11 x 4 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1657. Foto: Miha Jeršek Figure 23. A fairly clean colourless quartz  crystal from the Swiss part of the Alps, 11 x 4 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory No. 1657.  Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 56 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 24. Čadavec iz Alp,  7 x 4 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1788.  Foto: Miha Jeršek Fig. 24. Smoky quartz from the  Alps, 7 x 4 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 1788.  Photo: Miha Jeršek Slika 25. Adular je značilen glinenec med minerali v alpskih razpokah, 14 x 7 cm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 2155. Foto: Miha Jeršek Fig. 25. Adulari is characteristic feldspar among the minerals in the Alpine cracks, 14 x 7 cm, Zois Collection of  Minerals, Inventory No. 2155. Photo: Miha Jeršek 57 lahko ji rečemo tudi že hidrotermalna raztopina, začne dvigovati nazaj proti površju. Na svoji  poti proti površju se začne ohlajati in v razpokah se izločijo novo nastali minerali. Alpski tip  razpok  je  pomemben  tip  nahajališč mineralov,  ki  sestavlja  značilno  alpsko  združbo. Najbolj  pogosto si sledijo naslednji minerali: epidot, kremen, adular, albit, turmalin, apatit, hematit, rutil,  muskovit, sfen ali titanit, fluorit, klorit, kalcit, stilbit, heulandit, prehnit, laumontit, chabazit in  scolecit. V posamezni razpoki nikoli ne bomo našli vseh mineralov, vendar pa samo določen del,  saj je njihovo izločanje povezano z razpoložljivimi ioni v raztopini in je tudi odvisno od tempe- rature raztopine. Kristali omenjenih mineralov lahko kristalizirajo zelo dolgo, tudi milijon let in  več. Blizu površja so zato, ker so se Alpe dvignile, sicer bi bile globoko pod nami. Za marsika- terega zbiratelja so minerali alpske parageneze najbolj iskani primerki za njihove zbirke. Tudi v  Sloveniji najdemo tak tip razpok, mineralno paragenezo podobno omenjeni pa na Pohorju. Zois  ima iz tovrstnih nahajališč v Alpah kar precej vzorcev. Naj omenimo vsaj kremen, sfen ali titanit,  epidot  in adular. Kremen v Zoisovi zbirki  je značilen alpski  tip kremena, ki vsebuje številne  tekočinske  vključke.    Lahko  je  brezbarven  (kamena  strela)  (slika  23)    ali  rjavkast  (čadavec)  (slika 24). Epidot je še posebej cenjen mineral iz alpskih razpok, saj mineral v kristalih, ki bi  jih lahko občudovali s prostim očesom, ni veliko. Adular je mnogo pogostejši, običajno bel in z  visokim sijajem (slika 25). Poleg samskih kristalov so v Zoisovi zbirki tudi zdvojčeni primerki.  Červenica, Slovaška Červenica je kraj na zahodnem Slovaškem, kjer so v bližini edina nahajališča plemenitega  opala v Evropi  in obenem najstarejša na svetu, ki  jih  je človek  izkoriščal. Za plemeniti opal  je značilen optični pojav  igre barv, kar opazimo kot prelivanje barvnih odtenkov od zelene,  Slika 26. Zois je v svojo zbirko  mineralov uvrstil tudi opal iz  Červenice na Slovaškem, ki ga  odlikuje nežna igra barv, med  katerimi prevladujeta modra  in zelena, vendar se pojavljata  tudi rumeno oranžna in rdeča  barva, 4,0 x 2,5 mm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 2056.  Foto: Miha Jeršek  Figure 26. Zois also included  opal from Červenica in Slovakia  in his mineral collection. It is  embellished with a gentle play of  colours, with predominating blue  and green shades, although other  rainbow colours such as yellow,  orange and red occur in it as  well, 4.0 x 2.5 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 2056.  Photo : Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 58 SCOPOLIA No 97 – 2019 modre, rumene, oranžne, vijoličaste do rdeče (Jeršek 2010) . Več ko ima opal različnih barv,  bolj  je  cenjen. Osnovna  barva  slovaških  opalov  je  bela  ali  brezbarvna,  kar  daje  plemenitim  opalom dober kontrast, pojavlja pa se tudi različek hidrofan. Njihova posebnost je še v tem, da  so nastali v vulkanskih kamninah, andezitih in piroklastitih, in sicer na območju stratovulkana  Zlatobanský. Opale so kopali predvsem v treh rudnikih: Libanka, Šimorka in Dubnik. Dubnik  je tudi manjši kraj blizu samih rudnikov in zaradi tega se nahajališče slovaških opalov imenuje  Červenica – Dubnik.  Prve omembe kopanja plemenitega opala v okolici Červenice segajo v leto 1409. Svetovno  znani so postali v 16. stoletju. Vse do odkritij opalov v Mehiki in Avstraliji v poznem 19. stoletju  so bili opali iz Červenice edini znani plemeniti opali na svetu. Kar pa pomeni, da so v starih  predmetih, na primer v sakralnem posodju, ki izvirajo iz 18. stoletja ali prej oziroma iz začetka  19. stoletja, prav opali  iz Červenice na Slovaškem. Rudnike opalov na Slovaškem so po letu  1922 zaprli. Ponovno so jih odprli leta 2012, od leta 2015 pa je del rudnika preurejen v turistični  rudnik. Doslej so izkopali več kot 24 kilometrov rudniških rovov na 17 obzorjih s tem, da je 5  obzorij potopljenih (https://www.opalovebane.com/en/history).     Območje rudnikov plemeni- tega opala na Slovaškem je bilo nekoč del Madžarske kraljevine. Zaradi tega so v marsikateri  starejši muzejski in zasebni zbirki označeni kot madžarski opali. V Zoisovi zbirki je značilen  primerek  plemenitega  opala  iz  Červenice  na  Slovaškem  (slika  26).  Je  v  drobni  žili  znotraj  kamnine, ima steklast sijaj in odlikuje ga igra barv. V manjšem delu plemenitega opala lahko  opazimo modro, zeleno, rumenooranžno in tudi rdečo igro barv.  Gorenjska, Slovenija Rodbina  Zois,  in  z  njo  baron  Sigismondo  Zois,  je  postala  najpremožnejša  rodbina  na  Kranjskem predvsem zaradi svojevrstne bobove železove rude. Bobovec je železova ruda, ki  nastaja v  specifičnih  sladkovodnih  razmerah v bolj  hladnih predelih našega planeta,  kjer  se  zlivajo jezerske in močvirske vode. V Sloveniji ga najdemo na več mestih na Gorenjskem, pa  tudi na Primorskem, Dolenjskem in v osrednji Sloveniji (Jeršek 2016).  Bobovec nastane v območjih, kjer se mešajo močvirske in jezerske vode. Železo se v močvir- skem okolju, ki nima prostega kisika, iz trovalentnega (Fe3+) spremeni v dvovalentno (Fe2+), ki  se veže v železov (ll) hidrogenkarbonat. Kjer se z njim bogata podtalnica izliva v jezersko vodo,  se iz njega izločijo železovi hidroksidi (goethit in lepidokrokit) (Vidrih & Herlec 2005). Ti se  skorjasto priraščajo in obraščajo starejše železove minerale. Tako nastanejo bolj ali manj okrogli  železovi pizoliti, ki jih imenujemo bobovci.  Večinoma so veliki do 1 cm, lahko pa zrastejo tudi  do 3 cm. Poleg bobovcev se sekundarni železovi minerali lahko izločijo še v drugih skorjastih  oblikah. Izolirani bobovci se v jezerskih in močvirskih sedimentih redko ohranijo. Mnogo več  jih je v vrtačah, breznih in drugih jamah, v katerih so se nakopičili kot netopen ostanek zaradi  erozije primarnih sedimentov.  Železa je  v okoljih običajno vedno dovolj in zato moramo biti pozorni še na druge železove  rude ali  pojave. Ni namreč vsak  rjav košček železove  rude že bobovec. Primarni  železovi  minerali, kakršna sta pirit in markazit (polimorfa železovega sulfida), se pod vplivom oksi- dacije  spremenita  v  sekundarne  železove minerale,  ki  jih  s  skupnim  imenom  imenujemo  limonit. Ob tem se prvotna oblika kristalov pogosto ohrani, spremeni pa se mineralna sestava  (Jeršek 2016).  Bobovce so na območju Slovenije nabirali že v predzgodovinski dobi.  Največ so ga pobirali  na Pokljuki, Jelovici ter na Rudnem Polju. Kasneje so ga iskali in kopali v rudnih jamah, kjer so  sledili naravnim breznom in jamam, kakršne so na Jelovici.  59 Nahajališča bobovih in drugih skorjastih železovih rud, so bila, kljub majhnim količinam,  še pred dvesto leti zelo pomembna. Bila so osnova železarstva v Železnikih, Bohinju, Kropi in  Kamni Gorici. Zois je postal najbogatejši Kranjec prav zaradi železove rude, ki jo je s pridom  izkoriščal že njegov oče Michelangelo Zois.   Wieliczka, Poljska Wieliczka  je kraj na  jugu Poljske, ki  je postal  svetovno znan zaradi največjega  rudnika  kamene soli v Evropi.  Kamena sol, natrijev klorid, se običajno izloča zaradi prenasičenja iz  morske vode. V geološki preteklosti, pred okoli 14 milijoni let, je bilo območje današnje južne  Poljske pod morsko gladino. Zaradi dviga sicer precej  južneje  ležečih Karpatov  je celotno  območje postalo  tektonsko aktivno, bruhali so vulkani. Do dviga ozemlja  je   prišlo zaradi  tektonskih procesov, ob tem je morje odteklo in izhlapelo ter za seboj pustilo precej kemijskih  sedimentov, med njimi tudi  ležišča natrijevega klorida - soli. Zaradi naknadnih tektonskih  dogajanj so se plasti soli prelomile in pomešale z drugimi flišnimi kamninami. Kljub temu  se je sol v nahajališču Wieliczka ohranila v 10 kilometrov dolgem, 1,5 kilometra širokem in  Slika 27. Limonitizirani kristali pirita (levo), skorjasta limonitna ruda (desno zadaj) in bobovci (desno spredaj)  v premeru do 10 mm z Gorenjskega, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 1031. Foto: Miha Jeršek Figure 27. Limonitized crystals of pyrite (left), crustaceous limonite ore (right rear) and iron pisolites (right  front) up to 10 mm in diameter from the Gorenjska Region, Zois Mineral Collection, Inventory No. 1031.  Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 60 SCOPOLIA No 97 – 2019 do 350 metrov globokem pasu kamnin (Molenda in sod. 2010). Sol na tem območju so iz- koriščali že pred 5 ali 6 tisoč leti. Meteorna voda, ki je pronicala skozi plasti soli, je izvirala  na površje kot slana voda. To so ujeli v glinene lonce. Ko je voda izhlapela, so pridobili sol,  ki je kmalu postala tako dragocena, da so jo kasneje poimenovali belo zlato. Stari narodi so  namreč sol uspešno menjavali za drugo blago, nato jo uspešno prodajali za denar, nekaj časa  pa je bila tako cenjena, da je bila z njo povezana trdnost valute. V Srednjem veku so slani viri  presahnili oziroma so bile potrebe po soli večje. Zato so začeli s podzemnim rudarjenjem na  območju današnje Wieliczke in Bochnie. Znameniti rudniki soli na Poljskem so preurejeni v  turistični rudnik z ogromnimi dvoranami v soli in številnimi zanimivostmi. Od leta 1978 so  del svetovne dediščine UNESCA (https://whc.unesco.org/en/list/32). V času življenja barona  Zoisa so rudnike na Poljskem zasedli Avstrijci. Ti so rudnike zelo modernizirali in na delo  pripeljali precej tujcev. Rudniki na Poljskem so tedaj postali največji podzemni proizvajalci  soli v Evropi.  Mineraloško ime za natrijev klorid je halit. V Zoisovi zbirki sta razstavljena  primerka, ki nimata razvitih kristalnih ploskev oziroma sta masivna. Sicer pri halitu prevla- dujejo ploskve kocke. Poleg brezbarvnih primerkov je Zois zbral tudi rahlo modrikast halit  s Poljske.  Karlovy Vary, Češka Češka je bogata z mineralnimi in termalnimi vodami. Le te so običajno posledica preta- kanja podzemnih vod skozi globoke prelome. V globinah vode zaradi povišane temperature  raztapljajo minerale in se navzamejo plinov. Ob ponovnem dvigu proti površju so te segrete  Slika 28. Kamena sol, natrijev klorid, ima mineraloško ime halit, Wieliczka, Poljska, 6 x 3 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 3593. Foto: Miha Jeršek Figure 28. Mineralogical name of rock salt (sodium chloride) is halite, Wieliczka, Poland, 6 x 3 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory No. 3593. Photo: Miha Jeršek 61 Slika 29. Aragonitni pizoliti iz Karlovih varov so tesno zraščeni skupaj, 10 x 7 cm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 3255. Foto: Miha Jeršek Fig. 29. Aragonite pizolites from Karlovy Vary are tightly fused together, 10 x 7 cm, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 3255. Photo: Miha Jeršek Slika 30. Kroglasto krojenje pizolitov je posledica njihove rasti, pri kateri se je aragonit izločal na biofilm, ki so  ga izločale bakterije, 5 x 3 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 3255. Foto: Miha Jeršek Figure. 30. Spherical tailoring of pizolites is the result of their growth, in which aragonite was crystallised onto  a biofilm secreted by bacteria, 5 x 3 cm, Zois Collection of Minerals, Inventory No. 3255. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 62 SCOPOLIA No 97 – 2019 vodne  raztopine  vir mineralnih  in  termalnih  vod.  Zaradi  padca  temperature  pa  se  iz  njih  izločajo različni minerali. Kakšnih 150 kilometrov zahodno od Prage je 300 kvadratnih ki- lometrov veliko območje z vulkanskimi  in sedimentnimi kamninami, ki  je bogato z  izviri  mineralnih  in  termalnih  vod. Med  seboj  se  ločijo  predvsem  po  temperaturi  vode,  stopnji  raztopljenih mineralov in vsebnosti radioaktivnih prvin. Najbolj znani termalni izviri so pri  kraju Karlovy Vary, ki  se  je prvotno, ob njegovi ustanovitvi  leta 1370,  imenoval Carlsbad  (Karlsbad) po tedanjem kralju  Karlu IV. To območje so sicer naseljevali naši predniki že v  kameni dobi, uporaba tople vode pa je evidentirana od 6. stoletja naprej.  Danes je omenjeno  območje  največji  turistični  kompleks  s  termalnimi  vodami  na Češkem. Osrednji  termalni  vrelec  dovaja  termalno  vodo  s  temperaturo  72  °C,  ima  pretok  2000  litrov  na  minuto  ter  vsebuje 400 mg CO2 na liter vode. Izviri, bogati s kalcijem, so vir za nastanek kalcijevega  karbonata v obliki minerala aragonita (Vrba 1996). Le ta se pojavlja v obliki pizolitov ali pa  rjavkasto  rožnatih  laminiranih plasti  aragonita,  redkeje pa v obliki  snežno belih kristalov.  Lahko  je  še  masiven,  v  obliki  jamskih  biserov,  različnih  natečnih  oblik  ali  sige.  V  času  življenja barona Zoisa so termalno vodo iz Karlovyh Varov začeli  intenzivno uporabljati v  zdravstvene namene, vzorci aragonitov pa so romali v večino tedanjih evropskih zasebnih in  javnih zbirk.  Na stalni razstavi mineralov iz Zoisove zbirke sta predstavljena dva eksponata.  Prvi je vse poln pizolitov (slika 29) , ki so skoraj enakomerno veliki in imajo v premeru okoli  3 mm. Vezivo med njimi je izjemno tanko oziroma se pizoliti dobesedno zraščajo med seboj.  Zaradi načina rasti se lomijo v vzporedno kroglasti površini (slika 30). Masivnejši primerek  pa predstavlja barvno laminiran vzorec aragonita (slika 31), v katerem se menjavajo svetlejše  in nekoliko temnejše svetlo belo rožnate do rjavkasto rožnate plasti.  Slika 31. Laminiran aragonit kaže na spremembe v okolju v času izločanja, morda tudi na izločanje, vezano na  posamezne letne čase, 9 x 5 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 3260. Foto: Miha Jeršek Figure 31. Laminated aragonite indicates changes in the environment at the time of excretion, which is  possibly associated with individual seasons, 9 x 5 cm, Zois Collection of Minerals, Inventory No. 3260.  Photo: Miha Jeršek 63 Durham, Northumberland in Derbyshire, Anglija Fluorit je eden redkih mineralov med haloidi, ki ima prostor v vsaki mineraloški zbirki. Eno  najstarejših nahajališč tega minerala je Castleton oziroma Derbyshire v Angliji (Braithwaite 1983). Posebnost tamkajšnjega fluorita je bila najdba kristalov v modro rumeni kombinaciji  in ima popularno ime Blue John (Ford in sod. 1993). Fluoriti iz večine angleških nahajališč  so vezani na hidrotermalne raztopine, ki so v starejšem zemeljskem veku, v globinah okoli  3 kilometre pod površjem, pri  temperaturah med 90 in 120 °C izločale kristale fluorita po  razpokah  in  votlinah  znotraj  apnencev. Za  nahajališče Durham  so  značilni modri  fluoriti.  Običajno imajo razvite ploskve kocke in so lahko povsem prozorni. Nahajališča fluoritov v  Angliji so odkrili že zelo zgodaj, medtem ko so nahajališča fluoritov tipa Blue John odkrili  leta 1766. Fluorite  tega  tipa  so uporabljali kot plemenit kamen  in za okras  in  so bili v 19.  stoletju že precej popularni po celem svetu. Pri mineralu fluoritu so odkrili pojav fluorescen- ce. To je pojav, da mineral seva določeno valovno dolžino svetlobe, če ga osvetlimo z ultra- vijoličasto svetlobo. Primerki iz angleškega najdišča Northumberland imajo zaradi primesi  europija  modro  fluorescenco.  Izkopavanje  fluorita  v  Angliji  je  doseglo  višek  v  17.  In  18.  stoletju. V Zoisovi zbirki so ohranjeni in razstavljeni raznobarvni primerki fluoritov iz vseh  treh omenjenih nahajališč. Največkrat so vijoličasti in imajo razvite kristalne ploskve kocke.  Razkolnost je jasna po ploskvah oktaedra (slika 32). Med singenetskimi vključki so drobni  zlato  rumeni  kristali  pirita medtem  so  zadnji  kristalili  kristali  kalcita  (slika  33).  Prozorni  brezbarvni kristali fluorita so redkejši, imajo pa lepo vidne skoraj črne vključke in steklast  sijaj (slika 34).  Slika 32. Fluoriti v Zoisovi zbirki imajo pretežno razvite kristalne ploskve kocke. Primerek na fotografiji ima  poleg ploskev kocke lepo izražene smeri razkolnosti v smereh oktaedra, obenem pa ima dokaj pogoste vključke  zlato rumenega pirita, Derbyshire, 10 x 5 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 3337. Foto: Miha Jeršek Figure 32. The fluorites in the Zois collection have predominantly developed crystalline forms of a cube.  The specimen on the photograph has, besides the cube forms, a nicely pronounced cleavage in the octahedral  directions, as well as fairly frequent inclusions of golden yellow pyrite, Derbyshire, 10 x 5 cm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 3337. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 64 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 33. Za fluoritom Iz Durhama v Angliji so  rasli še brezbarvni do beli položno romboedrski  kristali kalcita, 4 x 4 cm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 3534. Foto: Miha Jeršek Figure 33. Colourless to white slightly  rhombohedral calcite crystals also grew after  the fluorite from Durham, England, 4 x 4 cm,  Zois Collection of Minerals, Inventory No. 3534.  Photo: Miha Jeršek Slika 34. Brezbarvni kockasti do 1 cm veliki kristali fluorita z vključki iz Northumberlanda, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 3538. Foto: Miha Jeršek Figure 34. Colourless cubic crystals of fluorite with inclusions from Northumberland are up to 1 cm large, Zois  Mineral Collection, Inventory No. 3538. Photo: Miha Jeršek 65 Cornwall, Anglija Na območju Cornwalla v Angliji so rudarili že v bronasti dobi okoli leta 2150 pred našim  štetjem, v času industrijske revolucije pa je bilo to eno glavnih virov kovin. Večina orudenj  je povezana z granitno intruzijo in pegmatitnimi žilami. Glavna intruzija magmatske globoč- nine granita se je zgodila v obdobju perma pred 290 milijoni let. Posledično so se sprostile  vroče  rudonosne  raztopine,  ki  so  prodirale  proti  površju  in  odlagale  različne  kovinske  in  nekovinske minerale. Na površju so kamnine z minerali skozi milijone let preperevale, tako  da je na širšem območju Cornwalla tudi precej sekundarnih nahajališč. V njih so pridobivali  kositrov sulfid kasiterit. Prav kositer je bila prva pomembna ruda iz Cornwalla. V podzemnih  rudnikih so pridobivali svinčev sulfid galenit, bakrove minerale in srebro. Območje Cornwalla  je bilo zgodovinsko pomembno tudi zaradi zalog urana, cinka, antimona in arzena. Danes so  rudniki zaprti, v muzejskih zbirkah pa so ohranjeni številni, pogosto tudi zelo redki minerali.  V Zoisovem času so bili rudniki v Cornwallu v vzponu in predvsem podzemno rudarjenje je  bilo zelo napredno (Kestler 2012). Na stalni razstavi zoisovih mineralov sta predstavljena  nekovinski mineral natrolit in organski mineraloid bitumen. Slika 35: Bitumen je organska snov in mineraloid iz Cornwalla, 2 x 3 cm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 3641. Foto: Miha Jeršek Figure 35: Bitumen is an organic substance and mineraloid from Cornwall, 2 x 3 cm, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 3641. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 66 SCOPOLIA No 97 – 2019 Bleiberg, Avstrija Bleiberg  je  rudnik  na  avstrijskem  Koroškem,  v  katerem  so  pridobivali  svinec,  cink  in  molibden. Genetsko je soroden našim mežiškim orudenjem, tako da je tudi mineralna združba  precej podobna. Primarno orudenje s kovinami je vezano na vroče vodne raztopine, ki so kovine  iz Zemljinih globin dovajale vse do površja. Na poti skozi bolj ali manj vertikalne prelome so se  izločali primarni minerali, nekaj tudi neposredno na morsko dno. Ko se je ozemlje pogreznilo,  so nastale karbonatne kamnine, pretežno apnenci, ki so vsebovali galenit in sfalerit. Območje  je  nato  prešlo  v  oksidacijsko  cono,  kar  je  dalo  številne  oksidacijske minerale  (Niedermayr & Praetzel 1995), med njimi znameniti wulfenit  (Niedermayer 1989). Med pomembnejši- mi minerali so še cerusit, smithsonit, hidrocinkit, barit, fluorit. Med jalovinskimi minerali je  najbolj pogost kalcit. Na območju Bleiberga so rudarili že okoli leta 1007, s tem da so se resnejši  rudarski posegi začeli šele v 15. stoletju. V Zoisovi zbirki je kar nekaj vzorcev iz Bleiberga,  medtem ko jih iz Mežice ni. Razloga sta verjetno dva: lastniki so bili skupni in zato so morda  vzorci iz Bleiberga lahko dejansko tudi iz mežiških rudnikov, saj so si genetsko zelo podobni, če  ne že enaki. Zato so vsi vzorci v prepisu Inventoryentarne knjige iz leta 1890 označeni lokacij- sko kot Bleiberg. Nahajališča svinca, cinka in molibdena v Bleibergu in v okolici Mežice veljajo  za tipska nahajališča minerala wulfenita. Leta 1845 so ga namreč poimenovali v čast Franzu  Xsavierju Wulfenu. Zois torej za ta mineral ni uporabljal danes priznanega imena. Wulfenit so  ob odkritju leta 1772 imenovali »plumbum spatosum flavo-rubrum«, leta 1781 so ga preimeno- vali v »Kärntherischer bleispath« (https://www.mindat.org/min-4322.html). Wulfenit v Zoisovi  zbirki je v tankoploščatih kristalih, ki so rumenkasti, rumenkasto rjavi in rumenkasto oranžni.  Po kristalnih oblikah spominjajo na wulfenite iz revirja Union (slika 37) v mežiškem rudniku  in so lahko tudi precej veliki (slika 38). Redko so tankoploščati kristali zrasli na kristalih kalcita  Slika 36. Natrolit iz Cornwalla je v posameznih zraščenih skupkih, kjer se kristali žarkasto izraščajo, 9 x 6 cm,  Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 2511. Foto: Miha Jeršek Figure 36: Natrolite from Cornwall is found as radially developed crystals, 9 x 6 cm, Zois Collection of  Minerals, Inventory No. 2511. Photo: Miha Jeršek 67 Slika 37. Tankoploščasti prozorni  do prosojni kristali wulfenita  spominjajo po obliki na wulfenite  iz revirja Union v mežiških  rudiščih, 4 x 3 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 1357.  Foto: Miha Jeršek Figure 37. Flattened, transparent  to translucent crystals of wulfenite  resemble in shape the wulfenites  from the Union district in the  Mežica mine, 4 x 3 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory  No. 1357. Photo: Miha Jeršek Slika 38. Dokaj velik kristal wulfenita iz Bleiberga je skupek tankoploščatih kristalov tega minerala, 8 x 6 cm,  Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 1371. F oto: Miha Jeršek Figure 38. A rather large wulfenite crystal from Bleiberg is a cluster of flattened crystals of this mineral,  8 x 6 cm, Zois Mineral Collection, Inventory No. 1371. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 68 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 39. Kristali wulfenita so redko ohranjeni na  skalenoedrskih kristalih kalcita – tako v Bleibergu  kot v Mežici, 25 x 15 mm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1371. Foto: Miha Jeršek Figure 39. Wulfenite crystals rarely survive on  scalenohedral calcite crystals - both in Bleiberg  and Mežica mines, 25 x 15 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 1371. Photo: Miha Jeršek Slika 40. Barit – mineral, ki ga v mežiških rudnikih ni, so pa ga našli v Bleibergu, 7 x 4 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 3408. Foto: Miha Jeršek Figure 40. Barite - a mineral which is not found in the Mežica mines, was found in Bleiberg, 7 x 4 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory No. 3408. Photo: Miha Jeršek 69 Slika 42. Svinčev karbonat ali cerusit v obliki slamnatih kristalov iz Bleiberga, 5 x 3 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1333. Foto: Miha Jeršek Fig. 42. Lead carbonate or cerussite in the form of straw crystals from Bleiberg, 5 x 3 cm, Zois Collection of  Minerals, Inventory No. 1333. Photo: Miha Jeršek Slika 41. Drobni skupki kristalov smithsonita ob hidrocinkitu iz Bleiberga zelo spominjajo na primerke v  mežiškem rudniku, 35 x 20 mm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 1226. Foto: Miha Jeršek Figure 41. The tiny clusters of smithsonite crystals next to hydrozincite are very similar to the specimens in the  Mežica mine, 35 x 20 mm, Zois Mineral Collection, Inventory No. 1226. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 70 SCOPOLIA No 97 – 2019 (slika 39). Barit je mineral, ki ga v mežiških rudiščih niso našli, medtem ko v Bleibergu obstaja  (slika 40). Smithsonit je v sivkasto rjavih drobnih kristalih skupaj s hidrocinkitom, ki je bel in  masiven (slika 41). Med rudnimi minerali je tudi karbonat cerusit, ki je v obliki tako imeno- vanih slamnato razvitih kristalov (slika 42), kakršne poznamo iz litijskega rudnika Sitarjevec.  Jachymov, Češka Jachymov na severozahodu Češke je eno najpomembnejših evropskih rudišč radioaktivnih  mineralov (Veselovský in sod. 1979). Večino časa je bil nemški in avstroogrski ter znan pod  imenom Joachimsthal. Kraj so ustanovili leta 1516 v času, ko so na tem območju odkrili srebro.  Leta 1727 je F. E. Brueckman v rudniku Joachym odkril uraninit, ki je najpomembnejša uranova  ruda. V  19.  stoletju  je  bilo  rudarjenje  in  pridobivanje  srebra  še  vedno  v  vzponu. Ob  koncu  19. stoletja je znamenita nobelovka Marie Curie za raziskave in odkritje uranovih razpadnih  produktov polonija in radia uporabila uranovo svetlico in jalovino iz proizvodnje uranovih barv  v  Jachymovu. Zois  je  zbral kar nekaj  radioaktivnih mineralov, med drugim  tudi uraninit  iz  Jachymova. Prirodoslovni muzej Slovenije jih hrani v dislociranem depoju in javnosti niso na  ogled. Razstavljen pa je masiven molibdenit, ki  je pomembna ruda za pridobivanje molibde- Slika 43. Molibdenit je masiven in značilno siv s kovinskim sijajem, Joachymov, 7 x 5 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 582. Foto: Miha Jeršek Figure 43. Molybdenite from Joachymov is massive and characteristically grey with a metallic sheen, 7 x 5 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory No. 582. Photo: Miha Jeršek 71 novega koncentrata. Vode iz območja Jachymova, ki vsebujejo radioaktivne prvine, predvsem  radon, so bile vzrok za prve toplice, ustanovljene leta 1906 v Jachymovu (Karlovy Vari). Přibram, Češka Přibram na Češkem leži 60 km jugozahodno od Prage  in  je ena  izmed zgodovinskih naj- pomembnejših  lokacij,  kjer  so  rudarili  svinec  in  srebro. Mineralizacija  z  rudnimi  minerali  je  potekala  vzdolž  prelomov  in  nastala  so  bogata  žilna  orudenja,  ki  se  horizontalno  in  ver- tikalno  precej  ločijo  po mineralni  sestavi  (Škácha  in  sod. 2012). Odkrili  so  celo  sedemin- dvajset generacij mineralov. Med minerali so najpomembnejši sfalerit, galenit, srebro, argentit,  antimonit, razne sulfosoli, barit, kalcit, kremen, dolomit, piromorfit in drugi. V okolici Přibrama  so začeli rudariti v 14. stoletju, v 16. stoletju je bilo rudarjenje v velikem vzponu. Leta 1875  je bil eden izmed tamkajšnjih rudnikov (Adalbert) edini na svetu, ki je dosegel globino 1000  metrov. V Zoisovi razstavni zbirki je med sulfidi predstavljen sfalerit (slika 44), ki je v prosojnih  do prozornih medeno rjavih do medeno zelenkastih idiomorfnih kristalih poleg brezbarvnega  do rahlo rumenkastega barita. Med fosfati pa stopajo v ospredje skupki zelenega piromorfita  (slika 45). Slika 44. Prosojni do prozorni  kristali zinkovega sulfida sfalerita  ob kristalih barita, Přibram,  Češka, 7 x 5 cm, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 679.  Foto: Miha Jeršek Fig. 44. Translucent to transparent  crystals of zinc sulfide sphalerite  along baryte crystals, Přibram,  Czech Republic, 7 x 5 cm, Zois  Mineral Collection, Inventory  No. 679. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 72 SCOPOLIA No 97 – 2019 Izjemni primerki Zoisov diamant Diamant je kralj med dragulji in prav vsak zbiratelj si ga želi. Je edini dragulj, ki ga sestavlja  ena sama kemijska prvina – ogljik. Njegovo ime izvira iz grške besede »adamas«, kar pomeni  nepremagljiv. Nepremagljiva je namreč njegova trdota, saj je najtrši mineral med vsemi. Nastaja  na več načinov, vedno pa so potrebni visoki tlaki in povišane temperature. To pa pomeni, da  nastajajo  globoko  pod  površjem  Zemlje.  Ta  globina  je  vsaj  80  kilometrov,  pogosto  še  več.  V takšnih razmerah se ogljik povezuje v najtrdnejšo strukturo med minerali. Do površja pride  na dva načina: z magmo ali pa zaradi tektonskega dviga ozemlja. Magme, ki pridejo iz takšnih  globin neposredno na površje  ali  tik pod njega,  ni  veliko. Zato  je  tudi diamantov v  takšnih  kimberlitnih magmah malo ali pa jih sploh ni. Takšna nahajališča so na primer v Južnoafriški  republiki, zgodovinsko najbolj znan  rudnik pa  je v Kimberlyju. V zadnjih dvajsetih  letih so  odkrili diamante v metamorfnih kamninah, ki so iz globin Zemlje zaradi tektonskih procesov  prišle do površja. V takšnih kamninah so tudi diamanti draguljarske kakovosti (Jeršek 2010).  Zanimivo je, da so jih našli tudi na Pohorju, vendar samo kot vključke v granatih (Jának in sod.  2015). Diamanti so danes še vedno najbolj iskani dragulji. A vedno ni bilo tako. Diamante so  najprej iskali v Indiji nekako 400 let pred našim štetjem. Nahajališča so bila na sekundarnem  mestu, v naplavinah rek, kjer so z izpiranjem peskov prišli do bleščečih kristalov. Diamantov  ni bilo veliko in le počasi so prodirali v Evropo. V 14. stoletju so se z njimi kitili le izbrani ple- menitaši. V sedemnajstem stoletju je vir indijskih diamantov usahnil, odkrili pa so njihova na- hajališča v Braziliji, ki je bila kar 150 let edina proizvajalka draguljarskih diamantov. Z odkritji  Slika 45. Značilni prizmatski kristali zelenega piromorfita iz Přibrama, 30 x 20 mm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 1399. Foto: Miha Jeršek Fig. 45. Characteristic prismatic crystals of green pyromorphite from Přibram, 30 x 20 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 1399. Photo: Miha Jeršek 73 diamantov v Afriki okoli leta 1870 je njihova količina precej porasla in zaradi tega, in tudi novih  nahajališč, je še dandanes trgovina z njimi skrbno nadzorovana. V Zoisovi zbirki ni razstavlje- nega diamanta,  je pa bil ponovno odkrit pri  reInventoryentarizaciji  stare mineraloške zbirke  (Jeršek & Činč Juhant 2015). Ohranjen je bil v lični stekleni kupoli na lesenem podstavku, na  kateri je bil Inventoryentarni listek z oznako SZ1 (slika 46). Prepis Inventoryentarne knjige iz  leta 1890 se ujema s podatkom, da je diamant iz Brazilije, v arhivu pa je originalni Zoisov zapis  o njem (slika 47). Je brezbarven do rahlo rumenkast in brušen v predhodni obliki modernega  briljantnega brusa (slika 48). Ima maso 2,79 karata. Pod dolgovalovno ultravijolično svetlobo  fluorescira modro, pod kratkovalovno ultravijolično svetlobo pa rumeno. Prvič je bil javnosti,  verjetno po več kot 100 letih, predstavljen na razstavi Svetloba, ujeta v kamen, leta 2015. Na  Zavodu za gradbeništvo so ga trodimenzionalno skenirali, Prirodoslovni muzej Slovenije pa je  z zunanjimi sodelavci poskrbel za njegov precej povečani odlitek. Zoisov diamant je nedvomno  eden izmed muzejskih predmetov, ki priča o zgodovinsko pomembnih primerkih. Na njem so  ohranjene sledi brušenja, spremljamo lahko razvoj brušenja tako s strani oblike kot kakovosti  poliranja.  Poleg  tega  dopolnjujejo  vedenje  o  nekdanjih  trgovskih  poteh,  saj  v  času  življenja  barona Zoisa diamantov iz drugih nahajališč ni bilo, indijski pa se po fizikalno kemijskih la- stnostih razlikujejo od brazilskih. Tako je Zoisov diamant obenem tipski material med diamanti  iz Brazilije. Zaradi svoje fluorescence pa je še posebno zanimiv, saj je ta optični pojav zaradi  umetnih diamantov ključen pri njihovem prepoznavanju. Slika 46. Steklena kupola s  Zoisovim diamantom, Zoisova  zbirka mineralov, Inventory.  št. 148, Foto: Igor Dolinar/Arhiv  Prirodoslovnega muzeja Slovenije Fig. 46. Glass dome with Zois  diamond, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 148. Photo:  Igor Dolinar / Archives of the  Slovenian Museum of Natural  History Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 74 SCOPOLIA No 97 – 2019 Slika 47. Originalni Zoisov listek k diamantu iz Brazilije. Vir: Arhiv Prirodoslovnega muzeja Slovenije Figure 47. Original Zois slip to a diamond from Brazil. Source: Archives of the Slovenian Museum of Natural  History Slika 48. Zoisov diamant, brušen  v fasetni obliki, predhodnici  modernega briljantnega brusa,  masa 2,79 karata. Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 148. Foto: Igor  Dolinar/Arhiv Prirodoslovnega  muzeja Slovenije Figure 48. Zois diamond cut  in the early form of the modern  brilliant cut, weighing 2.79 carats.  Zois Collection of Minerals,  Inventory No. 148. Photo:  Igor Dolinar / Archives of the  Slovenian Museum of Natural  History 75 Krasnojarsk – meteorit pallasit iz Rusije Pallasit  iz  Zoisove  zbirke  (Krasnojarsk)  je  eden  najbolje  znanih meteoritov  v muzejskih  zbirkah.  Je  prvi  ruski meteorit  in  o  njem  je  bila  leta  2015  napisana  cela monografija,  ki  ga  podrobno opisuje tako z zgodovinskega kot znanstvenega stališča (Pedersen 2015). Primerek  v Zoisovi zbirki je del nje (slika 49).  Meteoriti so kamni, ki imajo svoj izvor v Vesolju, največkrat v tistem pasu med Marsom in  Jupitrom, kjer bi v Osončju moral biti peti planet od Sonca, namesto njega pa je velika množica  asteroidov. Zaradi medsebojnih  trkov ali privlačnosti velikega Jupitra začno asteroidi krožiti  zunaj običajne poti okoli Sonca  in njihova orbita  se  lahko križa z orbitami drugih nebesnih  teles. Po medplanetarnem prostoru  letijo zelo hitro,  tudi do 70 km/sekundo in več. Tedaj  jih  imenujemo meteoroidi. Ko pridejo v atmosfero Zemlje, se zaradi velike hitrosti, zračnega trenja  in dokaj zapletenih fizikalnih pojavov (ablacije) začno segrevati in ob tem zažarijo. Na nebu jih  opazimo kot utrinke, strokovno pa jih imenujemo meteorji. Za seboj puščajo še belo dimno sled,  spremlja pa jih tudi zvok. Če je meteor dovolj velik, da prestane potovanje skozi atmosfero in  Slika 49. Meteorit Krasnojarsk so našli leta 1749. Pripada podskupini pallasitov, za katere je značilno, da  so iz zlitine železa in niklja, vmes pa so rumenkasti kristali olivina. Olivin na površju Zemlje razmeroma  hitro prepereva. Zato ima meteorit številne votlinice oziroma proste prostore med kovino, kjer je bil včasih  olivin, ki je kasneje razpadel. Velika večina meteoritov ima dovolj železovo nikljevih mineralov, tako da so  naravno magnetni. Prvotna masa je bila okoli 700 kilogramov, v Zoisovi zbirki je primerek, ki je velik 8 x 5 c,  inv. št. 1840. Foto: Miha Jeršek Figure 49. The Krasnoyarsk meteorite was found in 1749. It belongs to a subclass of pallasites, which are  typically made of an alloy of iron and nickel, with yellow olivine crystals in between. Olivine on the Earth's  surface is relatively fast-weathering. Therefore, the meteorite has numerous cavities or free spaces between  the metal, where it was sometimes olivine that was later decomposed. The vast majority of meteorites have  enough nickel iron minerals, so they are naturally magnetic. The original mass was about 700 pounds. The Zois  collection contains a specimen that is 8 x 5 cm large, Inventory No. 1840. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 76 SCOPOLIA No 97 – 2019 padec na površje Zemlje (ali kakega drugega planeta, lune, asteroida …) , potem meteor postane  meteorit.  Zelo  pogosto meteorji,  preden  postanejo meteoriti,  v  atmosferi  razpadejo  oziroma  fragmentirajo. Zato običajno najdemo več kosov nekoč enotnega kamna iz Vesolja. Meteorite  med seboj ločimo po mineralni in kemični sestavi na: kamnite, kamnito-železove in železove  meteorite. Nekateri imajo svoj izvor tudi na Marsu ali Luni (Miler in sod. 2018) . V Zoisovi  zbirki sta razstavljena ahondrit in pallasit.  Zeleni beril iz Rusije Barvni različki  istega minerala  imajo v draguljarstvu svoja  imena. Pa vedno ni bilo  tako.  V Zoisovi zbirki je zelen različek minerala berila draguljarske kakovosti iz Sibirije (Slika 50),  ki  so ga poimenovali  smaragd. Danes  ločimo kar  tri zelene  različke minerala berila v svetu  plemenitih kamnov (Jeršek 2010).  Slika 51. Detajl zelenega berila iz Sibirije  razkriva, da so posamezni deli kristala vzdolž osi c  intenzivneje obarvani, saj vsebujejo primes vanadija  in kroma, 25 x 15 mm, Zoisova zbirka mineralov, inv.  št. 1470. Foto: Miha Jeršek Figure 51. Detail of a green beryl from Siberia reveals  that the individual parts of the crystal along the c axis  are more intensely coloured, as they contain a mixture  of iron and chromium, 25 x 15 mm, Zois Mineral  Collection, Inventory No. 1470. Photo: Miha Jeršek Slika 50. Zeleni beril draguljarske kakovosti so nekoč  imenovali smaragd, danes pa ga, zaradi vsebnosti  prevladujočega barvajočega iona železa, imenujemo  zeleni beril, višina kristala 8 cm, Zoisova zbirka  mineralov, inv. št. 1470. Foto: Miha Jeršek Figure 50. The green gem quality beryl was  once called the emerald, but today it is, due to its  predominant colouring iron content, called green  beryl, 8 cm in height, Zois Mineral Collection,  Inventory No. 1470. Photo: Miha Jeršek 77 Smaragd  je  zeleni  beril  draguljarske  kakovosti.  Zanimivo  pa  je,  da  ni  vsak  zeleni  beril  smaragd, četudi je draguljarske kakovosti. Smaragd ima namreč značilno zeleno barvo, ki mu  jo daje primes kemijske prvine krom. Ta v berilu s kemijsko formulo Be3Al2(SiO3)6 nadomešča  berilij. Na zeleno barvo berila lahko vpliva še primes vanadija; tedaj ga imenujemo vanadijev  beril, ali pa primes železa in tedaj ga imenujemo zeleni beril. Primesi barvajočih ionov kroma,  vanadija ali železa v berilu običajno ne presegajo 0,1 masnega odstotka. Brez ustreznih gemo- loških naprav tako nizkih koncentracij seveda ne moremo preprosto določiti ali izmeriti. A nič  zato,  saj  so  smaragdi  tako  značilno  smaragdno  zeleni,  da  nam  pogosto  vzrokov  za  obarva- nost sploh ni treba dodatno raziskovati. To je ugotovil že Plinij, ki je izrekel, da nič ne zeleni  bolj zeleno od smaragdov (nothing greens greener). Zaradi vsega omenjenega ni presenetljivo,  da izhaja ime smaragd iz latinske besede 'smaragdus' in grške 'smaragdos'; obe pa označujeta  zeleno barvo (Jeršek 2010). Zoisov  beril  vsebuje,  po  analizah  prof.  dr.  Mateja  Dolenca  z  Oddelka  za  geologijo  Naravoslovnotehniške fakultete, obilico železa, kar pomeni, da ga danes uvrščamo med zelene  berile.  Njegova  dokaj  preprosta  kristalna  forma  je  v  nekaterih  delih  zbrušena  in  spolirana,  vendar na način, da se je kristalna forma ohranila. Če sledimo rasti kristala po vertikalni osi c,  lahko ugotovimo, da se je vsebnost barvajočih ionov spreminjala, saj so posamezni deli inten- zivneje zeleno obarvani od drugih (slika 51). V teh delih je več primesi tako vanadija kot kroma,  vendar je njuna skupna količina glede na velikost primerka še vedno premajhna, da bi beril iz  Sibirije imenovali kako drugače kot zeleni beril.  Največji jantar z Baltika V  razstavljeni Zoisovi  zbirki  so  na ogled  tudi mineraloidi. To  so  snovi,  ki  so mineralom  podobne, po nastanku pa večinoma organske. Med njimi je najbolj zanimiv jantar, saj preseneča  s svojo velikostjo in pojavno obliko (slika 52) (Jeršek 2015). Jantar je fosilna smola iglavcev in listavcev. Zaradi lepega videza, sijaja, barve ali vključkov  žuželk in drugih organizmov je prepoznan v svetu draguljev kot eden najplemenitejših draguljev,  ki so ga ustvarili živi organizmi. Cenjen in občudovan je že tisočletja in je edini dragulj, po  katerem se imenuje kakšna »evropska magistrala« - jantarna pot. Ta je v antiki prečkala tudi  ozemlje današnje Slovenije, po njej pa so prevažali znameniti baltiški jantar ali zlato s severa.  Jantar  spada med organske  snovi  in  je amorfen,  torej brez kristalne zgradbe.  Ima dokaj ne- stabilno  in zapleteno kemično sestavo, ki  jo poenostavljeno zapišemo kot C10H16O. V resnici  je  zmes  hlapnih  in  nehlapnih  sestavin,  predvsem  aldehidov,  alkoholov  in  etrov  z  dodatki  različnih  terpenov  in  izoprenoidov  s  sledovi  vodikovega  sulfida. Nekateri  jantarji  vsebujejo  tudi sukcinsko kislino, COOH(CH2)2COOH, in jih zato imenujejo  'sukcinit'. Ker se jantar ob  drgnjenju naelektri, so ga nekoč imenovali 'elektron'. Jantar z obale Baltika je znan še iz pradav- nine, saj so ga naši predniki za okras uporabljali že v kameni dobi. Izdelke iz jantarja, ki izvira  iz baltiške obale, so našli v egipčanskih grobnicah, ki so izpred 3200 let pred našim štetjem. Iz  neolitika, mlajše kamene dobe, je v državah ob Baltiku znanih več kot 100 arheoloških najdišč  z jantarjem. Vikingi so zlato s severa prevažali po morskih poteh, po celini pa je potekala tako  imenovana jantarna pot. Še danes so najdišča jantarja ob Baltiku zelo pomembna. So na območju  med Poljsko in Rusijo in vključujejo še Dansko, Švedsko, Norveško, Nemčijo, Litvo, Latvijo in  Estonijo. Baltiška nahajališča jantarja v Rusiji so tako bogata, da po količini izkopanega jantarja  pokrivajo kar dve tretjini svetovne proizvodnje in kar 99 % baltiškega jantarja. V preteklosti  so bila pomembna nahajališča na Danskem, danes pa so bolj zanimiva tista na Poljskem, saj  lahko jantar najdemo tudi v kamnini, v kateri je nastal. Nahajališča jantarja v Nemčiji so bila  pomembna, ker so jantar nato obdelovali v znamenitih brusilnicah v Idar - Obersteinu. Jantar  Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 78 SCOPOLIA No 97 – 2019 iz Baltika lahko najdemo tudi v državah, ki niso ob morju; deloma zato, ker so jantar morski  tokovi zanesli nekoliko dlje ali pa so nahajališča povezana s trgovskimi potmi. Tako je večina  jantarja, ki ga najdemo v arheoloških predmetih iz osrednje Evrope, skoraj zagotovo iz Baltika.  Znana so najdišča na Češkem, Slovaškem, v Franciji, Švici, Angliji. Tudi jantar iz arheoloških  najdišč v Sloveniji izvira iz Baltika (Jeršek 2015). V Zoisovi zbirki je več vzorcev jantarja iz Baltika, razstavljen pa je verjetno daleč največji  jantar v  tem delu Evrope. Je prosojen do prozoren,  in značilno oranžen. Na zgornji strani  je  spoliran, na sami površini pa so že sledovi spreminjanja kemijske sestave jantarja, saj se ta z  leti spreminja. Glede na velikost ima razmeroma malo vključkov. Pod ultravijolično svetlobo  zažari v zelenkasto rumeni barvi. Slika 52. Največji jantar v tem  delu Evrope ima maso 1234  gramov. Posnetek istega primerka  z vrha, od strani in s spodnje  strani. Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 4191. Foto: Miha Jeršek Figure 52. The largest amber in  this part of Europe has a mass of  1234 grams. A shot of the same  specimen from the top, laterally  and from the bottom. Zois  Collection of Minerals, Inventory  No. 4191. Photo: Miha Jeršek 79 Libethenit iz Liebetena Minerali in kristali so predmeti, ki pričajo o dogodkih v geološki zgodovini našega planeta.  Najdbe novih mineralov so vedno bile, so in bodo zanimive za raziskave. Novi minerali namreč  pomenijo nove materiale, morda rudo za pridobivanje kovin itd. Zaradi tega so minerali postali  del načrtnih raziskav in s tem sistematskih mineraloških zbirk, ki so v Evropi začele nastajati  predvsem v 18. in 19. stoletju. Primer najdbe minerala liebethenita (slika 53) in njegova pot v  vse tedanje evropske mineraloške zbirke je zgodba o tem.  Liebethenit  je  redek bakrov fosfat Cu(PO4)(OH)2. Nastaja v oksidacijskih conah bakrovih  rudišč. Razvije drobne ortorombske kristale v zelenkasto modrih odtenkih. Prvič so ga našli  na Slovaškem pri kraju Ľubietová leta 1823 in ga poimenovali po tedanjem (nemškem) imenu  tega  kraja  (Libethen).  Določil  ga  je  nemški  mineralog  Johann  Friedrich  August  Breithaupt  (https://www.mindat.org/min-2394.html). Primerki libethenita so kmalu našli pot po evropskih  zbirkah. Tako ga najdemo  tudi v  stari mineraloški zbirki Prirodoslovnega muzeja Slovenije.  Primerek na stalni razstavi je zelo verjetno v zbirko vnesel Henrik Freyer (1802–1866), ki je bil  v letih 1832–1954 kustos muzeja) , možno pa je, da je vzorec prišel v Zoisovo zbirko že prej,  vendar drobnih modrih kristalov liebethenita tedaj niso poznali in so jih povezovali s prav tako  drobnimi modrimi kristali azurita. V Zoisovem času še ni bilo veliko metod preiskav mineralov  in zato je bilo določevanje mineralov razmeroma težko. Mnogi redki minerali so bili spregle- dani in šele z odkritjem rentgenskih metod preiskovanj je tudi mineralogija postala bogatejša  za številne nove minerale. Slika 53. Libethenit v razstavni Zoisovi zbirki mineralov Zoisovem času še ni bil znan mineral. Ali so ga  zamenjevali z modrim azuritom ali pa je bil zbirki dodan po Zoisovi smrti? Primerek z različnimi bakrovimi  minerali, med katerimi je tudi mikroskopsko majhen libethenit, meri 9 x 8 cm, inv. št. 1300. Foto: Miha Jeršek Figure 53. Libethenite was not known to appear in the Zois Minerals Exhibition in Zois time. Was it replaced  with blue azurite, or was it added to the collection after Zois died? A specimen of various copper minerals,  including microscopically small libethenite, measuring 9 x 8 cm, Inventory No. 1300. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 80 SCOPOLIA No 97 – 2019 Smaragdi iz Habachtala Najdbe smaragdov v arheoloških predmetih na območju današnje Slovenije so spodbudile  strokovnjake in znanstvenike, da poiščejo njihov izvor. V Zoisovi zbirki so ohranjeni smaragdi  iz  nekaterih  tipskih  nahajališč  in  zato  so  postali  pomembno  primerjalno  gradivo  pri  znan- stvenih analizah (Kržič in sod. 2013). Mednje sodijo tudi smaragdi iz Habachtala v sosednji  Avstriji (slika 54). Smaragde so najprej kopali v Egiptu v skoraj pozabljenem rudniku kakih 100 kilometrov  južno od današnjega Kaira na področju Sikait-Zebara. Z analizo orodja, ki so ga našli v zapu- ščenem rudniku, so ugotovili, da so smaragde na tem področju kopali že več kot 1650 let pred  našim  štetjem. Rudnik  smaragdov v Egiptu  so  zaprli  okoli  leta  1370  in  nanj  skoraj  povsem  pozabili. Prav smaragdi  iz Egipta  so bili v antičnem času zelo pomemben vir  tega plemeni- tega in cenjenega dragulja; tako v Indiji kot v Evropi. Toda ni bil edini vir tega plemenitega  kamna. Zelo pomembno zgodovinsko nahajališče smaragdov je Habachtal v sosednji Avstriji.  Tako Kelti kot Rimljani so kopali te dragulje visoko v gorah, v Visokih Turah na nadmorski  višini med 2000 in 2200 metri. Rudnik občasno deluje še sedaj in lahko ga v toplejših mesecih  celo  obiščemo.  Z  nekaj  sreče  bomo  morda  našli  kristal  smaragda.  Habachtalski  smaragdi  so  večinoma  temno  zeleni  in  imajo  veliko  vključkov. Pomembni  so  kot  zgodovinski  vir  teh  draguljev in morda tudi zato, ker jih najdemo v nekaterih predmetih, ki so jih arheologi našli  na Slovenskem. Tako je znan zlati nakit z rimskega Ptuja, ki ima vdelane majhne svetle kristale  smaragde, za katere se je prvotno domnevalo, da izvirajo iz Habachtala. Po podrobnih geoke- mijskih in morfoloških značilnostih ter značilnih vključkih so ugotovili, da vzorci s Ptuja ne  izvirajo iz Habachtala, pač pa iz nahajališč v Aziji (Kržič in sod.2013). Ta podatek je dokaj  presenetljiv in priča o nekdanjih trgovskih poteh med Evropo in Azijo. Slika 54. Smaragd iz Habachtala v Avstriji, 3 x 2 cm, Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 2244. Foto: Miha Jeršek Fig. 54. Emerald from Habachtal, Austria, 3 x 2 cm, Zois Mineral Collection, Inventory No. 2244.  Photo: Miha Jeršek 81 Kalcit iz Postojnske jame Kalcit  je najpogostejši mineral v kamninah na površju Slovenije. Tudi v  starih mineralo- ških  zbirkah  Prirodoslovnega muzeja  Slovenije,  kamor  sodi  tudi  Zoisova  zbirka,  je  pogost.  Največkrat je v obliki sige, predvsem v obliki kapnikov iz Postojnske jame, od koder je našel  pot v večino  tedanjih evropskih muzejev,  redkeje pa v kristalih, ki  so omejeni s kristalnimi  ploskvami (slika 56).  Kalcit je eden izmed več kot 4000 znanih mineralov. Nastaja na zelo različne načine; z iz- ločanjem iz vodnih raztopin, pri metamorfozi kamnin, na površje prihaja celo skozi vulkane.  Prenekateri  organizmi,  predvsem  školjke,  polži  in  korale  z  njim  gradijo  svoja  domovanja.  Ponekod v Sloveniji se  izloča v obliki  lehnjaka, kjer dobesedno pred našimi očmi  inkrustri- ra odpadlo listje in vejice ter jih spreminja v fosile. Gradi najpogostejšo kamnino na površju  Slovenije - apnenec. Tudi trda voda je posledica vsebnosti  tega minerala. Občudujemo pa ga  v obliki velikih kristalov - največji so v obliki kapnikov oziroma kapniških stebrov v kraških  jamah (Jeršek & Herlec 2009).  Pronicajoča meteorna voda se v tleh navzame šibkih organskih kislin, ki topijo karbonatne  kamnine, predvsem apnenec, ki ga v veliki meri gradi mineral kalcit CaCO3. Ko pride vodna  raztopina v podzemni prostor, kraško  jamo,  se v primeru, da  ima več  raztopljenega oglji- kovega oksida, kot ga je v jami, le ta izloči neposredno v jamski prostor, kalcij pa se veže v  Slika 55. Idealizirani kristali smaragdov iz nahajališča Habachtal v Avstriji in primerki smaragdov iz nakita,  najdenega na Ptuju, se morfološko precej razlikujejo. Na vzorcih smaragdov iz Habachtala so razvite ploskve  heksagonalne prizme 1. reda a (100) in pinakoida c (001), medtem ko imajo smaragdi iz nakita, poleg omenjenih  ploskev, tudi kristalne ploskve heksagonalne bipiramide 1. reda d (101), heksagonalne bipiramide 2. reda e (111)  in heksagonalne prizme 2. reda g (110). Risbe: Miha Jeršek Figure 55. The idealized crystals of emeralds from the Habachtal site in Austria and specimens of emeralds  from jewellery found in Ptuj differ significantly due to their morphology. Habachtal emerald samples have  developed hexagonal prism of 1st order a (100) and pinacoid c (001) form, while jewellery emeralds have crystal  forms of hexagonal bipyramid of 1st order d (101), hexagonal bipyramid 2nd order e (111) and hexagonal prism  of 2nd order g (110). Drawings: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 82 SCOPOLIA No 97 – 2019 sigo iz kalcijevega karbonata oziroma minerala kalcita. Glede na različne fizikalno kemijske  razmere, se izloči kalcitna siga različnih oblik, v manjši meri pa tudi siga in kristali drugih  mineralov.  Kalcitna  siga  v  obliki  kapnikov,  predvsem  stalaktitov  in  stalagmitov,  redkeje  pa  v  obliki  kristalov  z  razvitimi  kristalnimi  formami  so  iz  Postojnske  jame  našli  pot  v  več  evropskih  muzejev.  V  dunajskem  Prirodoslovnem muzeju  je  celo  največji  mineral  v  razstavni  zbirki.  V starih mineraloških zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije je ohranjenih precej kapnikov,  zelo verjetno iz Postojnske jame. Del  jih je razstavljenih v Jamarskem domu na Gorjuši. Ali  so to kapniki, ki so bili na poti med graditvijo jamske železnice v Postojnski jami ali so jih iz  jame dobesedno pobrali, verjetno ne bomo nikoli izvedeli. Prav kapniki oziroma kalcitna siga  je vzoren primer, kako se je odnos do narave vsaj nekoliko spremenil in da nekatere pojave v  naravi raje občudujemo na mestu samem.  Olivin iz Egipta Olivin  je mineral  in običajno zelen dragulj. Kleopatra ga  je  cenila bolj  kot  smaragde. To  ni nenavadno,  saj  so v njenem času v Egiptu kopali olivine najvišje draguljarske kakovosti.  V Zoisovi zbirki so ohranjeni prav takšni (slika 57). Olivin je kamen z bogato zgodovino, nastaja med prvimi v Zemljinih globinah, pogost pa  je tudi v meteoritih. Olivin je znan že več kot 3500 let. Prve primerke so našli na obali otoka  Zabargad, 35 kilometrov vzhodno od obale Egipta v Rdečem morju, kjer  so se posamezni  Slika 56. Kristali kalcita iz  Postojnske jame na stalni razstavi  v Zoisovi zbirki, 9 x 8 cm, inv.  št. 2981. Foto: Miha Jeršek Figure 56. Calcite crystals from  Postojna Caves at the permanent  exhibition in the Zois Collection,  9 x 8 cm, Inventory No. 2981.  Photo: Miha Jeršek 83 kristali olivina lesketali na prodnato peščeni obali. Na otoku so kmalu zatem odkrili primarna  nahajališča olivina. Odprli so rudnike, za delovno silo pa so uporabili kar zapornike. Kdor  je  prispel  na  otok  kot  delavec  v  rudniku,  je  tam  ostal  do  konca  življenja.  Otok  nikoli  ni  imel  tekoče  vode,  visoke  temperature  pa  so  še  dodatno  izčrpavale  delavce.  Nahajališča  olivina na otoku Zabargad so bili edini vir draguljarskih olivinov vse do začetka 20. stoletja  (Jeršek 2004).  Olivin ni  ime minerala, pač pa  izraz za  trdno  raztopino. V mineralogiji  to pomeni, da  je  njegova kemijska sestava spremenljiva, odvisna pa od tega, katerega člena v trdni raztopini je  več. Olivin je tako trdna raztopina forsterita Mg2SiO4 in fayalita Fe2SiO4. V zgradbi olivina se  torej nadomeščata železo in mangan in zato njegovo splošno kemijsko formulo zapišemo kot  (Mg,  Fe)  SiO4.  Zaradi  spremenljive  kemijske  sestave  ima  olivin  tudi  spremenljive  fizikalne  lastnosti. Forsterit, ki vsebuje samo magnezij, je brezbarven. Več pa ko je primešanega železa,  se  pravi,  več  ko  je  v  trdni  raztopini  fayalita,  bolj  je  zelen,  lahko  tudi  temnozelen  in  skoraj  črn.  Glede  na  količino  železa  v  trdni  raztopini  narašča  tudi  gostota  od  3.27  do  4.37  g/cm3 (Jeršek 2004). Kristali olivina z otoka Zabargad so primer olivinov, ki so se iz Zemljinih globin hitro dvignili  na površje s  tektonskim dvigom ozemlja. Otok je magmatskega nastanka  in  je nastal v coni  razpiranja. Peridotitne kamnine, ki vsebujejo veliko olivina, so iz zgornjega dela Zemljinega  plašča  in  so  ob  tektonskem  dvigu  prišla  na  površje.  Še  danes  predstavljajo  eno  razmeroma  redkih lokacij na svetu, kjer so tovrstne kamnine dobro ohranjene in niso tako preperele kot  marsikje drugje.  Slika 57. Izjemen kristal olivina z otoka Zabargad v Rdečem morju z ene (levo) in druge (desno) strani, Zoisova  zbirka mineralov, inv. št. 1637. Foto: Miha Jeršek Figure 57. An extraordinary olivine crystal from Zabargad Island in the Red Sea from one (left) and other  (right) side, Zois Mineral Collection, Inventory No. 1637. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 84 SCOPOLIA No 97 – 2019 Lapis lazuli iz Rusije V Zoisovi zbirki so med minerali razstavljene tudi kamnine. Najbolj zanimiva kamnina je  lapis lazuli (slika 58), ki so jo našli samo na nekaj mestih na svetu. Lapis lazuli je kamnina, sestavljena iz modrega lazurita, belega kalcita, temneje modrega  sodalita  in zlato  rumenega pirita. Spremljajoči minerali  so  lahko še avgit, diopsid, enstatit,  razne  sljude,  rogovača,  in  še nekateri. Po nastanku  je  lapis  lazuli metamorfna kamnina, ki  jo najdemo v marmorjih, ki so nastali s kontaktno metamorfozo. To se je zgodilo na način,  da  se  je večje magmatsko  telo približalo  sedimentnim kamninam,  jih  segrelo  in ob  tem so  apnenci prekristalizirali v marmor. Z magmatsko intruzijo so v marmor prišle tudi agresivne  raztopine  in  z  njimi  ioni  drugih  kemijskih  elementov,  ki  so  tu  in  tam  spremenili  kemijsko  sestavo prvotnih mineralov. Tako najdemo v marmorjih večje ali manjše vključke lapis lazulija  z raznoliko mineralno sestavo. Lazurit je glavni mineral v lapis lazuliju. Spada med silikate  in vsebuje žveplo, ki vpliva na njegovo modro barvo. Kristali so zelo redki. Razvijejo like do- dekaedra in kocke. Največkrat je lazurit masiven, neprozoren in le redko prosojen. Je mnogo  temnejši od turkiza, a z intenzivnejšo barvo, kot jo imata sodalit in azurit. Spada med srednje  trde minerale  in zato  je kot glavna  sestavina  lapis  lazulija  tisti mineral, ki kamnini določa  uporabno vrednost. Zaradi  relativno nizke  trdote  ni  najprimernejši  za  vsakodnevni  nakit  v  prstanih, medtem ko pa je v ogrlicah, broškah ali uhanih zelo obstojen. Poleg modrega lazurita  sta v lapis lazuliju najbolj prepoznavna kalcit in pirit. Opazimo ju lahko že s prostim očesom in  zato odločilno vplivata na kakovost celotne kamnine. Deli lapis lazulija, kjer prevladuje kalcit,  niso cenjeni, saj mora modrina tega plemenitega kamna odločno prevladovati. Pirit je lahko v  drobnih kristalih in enakomerno razpršen v kamnini ali pa tvori drobne lečaste koncentracije.  Če  je  lazurit  tedaj  neenakomerno obarvan,  v  pasovih  svetle  in  temno modre  barve,  potem  Slika 58: Intarzija iz lapis lazulija iz bližine Bajkalskega jezera v Rusiji, 5 x 5 cm, Zoisova zbirka mineralov,  inv. št. 2491. Foto: Miha Jeršek Figure 58: Lapis lazuli intarsia is made from lapis lazuli from locality near to Lake Baikal in Russia, 5 x 5 cm,  Zois Mineral Collection, Inventory No. 2491. Photo: Miha Jeršek 85 je celotna kamnina - lapis lazuli - manj cenjena. Na splošno velja, da je kalcit manj zaželen,  pirit pa le toliko, da v modri kamnini doda nekaj plemenitega »zlatega« videza. Zgodovinsko  najpomembnejše nahajališče lapis lazulija je v provinci Badakhshan v Afganistanu. Imenuje  se Sar - i Sang in leži na severovzhodu države. Rudnik je visoko v gorah na nadmorski višini  okoli 2600 metrov, medtem ko sami vrhovi v gorovju segajo tudi 6000 metrov visoko. Sneg se  dolgo zadržuje in tudi poletja so ponoči zelo hladna. Nahajališča lapis lazulija so znotraj belih  in črnih marmorjev, ki so debeli  tudi do 1000 metrov. Posamezne žile  in  leče  lapis  lazulija  draguljarske  kakovosti  so  dolge  do  10 metrov  in  so  običajno  v  belem marmorju. Glede  na  barvo ločijo tri skupine: temno moder, svetlo moder in zelen lazurit. Posebnost nahajališča je  v tem, da so našli tudi kristale lazurita, ki so izjemna redkost. Lapis lazuli so kopali tudi pri  Bajkalskem jezeru v Sibiriji, v Pamirju, Čilu in Myanmaru (Jeršek 2010). V Zoisovi zbirki  sta razstavljena dva primerka lapis lazulija iz okolice Bajkalskega jezera v Rusiji. Zanimiv je  5 x 5 cm velik brušen lapis lazuli, ki je sestavljen iz manjših pravilnih koščkov in zlepljen med  seboj in na tanko črno podlago. Gre za primer sestavljenih kamnov na način kakor v sodobnem  času lepijo plemenite kamne v primerih, ko so naravni pretanki, vendar dovolj dragoceni, da  se jih uporablja za okras.  Saualpit ali zoisit Na Svinjški planini  so na začetku 19.  stoletja odkrili nov mineral v metamorfni kamnini  eklogit. Zois jih je pridobil od Simona Prešerna, trgovca z minerali (Činč Juhant & Faninger 1997). Prvotno so novo odkriti mineral imenovali saualpit, leta 1805 pa ga je Werner poimeno- val zoisit v čast baronu Zoisu.  Slika 59. Prvotno so mineral zoisit imenovali saualpit po nahajališču v sosednji Avstriji (Saualpe = Svinjška  planina), Zoisova zbirka mineralov, inv. št. 2454. Foto: Miha Jeršek Figure 59. Originally, the zoisite mineral was called saualpite after its location in neighboring Austria (Saualpe),  Zois Mineral Collection, Inventory No. 2454. Photo: Miha Jeršek Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 86 SCOPOLIA No 97 – 2019 Zoisit Ca2Al3[O|OH|SiO4|Si2O7] je mineral, ki obstaja predvsem v metamorfnih kamninah.  Čeprav  je  razmeroma  pogost,  je  v  pravilnih  kristalih  zelo  redek.  Najbolj  značilna  lastnost  zoisita je izraziti trihroizem. To je pojav, pri katerem se barva kristala spreminja v treh odtenkih  v odvisnosti od smeri, v kateri ga opazujemo. Neprosojni prizmatski kristali so bele ali sivkaste  barve. Če je zoisit obarvan, je zelo cenjen kot drag ali okrasni kamen. Najbolj iskan je vijoliča- sto moder draguljarski različek, ki so ga odkrili leta 1967 v Tanzaniji. V draguljarskih krogih  zato uporabljajo ime tanzanit. Rožnati različek zoisita s primesjo mangana, ki so ga našli na  Norveškem,  je znan pod  imenom thulit. Kot okrasni kamen  je pogosto uporabna kamnina z  zelenim zoisitom, ki je v lepem kontrastu z rdečim rubinom in črno rogovačo. Takšni primerki  so znani predvsem iz Tanzanije in Kenije (Jeršek 2010). Zoisit je bil v Sloveniji najden na več  mestih na Pohorju. Prirodoslovni muzej Slovenije hrani tipsko gradivo minerala zoisita iz nahajališča Pricklerhalt  na Svinjški planini. Trije primerki  so  razstavljeni, preostali  so  shranjeni v depoju. Zoisit  je,  poleg rebulita, edini mineral, poimenovan v čast kakšni osebnosti, ki je živela in delovala na  območju Slovenije.  Zaključek Zoisova zbirka ima izjemno bogato zgodovino. Skozi desetletja in stoletja je ohranjala svoj  prestižni status  in vse do danes služila  interpretaciji naravoslovnih vsebin, ki so povezane z  minerali. Postala je najpomembnejša kulturno zgodovinska zbirka mineralov na Slovenskem.  V  zadnjem  času  se  poudarja  tudi  znanstvena  pomembnost  ohranjenega  gradiva.  Vzorci  iz  Zoisove  zbirke  izvirajo  iz  zgodovinsko  pomembnih  nahajališč  (slika  60)  in  so  izjemen  pri- merjalni material za znanstvene raziskave. S sodobnimi metodami raziskovanja in napredkom  znanosti so Zoisovi minerali postali predmet znanstvenih razprav, pomagajo razumeti kulturne  vezi med narodi, razkrivajo pa tudi nekdanje trgovske poti. Zato Zoisova zbirka ni zgolj naj- pomembnejša kulturno zgodovinska zbirka mineralov na Slovenskem, pač pa tudi pomembno  gradivo za znanstvene raziskave.  87 Slika 60. Zemljevid Evrope z označenimi nahajališči mineralov iz Zoisove zbirke, ki so predstavljeni v prispevku:  Figure 60: Map of Europe with marked mineral deposits from the Zois Collection, presented in the paper: 1 - Roşia Montanã, Romunija / Roşia Montanã, Romania; 2 - Banská Štiavnica (nem.: Schemnitz, madž.:  Selmecbánya), Slovaška / Banská Štiavnica (German: Schemnitz, Hungarian: Selmecbánya), Slovakia;  3 - Kongsberg, Norveška / Kongsberg, Norway; 4 - Moldova Nouă, Romunija / Moldova Nouă, Romania;  5 - Idrija, Slovenija / Idrija, Slovenia; 6 - Sicilija, Italija / Sicily, Italy; 7 - Elba, Italija / Elba, Italy; 8 - Vezuv,  Italija /Vesuvius, Italy; 9 - Kremnica, Slovaška / Kremnica, Slovakia; 10 - Alpe / The Alps; 11 - Červenica,  Slovaška / Červenica, Slovakia; 12 - Gorenjska, Slovenija / Gorenjska, Slovenia; 13 - Wieliczka, Poljska /  Wieliczka, Poland; 14 - Karlovy Vary, Češka / Karlovy vary, Czech Republic; 15 - Durham, Northumberland in  Derbyshire, Anglija / Durham, Northumberland and Derbyshire, England; 16 - Cornwall, Anglija / Cornwell,  England; 17 - Bleiberg, Avstrija / Bleiberg, Austria; 18 - Jachymov, Češka / Jachymov, Czech Republic;  19 - Přibram, Češka / Přibram, Czech Republic; 20 - Krasnojarsk, Rusija / Krasnoyarsk, Russia; 21 - Ural,  Rusija / Ural, Russia; 22 - Baltik / The Baltic; 23 - Lubietova, Slovaška / Lubietova, Slovakia; 24 - Habachtal,  Avstrija / Habachtal, Austria; 25 - Postojna, Slovenija / Postojna, Slovenia; 26 - Bajkalsko jezero, Rusija / Lake  Baikal, Russia; 27 - Svinjška planina, Avstrija / Pig Mountain, Austria; 28 - Egipt / Egypt; 29 -Brazilija / Brazil. Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa 88 SCOPOLIA No 97 – 2019 Literatura in viri / References Borcoş, M. & G. Udubaşa, 2012: Chronology and characterisation of mining development in  Romania. Romanian Journal of Earth Sciences, 86(1): 17–26. Braithwaite, R. S.W., 1983: Minerals of the Derbyshire Orefield. Mineralogical Record, 14(1):  15–24. Chernyshev, I., V. Konečný, , J. Lexa, V. Kovalenker, S. Jeleñ, V. Lebedev & Y. Goltsman,  2013: K-Ar and Rb-Sr geochronology and evolution of the Štiavnica Stratovolcano (Central  Slovakia). Geologica Carpathica, 64(4): 327–351. Čar,  J.,  2010:  Geološka zgradba idrijsko-cerkljanskega  hribovja. Tolmač h geološki karti Idrijsko-cerkljanskega hribovja med Stopnikom in Rovtami 1:25.000.  Geološki  zavod  Slovenije, Ljubljana. 127 str. Činč  Juhant,  B.  &  E.  Faninger,  1997: 250-letnica rojstva Žige Zoisa. Žiga Zois: fužinar, naravoslovec, mineralog in zbiralec. Prirodoslovni muzej Slovenije, Ljubljana, 19 str. Faninger, E., 1983: Baron Žiga Zois in njegova zbirka mineralov = Baron Sigmund Zois and  His Mineralogical Collection. Scopolia, 6:1–32. Ford,  T.D.,  W.A.S.  Sarjeant  &  M.E.  Smith,  1993:  The  minerals  of  the  Peak  district  of  Derbyshire. UK Journal of Mines and Minerals, 13:16–55. Herlec, U., B. Režun, A. Rečnik & E.  Poljanec, F.  2005: Rudišče  živega  srebra  v  Idriji.  Mineralna bogastva Slovenije, Scopolia, suppl., 3:15–27. Herlec, U.,M. Jeršek, & R. Vidrih, 2006: Moč vulkanov. V: Jeršek, M. (ur.) Kaj spreminja svet. Prirodoslovni muzej Slovenije: Agencija RS za okolje, str. 9–26.  Ilinca, G. 2012: Upper cretaceos contact metamorphism and related mineralization in Romania.  Acta Mineralogica-Petrographica,7:59–64. Janák, M., N. Froitzheim, K. Yoshida, V. Sasniková, M. Nosko, T. Kobayashi, T. Hiralima  &  M. Vrabec,  2015:  Diamond  from  Pohorje  confirms  UHPM  and  deep  subduction  of  continental  crust  in  the  Eastern  Alps.  V: Abstract volume. Montgenèvre  /  Briançon,  str.  24–28. Jeršek, M., 1999: Zlato. Galerija Avsenik-Hohner, Begunje, 49 str.  Jeršek, M., 2004: Olivin. Gemološke novice, 4:3. Jeršek, M & U. Herlec, 2009:. Minerali : kraljestvo mineralov. V: Jeršek, M. (ur.), Evolucija Zemlje in geološke značilnosti Slovenije.  Ljubljana:  Prirodoslovni  muzej  Slovenije,  str,  64–99. Jeršek, M. & R. Vidrih, 2009: Smaragdi. Življenje in tehnika, 60 (5): 30–37. Jeršek,  M.,  2010:  Dragi in okrasni kamni z osnovami brušenja kabošonov.  Visokošolsko  središče, Sežana, 208 str. Jeršek, M. & B. Činč Juhant, 2015: Dragulji iz Zoisove zbirke mineralov. V: Jeršek, M. (ur.),  Svetloba, ujeta v kamen. Prirodoslovni muzej Slovenije, str. 59–63. Jeršek, M., 2016: Bobovec in druge skorjaste železove rude. V: Rman, N. (ur.) 70 geoloških zanimivosti Slovenije. Geološki zavod Slovenije, str. 42–43.  Jeršek, M.,  2017:  Jantar  iz  Zoisove  zbirke. 4th International Conference about the Ancient Roads - the Amber Roads, 20. - 22. 4. 2017, Jakčev dom, Novo mesto, Zbornik . Jeršek, M. & M. Križnar,  2017: Vodnik po razstavnih geoloških zbirkah Prirodoslovnega muzeja Slovenije. Prirodoslovni muzej Slovenije, 87 str. Mârza,  I., C. Tămaş,  & L. Ghergari,  1997: Low  sulfidation  epithermal  gold  deposit  from  Roşia Montană, Metaliferi Mountains, Romania. St. Cerc. Geol., 42:3– 12. 89 Kržič, A., Ž. Šmit, H. Fajfar, M. Dolenec, B. Činč Juhant & M. Jeršek, 2013: The origin of  emeralds embedded in archaeological artefacts in Slovenia. Geologija, 56(1): 29–45.  Kullerud,  K.,  J.  Kotková  &  R.  Škoda,  2015:  Silver  and  Co-Ni  sulphoarsenides  from  the  Kongsberg silver deposit, Norway. Geophysical Research Abstracts, 17, EGU2015–7542–1. Miler, M., M. Goar, J. Atanackov & M. Jeršek, 2018: Meteoriti  in njihovo pojavljanje na  Slovenskem. Scopolia, 93:1–128. Molenda, R., K. d'Obyrn & K. Zięba,  2010: Vom "weißen Gold": Wieliczka & Bochnia  -  Miozäne Salzlagerstätten in der Umgebung von Krakau. Mineralien-Welt 21(6): 18–31. Niedermayr, G., 1989: Der Wulfenit- ein Kärntner Mineral?. Carinthia, 2(179/99):29–45. Niedermayr, G. & I. Praetzel, 1995: Mineralien Kärntens. Verlag des Naturwissenschaftlichen  Vereins fuer Kaernten, Klagenfurt, 232 str.  Pagano, R. & W. Wilson, 2012: The sulfur mines of Sicily. Mineralogical Record, 43:161–206. Pedersen, H., 2015: Pallas Iron – Russia s first meteorite., BoD Book on demand, Kobenhawv,  241 str . Peljhan, M. & J. Čar, 2019: Antonijev rov 1500. Rudnik živega srebra Idrija. CUDHg Idrija.  52 str . Rečnik, A., 2013: Minerals of the Mercury ore Deposit Idria. Springer-Verlag Berlin Heidelberg.  109 str . Sidorová, M.,  P.  Čorej &  J.  Bocan,  2014: Geological  survey,  resources  and  properties  of  the Ag and Au containingore in the Kremnica-Šturec deposit, Slovakia. Acta Montanistica Slovaca, 19:192–198. Škácha, P., J. Sejkora, F. Knížek, V. Slepička, J. Litochleb & I. Jebavá, I., 2012: Ag-Sb-Pb  mineralization  of  the  vein H14F3,  shaft  21,  Přibram uranium  and  base metal  ore  district  (Czeh republic). Acta Mineralogica-Petrographica, 7: 125. Tanelli, G., M. Benvenuti, P. Costagliola, A. Dini, P. Lattanzi, C. Maineri, I. Mascaro  & G. Ruggieri, 2001: The iron mineral deposits of Elba islands: State of the art. Offioliti,  26(2a): 239–248. Veselovský, F., P. Ondruš & J. Komínek, 1997: History of the Jáchymov (Joachimsthal) ore  district . Journal of the Czech Geological Society, 42(4): 115–122. Vidrih,  R. & U. Herlec,  2006: Nahajališča  bobovca  v  predgorju  Julijskih Alp. Mineralna  bogastva Slovenije, Scopolia, suppl. 3:154–157. Vrba,  J.,  1996:  Thermal  mineral  water  springs  in  Karlovy  Vary.  Environmental Geology,  27(2):120–125. Spletni viri, dostopni 20.8.2019 Siems, P.L. A: History of  the Schemnitz  (Banská Štiavnica) Silver-Gold Mines https://www. mininghistoryassociation.org/Journal/MHJ-v15–2008-Siems.pdf www.dakotamatrix.com/content/cornish-minerals https://www.mindat.org/min-4223.html https://www.opalovebane.com/en/history https://whc.unesco.org/en/list/32 https://www.mindat.org/min-2394.html https://www.mindat.org/min-4322.html Miha JERŠEK: Zbirka mineralov barona Sigismonda (Žige) Zoisa