/ Slovenski TntJATZt. Izhaja enkrat v mescu. m ' ' Velja 4 gold. av. velj. na leto. Štev. 10. V Celovcu 15. oktobra 1877. XXVI. tečaj. Pridiga za XXIII. pobfnkoštiio nedeljo. (Smert nesrečna in srečna; gov. L, S.) Gospod! moja h« je zdaj umerla; oh pridi, in položi svojo roko na njo in bo oživela. Mat 9, 18 lissKlO «11 ujiiiojs-i;! sinJbIžbs 0787imI diju ffii5»lq intfftflt^pn«] V vod. ia Na tem svetu ni nič stanovitnega. Vsaka reč le nekaj časa terpi. Drevesa in zeljišča rastejo, zelene, cvet6 in sad obrode; premine pa nekoliko časa, in že se postarajo, ovenejo in se posuše. Živali se zležejo in se svojega življenja vesele; pa ne dolgo, in že obne-morejo, ter drugim prostor naredč. Ljudje pridejo in spet preidejo, da, ob kratkem ni sledu ne spomina za njimi. Tudi našega življenja dan se bo nagnil. Ne dolgo, in tudi od nas med seboj porektf, kakor viši Jezusu od svoje hčerke: Gospod! moja hči je zdaj umerla Človeku je postavljeno enkrat umreti, pravi sv. Pavi. Umerli bomo gotovo, to vemo, ali borno pa srečno umerli, tega pa ne vemo. Bog daj , da bi srečno sklenili in v gnadi božji šli iz tega sveta, ker potem je gotova naša sreča. Pred nesrečno smertjo pa nas obvaruj sam večni Bog; ona pelje v večno nesrečo. Da bote pa za srečno smert tem večo skerb imeli in se tem skerbnejši varovali nesrečne smerti, povedal vam bom danes nekaj I. od n e s r e č n e in nekaj II. od srečne smerti, ali govoril bom od smerti grešnika in od smerti pravičnega. Vsi si gotovo želite srečno umreti; zatorej le vsi tudi zvesto poslušajte! Slovenski Prijatel. 28 Razlaga. I. Živel je v Monakovem na Nemškem mož, Pošten po imenu. Imel je ženo, s ktero je prebival v četertem nadstropju ter v naj-revnišem kotu svoje hiše. Lakomnost mu ni pustila, da bi si bil kako boljše stanovanje v svojem prostornem poslopju privoščil. Živil se je s tem, da je denar razposojeval. In da je zamogel više obresti tirjati, lagal seje, da'ne razposojuje lastnega, ampak le denar drugih posojevavcev, kterih opravnika se je blinil. Zraven tega je o zimi med 1845. in 1846. letom na drobno in prav drago prodajal derva, ktera je bil poprej na debelo in po ceni skupoval; sploh vse mu je prav prišlo, kar je le količkaj kazalo na dobiček. Ravno za to se je pa tudi vsako poletje iz mesta na deželo zavlekel, da bi ondi svoje odertije bolj natihoma uganjal, in brez strahu pred kazuijo uboge ljudi slepaiii in goljufoval. Njegova žena je majhne otročiče v rejo jemala. Ali dasiravno je zato velika plačila dobivala, vendar le je neznano gerdo in brezvestno z malimi ravnala; le čuda da vsega hudega poginili niso. Tudi se je ženam v drugem stanu v postrežbo ponujala; ali namesto da bi jim bila pomagala, jih ni ravno malo v veliko nesrečo, ako ne clo pol zemljo spravila. Lahkovernim ljudem je na kvarte srečo prerokovala, ako so jej to sleparijo dobro plačevali, in poslom je proti primernemu plačilu njih kervavo zaslužene krajcarje na obresti iz-posojevala, ali varno ali nevarno, na to ni gledala, da je le ona svoje plačilo dobivala. Šel je bil oderuh tudi o 1846. letu na deželo po svojem ker-vavem delu, in kakor poprej je tudi zdaj marsikoga na led zvodil in osleparil. Med drugim je bolno vdovo in njeno ubogo hčerko pripravil ob male krajcarje, s kterimi ste se bile revno živili; v neki pivnici je neke mladenče in premožne može vpijanil, se potem ž njimi v igro podal in jih tako neusmiljeno slepil in goljufal, da jim je vse denarje iz žepa pobral, in so se na zadnje še polepli, in enega med njimi ubili; toda lakomnik je že poprej pete odnesel, kakor hitro je čutil, kako se bo izšlo. Pa preden še poletje premine, oberne se proti domu nazaj. Bivši že prileten in zdaj še nekama bolehen se komaj do svojega kraja, do Monakovega privleče. Ni še bil dalječ od mesta, kar mu nehote oko uide na napis neke hiše, ki se je takole glasil: „Clovek, ki se zjutraj sprehajaš, spomni se, da morda že zvečer nič več hodil ne boš!" Prebravšega ta napis se neka neznana otožnost loti. Ves zamišljen dalje stopa. Ravno se je bil mestnemu pokopališču približal. Stopi noter na kraj miru in pokoja ter si poišči ondi pripravnega prostora za grob, tako nagovarja lakom-nika duh lakomnosti, kedar je grobe s križi in nadgrobnicami ugledal, „morda se ti posreči, da dobiš za majhen denar primerni prostor na prav priložnem mestu, ki ga utegneš potem za dvojno ali clo trojno ceno spet spečati." V tistem kraju namreč imajo navado, da si premožni ljudje posebne prostore za svoje grobe odbirajo in z denarji plačujejo. Pošten stopi tedaj na pokopališče, ali komaj noter stopi, zapoje zvonov mili glas. Dva merliča pokopljujejo. Pošten osupnjen, v obličju zabledi, čuden mraz mu čez križce gomezla, in merzel pot ga po čelu oblije. Vpre se na zid. Hišui napis, ki ga je malo poprej prebiral, mu je spet prav živo pred očmi. „Človek, ki se zjutraj še sprehajaš, spomni se, da morda že zvečer nič več hodil ne boš!" Kolena se mu tresejo. Vse moči napne, da bi se spet po koncu zravnal, ter dalje šel, ali glej, zdaj se ponameroma zazve v mertvašnico, in — o strašni pogled! ne ve, ali se mu sanja, ali je resnica, na mertvaškem odru in v široki mertvaški škrinji leži — njegova žena! Da, njegova žena je mertva v mertvašnici ležala. Med tem, ko ga doma ni bilo, jo je nagla smert zadela. Jo videti, se P6šten od groze ves zgane, mraz ga stresa z zobmi šklenfeče, in mu lasje po koncu stoje ter se mu ščetinijo. Toda to ni bila žalost vsled ljubezni do njegove žene, ki ga je tolikanj prevzela; omamil ga je le strah pred lastno smertjo, na ktero je brezvesten lakomnik le red-koma mislil, in še takrat ne resnobno. Čutil je, da slabost, ki ga je opadala, ni le kaka navadna slabost, ampak vse kaj hujšega. Po vsem mestu zdaj zvonovi zapojo, in angeljevo češčenje za-zvone. Zvonov mili glas lakomnika nekama zdrami. Bilo mu je, kakor bi bil iz neznane večnosti glas začul, iz neznane večnosti, v kteri si ni imel kaj dobrega obetati. Dvigne se , da bi se domu odlekel; ali glej, moč ga zapusti, v omedlevico pade in na zemljo se zgritdi bolj mertev kot živ. Odsihmalo se P6šten nič več ni prav zavedel. Vsled bude bolezni, ktera se ga je lotila, mu je hujši dan na dan. V svoji hiši, v ktero so bili omedlelega prinesli, se je bil sicer še enkrat nekoliko predramil, poznal pa le vendar ni ne zdravnika, ne nikogar drugega. Stermo pred se gleda njegovo telesno oko, ter nobene reči prav ne razloči. Odpre pa se mu tem svitlejši njegovo dušno oko, ter gleda strašne in neznane reči. Pred seboj vidi bleda, prepadena obličja ubogih, s kterimi je bil tolikanj terdo in neusmiljeno ravnal. Pred seboj vidi vse ogoljufane sirote, kako rinejo z rokami in ga preklinjajo, ker jih je tolikanj nesrečne storil. Na dalje sliši goreče molitve tistih, ki so rešenja prosili iz silne stiske, v ktero jih je bil pripravil, ter jih na boben spravil, in jim s terdim sercem clo najpotrebniše reči jemal. — Pred seboj vidi vse tiste male mertve otročiče, ktere mu v izrejo izročene, je z neusmiljenim odtegovanjem zdrave hrane in potrebne postrežbe prezgodaj pod zemljo spravil. — Pred seboj vidi marsiktero porodnico, ktero je njegova žena pokopala, vidi, kako mu s perstom žuga in se nad njim grozi. — Pred seboj vidi ubogo vdovo, imevšo mali vžitek, za umreti preobilen, za živeti premajhen, kteri je denar po-sojeval proti temu, da mu je po 50% od sto obresti plačevala, in njene hčeri, od ktere je neki dolg lOOOterih goldinarjev za 300 gold. zgoljfal, ter ju revno že same ob sebi še v večo revščino potisnil. — Pred seboj vidi ubogo ženo in nje bolnega moža in nju petero otrok, ki jih je stiskal do živega, žulil do kervi, ter jim zadnji denar, s kterimi so mislili o neznani hudi zimi par polenec derv kupiti, za obrest vzel, in prosivšo ženo skoz duri spahal. — Pred seboj vidi nedolžno dete, ki ga je za plačo šestih godinarjev na mesec v izrejo vzel, in ga revni ženi za plačo dveh goldinarjev na mesec vsilil. — Na misel mu pride zaklani mladeneč na kegljišču, kterega je bil tisti zaklal , s kterim je lakomnik v igri stavo na-rejal. — In da bi se mu mera britkost, ki jih je lakomnik eno za drugo vžival, do verha napolnila, zagleda zmed drugih zdaj tudi še obličje svoje umerle žene. Toda kakošno je bilo zdaj njeno obličje? Bilo je vse prepadeno in zavito, kakor od peklenskih muk popačeno in skaljeno. In ko zdaj še usta odpre, in se nad umirajočim prav v peklenskem obupu zakrohota, skoči PSšten iz postelje, ravno ko bi bil znorel. Oči se mu zasvetijo, ravno kot lučica, po malem ber-leča, ki se še enkrat svitlo zaleskeče, preden ugasne. S pestjo kviško povzdignjeno se proti oknju spusti, da bi ga zdrobil, in skoz-nj spustil, ter se odtegnil neznanim bolečinam in mukam. Ali naenkrat skoči spet nazaj. Svitloba šip, v kterih se mu je lastna pošastna podoba razkazovala, ga je bila prideržala in mu ubranila, da iz visokega oknja na ulico ni skočil. Trese se po vsem životu, in ko se mu vidi, da iz nova Čuje svoje žene in peklenskih pošast neznano krohotanje, zverne se znak, in nikdar več ne ustane. Pdšten je umeri. On, ki si je vedel ves čas svojega življenja vsako reč v svoj prid obrajtati, je zanemarjal najimenituišo reč, ktera je edino potrebna, zveličanje svoje neumerjoče duše. Zapustil je dosti blaga in obilno premoženja, ali kaj ko vse to nič ne velja na sodbi božji, pred ktero je njegova uboga duša le revna in siro-maška prišla zaslišat svoje večno obsojenje. Taka je smert grešnikov, pa ne le lakomnikova, ampak tudi prevzetneževa, nečistnikova, nevoščljivceva, togotneževa, požrešneževa, lenuhova in drugih grešnikov. Po kratkem minljivem veselju se mu vest zdrami ia zbudi, daposihmalo nikdar več ne zaspi. „Njih červ ne bo umeri," pravi sveto pismo. Morda tudi on prejme svete zakramente na zadnjo uro, če ga nagla smert ne vzame iz tega sveta: ali jih pa vredno prejme ali ne, je drugo vprašanje ? Zakaj pokora na smertni postelji je silno negotova reč. Prava pokora namreč obstoji v tem, da grešnik popolnoma spremeni in spreoberne svoje serce, svoje misli in svoje želje, kar je silno silno težavna reč, in se brez posebnega Čudeža milosti božje v zadnjem trenutljeju človeškega življenja zveršiti ne da. Le en sam zgled pravega spokor-jenja grešnikovega na'zadnjo uro imamo v svetem pismu, ter zgled Dizmov na križu ob Jezusovi desnici; en sam zgled, da grešnik ne Obupa; pa tudi le en sam zgled, da grešnik svojega spokorjenjane odklada na smertno posteljo in prederzno ne odbija na zadnjo uro. Pri mnogih težavah in bolečinah, s kterimi ga bolezen mami in muči, — pri silnem strahu, kterega mu prizadeva huda vest, — pri strašnih skušnjavah, ktere mu dela hudi duh, — pri toliki slabosti njegove uboge duše, revne sužuje njegovega spačenega pože-ljenja, se le lahko zgodi, da si grešnik z zadajim nevrednim prejemanjem svetih zakramentov tudi zadnji strašni dolg na ve3t navali, ter gre s silnim bremenom božjega ropa v neznano večnost, na ojstro sodbo božjo, v svoje grozepolno obsojenje, v svoje večno pogubljenje. — Njegovo telo sicer v grob polože, in ima v grobu mir, pokoj do sodnjega dne; duša pa ne najde ne miru ne pokoja na vekomaj ne, in namesto da bi jej svetila večna luč nebeškega veličastva, jo žge in peče strašni ogeuj, kteri pa nobene svitlobe od sebe ne daje, v neznanem kraju, kjer je jok in škripanje z zobmi. — O ljube duše! varujmo se greha, in če smo grešili, se resnično spokorimo, da tudi nas ne zadene taka nesrečnavsmert in po smerti neznano gorje! Pripravljajmo se na srečno smert, živimo pravično, kajti II. smert pravičnega je 1. polna zasluženja; 2. brez strahu in 3. polna tolažbe. 1 o i. • * • 1 I 1. Smert pravičnega je polna zasluzenja a) Že to se šteje pravičnemu v zasluženje, da je kerščen, da je kristjan in božji otrok. Dasiravno je vse to sicer gola dobrota božje milosti, ker namreč sveti kerst prejemši se še nismo zavedli svoje pameti in se nismo mogli ravnati po svoji prosti volji; saj nam je pa to le vendar v zasluženje zarajtano po Jezusu, kteri svoje zasluženje nam prepušča, tako da po sv. kerstu pravico dobivamo do nebeškega kraljestva. b) Zasluženje se pravičnemu pomnožuje po prejemanju sv. birme, po kterem zakramentu ga sv. Duh v Jezusovega vojščaka poterdi, ter z močjo napolnuje, da se zamore pod banderom Kristusovim serčno bojevati. Ravno tako se pravičnemu zasluženju pomnožuje tudi po prejemanju vsakega drugega zakramenta; kolikorkrat namreč kak zakrament vredno prejme, tolikokrat dobro delo stori, ki mu pomnožuje gnado in zasluženje. b) V zasluženje služi pravičnemu živa vera, ki jo je v delih skazoval, terdno zaupanje v Boga, ki ga je v vseh okoljščinah življenja imel, goreča ljubezen do Boga in do bližnjega, in vse njegovo pravično in pobožno obnašanje in ravnanje, po kterem se je vsigdar pravega kristjana skazoval. In vse te čednosti, skazovane in spol-novane ves čas njegovega življenja na tem svetu, koliko zalogo zasluženja mu pač niso uzrokovale in nabrale! d) V zasluženje se pravičnemu prišteva tudi vsakratno spolno-novanje te ali une božje zapovedi. e) V zasluženje so pravičnemu tudi vsa dela pobožnosti, molitve, božje službe, poslušanje pridig in keršanskih naukov, pobožnih pogovorov , branja svetih bukev in poslušanja sv. maš o delavnih dnevih, božjih potov, zadobljenja odpustkov, obudovanja dobrih misel in želj. f) Nič manj se mu ne zarajtujejo v zasluženje brezštevilna dela ljubezni, ter duhovna in telesna dela usmiljenja, ki jih je bližnjemu skazoval. g) In poslednjič so mu o zasluženje tudi še vse britkosti in nadloge, ki jih je v duhu pokore, ter poterpežljivo in udano, sv. božjo voljo prenašal. Če nam pa že kanjčik vode iz ljubezni do Boga bližnjemu darovan služi nebeško plačilo: kakošno veličastvo se bo še le tistemu dalo, ki je živel dolgo življenje, keršansko življenje polno zasluženja? 2. Smert pravičnega je brez straha. a) Taka je človeška natora, da se tudi pravičen nekake groze pred smertjo ne more ubraniti. Clo najpravičniši Jezus se je zgrozil, kader se mu je prebliževala smertna ura, da je clo kervavi pot potil in boje se prosil svojega Očeta: „Oče, ako je mogoče, vzemi od mene ta kelih terpljenja!" Smert ni natorna, ni ločenje persta ali kakega drugega uda od telesa, temuč ločitev duše od telesa in sicer tako, da telo za tem clo strohni. Ni čuda, da se vsak in tudi pravični človek nekama zboji, kedar smertna ura pride. b. Kar pa tiče tisti smertni strah, ki izvira iz drugih studencev , sosebno iz hude vesti, in iz misli na sodbo, tega straha pravičen ne pozna. 1. Zapustivši ženo in otroke in hiševanje se ne zgrozi; zagotovi ga namreč sveta vera, da bo vsemogočni Bog vse bolj skerbel za njegove ljube ; posvetno blago pa, pogledavšemu na večne zaklade, se mu tudi ni bilo nikdar v serce vrastlo. 2. Med njegovo zapuščino ni nobenega tujega, nobenega krivičnega blaga. Če je bil tudi kdaj komu kako krivico storil, jo je bil tudi popravil in poravnal. Kar je imel, je bilo njegovo. In ni se bati pravde in prepirov po njegovej smerti; v svoji oporoki (zadnji volitvi) je vse po versti razdelil. Tudi je poskerbel, da bo del njegovega premoženja, ki ga je v milošno odločil in druga dobra dela njegovi duši tudi po smerti telesa v prid prišel. 3. V ozir grehov, brez kterih tudi on v svojem življenju ni bil, ker po spričevanju sv. pisma tudi pravični pade sedemkrat na dan; se pa pravičen zanaša na božjo milost in usmiljenje. Svest si je namreč, da se je vseh storjenih grehov resnično kesal, odkrito-serčno spovedoval, in se za nje posvoji moči pokoril in zadostoval. O tem ga podpira tudi zaupljiva misel, da Bog tlečega otrinka ne bo pogasnil, in da Zveličar neznanih bolečin na sv. križu ni zastonj na-se vzel. 3. Smert pravičnega je polna tolažila. a) Zavest, da je z Bogom spravljen , in da vživa božje dopadanje , vliva pravičnemu v dušo nadnatorni mir, nadzemeljsko radost in rajsko sladkost, kakoršne mu nobeno posvetno in po- zemeljsko veselje ni v stanu podeliti, in za kakoršno grešni človek še clo umov nima. „Svoj mir vam zapustim , svoj mir vam dam", Jezus pravi, „ne kakor ga svet daje!" Ta božji mir je pač vsakemu umirajočemu najmehkejša blazina, in blagor mu, ki jo o smertni uri pod glavo ima. b) Sv. poslednje olje poterduje umirajočega pravičnega z nad-natorno močjo, da se skušnjav, maloserčnosti, obupnosti, nezaupnosti na božje usmiljenje tem ložej oteplje; da se smerti, sodbe in pekla nezmerno ne boji; da z vdano poterpežljivostjo in poterpežljivo vdanostjo bolečine bolezni prenaša in se vsega v sveto božjo voljo izročuje. c) V sercu prebiva pravičnemu sladka nada, da bo v nebesa šel; podpira ga veselo zaupanje, da bo večno srečen postal; tolaži ga oveselivna zavest, da bo k Bogu prišel, Boga gledal in vžival, se z Jezusom in Marijo v nebesih sprehajal, z angelji in svetniki Najvišemu čast in hvalo prepeval. Verh tega je tudi že prepričan, da se bo s svojo smertjo za zmerom odtegnil vsem nadlogam in težavam, vsem britkostim in bolečinam časnega življenja. d) Pravični se po Jobovo terdno zanaša, da bo tudi njegovo telo ob vstajenju mesa (mertvih) veličastno vstalo, ter potem nikoli več ne umerlo. e) Pravični ve, da bodo tudi vsi njegovi ljubi kmalo za njim prišli v boljše življenje, kjer se bo ž njim vred radoval in veselil brez strahu, jih kdaj več zgubiti. Vidite ljubi moji, kako žlahna je smert pravičnega, ter je pokja zasluženja, je brez straha, je polna tolažila. Sklep. Nikar se toraj ne čudimo, ako beremo v življenju svetnikov, da so clo umirajoči veselo prepevali, in da jim je rajsko veselje iz obličja sijalo. Ležal je na smertni postelji nek pobožen starček. Ves miren je, kakor bi spal. Žalostni stoje tik postelje njegovi učenci. In zdaj se starček trikrat nasmehlja, ravno kakor bi se mu kaj prav prijetnega sanjalo in nato ves prijazen in vesel spregleda. Vprašujejo ga učenci, kaj bi pomenjalo trikratno njegovo smehljanje ? Reče jim: „Pervikrat je šlo memo mene vse veselje, vse bogastvo, vsa lepota in vse veličastvo, in smeh me posili, da se ljudje tolikanj vkvarjajo za vse te reči, ki minejo kakor dim na sapi, in prejdejo kot led na solntu." — „V drugič je šlo memo mene vse terpljenje mojega življenja; in veselilo me je, da je zdaj nehalo me više zbadati, in da je čas prišel, o kterem se mi veselje razcveta!" — „V tretje mi pride smert pred oči in se mi vidi kot mili angelj z neba in sem se nasmejal, da se ljudje le tolikanj boje tega svojega največega dobrotnika, ki jih hoče vsega terpljenja oteti in peljati v stanovanje večnega miru in veselja!" To reče starček, zatisne oči in dušo pusti. — Glejte! tako pravični sklene! O blaga in žlahna taka smert! Bog daj tudi nam vsem enkrat tako skleniti, in da se to zgodi, ne nehajmo pravično živeti, in če smo v grehih, se resnično spokoriti, pri tem pa vedno za srečno smert Boga prositi! Bog nas vse ovaruj strašne, nesrečne smerti, in daj nam vsem srečno umreti in po tem v sveta nebesa priti! Amen. Jiii!:q ui odlog .imois 96 Hb : s^slo'' [siolmsi »iosifimeir eiSod^ 9WllSoqpwaoq m oiku.ifj^.j-^^nrfcv £ ; ijod m mm&a otjov ofšou 0)97! v J ni aUtmq iasaioJ rilcih-.! oiižon*i)v Pridiga za god vseli svetnikov. (Trudimo se za nebesa: gov. J. A.) V > & J Nebeško kraljestvo silo terpi, in silni ga na-se potegnejo. Mat. 11, 12,. VunH v v o a. Povzdignite danes svoje oči proti nezmernim nebeškim prostorom , in poglejte v duhu vesoljno, častitljivo trumu izvoljenih božjih; ž njimi se danes veselimo, nje vse mi častimo in na pomoč kličemo. Kdo jih zamore prešteti? zakaj milost božja je njih število namnožila, kakor zvezde na nebu. Iz vseh narodov in rodov, iz vseh ljudstev in jezikov jih je Božji Duh nabral; iz Azije in Afrike, iz Amerike in Evrope, z eno besedo, iz vseh dežel vesoljne zecrfje s<5 prišli, zmed Judov in nevernikov, zmed Grekov in Rimcev, iz vseh ljudstev jih je Gospod izvolil, da stoje zdaj pred njegovim tronom, oblečeni v bele in rudeče oblačila, s palmovimi vejami v rokah, in s hvaljnimi pesmimi na jezikih. „Kdo so pa ti, ki so oblečeni v svitle oblačila?" Gospod, ki svoje izvoljene pozna, on ve." To so tisti, ki so prišli iz velike nadloge, in so oprali svoje oblačila, in jih obelili v kervi Jagnjetovi. Tukaj na zemlji so za-sramovanje in tepenje terpeli, zraven tudi železje in ječe , so bili kamnjani, prežagani, skušani, z mečem umorjeni, so okrog hodili v kožuhih in kozjih kožah, ubožni, stiskani, zatirani, so se potikali po puščavah, po gorah in berlogih, in podzemeljskih jamah; svet jih ni bil vreden, zato jim je Bog kaj boljšega pripravil." Vse to so svetniki prestali, k vsemu temu pa so bili poterjeni in potola-ženi z besedami svojega božjega- Odrešenika in učenika: „Veselite se, in od veselja poskakujte, ker je vaše plačilo obilno v nebesih." Kristjani! tudi nam so obljubljene nebesa, toda „nebeško kraljestvo, pravi Jezus, silo terpi, in silni ga na-se potegnejo." Ce torej hočemo v nebesa kedaj priti, moramo se po izgledu svetnikov tudi vojskovati in terpeti. Zato vam danes želim bolj na tanko razložiti to resnico: Kristj an, hočeš v nebesa priti, moraš se serčno vojskovati, in stanovitno terpeti. Le zvesto poslušajte! Razlaga. (Bsd^u ob ajlm9s bo o iviesJ Us oilloT o5b!x 'iibiv r'jvoq uiižimvA .va Vojskovanje in terpljenje je človeka — posebno kristjana delež na zemlji. Komaj je otrok na svet rojen, zaznamnuje se mu že križ na čelo, in pri sv. birmi je kristjan v Kristusovega vojaka posvečen, on mora tako rekoč pod njegovo bandero priseči, in škof birmanca na lice udari, rekoč: „Mir bodi s tebo"! to je, vojskuj se in terpi za božjo čast, za svojo sv. vero, za zveličanje svoje duše, in boš mir imel, mir v življenju, mir v smerti, mir v časnosti, mir v večnosti. Zato pravi Kristus: „Nihče, kteri s svojo roko za drevo prime, in se nazaj ozira, ni pripraven za Božje kraljestvo." »Kdor ljubi očeta ali mater bolj ko mene, ni mene vreden; in kdor ljubi sina ali hčer bolj ko mene , ni mene vreden". „Kdor najde svoje življenje, zgubil ga bo; in kdor zgubi svoje življenje zavoljo mene, našel ga bo". — Kristjan si mora torej s trudom in prizadevanjem, spremagovanjem in zatajevanjem, z bojevanjem in vojskovanjem pridobiti nebesa. Bog je v starem testamentu Iztaeljcem obljubil Kanansko deželo , tisto deželo, ki se mleko in med po nji cedi, — pa kako so si obljubljeno deželo pridobili? Strah in-groza nas mora obiti, če skušnje, terpljenje in nadloge vse premišljujemo, ktere so Izraelovi otroci med 40 letnim popotovanjem v puščavi prestati morali. Jes nič ne povem od mraza, žeje, pomanjkanja in potreb, ki so jih terpeti morali; jes nič ne povem od ognjenih kač, ki so jih smertno pikale; nič od druzih nadlog, ki so čez nje prišle: ampak samo to opominjam, da so se z 31 kralji bojevati in ker-vave vojske prestati imeli, preden so v obljubljeno deželo priti mogli. Obljubljena dežela so nebesa, puščava je zdajno pozemeljsko življenje, veliko skušani Izraeljci smo mi kristjani, ki pod težo nadlog tolikokrat po obljubljeni deželi — po nebesih zdihujemo, toda — preden gori pridemo, treba je marsiktero hudo vojsko, marsikteri težavni trud prestajati. »Obljubljena dežela, pravi kardinal Hugo, je bila s silo premagana; zato tudi mi nebesa tako rekoč s silo vzemimo". Bojevati, vojskovati se moramo; sovražnih kraljev se ne manjka, kteri se nam na potu proti nebesom nasproti stavijo. Mi kristjani še veliko hujše sovražnike imamo, kakor so jih Izraeljci na popotovanji proti obljubljeni deželi imeli; mi imamo vidne in nevidne , skrivne in očitne sovražnike , sovražnike v sebi, sovražnike zunaj sebe, sovražnike na telesu, sovražnike na duši. Kristjan se ima vojskovati zoper svoje hude nagnjenja in strasti; zoper ljudi, kteri ga v greh napeljujejo, zoper zapeljive nauke in šege hudobnega sveta; in poslednjič zoper hudobne duhove v podnebji, zoper peklenske moči. S temi sovražniki kristjan nikoli ne sme miru skleniti, ampak vojskovati se mora notri do smerti. In koliko truda, koliko prizadevanja, koliko čuječnosti in koliko serčnosti je potreba, da v boju ne omaga, ali pa še clo ne pade! Sv. Perpetna mučenica je enkrat po noči v sanjah, kakor nam sv. Avguštin pove, vidila zlato lojtro ali lestvico od zemlje do nebes, na kteri je bilo na desni in na levi toliko ojstrih nožev, da je bilo skor nemogoče brez ran na viš lesti. Spodej je ležal grozoviten zmaj, ki je iz svojega žrela ogenj pljuval, in tako k lestvici pristopiti branil. Ko se je svetnica zbudila, povedala je drugim jetnikom, ki so ž njo v ječi bili, kar je bila v spanju videla, in vsi so iz tega sklenili, da bo krnalo morala smert mučeniško terpeti. Zmaj je pomenjal leva, kteremu je predveržena bila, in ojstri noži so bili starši, prijatli in mož svete služabnice božje, kteri so si vse prizadevali, jo pred mukami in grozovitno smertjo prestrašiti, in so jej še clo njenega malega otroka v naročje položili, ker so mislili, da bo vsaj zavoljo otročiča Jezusovo vero zatajila in malike molila, da bi še pri življenju ohranjena bila. Glej keršanski oče, keršanska mati! vi imate sinove in hčere, posle , hlapce in dekle v svoji hiši, če hočete , da se ne bote nad njih kervjo zadolžili, če hočete , da ne bote mutasti psi, nezvesti hišniki tako drazega, vam izročenega blaga, kaj vam je storiti? Vi se morate bojevati in vojskovati, vi morate noč in dan čuti, da se vaša družina lepo zaderži, da svoji družini nobene potuhe ne dajete, da vaši sinovi in hčere, vaši posli in podložni svoje nedolžnosti ne zgube , in da ne okervavite na dušnih ranah svojih lastnih sinov, hčer in podložnih. Pa kaj, ali ga ne zapazite grozovitnega zmaja, sli je ne vidite stare kače, kako se zvija, kader svoje dolžnosti spol-nujete , in kako se vaši vestnosti, vaši gorečnosti in bogaboječ-nosti zoperstavlja ? Sin mermra in se zoperstavlja svojemu očetu, hči svoji materi, posel svojemu gospodarju, in še clo sosedje, kterim nič ui mar, kaj se v drugih hišah godi, zavoljo take ojstrosti zmajajo z ramami, in k nepokorščini nadražujejo. Toda le terpite, le vojskujte se, keršanski starši! zakaj nebeško kraljestvo terpi silo. In vi pošteni sinovi, ve pobožne hčere! ki svet zaničujete in njegovo goljufivo veselje, in svojega veselja v molitvi, v službi božji, v lepem zaderžanji, v zvestem spolnovanji svojih dolžnost iščete, ali ga ne vidite grozovitnega zmaja, ki pod zlato nebeško lojtro vašo s serditim pogledom na vas preži, in bi vas rad vger-dobijo pregreh pahnil, ker vas vaši zmoteni bratje in sestre, ki so na široko cesto pogubljenja zašli, z nevoščljivim očesom gerdo gledajo, in vašo pobožnost zasmehujejo. Ali ne išče satan, stara kača, v vaših sercih pregrešne želje obuditi? Toda le terpite, le vojskujte se, vi ljubljenci božji v angeljskem oblačilu nedolžnosti! zakaj nebeško kraljestvo terpi silo. Iu ti kristjan, bodi si, kdorkoli hočeš, hlapec ali dekla, rokodelec ali najemnik, samiški ali oženjen, kedar vidiš, kako se drugi prevzetno nosijo, za kratkočasi in dobrovoljami hite, in v razuzdanosti žive, med tem ko si ti svoj kruh v potu svojega obraza služiti, in revščino in pomankanje terpeti moraš, in te priliznjenci in zapeljivci vabijo, o nikar jih ne poslušaj; na jeziku imajo med, v svojem sercu pa kuhajo strup , s kterim bodo tvojo dušo umorili. Kaj ti pomaga denar, kaj blago, na kterem počiva prekletstvo in maščevanje božje ? Poglej proti nebesom, ki so tebi obljubljene, tam gori en sam trenutek v božjem gledanju preživeti je več vredno, kakor vse veselje in vsi zakladi sveta. Le terpi, le vojskuj se, zakaj nebeško kialjestvo terpi silo. Egiptovski Jožef v Putifarjevi hiši se je pustil raji nedolžen v ječo zapreti, sv. Suzana si je pustila raji glavo odsekati, in sv. mladeneč Niceta, ki ga je ajdovski tiran v nečistost hotel zapeljati, si je raji jezik odjedel, in ga zapeljivi nečistnici v obraz pljunil, kakor da bi bil svojo nedolžnost zgubil. — Sv. Jernej je pustil, da so ga živega iz kože djali, sv. Lorenc, da so ga na rošu pekli, sv. Janez, da so ga v vrelem olju kuhali, vsi nam kličejo : Kristjani, terpite in vojskujte se, zakaj vredne so nebesa, da za-nje terpite in se vojskujete! Sv. Agata, ktero je Kvincijan, siciljski poglavar, nesramni ženski Afrodisiji izročil, da bi bila njeno nedolžnost spridila, odgovorila je ti nesramnici: „Jes sem tako terdna v ljubezni do svojega Gospoda Jezusa, in tako nepremakljiva v obljubi svoje deviške čistosti, da v zaupanju v božjo milost menim, da poprej bo solnce svojo luč, ogenj svojo gorkoto, in sneg svojo belo barvo zgubil, kakor da bi se jes v svojem sklepu in v svoji volji spremenila," — in sv. Bazili, kteremu je cesar Valens en dan odloga dal, da naj premisli, ali hoče nevernemu cesarju pokoren biti, ali raji umreti, je odgovoril: „Jes bom jutre, kakor danes." Pojdite v samote, v puščave in v gojzde, premišljujte pobožne puščavnike, mnihe in spokornike, premišljujte njih poste, njih mi-lošnje, njih ojstro spokorno življenje, s kterim so svoje truplo stra-hovali, in ga v sužnost duha devali. Sv. Efrem se je v tiho samoto podal, da je v molitvi in premišljevanji Kristusovega terpljenja svoje nagnjenje k jezi krotil. — Sv. Vendelin je kraljevo krono zapustil, je šel v ptujo deželo, in je od sveta odločen za pastirja služil, ker je vedel, da bo priden pastir ložej zveličan , kakor pa imeniten krali, — in sv. Frančišk Serafiški se je vsakokrat razjokal, kedar je britko terpljenje Križanega premišljeval ali podobo Križanega ugledal. In ko bi vam iz življenja še druzih svetnikov hotel pripovedovati, spoznali bi, da vsi so storili po nauku in izgledu svojega nebeškega učenika, kteri s težkim križem obložen nam vsem govori: „ Ako hoče kdo za menoj priti, naj zataji sam sebe, in naj vzame svoj križ, in naj hodi za menoj". ,,Ako te tvoje desno oko pohujša, izderi ga in verzi ga od sebe". „Kdorkoli stori voljo mojega Očeta, kteri je v nebesih, tisti je moj brat, sestra in mati."' „Kteri do konca stanoviten ostane, bo zveličan." Tako so terpeli in se vojskovali svttniki za božjo čast, za svojo vero, za zveličanje svoje duše, in pogled proti nebesom jim je dajal novo moč in novo serčnost. Koliko se mora kmet potiti, preden zamore žeti, in kolikokrat je pri vsem trudu v svojem upanju goljufan! Tojščak v vojski življenje in premoženje postavlja v nevarnost, in to zavoljo minljive slave; in otroci tega sveta, kaj si ne prizadevajo, da se k tej ali uni časti povzdignejo. Posvetni dobro-voljci, kako mislijo in tuhtajo, da svojemu nečistemu poželjenju darujejo čas in denar, zdravje in poštenje, dasiravno nečisto veselje pred ali pozneji enkrat, gotovo v žalost in grenkost se spremeni. Kraljevi služabnik, o kako obrača svoje oči v svojega gospoda, kako čuje in skerbi, da vse po volji svojega gospoda stori, da milosti svojega kralja ne zgubi, — in otroci božji, odrešeni z Jezusovo kervjo, iz brani in odločeni za večno zveličanje, kaj mi pa ne bomo nič se trudili, nič se pehali, nič terpeli, in si uobene sile delali za nebesa, kjer nas čaka sreča čez vse sreče, veselje čez vse veselje, dobrota čez vse dobrote? „0 duša moja, zdihuje sv. Avguštin v terpljenj u in v revah pozemeljskega življenja, ko bi tudi vse po-zemeljske nailoge, in dolgo časa peklenske martre terpeti morala, da bi potlej Kristusa v njegovem veličastvu gledala, in ž njegovimi svetniki se zjedinila, bi ne bilo nič proti tej neizrekljivi sreči." In pobožni Kolmar, ki je bil ob času francoskega punta škof v mestu Majnc, je večkrat zdihoval: „0 Bog, ti hočeš, da naj se posvetim, zakaj bi pa jes ne hotel ? Ja, posvetiti se hočem, naj velja kar hoče." O ko bi tudi med nami taka vera, taka gorečnost, tako hrepenenje in zaželjenje po Bogu, in po nebeških dobrotah bilo, potlej bi ne bilo toliko mlačnih in bogapozabljivih kristjanov najti potlej bi ne bilo toliko pohujšanja in pregrešnega djanja viditi; mir in edinost, pobožnost in strah božji bi keršanske hiše lepšal; nedolžni in pobožni mladenči, čiste, sramožljive device, bogaboječe gospodinje, in pošteni pravični gospodarji bi po keršanskih soseskah prebivali; pekel bi moral žalovati, in nebesa bi svojo zmago obhajale. rhi<žJj[ i ,:a<)i ■gl i Sklep. ftew.r*9nu s (j ToSjra , ae5i{•!£!)/{ Siliijoij! obov oiiKnu&S v it .to J*ridiga na biljo vseh vernih duš. (Kaj hočemo danes na pokopališču? gov, M, H) , sflsrejt . {»iu ,nui ins[i?inqnq oirtob otu onii^cne en rnotials T-, 1 t 1. ' J 1 „Dun moj oslabuje, dnevi moji se krajšajo, in le grob mi ostane • Job. 17. 1. V v o d. Juterno solnce še ni bilo izza gor prisjalo , ko so nekdaj pobožne žene skoz severne vrata Jeruzalemskega mesta hitele; imele so te žene žlahtne mazila v rokah, in še žlabtnejšo in svetejšo ljubezen v sercu. Hitele so k pokopališču, kamvur so pred tremi dnevi križancga Gospoda položili; hotele so presveto truplo v skalnem grobu pokopanega učenika s svojimi solzami umivati, z žlahtnimi mazili maziliti. Ravno taka zvesta ljubezen do ljubih, ki v pokopališčih ležijo, spravlja tudi danes verne kristjane na noge. Glej! pota in steze, ktere do pokopanih vodijo, so v tej mili uri napolnjene romarjev in romaric, na tihem mestu blagoslovljenega pokopališča pamergoli in se gnjeti ljudi. Vsi ti ljudje pridejo, tibo mesto, zelene hišice obiskat, kjer ljubi rajni spijo. Kaj pa hočemo tu na svetem mestu rajnih? kaj motimo tihi mir žegnanega pokopališča? kaj smo obiskali mirno pokopališče? Kaj da hočemo, vam bom v tej sveti uri razlagal, ker pravim: Mi hočemo danes na pokopališčih rajnih premišljevati, jokati in moliti. Poslušajte! ■<;iiii ■■ ; ■•• : musi/Sil A >.£>b(ob , ^judni Ju if;ii;yn Razlaga. . .\ptt .odssm ogr/ih o[ioom ni, CT[/ngihq i5o v it 9;isIoa elim 1. Modri govori: „Bolje je, iti v hišo žalosti, kakor v hišo veselja, zakaj tam bomo opomenjeni, kako prazno da je vse časno, kako hitro mine naše življenje, na koncu vsakega človeka." „ Priklonimo se k pokopališčem, govori sv. Efrem, premišljujmo prihodnje svoje stanje. Zapopadek pokopališč nas bo modrosti učil." Ozrimo se po pokopališču — o koliko jih leži in gnije tukaj, koliko dobrih znancev in ljubih prijatljev; tam skerbljiva mila mati, tu priden pošten oče, tam pohleven zvest sin, tu ljubezniva, nekdaj tako cveteča hči, tu nekdaj krepek skerbljiv mož, tu ljuba delavna žena, tam preljubi otročiči, ki so v rožnem cvetu svete nedolžnosti zamerli; tam pa krije zelena gomila sivega starčka, ki je že težko čakal na smert. Glej! ne davno so vsi ti še med nami živeli, z nami govorili, molili, delali, se veselili, in žalovali — zdaj pa stojimo pred zaraščenim grobom njihovim. Brat! sestra! kako dolgo pa še bo, da bojo tudi tebe , tudi mene sem le zanesli, da bojo tudi pri tvojem, pri mojem grobu stali in molili in tvoj in moj grob z žegnano vodo kropili? Kdaj? to ne vemo, morebiti že zdaj leta, morebiti v petih, desetih letih, gotovo pa skoraj. Smertna ura nam je skrita, pa gotova, to nam pa nima biti nikdar skrito ali neznano, da bi imeli vsigdar v svojih časnih in dušnih rečeh zmirom na smertno uro dobro pripravljeni biti. Glej! zelene hribce, pod katerimi rajni spijo, eden je tako širok in dolg kakor uni, in vendar leži v tem bogat gospod, ali zamožen posestnik, tam v drugem pa reven siromak, ki ni imel pedi zemlje, ali ne pesti časnega blaga, nemila smert je pa vse poravnala; zapustiti je moral bogati vse časno blago, grob njegov ni veči kot grob siromakov, in červi so bratje, gnjiloba je mati bogatemu in siromaku. O kako neumno je zanašati se toliko na časno blago, povzdigovati se svoje visokosti, saj vse to bomo pri smerti nazaj zapustili, edino, kar bomo seboj vzeli v dolgo večnost, so dobre dela, so čednosti. „Zveličani so mertvi, kteri v Gospodu zamerjo, zakaj njih dela grejo za njimi." Glej tihi mir na pokopališču, med temi, ki tukaj spijo, ni prepira, . ni tožbe, ni pravde, ni kletve, ni sovraštva, — ljubi mir kraljuje tu po grobili: O da bi tudi v tvoji hiši, v tvojej soseščini vladal ljubi mir, da bi pri tebi med tvojo žlahto, med tvojimi domačimi in sosedi nikoli ne razsajalo prepiranje, kletev, jeza, in sovraštvo, o da bi po hišah in soseščinah bila ljuba zastopnost in složnost: „zveličani, uči Jezus, zveličani so mirni, zakaj otroci božji bojo imenovani." Take in enake resnice premišljuj kristjan, posebno danes na pokopališču, in ker se svoje smertne ure spominjaš, uči se po pravičnem, bogoljubnem življenju -si večni počitek napravljati za tisti skriti čas, kedar bojo tvoje truplo semkaj pokopali. 2. Pa kedar tako v tihem pobožnem premišljevanji pokopališča rajnih obiskuješ, dojdeš h kakemu grobu, kjer se ti posebno milo stori pri sercu, kjer moraš postati. Oh tvoje kolena se upognejo, in mile solzice ti v oči priigrajo in močijo drago mesto. Razumeš? jaz menim zeleni grob rajnega, ki ti je posebno ljub bil v življenji, morebiti grob tvojih staršev, otrok, moža, žene, dobrotnikov in prijateljev. Ali je pa tudi prav in keršansko, da jokamo in solze pretakamo na grobu posebno ljubih rajnih? Oče jih še za ljubo imamo, kako bi moglo drugače biti? Zakaj pa teko tu naše solze? Glej, mi se spominjamo vse ljubezni rajnih, in pri tem spominu pri-teko nam mile, nekako sladke solzice in padajo na travo, pod ktero rajni spijo. Pa tudi nektera britka, prav britka solza priteče nam na grobu svojih rajnih? Glej! ljubi oče, ljuba mati tvoja počivajo tu. Oni so te za ljubo imeli, kakor morejo le najpridnejši starši otroka svojega za ljubo imeti. Kako si jim pa ti povračal njihovo ljubezen? Oh kolikokrat si jih žalil, sin moj! ko si zaničeval njihovo svarjenje, ko si jim zastavljal terde besede, ko si morebiti v starosti jih zanemarjal, sirovo ž njimi se obnašal, ali jih stradati pustil? O pomisli hči moja? koliko žalosti si napravljala rajnim staršem, po svojej prevzetnosti, po svojih nesramnih zavezah in svojej nepokorščini! In ko so starši že bili zamerli, kako sta čestila njih spomin, njih pošteno ime? ali ni vajno sedajno življenje ta-košuo, da bi se morali rajni oče in mati še v grobu vaju sramovati? Britke solze morajo teči marsikteremu otroku na grobu svojih staršev. O da bi te solze le bile tudi solze britke, resnične grevenge in resničnega sklepa, rajnim staršem zanaprej nobene sramote več ne storiti. Ali ti jokaš na grobu svoje žene, svojega moža in se spominjaš srečnega zakonskega življenja svojega. Pa ali ti ne mora tudi kaka prav britka solza priteči, kedar svoje sedajno življenje pregledaš in pomisliš; kako ti more rajna ali rajni marsikaj očitati? O ne oskrunuj po svojem zaderžanju svojih rajnih! Ti obiskuješ pokopališča brata, sestre, dobrotnika, soseda, tovarša, ali te britka solza, ki ti v oči stopi, ne toži, da si jih tako hitro zabil, in se malo jih spominjal v sv. molitvi? Mile solze jočemo danes na grobu rajnih, ki so nas in ki smo jih mi v življenji posebno za ljubo imeli; ali tudi britke nam bojo te solze, kedar pomislimo, da smo jim nekdaj premalo ljubezni skazovali, in jim že zdaj premalo česti in ljubezni skazujemo. ' Hvaležni spomin na ljubezen in dobroto, ktere so rajni nam skazovali, britka žalost in grevenga zavoljo krivice, nemarnosti in nehvaležnosti, ktere smo zoper svoje rajne zadolžili, je dar pravice, ktero smo rajnim dolžni; pa dolžni smo jim še več, dolžni smo jim dar ljubezni in pomoči, ktero jim skazujemo po 3. pohlevni verni molitvi in predprošnji. Po nauku naše sv. vere nič nečistega ne more v nebesa priti, zato morejo tiste duše, ktere se sicer v stanu gnade božje, v miru in ljubezni z Bogom od telesa ločijo, pa časne kazni svojih spokorjenih grehov niso popolnoma čiste, po telesni smerti še čistiti po marsikterem terpljenju , dokler da bojo popolnoma čiste in vredne , Boga gledati. Pravimo jim verne duše v vicah. One stojijo z nami v zvezi, v sveti žlahti keršanske ljubezni, so z nami udje enega duhovnega telesa, in mi smo v srečnem stanu, jim po sveti daritvi nove zaveze, po svojej molitvi in po dobrih delih k pomoči biti, britke bolečine jim prikrajšati, da morejo iti, kamur zdihujejo, pred obličje božje v nebeško zveličanje. Ta dar naše pomagljive in rešivne ljubezni prosijo, ja zahtevajo verne duše od nas posebno danes popoldne in jutre, ker je njih spomin in dan. Da njih mile prošnje niso zastonj, pričuje ta polna cerkev, pričuje pobožnost in usmiljenje, ktero vam z obraza berem. Saj ste, ljubi moji! danes prišli molit in darovat za verne duše v vicah, zlasti pa za tiste, ki ste jim posebno ljubezen dolžni. Ti obiskuješ, verni kristjan moj! danes ljubo mesto, kjer rajni tvoji spijo, s sveto vodo kropiš njih zeleno posteljico in jo kinčaš z rožami in gorečimi svečami; — prav lepo in pomenljivo je to znamenje tvoje ljubezni. Pa ne zabi grobe svojih ljubih kropiti s solzami dobrih sklepov, na nje trositi svete rožice pohlevne, verne molitve in predprošnje svoje , in njim po delavni ljubezni svojej prižgati luč večnega življenja. Saj je človeškemu sercu lepa in sladka tolažba, moliti in darovati za svoje rajne; moliti za preljube stariše itd., njim povračevati ljubezen in prijaznost. O taka molitev je polna tolažbe in pomoči za rajne, pa tudi polna sladke tolažbe in blagra za nas. ■ ■ Sklep. O naj se vnemajo posebno danes in jutre naše molitve in mile prošnje v eno misel in prošnjo: Gospod daj rajnim večni počitek, in naj jim sveti večna luč! Reši jih usmiljeni Bog strašnega terpljenja, prikrajšaj jim po naših zdihljejih in nekervavi daritvi svojega Sina britke, dolge ure njihovega očiščevanja, in naj jih skoraj gledati in uživati zveličanje tvoje. Nam pa daj cilj in konec svojega časnega življenja prav spoznati, vse dni in ure na tem svetu pravično, pobožno in' bogaboječe živeti, da, kedar naše trupla sem na pokopališče zaneso, duša naša usmiljenje najde pred teboj. Amen. Pridiga za XXIV. pobinkoštiio nedeljo. (Homilija; gov. —F.— 9 0iug0tt i ;ax-ni(f[.l ni inrfa f nwm i i