KOROŠKI GLASIL il naš napredek samo v povečanih kapacitetah in obsežnejši proizvodnji, občutno smo napredovali tudi v produktivnosti dela. Leta 1950 je naša tovarna imela 1463 zaposlenih, letošnje leto pa se pričakuje povprečje 2450. Če zopet vzamemo leta 1950 ideks 100, vidimo, da smo napredovali na: 195 1.................107 1952 ..............110 1953 .............. 113 1954 ..............122 1955 .............. 134 1954,.................142 1957 ..............146 1958 .............. 154 1959 .............. 160 1960 .............. 170 ter s tem v letošnjem letu zn 70 n/o povečali naš kolektiv. Naša realizacija je v tem času rastla: 1950 je bilo izdelanih in prodanih zn 1,730.00!) din naših proizvodov (na zapo- ilenega) 1951 1.860.00» din 1952 2,090.000 din 1953 2,680.000 din 1954 3,280.000 din 1955 3,580.000 din 1954, 3.500.000 din 1957 3,620.000 din 1958 3.810.000 din 1959 etos pa se pričakuje 5,150.000 din Primerjava z indeksi je naslednja 195» . . . , 100 1951 . . . , 107 1952 . . . , . . 121 1953 . . . . . 135 1954 . . . 184 1955 208 1956 ............ 202 1957.............................. 210 1958 ............ 220 1959 ............ 248 1960 ............ 298 kar pomeni, da smo skoraj 3-krnt dvignili našo realizacijo na 1 zaposlenega. Tak napredek v kratkem enem desetletnem obdobju pa je bil možen le ob vzporednem povečanju iu izpopolnjevanju proizvodnih naprav, učenju in vzgajanju za proizvodnjo potrebnih ljudi, z gradnjo stanovanj in drugih objektov, ob zboljšanju življenjskih pogojev ter ob skrbi zn kulturno, prosvetno in športno razvedrilo, skratka: ob istočasni gradnji objektov in človeka. S štipendiranjem, rednim šolanjem, tečaji in vzgojo na delovnih mestih smo uspeli zgraditi kolektiv, sposoben pestrega programa visokovrednih žlahtnih jekel. Samo industrijska šola je v tem času dala 583 kvalificiranih sodelavcev, ki so osnova našega strokovnega kadra in že prevzemajo vodstvene proizvodne funkcije. Z željo, da se poglobi sistematika izpopolnjevanja ljudi, pa je bil leta 1958 osnovan poseben izobraževalni center; prav letos ob 10-letnem jubileju bo v sklopu istega osnovana tudi tehniška srednja šola. Skrb za človeka pa v tem času ni bila posvečena samo na delovnem mestu. Edinstveni razmah je bil v tem času dosežen pri gradnji stanovanj in drugih objektov življenjske ravni. Dočim se je leta 1950 še vrsta nušili sodelavcev stiskala po nehigienskih zasilnih stanovanjih barak in je imel le majhen procent udobna stanovanja, se je ta struktura bistveno menjala. Medtem ko je bilo leta 1950 še 125 naših sodelavcev s svojimi družinami v barakah, jih je sedaj samo še 11. Prav v letošnjem jubilejnem letu je bila ob nastajanju nove valjarne odstranjena žalostna preteklost okupacije — taborišče. Od leta 1950 do leta 1960 je bila zgrajena skoraj kompletna čečov-ska planota. V tem času smo dobili 472 družinskih stanovanj, 40 samskih sob in dva samska domova z 280 ležišči, nov internat s kapaciteto 140 ljudi, nov trgovinski trakt z moderno urejenimi poslovalnicami ter Dom železarjev, ki je že od leta 1953 center celotne naše družbene dejavnosti. Ni še zaključeno prvo desetletno obdobje, odkar ravenski fužinarji sami upravljajo svojo jeklarno, pa so že izvršene vse predpriprave za vstop v novo desetletje rasti in napredka. V teku so že velika investicijska dela izgradnje nove valjarne, povečanja jeklarne in kovačnice ter zgraditve moderne kisikarne. V gradnji je novih 115 stanovanj, gasilski dom, dom športov, izvršene pa so predpriprave zn povečanje in modernizacijo ambulante. Nove kapacitete, ki so v gradnji, nam bodo omogočile, dn se bo proizvodnja in predelava našega surovega jekla še pred zaključkom novega petletnega plana gospodarskega razvoja dvignila na 80.000 ton letno, realizacija pa na preko 20 milijard din letno. Vse to nam je omogočila osnova v rasti in napredku prvega desetletnega obdobja delavskega samoupravljanja koroških fužin, v kateri je iz zaostalega Guštanja nastal nov kraj, znan s svojimi proizvodi doma in v svetu, znan po kulturnih prosvetnih ustanovah in svoji lepoti, znan s svojimi ljudmi kot športniki in kulturniki — kraj splošnega jugoslovanskega pojma — Ravne na Koroškem. JUBILEJNI PARLAMENT (Nadaljevanje s 3. strani) ŠPEDICIJA: 64. Konič Jakob KOMUNALA: 65. Kraiger Hinko NADZORNA SLUŽBA: 66. Erjavec Avgust MET. IND. ŠOLA: 67. Erjavec Mirko UPRAVA: 68. Juli Leon 69. Krauberger Betka 70. Čibron Vinko 71. Perovšek ing. Rajko DOM ŽELEZARJEV: 72. Močnik Angela II. Za člane obratnih delavskih svetov so bili izvoljeni, in sicer: V obratni delavski svet sklopa obratov jeklarne 1. Velikonja ing. Marjan 2. Košak Franc 5. Popič Pavel 4. Goreč Anton 5. Petek Feliks 6. Črešnik Jože 7. llriberšek Justin 8. Žnidar Janez 9. Mežnarc Zdravko 10. Šteharnik Peter I. 11. Levar Franc 12. Novak Anica 13. Meško Jože 14. Rak Karel 15. Štruc Jože 16. Kac Jože 17. Igerc Ferdo 18. Kokal Justin 19. Metal j Anton Obratni delavski svet sklopa toplopredelovalnih obratov 1. Dretnik Mirko 2. Sekavčnik Ivan 3. Slemnik Viktor 4. Paradiž Jože 5. Kac Ivan 6. Mravljak Ivan 7. Ošlak Sonja 8. Anderlič Drago 9. Šipek Adolf 10. Jelen Leopold 11. Retko Franc 12. Uranc Franc 13. Blažič Marijan 14. Cifer Ivan 12. Tratnik Fridolin 13. Igerc Marija 14. Paradiž Jakob 15. Krautberger Franc 16. Štumberger Peter 17. Pudgar Franc 18. Erjavec Ivan, vzmetarna 19. Rupreht Peter, vzmetarna 20. Lodrant Alojz, kalilnica Obratni delavski svet — Dom železarjev 1. Bela j Alojz 2. Močnik Angela 3. Trup Anica 4. Štaleker Francka 5. Ledinek Anica 6. Krivograd Štefka Za predsednika novega centralnega delavskega sveta je bil na prvem zasedanju izvoljen Košak Franc (livarna), za njegovega namestnika pa Cesar Pavel (elektro-obrat). III. V novi upravni odbor so bili izvoljeni: Za člane: Gašper Franc, gradbeni remont Levar Franc, čistilnica Anderlič Drago, kovačnica Žunko Ivan, topilnica K a č n i k Franc, valjarna Jamnik Ivan. meh. delavnica Jelen Dominik, meh. delavnica Čibron Vinko, konstr. biro Zn namestnike: Dobnik Ivan, kovačnica Godec Anton II., topilnica Meško Jože, livarna J u v a n Viktor, kovačnica Mravljak Ivan, valjarna Arnold Ivan, meh. delavnica Potočnik Alojz, meh. delavnica Juh Leon, nabavna služba Na prvi seji novega upravnega odbora je bil za predsednika UO izvoljen Gašper Franc, za njegovega namestnika pa Žunko Ivan. V posamezne stalne komisije organov delavske samouprave so bili izvoljeni naslednji sodelavci, in sicer: Komisija za gospodarstvo podjetja Dobnik Ivan, kovačnica H o m o v e c Bogomil, uprava M a h o r č i č inž. Franjo, uprava Gostenčnik Engelbert, komercialni direktor Gams inž. Leopold, jeklarna Obratni delavski svet sklopa mehanskih obratov 1. Vidmar Alojz 2. Kotnik Jože 3. Čevnik Ivan 4. Mežnar Franc 5. Vrhovnik Feliks 6. Krivograd Pavel 7. Čegovnik Mirko 8. Gostenčnik Karel 9. Tasič Tomislav 10. Medved Justin 11. Šisernik Franc Komisija za racionalizacijo Jelen Domink, meh. delavnica H o m o v e c Bogomil, uprava Borštner inž. Jože, OTK Vrečič Koloman, kovnčnica Perovšek inž. Rajko, konstr. biro Komisiju za skrb za delavce Kašpret Franc, meh. delavnica Hafner Oto, topilnica Hudej Franc, TPO First Anton, valjarna Izak Milka, livarna Komisija zn delovno varstvo Levar Franc, čistilnica Strmčnik Ivan II., meh. delavnica Hafner Oto, topilnica Anderlič Drago, topilnica Razgoršek Avgust, DV Obratni zdravnik, vodja soc. obratov in reševalnn služba po služb, potrebi Komisija zn nadzor gradbene dejavnosti Močnik Ivan, promet Grilc Adnlbert, livarna Gašper Anton, grndb. remont Komisija zn nabavo, prevzem, in izločitev osnovnih sredstev Mahorčič inž. Franjo, uprava Gostenčnik Engelbert, uprava H o m o v e c Bogomil, analitski Horjak Alojz, kapitalna M e z n e r Ernest, osn. sredstva i . . iV/ ,■ v '•»»."V'* "• • ■ •' « • • • Stanovanjska komisija Levičar Alojz, promet Godec Anton II., topilnica Dubrovski Drago, meh. delavnica Dobnik Ivan, kovačnica Razgoršek Avgust, DV Plohl Andrej, livarna Forstner Ivan, komunalni Komisija zn ugotavljanje materialne škode, ki jo povzročijo posamezniki U r š n i k Franc III., meh. delavnica L e š Otmar, elektro-obrat Doberšek Jože, strojni remont Komisija z. n osebne dohodke Cesar Pavel, elektro-obrat Dobovišek inž. Milan, topilnica Žnidar Janez, livarna Breznikar Alojz, prodajna služba Blažič Marjan, TPO II o m n n Jože, personalni Šisernik Franc, meh.delavnica Mlakar Franc, strojni remont Strah Janez, analitski Disciplinska komisija Vehovar Anton, energ. odd. Ošlak Ivan, kovačnica Hrastnik Franc, meh. delavnica Komisija za sklepanje in odpovedovanje delovnih razmerij Praznik Franc, meh.delavnica S t r p n i k Dušan, kovnčnica Matič Jože, livarna Borovnik Anton, elektro-obrat Homan Jože, personalni Kadrovska komisija Žunko Ivan, topilnicu Kolmančič Jože, čistilnica Č e r č e Ivo, meh. delavnica Ošlak Milin, kovačnica II o m n n Jože, personalni Komisija zn strokovno vzgojo kadra Cibron Vinko, konstr. biro Kogelnik Roman, IC D e 1 n 1 u t Jože, personalni Hrastnik F rane, meh. dela vniea Letonja inž. Anton, OTK Komisija zn čuvanje družbenega premoženja Jamnik Ivan, meh. delavnica Konečnik Albert, NS Plohl Andrej, livarna Hudej Franc, TPO Kranjc Anton, energ. odd. Komisija za požarno varnost Horjak Jože, jeklarna V n 1 i š e r Vlado, poki. gasilci Paradiž Jakob, meh. delavnica Komisija za prošnje in pritožbe E r j n v e c Mirko, MIŠ Rodič inž. Jože, OTK Osojnik Matevž, OTK Funkcije komisij trajajo do novih volitev organov delavskega upravljanja. Skupina članov delavskega sveta na izletu po štajerski deželi. Slika z Borla Bogomil Hoinovec: REKONSTRUKCIJE ŽELEZARNE Za vrednejše in lažje delo, za nadaljnjo rast podjetja in kraja Gradbeniki so že zastavili lopate na jugozapndnein vogalu podjetja, kakor tudi oh težki kovačnici, pa je prav, da na teni mestu orišemo rekonstrukcijo železurne, ki jo je delavski svet odobril na svojih zasedanjih. Zakaj rekonstrukcija? Vsako podjetje, ki hoče živeti, mora prilagoditi svojo proizvodnjo razmeram na trgu, to je: izdelovati mora proizvode, ki jih potrošniki hočejo v odgovarjajoči kvaliteti in po odgovarjajoči ceni. V slučaju, da so stroški preveliki, podjetje ne more prodajati po primernih cenah in postane nerentabilno. Znano je, da stroški proizvodnje pri nas in po svetu stalno rastejo zaradi povečanja osebnih dohodkov, povečanja cen surovin, povečanja stroškov transporta itd. Zato je potrebno, če hočemo v podjetju zadržati rentabilnost, povečati proizvodnjo ter s tem zniževati ceno na enoto proizvoda. Čim bolj uspemo povečati proizvodnjo s čim manjšimi vloženimi sredstvi, tem bolj se povečuje rentabilnost. Naše podjetje posluje v jugoslovanskem merilu rentabilno, vendar razvoj gospodarstva v Jugoslaviji zahteva, dn se podjetja usposobijo zn proizvodnjo, ki je rentabilna tudi v širšem evropskem prostoru. V našem podjetju smo v zadnjih letih uspeli povečati proizvodnjo z manjšimi racionalizacijami, odpravo ozkih grl, boljšo organizacijo dela ter stimulntivnejšimi načini nagrajevanja. S tem smo dosegli tudi lepe ekonomske uspehe, kar se odraža v povečanju osebnih dohodkov in povečanju skladov podjetja. Analize pa kažejo, dn ni več velikih rezerv zn povečanje proizvodnje in je zato potrebno nerentabilne instalacije zamenjati z modernejšimi in rentnbilnej-šimi, da bi s tein zasigurnli dnljnjn napredovanja podjetja in se usposobili zn konkurenco po potrebi tudi nn mednarodnem trgu. Nnjstnrejše naprave v železarni so v jeklarni Siemens Martinova peč, stara valjarna ter delno kovačnica, soj izvirajo iz prejšnjega in začetka sedanjega stoletja. Zato se je odločilo, da se zastarele naprave zamenjajo z novimi. NAČRT REKONSTRUKCIJE Po dolgoletnih predpripravah je bil konec lanskega leta izdelan program rekonstrukcije po sledečih nučelih: — zamenjati je potrebno najstarejše naprave, — povečati je maksimalno proizvodnjo, — povečati je rentabilnost podjetja, — povečati je produktivnost dela. Po izdelanem načrtu se bo rekonstrukcija vršila v dveh etapah, in to: — prva etapa obsega rekonstrukcijo do leta 1965, — druga etapa obsega obdobje od leta 1965 do 1970. Za prvo etapo je bil izdelun investicijski program, ki je bil predložen komisiji zn revizijo projektov pri Zveznem izvršnem svetu, ki ga je v letošnjem aprilu komisija tudi odobrila. Ta program obsega tri faze, in to: — v prvi fazi bo zgrajena nova kisiknr-nn, nova elektro peč, ter nova valjarna — srednja proga z udjustažo, — v drugi fazi bo postavljena 1800 t stiskalnica v težki kovačnici, — v tretji fazi bo zgrajena fina proga, kompletirnnn jeklolivnrna, zgrajena vzmetarna in remontna delavnica. Zn drugo etapo izgradnje (po letu 1965) je v izdelavi investicijski program, ki bo predložen nn odobritev Zvezni komisiji do konca leta. V tej etapi se predvideva: razširitev kisikarne, razširitev jeklarne z dvema elektro pečiina. razširitev valjarne s težko progo ter razširitev mehanične delavnice. REALIZACIJA REKONSTRUKCIJE Zn prvo fazo izgradnje snio za prosili pri Jugoslovanski investicijski banki zn posojilo, ki nam ga je v mesecu maju odobrila po sistemu samofinnnsirn-nja, to se pravi, vsn dinarska sredstva zn naprave moramo preskrbeti sami, banka nam preskrbi devize in garancijo zn devizni kredit, katerega smemo najeti. Takoj smo pristopili k izvršitvi pogodbe ter zaključili pogodbe za gradbena dela in pričeli zaključevati pogodbe z inozemskimi dobavitelji. Sklepanje pogodb je v končni fazi. Računamo, dn bo približno v dveh letih stekel poskusni obrat nn novih napravah. OPIS NAPRAV PRVE FAZE Jeklarna: Nn prostoru med obstoječo SM in 41 EL pečjo bo postavljena nova 50 t elektro obločna peč s priključno vrednostjo 10.000 kVA, s premerom kotla 4,5 m, elektrodami 450 mm 0. V zvezi s to nabavo bo potrebno popraviti žerjavno progo in zamenjati dva livna žerjava 20 t s 50-ton-skimi žerjavi. Zn intenzifikncijo procesa v jeklarni, kakor zn potrebe valjarne in kovačnice O.-;. ho razširjena kisiknrnn z novo napravo zn proizvodnjo 500 m3 kisika na uro. Valjarna: V novi zgradbi iz jeklene konstrukcije, ki bo sestavljena iz dveh dvoran po 25 m širine in prizidka 7 m širine, v dolžini 216 m bo montirana valjarna s sledečimi napravami; — naprava za zagrevanje ingotov in gredic je sestavljena iz dveh peči s j>o-mičnim dnom, dolžine 21 m, širine v peči 5,8 m, kapacitete 15 t/h. Peči so avtomatizirane in nnjnovcjšega sistema za zagrevanje plemenitih jekel; — sama valjarna se sestoji iz petih ogrodij, premera valjev 550 mm, ki so vsa opremljena z električnimi nastavnimi napravami za zgornji in spodnji valj. Zn menjavo sta predvideni dve rezervni ogrodji, od katerih je eno univerzalno, to se pravi ima vertikalne valje za valjanje plošnatih profilov 50 do 550 mm. Transport v sami valjarni se vrši z valjčnicami, pred progo in za progo se pa nahajajo še prevlačniki za transport med ogrodji. Za dvig valjanih komadov so predvidene dvižne mize. Na prvem ogrodju se bodo valjale gredice, za kantanje istih se predvideva posebni kanter, rezanje se bo pa vršilo na posebnih 5501 Škarjah, izza katerih je predviden avtomatski hladnjak. Za profile, ki se bodo valjali na ostalih ogrodjih, je predviden tudi hladnjak dolžine 24 m, širine 4 m, pred katerim se nahaja vroča žaga, izza njega pa- škarje 250 t pritiska. Cela proga bo lahko proizvajala 10 do 15 t proizvodov maksimalno na uro, možno bo pa delo paralelno na valjanju gredic in gotovih profilov ter bo proizvodnja v takem slučaju dvojna. Program predvideva valjanje okroglega jekla 50 mm do 100 ter ostale slične profile. Da bi se dosegla čimvečja točnost valjanja, bodo ogrodja moderne konstrukcije z valjčnimi ležaji; — pogon bo električni z dvema isto-smernima motorjema po 790 kW, z možnostjo regulacije do 125 obr./min., s čimer se bo doseglo ugodno valjanje pri raznih kvalitetah in dimenzijah. V adjustaži bodo nameščene nove naprave, in to: — kontinuiran žarilna peč za normalizacijo in žarenje, dolžine ca. 50 m za avtomatično regulacijo temperature, — električna peč za kaljenje in nnpu-ščanje za termično obdelavo plemenitili jekel, — plinske žarilne peči za mehko žarenje, slične obstoječim konstrukcijam v kovačnici, — naprava za peskanje gredic in palic sličnega sistema kot peskalne komore v čistilnici jeklolitine kot zamena zn lu-ženje, — stroj za brušenje gredic, ki naj bi delno zamenjal delo z visečimi brusilnimi stroji, — žage zn hladno rezanje palic in gredic, — ravnalice zn ravnanje palic, — brusiliea za brušenje okroglega jekla brez šiljkn, — skobelni stroj zn obdelavo ingotov, — kontrolni instrumenti zn obrat in tehnično kontrolo. Zn dovoljno preskrbo električne energije se predvideva razširitev obstoječe transformatorske postaje s še enim transformatorjem za 20.000 kVA za napetost 110/20 kV, s čimer se bo povečala tudi sigurnost obratovanja obstoječega podjetja. Za drugo fazo izgradnje smo zaprosili za posojilo pri Jugoslovanski banki za zunanjo trgovino, ki nam ga je v načelu odobrila s sličnimi pogoji kot Jugoslovanska investicijska banka. Definitivne pogodbe še nismo sklenili zaradi ovir formalnega značaja. Z izvajanjem del na bazi samofinansiranja smo Tu bo naša nova valjarna. Temelji so že položeni, zbirajo se konstrukcije. Ko bo naš list izšel, bo na prostoru že vse drugače, verjetno tudi že streha nad vsem skupaj za nadaljnje delo pa v sporazumu z banko že pričeli ter računamo, da bomo približno v poldrugem letu to fazo dovršili. OPIS NAPRAV DRUGE FAZE V podaljšani dvorani težke kovačnice 56x40 m bo postavljena nabavljena 1800-tonska stiskalnica. Predvideva se sledeče: — postavitev črpalne postaje v prizidku sedanje, — kompletiranje nabavljene stiskalnice z multiplikatorjcm in izvršitev repa-rature stiskalnice, — nabava in montaža avtomatike za novo stiskalnico, kakor tudi za obstoječo 1200 t stiskalnico, — postavitev petih zagrevnih peči, ki bodo delno služile tudi za žarenje, — nabava manipulatorja kapacitete 8 ton, — nabava dveh hladnih žag z brusilnimi stroji, — nabava kontrolnih instrumentov zn obrat in laboratorij. S temi napravami se bo kapaciteta kovačnice povečala zn 70 #/o, delo pa se bo močno moderniziralo in olajšalo. Računamo, do se bo proizvodnja že na stari stiskalnici povečala za 10 do 20 #/o z vgrajeno avtomatiko na krmilni napravi. Gradbena dela na kovačnici so se že pričela ter so temelji za zgradbo in zn dve peči že gotovi, pričela pa je tudi montaža jeklene konstrukcije. EFEKT REKONSTRUKCIJE PRVE IN DRUGE FAZE Po dovršitvi te rekonstrukcije se bo proizvodnja surovega jekla v odnosu na 1960. leto povečala za 60 °/o, realizacija, t. j. vrednost prodanega blaga, knkor tudi dohodek podjetja prav tako za 60n/o. Število ljudi, ki bodo več zaposleni v podjetju, bo znašalo komaj 500 ali 15 °/o. Iz teh podatkov sledi, da bosta proizvodnja in dohodek na zaposlenega porastla skoraj za 50 %. S tem bo osigu-rana večja možnost povečanja osebnih dohodkov ter povečani skladi podjetja. Sposobni bomo tudi po potrebah na trgu znižati cene ter s tem prispevati k zvišanju življenjske ravni. Konkurentnost našega podjetja se bo dvignila, zagotovljen pa je daljnji proevit podjetja, kakor tudi kraja za daljše obdobje. Poleg tega se bo delo, zlasti v valjarni olajšalo, saj bodo naprave močno mehanizirane in delno avtomatizirane, kar bo tudi v prid delovnemu človeku. S to rekonstrukcijo pa je za ves kolektiv nastala tudi težka naloga, saj bo potrebno investicije izvršiti v najkrajšem času, osvajanje dela na novih napravah pa bo zahtevalo tudi dokaj naporov od vseh, ki bodo na napravah zaposleni. Ker bodo izvršene manjše rekonstrukcije tudi na ostalih napravah v železarni, kot so: obstoječe SM in El peči, kronske proge, montaža novih žerjavov, kompleti ranje naprav v jcklolivarni itd., stojijo pred nami naloge, ki jih bomo lahko izvršili le z največjim zalaganjem celotnega kolektiva. Govornik: — Kdor popusti, če vidi, da nima prav, je pameten. Toda, kdor popusti, če vidi, da ima prav... Glas iz občinstva: — ... je oženjen. Da bi bilo vsem »srečno«! O zaposlitvi žena in varstvu otrok Že dalj časa nas je zanimalo, kako živi naša zaposlena žena na samem delovnem mestu, predvsem pa. ikaj se godi doma v času njene odsotnositi. Naš namen ni bil raziskovati podrobnejše življenje, temveč dobiti le tiste pokazatelje, ki so važni za uspeli njenega dela na delovnem mestu, in dobiti pokazatelje, ki bi nas zaradi odsotnosti žene z doma opozorili na današnje in poznejše družbene probleme. Svet za varstvo družine pri občinskem ljudskem odboru Ravne na Koroškem je odločil, da napravi analizo »žena v službi« in da pomembnejše ugotovitve predloži v razpravo političnim in oblastnim forumom. Poročilo je sestavljeno na odgovorih, ki so jih posredovale žene same, na nekaj vprašanj pa so odgovarjale gospodarske organizacije An ustanove. Vsem se za sodelovanje zahvaljujemo. Analiza je povsem verodostojna, saj je v 'njej sodelovalo 96,5% prizadetih. Z dobljeno analizo smo dosegli svoj namen, saj smo ugotovili: koliko žena je zaposlenih v proizvodnji, koliko žena je zaposlenih v upravni službi, koliko žena je zaposlenih v javnih službah, — koliko žena je zaposlenih kot tehniško osebje. Zvedeli smo, kakšna je starostna doba zaposlenih in v kakšnem odnosu je le-ta napram delovnemu učinku. Zvedeli smo o kvalifikaciji in strokovni izobrazbi inaše žene, o materah samohranilkah, o številu mladoletnih otrok, kje se zadržujejo otroci v času odsotnosti matere, ali pri zaposlitvi prevladujejo samske ali poročene žene, kakšne so stanovanjske prilike, oddaljenost žene od službenega mesta, in v katerih krajih bi v zvezi s tem bilo nujno misliti na urejevanje otroških zavetišč in servisnih služb. V mesecu marcu 1960 je bilo zaposlenih 1805 žena, in sicer: v proizvodnji . . . 1079 ali 59,9 % v upravni službi . . 412 ali 22,5% v javnih službah . . 204 ali 11,6% kot tehnično osebje . 108 ali 6% Starostna doba se giblje lakole (štete so tudi vajenke): 15 — 18 lot = H7 18 20 let = 162 20 — 25 let = 449 25 30 let == 393 30 — 35 let = 259 35 — 40 let = 174 40 45 let = 103 45 50 let = 90 nad 50 let - 86 Skupaj : 1803 Podatek nam kaže, da je starostna doba zaposlenih žena zelo, zelo ugodna. 76% vse ženske delovne sile se giblje v letih najboljše življenjske dobe, z največjo energijo in duševno zrelostjo. Zato ni tu nobenega pomisleka, da ne bi bilo dovolj zadovoljivega razpoloženja v odnosu na delovni učinek, na storilnost dela, na, kulturni dvig žene, če bi, kar bi se v našem primeru prav zaradi pokazane starostne dobe zelo splačalo, to delovno silo zaposlili na pravih delovnih mestih, jo za delovno mesto usposobili ■in izobrazili, vnesli kolektivni čut delovne etike in delovnih vrednot, donia pa jo razbremenili pri varstvu in vzgoji otrdik. Vsi prav dobro vemo, da poti nazaj ni več. Zena se bo vključila v vsa področja gospodarskega in družbenega življenja še v večji meri kot do sedaj, zato ne kaže več odlagati tudi z njenim napredkom. Podjetja bi v zelo kratkem času mnogo več pridobila, če bi poskrbela za naštete osnovne pogoje razvoja žene na delovnem mestu iu doma, od žena pa nato zahtevala, da v enakem deležu doprinašajo k ustvaritvi bruto produkta v samem podjetju. Ko smo ugotavljali strokovnost zaposlenih žena, smo videli, da imajo: visoko kvalifikacijo 5 žene, kvalifikacijo 221 žena, polic valif ikaci j o 333 žena, da je nekvalificiranih 673 žena, da ima visoko strokovno izobrazbo 8 žena, višjo strokovno izobrazbo 30 žena, srednjo strokovno izobrazbo 194 žena, nižjo strokovno izobrazbo 341 žena. Nekvalificirane, polkvalificirane zaposlene žene in žene z nižjo strokovno izobrazbo predstavl jajo 75 % vseli zaposlenih. Če bi bil odstotek obraten, bi bil ravno ugoden oziroma da bi nekvalificirana delovna sila in delovna sila z nižjo strokovno izobrazbo predstavljala le 25%, kar pa je danes prav obratno. Omeniti, moramo, da žene z višjo strokovno in srednjo šolsko izobrazbo v glavnem predstavljajo le učno osebje in zdravstvene delavce. Vzporedno s problemom nastopa vprašanje delovnega mesta in mesečnega zaslužka. Kakor v proizvodnji, tako so v upravnih službah za tako strokovnost, če sploh .SO', na razpolago le najslabša mesta z naj nižjim zaslužkom. Z vrednotenjem človeka — ženske, kot enakovrednega bitja, mislimo, da bi v prvi vrsti prav sindikalne podružnice morale izbojevati možnost, da si zaposlena žena z isto pravico kot moški pridobiva kvalifikacijo in strokovno izobrazbo preko že organiziranih tečajev za kvalifikacijo An visoko kvalifikacijo. Če teh možnosti ni, potem bi bilo treba omogočiti oziroma urediti vzpostavitev te stvari za več podjetij skupaj. Ne gre samo za pravice, gre tudi za dolžnost. Ponovno poudarjamo, da se povsem zavedamo, da bo žena morala v delo vlagati vse svoje sile An da si bo morala svoje strokovno znanje in razmere doma urediti tako, da ji ne bodo pri delu več ovira. Sindikalne podružnice bi morale bolj resno razpravljati o usposabljanju žena zaposlenih v uipravnih službah, sicer jih bo sama sistematizacija lepega dne izločila z delovnih mest. Mnenja smo, da bi v samih kolektivih morale žene za to svojo naj bistvenejšo pravico odločneje nastopati. Z ozirom na njihovo morda še nezadostno razgledanost bi morale tu odigrati glavno vlogo sindikalne organizacije. Dalje smo se zanimali, v kakšnem odstotku je zastopan posamezen stan pri Uagoječe neveste. Pod Mneigojein je delavnik še zmerom od svita do mraka, čeprav na sliki ni takega znaka Z administrativno-strojepisnega tečaja podjetja. Dekleta vedo, da pri sprejemu v službo odloča znanje. Drugače tudi ne more biti. Pred zaposlitvijo na taka mesta je torej tudi pri nas tak tečaj. Tudi tu odloča sposobnost, predvsem pa pomaga mladini do večjega znanja in spretnosti zaposlenih lin smo ugotovili, da je zaposlenih : — samskih .... 929 ali 52 °/o — poročenih . . . 731 ali 40 °/o — razvezanih ... 75 ali 4,2 %> — vdov................07 ali 3,8 °/o Od vseh zaposlenih pa je 389 alii 21,6 odstotka mater samohranilk. Odstotek mater samohranilk nas je kljub poznavanju razmer presenetil, Tu so mišljene tiste žene, ki imajo otroke in ki nastopajo kot edine h rani l ke v družini (samske z nezakonskimi otroki, razvezane z otroki, ki so jim bili dodeljeni v oskrbo, in vdove). To je povsem nov element, ki zelo podčrtava nujnost po pridobivanju kvalifikacije. Ce je mati samohranilka, potem mora po navadi oddati otroke v oskrbo tujim ljudem, za kar plača oskrbovalnim) in se tako njen življenjski standard ponovno zniža za toliko, kolikor je plačilo oskrbovalnine otroka v času njene odsotnosti. Vseh teh 21,6°/o je po večini nekvalificiranih delavk in so spričo opisanega za precej prizadete oziroma jiim za hrano „.i obleko ne ostaja mnogo. Zaposlene žene imajo: 529 šolskih otrok do 15. leta in 650 predšolskih otrok skupno 1179 otrok do 15. leta. Žene so povedale, da se otroci v času njihove zaposlitve nahajajo: v varstvu očeta .... 75 otrok pri starih starših . . . 492 otrok pri sorodnikih . . . .,151 otrok pri tujih ljudeh .... 72 otrok v oskrbi gosp. pomočnice 91 otrok v otroških zavetiščih . . 124 otrok brez nadzorstvu doma . 172 otrok 172 otrok, šolskih lin predšolskih, brez nadzorstva doma, ni nepomembno šte- vilo, opozarja nas na nevidne, pač pa na popolnoma zanesljive družbene posledice, ki jih bo imela družba kot nosilec bodočega rodu. Svobodna izbira družbe, nered, nedisciplina pri učenju, vse to so prvi zasledki otrok, ki so večji del dneva v svoji lastni oskrbi, brez nege, brez topilih čustev, brez vodstva itd. Vse to hitro pomnožuje mladinski kriminal, kateri je v nenehnem porastu in se lestvica mladinskih prestopkov skoroda dviga v škodo splošnega kriminala oziroma njen delež je dokaj neugoden. Silno bi bili sebični, če bi gradili in ustvarjali samo za danes, zato nam ne more biti viseeno, kakšen bo rod naših sadov v prihodnjem desetletju. Odgovorni smo zanj. Zato mislim, da bi društva PM in ženska društva morala s finančno pomočjo podjetij urediti potrebna zavetišča za otroke brez nadzorstva. Analiza nam je pokazala, da je a Ravnah 71 otrok brez nadzorstva doma, na Prevaljah 20, v Mežici 17, v Crini 25, v Žerjavu 8, v Javorju 3, v Kotljah 6, na Poleni 6, na Lešah 2, v Podpeci 4. Iz tega pregleda sledi, da bi bilo na Ravnah, na Prevaljah, v Mežici in Črni ugotoviti, ali so to šolski ali predšolski otroci. Za vsako cono je najti za nje prostora in organizirati varstvo ter misliti na ureditev stvari danes, ne pa jutri. V ilustracijo naj bo povedano samo to, da je bilo v kratkem poslanih v prevzgojne domove s strani sodišča An skrbstvenega organa iz naše občine pet primerov, da starši sami hodijo prosit za sprejem otrok v prevzgojne domove, da vsak tak otrok stane občino, če je na prevzgoji dve leti, 288.000 din. Da pa je v vsem tem zagotovo izhodišče in vsebina našega dela, si moramo biti na jasnem. Zato prosimo gospodarske organizacije, da z nekoliko večjim razumeva- njem pomorejo origanom, ki se bavijo s tovrstno družbeno problematiko. Delo Je-iteh je, brez razumevanja gospodarskih organizacij, mnogo manj vredno, v mnogih primerih pa prav nerešljivo. Zaposlene žene so doma: 224 iz Crne, 628 z Raven An okolice, 389 s Prevalj, 26 iz Dravograda, 7 iz Koprivne, 7 iz Javori j. 104 iz Žerjava, 220 iz Mežice, 30 « Polene, 48 z Leš, 34 iz Podpece, 29 iz Kotelj, 50 iz raznih krajev, kot Vuzenica, Slovenj CradeC, Strojna, Lokovica, Jamnica, Podvelka, Šelem-peirg itd., vendar iz vsakega kraja le po 1 do 3. Kraji zaposlenih žena so nas predvsem interesi,rali zaradi pregleda, kje bi se izplačalo ustanavljati servisne službe in kakšne. Ti podatki bi gotovo mogli služiti pri izdelavi programskega dela stanovanjski skupnosti. Menimo, gledano s stališča ekonomike, da se pralni servis splača samo na Ravnah, vsepovsod drugod bi bil verjetno nerentabilen, ker bo večina poročenih žena prala sama vse dotlej, dokler ne bo nadomestila tega izdatka z dohodkom iz drugega dela. Kadar gre za ekonomsko vzdrževanje servisov, je brez dvonna treba imeti v roki račumico. Oddaljenost od službenega mesta V treh primerih sio žene oddaljene od doma 22kni, nato .sledi šest primerov po llikm, vsi nadaljnji primeri pa se gibljejo pod 10 km. Največ primerov je povprečje 6 km. Vendar pa so vsa gospodarska podjetja in ustanove uredila avtobusne prevoze, priskrbela so uvedbo toplih obrokov, itako da o posebnih naporih poti na delovno mesto in z delovnega mesta ne moremo govoriti. Za razbremenitev žene bi bilo dobro misliti na posredovanje opoldanskega obroka. Mislimo, da je v naši občini spričo sedanjega števila zaposlenih žena to zlahka rešljivo: na Ravnah ga rešuje Dom železarjev, ki izdaja kosila na dom za abonentsko ceno, v vseh ostalih krajih: Prevalje, Mežica, Crna, Žerjav, Polena pa bi ob dogovoru prav na isti način rešila morebitno potrebo gostinska podjetja, ki se že ukvarjajo z družbeno prehrano. V naši občini verjetno ni potreb po nastajanju nekih novih obratov, ki bi se ukvarjali s posredovanjem hrane na dom. Dotaknili bi se še nočnega dela naših žena. Spričo dejstva v naši občini, da nam primanjkuje delovnih mest za žensko, bodo morale sindikalne organizacije paziti, da se sedanja mesta še obdrže vse dotlej, dokler se ne najde taka rešitev, ki bo ženi dajala drugo delo. Vsekakor se morajo tu 'pogajati vse tri stranke: delodajalec, delojemalec in sindikalna organizacija ter reševati proble- V TAKO LEPEM KRAJU MORE IN SME BITI RES SAMO TOVARNA PLEMENITIH JEKEL Vidite, tudi proti Peci je dežel« prelepa. In ker te ne kaže spreminjati, je treba pač delavnost poglobiti na čim plemenitejši program. To se'pravi: kar mogoče manj dimov, plinov, hlapov in prgliu, pa toliko več preciznega končnega dela. Koder pa se delo, ki je potrebno za obstoj in razvoj, še kadi in praši, je zajetje (razprašenje) te navlake v tako lepem kraju toliko bolj nujno. Recept za to je tehnikom znan že petdeset let, a denarja še ni za vsako reč. matiko stvari v zadovoljstvo prizadetih partnerjev. Nadalje je analiza pokazala, da žene stanujejo takole: Poročene: 89 samo en stanovanjski prostor, 164 enosohno stanovanje, 186 dvosobno stanovanje, 63 večsobno stanovanje, 46 v lastni hiši, 183 stanujejo z družinami pri starših. Razvezane: 22 samo en stanovanjski prostor, 20 enosobno stanovanje, 3 dvosobno stanovanjc, 3 v lastni hiši, 10 stanujejo z otroci pri starših. Vdove: 13 samo en stanovanjski prostor, 18 enosobno stanovanje, 3 dvosobno stanovanje, 3 večsobno stanovanje, 14 v lastni hiši, 12 stanujejo z otroci pri starših. S a m s k e : 275 enosobno stanovanje, 654 stanujejo pri starših. Razprava je pokazala, da večina dru- žin razpolaga z manj udobnimi stanovanji, to je da prevladujejo: en stanovanjski prostor, enosobno stanovanje in stanovanje deljeno s starši. Boljše prilike imajo na srečo le žene, ki stanujejo na Ravnali. K podani problematiki, ki jo je nanizalo sodelovanje zaposlenih žena in gospodarskih organizacij ter ustanov, razvijemo naslednje misli: 1. Starostna doba zaposlenih žena je takio ugodna, da je vredno misliti na strokovno izpopolnjevanje žena. 75 % žena ima povprečno delovne dobe 12 let. 2. Kvalifikacija in strokovna izobrazba žena je očitno neugodna. Vse sindikalne organizacije in vodistva podjetij bi morale z naj večjo simpatijo zastopati stališče žene v pogledu njenega strokovnega izpopolnjevanja. V ta namen predlagamo, da bi se Svet za varstvo družine pogovoril s Socialistično zvezo delovnih ljudi in občinskim sindikalnim svetom in dal smernice predstavnikom podjetij in ustanov ter sindikalnih organizacij, da poiščejo vse možnosti in oblike za strokovno usposobitev žena. Zene te akcije v podjetjih same verjetno ne bodo načele, ker se boje vlagati še dodatni čas in trud za posečanje šol ali tečajev. Zato je treba stvar nevsiljivo, vendar prav izbojevati. Z ozirom na strokovno usposobljenost žene bi se mogli povečati tudi dohodki. Podatek, da imamo visoko število mater-samokranilk, močno izraža potrebo tudi po uravnovešenju mesečnih dohodkov med moškim in žensko. Ponovno poudarjamo': poti nazaj ni več! Računati moramo na vedno večji dotok ženske delovne vsi le. In če nam je mar čimvečja storilnost, potem smo že zelo pozni in smo pozabili na izobraževanje tiste delovne sile, ki bo v letih predstavljala do 40% vseh zaposlenih. Bati se je le, da bo ob taki strukturi, ki jo bo v visokem odstotku predstavljala ženska prav zaradi nestrokovnosti, utrpela škodo produkcija. Nadalje dajemo v razpravo sledeče: če je delovno mesto v katerikoli kovinski industriji za žensko primerno (tovarna pil), bi morda tudi ta mogla svojo strokovnost poiskati v industrijski šoli. Svet za varstvo družine naj skliče razširjen posvet s predstavniki stanovanjskih skupnosti (predsedniki in tajniki), s predstavniki ženskih društev in DPM ter naj se o potrebah otroških zavetišč in servisnih služb napravi program potreb. Te potrebe je na podlagi podatkov o zaposleni ženi po krajih in z ozirom na Dr. med. Janko Berčič., Maribor POKLICNA NAGLUŠENOST Ukrepi za zaščito pred ropotom Z zadovoljstvom objavljamo razpravo s seminarja iz medicine dela na Ravnah, ki bliže pove o naši industrijski »muziki« oziroma o njenem vplivu in posledicah na sluh. Tehnikom je zadeva seveda znana, a starih naprav le ni mogoče izločati tako hitro, temveč je treba z njimi še delati, zato se mora za ta vmesni čas v prvi vrsti vključiti osebna zaščita. Bodočnost pa bo uredila stvar tudi tu, da bodo kovačije itd. desetkrat več napravile, pa nič več ropotale. Seveda to šele nekoliko pozneje. Razprava nas pouči, da čim več vemo i n možno sto rimo. Zadnje desetletje bi lahko krstili za »desetletje brzine«. Čeprav so od zadnje svetovne vojne prebili že dva »zidova« v hitrosti, iščejo konstruktorji še močnejše motorje in pogonska sredstva. V tovarnah se na vsak korak čuti težnjo po mehanizaciji, na cestah se je ropot podvojil. In da bi bi! krog sklenjen, si je človek uredil še v stanovanju izvore ropota: radio in televizijo in gospodinjske stroje. F o s h r i o k e je že 1831. opozoril na naglušnost kovačev. Barr je 1896. dokazal, da je ropot tisti, ki povzroča gluhost kotlarjev. Od Fosbrooka do danes je minilo že več kot 100 let. Z modernimi preiskavami smo dokazali, da vsak nov stroj v tovarni, vsaka nova konjska sila motorja, vsaka nova brzina prinaša s seboj matematično natančno tudi določeno število decibelov in nove oblike in jakosti ropota. Kljub temu še nikjer na svetu nimamo uzakonjenih, obveznih norm ropota. Najdalje so v USA, kjer raziskuje ropot in njegov učinek na človeški organizem že od 1916. podko-mitet ameriške »Akademije zn oftalmologijo in otorinolaringologijo«. Drugi ko-mitet deluje v ZDA — vojski »Ko-initet za varovanje sluha in bioakustiko ameriških vojnih sil«. Tretji »Komitet zn bio- in psihoakustiko« je ustanovilo ameriško »Društvo za akustiko«. Najbli- število otrok možno programsko urejevati. Na podlagi zbranih podatkov moremo ugotoviti, kaj je treba popraviti oziroma da moremo tudi zagovarjati stališče, zakaj bi se to ali ono iz ekonomskega stališča ne izplačalo. Seznaniti je treba torej DPM in ženska društva z imeni žena, katerih otroci so brez nadzorstva doma. Ugotoviti je treba starost teh otrok. Otroci, ki že morejo obiskovati vrtec, morajo dobiti prednost. In zaključno: O problemih, ki nam jih je napisala analiza, bi se morali pogovoriti na ožjem posvetu. Programsko bi morali prispevati k izboljšanju vsak po svoje. Za vse pa bi morali najti le skupen jezik: hočemo, da bi bilo vsem »srečno«! Milka Pogačar že v teh raziskavah so Američanom Rusi in Angleži, ki prav tako s številnimi kadri in sredstvi raziskujejo probleme ropota v industriji, vojski ter privatnem okolju, ogroženega državljana. Tudi nam »glasna nevarnost« ni tuja, O njej nam zgovorno govorijo audiogra-ini ob sistematskih pregledih delavcev, skrbi nas vedno večje število psihone-vroz med mladimi delavci v industriji ter vedno večji delež ORL — statusa v medicinski dokumentaciji ljudi, ki jih obravnavamo na I. P. K. Kot primer naj navedem rezultate audiometriranja delavcev iz treh znanih tovarn: Tovarne aluminija »Kidričevo«, »Metalne« in Tovarne avtomobilov — TAM. Sistematske preglede delamo šele nekaj mesecev. Preiskave še tečejo. Doslej smo pregledali v omenjenih podjetjih 78 ljudi. Našli smo 12 delavcev, kjer ni najti opaznih okvar slušnega organa t. j. 9,36%. Vsi ostali kažejo okvare sluha od začetne nesigurnosti do težke naglušnosti = 90,64 °/o. Iz meritev pogojev dela »Metalne« je razvidno, da ropot na 30 delovnih mestih prekorači dopustno mejo ropota = 80 db. Slično sliko delovnih pogojev najdemo v Kidričevem in v »TAM«. Zavedamo se, da sedanja varovala kot so »antifoni«, ne zadoščajo, toda temeljita preventiva bi zahtevala ogromna finančna sredstva, ki jih ne zmorejo niti najbolj industrializirane države. Problem ropota je znan in dokazan, o tein samo nekaj skromnih podatkov. DEFINICIJA IN FIZIKALNI KARAKTER ROPOTA Ropot je biološki pojm in predstavlja vsak ton ali šum, ki nam daje občutek neugodja, bodisi zaradi svoje kvalitete (enakomeren ton ali »zavijanje« alarmne sirene) ali kvantitete (jakost, trajanje). Pod pojmom »ropot« torej razumemo subjektivne in objektivne senzacije sluha, ki jih dajejo periodične spremembe zračnega tlaka in ki pri človeku vzbujajo občutek neugodja. Fizikalno nastaja zvok tako, da se prenašajo vibracije elastičnih in trdnih teles na okolni zrak, tekočine ali sosedne materije. Zvok se širi z mesta nastanka v obliki valov longitudinalno in v vse smeri z določeno hitrostjo, ki znaša pri običajni temperaturi in vlagi zraka 332 metrov na sekundo. Zvočni valovi prihajajo do naših ušes direktno, skozi zrak, deloma pa tudi indirektno preko skeleta telesa. Fizikalni pojmi, ki jih rabimo v akustiki, so: Frekvenca = število dvojnih nihajev v sekundi, enota je »IIz« (Hertz). Ton, ki zaniha 1000-krat v sekundi, pravimo, da ima 1060 herzov ali frekvenco 1000. Intenziteta = pritisk zvočnega valovanja na 1 cm2, enota je U-bar (mikrobar). Učinek intenzitete (Schalleistungj se meri v vvatt/l cin2. Decibel (db) = z njim primerjamo intenziteto različnih zvokov. En decibel je tista najmanjša razlika v intenziteti dveh tonov, ki jo naše uho komaj še dojame. Decibelna skala je razdeljena od nič do 130. Intenziteto »nič decibelov« naše uho komaj še zaznava, 130 db pa nam ustvarja občutek bolečine. Nič decibelov imenujemo tudi »spodnji prag slušne zaznave«, 130 db pa »zgornjo mejo slušne zaznave« ali »bolečinski prag«, ker se tu že javlja občutek neugodja ali celo prava bolečina. Človeško uho zaznava tone med 30 in 13.000 nihajev v sekundi. Toni z manj kot 30 nihajev v sekundi so infrazvoki (slišimo jih ne, občutimo pa kot vibracijo), zvoke nad 13.000 nihajev v sekundi imenujemo ultrazvoke, ki ubijajo enostavnejša živa bitja, ljudem pa ustvarjajo neugodje. Fon je ista enota kot decibel in se meritve s foni in decibeli z malimi razlikami med seboj skladajo. I fon (oz. decibel) komaj in nesigurno zaznavamo, 5 fonov pa jasno slišimo in ločimo. FIZIOLOŠKI UČINEK ROPOTA Ropot škodljivo deluje predvsem na organ sluha, ne dosti manj pa tudi na splošno počutje zaradi specifičnega učinka na živčni sistem. Naš organ sluha mnogo bolj utrujajo aritmični, kratki, po jakosti neenakomerni zvoki (sirene, pisk lokomotive) kot pa enakomerni toni. Višji toni hitreje utrujajo in močneje okvarjajo sluh kot nizki toni. Vendar monotoni ropot uspava in psihično utruja. Že pri ca. 130 db jakosti se zvočna energija ob prehodu skozi kožo poskusnih živali spremeni deloma v toplotno in živalce zaradi hipertermije poginejo. Tako si razlagamo smrtni učinek ultrazvoka na male živali. Pri človeku ne vidimo tako fatalnih posledic. Te izkušnje, da se ob prehodu zvoka skozi porozno substanco zvočna energija spreminja delno v toplotno, izkoriščamo v tovarnah tako, da stene oblagamo s tapetami iz blaga. Ropot oslabi zaradi prehoda skozi pore blaga, nastalo toploto pa ublažimo z ventilacijo. Naše uho ima »logaritmično skalo občutljivosti«. Dvoje enakih ali skoraj enakih šumov ne zaznamo kot dvakrat tako močne. Dva izvora šuma ne podvojita jakosti šuma, temveč se ropot poveča le za 3 decibele. Na primer dva ropotajoča stroja, vsak z 80 db jakosti, ne dajeta skupaj 160 db (80 + 80 db), temveč le ropot 83 db. Če v množici ropotajočih strojev vsak posamezen ne daje močnejšega ropota kot 63 db, tudi vsi skupaj v veliki tovarniški hali ne prekoračijo »fiziološke«, za človeško uho nevarne meje = 80 db. Med tremi izvori ropota n. pr. I .m1 ^ h n0m> . Prejšnji rod naših kotlarjev. Matija Gradišnik je vines (ki je dal prostore za konferenco SKOJ leta 192? v Kefrovem mlinu), pa Fric Zupanc, Zabiv (Zabel), Kordež, Kučer, Lužnik, Požarnik in Pečarnik, ali kakor so se že imenitno pisali ti kremeniti dedi •10, 60 in 80 dli jakosti moramo upoštevati le onega z 80 db, t. j. najmočnejšega, ker ostala dva ne vplivata bistveno na skupni ropot vseli treli izvorov ropota. Kadar v tovarni neki stroj močno presega ostale po ropotu, zadostuje že, da omilimo njegov ropot na nivo ostalih strojev in že dosežemo, da zdrkne skupni ropot strojev pod »nevarno mejo ropota« za sluh t. j. 80 db. Na ropot vplivata tudi odboj in resorboija zvoka na stenah prostora. Skozi steno gre tem več zvoka, čim lažji je material stene — in obratno. Nižji toni prehajajo lažje kot visoki. ŠKODLJIVO DELOVANJE ROPOTA NA UHO IN CELOTNI ORGANIZEM AKUTNI ROPOT (detonacije, eksplozije, sirene, žvižgi); Musculus stapedius in M. tensor tyinpani sta sinergista, nekaka zaščitna naprava ušesa. Pri zelo intenzivnih šumih, ki kvarijo kolilearni aparat, se močno kontrahirata in s tein Fiksirata bobnič in stremence in tako zmanjšata ne smo vibracijo bobniča, temveč tudi možnost prenosa zvočnih dražljajev na polža in Cortijev organ. Ob nepričakovanih šumih pa ta zaščita odpade, ker obe mišici reagirata prepočasi in jih n. pr. eksplozija prehiti ter okvari sluh. Poleg trenutne »gluhosti« pride lahko do krvavitve in raztrganja bobniča, ter okvare dela Cortijevega organa. Cortijev organ si predstavljamo kot v spirali potekajočo klaviaturo. Na bazi polža so »strune« najkrajše, tu so locirani visoki toni, proti vrhu spiralne »klaviature« pa so 10-krat daljše in sprejemajo nizke tone. Šum višine 4000 her-zov okvari samo oni predel »klaviature Cortijevega organa«, ki je »uglašen« na frekvenco 4000. To se pokaže tudi na avdiogramu, ki nam pokaže točno, kateri frekvenčni del Cortijevega organa je okvarjen. Na tem mestu je videti tako imenovani »akustično-traumntski zobec«. SUBAKUTNI ROPOT (več tednov trajajoči, srednje močan ropot); sledi trajno poslabšanje sluha. KRONIČNI ROPOT: (prizadeti so predvsem delavci v kovinski stroki, kovači, delavci v tovarni kos, žebljev, delavci ob pncumatičnih kladivih, zako-vičarji, mlinarji in tkalci. Stopnja okvare sluha zavisi od jakosti ropota, trajanja ropota, trdote obdelovalnega materiala in rezonance — pa tudi od konstitucije in občutljivosti delavčevega organizma za ropot. Odločujoč vpliv imajo tudi odmori med delom. Čeprav velja ropot 80 db (ali fonov) kot spodnja, »nevarna meja« za sluh« je treba upoštevati tudi višino ropota. Pri ropotu nizkih frekvenc (500 IT?) ni nevarna meja ob 80 db, temveč šele pri 100 do 120 db. Pri ropotu srednjih frekvenc (1000 Hz) leži meja od 85 do 95 db. Najbolj občutljivo je uho zn šum frekvence 4000 Hz. Nevarna meja leži tu pod 80 db jakosti. Pri teh okvarah vidimo na avdiogramu tipično »C, zobec«, t. j. pad sluha na frekvenci 4000. Najtežje prenaša organizem naraščanje in zmanjšanje jakosti zvoka (policijska sirena). Profesionalna akust. trnuinn se razvija polagoma, neopazno. Izgubi se naj- prej občutek Za visoke tone, česar subjektivno ne opazimo kljub močnemu truumatskemu (C-,) zobcu na audiogra-mu. Konflikt prične, ko se okvara širi na govorne frekvence, t. j. na 300 do 3000 Hz. Razgovor sliši, vsebine pa ne razume, ne sliši zvonca, ročne ure, ženske in otroke slabše razume, kot moške z nizkim glasom, ker nima še okvarjenih nizkih frekvenc Corti organ. Trau-matski »C5« zobec se vedno bolj širi, pa tudi v celoti poglablja in končno dobimo linearno izgubo sluha, ki kmalu prekorači mejo socialnega kontakta, ki leži pri 40 decibelih. Sporazumevanje je možno le s kričanjem in po 10 letih izgubi kotlar 50 #/o, po 20 letih dela pa 80 »/o sluha. S tem je praktično gluh, ker nima več socialnega kontakta z okolico. Gluhost nastopi zaradi degenerativnih sprememb čutnih celic Cortijevega organa. Opisani nastanek naglušnosti pa zavisi veliko od individuuma samega: čim močnejša konstitucija in čim stabilnejši je nevrovegetativni sistem, tem počasneje se javljajo okvare. Tudi v naši statistiki imamo kovače, ki po 10 letih dela niti subj. niti na avdiogramu ne kažejo okvar sluha, in novince, nevrovegetativ-ne slabiče, ki že po enem letu dela v »Metalni« kažejo 11 #/o izgubo kohlearne rezerve. Ropot ne deluje škodljivo le na slušni organ, temveč uri ves organizem. Ljudje so razdražljivi, javlja se slabost, inapetenca, glavobol, hitrejše dihanje in hiter puls, povišan krvni pritisk. Vsi ti simptomi nakazujejo na zvezo z nevro-vegetativnim živčnim sistemom. Potrebna je intervencija otologa in nevropsihiatra, da se približamo težavni diagnozi. Nespecifični simptomi, ki spremljajo reakcijo na ropot, v bistvu niso drugega kot »sindrom adaptacije po Sely-u«. Opisane težave delujejo seveda negativno na možnost koncentracije pri delu, na veselje do dela, nezgode pri delu so po- gostejše, pada učinek dela in proizvodnja. V zadnjem času skušajo avtorji (prof. dr. Milin) dokazati vpliv ropota na hypothnInmus in na psihično sfero centralnega živčnega sistema. MERJENJE ROPOTA S tem skušamo ugotoviti izvor ropota, njegovo intenziteto (t. j. jakost) in kvaliteto. Za ugotavljanje frekvenc zvokov, ki sestavljajo neki ropot uporabljamo oktavni analizator. Kratkotrajnega ropota (strel, eksplozija) ne moremo meriti z opisanim instrumentom; za to je potreben specialno kalibriran OSCILOSKOP. Precizne analize ropota z ozirom na frekvenco in amplitude vršimo s tonskim spektrometrom, s katerim lahko istočasno vizuelno opazujemo in fotografiramo celotni spekter ropota na zaslonu katodne cevi. METODE ODKRIVANJA PROFESIONALNE NAGLUŠNOSTI Ker prvih znakov naglušnosti oseba sama ne opazi, je treba predvsem v natančni anamnezi meriti v to smer in to preje, dokler se javijo ireverzibilne okvare sluha. Ob najmanjšem sumu naglušnosti nam avdiogram verno pokaže, katere frekvence so okvarjene in v koliki meri. Audio-metrijo delimo v tonalno, kjer preizkušamo s čistimi toni, in govorno audio-metrijo, kjer preizkušamo z eno — in dvozložnimi besedami, ki zvenijo slično (rop — pop; repa — kepa). Tonalni audiogram je lahko »liminarni«, ki nam pokaže samo, katera frekvenca in za koliko je okvarjena, »supraliminarni tonalni audiogram« pa nam pokaže tudi v katerem delu organa sluha leži okvara (lokacijo lezije). Če ugotovimo t. zv. »fenomen rekrutiranja«, leži lezija v senzibilnih celicah Cortijevega organa. Če fe- nomena rekrutiranja ni, leži lezija ali v srednjem ušesu, ali pa retrolnbirintar-no, t. j. v akustičnih poteh ali celo v akustičnih centrih. PREVENTIVNE METODE OB PROFESIONALNI NAGLUŠNOSTl Delimo jih v: A) t. mediko higienski ukrepi ter 2. osebna zaščita delavca v ropotu B) 1. tehnični in 2. organizatorni ukrepi za zmanjšanje ropota na delovnih mestih Ad A t. Ob sprejemu v službo izvršimo popoln klinični pregled, pazimo predvsem na nevrovegetativna stiginata, preiščemo sluh s šepetom, če je sluh oslabel, sledi audiogram. Vse one, ki so bolni na ušesu, izločimo. Preobčutljivost za ropot dokažemo tudi s »Carhartovim« utrudijivostnim poskusom. Osebi dajejo z audiometrom trajni ton določene frekvence in jakosti. Ko se po nekaj minutah uho utrudi, nam da oseba znak, da ne sliši več. Takoj pojačamo isti ton in oseba ga zopet sliši. Zopet se uho utrudi, oseba tona ne sliši. Zopet poja-čamo isti ton itd. Iz stopničaste, padajoče krivulje ugotovimo s precejšnjo gotovostjo, ali je oseba preobčutljiva za ropot, ali ne. Ad 2. Razne osebne zaščite ušes v ropotu, ko si mašijo ušesa z vato, ali vato prepojeno z voskom (Ohropax) ali »AN-TIFONI« in »ANTISONI« nepopolno ščitijo pred ropotom, poleg tega delajo ekcem sluhovoda, dražijo kožo, pospešujejo tvorbo ceruminalnih čepov ter motijo pri odpiranju ust, žvečenju ter medsebojnem sporazumevanju. Inž. Las-sig je skonstruiral posebne »slušalke«, ki prekrivajo uhelj v celoti in dobro izolirajo pred ropotom. Še boljši je t. zv. »SELEKTONE — Hbrschutzgeriit«. Gre za elastično olivo, ki zaradi posebnega vrtanja selektivno zadržuje škodljive visoke tone, nižje govorne frekvence pa prehajajo prosto skozi olivo in je razgovor in sporazumevanje med delom v ropotu možno. Aparat je treba individualno adaptirati za vsako uho in je treba precej treninga, da se oseba navadi nanj in na novi način poslušanja v ropotu. Ta sredstva zmanjšajo subjektivno ropot za 10 do 35(11). Da se prepreči širjenje ropota preko skeleta v uho, naj nosi delavec gumijaste ali klobučevinaste podplate, kotli ali cevi, ki jih obdelujejo, naj ležijo na slamnati podlagi ali pa jih ovijemo z gumijastimi cevmi. Ad B) 1. TEHNIČNI UKREPI. Prinei-pielno moramo z vsemi sredstvi preprečiti nastanek nevarne meje ropota (80 d b) na delovnem mestu. To dosežemo z uvajanjem tišjih metod dela (varjenje namesto zakovičenja); stroje, ki dajejo največ ropota postavimo v posebne prostore ali jih oddelimo s steno. Najprej izoliramo najglasnejše stroje. Če zmanjšamo ropot stroja za 20 do 30 decibelov, smo dosegli za zdravje veliko. Stroje oddelimo s steno ali jih inkupsuliramo. Uspeh ne zavisi od vrste in debeline materiala, temveč od teže materiala na m2, pri dvojnih ploščah tudi od vmesne plasti zraka. Ce v teh stenah ali kapsulah znaša površina lukenj ali zarez zaradi nepravilne oblike stroja 10 °/o površine kapsule, je uspeh enak ničli! Ugodno zmanjšanje ropota dosežemo, če obložimo stene prostorov s poroznim materialom (lesna in steklena volna, morska trava, blago), ki vpija ropot. V tekstilnih obratih so s temi oblogami sten zmanjšali ropot od 100 na "0 fonov (db). Zvočni valovi prehajajo skozi pore omenjenih oblog sten. Pri tem se zvočna energija deloma spremeni v toplotno in ropot se zmanjša. Na preventivo ropota mislimo predvsem ob gradnji novih tovarn. Okna in vrata morajo biti brez nepotrebnih odprtin, gumijasta tla preprečujejo ropot ob transportu. Ad 2. Vsi ti ukrepi so včasih neizvedljivi ali ne koristijo dovolj, da bi zmanjšali ropot pod nevarno mejo 80 db. Tu pomaga včasih reorganizacija dela. V ropotu naj dela več izmen. Prva izmena Izdelek, kot rezultat proizvodnega procesa, je sestavljen iz treh osnovnih elementov: surovine, stroja in dela (človek). To pomeni, da moramo v teku proizvodnega procesa kontrolirati vse tri elemente, če želimo izdelku zagotoviti kvaliteto v okviru predpisanih norm. Iz tega sledi, da kontrolor v svojem delu pride v stik s surovino, strojem in človekom. Vsi ti trije elementi pa kontrolorja »občutijo« na različen način. Tako na njegovo prisotnost surovina in stroj sploh ne reagirata, medtem ko je za prisotnost kontrolorja zelo občutljiv človek — delavec. Pri tem neizogibnem stiku pa lahko pride do precejšnjih težav, ki v proizvodnji predstavljajo poseben problem v medsebojnih človeških odnosih. Do stika med kontrolorjem in delavcem pride, ko kontrolor v izvrševanju svoje naloge preverja izdelek, ki ga je slednji izdelal iz surovine in s pomočjo stroja. Pri tem se med kontrolorjem in delavcem vzpostavlja določen odnos, ki je med vsemi drugimi medsebojnimi odnosi v podjetju najdelikatnejši. Ta medsebojni odnos med izvrševalcem in kontrolorjem lahko združimo v dve kategoriji: slab ali dober. Do slabega odnosa med delavcem in kontrolorjem prihaja v primerih, ko enemu in drugemu ali nobenemu niso dovolj znane lastne oziroma medsebojne naloge. Če ima delavec občutek, da je kontrolor postavljen zato, ker v njegovo delo nimamo zaupanja, že na samo prisotnost kontrolorja močno reagira. Za njega je kontrolor nekaj, kar ga poniža, nekaj, kar podcenjuje njegovo delo itd. Ta reakcija dela v ropotu prve tri ure, nato 2 uri v manjšem ropotu, zadnje tri ure ponovno v močnem ropotu. Druga izmena prične v močnem ropotu, sledi odmor, nato ponovno močan ropot. Zadnji del druge izmene se dela v manjšem ropotu, da počasi umirimo živce delavca pred spanjem. Možnosti je še nebroj, odloča način dela in proizvodnje ter iznajdljivost obratnega zdravnika in večja ali manjša uvidevnost upravnega odbora. Važno je tudi delavcu priporočiti pravo rekreacijo po delu (NE bučnega okolja, NE preglasnega igranja radia, NE vožnje z motorjem). Problem profesionalne naglušnosti je jasen in prav gotovo je ena od velikih nalog preventive zmanjševati ropot na delovnih mestih in s tem varovati zdravje poedinea in splošno ljudsko premoženje. je lahko tako močna, da prihaja celo do medsebojne nestrpnosti in v ekstremnih primerih celo do sovraštva. Do istega stanja lahko pride tudi v primeru, ko tudi kontrolor svojih nalog v celoti ne pozna. Če je še on prepričan, da je postavljen zato, ker izdelovalec ne dela dobro in če to delavcu še na kakršenkoli način da vedeti ali čutiti, je spor neizbežen. Odnos med delavcem in kontrolorjem je dober, če oba poznata lastne in medsebojne naloge ter dolžnosti. Vedeti morata, da drug drugega v delu dopolnjujeta in da si z ozirom na industrijsko delitev dela lahko medsebojno pomagata. Predvsem se mora delavec zavedati, da mu je kontrolor pomočnik pri uspešnem opravljanju dela, ker ga opozarja na odstopanja pri izdelku. Zavedati sc mora, da mu je s tem omogočen večji zaslužek, ker dela z manjšim izmetom itd. Z druge strani pa sc mora tudi kontrolor zavedati, da lahko z nepravilnim in netaktnim pristopom in če ne upošteva prej navedenega, povzroči odpor delavca ter s tem privede do medsebojne nestrpnosti. Ker je naš interes, da so odnosi dobri, moramo temu vprašanju posvetiti največjo skrb. Prikazati moramo, da smo vsi sestavni del proizvodnega procesa ter da imamo v njem vsak svojo nalogo — eden konstruira, drugi izdeluje, tretji kontrolira, četrti prodaja itd. Na ta način bomo v podjetju ustvarili tako imenovani »duh kontrole«, ki bo ob pravih odnosih omogočil obojestransko nemoteno delo. Iz lista »ORGANIZATOR« NASLEDNJA FAZA RAZVOJA Ob desetletnici delavskega samoupravljanja v nekem našem rudniku je predsednik Republiškega sindikata rudarjev in metalurgov Jože Plevnik postavil vredno oceno in perspektivo. Čestital je rudniškemu kolektivu k doseženim uspehom in posebej poudaril razveseljivo dejstvo, da je dotični rudnik že prešel k naslednji fazi razvoja. Gre zn fazo, v katero ni več bistvena samo povečana proizvodnja, pač pa še bližja skrb zn človeka, skrb za rudarja, kateremu so končno namenjene vse naše težnje in stremljenja. „DUH KONTROLE" V PODJETJU Jeklo v jutrišnjem s vet vi Kaže da bo „vzhod“ prekosil in že prekaša. — V nekdanji železarski metropoli so si nalili čistega vina. Na nedavnem jubilejnem zasedanju Združenja zapadnonemške livarske industrije v Diisseldorfu je znani ekonomski strokovnjak in raziskovalec konjunkture, direktor inštituta za svetovno gospodarstvo na univerzi v Kielu, prof. dr. F. Bande razvil misli in predoeil dejstva, ki so vzbudila vsesplošno zanimanje železarskega sveta. Naj zberemo iz tega referata, ki je bil objavljen menda že v vseh deželah, izvleček tudi za naše železa rje. Profesor govori najbolj odkrito, pa mu puščamo zato tudi vsa tukn poimenovanja, ki so iz Kiela še toliko bolj zanimiva. Le tu pa tam smo kaj krajše in bolj po domače zasukali. Letn 2000 bo na svetu 6 milijard ljudi Ce bodo ljudje pamet ni in se ne bodo medsebojni o uničili z atomsko vojno, se bodo v naslednjih štirih desetletjih razmnožili za edinstveno mero v zgodovini človeštva. Od sedanjega števila 2,8 milijard bomo 'prišli na število 6,2, morda celo na 6,5 milijard zemljanov. Ob tem dejstvu nastajajo neka vprašanja, na katera bi mogli samo približno in kratko odgovoriti. Prvo vprašanje glasi: Ali bo zemlja sposobna prehraniti tak prirastek? Profesor pravi, da se prišteva k optimistom in da je že v svoji razpravi o svetovnem prehrambnem gospodarstvu povedal, da smo v stanju prehraniti na zemlji šest. šest .in pol, pa tudi deset in dvanajst milijard ljudi. Drugo vprašanje, ki ga boste postaviIi kot inženir, kot železar, je v tem, da bo ogromno naraslo število industrijskega delavstva — kajti v samem poljedelstvu na svetu ne potrebujemo pravzaprav nobenih dodatnih delovnih moči — in moramo torej odgovoriti, ali je mogoče te dodatne industrijske delavce oskrbeti s potrebnimi delovnimi instrumenti? Profesor se obrača tu na celotni .zbor ir pravi: Skupno z menoj boste vsi in z veseljem odgovorili z da! Industriji bo z lahkoto uspelo oskrbeti te stotine milijonov novih industrijskih delavcev z modernimi stroji Tudi na naslednje vprašanje: Ali bomo v stanju oskrbeti za vsa postrojenja itd. tudi potrebno energijo?, bi pritrdilno odgovoril. Že v irazpravi »Svetovno energetsko gospodarstvo« sem poizkušal dokazati, da imamo za ves ta ogromni porast zadosti energije-že v klasičnih energijskih nositeljih, v premogu, v zemeljskih oljih in plinih ter v vodnih močeh, tudi v vodnih močeh tudi brez atomske energije. Takrat pred tremi leti. ko sem o tem pisal, so glede premoga neki še odkimavali, da. danes pa so sc njihova mnenja približala nvojemu. Kako se bodo opredelile razvijajoče se dežele V štirih desetletjih do leta 2000 sc bo razdelitev prebivalstva sveta na različna politična oziroma družbena področ- ja tako spremenila, da si komaj predstavljamo. Današnje 'prebivalstvo 2,8 milijard ljudi moremo brez prevelikega posplo-šenja razdeliti v tri skupine: 0,7 do 0,8 milijarde ljudi odpade na industrijske dežele, tako imenovane »za-padne« karakteristike, v katerih sta tako poljedelstvo in pretežno tudi industrijsko gospodarstvo na proizvodnih sredstvih privatne lastnine. Skoro I milijarda ljudi živi danes v tako imenovanem »komunističnem« bloku (Kitajska, Rusija, Severna Koreja, Severni Vietnam in vzhodno-evropske dežele). Nekako ena milijarda ljudi živi v tako imenovanih »razvijajočih« se deželah na robu komunističnega bloka, kakor v ostalih takih deželah v Afriki in Južni Ameriki. Do leta 2000 se bo (o številčno razmerje spremenilo do dramatičnih izmer. Število prebivalstva v zapadnih industrijskih deželah (kjer je prirastek manjši) bo naraslo samo na kakih 1 do 1,20 milijarde. Število človeštva v današnjem komunističnem bloku bo — posebno z ozirom na Kitajsko iz zelo močnim prirastkom - naraslo na 2,5 milijardi. Tudi število v razvijajočih se deželah bo prišlo praV tako na 2,5 milijardi. Iz tega sledi neizrecno določeno dejstvo: Če bodo v naslednjih desetletjih razvijajoče se dežele ubrale komunistično pot, potem bi leta 2000 prišlo na enega nekomunista že pet komunistov (oziroma na pet komunistov samo še en nekomunist). Zaradi tega se bo tekma gospodarskih sistemov zapadtiega in vzhodnega sveta odigrala v prvi vrsti na območju razvijajočih se deže. n bo pridobitev tega prebivalstva za enega omenjenih gospodarskih sistemov odločujoče vprašanje za oblikovanje bodočega sveta. Potrebnih je več inženirjev in raziskovalnih sredstev Znebiti se moramo, pravi profesor, vseh iluzij in priznati, da je komunistični svet na odločilnem področju, namreč na umskih investicijah, za to tekmo da-leko bolj usposobljen, kakor nekomunistični. V SSSR zapusti tehniške visoke šole letno 70.000 inženirjev, v ZDA 22.000 in v Zapadni Nemčiji 4500. Primerjava na število prebivalstva torej pove, da se izobrazi v Rusiji petkrat toliko inženirjev kakor v Zapadni Nemčiji. Ni tudi nobenega dvoma, da so investicije za študij in raziskave, posebej za tehniške raziskave, v SSSR veliko bolj široko odmerjene, kot pa v zapadnem svetu. Ko so Amerikanci videli krožiti okoli Zemlje prvi »sputnik«, so menili, da je pri njihovih raketnih zadevah samo neka organizacijska zaostalost v teh stvareh. Medtem pa se razdalja v uspehih raziskovanja svetovnega prostora po raketah med Rusi in zapadnim svetom — nočem reči preveč — ni zmanjšala, temveč povečala. Poslati raiketo okoli Meseca, jo Jugoslovanske železarne gradijo v Ljubljani svoj študentski dom. Razveseljiv in daleko-sežen ukrep naše skupnosti zn pridobitev in usposobljenje kadrov za nauk in prakso črne metalurgije .■> v '■PBPBnum Svojstvena revolucija Zapisek za praznih Korak razvoja oziroma vsestranskega napredka v naši deželi je tak, da že kar sproti pozabljamo in obidemo tudi taka dejstva, kakor je odstranitev stanovanjskih barak na Ravnah. Navadili smo se že in se nam zdi kar samo ob sebi umevno, da mora tako biti, čeprav gre za vprašanje oziroma ukrep, ki bi ga pod drugačnimi pogoji reševali sto let. Skozi nas je bodlo to »dahavsko« naselje in vsak se je obregnil v to dedovanje izza okupacijskih let. Toda vse naenkrat ne gre, sedaj pa je šlo. Naj tu zabeležimo za nas in za naprej, da so v času od lanskega oktobra do letošnjega aprila stanovanjske barake na ravnici za tovarno izginile. 94 družin se je — vključno z zasilnimi stanovanji v fabriki — rešilo te stiske in se vselilo v lepa nova stanovanja. Kaj to pomeni, vedo najbolj tisti, ki so bivali v teh lesenjačah. To je revolucionarni napredek v izboljšanju standarda delovnim ljudem. krmariti tako, da je snemalna kamera obrnjena na Mesec, fotografirati Mesec lin pošiljati slike na Zemljo, je uspeh, kakršnega smo smatrali do nedavna za nemogočega. In ta uspeh ni morda kako slučajen, temveč sloni ne nazaduje na dejstvu, da se izšola v SSSR na prebivalca petkrat več inženirjev kot pa v Zapadni Nemčiji. Dalje temelji na tem, da prinese mladi Rus iz tehniške visoke šole bistveno solidnejše znanje s področja matematike (in fizike, kot pa je to primer v Zapadni Nemčiji in v ZDA. In tretji odločujoči razlog za to je, da se sredstva za raziskovanja, ki vlado SSSR posebej zanimajo — in to predvsem tehniška raziskovanja — dajejo na razpolago tam neprimerno bolj širokogrudno kot v zapadnem svetu. Iz teh dejstev mora zapad povleči konsekvence. Dojeti moramo, da odločajo o vlogi nekega ljudstva na svetu v prvi vrsti umske investicije — investicije za izobraževanje, za znanje. Proizvodnja železa je bila leta 1900: 28 milijonov ton To ni nobeno rožnato ozadje, pred katerega postavljam tu vprašanja železarskega in jeklarskega gospodarstva za leto 2000. Toda smatram za dolžnost, da povem o stvari resnico, čeprav bi bila za koga grenka. Predvsem je namreč treba spoznati resnico, da moremo zaključiti, kaj sc še da tn spremeniti, izboljšati (mišl jeno seveda iz zapad nega sveta). Kakšen bo torej razvoj tega gospodarstva do leta 2000? Poglejmo za razsvetlitev ;pojma, kako je bilo s tem ob začetku našega stoletja. Tedaj je razpolagal svet s produkcijo okoli 28 milijonov ton železa in jekla. Od teh 28 milijonov ton je proizvajala Evropa 16 milijonov ton, ZDA 10 milijonov ton ter 2 milijona ton caristična Rusija. Formula udeležbe na produkciji železa in jekla je bila torej pred 60 leti še: 16:10:2 milijonom ton. Četrt stoletja pozneje, leta 1925, se je ta proizvodna formula že odločno spremenila. ZDA so v prvi svetovni vojni svojo železarsko industrijo močno razvile in so postale od drugega največjega že največji proizvajalec jekla na svetu. Proizvedle so takrat že 57 milijonov ton, Evropa 55 milijonov ton, torej nekoliko manj, v SSSR pa so s 5 milijoni ton prej neznatno caristično produkcijo podvojili, a še vedno daleč zaostajali. Tudi še leta 1925 ni bilo na svetu izven ZDA, Evrope in SSSR neke druge pomembne proizvodnje železa. Vse države na zemlji, ki so uporabljale jeklo, so ga morale kupiti od navedenih producentov. Spet četrt stoletja pozneje, leta 1950, je svetovna železarska proizvodnja na-rastla že na 188 milijonov ton — torej od leta 1925 za 50 %>. Ta porast pa znaša le skromno povečanje za manj kot 2% na leto. Toda sedaj pride spet nekaj bolj zanimivega (tam je napisano: resnega): Porast produkcije v SSSR gre že v tej periodi daleč nad porast v zapadnem svetu. Amerika je bila z 88 milijoni tonami še vedno naj večji producent, proizvajala je še zmerom okoli polovice vsega jekla nasvetu. Evropa brez Rusije je bila s 60 milijoni tonami druga. Na Rusovskcm pa so svojo proizvodnjo jekla povečali na 27 milijonov ton — torej za več kot desetkratno prekosili jeklarstvo iz carističnih časov. Ruska proizvodnja jekla raste hitreje Toda vse, kar je nastalo po premiku jeklarske proizvodnje v omenjenem četrtstoletju, se popolnoma izgubi v primerjavi z razvojem v zadnjih letih. V preteklih osmih letih od 1950 do 1958 je svetovna jeklarska proizvodnja bolj ita-rastla, kakor kdaj koli prej, namreč od 188 milijonov ton na 260 milijonov ton. Teh 260 milijonov ton sc razdeli tedaj takole: ZDA so ostale še vedno naj večji proizvajalec jekla, če vzamemo za primer leto dobre konjunkture 1957, ko so dali 102 milijona ton jekla. Če pa vzamemo leto recesije 1958, ko je njihova produkcija padla na 77 milijonov ton, so dežele komunističnega bloka Ameriko že presegle. Delež ZDA pri produkciji jekla je bil leta 1958 samo še okoli 50% vse produkcije — in zdi se (tam: bojim se), da tudi rezultat za leto 1959 zaradi znanega štrajka v tej industriji tic bo nič boljši. Prehajam spet na zelo resno dejstvo: V izadnjih 35 letih je produkcija jekla v zapadnem svetu napredovala povprečno za manj kot 2 odstotka na leto. Medtem ko napreduje v Rusiji sedaj letno za okoli 10%. S tem se poklada slika ruske jeklarske proizvodnje s sliko, ki jo je nedavno narisal Allen W. Dulles, brat Johna Fosterja Dullesa. v Edison Electric Institutu v New Orleansu pred ameriškimi elektroinženirji o industrijski produkciji Sovjetske zveze. Allen W. Dulles je namreč več kot deset let vodja ameriške tajne službe in ima zato informacije, ki jih zlepa kdo drugi ne dobi. Povedal je inženirjem v New Orleansu bridko resnico, da je celokupna industrijska produkcija ZDA v zadnjih sedmih letih napredovala povprečno letno le za okoli 3,6% — če izvzamemo recesijsko leto 1958 — če pa ga vključimo, znese to napredek samo še nekaj več kot 2%. Rusi pa trdijo, da naraste njihova industrijska produkcija letno za 10 do 12%. Na podlagi materiala, ki je na razpolago Allen W. Dullesu, je ta navedene številke zaokrožil sicer neko- liko navzdol in prišel do zaključka, da je letni povprečni porast ruske industrijske proizvodnje okoli 9,5%. To pa je trikrat več kol pa je porast v ZIDA. Isti analitik je še pripomnil, da je delež narodnega dohodka, ki ga letno investirajo v Rusij i s 30% skoro dvakrat tako velik kot v Ameriki. Končno je dostavil Allen W. Dulles, da proizvedejo v Ameriki sicer petdesetkrat toliko osebnih avtomobilov kot v Rusiji, toda na Ruskem izdelujejo štirikrat toliko orodnih strojev kot v Ameriki. Ugotovitev, ki ji nazadnje komaj verjamem, vseeno pa težko zanikam. Svetovna produkcija jekla leta 1975: okoli 501) milijonov ton Če moramo verjeti, da ostane vse tako in se na tem ne da nič sprem eni tis potem moramo bodočnost zapadnega sveta zelo pesimist ion o presoditi že za vmesno leto 1975 in ne šele za leto 2000. Če moramo računati, da naraste produkcija jekla v ZDA in v Zapadni Evropi letno za 1 do 1.5%. v Rusiji pa za 10%, kar dosegajo že nekaj let, potem lahko vzamemo samo papir in svinčnik ter izračunamo, kakšno 1)0 razmerje v letu 1975. Komunistični blok bi imel v tem primeru tega leta že dvakrat tako veliko proizvodnjo jekla kot ZDA in zapad na Evropa skupaj. Nazadnje pa ne verjamem, da bo čisto tako, kajti porast produkcije osnovne industrije sc bo unesel tudi v Sovjetski zvezi. Če ostane pri sedanjih 10% letno, sc produkcija v vsakih sedmih letih podvoji, to se pravi v 15 letih početveri. Ne verjamem, da bi morali računati v 15 letih na štirikratno produkcijo v Rusiji, toda trikratno povečanje bomo že morali vizeli v račun. Tudi na Kitajskem, kjer so na nizkem začetku, more priti do nekajkratnega povečanja te proizvod nje. Tu se ne da torej nič spremeniti. S čimer pa se zapadni svet nikakor ne sme zadovoljiti, so prepočasna rast našega (mišljeno zapadnonemškega) social nega produkta, prepočasna rast naše industrijske proizvodnje, posebej prepočasno naraščanje produkcije osnovne industrije predvsem na polju železarskega in j ek! a rskega gospodarstva. Da bi leta 1975 dosegli vsaj še nekako znosno razmerje med industrijsko kapaciteto zapadnega in komunističnega Univerza na Rusovskem področja, moramo poizkusiti povečati sedanji odstotek letnega porasta jeklarske produkcije vsaj za trikrat, to se pravi, da ga moramo povečati od današnjih I do 1,5 °/o na 5 do 4%. V tem primeru smemo ceniti, da bo skupna svetovna produkcija jekla v letu 1975 znašala nekako 500 milijonov ton. Od tega bo skoro polovica v deželah komun iist i enega p od roč j a. Svetovna poraba jekla leta 2000: ca. 2 milijardi ton Ce gledamo še naprej, na leto 2000, smemo vzeti, da bo znašala poraba jekla na osebo vsega človeštva tedaj nekako 300 do 400 kg. Sedanje stanje, ko znaša ta potrošnja v ZDA skoro 500 kg, v Indoneziji pa Je 3,7 kg jekla na osebo, bo takrat gotovo obvladano. Pri naseljenosti 6,5 milijarde ljudi bi znašala poraba jekla nad 2 milijardi ton. Pretežni tlel ne samo porabe, temveč tudi produkcije jekla bo prišel tedaj na druge dežele (ne samo na Severno Ameriko in Zapad-no Evropo). Indija je že na tem, da sii zgradi veliko jeklarsko industrijo, da o Rusiji in Kitajski sploh molčimo. Da bi Zapadna Evropa in Severna Amerika predstavljale tudi še tedaj vsaj nekak del jeklarskega gospodarstva sveta, moramo, kot smo že rekli, procent porasta v naši jeklarski produkciji napram danes potrojiti. Iz vidika same produkcije bi mogli našo jeklarsko proizvodnjo brez nadaljnjega povečati letno za 3 do 4,5%. Toda nihče v zapadnem svetu se tega ne pod-stopi, ker si vsak misli: toliko jekla ne bomo mogli prodati. Vzhod investira v jeklo Dežele komunističnega bloka pa lahko prodajo svojo produkcijo jekla. Prodajo jo na svojem področju. Veliko jekla dajejo za izgradnjo železnic. Ogromne so ruske investicije za cevne napeljave križem po zemlji in so v tem smislu za ZDA drugi naijvečji investitor na svetu. Izvedli so ogromna vrtanja za zemeljskimi olji in plini ter gre obilno jekla za uresničenje njihovega energijskega programa, pri katerem se premog sistematično umika za prednost surovih olj in plinov. Rusi nameravajo produkcijo premoga sicer še povečati, ker pa je produkcija olj cenejša in imajo vse potrebno doma, je prednost na proizvodnji zemeljskih olj, ki bo v sočasnem sedemletnem planu podvojena, medtem ko bo pridobivanje zemeljskih plinov povečano za petkrat. V deželah komunističnega bloka se jim torej ni treba beliti glav, kako bodo prodali jeklo, čeprav bo produkcija tudi še naprej naraščala letno za okoli 10%. Razorožitev je najvažnejše sredstvo za povečanje porabe jekla Na vprašanje: Kaj naj bi storili v zapadnem svetu v zvezi z omenjenim razvojem?, vam bi rad postregel z odgovorom, ki je čisto obraten temu, kar mislijo mnogi ljudje glede povezave med oboroževanjem in potrošnjo jekla. Količine jekila, ki bi jih morali prodati v zapadnem svetu, če bi hoteli dvigniti to produkcijo za 3 ali 4% letno, bi mogli prodati samo z radikalno razorožitvijo. Nisem se zagovoril: Razorožitev in ne oborožitev je najvažnejše sredstvo za dvig potrošnje jekla. Casi, ko so potrebovali velike količine jekla za topove, so prav tako za mami, kot časi, ko so ulivali orožje iz brona. Današnje oboroževanje stane razmeroma malo jekla, temveč istane precej aluminija, veliko kemijskih produktov in umskega naprezanja za iznajdbe novih metod. Zahteve današnjega oboroževalnega gospodarstva po jeklu pa ostajajo daleč za tem, kar bi potrebovalo na jeklu miro-dobsko gospodarstvo. Ce uspemo oborožitev radikalno zmanjšati — industrijske dežele na vzhodu in zahodu potrošijo za oborožitev daleč preko 100 milijard dolarjev na leto — in če od prihranjenega denarja uporabimo tudi samo eno petino za investicijsko pomoč razvijajočim se državam na svetu, nam bi ne bilo treba več razmišljati, kako bomo prodali jeklo. V razvijajočih se deželah je potrebno zgraditi še mnogo železnic, mnogo cevnih vodov bodisi za zemeljska olja aili za namakalne naprave. V teh deželah obstoje velike potrebe po strojih, da bi se njihovo gospodarstvo opomoglo iz bednih razmer. Te dežele pa teh mnogih strojev in drugih jeklarskih proizvodov, ki jih nujno potrebujejo za razvoj, ne bodo mogle polno plačati. Industrijsko razvite dežele vsega sveta jim bodo pri tem pomagale, in sicer v izdatnejših merah, kot do sedaj. Zahteva povečane gospodarske pomoči razvijajočim se deželam Zadostno pomoč tem deželam, tako kot jo potrebujejo, pa moremo finansirati le iz prihrankov, ki jih bo dala radi- kalna razorožitev. Te na zmanjšanju oboroževanja prištedene im za investicijsko pomoč razvijajočim se deželam nudene vsote bo^jo prinesle dolgodobno konjunkturo, ki jo tako nujno potrebujemo za dvig odstotka letnega porasta gospodarstva zapadnega sveta. Drugega recepta ni, pa dosežemo sodelovanje pri taki pomoči kakor pač. Samo če prenehamo z izdatki velikega dela našega socialnega produkta za oboroževanje, bomo zadosti močni in premožni, da bomo ustvarili tudi za nas (mišljeno za za-padni svet) pravo pozicijo v jutrišnjem svet u. Še ena nadaljnja ugotovitev: Ako ne damo od prihrankov za oborožitev le 10 milijard dolarjev kot investicijsko pomoč razvijajočim vse deželam, temveč še enkrat 10 milijard za izobraževanje in raziskave, tedaj im samo tedaj moremo na polju umskih investicij obstati v tekmi z deželami komunističnega bloka. Z mojim izvajanjem sem vam hotel dati sinov za razmišljanje. Poizkušal sem predočiti, da bodo ta štiri desetletja do konca našega stoletja predstavljala da-leko najbolj dramatično dobo v zgodovini človeštva. Ne samo, da bo število ljudi hitreje naraščalo, temveč bo tudi tekma med obema političnima oziroma ekonomskima sistemoma zavzela obseg in obliko, o katerih si doslej nismo napravili zadostne predstave. Svet leta 2009 bo lahko lep Svet leta 2000, ki ga bodo doživeli mlajši med nami in v katerem bodo živeli naši otroci in vnuki, bo lahko zelo lep. Ogromnemu porastu prebivalstva moremo postaviti nasproti odgovarjajočo prehrambno produkcijo. Lakote na svetu ne bo, če bodo narodi pri tem skrbstvu tovariško sodelovali. Pri tem je mogoče t * t š. I * « s. S im :w un t im mt * hm ms* m* # j*** «*«* im * im lit* **#«« Uti »m im » Mil HM HM « ih* Mm m« t IIH MM IH* t im »iti mm » MM MII HM « IHt Hit MM « |f*H MM *«M • bv, mm mi * MH »M* |*H » jHH HM l*«MI • M » H * ******* * M t M I’ **•*•*• « M • *« * Mf Mt I **«#**» * *« * H I «***»«* ***••*» • H • H I f O I i» t t M * M * * II * M I ♦ MIMI' | l»l o * bedo daleko odpraviti. Trikratno povečanje socialnega produkta na osebo človeštva in šestkratno povečanje skupnega socialnega produkta je skoraj še preskromna cenitev možnosti porasta blagostanja, če si predstavljamo prirastek sveta na delovni sili in če postavimo, da bo ta delovna sila dobila potrebno strokovno izobrazbo, da bo vodena po potrebnem številu inženirjev ter da bo oskrbljena s potrebnimi stroji. Vse to pa moremo doseči le, če bo odpravljen tudi tretji veliki bič — vojna. Veliki tehniški napredki, ki bi se mogli na vseli področjih človeškega sožitja tako blagodatno uveljaviti, so namreč prinesli s seboj istočasno nevarnost za človeštvo, kakršne še n,i bilo. Nosilec Nobelove nagrade Max Born je o problemih, pred katere je postavljeno človeštvo ob cepljenju atomov, takole rekel: »Tekom samo nekaj let je prišlo nekaj novega, kar preobrazuje naš obstanek. Obisk na (Piše šestnajstletno Prvomajski prazniki so se bližali. Be-"in i glavo, kam naj bi v mojih t:h šla. da bi videla kaj novega i zanimivega. Nisem in nisem se mogla odločiti. Bilo je samo še nekaj dni, a še • :mm izbrala. Ted j pa me neki dan, ko sem se vrnila iz šole. čaka povabilo na Koroško. T k - davna obljuha v spominu na dobro P vlo. Zelo sem se razveselila in odločala da odpotujem v soboto z avtobusom, ker je stalo v pismu, da je to zelo lepa in udobna vožnja, pa da niti ne •"'r-lrlsn. ro pa sem ugotovila šele na : VIe1 1 se je kot povest o jari kači. Cer te co proti kraju vožnje zelo slabe. ° - rCžih nas je tako premetavalo sem in tja. da sem se morala čvrsto prijeti, d ’ nisem pristala na tleh. Vse človek prestane in tudi jaz sem prestala to udobno in lepo vožnjo. Rnvne na Koroškem! Čakali so me pri avtobusu in najprej smo šli na večerjo v Dom železarjev. Zelo sem se čudila lepim lokalom ter ustrežljivemu osebju. Človek res ne bi pričakoval kaj takega v tako majhnem kraju. To sem si mislila zvečer; ko pa sem zjutraj vstala in si ogledala mesto, sem to mnenje takoj spremenila. To je veliko mesto z železarno. Mesto samo je iz dveh delov — novo in staro. Staro seveda ni tako lepo. Toliko bolj pa se mi dopade okolica. Sami hribi s kmetijami, ki so skrite v že cvetočem drevju. Okrog in okrog pa njive, ki so skrbno obdelane, in pa zelene trate, posejane s cvetlicami. Sploh ne najdem besed, da bi opisala to lepoto. Bila sem navdušena. Navdušenje pa se mi je še povečalo, ko smo šli na »Smučarsko kočo«. Že koča sama je vredna pohvale, kaj šele razgled — okolica! Pod nogami ti ležijo Kotlje, v daljavi vidiš Pohorje, nad tabo je Uršlja gora še vsa pokrita s snegom. Nisem se mogla nagledati. Take lepote! Najraje bi kar ostala za To novo vključuje istočasno strašno grožnjo in svetleče upanje. Grožnjo samouničenja človeštva in upanje na raj na zemlji. Tega ni napovedal neki religiozni prerok ali filozofski daljnovidec, temveč smo' tu pred obema možnostdma, ki sta dani na izbiro človeštvu s strani najbolj realnega prirodoznanstva.« • (Iz »Werk und wir«, 3/1960. Dortmund) Zaključek za nas: Klic po razorožitvi, po pomoči zaostalim ljudstvom in po nujnosti izobraževanja tudi s tega in predvsem s tega foruma je velik pozitiv, čeprav za izhod lastnega obstanka in napredka. Mi pa iz te jeklarske povesti toliko globlje razumemo in blagrujemo skrbstvo naše domovine za izobraževanje in industrijsko rast, ki sta vsa leta svobode v edinstvenem napredku. In to toliko bližje in srečneje, ker socialistični Jugoslaviji ne gre za neko »tekmovanje« med omenjenimi svetovi v smislu dominiranja, temveč zgolj za dvig blagostanja ljudstva. Koroškem dekle iz Ljubljane) kak teden, da bi si vse lepo ogledala ter zapisala, kaj se od tod vse vidi. Pa kaj, ko čas hiti. Prehitro bom morala nazaj, ne da bi si mogla ogledati vseh zanimivosti in lepot naše koroške dežele. Obiskala sem in si ogledala tudi Črno, Žerjav, Mežico in Prevalje. Sami lepi kraji, le da je v prvih dveh preveč skalovja. Ravne in Prevalje so čisto nekaj drugega. Obiskali smo tudi nekaj kmetov, ki so nam postregli s črnim kruhom, domačimi klobasami in pa z nadvse zdravilnim moštom. Vse se mi je zdelo nenavadno in novo, čeprav lepo in domače. Še najbolj pa sem si želela obiska v Kotljah, rojstnem kraju našega velikega pisatelja Prežihovega Voranca. Tam počiva tudi Pavla, ki je povzročila moj obisk. Na grobe sem položila cvetje. Vasica je zelo prijazna in prikupna. Navdušena sem bila nad vsem, kar sem videla. Tudi ljudje so čisto nekaj drugega kot pri nas v mestih. Zdelo se mi je, kakor bi se z vsemi že dolgo poznala. Vsak je imel za nas kako prijazno besedo. Zelo sem si želela obiskati rojstno hišo Prežiha, a niso me hoteli peljati še tje gor. Če bom še prišla v Kotlje, pa bom gotovo obiskala tudi to. Tako mi je ostal samo še večer, ki sem ga tudi lepo preživela. Gledala sem »televizijo«. Tako namreč pravi moj gostitelj oknu, ki je obrnjeno na Ravne. Ker stoji hiša na hribčku in se vidi po vsej dolini, se mi je zdelo še lepše, kot bi gledala televizijo. Bila je že tema in videla sem le tisoče lučk, ki so migljale pred menoj. Vmes sem slišala brnenje motorjev in avtomobilov, ki so izginjali po cesti v daljavo. Dolgo, ne vem, kako dolgo sem tako slonela in obžalovala, da moram že nazaj. Sklenila pa sem, da bom to čudovito deželo še obiskala in to čimprej. Še hočem uživati v lepi deželi, ki je oddaljena in položena med gorami, da marsikdo zanjo niti prav ne ve. Kdor pa ve in vidi, bo te lepote in to dobro ljudstvo še ni še obiskal. B. M. (Hvala za prisrčno lep spomin! Da, naj te pri rod ne lepote toga kraja in dobrota tega ljudstva naprej ostanejo! -pripis uredništva.) Ljubosumje ob znamenju. Kuža in ovcu se nikoli ne marata, zato še toliko manj, če hoče stopiti ovca v domačnostne pruvice kuže. Toda vigred na Pratnekarjevi domačiji je tako polna, da povezuje vse Gradiški Lojz j »Gradiški pojo...« smo nekoč zapisali v našem listu. Eden teh je bil Alojz Rožen — Gradiški Lojz —, tisti, ki je gnal tenor. Iinel je glas in srce. Kakor klic kanje v višavah in za pokrajino, kar je vidi in občuti. Nihče več ne bo tako prepeval v Kotljah. Poklic sta mu bila vsakršno delo in skromnost, njegova Specialnost pa zadovoljstvo. Kosil, pil in pel je po Selah. Vmes je izginil v košatije Uršlje gore in zajuckal z olearij, da je prijelo vsa hotuljska srca. Leta 1926 je šel v tovarno. Ni mu pristojalo, svobodnjaku. Konec petja, smo rekli in mu skoro zamerili. Toda, kaj je hotel. Nekajkrat so ga tedaj odpustili zaradi pomanjkanja dela, a dneva mu niso mogli zagreniti. Spet: cim-rovka, puntaka, kranjc in cepin pa v osrčje planin. Po osvoboditvi je nadaljeval v tovarni ter zaključil kot prvi kurjač generatorjev leta 1955 — predčasno zaradi obolelosti. Lojz je še vsa leta pešačil po tri ure na delo in z dela ter prednosti hotuljskega avtobusa pod goro še ni oziroma ni več užival. Rad sem ga obiskal v Incnovi bajti, kjer si je z bistro in pridno ženo ustvaril svoj kot. Planinske svetlobe, žuborenje kristalnih voda, dah gorskih sap v nedopovedljivi lepoti in tihoti — daleč od šuma in tesnob nagrmadenega sveta. Pa še Šilce črničevca, pisker lesnikovca, koza, čebele... predvsem pa svetel značaj gorskega rodu. Poslovil se je tam v travniškem juniju, v času, ko so nekoč tako čudovito prepevali. Fužinarji so mu prišli nasproti pod goro in mu godili za zadnjo pot. Lepo so se ga spomnili še z vencem in besedo na grobu. Kotlje pa so zapele. Hravat je bil tam pa Justa od ' čisto ta prvih, Šiman, Pepi... »Rožice cveto, ptičice pojo, jaz pa ravno tako...« Le tenor je manjkal, Lojznov tenor. Z njim je utihnil, v spominu pu bo pel, dokler bo kak Ilotuljc živel. NAŠA GIMNAZIJA DAJE POROČILO ZA ŠOLSKO LETO 1959-60 ŠOLSKI ODBOR skladno z 22. sklepom 13. redne seje Sveta za šolstvo OLO, OLO št. 06/16-2389/59, v sestavu 17 članov in v funkciji od 29. oktobra 1959 (v oklepaju je naveden organ, ki ga je delegiral v odbor): Razgoršek Avgust-Peter (OLO št. 06/16-2389/2-22.6. 1959). predsednik; Gostenčnik Engelbert (delavski svet železarne), podpredsednik; Gol maj er Pavle (ŠD Fužinar), tajnik; Černetič Avgust (učiteljski zbor); M r d a v š i č Janez (učiteljski zbor); Ceh Stanko (zbor volivcev Ravne-Cečovje); Mat-v o z Štefan (zbor volivcev Ravne-Cečovje); Skr lovni k Alojz (zbor volivcev Ravne-trg); Pistotnik Drago (zbor volivcev Prevalje); Krivograd Miran (Občinski komite LMS Ravne); Krivograd Pepca (Soc. zveza delovnega ljudstva Ravne); Volča n še k Zofija (Društvo prijateljev mladine Ravne); Jelenko Cilka (delavski svet Rudnika Mežica); II ribe r n i k Mija (šolska skupnost učencev gimnazije); Gačnik Jerica (šolska skupnost učencev gimnazije); Žlebnik Henrik (šolska skupnost učencev gimnazije); dr. Sušnik Franc, ravnatelj šole (po položaju). Komisije Za vzgojna vprašanja: prof. Černetič Avgust, predsednik; člani: Ceh Stanko, Cerče Ivo in dijaka Pogorevčnik Karel in Kavčič Franc. Za socialna vprašanja: Vol-čanšek Zofija, predsednica; člani: Krivograd Pepca, Hrome Stanko, Marija Klančnik, Mešl Dragica in dijaka Mar-zel Marija, Podpečan Stane. Gospodarska vprašanja: Gostenčnik Engelbert, predsednik; člani: Vinkler Alojz, Hrome Stanko, Gašper Franc, dijak Pirtovšek Ervin. OSEBJE (Naziv, pluč. razred, rojstno leto, začetno leto službovanja, od kdaj je na .gimnaziji na Ravnah, stroka in kaj je učil) a) redno učno: Dr. Sušnik Franc, ravnatelj (prof. 111/2,1898,1922, 1945;Ne, jugosl.knjiž.): ne 2a, 3b: 7 ur Andric A na tol (prof. IV/2, 1902, 1926, 1955; Zg, Fil); fil 4a. 4b; psi 3a, 3b; ze 4a, 4b; zg la, lč, 3a: 23 ur Černetič Avgust (prof. VI., 1918, 1945, 1947; Zg, Ze)': ze la, lb, 2b, 3a, 3b; zg lb, 2b, 4a: 23 ur; mentor mlad. org. in asu. org. ZK; varuh podporne knjižnice, vodja gimn. oddelka za odrasle (učil na tem oddelku 4 ure zg, ze. na osnovnošolskem oddelku za odrasle 3 ure spoznavanje družbe) Čuden Marjan (prof. XI., 1930, 1955, 1955; An, ne): an v vseh razredih razen v lc in 1Č: 28 ur, knjižničar dijaške knjižnice, varuh gramofon, invent. za tuje jezike Golčer Anton (prof. XI., 1931, 1956, 1956, Bio): za šolsko leto 1959/60 do- deljen Delavski univerzi za upravnika (OLO 06/5-14449/1959) in na gimnaziji oproščen pouka; poučeval prir lb, 2a, 2b, 4a, 4b: 10 ur; varuh prirodoslovne in geološke zbirke; vodja prirodoslovnega in fotoamat. krožka (na oddelku za odrasle 2 uri prirodopis) G o 1 m a j e r Pavel (predm. učit. IX., 1922, 1946. 1959, Te): te/m-(-ž v vseh razredih: 24 ur; varuh invent. m-telo-vadbe; poverjenik učit. zbora pri šolski skupnosti učencev; pomožni inšpektor za telovadbo (učil na osn. šoli 1 8 ur mat.) Klun Olga (pred. učit. VII., 1914, 1937, 1945; Te); od 24. VIII. 1959 do 8. IV. 1960 na bolezenskem dopustu, od 9. IV. te-ž lč, 2a, 2b, 3a, 4a: 11 ur (polovična obveznost); varuh invent. ž-telovadbe Lep Jože (prof. X., 1928, 1952, 1952); Mu): fi 4a, ma lb, lč, 2a, 3a, 4a: 22 ur; varuh ozvoč. napr. in radijskih aparatov; org. vodja tečaja Dopisne ekon. šole (učil ma tej šoli 4 ure) < L o d r a n t S t a n k o (prof. X., 1927, 1950, 1950; Ke); fi 2a, 2b, 4b; ke lb, 2a, 2b, 3a, 3b, 4a, 4b: 25 ur; varuh kem. in fiz. zbirke; vodja radioamaterskega in alpin. krožka (učil na osnovni šoli II 5 ur fi, na tečaju Dopisne ekon. šole 2 uri blagozn.) Mlakar Jože (prof. XI., 1927, 1956, 1956): fi 3a, 3b; ma la, lc, 2b, 3b, 4b: 26 ur; varuh matematične zbirke učil; upravnik dijaškega doma; (na osnovni šoli I 7 ur mat, na gimnaz. oddelku za odrasle 3 ure mat) Mojzer Marie na (prof. pripr. XII., 1932, 1959, 1959; Fr); fr v vseh razredih razen v lb in v lc: 28 ur M r d a v š i č Janez (prof. pripr. XII., 1928, 1957, 1957; Sl): sl lb, 2b, 3a, 3b, 4b: 23 ur; skrbi za šolsko kroniko; vodi literarni krožek in filmski klub (na dopisni ekon. šoli 2 uri slov.) Oz val d Marjan (prof. pripr. XII., 1926, 1955, 1956; Sl); sl la, lc, lč, 2a, 4a: 21 ur; knjižničar učiteljske knjižnice (na oddelku za odrasle 3 ure slov.' Pajk Anton (profesor XI., 1927, 1955, 1955; Zg): ze lc, lč, 2a: zg lc, 2a, 3b, 4b: 23 ur; varuh zgod. in zemljepisne zbirke in projekcijskih aparatov b) honorarno učno osebje: Mlinarič Jože (honorarni profesor, abs. fakuIt., 1935, 1959, 1959; Lat); lat Ib, neobvez, lat. la, lc, lč, 2a, 2b, 3ab; me lč; neobv. me 3ab: 22 ur K od r .i n M ih a el, profesor na osn. šoli II: prir la, lc, lč, 3a, 3b: 16 ur Kotnik Dominik, abs. VPŠ, predmetni učit. na MIŠ: predv. vzg. m-j-ž: 3a, 3b, 4a, 4b: 10 ur Andrič-Pintar Marjana, profesorica na osnovni šoli II: fr lb, lc: 9 ur S r n o v r š m i k Mara, predmetna učiteljica na osnovni šoli I: an lc, lč: 8 ur Petru n Jože, ravnatelj nižje glasbene šole: mladinski pevski zbor 2 uri (P e j o v n i k Jelka, predm. učit. ma osnovni šoli I: 3 ure merašč. na gimn. odd. za odrasle) c) tajnica: Meisterl Anica (učiteljica X., 1917, 1937, 1956) č) tehnično osebje: Podgoršek Martin (šolski pomočnik, 1907. 1927. 1945) P e č o v n i k Anton (kurjač, 1925, 1949, 1953) I. e s j a k Matilda (snažilka, 1916, 1954, 1954) Š u 1 e r M a ri j a (snažilka, 1922, 1955, 1955) T r c p a n M a r i j a (snažilka, 1935, 1958, 1958) Snažilke: Petrič Marija (1939, 1956, 1956) Herman Veronika (1934, 1959, 1959) Štruc Pavla (1937, 1956, 1956) so v osnovnošolskem proračunu. SPREMEMBE V UČITELJSKEM ZBORU Odšel je: Plešej Jože — 25. IX. 1959 (kadrski rok JLA). Prišla sta: Černetič Avgust — 1. IX. 1959 (dotlej ravnatelj osn. šole na Ravnah). — Mojzer Marlena — 1. IX. 1959 (v prvo). USPEH DIJAKOV KONEC JUNIJA 1960 Izdelali: odlično 31, prav dobro 75, dobro 153, zadostno 19, vseh: 278 == = 87,7 »/o. Peca od Končnika. Maj je tu šele pozno junija. In ker je poletje v Topli toliko krajše, je pa zato lepše in še zima prej. Hitreje je treba torej živeti ko vzcveti, zato tudi Peca takrat vzkipi Popravne izpite imajo: iz enega predmeta 18, iz dveh predmetov v I. razredu 8; vseh 26. Padlo jih je: 11. — Neocenjena: 2. IMENIK DIJAKOV (117 + 200=317) Pri imenih je v oklepaju naznačen dijakov domači kraj, na kraju pa uspeli; črta na koncu stoji pri tistih, ki so padli; predmeti na koncu pomenijo popravni izpit, zvezdica pa pomeni, da je to uspeh po popravnem izpitu v juniju 1960. La (10 + 24=34) Razrednik: Čuden Marjan Cigler Adolf (Prevalje): prav dober Kodru« Erih (Prevalje): dober Markovič Drago (Crna): dober Mori Emil (Mežica): — Potočnik Stanislav (Mežica): an, mu Rebernik Ernest (Prevalje): zadosten Ročnik Ivan (Pristava): dober Svanjak Miloš (Prevalje): dober Valant Ciril (Mežica): dober Zmagaj Erih (Žerjav): an, fr Dežman Marija (Mežica): an, fr Drezgič Ana (Prevalje): prav dobra Frece Ana (Crna): dobra Havnik Marija (Crna): neocenjena Kavtičnik Ivana (Pristava): prav dobra Komar Martina (Mežica): prav dobra Komar Uršula (Mežica): an, fr Kosem Silvija (Prevalje): prav dobra Ladinik Leopoldina (Mežica): dobra Ledinek Ana (Prevalje): dobra Močilnik Rozalija (Mežica): prav dobra Mori Hilda (Žerjav): — Platzer Silvija (Mežica): — Plesnik Ida (Žerjav); zadostna Rek Manica (Prevalje): prav dobra Rezar Jožica (Crna): dobra Rudolf Terezija (Prevalje): dobra Škrinjar Irena (Prevalje): dobra Šegel Ivana (Mežica); odlična Škrubej Marija (Mežica): mu Tajnikar Ana (Mežica): an, ma Vinki luga (Mežica): dobra Vinki Rozalija (Mežica): odlična Zaveršnik Erika (Žerjav): dobra Hafner Erika (Žerjav): izstopila 26. X. (zaradi bolezni) Moškon Štefanija (Prevalje): izstopila 15. IX. (v uk v trgovino) Vo.gl Hedvika (Lom): izstopila 3. XI. (ostala doma) 1.1» (8 + 19 = 27) Ituzrednik: Černetič Avgust Kavčič Jožef (Ravne): prav dober Kobolt Ernest (Ravne): dober Krebs Peter (Ravne): dober PandcI Jožef (Ravne): dober Pušnik Julko (Polena): Sušnik Matjaž (Prevalje): dober Šušteršič Alojz (Črneče): zadosten Žmavc Leo (Ravne): dober A p obal Gertruda (Ravne): odlična Buhvald Antonija (Vuzenica): dobra Gerdej Frida (Dolga brda): prav dobra Horjak Margareta (Ravne): prav dobra Kave Margareta (Ravne): zadostna Keber Jožefa (Koprivna): dobra Lahodny Katarina (Trbonje): prav dobra Lečnik Hedvika (Ravne): dobra Mokina Ljudmila (Bistra): prav dobra Pandel Ljudmila (Tolsti vrh): zadostna Prevorčič Anamarija (Ravne): prav dobra Pumpernik Elizabeta (Ravne): prav dobra Rutar Hildegarda (Ravne) prav dobra Rženičnik Stanislava (Ravne): dobra Sagmeister Zofija (Trbonje): prav dobra Sekavčnik Danijela (Prevalje): prav dobra Tomaž Jožefa (Dolga brda): dobra Verdinek Frančiška (Ravne): dobra Volentar Marija (Lokovica): dobra I. c (11 + 24 = 35) ~ Razrednik: Ozvald Marjan Brezovnik Vladimir (Šmarten): dober Gobec Anton (Št. Ilj pod Turjakom): dober Magdič Peter Boris (Mežica): zadosten Matvos Ferdinand (Mislinje): prav dober Ogrin Franc Valter (Slovenj Gradec): dober Podgoršek Helmut (Ravne): ma Podpečan Stanislav (Završe): odličen Prevolnik Leopold (Mislinje): dober Pučko Danijel Jožef (Slovenj Gradec): odličen Štumberger Pavel (Slovenj Gradec): odličen Trobej Ivan (Šentjan): pri, ma Berložnik Marija (Završe): dobra Bošniik Frančiška (Gmajna): dobra Cajmko Natalija (Slovenj Gradec): odlična Černivnik Pavla (Šentjan): dobra Dereinčin Songard (Dravograd): dobra Dobnik Marija (Prevalje): dobra Gabrovec Berta (Črneče): zadostna Garb Štefanija (Stari trg); dobra Gregor Marija (Troblje): prav dobra Hudolist Marija (Stari trg): dobra Jeromel Gabrijela (Zgornji Dolič): dobra .j Katzianer Matilda Erika (Slovenj Gradec) : zadostna Keber Marija Adela (Slovenj Gradec): odlična Klugler Marta Marija (Šentjederta): ma Lesjak Danijela (Dravograd); dobra Lorger Ivana (Sele): an, fr Mihev Marija (Turiška vas): dobra Oder Ivana (Mislinje): odlična Rak oviiiik Hilda (Kotlje); dobra Razdevšek Terezija (Šmarten): odlična Rožen Rozalija (Podgora); — Sešel Marija (Slovenj Gradec): dobra Štruc Marija (Podkraj): dobra Zvikart Zofija (Gmajna): dobra Štelcer Jožica (prestopila 23. XII. 1959 na II. gimnazijo v Mariboru) I.č (19+ 17 = 36) Razrednik: Kodrin Mihael Arih Ernest (Dravograd): zadosten Epšek Friderik (Dravograd): dober Fele Karel (Ravne): an, ma Gerold Helmut (Muta): prav dober Golob Ferdinand (Dravograd); prav dober Grabner Valter (Ravne); fr Hojnik Justin (Radlje): dober Leitinger Ivan (Suhi vrh): odličen Mczner Ernest (Ravne): dober Močilnik Alojz (Lokovica); prav dober Petek Ivan (Vuzenica): prav dober Poderžan Ginter-Vincenc (Muta); dober Prapcr Peter (Dravograd); prav dober Praznik Rajmund (Ravne): — Smuk Franc (Lokovica); dober Škorjanc Ivan (Otiški vrh); dober Ternik Valter (Radlje); prav dober Volentar Franc (Lokovica): dober Gorska domačija Matevž Hace v »Komisarjevih zapiskih«: »...Še vedno premalo mislimo na stare, tople in darežljive kmečke hiše v gorah, kjer žive dobri ljudje, ki so z velikim hlebom kruha in skodelo vročega mleka dostikrat vrnili moc in življenje marsikateremu trudnemu borcu. Dokler bo utripalo moje notranjsko srce, se bom hvaležno spominjal gorskih kmetij, pozabljenih od širnega sveta, n vendar velikih in močnih stebrov naše revolucije, hraniteljev hrabrih slovenskih sinov...« Tudi v Topli (na sliki) je bilo tako. V lepote te zemlje sta se zazrla ... Predsednik ravenske mature Uroš Kraigher in ravnatelj gimnazije dr. Franc Sušnik sta šla po uspehu mladine v planine. Prisrčil je naš mladi rod za svetlo pot. Ostalo bo: zaključni izpiti samorastniške šole so dosegli zaželeno vrednost, ker so imeli prednost — Uroš Kraigher. Wlodyga Andrej-Vojteh (Ravne): dober Anih Bogomira (Dravograd): -Dobenšek Jožefa (Vuzenica); fr Gašper Marija-Ana (Ravne): dobra Gašper Frančiška (Ravne): dobra Grab Ana-Marija (Slovenj Gradec): ma Javornik In ga (Branik): zadostna Kos Zofija (Muta): fr Kragelnik Tatjana (Ravne): dobra Omerzel Pavla (Radlje): dobra Ozim Irena (Radlje): prav dobra Pušnik Mihaela (Dravograd): dobra Svenšek Ljudmila (Otiški vrh): dobra Tis Ovnik Marija (Navrški vrh): dobra Trost Antonija (Vuzenica): dobra Vidmar Ljudmila (Radlje): Vinšek Danijela (Radlje): zadostna Volmajer Hildegarda (Vuhred): dobra Kozmajer Ida (Trbonje): izstopila 11. XII. (ostala doma) II. a (12 + 21=33) Razrednik: Pajk Anton Favni Danilo (Ravne): dober Klančnik Janez (Ravne): — Koželjnik Jože (Ravne): dober Krenker Rudolf (Podklanec): prav dober Mager Franc (Zagrad): prav dober Navodnilk Anton (Uršlja gora): zadosten Peruš Gregor (Vuzenica): dober Potočnik Ivam (Javorje): dober Rupar Srečko (Prevalje): an Semprimožnik Ludvik (Ojstr.iška vas): prav dober Volčanšek Bogomir (Ravne): prav dober Zavratnik Anton (Trbonje): prav dober Acman Ellen (Ravne): zadostna Andric Manija (Vuzenica): prav dobra Bobovnik Marija (Radlje): dobra Černe Vlasta (Vuhred): odlična Gerdej Ana (Dolga brda): dobr Hergold Ivana (Gradišče): dobra Jehart Marija (Dravograd); dobra Komar Erna (Mežica): dobra Kotnik Rozalija (Črneška gora): dobra Kozmajer Gertraud (Trbonje): dobra Leskovec Marija (Dolga brda): dobra Lešnik Adela (Muta): prav dobra Maklin Roza Danijela (Mežica): dobra Matjaž Berta (Ravne): an Pungartnik Hermiina (Mežica): prav dobra Sečnjuk Hilda (Ravne): dobra Stanič Marjeta (Vuzenica): dobra Šift Erika (Ravne): dobra Štern Elfrida (Jamnica): prav dobra Travnekar Hedvika (Mežica): prav dobra Vožič Ingrid (Črneče): prav dobra II. h (9 + 25 = 34) Razrednik: Lodrant Stanko Buhner Ivan (Podpeca): dober Brumen Nikolaj (Žerjav); dober Fras Jože (Ravne): dober Karner Harald Jože (Bnkovska vas): odličen Lušenc Franc. (Slovenj Gradec): dober Pašek Božidar (Slovenj Gradec): dober Praper Otokar (Dravograd): dober Svečko Rudolf (Turiška vas): dober Žlebnik Henrik (Črna): odličen Bračko Silvestra (Prevalje): dobra Čop Gabrijela (Ravne): prav dobra Dclalut Otilija (Podpeca); ma Dihpol Pavlina (Prevalje): prav dobra Fabiani Lidija (Prevalje): prav dobra Fele Marija (Mislinje): dobra Gams Helena (Vrhe): prav dobra Gostenčnik Marija Ana (Slovenj Gradec): prav dobra Knez Marija (Bistra): ma Kramaršič Barbara (Prevalje): dobra Lesjak Elizabeta (Ravne): zadostna Lichtenegger Irena (Prevalje): ma Mežnar Ljudmila (Slovenj Gradec): dobra Modrej Marija (Črna): an Mori Antonija (Ravne): an Pačnik Marija (Prevalje): prav dobra Pregel Kristina (Libeliče): dobra Ramšak Ivana (Prevalje): odlična Pratnekar Pavlina (Sp. Jamnica): prav dobra Slavič Anka (Slovenj Gradec): dobra Šaloven Albina (Šentjan): ma Ulcej Angela (Prevalje); dobra Uranšek Olga (Libeliška gora): — Marzelj Stanislava (Tomaška vas): dobra Stane Marija (Mežica): — I III. a (13 + 18 = 31) Razrednik: Mrdavšič Janez Adamič Erih (Podpeca): dober Ambrož Miroslav (Dravograd): dober Fanedl Alojz (Ravne): dober Gostenčnik Adolf (Vič): dober Heber Franc (Dravograd): zadosten Kac Ivan (Šmartenf: dober Misirlič Aleksander (Dravograd): zadosten Pirtovšek Ervin (Dravograd): prav dober Rubin Ivan (Pameče): dober Šlaher Vinko (Radlje): an Štor Božidar (Šmarten); prav dober Turičnik Viktor (Gradišče): dober Vončina Oto (Mislinje): dober Areh Marija (Slovenj Gradec): prav dobra Gchner Elfrida (Dravograd): dobra Čerče Edeltraiid (Radlje ob Dravi): dobra Garmuš Štefanija (Dravograd): fi Horvat Tanja (Dravograd): neocenjena Kalz Erika (Zvabek): dobra Laznik Brigita (Črna): dobra MarzeJ Marjana (Šmiklavž): dobra Naglič Rozalija (Črna): prav dobra Peteline Jerica (Podklanec); dobra Radovič Zora (Slovenj Gradec): prav dobra Renčelj Marija (Radlje): dobra Valdhauzer Rozalija (Žerjav): prav dobra Verdnik Marija (Dravograd): odlična Vernekar Marija (Libeliče): dobra Vezovnik Margareta (Sp. Vižimga): prav dobra Vošner Jožefa (Misl. Dobrava): odlična Vrhnjak Irena (Pameče): prav dobra III.]) (12 4- 17 = 29) Razrednik: Mojzer Marlena Gigerl Herbert (Ravne): dober Igerc Kazimir (Ravne): dober Izak Herman (Ravne): prav dober Kert Jožef (Prevalje): dober Kokalj Srečko (Ravne); dober Mlakar Janez (Prevalje): dober Prodanovič Peter (Prevalje): dober Puhan Franc (Orna): zadosten Rozman Mirko (Ravne): dober Sablatnik Jože (Prevalje): dober Veniger Jože (Bistra): prav dober Vogl Herman (Lom): dober Čapelnik Hilda (Ravne): prav dobra Gačnik Jerica (Mežica): dobra Jernej Terezija (Pristava): dobra Komše Erika (Radlje): dobra Kos Helmtrud (Muta): prav dobra Kralj Vilma (Vuzenica): dobra Krebs Manija (Ravne): dobra Krenk Frančiška (Prevalje): odlična Lenasi Kristina (Prevalje): dobra Medvešek Mihaela (Ravne): dobra Miler Eliza (Podpeca): odlična Pintarič Marta (Muta): dobra Pratnekar Marija Magdalena (Mežica): prav dobra Rac Pavla (Sp. Jamnica): dobra Stane Zofija (Mežica)'": dobra V ravnik Marta (Ravne): dobra Vrhnjak Emilija (Podhipje): dobra IV. a (9-f 17=26) Razrednik: Lep Jože Gorjanc Janez (Ravne): odličen Horvat Demeter (Ravne): dober Jordan Malks (Otiški vrh): prav dober Kavčič Franc (Ravne): prav dober Lušnic Rajmund (Gornji Dolič): odličen Mori Rudolf (Ravne); dober Pogorevčnik Karel (Ravne): odličen Stopajnik Franc (Črna): dober Tovšak Peter (Št. Tl j pod Turjakom): odlič en Arnold Vida (Stražišče): prav dobra Heidenkummer Danijela (Slovenj Gradec): prav dobira Horvat Ana-Marija (Šmarten): prav dobra Hribernik Marija (Dravograd): prav dobra Kac Miroslava Viktorija (Šmarten): dobra Kariž Marjeta (Dravograd): prav dobra Mravljak Mihaela (Vuhred): dobra Paulič Alojzija (Trbonje): odlična Peteline Hedvika (Podklanec); dobra Repnik Marija (Št. Vid nad Vuzenico): dobra Rus Viktorija (Slovenj Gradec): prav dobra Sirnik Pavla (Otiški vrh); dobra Štimnikar Jožefa (Slovenj Gradec): zadostna* Tovšak Rozalija (Legen): zadostna Vilič Ana (Dravograd): odlična Zajc Veronika (Hrastovec pri Velenju): odlična Žagar Rozalija (Mežica): zadostna IV. b (14 4- 18 = 32) Razrednik: Mlakar Jože Dirntiš Aleksander (Dolga brda): prav dober Gostenčnik Engelbert (Ravne): dober Ivartniik Franc (Ravne): prav dober Klančnik Gregor (Ravne): dober Krivograd Franc (Mežica): dober Mihev Štefan (Pristava): dober Pečovnik Gerhard (Mežica): prav dober Pratnekar Jože (Mežica): dober Pratnekar Tone (Mežica): dober Prevalmik Franc (Mežica): prav dober Rigelnik Herman (Mežica): dober Štrucl Edvard (Črna): dober Volf'Štefan (Ravne): dober Žagar Franc (Črna): odličen Breznik Alojzija (Ravne): dobra Buhvald Ana (Ravne): prav dobra David Ida (Črna): dobra Godnov Zofija (Prevalje): prav dobra Magdič Štefanija (Mežica): dobra Mešl Erna (Prevalje): odlična Naveršnik Jožica (Ravne): prav dobra Oder Hermina (Podgora): pray dobra Potočnik Ljudmila (Prevalje): odlična Praper Cveta (Mežica): dobra Prosenc Helena (Mežica): odlična Rožič Mihaela (Ravne): dobra Skudnik Ana (Žerjav): odlična Spanžel Marija (Ravne): dobra Šuler Marija (Ravne): dobra Vačun Marija (Mežica): prav dobra Zavodnik Manija (Ravne): dobra Zorman Irena (Ravne): prav dobra ZAKLJUČNI IZPITI I. marca 1960 so dobili maturanti potrjene teme za domače naloge; 1. junija so domače naloge oddali. Najdaljša je obsegala 2500 tipkanih vrstic, 60 izvirnih fotografij, 10 skic in 1 zemljevid (glej v seznamu št. 30), najkrajša 250 tipkanih vrstic, povprečno pa so obsegale 798 tipkanih vrstic. 14. junija so kandidati pisali štiri ure pismeno nalogo; izbrati so si morali eno izmed naslednjih tem: a) Borba narodov za svobodo* in demokracijo in vloga Jugoslavije v tej borbi (to nalogo je pisalo 10-)- 13 = 23 kandidatov); b) Človek, biološko najviše razvito bitje, je zagospodaril naravi (to nalogo je pisalo 4 -|- 5 = 9 kandidatov) ; c) Prežihov človek žjivi novo življenje (917:= 26 kandidatov). Od 18. do 21. junija so bili ustni izpiti, in sicer v dveh komisijah. Izpitni odbor je bil takle: Uroš Kraigher, odposlanec Sveta, za šolstvo LRS, predsednik: ravnatelj gimnazije; vsi učitelji IV. a in IV. b razreda. Razen teh so sodelovali kot pregledovalci domačih nalog in so bili izpraševalci in ocenjevalci v izpitnih komisijah še tile (številke v oklepaju kažejo na kandidate v spodnjem seznamu maturantov): Aberšek Karel, direktor Tovarne lesovine in lepenke na Prevaljah (pri 27 in 50); Doberšek Karel, upok. učitelj, predsednik KZ Prevalje (pri 33 in 34), Dolinšek Maks, učitelj, lronor. upravn. Delavskega muzeja (pri 40); Draksler Rado, dentist, Rav.ne (pri, 28); ing. Dretnik Dušam, gozd. obrat Ravne (pri 30); Drožima Zalka, ravnateljica Zavoda za napred. gospod. Maribor (pri 47): Gregor Franc, oibratovodja Tovarne kos. Slovenj Gradec (pri 11); Hercog Ivan, preds. Obč. LO Ravne (pri 51); Kod rim Mihael, profesor na oso. šoli II Ravne (pri 1. 18, 20. 22. 23, 42. 46, 52); Kuhar Avgust, vodja oddelka za delovno varnost v železarni in urednik Koroškega fužina rja« (pri 51 in 55); ing. Leskovec Zdenko, Mežica-rudnik (pri 35, 37); Poberžniik Rajko, diplom, pravnik, tajnik Obč. LO Dravograd (piri 15); mr. ph. Ibidl Marija, Ravne (pri 24); ing. Šipek Matej-Mitja, železarna Ravne (pni 29, 58); ing. Štok Alojz, šef-inženlr Gradisa Ravne (pri 38); fš Bližina fužin in kmetskih bregov — na sliki in v srcih ing. Štrucl Ivan, Mežica, rudnik (pri 26, 32, 36). li s p eh je b i 1 takle: (Navajamo ime, domači kroj, naslov domače naloge — namen po zaključnem izpitu — končno oceno zaključnega izpita.) iz IV. u 1. Gorjanc Janez, Ravne: Izvor iit razvoj človeka (medicina): odlično 2. Horvat Demeter, Ravne: Oktobrska revolucija iin nje odmev pri nas (sociologija): dobro 3. Jordan Maks, Otiški vrh: Dravska dolina — proizvajalec električne energije (višja tehnična šola): prav dobro 4. Kavčič Franjo, Ravne: Stara in nova Jugoslavija (sociologija): odlično 5. Lušnic Rajmund, Gornji Dolič: Kinoprojektor kot fizikalni aparat (gradbeništvo): prav dobro 6. Mori Rudolf Anton, Ravne: Kako je energija oblikovala gospodarski obraz Mežiške doline (elektrotehnika): dobro 7. Pogorevčnik Karel, Ravne: Elektromagnetna valovanja (elektrotehnika): odlično 8. Stopajnik Franc, Crna: Fašizem v Evropi (sociologija): prav dobro 9. Tovšak Peter, Št. lij pod Turjakom: Števila in računske operacije (tehnična fizika): odlično 10. Arnold Mar.ija-Vida. Ravne: Prežihova Požganica« in nje zgodovinsko ozadje (višja šola za socialne delavce): odlično 11. Heidenkununer Danijela, Slovenj Gradec: Tovarna kos v Slovenjem Gradcu nje gospodarjenje in tehnološki proces (služba): dobro 12. Horvat Ana-Marija, Šmarten: Louis Adamiich slovenski Amerikanec (višja komercialna šola): dobro 13. Hribernik Marija, Dravograd: Ustavno pravo v stari in novi Jugoslaviji (pravo): dobro 14. Kac Miroslava Viktorija, Šmarten: Delavsko samoupravljanje (ekoinom. fak.): zadostno 13. Kariž Marjeta, Dravograd: Urbanistični problemi Dravograda (gradbeništvo): prav dobro 16. Mravljak Mihaela Dolorosa, Vuhred: »Mlada pota< izraz literarnih teženj naj mlajše generacije (psihologija): odlično 17. Paulič Alojzija: Trbonje: Nekatera merjenja v geodeziji (fizika): prav dobro 18. Peteline Hedvika, Podklanec: Koža, kožne tvorbe in kožne bolezni (višja šola za medicinske sestre): zadostno 19. Repnik Marija,-Št. Vid nad Vuzenico: Kmetijske rastline v občini Radlje ob Dravi (višja šola za medicinske sestre ali agronomija): dobro 20. Rus Viktorija, Slovenj Gradec: Organ vida pri živalih in človeku (medicina): prav dobro 21. Sirnik Pavla, Otiški vrh: Spomeniki NOB v spodnji Mežiški dolini in njiih zgodovinsko ozadje (VPŠ zg, ze): prav dobro 22. Tovšak Rozalija, Legen: Kri, krvna obtočila in transfuzija (višja šola za medicinske sestre): zadostno 23. Vil.ič Ana, Dravograd: Vitamini in avitaminoza (medicina); dobro 24. Zajc Veronika, Hrastovec pri Velenju: Naša zdravilna zelišča (farmacija): dobro 25. Zager Rozalija, Mežica: Gospodarski in družbeni razvoj Mežiške doline (zgodovina): dobro iz IV. 1. 26. Dirntiš Aleksander, Dolga brda: Pridobivanje železa na Lomu nad Prevaljami (vojna akademija); dobro 27. Gostenčnik Engelbert, Ravne: Celuloza, sestav, pridobivanje in uporabnost (gozdarstvb): dobro 28. Ivartnik Franc, Ravne: Prehrana d.n zobje (stomatologija): prav dobro 29. Klančnik Gregor, Ravne: Dve sto let jekla na Ravnah (arhitektura): dobro 30. Krivograd Franc, Mežica: Iglavci in njih gospodarski pomen (gozdarstvo): dobro 31. Mihev Štefan, Pristava: Problemi komunalne higiene v Črni (biologija); dobro 32. Pečovnik Gerhart-Alojz, Mežica: Svinčeni rudniki v Mežiški dolini (rudarstvo): prav dobro 33. Pratnekar Anton, Mežica: Mehanizacija hribovskih kmetij (strojništvo): prav dobro 34. Pratnekar Jože, Mežica: Problematika kmetijstva zgornje Mežiške doline (agronomija): prav dobro 35. Prevalnik Franc, Žerjav: Fizikalno-kemični procesi pridobivanja barvastih kovin (metalurgija): dobro 7N Rigelnik Herman, Mežica: Od rude do svinca — vodič po Žerjavu (metalurgija): prav dobro 37. Štrucl Edvard, Črna: Topilnica v Žerjavu (metalurgija): dobro 38. Wo.lf Štefan, Ravne: Gradis na Ravnah — njegova gradbena dejavnost, perspektive, sociološka analiza kolektiva (gradbeništvo); prav dobro 39. Zager Franc, Črna: Klasična goriva (elektrotehnika): prav dobro 40. Breznik Alojzija, Ravne: Pričevanje Delavskega muzeja na Ravnah (VPŠ slov., an): zadostno 41. Buchvvald Ivana, Ravne: Rast in pomen študijske knjižnice na Ravnah (viišja komercialna šola ali knjižničarska šola): dobro 42. David Ida, Črna: Ontogeneza pri živalskih organizmih (višja pedagoška šola ali učit. služba): prav dobro 43. Godnov Zofija, Prevalje: Zena v delih Prežihovega Vo-ranca (arhitektura) : 'prav dobro 44. Magdič Štefanija, Mežica: Spomeniki NOB v zgornji Mežiški dolini in njih zgodovinsko ozadje (germanistika): zadostno 45. Mešl Erna, Prevalje: Odmev osvobodilne borbe v našem pesništvu (germanistika): odlično 46. Naveršnik Jožefa, Ravne: Paraziti-zem (višja šola za medicinske sestre): prav dobro 47. Oder Hermina, Podgora: Zdravo prehrano ravenskemu železarju (višja gospodinjska šola): zadostno 48. Potočnik Ljudmila, Prevalje: Fizikalni in kemijski procesi v živalskih organizmih (medicina): odlično 49. Praper Cvetka-Marija, Mežica: Domovinska lirika Otona Zupančiča (slavistika): prav dobro 50. Prosenc Helena, Mežica: Tovarna lesovine na Prevaljah — nje razvoj in ,.n>. N, m? Prevalje 19. majnikn 1888. Kdo jih še pozna lake? Na Prevaljah je namreč obratovala ena najznamenitejšili železarn Evrope v prejšnjem stoletju, pa je to tak spomin VARJITE OČI! mi Kaj vidi oslepeli Pri vseh lakih delih nosite zaščitna očala. Toda ne morda le v žepu ali na čelu, temveč na očeh. Samo tam vus obvarujejo pred mnogimi nevarnostmi, ki ogrožajo vaš vid. perspektive (tehnična kemija): prav dobro 51. Rožič Mihaela, Ravne na K.: Preprečevanje poškodb in nesreč v železarni na Ravnah (višja šola za medicinske sestre): dobro * 52. Skuduik Ana. Žerjav: Asimilacija in dislimilacija (farmacija): prav dobro 53. Španžel Marija, Ravne: Borba za slovenske meje po I. in II. svetovni voj-ni (VPŠ: zg. ze): zadostno 54. Šuler Marija, Ravne: Oktobrska revolucija in nje odmev na Slovenskem (VPS: zg, ze): zadostno 55. Vačun Marija, Mežica: Obraz »Koroškega fužinarja« — prerez in ocena desetih letnikov (slavistika): odlično 56. Zavodnik Marija, Ravne: Trigonometrične funkcije (višja komercialna šola): dobro 57. Zorman Marija. Ravne: Vitamini (višja šola za medicinske sestre): prav dobro priv.: 58. Šteharnik Ljudmila, Ravne: Vloga kontrole v sodobni proizvodnji (služba): zadostno. POPRAVNI, RAZREDNI IN MATURITETNI IZPITI IZ LETA 1958/59: Tile dijaki so jih uspešno opravili: I. a: Klančnik Janez, Leskovec Marija. — I. b: Delalut Otilija, Lihteneger Irena. —I. c: Matjaž Berta. — II. a: Hebe.r Franc, Rubin Ivan, Šlaher Vinko, Turič-nik Viktor, Vončina Oto, Cehner EIfrida II. b: Pu/han Franc, Jernej Terezija, Komše Erika. Krebs Marija. — III. a: Mori Rudolf, Mravljak Mihaela, Repnik Marija, Tovšak Rozalija, Žagar Rozalija. — III. b: Mihev Štefan. Maturanti: Fuchs Zvonimir, Enci Maks, Kotnik Janko, Makliu Milam, Rricmam Matilda, Gostenčnik Marija, Kotnik Zofija, Koželj Anica, Ramšak Ljudmila, Razgoršek Cecilija. — Ni napravilo popravnih ali razrednih itzpitov II, delat jih nista prišla 2. PRIVATNI IZPITI 1959/60: Uspešno so jih napravili (v oklepaju naveden zadnji dan izpita): IV. razred: Šteharnik Ljudmila (6. X.); III. razred: Štimni/kar Jožefa (19. X.); 1. razred: Stane Marija (23.11.). — Maturo: Jurjec Antonija (31. V.). ODDELEK ZA ODRASLE - I. RAZRED GIMNAZIJE 1959/60 (Vodja oddelka: prof. Černetič Avgust) Acman Milena, Arnold Jožef, Borovnik Anton, Drevenšek Jožef, Galun Maksimilijan, Uaramija Djuro, Hriberšek Leopold, Koiren Franc, Kunej Stanko, Matjaž Frančiška, Meško Stanislav, Petrič Urška, Pokrivač Vincenc, Pratnemer Alojz, Pušnik Ernest, Slavič Edvard, Topol nik Rafael, Toša j Franjo. — Uspeh: odličen 1, prav dobro 5, dobro 7, zadostno 2, popr. izpit iz nem. 2, iz zg. 1. BIVŠI MATURANTI RAVENSKE GIMNAZIJE 22 inženirjev inž. metalurgije Pečnik Franc iz Dobje vasi inž. rudarstva Štrucl Ivan iz Crne inž. rudarstva Kramžar Ivo s Prevalj inž. fizike Pregl Gvido dz Vuzenice inž. elektrotehnike Štruc Silvo iz Slovenj ega Gradca inž. kemije Cvitanič Marija z Raven inž. kemije Raušl Anica s Prevalj inž. kemije Kramer Janez iz Slovenjega Gradca inž. gozdarstva Dretoik Dušan z Raven inž. gozdarstva Pečnik Franc s Pernic inž. gozdarstva Razdevšek Franc iz Šmartna inž. gozdarstva Vrhnjak Vida iz Šentjc-derte inž. gozdarstva Potočnik Anton iz Trbonj inž. gozdarstva Vatikan Anton iz Pod-klanca inž. agronomije Nabergoj Dušica iz Črneč inž. agronomije Konečnik Jože iz Straž inž. agronomije Podjavoršek Alojz s Kozjaka inž. gradbeništva Renčelj Franc iz Radelj inž. gradbeništva Kovač Drago, Vuhred inž. gradbeništva Erker Tugomir iz Dravograda inž. arhitekture Golob Jožko iz Vuzenice inž. arhitekture Sekavčnik Vladimir iz Mislinjske Dobrave 13 pr o f e s o r j e v : zgodovinar: Lebič Marjan, prof. v Vojnik n zgodovi na r: Pal ir Jaka, profesor v Splitu slavist: Mrdavšič Janez iz. Črne, profesor na Ravnah slavistka: Hribar-Mrdavšič Vera iiz Črne, profesorica na Ravnah slavist: Sušnik Anton s Prevalj, profesor na Ravnah slavist: Vobovnik Drago iz Vuzenice (v JLA) slavist: Virtič Stanko iz Jamnice, pri Zvezi. Svobod v Ljubljani biolog:,Sušnik Franc s Prevalj, univ. asistent v Ljubljani romanist: Plešej Jože z Legna, profesor na Ravnah arheolog: Lebič Lojze s Prevalj (nadaljuje študij na konservatoriju) matematik: Ve var Danijel iz Mežice, profesor na Prevaljah fizik: Garb Franc iz Trbonj, profesor na Ravnah geograf: Zupančič Jože iz Dravograda (v JLA) 4 zdravniki: dr. med. Plešivčniik Drago s Prevalj dr. meti. Ring-Plešivčmik Berta z Raven dr. med. Čegovnik Lojze iz Mežice dr. med. Čop Jelka z Leš 4 magistri farmacije: mr. ph. Cizej Jožica iz Črne mr. ph. ProjTi Vida iz Vuzenice mr. ph. Žener Sonja z Mute mr. ph. Ridl Marija iz Libelič 5 ždivinozd ravnikov: Hergouth Stojan iz Mežice Veselko Štefan s Prevalj Ledinek Miha iz Otiškega vrha Rac Jože iz Šentanela Apšner Vinko z Gmajne 3 <1 i p 1 o m i r a n i pravniki: Strohsack Boris iz Mislinja, sodnik v Celju * Poberžnik Rajko iz Dravograda, tajnik Obč. LO v Dravogradu Čegovnik Zdenko s Prevalj, sodnik v Slovenjem Gradcu 2 diplomirana e k o n o m ista : Osojnik Milan iz Koprivne Sluga Marta iz Vuzenice 16 diplomantk višje šole za medicinske sestre ,2 diplomanta višje fizioterapevtske šole 1 diplomantka višje šole za rentgenske tehnike 15 predmetnih učiteljev z višje pedagoške šole 2 predmetni, učiteljici z višje gospodinjske šole 2 absolventki Akademije za igralsko umetnost 13 učiteljic — maturantk gimnazije Razpis za popis domačije Vabilo muzeja na Ravnah Kakor smo v našem listu že zapisali, bo ravenski muzej poleg predmetov itd. zbiral in zbral tudi take dokončne popise (elaborate) o posebnostih in zanimivostih te dežele. To se pravi: vse tako vredno i.n posebno naših krajev naj bo na razpolago in ohranjeno tam. To je naša dolžnost kulturne bogatitve ožje in skupne domovine. Ker torej ne moremo pridobiti oziroma ponazoriti vsega v predmetih, moramo oskrbeti pač popise (nazadnje morajo biti tudi razstavljene stvari nekje tolmačene — vključene v dogajanja, kakor so bile, kajti same na sebi so le slikovna oprema takih ohranitev). Upravni odbor muzeja je sklenil, da povabi ina zbiranje vsega tega in takega z razpisom. Muzej bo dela odkupil. Gotove raziskave bodo zadosti dolgoročne, zato ni postavljen noben rok, vendar želimo izpolniti ta del muzejske ustanove vsaj do 29. novembra 1963 — zn dvajsetletnico zasedanja AVNOJ — ustanovitve nove Jugoslavije. To naj bi bil zadnji termin, vse, kar bo prišlo prej, bo toliko bolj dobrodošlo. Razpisane so naslednje obdelave oziroma teme: — Zapisati je dokončno vse o NOB v teh krajih, in sicer do vseli pomembnih podrobnosti, do vseh teh dejanj Tudi to so sadovi naše ljudske revolucije: v'Žerjavu zdravnik — sin mežiškega delavca; v Mežici inženir-geolog, sin črnskeiga rudarja; na ravenski gimnaziji trije profesorji — domači delavski sinovi; v Ljubljani na uglednem položaju diplomiran ekonomist — bajtarski sin iz zadnjega koprivenskega grabna pod Olševo; ina zagrebški veterinarski fakulteti univerzitetni asistent Šentanelec; na ljubljanski agronomski fakulteti univerzitetni asistent Prevaljčan; v Slovenjem Gradcu zdravnik-kirung Prevaljčan, sodnik Prevaljčan — in tako dalje: od Črne do Kopra srečate v bolnišnicah glavne medicinske sestre — ravenske maturantke. Blizu sto maturantov ravenske gimnazije je že doseglo visoko kvalificirane pok lice. NAšl KRAJI v diplomskih delih ljubljanske univerze (Objaviti moremo le tista, ki jih hrani naša Študijska knji/.nica.) dipl. biol. Sušnik Franc: FloraUršlje gore ing. Dretnik Dušan: Gozdno gospodar- stvo Mežiške doline ing. Nabergoj Dušica: Kmetijska proizvodnja v Črnečah in na Črneški gori pri. Dravogradu ing. Uršič Ivan: Samotna hribovska kmetija pri Slovenjem Gradcu ing. Pratnekar Maks: Kmetijstvo rudarske vasi v Mežiški dolini dipl. geogr. Moder Olga: Naselje Prevalje ing. Vaukan Anton: Erozijski pojavi na severnem pobočju Uršlje gore dipl. geogr. Zupančič Jože: Regionalni opis občine Dravograd in spomenikov, tako da bo sestava dokončni informator za take vpoglede in raziskave. To gradivo bo v tej ustanovi dokument najbolj trnjeve in najbolj svetle dobe našega ljudstva dobe borb za svobodo, za napredek. » Nadaljnji elaborat naj zbere vse o siceršnjih kulturnih spomenikih v teh krajih. Popisati je sploh vse tako od libeliške kostnice, uršljegorskih zvonov, fresk in podob pa do sarkofaga pred Brainčurnikom. Koliko je kje kaj čisto domačega, toliko je to še bolj zaželeno. O naseljevanju in preseljevanju ljudi v naših krajih, od starine pa do godlje pred sto ali sto petdesetimi leti, ko so jeli v dolino vreti: s hribov dol in še iz daljav, furlanski »Lahi« ogljarji in s Tolminskega graditelji železnice — in potem neki naprej v Donawitz in v Judenburg, na West-falsko in v Ameriko. — Prispevki za slovar naših narečij; naše ljudske rečenice (greš mimo ža-njic ali plevic ali pa se srečata znanca na cesti: če si rečeta samo »dober dan«, tedaj vej, da sta si v sovraštvu); prispevek k stilistiki našega ljudskega govora: biseri in bogastvo besed, častitljiva pradavnost glasov, krepke podobe, svojsko spleteni stavki. O organizirani slovenski politični in kulturni dejavnosti v naši dolini od »skrivnih bralnic« dalje, o igrah in tamburaših, o volilnih bojih in prvomajskih manifestacijah, o hrambi proti germanizaciji in o društvih — do Prežiha. - Posebej o znameniti koroški foriifi-kacijski liniji od Meže do Uršlje gore o tako imenovanih »Turških šancah« in dokončno z obeleženjem v geografsko karto ter s terenskimi popisi in skicami. Podroben zemljepis naših hribov in gor: vemo za Peco, tudi še za njeno Kordeževo glavo in Luško kopo, toda naši lovci in pastirji vejo še za petdeset imen njenih lazov iji drč in peči in mlak — podobno je na Jankovcu, na Pogorevcu, okoli Homa itd., vsaka jasa ima svoje ime. — O steljeraji, gnoj voži, nosačiji — o tem v davnine segajočem in samo pri nas ohranjenem »hribovskem socializmu« — samopomoči fret. Zbrati je vse v odtenkih opravkov in praznovanja. O naših priimkih, o njih izvoru in pomenu, pa o imenih kmečkih domačij: Krnice-Krničnik. Močiv je-Močiv-nik. Vrh-Navršnik (in Navrški vrh!), pa Prežih in Burjak in Florin itd. O prešauju mostov — od sorte in izbire sadja, miimo same tehnike stis-skanja pa do kletarstva in pitja, s poimenovanj i stiskalne ropotije ter barv in okusov teh zdravilnih sokov. — O naših komunikacijah, o cestah in stezah, od Črne na Kramar,ioo. od Črne na Ljubno, iz Tople na Pliberk, nastajanje in prestajanje in moderniziranje, o vožnji in furi in poštnem vozu s trobentačem skozi samoto doline. od furmanov do kamionov pod vrh Uršlje gore. Tu je vključiti tudi popis gradnje železnice skozi te kraje. O naših »pavrških cimprih«, o načinu graditve, o namembi in razporedih z značilnimi poimenovanji prostorov. O življenjskem standardu naših fu-žinarjev in rudarjev v minulem stoletju: koliko so zaslužili, kaj so si s tem lahko kupili osnovnih potrebščin, kako *■-» stanovali (še je teh starih hiš, kjw,- so na lopi bili štirje štedil-"•’ki za štiri družine, zraven te lope ,,u je imela vsaka družina eno sobo. Pa beseda o vrednosti in zanimivosti naših slatin, ki zdravijo vse od kraja in so šle že davne dni po vsej Srednji Evropi in v Ameriko, le domačini jih ob še zdravilnejših moštih ne marajo piti. O vodnih pogonih v deželi, o mlinih, žagali, stopah, ftolikačih, gonilih na daljavo, in sicer po objektih s skicami in popisi ter s poimenovanjem posameznih delov. — Naša ljudska prehrana in stari »jedilniki«: od korenovih žup do Florjanovih šnit in kvočevih nudeljnov in puste črne retkve v štiridesetdanskem postu, da so izlakani piskali od gla-d ovij e. — Tudi kmetsko orodje in posodje naj se obeleži za uporabo, obliko in poimenovanje. Neizčrpen register je teh reči, ki se umikajo boljšim, a v muzeju naj bodo zapisane. — O življenju naših lesov in grabnov: o divjadi im ribah, o lovcih in lovu, ki je za trubadurja — velikega petelina edinstven na Slovenskem (Tolsti vrli). - Sploh o rasti in cvetju v tem predelu do planjav brusnic, ki so s tako rodovitnostjo zname menda le še v Dolomitih. — O šolstvu pri nas, od latinske »šole« 1700 v Guštanju mimo mežnarskih, mimo sc.hu]vereinskih do naših sodobnih slovenskih. — Prispevki za domači »biografski leksikon« naših politikov, kulturnikov, gospodarstvenikov, od slikarjev panjskih končnic, bukovnikov, domačih »dohtarjev« in »kunštnih« bab, naših županov vaških veljakov, slavnih cajnarjev in besednikov na pogrebih, pevcev in prvih gledaliških igralcev, muzikantov in društvenih organizatorjev itd. do Prežiha in borcev za svobodo in novi čas. — O družabnem življenju nekaj, o domačih veselicah, o ovsetih in sedminah. o knapovskih praznovanjih, o delih v šteri in kratkočasenju ob zimskih večerih. In če priključimo še slike in namene procesij za lepo vreme, za dež, za priliko ženitev, za zdravje in dobro voljo iz kraja v kraj po teh kotanjah in bregah, bo zapopadena le še zanimivost več, ki je drugod take ni bilo. Povabljeni so vsi, ki hočejo pomagati. Dela pa morajo biti za navedeno stvar Srečanje mladih jeklarjev in usnjarjev KMP in mladina na ekskurziji v Šoštanju V okviru programa Kluba mladih proizvajalcev Železarne Ravne smo izvedli ekskurzijo v Šoštanj. Naš namen je bil ogledati .si tovarno usnja in termoelektrarno. Ker pa je bila v TE druga polovica del še v gradnji, ogled tam ni bil mogoč. Zbralo se nas je okrog 35 mladincev in mladink našega kolektiva. Odpotovali smo aprilske sobote z vlakom, ki odpelje z Raven ob 10.35, in prispeli v Šoštanj ob 14. uri. Prva pot je bila v tovarno usnja. Tam so nas čakali njihovi mladinski funkcionarja, kjer sta bila tudi predsednik LMS TUŠ Jože Groznik in podpredsednik LMS TEŠ Vlado Natek. Tov. Groznik nas je taikoj popeljal v notranjost tovarne z namenom, da nas čimbolj seznani z vsem, kar nas zanima. Že ob samem vstopu smo opazili razmeroma nizke zgradbe precej starega nastanka. Tu so pričeli z obratovanjem že leta 1789. Zgrajene so bile seveda že nekaj prej. Od zunaj so na pogled skoraj strahovite; kdo bi si mislil, kaj vse se proizvaja v njih. Najprej smo se ustavili, v oddelku raz-vrščevalilice. Tu smo si ogledali sortiranje kož. Tov. Groznik nam je podrobno obrazložil celoten postopek v tem oddelku. Med drugim je dejal, da te surovine (kože) uvažajo iz raznih držav. Po mnogost ranskih njihovih izkušnjah so prišli do spoznanja, da so najboljše in najprimernejše za proizvodnjo domače surovine. V oddelku smo videli lepo sortirane kože glede na njihovo velikost in kvaliteto. Za vsako kvaliteto smo se posebej res popolna — zbrano vse, kar navaja oziroma želi naslov teme. Bližje želje in smernice bo radevoljc tolmačil ravnatelj prof. dr. Franc Sušnik. Pismeno se je obračati na naslov: Upravni odbor muzeja Ravne na Koroškem. zanimali, kar nam je tov. Groznik prav lepo obrazložil. Dodal je še, da je v teni oddelku osnova za vse ostale operacije v naslednjih oddelkih. Iz tega oddelka smo prišli v oddelek luženja. Naš razlagate!} nam je tolmačil, da imajo tu dva načina luženja: starejši in novejši način. Na prvi pogled se nam je zdel starejši način luženja (krojenja) zelo dolg in primitiven, dočim je bil novi način precej hitrejši in modernejši. Iz razlage smo zvedeli, da je za samo pro- izvodnjo boljši starejši način, ker daje kvalitetnejšo in razmeroma daljšo vzdržljivost izdelka. Novejši — modernejšii način luženja pa je pravo nasprotje starejšemu. Sam proces je sicer hitrejši., vendar kvaliteta in vzdržljivost izdelka tu nazadujeta. Prišli smo v oddelek brušenja. Tu smo si ogledali vrsto strojev in raznih naprav. Stroji, ki se uporabljajo v tem oddelku, so sestavljeni iz dveh valjev. Kožo vstavijo med ta valja, ki jo nato prebrusita na enakomerno debelino. Videti je tudi bilo, da so stroji razvrščeni po velikosti kož. V primeru, da je površina kože na zunanji strani pokvarjena, imajo še poseben stroj, katerega namen je, obdelati kožo in popraviti napake, da je koža dalje uporabljiva. V teni oddelku smo si ogledali gotovo izdelane kože, kjer postane zunanja površina že primerna za izdelave. Na splošno pa je bilo opaziti, da je njihov glavni obrat luženje, in sicer luženje na različne načine. Presenetile so nas jame za luženje. Paka jama je široka približno 2,50 m X 2,50m in meri v globino do 3 metre. V te jame dajo različne snovi, ki imajo namen pripraviti kožo za nadaljnji postopek. Koža se vlaga v te jame na način, da jo pripnejo na drog ter tako spustijo v notranjost jame. V eno jamo lahko spravijo okoli 50 kož hkrati. Ta proces traja tedne, včasih tudi mesece. Nadalje smo si ogledali dve vrsti sušilnic: starejšo in novejšo. V starejši sušilnici, ki je nad vsemi ostalimi oddelki, smo videli, da se kože razporedijo radi ekonomičnega koriščenja toplote v smeri prihajanja toplote. Drugi način sušenja kož je tak, da se kože sušijo na sušilno peč. Ta proces je mnogo hitrejši in zato tudi primernejši. Tu se kože prilepijo na posebno steklo ter nato vložijo v peč, kjer se pod gotovo temperaturo naglo osušijo. Na površini postane koža gladka in primerna za nadaljnjo obdelavo. V oddelku za prevlačcvanje kož z lojem smo opazili, tla je bila zelo visoka temperatura (80° C). Zgodilo se je že, je dejal tov. Groznik, da je kateri izmed delavcev padel v jamo, kjer znaša temperatura 80° C. Omeniti je treba, da opravlja »nesrečni« delavec svoje delo nepoškodovan dalje. Prav posebno pažnjo smo polagali na laboratorij za pripravo barv. Zvedeli smo, da so prav tu težave, kako dobiti barvo, ki jo želi naročnik. Proces sam, dodajanje različnih barv, traja tako dolgo, dokler ne nastane tista barva, ki je trenutno potrebna. Zadnji oddelek, kjer dajejo svojim izdelkom končno obliko, se imenuje lakirnica. Tov. Groznik nam je dal na ogled različne vzorce po barvi in kvalitetni diferenci, ki pa so bili na pogled prav prijetni. Način lakiranja je predvsem odvisen od predpriprave, ki je tajna za dotično podjetje. V glavnih obrisih smo dobili dokončno sliko tega dela. Tov. Groznik nam je razlagal, da taki proizvodi, ki gredo od prvega oddelka — razvrščevalniee pa vse tja do lakirnice in skladišč, gredo v prodajo ne samo po naši državi, temveč so ti proizvodi cenjeni tudi v inozemstvu. Za zaključek smo še zvedeli, da tovarna usnja v Šoštanju predeluje domače in uvožene surovine (kože) ter iiste pošilja po vsem svetu. Predsednik Kluba mladih proizvajalcev Železarne Ravne Drago Dobrovski se je predsedniku l.MS Jožetu Grozniku prav lepo zahvalil za njegovo požrtvovalnost in trud, saj smo iz njegove razlage zvedeli res mnogo koristnega. Zvečer istega dne smo se odpeljali z . avtobusom na Št. Vid. kjer smo prenočili. Drugo jutro smo se prav tako z avtobusom vrnili nazaj v Šoštanj. Na železniški postaji smo se ob prihodu vlaka s tov. Groznikom poslovili in se mu še enkrat lepo zahvalili za njegovo skrb in požrtvovalnost. Vlak je odpeljal dalje proti Velenju, lam smo izstopili. Naša želja je bila, da si ogledamo tudi Velenjsko jezero. Popoldne pa smo se vrnili nazaj na Ravne. Naša želja, da bi vzpostavili tesnejše stike z mladinci v Šoštanju, se je izpolnila. Predsednik l.MS tovarne usnja in podpredsednik LMS termoelektrarne sta pred odhodom izjavila, da bodo tudi oni napravili ekskurzijo v našo železarno. Klub mladih proizvajalcev Železarne Ravne vabi vse svoje člane in ostalo mladino kolektiva, da se takih ekskurzij v bodoče udeležuje v čim,večjem številu, saj so za dvig strokovnosti kadra zelo koristne. Fanika Matjaž mm To so njihove delavnice... METALURŠKA INDUSTRIJSKA ŠOLA daje poročilo za šolsko leto 1959-60 V teni šolskem letu je naša šola prerasla v Izobraževalni center (IC). Tako je sklenil delavski svet na svojem zasedanju 2. julija 1959. V sestavi centra so: Metalurška industrijska šola z oddelki za odrasle: s šolo za visokokvalificirane delavce ter raznimi tečaji in seminarji za pridobitev kvalifikacije, prekvalifikacije ali strokovnosti na delovnem mestu. V letošnjem šolskem letu je obiskovalo zavod naslednje število učencev oziroma slušateljev: — na Met. ind. šoli 225 učencev, - na šoli za visoko kvalifikacijo 41 slušateljev, — na tečaju za kvalifikacijo (odraslih) 32 slušateljev (tečaj se je končal 15. januarja 1960), — na administrativnem tečaju 38 slu-šateljic (dva letnika), — inte.rne tečaje: a) tečaj za žerjavo vodje 25 kandidatov, b) tečaj za strojevodje Diesel lokomotiv 19 kandidatov, c) tečaj za premikače 12 kandidatov, č) tečaj za iskrilce 7 kandidatov, d) seminar za žagarje (Pk) 24 kandidatov, e) seminar za vrtalce (Pk) 16 kandidatov, f) seminar za požarno varnost 30 kandidatov, g) seminar za strokovnost 121 kandidatov, h) seminar za vse, ki stopijo v službo v železarno. Skozi ta seminar, ki traja 8 dni, s teoretičnim in praktičnim poukom je doslej šlo 135 novo sprejetih delavcev in uslužbencev. Na junijskem zaključnem izpitu si je na Metalurški industrijski šoli pridobilo strokovnost 69 kandidatov, od teh 27 ključavničarjev 14 strugarjev 2 brusilca 4 rezkalci 1 topilcev 5 kalilcev 5 kovačev 5 valjavcev. Večina njih se bo v počitniških mesecih vključila v proizvodnjo naše železarne. Na šoli za odrasle je v letošnjem šolskem letu doseglo visoko kvalifikacijo oziroma kvalifikacijo naslednje število kandidatov: VK 13 kandidatov Kv 28 kandidatov Pk 65 kandidatov Kv (interna kvalifikacija) 70 kandidatov periodične izpite za prometno osebje je opravilo 25 kandidatov. I. ŠODSKI ODBOR predsednik: Zupan Ivan, voljen od DS; člani: Vrečič Koloman (voljen od DS), Uršnik Franc (voljen od DS), Raduš-nik Anton .(predstavnik ObLO Ravne), Kastelic Viktor (predstavnik sindikata), Kogelnik Roman (predstavnik predavateljskega zbora), Radivo-jevič Božo (predstavnik šole), Kukec Ladislav (kot ravnatelj šole), Dolinar Filip, Cuk Milan iin Mesarič Oto so predstavniki učencev. II. OSEBJE: a) iredno učno Kukec Ladislav, ravnatelj šole in vodja IC — od 15. imarca 1960 poučeval D III. a, b, c I v i č Franc, učitel j, Rg: I. a, b, II. a, 1», III. a, b, c, VK, K v. Str: 1. a, b J a n k o Ivan, predmetni učitelj: D: I. a, b, c, II. a, b, II h a, b. c, VK, K v do 15. marca 1960; dalje bolan Filipančič Štefan, predmetni učitelj : Te: I.a, b, c, II. a, b, III. a, b, c; lli: I. a, b, c; Rg: I. c Flis Franc, predmetni učitelj: To: I. c, II. a, b, III. a, b; Str.: II. a, b, III. a, b; Se: II. a, b; Sr: ITI. a, b, c Kotnik Dominik, predmetni učitelj: PV: II. a, b, III. a, b, c; D: Adm. tečaj I. letnik, II. letnik, po 15. marcu dalje D: I.a, b Sušnik Anton, profesor pripravnik: Sl: I.a, b, c, II. a, b, III. a, b, c, VK, K v, A I., A II., od 15. mairca 1960 dalje D VK. Erjavec Mirko, učitelj praktičnega pouka — vodja delavnic Ajtnik Jožef, učitelj praktičnega pouka kovačev II. b, III. c f Hudovernik Albin, učitelj praktičnega pouka kovačev II. b, III. c Berložnik Milan, učitelj praktičnega pouka strugarjev II. a, III. b Blatnik Anton, učitelj praktičnega pouka strugarjev II. b, III. a H o 1 z 1 Jožef, učitelj praktičnega pouka ključavničarjev II. a, IILb K o š e 1 n i k Ivan, učitelj praktičnega pouka ključavničarjev II. a, III. a, b Kuzma in Ivan, učitelj praktičnega pouka rezkalcev II. a, b, III. a, b Pevec Alojz, učitelj praktičnega pouka osnovni program I. b, c, od 15. marca dalje D I. c, II. a, b Iladiivojevič Božo, učitelj praktičnega pouka osnovni program I. a, To: I. a, b,; Tm: I. a, b; Str: I. a, b b) honorarno učno osebje: Gams ing. Leopold, inženir mela-lurgije: Mžj: II. b, III. c; li VK, Mpo II. b Letonja inž. Anton, inženir metalurgije: Mt: III. c K o h 1 e n b r a n d t Ivo, analitik: Ep: III. a, b, c Pavič Emil, metalurški tehnik: Mt: II. b P r o m r o v li n g. M a r jan, ing. elektrotehnike: E: III. a, b, c Velikonja ing. M a ir j a n , inženir metalurgije: Pd talilcev: II. b, III. c, Mt na VK Žnidar Janez, metalurški tehnik: Tm: II. a, b Arnold Pavel, mojster kalilnice: praktično delo kalilcev II. b, III. c Na odorih pod Volinjekom. Za hrano Pratnekarjcv maturant. Njegova matura je tako dvakratna Pralni stroj iz tistih časov Dolga brda ga še imajo, je pa iz Javorii. Nekoliko, daljši je od današnjih modernih pa stabilnejši. Seveda pa mora biti tudi voda in prati je treba v coklah. Gulakovi perici se pri ponazoritvi komaj zadržujeta smeha. Gerdej Rudolf, mojster valjarne: praktično delo valjavcev II. b, ITI. c Na šoli za VK so še honorarno poučevali: Perovsek ing. Rajko (tehnično risanje) Cvetko Iv a n (To lesa) R o d i č ing. Jože (Mtj Ott Štefan (tehnologija strojev) Forštner Ivan (IITZ) Na tečaju za administratorke so še h o n o ra r 110 predavali: K o g e 1 u i k Roman (gospodarsko računstvo in statistiko) A ž m a n M a r j ~ n (gospodarsko poslovanje) . , B r e z n i k ar Alojz (administracijo s korespondenco) Krauberger Betka (strojepisje) Metelko Franc (stenografijo) Miler Dušan (finančno knjigovodstvo II) Resnik Jože (finančno knjigovodstvo I) Štor Stanko (obratno knjigovodstvo) Na internih tečajih im seminarjih so predavali posamezni strokovnjaki Železarne Ravne. c) učno vzgojno osebje na IC: K o g e 1 n i k Roman, vodja izobraževanja odraslih Ceru Mirko, učitelj praktičnega pouka (inštruktor za strokovno vzgojo kadrov) d) administrativno osebje: Žnidar Ivica, knjigovodkinja Dret n i k Marica, blagajničarka Košak Cilka, daktilografinja Blatnik Hilda, daktilografinja G .ig e r 1 Marjana, evidentičarka e) pomožno tehnično osebje: B o b e k Š it e f a n , risar B u tk o v i č Anton, ocenjevalec K l e m e 11 čič Maksimilijan, remontni ključavničar Kovač Ivan, mizar M a r c h i o 11 i Viktor, skladiščnik Pšeničnik Martin, referent pri-orave dela Š k u d n i k Jože, konstrukter III. USPEH UČENČEV METALURŠKE INDUSTRIJSKE ŠOLE (Pri vsakem učencu je poleg uspeha naveden kraj, kjer je doma, da je vidno, od kod vse prihajajo na šolo.) La razred: 26 učencev Razrednik: Radivojevič Božo 1. Aubelj Edvin (Ptujska gora): dober 2. Bezgovšek Franc (Otiški vrh): dober 3. Cvetko Ivan (Ravne): dober 4. Friihauf Srečko (Dravograd): dober 5. Fužir Henrik (Prevalje): prav dober 6. Kropivnik Albert (Rute v Dobrovi, Avstrija): dober 7. Gorenšek Mirko (Ravne): odličen 8. Hrga Herman (Ravne): dober 9. Jeseničnik Herman (Otiški vrli); odličen 10. Kaiser Ivan (Vič pri Dravogradu): prav dober 11. Kamnik Jakob (Podgora, Kotlje): dober 12. Kartal Hal-it (Bihač, Bosna): prav dober 13. Kramaršek Ferdo (Dravograd): dober 14. Lakner Anton (Žerjav): prav dober 15. Miklavc Jožef (Radlje): dober 16. Pajtler Jurij (Podvelka): prav dober 17. Preglav Otmar (Dravograd): dober 18. Ramšak Avgust (Vič pri Dravogradu): prav dober 19. Steiner Kristijan (Kotlje): dober 20. Tušak Karl (Miklavž pri Ormožu): dober 21. Uranc Anton (Prevalje): dober 22. Zigart Albert (Josipdol): dober Popravni izpit imajo: 1. Hudrap Marko (Ravne): strok. rač. 2. Kobovc Stanislav (Breznica, Prevalje); strok. rač. 3. Ozimic Sigfrid (Mežica): strok. rač. 4. Zadravec Stjepan (Dragoslavac, Hr-vatska): strok. rač. I.b razred: 24 učencev Razrednik: Radivojevič Božo 1. Burjak Vili (Podpeca): prav dober 2. Butolen Aston (Gradišče pri Ožbaltu): dober 3. Celi Anton (Lača ves pri Kogu): dober 4. Ceru Rajmund (Dravograd); prav dober 5. Cižič Gabrijel (Cveti in pri Trakov-ščamu, NRH): prav dober 6. Grabner Ožbalt (Javorje): dober 7. Grešovnik Franc (Poljana pri Prevaljah): dober 8. Jakopin Roman (Mozirje): prav dober 9. Javcrnik Jožef (Vuhred): dober K). J osti Jožef (Prevalje): prav dober 11. Kamnik Jožef (Ravne): prav dober 12. Klobasa Rudolf (Partinje pri Lenartu): dober 13." Kočevar Bogomir (Rečica ob Paki): dober 14. Kovač Josip (Don ji Kraljevac, NRH); dober 15. Krevh Vincenc (Ravne): dober 16. Lončarek Vladimir (Breznica pri Novem Marofu, NRH): dober 17. Merkač Danijel (Suhi vrh, Prevalje): prav dober 18. Papež Anton (Črnomelj): odličen 19. Petrič Henrik (Črna): odličen 20. Pori Alojz (Brdinje): dober 21. Šteharnik Jožef (Ravne): dober 22. Wlodyga Ervin (Ravne): dober 23. Zmagaj Frhnc (Žerjav); odličen Popravni izpit ima: I. Valtl Jakob (Ravne): strok, računstvo I. c razred: 30 učencev Razrednik: Filipančič Štefan 1. Begič Redžo (Bihač, Bill): dober 2. Buisija Tomo (Apatija, NRH): dober 3. Crnodhlski Ferdo (Selovec): prav dober 4. Emeršič Mihael (Gradišče): prav dober 5. Fekonja lvain (Vuzmetimci pri Ormožu): prav dober 6. Golob Ferdo (Radomerščak pri Ormožu): dober 7. Kordež Ivan (Breznica pri Prevaljah) : dober 8. Koisajnč Feliks (Vinski vrh pri Ormožu): dober 9. Kuzman Karel (Mežica): dober 10. Mihin Vlado (Vratno Gorje): dober 11. Pikalo Mirko (Mežica): dober 12. Planinšec Anton (Tolsti vrh pri Mislili ju): zadosten 13. Plohl Jožef (Kajžer piri Miklavžu): dober 14. Prapertnik Franc (Orlica): prav dober 15. Pšeničnik Florjan (Libeliče): dober 16. Sirovima Ante (Podbrdje): prav dober 17. Šahimovič Ale (Kulan Vakuf, BiH): dober 18. Škrobar Mirko (Vučetinec): dober 19. Vetteir Mirko (Ravne): dober 20. Žabot Ignac (Dolnja Bistrica): dober* 21. Bogdan Ante (Šipovik pri Travniku, BiH): prav dober 22. Košarič Hal it (Ljubuški. Bill): dober 23. Katava Ivo (Dobro polje. Bill): dober 24. Topalovič Drago (Kida, BiH): odličen 25. Krznar Milan (Rudarjevo pri Črni): dober 26. Nagernik Franc (Rudarjevo pri Črni); dober 27. Jesenek Franc (Ožbalt ob Dravi): prav dober 28. Glumač Asim (Rihač, BiH): dober Popravni izpit ima: 1. Kompan Anton (Mežica): strok. rač. Padel je: 1. Fele Ivan (Ravne) 11. a razred: 34 učencev Razrednik: Kotnik Dominik 1. Blatnik Vili (Možica): odličen 2. Brajdič Željko (Rečica ob Paki): prav dober 3. Čerkuč Vili (Zagorje): dober 4. Ferk Ivan (Kotlje): dober 5. Gaberšek Alojz (Ravne): prav dober 6. Klančnik Ernest (Dravograd): dober 7. Grabner Jožef (Crna): prav dober 8. Grilc Jožef (Selovec):’ dober 9. Jamer Ivan (Libeliška gora): prav dober 10. Javornik Alojz (Šentjanž); prav do-•, bet- 11. Jevšniik Albert (Bukovska vas): dober 12. Kadiš Oto (Otiški vrli): prav dober 13. Kaučič Franic (Tolsti vrli pri Mislinji): dober 14. Kortnik Ivam (Lokovica): dober 15. Kotnik Franc (Mežica): prav dober 16. Krajine Alojz (Mali vrh pri Šmartnem) : prav dober 17. Kuzman Mirko> (Mežica): dober 18. Kvasnik Štefan (Stražišče): prav dober 19. Mesner Franc (Leše): prav dober 20. Mlakar Ivam (Dravograd): prav dober 21. Mori Mirko (Goriški vrh pri Dravo-,;i gradu): prav dober il 22. Osojnik Srečko (Ruše): odličen Ul 23. Osvald Jožef (Lovrenc na Pohorju): dober 24. Plevnik Ivan (Josipdol): dober P) 25. Prosenjak Kristijan (Dravograd): prav dober 26. Pungartnik Gabrijel (Podpeca): prav dober 27. Šepul Vtlibald (Črna): prav dober 28. Šrot Ivan (Leše): prav dober 29. Tomaž Anton (Dravograd): zadosten 30. Vajs Avgust (Josipdol): dober i, 31. Zdovc Srečko (Brdinje): dober fcfc Popravni izpit imajo: -V 1. Adamič Leopold (Stražišče): strok, rač. , i, 2. Kačičnik F rane (Šmartno ob Paki): strok. rač. ‘ 3. Koler Hinko (Mežica): strok. rač. II.b razred: 33 učencev Razrednik: Filipančič Stefan 1. Ačko Leopold (Smolnik pri Rušah): prav dober 2. Čučej Maksimilijan (Ribnica na Pohorju): dober 3. Grlica Franc (Vinski vrh pri Ormožu): dober 4. Havle Franc (Ravne): dober 5. Koisek Adalbert (Gradišče pri Ožbaltu): prav dober 6. Kokal Ivan (Ravne): dober 7. Kolmančič Anton (Veliki Brebrov-nik): prav dober 8. Kopušar Danijel (Gorenje): prav dober 9. Kovač Bogomir (Črna): dober 10. Križan Ivan (Kaniže): dober 11. Labus Dušan (Maguira, NR Srbija): dober 12. Lepej Rudolf (Otiški vrh); dober 13. Levičar Marjan (Ravne): prav dober 14. Maher Leopold (Tezno pri Mariboru): dober 15. Markovčič Franc (Sp. Rečica ob Savinji); prav dober 16. Matija Alojz (Ravne): odličen 17. Mesarič Oto (Ptuj): dober 18. Mezner Jožef (Ravne): prav dober 19. Novak Jožef (Vuzmetinci): dober 20. Pečnik Jože (Kicar pri Ptuju); prav dober 21. Piki Jože (Rovt pri Šmartnem): dober 22. Plesnik Ivan (Žerjav): zadosten 23. Plevnik Peter (Sp. Jamnica): dober 24. Rotovnik Andrej (Graška gora): dober 25. Šipek Ivan (Kotlje): dober 26. Špegel Anton (Šmartno pri Slovenjem Gradcu): odličen 27. Šuler Franc (Ravne): prav dober 28. Urna lit Oto (Josipdol): dober 29. Videčnik Jakob (Ravne): dober 30. Zorčič Jožef (Zidani most): prav dober 31. Žganec Jožef (Jastrebci pri Središču): dober Popravni izpit imata: 1. Forneci Oto (Josipdol); strok. rač. 2. Mori Jožef (Ravne): strok. rač. III. a razred: 25 učencev Razrednik: Flis Franc 1. Breznik Jožef (Ptuj): prav dober 2. Diihpol Ivan (Prevalje): prav dober 3. Djura Andro (Višnjica gornja, NRH): odličen 4. Drofelnik Alojz (Črna): prav dober 5. Gostenčnik Oto (Dravograd): dober 6. Goričanec Branko (Peklenica, NRH): odličen 7. Jesemek Jožef (Ožbalt ob Dravi): prav dober 8. Keber Franc (Žerjav): prav dober 9. Knez Jožef (Ravne): zadosten 10. Kobolt Jožef (Radlje ob Dravi): prav dober 11. Kovač Ivan (Don ji Kraljevac, NRH): dober 12. Krznar Roman (Črna); prav dober 13. Kumprej Alfonz (Jamnica): prav dober 14. Lužnic Adolf (Trbonje): dober 15. Matija Jožef (Ravne): prav dober 16. Močnik Leopold (Ravne): prav dober 17. Piko Ivan (Mežica): dober 18. Pogorelc Franc (Josipdol); dober 19. Pungartnik Ivan (Mežica): dober 20. Šipek Peter (Podkraj): prav dober 21. Štern Alojz (Gornja Jamnica): dober 22. Štrajher Ludvik (Mežica): dober 23. Tompa Ladislav (črenšovci): prav dober 24. Urnaut Adolf (Josipdol); dober 25. Čebulj Pavel (Prevalje): dober III. b razred: 24 učencev Razrednik: Flis Franc 1. Blatnik Rudolf (Ravne): dober 2. Brodnik Karel (Ravne): prav dober 3. Burja Anton (Krnica pri Lučah ob Savinji): dober 4. Čebular Karel (Polžanska gorica): prav dober 5. Dolinar Filip (Pristava): dober 6. Glušič Vinko (Prelska-Velenje): prav dober 7. Gradišnik Janez (Brdinje): dober Gulukovi terici. Na Dolgih brdili mendu imajo in znajo še na vse registre poslavljajoče se dobe kmetske samopomoči 8. Ikovic Ivan (Solčava): prav dober 9. Jamnik Rajmund (Ravne): dober 10. Kmetec Jožef (Repišče pri Ptuju): prav dober 11. Kosel Ivan (Mežica): dober 12. Libniik Jožef (Mežica): dober 13. Mikic Alojz (Belšak): prav dober 14. Mlakar Ivan (Ravne): dober 15. Osvald Korarad (Lovrenc na Pohorju): dober 16. Planinšec Karl (Vuhred): prav dober 17. Pudgar Avgust (Črna): dober 18. Rebernik Helmut (Brezno): dober 19. Rezar Jožef (Tolsti vrli): dober 20. Rihar Albin (Solčava): odličen 21. Svečko Anton (Mislinja): prav dober 22. Škegro Zvonimir (Zidani most): prav dober 23. Vozlič Jože (Ptuj): dober Popravni izpit ima: 1. Šubic Pavel (Prevalje): strok, risanje III. c razred: 27 učencev Razrednik: Ivič Franc 1. Angeli Mirko (Prevalje); dober 2. Arnold Ivan (Prevalje); dober 3. Bobek Albert (Ravne): dober 4. Cesar Adolf (Otiški vrh): dober 5. Čuk Milan (Veržej pri Ljutomeru): prav dober 6. Čulk Vinko (Celje): dober 7. Fereincek Franc (Tešanovci): dober 8. Fonda Anton (Griže pri Celju): dober 9. Grebenc Oto (Ravne): dober 10. Juhart Otmar (Maribor): prav dober 11. Kunej Anton (Podvelka): dober 12. Kvas Oto (Josipdol): dober 13. Paradiž Pavel (Ravne): dober 14. Pepevnik Jože (Prevalje): dober 15. Proprat Srečko (Kotlje): dober 16. Rotovnik Anton (Šmiklavž pri Slovenjem Gradcu): zadosten 17. Rozman Matija (Dravograd): dober 18. Sadnik Oto (Črna): dober 19. Sekavčnik Adolf (Kotlje): dober 20. Skuk Silvester (Suhi vrh pri Prevaljah): dober 21. Slivnik Albin (Razbor): prav dober 22. Smolar Edvard (Podvelka): prav dober 23. Teirglav Jožef (Ravne): dober 24. Tuničnik Vinko (Mala Mislinja): zadosten 25. Založnik Adolf (Hudinja pri Vitanju): prav dober Popravni izpit imajo: 1. Kumer Nikolaj (Prevalje): metalurška tehnologija 2. Novinšek Edvard (Ravne): metalurgija železa in jekla Zaključni izpiti v junijskem roku Ključavničarji 1. Planinšec Karel: dober 2. Mlakar Ivan: dober 3. Glušič Vincenc: prav dober 4. Rihar Albin: odličen 5. Škegro Zvonko: dobeir 6. Vozlič Jožef: dober 7. Djura Andro: odličen 8. Goričanec Branko: prav dober 9. Drofelnik Alojz: prav dober 10. Močnik Leopold: prav dober 11. Dihpol Ivan: prav dober 12. Jamnik Rajmund: dober 13. Rezar Jožef: zadosten 14. Burja Anton: dober 15. Lužnik Adolf: zadosten 16. Pungartnik Ivan: dober 17. Štern Alojz: dober 18. Gostenčnik Oto: dober 19. Čebulj Pavel: dober 20. Šipek PeteT: prav dober 21. Ikovic Janko: dober 22. Kobolt Jožef: prav dober 23. Matija Jožef: prav dober 24. Kumprej Alfonz: prav dober 25. Svečko Anton: prav dober 26. Čebular Karel: prav dober 27. Gradišnik Janez: dober R e z k a 1 c i 1. Kovač Ivan: dober 2. Urnaut Adolf: dober 3. Kmetec Jožef: dober 4. Mikic Alojz; dober Brusilca 1. Jesenek Jožef: prav dober 2. Libnik Jožef: prav dober Strugarj i 1. Rebernik Idelmut: dober . 2. Breznik Jožef: pirav dober 3. Keber Franc: prav dober 4. Krznar Roman: dober 5. Ozvald Konrad: dober 6. Blatnik Rudolf: dober 7. Dolinar Filip: dober 8. Brodnik Karl: prav dober 9. Štrajher Ludvik: dobeT 10. Tornpa Ladislav: prav dober 11. Knez Jožef: zadosten 12. Pogorelc Franc: dober 13. Piko Janez: dober 14. Pudgar Avgust: dober Kovači 1. Čulk Vinko: dober 2. Pepevnik Jože: prav dober 3. Proprat Srečko: dober 4. $adnek Oto: dober 5. Sekavčnik Adolf: dober Topilci 1. Bobek Albin: zadosten 2. Cesar Adolf: zadosten 3. Grebenc Oto: dober 4. Terglav Jože: zadosten 5. Čuk Milan: dober 6. Ferencek Franc: dober 7. Založnik Adolf: prav dober K a 1 i 1 c i 1. Juhart Otmar: prav dober 2. Smolar Edvard: dober 3. Slivnik Albin: prav dober 4. Skuk Silvester: dober 5. Arnold Ivan: dober Popravni izpit imajo: 1. Kosel Ivan (strugar): Rg, tehnologijo 2. Kvas Oto (topilec): Mžj 3. Rozman Bogdan (topilec): Mt 4. Turionik Vinko (kalilec): Rg, Mt Zaključni izpiti v junijskem roku so bili od 10. do 16. junija. Popravni izpiti III. letnikov so. bili 25. junija in so jih opravili vsi kandidati ter bodo pripuščam k zaključnemu izpitu jeseni. Razpis za prvi letnik metalurške industrijske šole je za 70 učencev, in sicer za poklice: ključavničarji, strugarji, rezkalci, brusilci, kalilci in obratni električarji — kovinarji ter falilci Siemens Martinove peči, talilci elektro peči, valjavci in strojni kovači-metalurgi. Martin Pander Obžalujemo smrt sodeluvca valjarne Martina Paiuleva, ki je umrl na posledicah nesreče pri delu. Pandev je bil doma s Tolstega vrha, star šele 48 let. Vsa leta prej je služil za hlapca po soseski, na kmetijah in bajtah od Strojne do Zelovca. Šele leta 1930 je spremenil v železarno, k'er je bil priden in vesten sodelavec ter dosegel poklic polkvalificiranega adju-sterja. Četudi rana sama ni bila smrtna, sc Pandev ni zbudil več iz šoka in smo se tistega julijskega dne prizadeti zbrali ob njegovem tragičnem in preranem slovesu. Tudi kmetje so prišli. Vsi so rekali: Bil je priden delavec! Svojcem in sorodnikom iskreno sožalje! VORANČEVO NALIVNO PERO s (katerim je napisal skoro vse svoje črtice in romane Navadno se taka reč hrani in tako .so namenili itudi Prežihovi žalujoči ostali. Torej čislo dostojen namen. Navsemlepem pa dobim pismo in tako črno cevko. Gledam, gledam tisti rorič — spredaj luknja, zadaj luknja, pa še sicer pošvedrano. Potem šele preberem, da je to preostanek Vorančevega »polnilnega peresa«, ki ga je treba popra-' viti... Zabožjodelj! Vseeno sem se še zanimal, če imajo še kake druge preostanke, predvsem pa vsaj pero. Ničesar du niso našli. Metka ga je imela v rokah in je ta cevka sedaj vse, kar je preostalo. Vsak pošten obrtnik bi me nagnal, če bi mu prinesel ito cev in prosil za »popravilo nalivnega peresa«, izato sem odlašal in se skrivoma kje posvetoval. Nazadnje itodaj tudi še ni bilo toliko takih preciznih mehanik, gotovo pa ne takih, ki bi znali iiz opustošene črne cevi napraviti spet perfektno polnilno pero. Pa mi pride na misel: V Celovcu da ga je tedaj kupil (iko je zbežal čez mejo in bival pri teti). Kar v Celovec — in zaupal sem vso reč študentki iz Roža. V skrajni sili naj celo približno pove, za kako stvar gre. Vseeno, samo da pero spet bo; bomo pač lagali, čeprav bo vse drugo novo. Nestrpno sem čakal. Dekle se čez kak teden prismeje in položi na mizo nekaj takih peres. Pobrala jih je sošolkam in še doma očetu in bratom. Bil sem neiz-recno vesel, a tedaj je položila zraven še tisto mojo cevko. V Celovcu so enostavno rekli, da ne gre. Zakaj tudi »popravljanje«, naj iraje kupi novega takega. Ko pa se je le še obotavljala in rekla, da gre za drag spomin, se je mož v precizni mehaniki, od srca nasmejal •in rekel, da ne more storiti ničesar drugega kot pa to, da radevolje vzame v službo dotičnega, ki je znal nalivno pero tako sezuti. Pri njih še niso imeli strokovnjaka, ki bi bil isposoben kaj takega. Čigav je bil tisti preostanek in da je to mojstrsko demontažo opravila triletna punčka, študentka seveda ni povedala. No, sedaj bo dekle doraslo, pa tu povemo, da ima na razpolago službo tudi v celovški precizni mehaniki. SPREMEMBA premije za borbo proti zlu V zadnji številki smo na strani 18 objavili sklep delavskega sveta podjetja, da so kot premija za borbo proti nesrečam pri delu v letošnjem letu razpisani standardni zaščitni čevlji z ojačano kapo in dvojnim podplutom. Stvar pa je prišla ponovno na razpravo delavskega sveta in je sklep spremenjen ter je za upravičence določena denarna premija. Neki namreč take čevlje že imajo, veliko upravičencev pa bi morda teh »krpelj« res ne moglo najbolj zadovoljivo uporabljati (ženske, okvare na nogah itd.). Kdor torej v letu 1960 ne bo utrpel, povzročil ali sopovzročil nesreče pri delu, bo po razpisu delavskega sveta prejel denarno premijo. Da bo sleherni uporabil ta denar zn delu in zdravju koristno stvar, ni dvoma. ti Fr. Ksaver Meško: SE Tako v začetku avgusta vsakega leta govorijo po bližnji in daljni okolici: »Na dan po Gosp oj niči« — 15. avgust mislijo — »na Rokovo poj d cm o na Sele«. Torej sem goir, k cerkvici, ki kakor bela golobica stoji na hribu ob vznožju Uršlje gore. In res prihajajo na Veliko Gospo j -nico že popoldne, še več proti večeru; prvi obiskovalci, najoddalnejši pridejo navadno prvi. Drugi dan pa je ves hrib naokoli črn in pisan, kakih tisoč in še več ljudi. Nekateri pridejo iz pobožnosti; drugi, da se sestanejo s sorodniki in znanci, tretji, kor si žele odpočitka v prelepi gorski pokrajini; četrti, kramerji, so najprvi tu, zaradi kupčije, dobička, denarja, seveda pa tudi zaradi vsakdanjega kruha: morajo tudi živeti. Na Rokovo samo je tu razgibano in pisano življenje. Vsa pota proti cerkvi so polna romarjev. Ob cerkvi eni molijo, drugi se z znanci veselo pozdravljajo, se glasno pogovarjajo, toliko si imajo povedati, otroci s pravkar kupljenimi piščalkami na ves glas piskajo, obupen koncert; mladina se zbira ob dobrem Lojzeku, sedečim na vzpetini ob cesti, možiček z dolgo belo brado in valovitimi belimi lasmi, ter zamaknjena posluša njegove pobožne in posvetne popevke. »Vsi me radi imajo,« se rad pohvali Lojzek. Cerkev natlačena; ob lepem vremenu je huda vročina v njej, ob deževnem vse mokro in zadehilo, kar pa ljudje brž komaj občutijo. Cerkev — dvojna stavba. Prvotna, zdaj prezbiterij, prelepa gotska stavba, le okna so na žalost ob času baroka zgoraj zazidali, kar se zlasti na zunanji strani še razločno vidi, s starimi dragocenimi freskami. Na stropu so bile ves čas odkrite, le že zaprašene. Pa sta jih leta 1947 restavrator g. Železnik in njegov mladi pomočnik, poslana iz Ljubljane od urada za ohranitev umetnij, očistila, nič spreminjala. Le kamnita rebra gori sta morala pritrditi, ker so se že majala, česar nismo vedeli, pa bi lahko katero kdaj dol padlo in še koga ubilo. »Bilo je težko delo in se je mojster pošteno potil ob tem,« mi je rekel pomočnik. Delala sta dvanajst tednov, včasih do dveh ponoči. Ob straneh pa so bile stene prebeljene. Tam sta rezala male štirikotnike beleža z zida, počasi, da se ne bi slike 'kaj poškodovale. Od kdaj so slike, je na žalost neznano. Je italijansko delo. Na sliki »Jezusa v grob polagajo« se je upodobil menda tudi slikar sam. Stoji med tistimi izraelskimi možmi, mož srednjih let, s kapo na glavi, obraz obrnjen na stran, ker je moral gledati v ogledalo, da je mogel samega sebe naslikati. Tik njega stoji deček, sodijo, da njegov sinček. Za velikim oltarjem je v precej velikem krogu vklesano v zid neko ime: »Martinus ...«, imena pa ne moremo natančno prebrati. Spodaj, malo manjše, spet nekaj. Menda bi naj bilo: »archipa-rochus« — nadžupnik. Torej nadžupnik LB iz Šmarina, kamor je cerkvica tedaj spadala. Letnica je 1608. Morda so tedaj slikali. Cerkvica pa mora biti precej starejša. Na malem zvonu, ki so ga vzeli.v prvi svetovni vojni, je bila vlita letnica 1400. Gotovo so si zvon omislili, ko so cerkvico sezidali. Zdaj imamo dva zvona, naj večjega, novega, je pobrala druga svetovna vojna, 738 kg iz leta 1929. V prvi svetovni vojni so leta 1917 vzeli velikega iz leta 1831, težkega 910 kg, majhnega iz leta 1400, težkega 168 kg. Plačali 4 krone za kilogram. Procesije. Vsak človek si želi zdravja, bolan dvakrat. Pa se zdrav trudi, da bi si zdravje ohranil, bolan, da bi si ga spet pridobil. Od tod romanja na razne kraje za zdravje. Na Sele so romanja zlasti na dan sv. Jurija, 24. aprila, in za praznik farnega patrona 16. avgusta. Za Jurjevo so prihajali zlasti Korošci, iz okolice Pliberka, Libelič, iz Podpece, od Št. Danijela, iz Mežiške doline. Še v prejšnji Jugoslaviji jih je prišlo precej. Nekdaj pa so morale biti to velike procesije. Tu so jih slovesno sprejemali. Duhovnik jim je z ministranti šel naproti goir do Gostenčnika in jih slovesno pospremil v cerkev. Imeli so zvečer pridigo, drugo jutro spet. Spovedovanja je bilo mnogo. Imeli so svoja dva voditelja, »ključarja«, ki sta skrbela za red. škoda, da ni podatkov, kdaj so se te procesije začele in kakšen je bil pravi povod za nje. Morale so biti gori ob Pliberku hude nesreče, da so šli tako daleč na božjo pot, ko pa imajo menda v Li-bučah cerkvenega patrona sv. Jurja. Zdaj, ko so meje še bolj zaprte, jih pride od tam le malo. Na Rokovo so prihajale procesije iz Mežiške doline, iz Prevalj, Guštanja, Kotelj. Te prihajajo, čeprav nekoliko manj številne, še sedaj. Saj so zdravja Ijudjei še vedno potrebni. Menda so se tem procesijam v prejšnjih časih kaj radi pridružili tesarji in lesni trgovci — če so le bolj prosili za zdravje kakor za dobro kupčijo in lep dobiček, ne vem. Sklepam pa to iz nekega pisma našega rajnega rojaka Prežihovega Lojzna. Poslal je pred leti iz Amerike za Razbor lepe mašne obleke v vseh cerkvenih barvah. Na moj naslov. Pisal, pa mi: »Tebi nič ne pošljem. Za Sv. Roka bodo že poskrbeli lesni trgovci.« G. Lojze pač ni vedel, da lesna trgovina tedaj že ni več cvetela v takem smislu kakor nekdaj. Žal pa nam tudi ni bilo. Razborčani so morali plačati carine nad 30.000 dinarjev, za kar bi si lahko tu doma kupili vsaj tako lepo mašno obleko. Lepe so procesije v križevem tednu. V ponedeljek gremo mi v Kotlje, v torek pridejo Hotuljci k nam. Ce potem po opravilu radi zavijejo na Selah h Klančniku, v Kotljah k Toniju, kdo jim bo to štel v zlo, ko pa morajo ves teden težko delati. Pa tudi to zdaj bolj in bolj pojema, kakor pač vse take stare navade. Sv. Neža, selska podružnica. Rekla mi je pred leti mlada gospa v Slovenjem Gradcu: »Kakšna svetnica pa je ta sv. Neža? Ce je suša, greste s procesijo prosit tja za dež, in pride. Ce je preveč dežja, greste spet prosit za lepo vreme, in se naredi.« Odgovoril sem: »Veste, gospa, kaki nežni, ljubeznivi deklici vsak rad njeno prošnjo usliši. Tako tudi ljubi Bog prošnjo sv. Nežice, s trinajstimi leti so jo umorili.« Čudno je, da se je sv. Neža skrila v tisto močvirnato globel. Ljudsko izročilo pravi: »Zidati so ji začeli cerkev na Vodovnikovem travniku, torej na lepem hribčku s čudovitim razgledom na -vse strani. Pa se je gospodar Vodovnik pritoževal, da mu bodo ljudje vse naokoli poteptali in pomandrali. Pa se je svetnica, užaljena, umaknila v dolino pod Vohnetom in Mežnarjem, čisto na koroško mejo.« Sezidana je bila cerkev leta 1554, kakor spričuje letnica, vrezana v velika vrata, ki smo jih morali sedaj nadomestiti z novimi, kakor tudi stranska. Spočetka je imela lesen zvonik. Sedanjega so sezidali leta 1835, preskrbeli tedaj tudi veliki zvon, pozneje še dva. Vse tri je vzela prva svetovna vojna. Zdaj imamo dva železna, za katera se je posebno trudil, kakor tudi za vse druge, rajni cerkveni ključar Franc Grilč-Vohnet. Tudi notranjost cerkve je čedna. Veliki oltar je lepo prenovil g. Cesar iz Mozirja, stranska oltarja, kjer že slik skoro ni bilo mogoče spoznati, je očistil. Vse je stalo 16.000 kron; stanovanje, hrano iin vso pomoč pa so brezplačno dali Vohnetovi. Na novo poslikal, preprosto, je slikar Vašel od Sv. Petra v Savinjski dolini. Dobil je 2500 K; vso oskrbo in MTIZEJT, dan M zafuckal! V zadnji številki — ste brali, nas je bilo še strah, da bo muzej zaspal. Sedaj bo res nasprotno: obogatil se bo in uredil. Upostavljen bo žerjav iz nekdanje prevaljske železarne. Muta ga je imela v tein stoletju, sedaj ga je dala muzeju kot drugi znameniti zunanji objekt. Mežica je postavila staro topilnoi peč z vsem postrojenjem in s tem imenitno dopolnila svoj rudarski lel muzejske ustanove. Repač bo končno pokrit. Okolje bo urejeno. Zahvala gre kolektivom Mežice, Mute in Železarne Ravne, v kolektivih pa številnim posameznikom, ki so z vsem razumevanjem in osebno mujo podprli rast kulturne ustanove dežele. Ko bodo muzealski strokovnjaki šestnajstih dežel v septembru letos obiskali tuidi ravenski muzej, bodo videli, da imajo tildi ti anali kraji velike reči. pomoč so brezplačno dali Vohneči. Deo gratias! Pripetila pa se je pri tem neprijetna stvar. Oče Vohnet mi je rekel, ko sem nekaj 'tednov potem prišel k Sv. Neži: > Ko so krušili stari omet, so se pokazale tako lepe slike.« Bilo mi je takoj težko pri srcu. Vprašal pa ga nisem, ali so- jih tildi zdrapali s stene, ali kar prebelili. Morda pa so še pod beležem; če bi se kdaj spet belilo, naj duhovnik pazi. Prav zdaj so odkrili freske v cerkvi sv. Antona v Guštanju in pri Sv. Barbari pri Fari. Morda bo mogoče tu kaj rešiti. Naj se pa vestno pazi! Grob mučenikov pri Sv. Neži. Spomenik — glej prejšnjo številko našega listu — je nekoliko nad gomilo Grob mučenikov. Žalostna posebnost pri Sv. Neži je ograjeni prostor pred cerkvijo: gomila z velikim križem — družina Kautičnikova s Prevalj je dala postaviti ta spomenik rajnemu sinu Lojzetu in še šesterim žrtvam nemške krvoločnosti in krivičnosti ob času zasedbe. Razen Kautičnikovega so tu pokopani še Jurčkov oče in sin iz Kotelj ter Andrej-ček Kotnikov-Juričev iz Dobrij. Ta je bil pravzaprav še otrok, menda 14 let mu je bilo. Učil se je kolarstva v Šoštanju. Za novo leto je prišel domov. A je našel dom prazen: domači so se umaknili v gozd, da jih ne bi izselili. Pa so ga Nemci ujeli, zaprli v Dravogradu, 12. januarja 1945 ga z drugimi odvedli. Da gre na morišče, si nedolžni deček ni mogel misliti. Kadar mislim nanj, se vedno spomnim slike v nekem nemškem listu, ki mi ga je dala neka Nemka-Dunajčanka na Palah nad Sarajevom, ko sem leta 1941 bival tam kot izgnanec. Pred nemškim vojakom, ki drži v roki revolver, sedi na debelem posekanem drevesu deček in smehljajoče gleda gor v nemškega vojaka. Spodaj je bil podpis: Ein ukraindseher Bandit — (ukrajinski partizan). Temu smehljajočemu nedolžnemu otroku se pač ni sanjalo, da bo v naslednjem trenutku dobil nemško kroglo. Tako gotovo tudi ne Andrejčku. Med potjo je prosil pri Potočnikovih, v soseščini, še za kruh. Pa ga je udaril nelnški vojak s puškinim kopitom in surovo dejal: »Der wird kein Brot mehr brauchen« (ta ne ne bo potreboval več kruha). Andrejčka so dali starši po vojni izkopati in so ga prepeljali na domače pokopališče v Ravneh. Drugi so še tu pokopani. Za tri ne vemo, kdo in od kod so. In njih domači ne vedo, kje počivajo. Kautičnikov je bil star 2? let, oče treh otrok. Prišel je iz Solčave, kjer je bil pri partizanih. Obiskat otroke. Te so Ob tem, da so Črnjani segli po Suhodolčanovem »Nočnem vlaku«, je treba posebej poudariti tri razveseljive stvari. Prva je ta, da je domač pisatelj napisal novo dramo in da ta drama obravnava sodobno življenje. Kdor poizna Suhodolčanovega prvenca »Oblaki so rdeči«, bo videl pri »Nočnem vlaku« znaten napredek tako glede vsebine kot oblike. Ne da bi imel kaj proti simbolizmu prve drame, je vendarle v primeri z njo »Nočni vlak« neprimerno bolj življenjski, nam bližji, ker stoji na trdnih tleh naše stvarnosti in jo pogumno kaže takšno, kakršna je, ne da bi jo kakorkoli skušal olepšati. Druga razveseljiva stvar je v tem, da so igralci segli po domačem delu. Saj nima človek nič proti tujim dramatikom in vsesplošno je znana stvar, da Slovencem veliki dramski pisci šele rastejo, pa vendarle se nam zdi, da nas že kino zadosti zalaga z zgodbami od drugod, zakaj bi še pri igrah segali za vsako ceno na tuje? Tretja stvar pa je, da so domači gledalci domače delo tako lepo sprejeli. Res je, da se miti ob krstni predstavi v Črni niti ob reprizah ni trlo v dvorani toliko ljudi kot na primer takrat, kadar kje gostujejo Avseniki, toda tisti, ki so prišli, so igro pozdravili. Pri tem je treba reči, da drama nikakor ni lahka ne po zgradbi ne po vsebini. Če bi jo človek v treh stavkih povedal sosedu, že. Zgodba je res tako moderna, da je že kar pusta: Glavni osebi sta mlada zakonca. StaTŠi jima kuhajo im ju prenočujejo, skrbijo za otroka, ki ga je žena nezakonskega prinesla za doto v zakon, mlada dva pa hodita po sestankih, se prepirata in pretepata in hodita vsak zase na dopust. Preprosta, dolgočasna, grda zgodba, če je pisatelj ne bi pogladil in nam poka- Ncmci vzeli hkrati z materjo, a so jih iz Beljaka poslali nazaj in so bili sedaj pri babici, mamini materi. Kautičnikovu oče im mati sta bila že v Nemčiji. Zgodaj zjutraj je šel v Guštanj. Srečala ga je nemška četa, a so govorili slovenski, kar ga je zmotilo in se je izdal; pa so ga prijeli. Ustrelili so jih v gozdu nad cerkvijo v noči 12. januarja 1945. Pustili ležati v snegu. Našla jih je partizanska izvidna četa, jih spravila do cerkve in tam pokopala. Prvo nedeljo po dnevu vernih duš je pri Sv. Neži spominsko opravilo za rajnimi in gremo vsakokrat na grob teh narodnih mučenikov. Naj počivajo v miru! zal vzrokov, zaradi katerih je prišlo do nje An — žalostnih posledic. Prav zato, da bi nas prisilil, da bi se enkrat resno zamislili nad takšnimi vsakdanjimi stvarmi in globlje prodrli vanje, pa seveda tudi zato, ker je življenje samo malokdaj razdeljeno na »dejanja«, se je Suhodolčan poslužil modernih prijemov pri pisanju. Mlada žena se zabava na Bledu, ko po radiu zve, da se ji je doma ponesrečila hčerka. Še isto noč sede s prijateljico na vlak in se odpelje domov. V presledkih pripoveduje svojo zgodbo, se izpoveduje in obenem očiščuje, spoznava moževe in svoje napake: oba sta otiroka zadnje vojske. Zaradi grenkih spominov se jima mudi živeti, naglica pa ni strpna. Tako se zgodba odvija nazaj v preteklost skozi enoličen ropot koles. Nazadnje se vsa družina sreča v bolniški čakalnici ,iu v strahu in upu pričakuje izid operacije. To je konec dirame. Ne vemo, če bo otrok ostal živ ali ne. Vemo le, da je vinjenemu očimu zbežal iz rok na cesto, naravnost pod avtomobil in vemo, zakaj je očim pijanec. Vemo in vidimo, kako je ta dogodek pretresel vso družino in na koncu ostane upanje, da se bodo razmere izboljšale. Črn jamski igralci so spet enkrat pokazali svoje zmožnosti. Posebno prepričljiva sta bila nosilca glavnih vlog, vse priznanje pa gre režiserju Alešu Mrdav-šiču za to, da je težavno nalogo dobro opravil. Če dodam še, da j bila scena zelo posrečeno postavljena im je povsem odgovarjala drami, lahko zaključim z ugotovitvijo, da je bil Suhodolčanov »Nočni vlak« brzec, brez zamud in drugih nevšečnosti, ki bi delale vožnjo zoprno. M.'K. „Na tej parni je začel Voranc pisati“ Pri Prežihu bodo medtem odkrili tak spomin na Vorančeve pisateljske začetke. Tam je namreč začel s svojimi okornimi samorastnimi vrstami in dosegel prvo objavo leta 1909 kot 16-letni kmečki poba. Bo cela reč takrat v Kotljah. Pevci zamejske Koroške pridejo, iz Podjune, Roža, Zilje, pa bodo zapeli tudi tisto o britofu, ki je skopan in je moj pobič tnm pokopan... Šele 14. avgusta bo to, mi pa zaključujemo redakcijo lista že 1. avgusta, zato bomo mogli o prireditvi kaj več povedati šele v naslednji številki. Domača drama v Črni (Leopold Suhodolčan: Nočni vlak) Človek na zidu NOVA K Nil G A O KOROŠKIH LJUDEH Lansko leto so v Ljubljani uradno priznali, da ima Mežiška dolina svojega pisatelja: Leopolda Suhodolčana so sprejeli v Društvo slovenskih književnikov. Letos je izdala Državna založba Slovenije v Ljubljani v zbirki »Tokovi časa« njegovo prvo 'zbirko novel »Človek na zidu«. V resnici je to Suhodolčanova tretja knjiga, saj ga poznajo predvsem otroci ipo zbirkah »Ognjeni možje« in »Sejem na zelenem oblaku«. Precej njegovih mladinskih iger so uprizorili pri iradiu in veliko drobnih zgodb je raztrose n ib po najrazličnejših mladinskih listih. Novele, ki so izšle v zbirki, so, razen zadnje, izbor iz tega, kar je objavljal zadnja leta v literarnih revijah »Naša sodobnost« in »Nova obzorja«. Na ikraiko razširjeno kazalo — saj pisanje vsebin ni glavni namen poročila — je naslednje: P.rva novela »Človek na zidu«, po kateri ima vsa zbirka ime, opisuje človeka, ki nosi v sebi spomine na zadnjo vojsko in zaradi njih (ne more zaživeti novo, polno življenje. »Večerja v sivem« poda smrt starega vaškega mogotca, ki mu vest v njegovi zadnji uri priredi parado spominov. Pred duševnimi očmi se mu zvrstijo vsa njegova slaba dela. »Avgustovska romanca« popiše razmerje med vdovo in njenim podnajemnikom; do »razmerja« pravzaprav sploh ne pride. »Družina Jamnikova« je kronika koroške družine med vojsko in prva leta po njej. Zgodbo nosijo ženske, ki so jih njihovi možje prevarali za lepo v življenju. »Včerajšnji, današnji dan«, ki bo s svojo zgodbo bralce gotovo najbolj pritegnil, pripelje slovenskega Ainerikanca v domovino po nevesto pa mu jo nesrečno naključje 'iztrga in se mora vrniti sam. Napisal sem, da smo dobili novo knjigo o koroških ljudeh, pa ne bo čisto držalo, vsaj v tistem tradicionalnem pomenu ne, ki ga v naši zavesti ima ta pojem. Ruvne i.ii Prevalje bo domačin res takoj spoznal v' štirih novelah, ljudi pa ne. ker pisatelj ni fotografiral, temveč ustvarjal. Suhodolčan je torej pisal o koroških ljudeh, toda ti ljudje so se od Prežihovih časov sem spremenili. Niso več sužnji dela. temveč gospodarji. Niso več zaprti v ozko obzorje svoje doline. Zadnja vojska in predvsem čas po njej sta jim odprla pot v svet. Klasičen tip pol-proletarca, ki je bil tako značilen za Mežiško dolino, počasi izginja. Življenjski standard je višji, povprečna izobrazba tudi. Staro se meša z novim in novo zmaguje. Vedno več je ljudi, kii delajo svojih sedem, osem ur na dan, ves ostali čas pa lahko živijo. Te sloje nam popisuje Suhodolčan ponekod z rahlo ironijo, drugje s trpkostjo, vedno pa z veliko osebno prizadetostjo in vselej pošteno, ne da bi potvarjal resnico. Zelo značilno za njegove junake je, da so nekje v sebi visi bolj ali manj omamljeni od strahot zadnjega svetovnega klanja in se bojijo novega. Pri teni nikakor ni potrebno, da bi bil človek že pesimist in paničar, če se zamisli ob brezglavi svetovni politiki in postane brez vidnega vzroka zagrenjen. Drug element v Suhodolčanovem pisanju je odpor proti nezdravi dediščini malomeščanstva, ki ga tako vsiljivo ponuja preteklost in se ga nikakor ne moremo in ne znamo znebiti. To je tista miselnost, kii povzroča, da nam j e kljub radiu, televiziji, predavanjem in kinu še vedno sosedovo umazano perilo najbolj zanimiva stvar na svetu in hvaležna snov za neskončne pogovore. Na kratko, torej: junaki so vsakdanji ljudje, ki živijo vsakdanje življenje in nosijo v sebi vsak svojo lačno dušo — lačno lepote, ljubezni in miru. Suhodolčanov stil je moderno pobarvan .realizem. Na tem mestu mi pomeni realizem tisti dobri stari način pripovedovanja, ki odvija pred bralcem dogajanje tako, da človek ves čas ve, kje je rcip in kje glava, moderno pa mi poimeni poglabljanje v duševnost junakov, odkrivanje neločljive povezanosti vsakega človeka s spomini, nenehno prepletanje sedanjosti in preteklosti in notranji samogovor. Suhodolčanov jezik je skrben in barvit, nekatere prispodobe posebno lepe. Po vsem teni ni težko zaključiti, da je Suhodolčanov prvenec uspel in da zasluži, da v knjižnicah vprašamo po knjigi »Človek na zidu« in pogledamo sebi in svojim sosedom v oči. M. K. NE UTEGNEMO VEC Življenje se kar usiplje. Dogodek za dogodkom — vse lepo, zanimivo, vredno zabeležke in nn vseh področjih! Bili so časi, ko smo čakali na domačo tentersko prireditev kot levi in smo jo potem dvakrat popisali, sedaj bi jih komaj našteli. Izvrstna predstava »Metež« domače igralske družine bi zaslužila tako oceno na papirju, n prikrajšana ni, ker jo je ocenilo ljudstvo z vsem zadovoljstvom. Pa gostovanja, nadaljnji nastopi Ljudske univerze, delo posameznih društev in organizacij, med katerimi bi morali o mladem Turističnem društvu na Ravnali kaj bliže zabeležiti. Obisk ravenske godbe po bolniških domovih je tudi tak lep dogodek, pa prireditev in pesem v Pliberku, ko so možje in puobi, žene in dekleta Podjune zapeli v Voran-čev spomin. Da bo meja odprta bi morali kot prvi mejaši vsaj na Ravnali kaj reči, se veseliti in hudovati (zaradi napredka na svetu in zaradi večnih obiskov) — in tako naprej, naprej. Malo kdo pomaga, sami ne utegnemo. Le tu pa tam kdo vpraša: »ali bo o teni kaj zapisanega ...?«, mesto da bi zapisal in poslal. Vedno smo tudi v zamudi, ž mesci se vse stara in že viri novo. Tudi, če je bil tedaj kak zanimiv prepir, kako poučno navzkrižje, je ob izidu lista že vse poravnano in opravljanje ne bi imelo več smisla. Kako navdušujoča je ta hitrost dogajanj in napredka. Včasih smo na težavah ždeli, sedaj napredek komaj /.obeležujemo, tudi v teh in takili drobnih dokazih življenja in dejanja našega ljudstva. Vseeno naj bi bilo to nekako opravičilo uredništva oziroma iskreno vabilo k sodelovanju pri listu. ★ »SODOBNO GOSPODINJSTVO« Naše uredništvo prejema v zamenjavo revijo »Sodobno gospodinjstvo«. Revija objavlja na 52 straneh vsnkikrat toliko zanimivega branja za vse naše domove, zlasti še za žene in matere, ki so poleg gospodinjstva še v službah. Naj tu povzamemo vsebino ene izmed letošnjih številk. V začetku beremo članek o pomenu šolskih kuhinj za zdrav razvoj in boljše učne uspehe šolskih otrok. Mnogi starši bodo z zanimanjem prebrali članek o tein, kako so v Lenartu v Slovenskih goricah znali narediti roditeljske sestanke zanimive in privlačne. Zaposlene žene, ki jim domače gospodinjstvo jemlje dosti preveč časa, bodo v članku o servisni službi stanovanjske skupnosti lahko našle pot, kako bi tudi v lastni stanovanjski skupnosti brez posebnih težav prenesle posamezna gospodinjska dela v servise. Tiste gospodinje, ki same perejo v servisnih pralnicah, bodo vesele navodil za strojno pranie navadnega perila in perila iz umetnih vlaken. Ta navodila bodo dobrodošla tudi strokovnim močeni v servisnih pralnicah. Pralnice in pralne stroje zadeva tudi anketa v tej številki, ki bo pomagala osvetliti nekatera vprašanja okrog pranja izven gospodinjstev. Bralci so veseli, če revija v niihovem imenu predlaga izboljšave, ki bi bile koristne za vse potrošnike. V tej številki bodo lahko brali o predlogu za boljši način izdelave kuhinjske emailirane posode in o posnemanja vrednem načinu prodaje mesnih in mlečnih izdelkov v celjski samopostrežni trgovini. S področja oblačenja beremo o novostih in pomanjkljivostih letošnjega sejma mode in modne revije. Prav je, da se ie revija spomnila tudi zakona o gospodinjskih pomočnicah in objavila osnovna načela, ki_ se jih morata držati gospodinja in gospodinjska pomočnica. Številka prinaša tudi nadaljevanje in konec članka o gorivih, o kurjenju in o gospodinjskih kuriščih. Ob pojavu prve domače peči na trajno gorenje ie prav, da je objavila reviia članek o načinu kurjenja v taki peči. ki je zaradi svoie praktične vrednosti ter lepe zunanje izdelave postala zelo priljubljena v gospodinjstvih. S področja prehrane prinaša revija zanimiv članek o piščancih — brojlerjili, o pomanjkljivostih o delovanju naših hladilnic in o bananah. Revija »Sodobno gospodinjstvo« izhaja mesečno. Izdaia jo Centralni zavod zn napredek gospodinjstva v Ljubljani. Miklošičeva štev. 4, kjer se lahko tudi naroči. Letna naročnina znaša 5(10 dinarjev. CERKEV SO »ZASLUZILI« Ob zbarkivanju okoli fužin so sodelavcu našega uredništva povedali še zanimivost, ikako je Mežica dobila novo cerkev. Mežiški kovači im fužinarji so jo pred 120 leti pravzaprav »zaslužili«. Do ■tega je prišlo na 'ta način: V Mežici so imeli le majhno kapelo in so zato ljudje hodili k opravilom v Pliberk. Kovači, ki so redno vsako nedeljo zavili tam tudi v gostilno, so seveda redno delali »plave« ponedeljke. Končno je grof izračunal izgubo teli izostankov in raje leta 1840 postavil svojim kovačem cerkev v Mežici. Spomin iz dami in V »Koroškem fužinarju«, letnik 1955, štev. 10-12, je Rudolf Jasser tako enkratno zapisal spomin o kosu naše tradicije v Mežici, kjer je v stoletjih cingljalo la kratkem toku potočka Šumca kar šest kovačij. Kladiva so gnali repači. Danes objavljamo tu podobe teh obratov, in sicer po vrsti od prve do šeste, kakor so stali ob potoku na njegovi poti do Mežice. Samo »Stahlhammer« so uradno označevali ta klavir nu Šumcu in nič drugače — torej poudarek na jeklu, na žlahtni sorti železarske vrste, ki je v deželi kraljevala in ostala. Marjan Kolar je za uredništvo obhodil ostanke te jeklarske harfe ter zapisal o preostalem. Berite Jasserja, poglejte slike in podpise, da oživimo spomin iz davnin na tradicijo jekla v deželi za kvalitetni zven predvsem v novi dobi. Najstarejši mežiški fužinar Letos meseca januarja je minilo 88 let, kar se je rodil Anton Mak lin, sin premogarja Simona Maklina in mutcre, kmetske hčere Apolonije, rojene Veselko. Ze zelo mlad je moral prijeti za delo v fužini in se učiti pod težkim kladivom za obdelavo finega jekla. Izučil se je za najboljšega delavca. Bil je priden, vedno trezen in ni poznal alkohola pa tudi ne tobaka. Sploh ni šel nikdar v gostilno in na veselice. Doma je pomagal pri delu starišem, ki so imeli v Prvi obrat od izvira navzdol. Nehal je pred 80 leti. Danes je na tem kraju Krebsova hiša, naiemu toliko sveta, da ®o gojili kravico Podkraj štev. 30 >n po dva prašička. Prihranil si je lepo vsotico denarja. Poročil se je šele po smrti starišev. Zena mu je rodila štiri fante, dva sta mlada umrla, dva pa še živita. Poistal pa je hitro vdovec in se ni več poročil. Sedaj živi pri enem sinov, ki je tudi poročen in ga oskrbuje. Kukor je bil vsa leta zdrav — zdravnika sploh ni potreboval nikdar — je postal sedaj zelo ubogi, skoro čisto slep in ne more več iz hiše sam. Pokojnino dobiva še precej lepo, pa kaj, ko je ne more uživati. Dolžnega se čutim, da napišem o možu, ki je bil res dober človek. Prilagam tudi sliko, če se bo dalo kaj napraviti. Morda je še kdo njegovih sodelavcev na Ravnah. Tudi on je namreč nekaj časa delal v vaši tovarni, sicer pa je Maklin edini še živeči mežiški fužinar, ki ni poznal nič drugega kot delo in dom. Bil je zmerom bolj sam zu sebe. Medtem ko so si njegovi sodelavci napravili ob nedeljah kratek čas z raznimi igrami od kegljanja do rolkanju in kvartanja, Mu- Sledila je ena najstarejših teh fužin. Danes je tam Potočnikova bajta, Podkraj štev. 6 lili klinu niso dobili zraven. Nekaieri so imeli veliko veselje s pticami. Lovili so jih na liniance — »Štiglice«, »cajzlce«, gojili mlade drozge, kose in kanarčke. V vsaki hiši si videl po stenah kletke in vsevprek je čivkalo. Kovač Peter Cvikel si je dovolil šalo, da je vlovil vrabca ter ga potem prebarval in prodajal 'kot plemenito ptičico. Ptiček se je potem v Ta lepa »fužinarska kmetija« je ustavila po prvi svetovni voj in je točno na istem prostoru postavil hišo i. Leta 19-10 jo je kupil Kunc (»Toni-kajža«), Podkraj štev. 4 kletki skopal in je postal spet vrabec. Ib je bilo smeha in norčevanja med fužinarji. Med njimi pa so bili tudi strastni ribiči. Postrvi je bilo tedaj v potoku še precej, posebno lepi komadi so bili v jezeh in tolmunih pri fužinah. Lovili so jih in pekli kar na fužinskih ognjih. Vsega tega se Maklin ni udeleževal. Zanimivo in po svoje vedro je bilo življenje za časa mežiških fužin. Vedno nas je manj teh prič in nazadnje bo ostal le še zapisan spomin. Rudolf Jasser Od četrte fužine je ostal samo še zid. Zdaj je tam Kasnikov vrt To pa so bile fužine v Črni — začetki jeklarstva v naši dolini in zibelka Jeklarne na Ravnali. Kar »Stahl- und Eisenhiitte« je glasil uradni naslov, da bi kdo na jeklo ne pozabil. Začetki, prvi nakup in prodaja se omenjajo že okoli leta 1620. Fužine so bile v Mušeniku in smo nedavno objavili sliko ostankov zidovja ŽE DRUGA »KIDRIČEVA NAGRADA« NA RAVNAII S ponosom objavljamo, da je v naših vrstah že drugi nagrajenec »Kidričeve nagrade«, iki jo podeljujejo vsako leto za krepitev domače proizvodne moči. Tokrat je prejel to priznanje naš inž. Milan Dobo više ,k. V maši jeklarni je inž. Dobovišku pspelo z lit.L skupaj dvoje jekel, ki sta popolnoma raizlieni po svojih lastnostih. Eno je rezilno, drugo navadno (osnovno). Takšno zloženo jeklo se uporablja za 'industrijske inože v tobačni, furnirski, usnjarski, papirni itd. industriji. Tako izdelane nože imenujemo platirane, litje dvoje vrst jekel pa imenujemo kompond (C oumpound) litje. P lat ir a,ni noži dosegajo v prej omenjenih industrijah boljšo storilnost kakor oni. ki so izdelani iz enega samega (rezilnega) jekla. Brušenje teh nožev, celotna termična obdelava kakor tudi poznejša uporaba v predelovalni industriji redko privedejo do lomov, ker ima pla.ti-rani nož za osnovo navadim mehko železo, na katerem je zvarjena samo tenka plast rezilnega jekla. V naši državi veliko platiraniih nožev še vedno uvažamo in izdajamo za to dragocene devize, ker zahtevajo naročniki v pretežni meri samo platirane nože. Inž. Doboviškov podvig je žel zato prvo priznanje, ki je istočasno tudi priznanje kolektivu. ★ Varnosti prednost! Svarilo iz I. polletja 1960 6 nesreč bi bilo manj, če bi žerjnvo-vodje in privezovnlci upoštevali opozorilo, da naj se breme ne dvigne prej, dokler se privezovalec ni dovolj odmaknil oziroma, da se mora privezovalec prej odmakniti od bremena, preden da znak zn dvig. Isto velja tudi za mala dvigala in premike. 3 nesreče bi izostale, če bi prizadeti uporabljali azbestno zaščito — vsaj predpasnike in vsaj za trenutek ulivanja. 3 nesreče bi izostale, če bi prizadeti uporabljali zaščitna očala oziroma zaščitne obrazne mreže. 3 nesreče bi bile manj, če bi bil na delovnem mestu upostavljen in vzdrževan vsaj osnovni red. ■1 nesreče bi izostale, če bi prizadeti pred uporabo pregledali in uredili orodje ... itd. Koliko te nepotrebne nesreče in škode bi izostalo, če bi vsak pri svojem delu vključil več osebne previdnosti in varnostne discipline za borbo proti nesrečam pri delu predvsem v svojem lastnem interesu. Vključimo lastno previdnost toliko bolj in toliko prej, kolikor še kje ogrožajo delovna okolja in pritiska tempo dela (tesnoba, natrpanost dvojne tonaže itd.) Varnosti prednost! je parola modrih ljudi. Ne čakajmo na opozorila. Prisluhnimo ji in ukrepajmo tako zase, za labriko in zn skupnost. USPEL SEMINAR IZ MEDICINE DELA Slovensko zdravniško društvo, sekcija za medicino dela, sta v juniju 1960 priredila na Ravnali seminar za bližje zasledovanje zdravstvenih ogroženosti v črni metalurgiji. Ravne niso izbrali slučajno, temveč je tu že več takih nastnv, ki za svrho preventive dalje analizirajo te pojave. Po predavanju o tehnologiji črne metalurgije (inž. M. Šipek) in po ogledu delovnih mest so si v dveh dneli sledile naslednje obravnave: — Zdravstvena problematika obratne ambulante Železarne Ravne (dr. Bogomir Celcer) — Vročina na delovnem mestu (dr. Janko Sušnik) — Profesionalna naglušnost (dr. Berčič) — Bolečine v križu (dr. Koršič) — Silikoza (dr. Piskernik) Teksti predavanj so razmnoženi in na ra/.nolago v naši strokovni knjižnici; po možnosti pa bomo posamezne stvari objavili tudi v tovarniškem glasilu. Z DEŽJA POD KAP »Oženil sem enostavno svojo gospodarico, da hi ji ne bilo treba dajati kur pol plače za stanovanje.« »Tn?« »Zda j ji moram dati pa vso plačo.« LJUBITELJ NARAVE »Kakšen član .ljubiteljev narave" pa si ti, ko po vos dan sediš v gostilni?« »Saj ravno zato sem tu. Tukaj namreč točijo naravno vino.« Peti obrat je bila »Pungartnikova« fužina, Mežica štev. 46. Najstarejša je in najdelj so delali v njej. Do prve svetovne vojne je bil njen lastnik grof Thurn. Potem jo je kupil Konečnik, od tega pa Pungartnik iPIPsi' :■> * • Zadnja pa je bila »pokerea«, že čisto na vasi, blizu ceste. Tu torej niso kovali, temveč čistili izdelke s peskom in z apnom, nazadnje pa še polivali z vodo, da je kovina »dobila rožo« — plavkast, jeklen sijaj čečovje — naša dobesedna stanovanjska skupnost Čečovje se nam dopade tudi zato, ker tain ni nikjer spredaj in nikjer zadaj, ampak je povsod lepo Ivan Globočnik Iz naše stanovanjske skupnosti Veliko se govori o stanovanjskih skupnostih in še več piše. Le malo pa je znano našim krajanom o inaši — ravenski — stanovanjski skupnosti. Ta je sicer šele v začetnem razvoju svojih novih dolžnosti, vendar se že prav živo zajeda v naše vsakodnevno življenje. V njenem območju, ki obsega celotno mesto Ravne in naselje Kotlje, prebiva vendar okrog 6000 prebivalcev. Ti se vsakodnevno srečujejo z raznimi težavami, ki naj bi jih skušala premagovati in pomagati rešiti prav ta skupnost. Večina prebivalstva tega območja je zaposlena v železarni, za radii tega temu kolektivu ne sme biti vseeno, kako živijo njihovi delavci ali uslužbenci ter njihovi svojci izven žele-zarniške ograje. Našo skupnost čaka veliko dela, zaradi tega bo tu potrebna izdatna pomoč vseh in ne samo dobra volja nekaternikov. To našo stanovanjsko skupnost vodi 37-člansiki svet skupnosti s petčlanskim izvršnim odborom na čelu. Ta ima delo razdeljeno po raznih komisijah in svetih, kot n. pr.: poravnalni svet, potrošniški isvet, komisija za servisne službe, gospodarska komisija, komisija za pomoč družini in gospodinjstvom, komisija za pravno pomoč in nasvete državljanom, komisija za pomoč hišnim svetom ter svet za kulturno razvedrilo družin. Res je, da ti sveti in komisije še niso zabeležili vidnejših uspehov in da je njihovo delo šele načeto, vendar bo vedno več dela za vsakogar, ki se bo poglobil v področje svojega sodelovanja. Formira se že prvi servis .skupnosti in to servis za finančno-knjigovodsko pomoč hišnim svetom in državljanom pri upravljanju stavb. V teku pa so tudi vsa potrebna dela za pralni servis, v sklopu katerega bodo tudi krpalnica, likalnica in podobno, Za ta servis je že sedaj veliko zanimanje in povpraševanje. Vse kaže, da je ravno ta servis za sedaj kraju najbolj potreben. Zaradi tega nudi tu precej izdatno pomoč kolektiv železarne ter društvo naprednih žena. Intenzivno se dela tudi na urejevanju novega naselja Čečovje. Z organiziranim prostovoljnim delom samih prebivalcev urejujemo zelenice, grede s cvetjem, razne nasade itd. Pri vsem tem so doslej prebivalci tega naselja opravili že nekaj tisoč prostovoljnih delovnih ur. Tudi stavbe so se že v večini primerov okrasile z zelenjem in cvetjem na balkonih oziroma oknih. Vendar pa je pr,i tem še vedno opaziti na nekaterih balkonih, in to celo na stolpnicah, prazne posode oziroma korita za rože. Kje je iskati vzrok za tako stanje, je menda že vsakomur jasno. Pri njih samih, ker se ne potrudijo niti toliko, da bi v že pripravljena korita nasadili primerne rože, tako kot je to storila večina. Ali nekaterim res mi do tega, da bi bila stavba, v kateri prebivajo, pa tudi okolica lepa in privlačna? Kar oglejte si take stavbe in njihovo okolico, pa presodite sami, ali je to lepo im prav? V dnevniku »Delo« z dne 12. julija 1.1. sem našel članek, ki v veliki meri zadeva tudi naše prilike. Med drugim piše takole: »Vedno več je velikih stanovanjskih blokov, kjer so predvsem družine deležne lepih sodobnih stanovanj. Čeprav so to družinska stanovanja, pa graditelji nekako pozabljajo na to, da bo v hiši tudi mnogo otrok. Zanje pa prav res marsikje ni predviden prostor. Otroci so vsem nekako odveč. — Zakonski pari nevajeni otroškega krika, ki so morda po naključju zašli v stanovanje, namenjeno petčlanski družini, se jezno ozirajo za živahnimi malimi stanovalci, odveč so starejšim, ki so pozabili na lastno igrivost v detinjstvu; o otrocih in njihovem razgrajanju okoli hiše resno razpravlja hišni svet in o tem, da je treba obvarovati lepo urejene zelenice. Zato na otroke pogosto zakriči hišnik, se razsrdi nad njimi predsednik hišnega sveta — skratka, vsem so napoti. Nedvomno so zelenice lep okvir novi stavbi in je prav, da jih okoli blokov tudi urejamo in negujemo. Vendar bi morali ob tem pomisliti tudi na otroke, ki pogosto nimajo svojega kota. Ob tem, ko stanovalci razpravljajo, kako bi zelenice obvarovali pred otroki, naj bi tudi govorili, kje bi otrokom uredili prostor, ki bi bil samo njihov, in kjer bi se lahko po mili volji sprostili pri igri, ne da bi motili starejše. Potem bi bile tudi zelenice in cvetje obvarovano ...« Tudi pri nas v inovem naselju na Če-čovju je tako. Otroci se nimajo kje igrati. Če so na travi, zelenici, jih preganjamo z njih, da ne bi uničili tega, kar je že urejeno. Na cesti jih je največ. Tam ogrožajo varnost vedno bolj naraščajočega prometa, pa tudi lastna življenja. Zaradi vsega tega smo že pristopili k temu, da še v letošnjem letu, kolikor bo možno, uredimo vsaj nekaj primernih otroških igrišč. V tem oziru je zelo hvale vredna pobuda in pripravljenost nekaterih prebivalcev Čečovja, ki so pripravljeni za otroke s prostovoljnim delom v svojem prostem času v obratih železarne pomagati izdelovati razne primerne otroške naprave. Načrte zanje sedaj že imamo. Skupno z zastopniki raznih društev in organizacij smo že tudi določili lokacijo za okoli deset takih igrišč na Če-čovju. K tem igriščem pa moramo nujno postaviti na primerna mesta tudi klopi. Ma rsikatera mati bi prav rada sedela ob otroškem igrišču in opazovala igro svojega in drugih otrok, pri tem pa se tudi sprostila štirih sten svoje kuhinje. Vse to je sedaj v polnem teku in upamo, da bomo uspeli že do jeseni vsaj nekaj postaviti. S tem bomo otroke res odtegnili od zelenic in s ceste ter jim dali prostor, ki jim bo v veselje, nam pa v čast. Našo ravensko .stanovanjsko skupnost čaka še vedno veliko nalog. Potrebno bo še veliko sodelovanja in pomoči samih stanovalcev in kolektivov ter oblasti, preden bomo uredili še vrsto stvari, saj je treba misliti tudi na ureditev starega dela mesta in ne samo na Čečovje. Vse in vsak uspeh pa je v naj večji meri od visen od aktivnega sodelovanja vseh prebivalcev. Ona: No, danes si pa res lepo natrkan! On: Čud no, da najdeš na meni tudi nekaj lepega... — Tožitelj trdi, da ste mu rekli, da je osel. Je to res? — Res je, rekel pa mu tega nisem! Belka Krautberger: ^ ._ (J)vi leftiliIvrKlh (»Kompasova« organizacija potovanja) Že ob lanskoletnem poslavljanju ob kancu izleta ipo Italiji je dozorel sklep: naslednje leto nasvidenje v Atenah! Ta je bil popolnoma raizumljiiv že zaradi tega, ker so marmorne lepote, ustvarjene od rok Rimljanov ob prehodu v naše štetje in pred njim, izzvale veliko občudovanje. Neki tovariš od stroke pa je nam — laikom — še dejal, da so bili Rimljani v teh rečeh le slabi učenci velikih mojstrov Grkov. Toda to ni bil edini razlog, ki je vabil na tako dolgo potovanje. Ce prideš enkrat malo v svet in potuješ, ito te tako prevzame, da bi še in še potoval im videl nove kraje. O tem hi lahko povedali oni, ki več potujejo. Tudi na letošnjem izletu po Grčiji skoraj ni bilo človeka, ki že ne bi potoval izven naših meja — najmanj pa po I tali ji. Kar ob pričetku leta sva s prijateljico in sopotnico lanske »rajže« pričeli zasledovati oglase naših potovalnih uradov in zasledili nekje v začetku marca obvestilo o prireditvi sedemdnevnega prvomajskega izleta v Grčijo — v Atene in Solun. Organizacijo izleta je vodilo podjetje Kompas. Pisali sva in dobili odgovor s programom in navedbo stroškov potovanja. Nič misva odlašali. Potrebne dokumente sva preskrbeli in jih poslali Kompasu, ki je nato prevzel vso skrb za potne liste, vize itd. Da pri tem ne pozabim omeniti: denar za izlet sva pričeli š.tediti že prej. Seveda se je bilo treba odpovedati marsikateri modni novosti, — .no, saj ni skrivnost, ženske smo že take, da zelo rade mislimo na svojo zunanjost, na inovo obleko z gubami in brez gub, na čevlje s svinčnikovo peto pa brez pete (ali tudi samo z eno peto ob nezgodi!), na klobuček, na torbico in tako naprej, kdo bi vse to našteval?! Zenske vedo same, kako je s to rečjo, poročeni možje tudi, saj jim te »muhe« kaj rade praznijo denarnice, v boljšem primeru pa krajšajo prihranke za moped, roler ali celo avto — včasih pa morda tudi za kaj bolj potrebnega. V času šted-nje je bilo treba pač napraviti ovinek ob izložbah — včasih ise namreč še naša trgovska podjetja potrudijo, z blagom im izložbami, da komaj premagaš skušnjavo. Obenem je bilo treba preiti ma topel obrok malice, h kateri prispeva svoj delež železarna. Pred pričetkom potovanja je bilo kar precej nervoze. K temu je prispeval tudi organizator izleta, ki je pičlo pred odhodom dostavil obvestila o času in kraju odhoda, z ostalimi podrobnostmi. Dve noči sta bili skoraj brez spanja: naš koroški vlak je imel po voznem redu prihod v Maribor le četrt ure pred odhodom ekspresa z najinimi dokumenti in devizami za Grčijo. To je bil razlog. Zadnjo sredo v aprilu zjutraj sva odpotovali. Vendar tokrat vlak le ni napravil zamude in tako smo se dobili z ostalimi izletniki mariborskega okraja v sofijskem vagonu Balkan-ekspresa. Tam pa nismo bili sami — za cel vagon nas je bilo premalo. Midve sva dobili za sopotnike Čehe, ki so šli na obisk k jugoslovanskim znancem, in prav prijetno nama je bilo poslušati pojočo govorico naših severnih bratov. Zal mi je bilo, da smo se od Beograda dal je vozili ponoči, ker teh krajev še nisem videla. Zato pa smo ob svitu prispeli v metropolo Makedonije — Skopje, pred tem pa smo se z ljubljanskimi »Grki« združili v Nišu. V Makedoniji je deževalo, toda to ni zmanjšalo naše dobre volje, saj nas je pot vodila še mnogo dalje na jug — na sonce. Naš spremljevalec po Makedoniji je bil Vardar, ki nam je v divji soteski pri Demir Kaplji komaj dal prostora, pa še umakniti smo se mu morali v predor. V četrtek zjutraj smo se ob sedmih poslavljali v Djevdjeliji od domovine. Cariniki nam niso delali sitnosti, menda smo imeli kar poštene obraze, pa tudi Kompas je svoje uredili. Tu smo pomaknili še ure — za eno uro so Grki pri vstajanju pred nami. Za tiste v Atenah to sicer ne drži, ker odpirajo svoje trgovine — Atene pa »o ena sama trgovina — šele ob pol devetih. V Idomeniju, grški obmejni postaji, je lilo kot iz škafa, tako da smo celo uro in pol, kolikor so Grki potrebovali za naše listine — za prtljago se še zmenili niso — lahko buljili le v postajno poslopje. Nekateri so že tu prav hiteli zamenjavati dinarje v drahme; 1500 srno jih lahko vzeli s seboj. Vendar so slabo odrezali, kakor se je izkazalo pozneje v Atenah. Nekateri so si nabasali žepe z reklamami, ki jih Grki radi delijo, že na postaji, čeprav Idomeni ni kak večji kraj. Grki so pač rojeni trgovci. Reklame so seveda tudi v angleškem in francoskem jeziku. Okrog poldneva smo prispeli v Solun (rhcssaloniki), poprej pa smo prevozili širne ravnine. Postanka tu ni bilo dosti, s postaje nismo mnogokaj videli, le to, da je Solun ogromno mesto, ki se razteza v hrib, ter precej novo. Tudi postajo gradijo na novo. Toda o Solunu pozneje. Na povratku smo imeli ves dan čusa za ogled tega mesta. Pokrajina nižje od Soluna je kar čedna, tudi nekaj goved smo zapazili, kasneje smo namreč sledili le ovčjim čredam. Prečudovita je pokrajina ob Olimpu. To' »bivališče bogov«, kot so ga imenovali stari Grki in ki po višini presega našega očaka, Triglav, se je prikazovalo iz oblakov vse blesteče in gladko v snegu. Ob njegovem širokem vznožju in tudi v bregovih so se razprostirala ljubka naselja in dolina pod njim je bila vsa v pomladanskem cvetju, na levi strani pa je pljuskalo toplo modro Egejsko morje. Lepota te pokrajine nas je čisto prevzela. Kameire so bile na deln, kair skozi okno, ker ekspres ni hotel zmanjšati svoje brzine. Tudi tod naprej je pokrajina lepa Tesalija z Larisso, ki nam je bila znana zaradi povojnih nemirov, in prečudovita soteska južno od Larrisse, podobna skoraj našemu Vintgarju, le da je tu prostora še za cesto in železnico. Še bolj proti jugu smo zašli v gorovje, kjer se je vzpenjal vlak nad globokimi prepadi in skozi neštete predore — vedno višje. Kar strah nas je bilo. Mostovi so tu povečini brez ograj in smo zaradi tega imeli občutek, da plavamo nad globinami. Naselja so v tem predelu le redka, nekaj bornih ovčjih staj in seveda ogromno ovčjih čred. Potem pa se je svet obrnil na drugo stran, v dolino. Zavore Otroško igrišče na Čečovju — za sedaj lc še ogled in praksa v ljubljanskem Tivoliju Kariatide vlaka so bile talko obremenjene, da se je ta nu našem vagonu vžgala in smo na postaji v dolini morali muzati. Nato smo se bližali Parnasu. Nagibalo se je že k večeru im od zasneženih vrhov Parnasa je hladmo pihalo. Mrak je prišel še hitreje kljub 'pomaknjenemu času in tuko so nas ob poiti pozdravljale le še lučke iz naselij, ki so tu običajno po pobočjih, mnogo manj pa jiih je v dolini. Na vlaku ni manjkalo zabave in tako smo kar naenkrat (,po štiriinštirideset-nrnem potovanju) zavozili v morje lučie in prispeli na cilj — v Atene. Nastanili so nas v dokaj dobrem hotelu z razgledom na turistom majprivlač-nejšo točko Aten in Grčije sploh — na Akropolo. Toda bili smo tako utrujeni, da nam je bilo ob prihodu sem figo mar za vse, kar nas ije pravzaprav vabilo na dolgo pot, želeli smo se le pošteno umiti in naspati! Grčija nima električne železnice in temu primerno smo izgle-dali, še posebno ker so se v gorovju vrstili predori eden za drugim in smo bili »podiinljeni« kot kranjske klobase. Nekaj pravih smo vzeli tudi s seboj, da bi prihranili devize. Po povratku so nam pripovedovali, da je v domačem kotu v tistem času deževalo, nas pa je naslednji dan v Atenah pozdravilo sonce. Spočiti smo planili k oknom d n na balkon ter se zastrmeli na hrib z majvernejširni ostanki in dokazi nekdanje tako visoke grške kulture — Akropolo. Vsa je blestela v jutranjem soncu v belem marmorju, s Penteilikona. hribovja v bližini Aten. Ogled Akropole je bil določen v popoldanskih urah, zato smo dopoldne izkoristili za ogled naj-bližjega dela mesta; Atene štejejo namreč skupaj s Pirejem — naj večjo luko vzhodnega Sredozemskega morja — s katerim so se že čisto združile, okrog poldrugi milijon prebivalcev. Nismo zastonj že pred tem čuili, da so Atene vrata v Orient, življenje je kar precej različno od našega. Vsak, tudi najmanjši prostorček ob straneh ulic, okenske .niše, širše pločnike in prehode, so izkoristili trgovčiči. Tam visijo čevlji s stene, na drugi strani ženska krila, pa zopet drugod jopice, irazno metrsko blago, na oglu vreče krompirja, malo naprej vreče orehov, sadje v nadstropjih, perutnina, jajca, zopet dalje pečejo meso na električnih ražnjih, prodajajo kruhke, pecivo, pa rože, igrače, sončna očala, vse odprto na ulici. Na sredi križišča, vendar ne v centru, v središču prometa, ki je v tem mestu kar precejšen, ponuja mlajši moški glavnike im take drobnarije. Dve ozki in dolgi uličici so izkoristili mesarji. Kar tu na milicti sekajo in tehtajo, največ ovčetino, pozno v noč. Pa ne samo mesarji, tudi mnogo drugih prodajalcev se trudi za kruh še dolgo- potem, ko mesto razsvetljuje umetna luč, seveda poleg »tavern« in »kafeneionov«, ki pa 'so namenjeni le bolj moškim obiskovalcem, razen tujih turistov oziroma bolje povedano; turistk, ki se ne ravnajo po grških običajih. Toda prodajalci niso kričavi in vsiljivi. Svojega blaga ne skušajo spraviti v promet s tem, da bi prekričali drug drugega. Mirno in z izredno vljudnostjo ti postrežejo. Tega nismo mogli razumeti, saj so — kot južnjaki — pravo nasprotje Italijanom, ob katerih bi si najraje zaščitil ušesa z vato. Cene blaga so preračunane na pogajanja s kupcem. Povečini so za 25 in več odstotkov višje od cene, za katero prodajalec želi prodati blago, seveda še z dokajšnjim dobičkom. Zaneslo mas je skozi prehod večje trgovske hiše. Ta prehod so prav tako izkoristili trgovčiči in uredili za svoje prodaj alnice. Zagledali smo živobarvne jopice in seveda si je ženska radovednost pasla oči. Prodajalka je to izkoristila in nas potegnila v svoj skromni prostorček: Resnega namena za nakup ni imel nihče, toda bilo je prepozno. Pokazala je prodajno ceno za jopico: 240 drahem, to bi bilo 4800 dinarjev. Zmajali smo z glavami — nihče od nas grščine ni razumel, razen profesorice, filologa, ki je križarila z nami po ulicah, in tako smo si pomagali s kazanjem. Tedaj pa je pomolila pod nos karton in svinčnik, češ, napiši, koliko misliš (dati. Zabaval me je način trgovanja, ki ga pri nas nismo vajeni in sem napisala 100 drahem. Trgovka je odmajala in pokazala z blago kretnjo, da nisem pri pravi, in zapisala 230 drahem, jaz nato 110. Ona, vajena takega trgovanja, je pri 200 drahmah jopico že zavila, jaz pa sem ji pokazala hrbet: kar obdrži jo. Dala jo je za 190 drahem. Lahko bi jo dobila še ceneje, toda tovariši iz naše skupinice, prav tako neuki v tem trgovanju, so postajali že nestrpni. Pozneje sem ugotovila, da kakovost jopice ji iti teh 3800 dinarjev (drahma = 20 dinarjev) ni veljala, ko imajo vendar Grki volnenih izdelkov na pretek. Nikakor se nismo mogli načuditi zait rpanosti z blagom, v veliki meri uvoženim. Bolj iz radovednosti kot z resnim namenom smo se podali v veliko večnadstropno trgovsko hišo. S težavo smo se sporazumeli eni ko drugi v polomljeni angleščini. Grki si od tujih jezikov še najbolj pomagajo s francoščino — An- gleži in angleščina jim zaradi dolgoletnih sporov ni pri sren, še manj pa nemščina, saj so prav itak o okusili krutega okupatorja v poslednji vojni. Tovarišica iz naše skupine se je zanimala za namizne prte. Te so prodajali v prvem nadstropju. Takoj je priskočil čeden lift-boy v uniformi in nam ljubeznivo pomagal v dvigalo. Celo nadstropje je bilo zatrpano s pohištvenim blagom. Prodajalke so se i prijazno sukale okrog nas: razen starejše nakupovalke smo bili v tem nadstropju edini obiskovalci. Ko je bilo blago plačano in zavito, je zopet priskočil drug liftd>oy in nam odprli vrata drugega večjega dvigala — za naš nakup bi sicer zadostovalo ono manjše — vsega skupaj pa so imeli tri dvigala, manjše za vožnjo navzgor, dve večji za nazaj (optimistično preračunani na obilen nakup), in mali dečki v livre-jah iso se dolgočasili ob njih. Tudi pritličje trgovine — menda večje od ljubljanske Name — je bilo revno na nakupovalcih, morda so bili tam trije, štirje, zato pa tem bolj bogato založeno z blagom. Taka slika se nam je nudila povečini v vseh ostalih trgovinah, ki smo jih še obiskali iz radovednosti. Tako smo v eni izmed ogromnih trgovin s čevlji in torbicami bili ob .devetih dopoldne — potem ko je bila trgovina že nekaj časa odprta — prvi in edini obiskovalci (nakupovalci bi bilo morda preveč rečeno), saj so v tej galeriji šele prižigali luči za nas. Prodajalcev je bilo pa kar lepo število. Misli so nam nehote ušle na veseli živžav v naših trgovinah, kjer so prodajalci tako zaposleni, da včasih niti vljudni ne utegnejo biti, in razumeli smo od kod taka zatrpanost trgovin z raznim blagom. Grčija ima baje — ne vem, če je podatek točen, ker so to vedeli povedali ostali naši izletniki — poldrag milijon brezposelnih, povprečne plače srečnih zaposlenih pa so dokaj nizke. Zato se večina pri svojih nakupih omejuje raje na branjevce in trgovčiče s cenej- Akropolu s Filopapovega griča. V ozadju šini blagom, kjer se tudi laže pogodijo za ceno. Boljše trgovine so izgloda dostopnejše nakupovalcem z limuzinami, za te je verjetno namenjena tudi množica draguljarn in trgovin z luksuznimi predmeti. Sicer pa v Atenah ne moreš vedeti, če se vozij o v limuzinah res samo petič-niki. Atene imajo namreč poleg Bruslja najlepše taksije v Evropi. Petmetrska limuzina, ameriške znamke, katere ne vem, (ker se premalo zanimam za ta šport, se priziblje izza ogala in že napenjaš oči, da bi ne zamudil, kako bo izstopil sam Onassis ali vsaj z denarjem nasičen Ameirikanec, potem pa razočaran opaziš napis: taxi. O prodajalnah še to: posamezne artikle imajo precej natančno ločene po posameznih ulicah. Tako naletiš v prvi ulici na prodajalne s prehrambnimi izdelki, v drugi s tehničnimi artikli, spet v tretji z obutvijo in galanterijo, v četrti s knjigami in tako naprej. Le spominčkov je povsod brez ozira na trgovsko panogo, kateri je ulica namenjena. V glavnem pa ta porazdelitev velja boilj za stari del mesta. Toda dovolj o trgovskem delu Aten. Omenim naj le še to, da si morajo s prodajanjem po ulicah služiti kruh tudi majhni, šoloobvezni otroci. Tako nas je v Pireju presunilo, ko nam je borno oblečen, morda osemleten fantek z žalostnim obrazom ponujal v košari žvečilno gumo ter s kretnjami in očmi prosil, da bi kupili vsaj eno. Morda so ga doma po slabem izkupičku čakali strogi, prestrogi starši ali redniki, kdo ve. [z usmiljenja bi mu radevolje odkupili vse in ga poslali domov, (oda sredstva nam niso dovoljevala. Dragi naši otroci, ali se le zavedajo, kako srečni so lahko, ko jim ničesar ne manjka, ko svoj prosti čas morejo izkoristiti za prijetne igre, ko jih morajo starši večkrat prositi, da bi si še izboljšali življenje s pridnim del Aten, spredaj naši izletniki učenjem v lepih novih šolah? S srečno zavestjo pa smo na razliko pomislili mi, saj smo bili v tej deželi vendar le gostje. Skoraj bi ob teh podrobnostih, ki pa so bile za nas prav tako zanimive, zaradi povsem drugačne .slike kot je pri nas, postavila ob stran ono veliko, kar pomenijo Atene in Grčija Evropi — zibelko evropske kulture in umetnosti in središče tega lepega — Akropolo^ Atene zavzemajo ogromno kotlino med gorovjem Parnasa, Pentelikona, Hymet-tosa, ena stran kotline pa je odprta proti Saronskemu zalivu, z otočjem in pelopo-nezijskimi gorami v daljavi. Ta naravni »amfiteater« delijo griči: Areopag, An-hesmos, Lykabettos, Filopapov grič in kot središče vsega, ploščati grič, Akropola, sveta gora Aten. Mesto je nastajalo pod Akropolo — prvi sledovi naselitve segajo v leto 3000 pred n. št. — nato pa se je raztezalo še ob in po ostalih gričih, dokler ni napolnilo vsega prostora med gorami in morjem, toda naj večjo razširitev je doseglo pred komaj dobrim stoletjem. Samo na sebi po zunanjem iz-gledu niti ni posebno lepo — razen ugodne naravne lege — krasi ga Akropola, ki napravi na obiskovalca močan vtis, ki ostane. Da bi se ji čim spoštljive je približali, nas je vodila pot — seveda z avtobusom — na Filopapov grič, od koder je najlepši in najveličastnejši pogled na to »sveto goro« lin razgled na mesto.. Šele potem so nas vodili ob Odeonu Heroda Atika, gledališča v polkrogu, za 4000 gledalcev, v katerem predvajajo, predvsem tujcem, še danes antične drame, in Dionizij evega gledališča bliže k Akropoli. V Dionizijevem gledališču so oživele prvič osebe Sofokleja in Evripida v antičnih dramah, ki so trajale od sončnega vzhoda do zahoda. Sam bel marmor povsod: polkrožno prizorišče, prostor za gledalce in skulpture. Nato pa smo počasi, brez hrupa, preslepili prag Akropole, Piropileje, in bili. smo tu, očarani, zavzeti, tihi. Tudi nepoznavalci stare grške kulture! V leto 1400 pred n. št. sega nastanek j Akropole kot zatočišča z mikensko kraljevo palačo. V letih 560—528 so Atene pod Peisiisitratom, tiranom, vzcvetele. Prvič .so zbirali Homerjeve epe in na Akropoli jo nastal poznejši Partenon, posvečen boginji Ateni. Pripovedka pravi, da sta se za Atiko (pokrajina z Atenami kot središčem), prepirala Pozejdon in Atena. Dežela naj bi pripadala onemu, k.i bi jii poklonil najdragocenejši dur. Pozejdon je podaril konja, oljko. Atena. Zmagala je Atena. Zato so ji posvetili naj lepšega vseh templjev in zračni, svetli stebri templja spominjajo na sončne oljčne gaje. Da, Partenon, v katerem je zavzemal naj lepši prostor zlat kiip Atene, ki pa je bil pozneje odnesen neznano kam, je živa stavba. Svetli stebri dajejo lak videz; od sredine naprej se v lahni neopazni krivulji nagibljejo navznoter in to j im daje življenje. Prečudovit vtis. f udi ostanki ga dajejo. Uničenje, ki ga je doživel Partenon po Turkih v letu 1687, ga ni moglo vzeti. Nobena slika ga ne more podati, le ob vznožju te lepote, ob marmornih stebrih — na sončni strani žarečih, v .senci prijetno hladnih doj-meč to veličastvo. Ni drugega reči, ko pojdi še ti in poglej! Potem pa ljubki tempelj Atene Nike, z lahkotnim stebričevjem v jonskem slogu in nazadnje marmorna umetnost, ki me je najbolj prevzela, Erehtejom, s karialidami. ženami, ki nosijo to zgradbo. Nj ihova drža je sproščena, ko da me čutijo teže, ki jo drži glava. Kaj neki nosijo ina glaivi? Posode z vodo, ki je v času poletne suše primanjkuje? Kraj je znan po poletju z največ dnevi brez oblakov. A hi kaj vendar nosijo te ponosne ženske postave, morda pa so celo boginje? Naš ogled ne traja tako dolgo, kakor dolgo bdi želeli na tem kraju ostati. In veter, kako ti piha tu zgoraj! Prav nerodno. nam je bilo v širokih krilih. Morda pa je bil le Pan s piščal jo. ko je klical kozje črede v stajo? Dan se je že namreč nagibal k večeru, ko smo zapuščali to marmorno pravljico. Ko jc padla noč na mesto, življenje lni zamrlo. Naš pogled pa je s hotela zopet hitel it j a na Akropolo. Žarometi so jo osvetlili, da je bila že kar neresnična. Tako jo osvetljujejo vsak večer. Naslednjega dne je bil ogled mesita. Videli smo marsikaj. Tako stolp vetrov, najstarejšo bizantinsko cerkev (bizantinska perioda se razteza v letih 395—1205; dokazi te stoletja dolge okupacije so številne cerkve v bizantinskem slogu), poti'm univerzo, akademijo znanosti, knjižnico. Nove stavbe v klasičnem slogu. Obšli smo grob neznanega junaku, kraljevo palačo s tradicionalno stražo, Evzoni, v starodavnih nošah. Za delavnik nosijo temnomodre jopiče, obšite z zlatom s kratkimi nagubanimi krilci, čepico z dolgim cofom im cokle s čopom. Za nedelje imajo, bela krilca in srajce z nagubanimi rokavi z bogato izvezenimi temnimi telovniki in irdečo čepico s cofom. Ceremonija! pri menjavi straže je nenavaden. Nesrečnik oni. ki so morali stati na straži togo, nismo dale miru. Hotele smo slilko z enim od njih iti napravile pravcato invazijo. Revež se še nasmejati ni .sinel, ikaj še, da hi odgnal vsiljiv roj. Ampak postavni pa so, postavni! Biili smo na Olimpejonu z ostanki se-demnajistmetrskih -marmornih stebrov Zevsovega templja v korintskem slogu, s kapitljem v prelepih nežnih lističih. Ko je naš koroški velikan, Prežihov Voranc, v letu 1932 obiskal ta kraj, je prav tu, na enem izmed stebrov počival im zavzet strmel na Akropolo, laka je slika, ki je ohranjena. Naj lepše so nam vodiči prihranili zopet za konec: narodni muzej, menda največji arheološki muzej na svetu. Vbod zopet v klasičnem slogu. V pro-stormjh dvoranah ob vhodu so najprej vitrine z zlatom Agamemnonovega kraljestva iz časa 2000 let pred našim štetjem. Pesniki so opevali v svojih stihih to pravljično bogastvo, ljudstvo ga je imelo za bajko. Arheologi so ga našli in nam so jo pokazali, štiri tisoč let staro pravljico... Zlate posmrtne maske, nakit, čaše, samo suho zlato. Sledile so dvorane z mnogimi umetninami, bogovi in boginjami, tudi s kopijo kipa boginje Atene z Akropole, nato ds orane z nagrobnimi vazami, s Zevsom iz bakra iiz dobe, približno 4-60 let pred našo, ki so ga našli v morju in v zadnji dvorani smehljajoč deček tudi i.z približno iste dobe, upodobljen v marmorju. v oživljenem marmorju. V Pireju smo bali presenečeni nad ogromnim pristaniščem in živahnim morskim prometom. Saj tam je ladijski promet skoraj hujši kot pri nas ob dveh ko »zatuli«. Malo že pretiravam, ker ladje se kar naenkrat res ne v.sujejo iz pristanišča kot mi, da bi eden drugega pohodili ali pa povozili. Vse preveč je še vtisov, prostora pa premalo. Rada bi povedala še o Grkih, o lepih Grkih lin o l jubeznivih Grkih. Za Italijane pravijo, da so čedni, ampak skrijejo se lahko pred Grki. Ravno prav visoki so, melanholičnih orientalskih oči. lepili potez in še lepšega obnašanju. Doslej še nisem videla ljudstva z lepšim obnašanjem. To bo pač pcčait večtisočletne kulture. In še nekaj. Grkom smo Jugoslovani simpatični in jim nekaj veljamo. Naš tovariš, s katerim je naša ožja skupina kolovratila po ulicah, večkrat tudi v noč. je, čeprav Mariborčan, dajal videz Angleža, ali pa vsaj Nemca. Tudi modrooke tovarišice niso imele nič južnjaškega in še belopolti in bledli smo bili vsi, pa se nam je zgodilo, da so nas zamenjali za nič klij priljubljene Angleže, ali še huje, za Nemce. Otročad nas je nekajkrat celo zmerjala: »Ingle-ze, Ing! cize!« ali pa zaničljivo: »Germani, niks gnt!« Ko pa -smo jim pojasnili zmoto. se je izraz takoj spremenil v prijateljski nasmeh. Tako smo doživeli na trgu. bogato založenim s sadjem in zelenjavo, da so nas prav tako imeli za osovražene Nemce. Ko pa so čnli besedo »Jugoslovani«, so bili navdušenk Star zelenjadar nam je vzklikal v italijanščini: »Jugoslavija bene!« in nam »tiskal roke, drugi, pri katerem smo kupovali pomaranče po dve drahmi za kilogram, pa na ves glais: »Tito bene! Viva Tito! Viva Jugoslavija!« vsi smo navdušeni kričali z njim (in se objemali. Navdušenje je imelo svoje vzroke. Prvega maja smo- bili priča demonstracijam brezposelnih, parol žal nismo razumeli in tudi govora ne. Kordoni policije so -stražili ulice in se za demonstranti -pomikali na Omomio — večji atenski trg. Pomikali so se po ulicah z razkošnimi izložbami... Ceste za njimi so biile nastlane z letaki. Po treh dneh bivanja v »belih« Atenah smo -se v poznih večernih urah poslavljali. Akropola je zopet zažarela v luči žarometov, še zadnjič smo ji pomahali. Ob svetlem -dnevu -smo prispeli pod Oliimp. Vrh je bil brez oblačka. Še ko na.s je vlak že daleč popeljal na sever, smo se ozirali nanj. V zgodnjih dopoldanskih urah pa -smo bili že v So-lunu, d rugem naj večjem in na j lepšem mestu Grčije. Kompas je uredil ogled z avtobusi. Tudi za -prost potep je še ostalo nekaj časa. Solun je -stara reč. To pričajo tudi številni spomeniki, ki smo si jih -nekaj ogledali. Pot pa na« je vodila tudi po zelo lepem modernem delu mes-ta. Razteza e daleč do -rta z novo poletno kraljevo rezidenco, ob obali, ki po svoji lepoti spominja na Neapeljski zaliv. Ob vilah s cvetpči-mii vrtovi — z vrtnico ob vrtnici — so nas vozili. Ustavili smo se ob Belem stolpu. Ta spominja na krvavo zgodovino grškega ljudstva iz turških časov. »Stolp krvi« so ga imenovali prej. Kakor -stražar stoji ob morju. Urbanisti ga niso utesnili. Pustili so mu lep prostor, kot se spomeniku spodobi. Naš naslednji pos-tanek je bil ob Ga-Jerijevem slavoloku. Dva loka »ta še ohranjena, tretji stranski le na pol, s prelepimi zgodovinskimi reliefi, ki jih razna vremena -stoletij niti ni-so preveč uničila. Naš solunski vodič — domačinka, profesorica -germanistike, ki pa se ukvarja le is privatnimi urami! nas je popeljala v rotondo — mavzolej sv. Jurija s podobami v mozaiku. Purki so jo uporabljali za mošejo- in uničili večidel dragocenih podob. Akustika v mavzoleju je edinstvena; vodič in prevajalec direktor Kompasa — sta za našo skoraj stoglavo sik upi no govorila kot bi se pogovarjala sama med seboj in smo odlično razumeli. Popeljali- »o nas tudi na najlepšo razgledno točko Soluna. Mi-slim, da imajo solunski šoferji poleg šoferskega izpita še izpiit za akrobata, tako so vsaj zanesljivo vodili dolge avtobuse po ozkih strmih uličicah starega Soluna, ki se razteza v hrib i-n še -drug drugemu so se spretno izogibali, v-se brez najmanjše nervoze. Visak tuji obiskovalec Soluna, in -teh ni malo — Solun je -namreč znano trgovsko mesto z mednarodnimi velesejmi in važna pomorska luka za Orient in za jugovzhodno- Evropo — se hoče povzpeti sem na višino, od koder je razgled na to širno mesto in morje zares čudovit. V katedrali sv. Demetrija so nam pokazali zlate mozaike, menda naj-starcjše kar jih poznajo, tako so ugotovili strokovnjaki. Preostalo nam je še nekaj časa do odhoda -in hiteli, smo zapravljat naše poslednje drahme. Hudo jih ne bi bilo spraviti v promet, saj se Solun odlikuje po številnih lepih trgovinah in magazinih. Za hrano nismo trošili dosti denarja, ta je bila delno vključena v stroške potovanja. Obroki -so bili kar zadostni in okusni; Grki še kar vedo, kaj je dobro. Največ smo kupovali pomaranč. V Atenah smo jih dobili že za štiri kovače k i I o-g ram. Pri kraljevi straži. »Evzon« — tudi slikali smo ga, čeprav se nam ob svoji disciplini ni hotel niti nasmehniti Mrak je pričel padati na ravnine, ko smo odbrzeli iz Soluna, in je prijelno ohladil ozračje po izredno vročem dnevu, čeprav je bil šele drugi maj! Potovanje nazaj je bilo zabavno in kratkočasno, s sopotniki v oddelku smo se lepo razumeli. Dolgčas je menda bilo le našemu tovarišu iz Slovenskih goric, ki je hotel prečitati med potjo vse časopise, ki smo jih lahko dobili na vseh postajah. Pa smo mu pokazali: zvečer smo kar luč »upihnili« in je moral po-dremaiti. Za ogled posameznih znamenitosti na tem potovanju smo imeli še kar časa in se nam ni godilo tako kot nekemu tujemu turistu, ki so ga po povratku s potovanja po Italiji vpraševali, kaj vse je v idol, in jim je dejal: »Povem vam kasneje, ker še film ni razvit.« Mi smo bili na boljšem: z nami je bili umetnik s kamero, ki je vse lepote ujel na film za sebe in za nas. Na svoj trak pa verjetno ni mogel posneti splošnega vtisa, ki smo ga povzeli: Grčija je lepa in zanimiva dežela, življenje pa je slično temu v predvojni Jugoslaviji. Po povratku smo napravili bilanco stroškov: okrog 25 tisoč je veljalo- potovanje z delno hrano in prenočiščem, s plačanimi vstopnicami za oglede in potnim listom z vizami. Seveda sem niso všteti stroški lastne porabe in denar, ki smo- ga zmetali za spominčke. Prevozili pa smo tudi vsega okrog 4000 km po poti tja in nazaj (torej skoraj desetino zemeljskega obsega). Torej se je kar splačalo in naj bi tudi diru-gim ne bilo žal. če bi se odločili za tako pot. Domači potovalni uradi redno prirejajo take in podobne izlete, treba se je le pozanimati. Naša ljubka dolinica po vrnitvi kar ni bila več tako -tesna, obzorja so se nekam razširila, ali pa morda le nam? Da, lepo je videti svet in zato želim še več takih potovanj! Takšno sem zložil . . . V zadnji številki smo najavili, da bi morali enkrat junija postaviti oziroma odkriti spomenik šemtanelskim žrtvam. Stvar pa se je zavlekla v izdelavi in bo slovesnost odkritja šele enkrat jeseni. Zaradi redkega izhajanja naš list zmerom zamuja s takimi poročili, zato pa bomo v tem primeru prehiteli in že kar sedaj objavili Mavrelovo deklamacijo, ki jo je pripravili za to priložnost. Takole nam piše: »... V Danijelu bodo odkrili spomenik žrtvam fašističnega divjaštva. Meni so naročili zložiti deklamacijo. Takšno sem zložil. Pošil jam jo tudi Vam. morda bi jo mogli natisniti v ,Fužinar-ju\ Glavni govor bo imel Kolmanov sim, inženir Matevž Šipek, ki je v službi pri železarni. Menim, da bo njegov govor gotovo tiskan v Vašem listu, zraven naj bi bila pa še deklamacija, če ni pre-borna. Takrat boste gotovo tudi Vi prišli v Danijel, v naše gore — Blaž Mavrel.« D e k 1 a m a c i j a Napredka, svobode veseli smo danes skupaj prihiteli pozdravit bratov teh spomin, ki jih sovrag nam je podavil, ko v ječe smrti jih je spravil. V zavesti srčnih bolečin, kar vsako je srce čutilo, ko tiste dni je v grozi vpilo. Pod mečem rabljev smo ječali, ki brate, sestre so izgnali na mučenje, gotov pogin. Doma za vse smo trepetali: za borce v gozdu im za drage, ki v ječah mrli so gladu, zaman želeli si domu. Če prišla vest je borcev zmage, s ponoso-m -nas je vse navdala, če došla pa je tužna vest, da smrt je k’terega pobrala, prinesla grenko je bolest. Junaki v borbi so trpeli, nam svobodo kupovali, najdražje pa, kar so imeli življenje zunjo dali. Da vpisani so v srcih nam ti vsi pomorjeni -tedaj, da žalni čut naš je velik, to vsem obiskovalcem naj na zunaj kaže spomenik. Takšno je zložil, čutil in zložil za nas vse, naš »trojanski buko-vnik. Izdaja: upravni odbor Železarne Ravne — Urejuje urednlSki odbor — Tiska: Mariborska tiskarna v Mariboru — Odgovorni urednik: Avgust Kuhar Solun — prvi vtis Grčije n« poti z naše strani Trg je nazadnje tudi v Grčiji tak kot ja Koroški časopisi in časniki v slovenščini (Po Šlebingerjevi bibliografiji v »Razstavi slovenskega novinarstva v Ljubljani« 1937 in po virih Študijske knjižnice na Ravnah.) 1. SLOVENSKA BČELA — leposloven ted- 31, nik, Janežič, Celovec 1850—1853. 2. ŠOLSKI PRIJATEL — SLOVENSKI PRI-JATEL — krščanski nauk. poučni sestav-ki, Andrej Einspieler, Celovec 1852—1883. 3. GLASNIK SLOVENSKEGA SLOVSTVA — Janežič, Celovec 1854. 4. GLASNIK ZA LITERATURO IN UMET- 16‘ NOST — GLASNIK SLOVENSKI — Ja- 37. nežič, Celovec 1865—1867. 5. SLOVENEC (»Živi, živi duh slovenski, 38. bodi živ na veke«) — Janez E. Božič, Celovec 1865—1867. 6. BESEDNIK — kratkočasen in podučen list — Janežič, Celovec 1881—1886. 7. SLAVJAN — čnsnik slovstven i uzajemen za Slavjane književne i prosvetljene — Malija Majar, Celovec 1873—1875. 8. KRES — leposloven in znanstven list Jakob Sket, Celovec 1881—1886. 9. MIR — glasilo koroških Slovencev — Filip Haderlap in drugi, Celovec, Ljubljana, Prevalje 1882—1920. 10. DOMAČI PRIJATELJ — »Vse za vero, dom cesarja!« Zabavno-poučna priloga »Miru« — Gregor Einspieler, Celovec 1897—1898. 11. KOROŠKI KMETSKI LIST — priloga k »Allgemeine Bauern-Zeitung«, Jg. 16—19. 12. DOMOLJUB — priloga »Miru« za koroške naročnike. Celovec 1904. 13. KOROŠEC — gospodarski in politični lisi za koroške Slovence, Lavoslav Mikuš, Celovec 1907—1911. 14. JUGOSLOVANSKI KOROTAN — izhaia po potrebi, Velikovec 1918—1919. 15. MLADA JUGOSLAVIJA — list za koroško mladino, Pavel Koschir, Velikovec 1919—1920. 16. KOROŠEC — tednik, izdaja Narodni svet v Velikovcu 1919—1920. 17. KOROŠKO KOROŠCEM — propagandni list. »Po to prekleto, frdamano Jugoslavijo pa naj pride hudič.« Celovec 1919— 1920. 18. KOROŠKA ZORA — glasilo Zveze ženskih društev za Koroško. Velikovec l.IV. —23. IX. 1920. 19. KOROŠKA DOMOVINA (Kiirntner Hei-inat) — neodvisen tednik za koroške Slovence, Celovec 1920—.... 20. IIOO-RRRUK! List za plebiscitno zabavo — v slovenskem narodnem smislu Celovec, september, oktober 1920. 21. SOCIALIST za plebiscitno ozemlje. Velikovec 19. IX.—6. X. 1920. 22. GLAS PRAVICE — list za časa plebiscita s slovensko-nemškimi članki v avstrijskem smislu. Celovec 1921—.... 23. KOROŠKI SLOVENEC - list zn politiko, gospodarstvo in prosveto. Dunaj, Celovec 1921—________ 24. NEDELJA — mesečnik za versko izobrazbo, Ivan Lučovnik, Celovec 1926—.... 25. KOROŠKI KLIC — glasilo Gospodarske zadruge za Mežiško dolino r. z. z o. z. na Prevaljah. Celje, Prevalje 1937. 26. VRII RAZGLEDNIKA — izdaml Zazula na Prevaljah, Ilustr. polj. znanstven list 1921. 27. SLOVENSKI KOROTAN — ... 28. KOROŠKA VIGRED, Narodni svet za Koroško v Velikovcu 1920, izšla enkrat. 29. KOROŠKA KRONIKA — tednik, ki ga je izdajala angleška okupacijska oblast v Celovcu 1945—1950, ko se združi z 30. NAŠIM TEDNIKOM — glasilom Krščanske ljudske stranke 1949—1950. 31. NAŠ TEDNIK — KRONIKA — združena 30. in 29. 1950—___ 32. SLOVENSKI VESTNIK — tednik (glasilo koroških Slovencev) izdaja lastnik in založnik dr. Franc Petek, Velikovec, Celovec 1946—.... 33. SVOBODA — mesečnik slovenske Koroške 1948—1951. MLADI ROD — šolski list za koroško mladino, Aichholzer Franjo, Bernard Strauss 1951/52— ENOTNOST — glasilo društva Enotnost. Odgovoren za vsebino in tisk dr. Lnka Sienčnik, Dobrin ves, maja 1958—_______ MLADINA GLASNIK KOROŠKE PESMI — Klub koroških Slovencev, Maribor 1958—.... GLAS MEŽIŠKE DOLINE - OF Mežica, Črna, Prevalje, urednik Ferdo Kavtičnik, Aleš Mrdavšič. Stanko Šancl. Od 30. aprila do septembra 1952 sedem številk, nato je izšlo šest številk "od naslovom (Nadaljevanje na strani 31) Votlišbi jubilej Pač malokateremu domačinu ni znaino visoko vrh navpične skalnate stene postavljeno znamenje nad cesto malo pred Žerjavom — blizu dva metra velik kamnit križ, po ljudskem .izročilu mejnik, do kod je v davnini prodrla v dolino grozna kuga. Tudi Fužinar je že pisal o njem in priobčil islliko. Kraj sam se imenuje Votlica, ker je itu sikala zaprla cesti pot in so jo morali kdo ve kdaj prevrtati, pri čemer so delavci zaslužili baje le hleb kruha na dan. Naraščajočemu rudniškemu prometu pa ta predorček očitno ni zadoščal, zato so ga leta 1918 porušili še pred podaljšanjem nove ozkotirne železnice, ki so jo istega leta položili po cesti od Prevalj do Poilene in šele tri leta nato do Žerjava. Bilo je to proti koncu prve vojske in so delo opravljali ruskii ujetniki, ki so se v zaslužku skorajda kosali s svojimi predhodniki. Znamenja nad predorom takrat tniso odstranili, temveč prestavili in v cementni podstavek za spomin vrisali poleg letnice še svoja imena ali kratice. Vse to so gotovo naredili pred porušen jem skale, kajti delo na tako vrtoglavem grebenu pač ne bi bilo mogoče. O starosti, znamenja pa je ljudsko mnenje nekoliko zmotno, kajti križ praznuje prav letos šele stoletnico, kakor lahko razberemo iz vklesanih številk; razen letnice je še vdolbeno verjetno ime positaviitelja, ki pa se ne da več povsem zanesljivo določiti. Prav mogoče pa je seveda, da je današnje stoletno znamenje samo naslednik starejšega, kajti čul sem tudi, da je pri Votlici stal nekdaj lesen kriiž. prof. S. Kotnik SLIKE SO DALI: Kamnik Fr. — stran 3, 7, 15, 51; Foto-atelje Ocepeli — stran 4 in 5 ter menda vse ovseti; Gradišnik J. — stran 10 in 11; Krautberger B. — stran 12; Hojnik T. — stran 17; profesor Kotnik S. — stran 20, 21, 22, 29, 30, 31, 45 in 49; Dolinšek M. — stran 24, 39; Gal Jože — stran 42, 43 in 44. Za druge ne vemo, pri nekaterih pa smo se zmotili. Več vigredi! Že v prvi letošnji številki smo v besedi za 10-letnico »Koroškega fužinarja« omenili misel na pomladitev našega lista. Približati se je še bolj dogajanjem pri delovni skupnosti, in sicer aktualno — sproti, zato pa mora biti hitrejši predvsem njegov korak. Namen tovarniških glasil zahteva to. Tak je bil tudi poudarek na posvetovanju o tovarniškem tisku pri Republiškem svetu Zveze sindikatov Slovenije letos majinika v Ljubljani, kjer se »Koroški fužinar« glede bolj stare vsebine in izhajanja ni najbolje odirezal. To številko pa smo vseeno še |>o starem zaokrožili. Pobrali smo namreč odložene stvari (že postavljeni stavek in izdelane klišeje oziroma že prej naročene popise itd.). Je pa ta izdaja tudi zadnja v letošnjem letu in bo tako zaključila deseti letnik enotne mere in oblike. Toliko prosimo za spregled zaostanka na dosedanjem. Naslednja izdaja našega fužinar-skega glasila pa naj bi že bliže odgovarjala namenu oziroma smernicam. ki smo jih čiili tudi na omenjenem posvetovanju. Kako pa se bo vse skupaj uredilo. bomo videli. Ce bi ostala sedanja revialina oblika ter njena počasnost, bo aktualnosti pobiral pač dodatni list s hitrejšim korakom. Ni namreč čisto prezreti, da naš list rada bere in shranjuje vsa dežela od Ojstrice do Tople. Uredništvo Do sem je prišla takrat kuga, naprej v Črno ni mogla. Je pa tudi soteska taka — samo Meža in cesta, da za tako navlako ni mesta v Življenja m cveti naj vama zdaj.. « ti f'6, mmk mm*, Im11 I ! Cs* Svatovski pohod izpod Olševe. Godejo seveda železa rji, ki se na to reč spoznajo Dopisnik Tanjuga je takrat poročal iz Indij e o sezoni ženiti) v mescu maju. Povsod, po vaseh im mestih prirejajo poročne svečanosti, iki trajajo navadno po *■ / s ' * Pri Lipoldu v Koprivni (pravijo kar: Lipot) so obhajali na isti dan dve svetovanji: zlata poroka staršev in poroka hčerke s Pratnekarjevini iz Kotelj. Tudi gornja slika svatovskega pohoda je z njihnjega praznika Še ena zlata poroka pri Polovškovih na Lešah. Hotuljski eainar je vodil ponovno zavezo po vseh starih, resnih in veselih običajih. Godci pa spet iz vrst železarjev, kajti tudi Leše so še njihov »revir« več dni im so polne takih stairih običajev. V dobi ženitev izide v indijskih listih in revijah cela vrsta člankov, ki se bavijo z vprašanjem zakoma, položaja žene in družbenih odnosov nasploh. V tej zvezi so lisiti v letošnjem maij-niku zapisali, da je mesto Kampur v državi Utar Pradež postavilo »ženitbeni rekord«. V eni sami moči je bilo v tem mestu, ki šteje 700.000prebivalcev, preko 3000 poročnih svečanosti. Kampur je bil podoben »pravljičnemu mestu«, saj so ob tej priložnosti priredili živopisno iluminacijo, veličastne 'povorke, bobni pa so igrali vso noč. V Indiji sta dve letni želvi: »karif«, ki se konča na pomlad, in »reibi«, ko mine doba monsunov. Prav lako sta tudi dve dobi za ženitev, in sicer neposredno po opravljenih žetvah. Za časa monsuna (deževje) me prirejajo poročnih svečanosti, saj onemogočajo monsunski pljuski organiziranje večdnevnih proslav. ★ In takrat na Prevaljah sem se spomnil na Indijo. Pri Rraneurniku sem na,letel na godce že navsezgodaj. Kolcal (.usti. Golob Jaka, Cegovnik, Kurtnik. Zares stara garda, ki ima za sedaj že na stotine im stoitine o v,šotni h spremljav. Za vse običaje vedo im so vmes tudi že kar, camarji. »Najprej na Prevalje po eno, potem vmes še eno tako spremstvo, potem pa k Ravnjaku ...«’ Potemtakem se je utrgalo? l ako je, ko se enkrat začne, gre naprej ...« Samo pet porok je bilo menda tisiti dan v občini. Na Prevaljah sem se motovilil med dvema. Ka j bi popisoval? Naj raje slike povedo, naj voščijo »življenja maj ...« Koroški fužinar 47 POPRAVKI (nadaljevanje) Iz zadnje številke moramo vseeno najprej popraviti tisto lajno »V trgovini:. Izostala sta namreč dva -ain«, kar zadevo zadosti moti. Pravilno se torej ta stvar glasi takole: A: »Dober dan!« II: »Dober dan!« A: »Ali imate morda parmezan?« B: »Parmezaan?« A: »Parmezan!« B: »Parmezan je razprodan!« A: »Razprodaan?« B: »Razprodan!« Potem moram pri spominu Luke Zupanca povedati, da mož ni ikosil prve radovce, temveč prve radovce. kakor pri nas pravimo in naglašamo (pravilno najbrž »redovci«). Največja napaka pa je v podpisu pod reklamno sliko za »Kotuljsko slatino«. Naravno polnjenje steklenic (natureeht gefiillt) ni mišljeno, kakor smo želeli, da natakajo neposredno na naravnem curku — brez polnilnih strojev Ltd., temveč je mišljeno polnjenje z naravno kiiselo vodo, brez dodajanja takih kislih »zabel«, katere dodajajo naravno slabim kislim vodam, da postanejo šele umetno kisle. Torej vsekakor naravno polnjenje. Drugih napak pa kar mrgoli, kakor povsod v življenju, vendar ste jih že sami našli in popravili. + KAKO NASTANEJO VRAŽE? Takrat, 20. junija letos, smo v naših dnevnikih brali naslednje: »Kitajska artilerija na fukijenski fronti je danes še naprej obstreljevala veliki in mali Kvemoj, Tatan in Ertan. To obstreljevanje je v zvezi s protestom proti obisku Eisen-howerja na Tayvanu (Formozi). Topništvo na fukijenski fronti je včeraj in danes izstrelilo na te obrežne otoke 86.000 granat.« Kitajci so si torej zaradi enega človeka, ki jutri niti ne bo več predsednik ZDA in to niti noče biti, dali dosti mtije ter zmetali na omenjena naselja nekaj železa in gotovo tudi nekaj uničili. Drugi dan pa smo brali še tole: »lajfun iVfarv. ki je razsajal v fukijenskem okrožju, je poškodoval 580.000 poslopij.« I orej, kakor da bi se zlodej oglasil, ko da bi se granate obrnile nazaj na fnkijenske vneteže, v resnici pa je samo veter pihal. ★ UPRAVNIKU IN OSEBJU POČITNIŠKEGA DOMA Že nekaj let je Portorož pri nas v veliki slavi. Žena je nekaj, dosti mož že prišlo k tej veljavi. Na tak inačin sem tudi jaz prišel K Vam v sredino. Imam še poleg en obraz, to pišem v zgodovino. Postrežba je pri vas res točna, pa hrana dobra, v redu vse. Tud’ vina so zadosti sočna, posebej vam zalivala gre! Po delu težkem nam oddih v uteho je veliko. Spomin na vas pa je od vseh pustil nam lepo sliko. V juniju 1960 doživel Jernej Krof ★ VREMENSKA BELEŽKA Julij 1960 I»o veljal za enega najbolj mrzlih poletnih mesecev tega stoletja. Za njegov prvi dan smo imeli sneg na Uršlji gori, potem večidel mrzlo, 23. pa spet sneg na Peci. Toda letina do zaključka našega lista kar kaže — predvsem tudi inošti. KOROŠKI AKADEMSKI OKTET Med našimi študenti so se menda res našli taki, ki znajo peti, da bodo spet upostavili pevsko slavo tega kraja. Se že čuje. Nedavno so nastopali celo zunaj z več koncerti. Prepeli so na taki mednarodni turneji oziroma prireditvi s Švicarji, Francozi, Lahi, Španci in Nemci' kar precej Evrope ter razumljivo takoj; in povsod zmagali. 1 udi za nastope na Poljskem se že menijo itd. Navedena prva mesta seveda še ne kažejo kaj posebnega, ker je znano, da našteti narodi peti sploh ne znajo (razen recimo Bavarcev in Tirolcev), vendar gre glas o koroškem akademskem oktetu tudi že l>o naši deželi in po zamejski Koroški, kjer je pesem doma. Lepo bi bilo, če bi prišli kdaj tudi sem in zapeli na primer na kaki stelje-raji, da bi se pomerili z našimi nešolanimi puobi — in tako kaj vzbudili — naučili rodni kraj. Oče: Sinko, ti moraš jesti mnogo kruha, da boš dobil rdeča lička in ne boš tako bledičen. Sinko: Potem si ti, očka, kruh duhal, ker imaš tako rdeč nos. Bidriliova na Brinjevi gori se je zmenila z železarjem Paradižem. Tudi prejšnja je napravila tako. Dve sestri, dva brata — manj je sorodstva, pri istem ostane. Če se domenita še tretji Paradiž in tretja Bidrihova — kar ljudje že govorijo — bo to lepa reč Pri Ravnjakovih v Kotu je šla hčerka Lojzka, /.brali so se kar iz štirih rodov, voščili, zapeli in popili na zdravje nove družine, te po gori in dolini utemeljene maeigojske dinastije ■ TU"- >s ___________________ Inž. Mitja Šipek: Prisega na Štebarjevem vrhu Pomlad se je ogrinjala v cvetje, ko so skozi razsušeno aprilsko zemljo silili cvetni popki in je nežno šelestelo mlado listje. Ozračje je trepetalo v popoldanskem soncu, rezki, rafala so sikali v nebo liste pomladne dini. aprila 1945. Vojna je še divjala, vendar je okupator že drgetal v zadnjik smrtnih krčih; kot ogabne kače so sekale tisočere glave gnusne zveri v prazno, ujedaile v lastno telo. Na dan 27. aprila je Štiebrca oživela. Z viseh strani so v mraku prihajale temne postave kot duhovi kresne noči. Zasede na vseh poteh so pazile, da se ne bi v tihotapil nepoklican gost. štiebrca je hrumela kot neskončni veter sem od Obirja, ki je hladil razgreta čela. S seboj je nosil zatohli duh dima iz doline, ki pa so vse bolj redko motili skrivnost pomladne noči. Okoli enajste ure ponoči se je Štiebrca stresla. Salva je zagrmela in še in še. Zareče sledi svetlečih izstrelkov so risale po nebu pošastne figure. Streli so grmeli in se odbijali od Pece pa spet od Svinjske planine, dokler niso zamrli v večnih koroških gozdovih. Koroška tostran meja je prvikrat slavila dan osvobodilne fronte. Partizani so si stiskali roke, navdušeni klici in zdravice so kot grom preplavili Podjuno, dolina pa je molčala kot v grobu. Na Peci je zagorel kres, Štiebrca je žarela v svitu mogočnega ognja, na Uršlji, na Obirju in na Pohorju so se prižigali kresovi, navdušenje se je razplamtelo kot kresovi Borci, aktivisti in vse, kar je bilo tam, je stopilo v vrsto. Dih bližajoče se svobode je omamil mlade, a prekaljene partizane in če bi takrat naleteli na sovražno patruljo, hi se vrgli vsi kot eden na pesjane in jih z zobmi raztrgali. Mlad aktivist je stopil na vzvišeno mesto in v ognjevitih stavkih poudaril pomen slavnosti. Govoril je k rutko in z zanosom. Sto oči je bilo uprtih vanj in žarele so v svitu dogorevajočega ognja. Pesem je napolnila globače iu drsela čez frate proti Pliberku ter se izgubljala v mehkih meglicah celovške kotline. »Hej, brigade, hitite ...« Zdelo se mi je, kot da sem na nepristopnem vrhu, v bajni trdnjavi, tam spodaj pa se potaplja v umazani godlji mrhovina, ki je skozi štiri leta sesala človeško kri, Pesem za pesmijo je vrela iz navdušenih prsi, potem pa je govornik spot stopil na vzvišeni griček. Kot na lika® so grla onemela: »Tovariši, ini gremo v svobodo in novo življenje, toda ne pozabimo, da nas vodi pot v življenje mimo grobov naših bratov. Njim v spomin in v večno slavo predlagam enominutni molk!« Glave so se tiho sklonile, še veter je utihnil in nemirne dolge sence so v .svitu ognja trepetale, ko da drh-l i jo v žalosti. Potem pa se je čez Štiebrco spet' razlila otožna pesem: »Kot žrtve ste padli v borbi za nas.« Počasi sem se nameril nazaj proti Jamnici. Navdušenje se je polagoma spremenilo v otožen spomin, prizor za prizorom je rasel in tam nisem opazil, kdaj sem zgrešil križpoitje. Bil sem že daleč od bunkerja in sem nadaljeval pot brez cilja. Ura je udarila eno, ko se je iz srebrne mesečine izluščil stolp strojnske cerkve. Oprezno sem stopil za pokopa-tiščni zid in se pritihotapil k vhodu. Nič, vse mirno. Vstopil sem .in s težkimi koraki premeril pol pokopališča. Tamkaj je pokopan Žnidaršič. Saj se še zemlja ni polegla na njegovem grobu. Kot da je žejna rose, krije vsa razpokana svojo skrivnost partizana Žnidaršiča. Spoznal sem ga v jeseni kmalu po prihodu. Drvar je bil nekje v Javorju. Nosil je staro jugoslovansko puško, kopito pa si je sam otesal. Trdil je, da je najboljša puška, kar jih je v okraju, in mu je bila nerazdružljiva družica. Zimo smo za silo pretolkli, mnogo naših je pobralo. Februar se je že nagibal h kraju in sneg se je polagoma umikal, Je po nižinah je še gospodoval z mogočno prevzetnostjo. Pa je prišel tisti bledo irumeni dan. Sonce je sililo skozi oblake in megle so se vlačile kot coprnice nizko pod nebom sem od Drave. Ko da jih hudič sproti kuha. so se valile iz Libelič proti Strajni. Četica partizanov je postavila zasedo libe-liškim žandarjem in dravograjskim gestapovcem, ki so ta dan iskali sledi za partizani na libeliški strani. V zgodnjih dopoldanskih urah je morečo tihoto pretrgal rezek rafal. Patrulja je naletela na zasedo. Gosta megla je popolnoma onemogočila pregled, krogle so žvižgale križem, sovražnik je napadel z bombami in zaseda se je premaknila. Tedaj je omahnil Žnidaršič, Lipej je planil s položaja in dobil strel skozi stegno. Pred očmi se mu je stemnilo in bolečina ga je pokopala v globoko nezavest. Zaseda se je vrnila brez dveh. Kaj je z njima? Dopoldne se je pojačana četa ponovno odpravila po sledeh. Lipej je ležal s prebito nogo še vedno v nezavesti, Žnidaršič pa nedaleč vstran s strelom skozi glavo — mrtev. Ranjenca smo takoj skrili v bunker na Jamnici. Zdravniške pomoči ni bilo mogoče oskrbeti, rana pa je bila nevarna, saj je bil prebit kolk. Bledo lice ranjenca je izdajalo peklenske bolečine, ustnice pa niso izdale ničesar. Rana mi celila, nasprotno še infesci-rala se je in cela dva meseca je ranjenec nihal med življenjem in sonrtjo. Strahoten duh po gnilobi je vsakokrat napolnil bunker, ko so ga partizanske bolničarke previjale, edino zdravilo sta bila jod in lizol. Ranjenec pa je z nasmehom na ustih doživljali vse naše vesele in težke ure. D' kadar so nas zelenci gnali iu jim zaradi bližine bunkerja im pa zaradi slabe oborožitve nismo mogli nuditi upora ter smo mu pod vzglavje položili bombo in mu stisnili roko, so se mu orosile oči. Njegov bledi obraz jc vztrepetal »Oh. ko bi mogel z varni!« Potikal sein se po Suhem vrhu. ZvečeT bomo pokopali Žnidaršiča. Noge me niso več ubogale. Tretja noč brez spanja je pustila sledove na meni. Poiskal sem kopnico pod kosmato smreko, kamor je večerno sonce prijazno upiralo svoje zlate žarke, da so iglice v kapljah snež-nice čudovita migotale. Kot bi trenil, sem zadremal na smrečju, katerega sem natrgal nad glavo in ga položil pod sebe. Ne vem, kako dolgo sem tako dremal, ko me prebudi rafal. Na pol v snu sem planil pokonci in mrzlično grabil za puško. Nič! Še en rafal. Pa je le žolna razbijala po trhlem deblu. Spet sem se potuhnil in zadremal — to pot v sanje. Milijon lučk je zablestelo tako veličastno in tam stoji blesteča palica, ki se sveti, da ni mogoče gledati, vanjo, na koncu pa gori ognjen zubelj. Čudno! Ta palica pa vendar ne more ubijati — lučke so na mah ugasnile pa se spet prižgale. Ta igra se je venomer ponavljala. Pa spet za,reg -Ija strojnica. Oh, saj je spet ta zelena nagajiivka žolna. Hladni februarski veter me je oplazil prav do kosti. Večerno sonce je skrilo svoje čare in beila smrt je zopet pragrnila gričke. Mrak je kar vidno padal na košate smreke in preden sem prispel do glavne poti proti Strojni, je tema legla na zemljo. Spotikal sem se po zamrznjenih grudah in le počasi napredoval. Po skoro enourni hoji me je iz premišljevanja zbudilo škripanje kolesa. Potuhnil sean se pod vres je ob poti. Nasproti se pomika čuden sprevod. Spredaj postava z naperjeno puško, za injo še ena, potem pa dva mršava vo-lička, ki vlečeta gare s škripajočimi kolesih Kolo je enakomerno cvililo, da je rezalo. v mozeg, ko da tuli tisoč zveri in joče kopica nebogljenčkov. Pogrebni sprevod. Na garali je na smrečju ležalo negibno truplo s pol odprtimi ustk pramen mesečine ga je od časa do čaisa oplazil, ko da ga hoče prebuditi k življenju, pa ga ne more, ker se mu od senc preko oči vleče temna sraga krvi in lepi trepalnice, tla jih ni mogoče odpreti. Sprevod se je ustavil pred pokopališčnimi vrati. Grob je bil plitev, na hitro izkopan. Vanj smo položili smrekovo vejevje in nanj mrtvega tovariša. Ko so ga pogrebci polagali v zemljo, ga je mesečina zopet oplazila prav preko čela, čez DELAVSKA ENOTNOST Tribuna delovnih ljudi vseh strok List izdaja Republiški svet ZSJ za Slovenijo, in sicer kot tednik z občasno prilogo »Pogovori« Naročnina je četrtletna 250, polletna 500 in letna 1000 dinarjev Naslov: DELAVSKA ENOTNOST, Ljubljana, Kopitarjeva 2, p.p. U5-VI Naj bo list obiskovalec tudi čim številnejših koroških fužinarskili domov! oči na usta. ko da ga poljublja — za dom. Pol zaprto »ko je poblisnilo poslednjič v svobodno nebo, potem pa je sveta koroška zemlja pofcrila to ljubeče srce. Uira je udarila eno po polnoči, mesec se je skril za oblak, četica partizanov pa je stala tam ob grobu. Beseda je tičala v grlu, oko je kalila solza bridkosti. Za korak sem pristopil h grobu. Rad bi rekel besedo pa ne morem, rad bi objel, pa telo ne uboga, s težavo sem izdavil: »Mirno spi, mi smo s Teboj!« Grobno tišino je zmotila tiha pesem: »En mav čez iz aro.« Čez teden sem se potikal po mračnih gozdovih jazbine, ko da nosim vso zemljo, sem stopal po kolovozih, ki so bili zaradi gostega grmovja skozi vse leto posuti z gnilim listjem. Pot se vije v serpentinah proti obronkom Uršlje gore. Ura še ni bila šest, ko je že mrak prekril globače. Še en ovinek in tam na desno mora stati bajta. Pospešim korak, ovinku sledi drugi rim tretji — ali sem zašel, ene, prav tani se globača izteče v prisojno jaso in tamkaj se vije dim. Nizka olcarska bajta, obložena z lanskimi in predlanskimi drvmi ždi v mrak kot ponočni ptič. Vrata v dimnico so kar sama padla, ko sem odrinil zapah. Na zidu je plapolel skromen ogenj in osvetljeval temačen, z lesketajočimi se sajami pokrit prostor, sinolena smrekova drva so sipala kopico isker v klobučnek. Vstopil sem, ko da sem prišel prosit miloščine. Ob ognju je stala sloka postava žene, za krilo se ji je lovilo dekletce kakih treh let, za vrati na tnalu sta v mraku žareli dve očesci, štiriletno dekletce se je igralo z mačko, ki ji je lizala obraz, dekletce pa jo je ljubkovalo. Tam čisto na robu na zidu pa se je valjal skoro gol najmlajši bratec. Začudeno so ogledovale temine oči pozni obisk. Žena me je vprašujoče pogledala — ali ve?! Zbral -sem moči, suho sem izdavil: »Padel je!« Ničesar ni rekla. Raskave roke so najprej otipale obraz, potem pa so sunkovito planile k nagemu telesu najmlajšega im ga dvignile prav pred obraz. Razorani ženiim obraz se je zlil z nežnim mladim telesom in vzdrgetal. Mlado* telo je začutilo raskavi obraz in pravtako vzdrgetalo ter planilo v jok toda le za trenutek, potem pa so se velike orne oči zapičile v poznega obiskovalca in vpraševale. Oba otroka, oni ob materinem krilu in ta v temnem kotu za vrati, sta začutila nesrečo. Planila sta k materi čisto molče in v mene je zrlo osem prestrašenih oči. Obrnil sem se, sunkovito odpahmil vegvaste dveri in planil na zrak, potem sem stekel za ovinek in omahnil v sneg. V juniju letošnjega leta sem Lipja srečal v Pliberku ob proslavi 10. obletnice Prežihovega Vorainca. Lepo je bilo. Hartmanov zbor mi je pričaral ono« pomlad, kii se je rodila iz krvi. Prušnikovi so tako zapeli, da se je tajalo srce. Sedaj jih pričakujemo, da med nami zapojo. Z Lipejem sva obujala spomine takrat, pa sva se čez teden dni .spet srečala ,na Štiebarjevem vrhu, prav tam, kjer smo pred 15. leti prisegli. Slovenska pesem je zadonela in spet napolnila globače, drsela čez frate in zamrla tam na pod- Pri Končniku v Topli. Sem gor še ne vre toliko teh ljudi, zato sta zrak in fotografija tako čista, da se vidijo celo čebele TO JE TISTO Dvakrat smo do sedaj že odložili to »mašilo«. Ker pa taka zadeva le ne zastara, jo objavljamo pač danes: Celovški »Slovenski vestnik« je one dni objavil vseeno zanimivo vest o ponovnih nacističnih izpadih v Nemčiji. Zveza nacionalnih študentov je namreč v svojem listu kratko in malo zahtevala združitev vseh nemško govorečih v skupni »Nemški deželi«. Povsod plebiscit — tudi v Avstriji — in vsi Nemci skupaj! Tudi Jude že obravnavajo: poleg imena še redna oznaka »Žid« (torej kakor dr., inž. itd.). Najbrž zaradi kakih »dodatkov«. Urednika katoliškega lista heidelberške univerze, ki je objavil antinacistični članek, so temeljito pretepli itd. Okoli Novega leta letos pa je potem pleskarski oddelek teh nadobudnikov prepacal z nacističnimi simboli in gesli menda kar precej plank po nemški deželi. Ves svet se je zgražal in smo o tem zadosti brali. Torej spet strah. Ne. Vsi pametni ljudje na svetu so za to, da se Nemci združijo ali pa ne združijo — kakor hočejo. Vprašanje ni v tem. Vprašanje oziroma zahteva je samo v tem, da tudi združeni Nemci ne smejo več svinjariti. Ne smejo napadati in vdirati v druge države, ne smejo pobijati zavednih ljudi drugih narodnosti, ne smejo zveriniti po svetu, prizadevati ljudem gorja in krivic, pa tudi doma ne smejo maltretirati človečanstva. Dobro, če hočejo neki v vedno naprednejšem svetu vseeno še gnati nazadnjaški nacizem, naj ga pač ženejo zase. Nujnost in dolžnost vseh poštenih Nemcev in vseh drugih dežel pa je, da preprečijo ponovne svinjarije ter zajamčijo človečnost. Prizadete in odgovorne dežele ne smejo biti slepe ali celo paktirati, kakor so bile slepe in so paktirale s Hitlerjem na hrbtu drugih, namesto da bi ga zasule prvi dan zločina, kakor so ga zasule potem, ko so ljudje že trpeli. j murskih poljih. Pa sva ta dan rekla, da ne zapade v pozabo, naj mladi rod ve — svoboda je kupljena s krvjo! Človek pa, ki ustvarja zgodovino, kjerkoli že bil — bodi pošten in spoštuj ime — človek! Predvsem morate paziti pošteni Nemci sami, da vas ne preraste kal primitjvakov, in ne pozabite, da se je takrat na tak6 nedolžnih packanjih po zidovih in na rjavih hlačah izcimilo trpljenje in uničenje za sto milijonov ljudi evropske poloble. Torej, Nemci, skupaj ali pa narazen in vso srečo, le zločinov ne več po svetu! Samo to je tisto. ★ A: »Kaj pa ti toliko sam s seboj govoriš?« B: »Se pač rad pogovarjam s pametnim človekom.« * * * »On: »Ali ima vaš mož navado, da govori sam s seboj, kadar je sam?« Ona: »Ne vem. Nisem še bila z njim skupaj, kadar je bil sam.« Grabeževa kletev O, da bi se ti sin iz ljubezni poročil! Štednja Naročniki časopisov na Kitajskem morajo vrniti vsak izvod, ker industrija spet porabi staro naklado kot surovino. Kdor ne vrača listov, plača globo. (»Delo«, 25. januarja 1960.) Kako pa obravnavajo potem tam tisto reč, je pa seveda drugo vprašanje. * * * Učitelj: »Kaj, stara mama vam je umrla; ali ste imeli kaj zdravnika?« Učenec: »Ne, je kar sama umrla.« Na izpitu v Ljubljani Izpraševalec: Kaj je obratno sorazmerje? Podeželan: Ljubljana je vedno večja, porcije pa vedno manjše. Parola v gostilni Kar po grlu dol drči, to človeka gor drži. NAROBE Ko sem bila še dekle, sem morala pol noči čakati, preden je odšel, odkar sva poročena, pa moram pol noči čakati, da pride. —- Sinoči sva se z možem prepirala. On je hotel poslušati radio, jaz pa sem hotela r kino. — No, in kako mu j* ugajal film? 50 Beno Kotnik: Zeleni kader na Zelovcu Severno od Sv. Neže leži na lepem pobočju in v sončni legi Pelčeva kmetija. Nekdanji Pelc je bil dober sadjar. Poleg jabolk in hrušk je zasadil in precepil precej češenj. Pred dobrimi petdesetimi leti je prišlo k tej hiši precej ljudi, največ mladine, na obiranje češenj. Pelc ni bil sebičen, privoščil jim je, da se naužijejo tega vabljivega, žlahtnega sadu. Dovolil je še vsakemu obiralcu, da nese v »faceli« nekaj češenj domov. Vsi so govorili, da Pelcu češnje zato tako dobro obrodijo, ker je tako dobrotljiv. Pelčeva kmetija je imela poprej že nekaj desetletij tudi postranski vir dohodkov. Tu je bil dober kremenčev kamnolom. Ta kremene je prodajal Pelc najprej glažutam v Zeleni travnik (Eibis-wald), kasneje na fužine na Prevalje in h koncu še tudi fužinam na Ravnah. Moj oče je v mladosti vozil z močnimi »celaki« ta kremene čez radeljski prelaz v Zeleni travnik. Za enkratni prevoz je potreboval tri dni. Stari Pelc je obnemogel in hotel izročiti posestvo svojemu sinu Anzanu. Ta pa grunta ni hotel, ker ni maral žensk. Prepustil je grunt svoji sestri, on pa je bil pri njej za hlapca. Ob prostem času in ob slabem vremenu se je lotil tudi mizarskega dela, kateremu se je priučil sam. Anza je bil tudi strasten lovec in je rad pogledal v gošo. Na nobeni steleraji ga ni manjkalo, le tja ni šel, kjer so imeli koze, kajti teh ni maral, še manj pa kozje mleko in meso. Okoliškim kmetom je bil na božično biljo za varuha. S puško v roki je tedaj hodil od hiše do hiše in pazil, da se k hišam ni priklatil kakšen tat. Sosedje so ga zaradi tega radi imeli, zato je bil pripravljen za njega pri vsaki hiši vrč z moštom. Za časa I. svetovne vojne bi moral tudi on na vojsko. Te se je izognil s tem, da se je skrival. Pod jaslimi v hlevu je imel napravljeno skrivališče, kamor se je zatekel, kadar mu je pretila nevarnost. Zan-darji so ga večkrat iskali, a ga nikdar niso našli. Anza je trdil, da je član »zelenega kadra«. Pri »zelenem kadru« so bili namreč avstrijski vojaki, ki niso hoteli na fronto in so se skrivali po planinah. V NOV je Anza imel kar srečo. Nemci so ga pustili pri miru, ker je bil že precej prileten, s partizani pa si je bil dober. Porabili so ga za obveščevalno službo, pomagal je pokopati tudi 7 talcev, katere so hitlerjanci postrelili pri Sv. Neži. Na Zelovcu so ljudje upoštevali Anzana tudi zato, ker je znal zagovarjati megle. Dobro je poznal megle in takoj vedel, katere so nevarne. Nekoč so Pelčevi kosili na velikem travniku. Soparno je bilo že v zgodnjih urah, pa tudi obadi so bili hudi. Proti poldnevu obstoji Anza med redovjem in gleda proti Peci. Od tu se je začela vlačiti svinčeno siva modrikasta megla. Ko Anza to opazi, vrže koso v redovje, zasadi čepun v zemljo in jo s hitrimi koraki pobriše domov. Doma vzame razpelo, katero je uporabljal za zagovor megel. Še s hitrejšimi koraki se vrne na sredino največje Pelčeve njive, od koder je bil lep razgled na vse strani. Tu je dvigal razpelo proti meglam in jih prekriževal. Meglam se je vedno odmikal. Veroval je, da ga megle tedaj, ko jih pre-križuje, ne smejo pokriti. Ako bi se to zgodilo, bi se usula toča. Veroval je tudi v to, da svojega mesta ne sme prej zapustiti, dokler nevihta ni minila. Zato je bil velikokrat do kože moker. Šentjanški župnik, pod čigar faro spada Pelčeva kmetija, je izvedel za te Anza- nove coprnije. Dal ga je poklicati k sebi, da bi ga nekoliko poučil. Anza se je temu povabilu tudi odzval. Ko mu je župnik v l^pih besedah tolmačil nesmiselnost njegovega početja, je postal Anza ves bled in se poslovil od župnika z besedami: »Vi ste sovražnik kmetov in želite, da naj bi kmetom toča potolkla pridelke. Nikoli več ne bom gledal ta cerkveni zid.« Od te dobe se je cerkve izogibal. Pri Pelcu danes ni več teh lepih češenj. Škoda je, kajti na bližnjem ravenskem trgu bi se lahko danes prav dobro prodale. Tudi Pelčevega Anzana ni več. Leta 1949 je pri sosedu Šulerju mlel žito in je tam za mizo izdihnil. Govorice o zagovarjanju megel pa so na Zelovcu in v okolici še danes žive. OBRATOVANJE NAPRAVE ZA CENTRIFUGALNO VLIVANJE Varnostni predpisi 1. Delo na centrifugalni napravi vodi tehnolog za centrifugalno vlivanje jekla, ki daje tudi vsa navodila. 2. Jama za centrifugalno vlivanje mora biti vedno zaprta z oklonno ploščo. Odpreti se sme samo, če je centrifugalni stroj ustavljen. 5. V odprto jamo je torej dovoljen vstop samo, ko stroj miruje, toda v tem primeru morajo biti ventili in električnu stikala zaklenjeni, da je oseba v jami zavarovana. 4. Stroj smemo staviti v pogon samo, če so čaše pravilno vstuvljene v napravo, če so lijaki pravilno centrirani in ko je oklopna plošča na jami zaprta. Nalog za pogon stroja da tehnolog. 5. Vlivanje se sme izvršiti le v dobro pregrete^ lijake in v predgrete kokile s predpisanimi merskimi ponvicami. Livar mora nositi azbestne zaščitne gamaše, rokavice, predpisana očala in zaščitno obrazno mrežo. 6. Okoli naprave se med obratovanjem ne sme zadrževati nihče drugi, razen tam zaposlenih. 7. Upoštevati je tudi vsa drobna ustna navodila, ki jih da tehnolog za centrifugalno litje med samim procesom. Knjižni program kulturnega, prosvetnega in zgodovinskega zavoda »BOREC« za leto 1960 I. Knjižna zbirka »BOREC« 1. VIHARNI ČASI, II. knjiga radijskih oddaj »Še pomnite, tovariši?« 2. Radko Polič: ŽITA ZORIJO ČUDEŽNA POMLAD, II. del — spomini 5. Hinko Bratož-Oki: DNEVNIK PARTIZANA, II. del 4. Jožica Veble-IIodnikova: PREŽIVELA SEM TABORIŠČE SMRTI (Oswiecim-Auschwitz) — spomini 5. Renata Vigano: NEŽA GRE V SMRT roman (prevod iz italijanščine) II. Knjižna zbirka »DOKAZI« 1. Stane Lenardič: URH 2. Dr. Volčjak - dr. Bidovec: BOLNICA FRANJA III. Dela slovenskih in drugih pisateljev izven zbirk 1. Milutin Vujovič: SREČANJA V VOJNI -spomini 2. Meto Jovonovski: NABREKLE ZVEZDE — novele 5 Ignac Koprivec: KOČEVSKI PROCES — dokumentarno delo IV. Mladinska literatura — slikanice 1. Tone Seliškar: JERNEJČKOV ODRED ilustriral Janez Vidic 2. France Bevk: OGNJENI KRST GREGCA PETELINČKA — ilustrirala Tinca Stegovec 5. Josip Ribičič: RAZBITA HAJKA — ilustriral Robert II!avuty Naslov zavoda: Ljubljana, Titova 17. Pri naših vojakih Kar prijetno sem bil presenečen, ko sem videl, du ste se me spomnili in mi poslali ,Fužinarja‘. Po navadi na vojake pozabijo, tu pa vidim, da ni tako. Pošiljam vam sliko, kako smo se zbrali okrog lista in pobirali zanimivosti iz koroškega kraja. Zelo všeč mi je bil sestavek Toneta Jakopiča. Pozdrav vsem železarjein! Tone Bijol, sedaj vojak v Raški« l ome Jeromel: Pomanjkanje ljudi na kmetih Ni kmetije v Mežiški dolini, kjer bi se število ljudi, katerim vir dohodkov je kmetijska dejavnost, povečalo. Skoro povsod je dames to število manjše. Nekoč mogočna posestva, ki so dajala kruli in streho 15 do 30 ljudem, postajajo bolj in bolj prazna. Kot vemo. je nekoč veljalo v teh krajih pravilo, da se je lahko oženil le tisti, ki je iimel -kaj premoženja in torej imel iz česa vzdrževati družino, ali kvečjemu, da je imel tako jamstvo. Družine so bile številnejše, a manj posameznikov jih je imelo možnost ustvariti si družinsko življenje. Industrija še ni bila razvita, kar vse je biilo vzrok številnim deklam in hlapcem na kmetih četudi morda v sorodstveni obliki tet in stricev. Ti so delali samo za hrano, skromno obleko in boren kot. Kmetje so gospodarili tako, do so skoraj vse, kar so rabili, pridelali doma, ker tudi trgovina še ni bila posebno vpeljana. Od tedaj so se razmere bistveno spremenile. Spričo močno se razvijajoče industrije, je ta vsrkala levji delež ljudi s kmetov, ker jim je nudila boljše življenje. To je odvzemalo in še odvzema delovno siilo kmetijski dejavnosti, oziroma kmetom, ki tako strašno tarnajo za ljudmi. V zmanjšanju števila ljudi na kmetih pa je vseeno neka skladnost s spremembo načina gospodarjenja. Včasih je moral kmet gospodariti tako. da si je sam pridelal vse dobrine in da je dosegel činu večji skupni dohodek na ha. Pri tem pa se ni vprašal, koliko delovnih dni ali ur je vložil na določeno površino, to je, da ga ni zanimala vrednost opravljenega dela. Opravljala so se in se še sedaj taka dela, ki se ne splačajo. Sodobno gospodarjenje pa zahteva večjo elastičnost tudi v kmetijstvu, čeprav je v tej panogi prilagajam j e zahtevam trga težje. Zaradi premajhne gibčnosti v tej smeri se navaja kot zelo kritičen problem: Na kmetih je premalo ljudi.r Menim, da je odhajanje ljudi s kmetij za kmetovanje ugodno. Problem je edii.no ta. da odhajajo v industrijo bolj mladi ljudje in moški in da postaja kmečko prebivalstvo sloj starih ljudi trn otrok. To je sloj s »VRESJE« Tudi letos so izdali ravenski mat urn ati tako reč. Na kakih tridesetih straneh svojega »Vresjn« so povedali, kako se je začelo in kaj storilo, da je na Ravnali gimnazija, ki je dala sedaj že dvanajst maturantskih rodov. O kulturnem življenju na gimnaziji so zapisali, o novein, mladem domu. Na zaključku pa je ponosen seznam že kakih osemdeset inženirjev, profesorjev, zdrnvni-kov, ekonomistov, veterinarjev, pravnikov, absolventov raznih višjih šol, učiteljev in drugih poklicev, ki so šli skozi ravensko gimnazijo in se vključili iz te dežele v poklice po vsej domovini. »Vresje« letošnjih maturantov pa ima še zanimivost več: navedene so teme za domače naloge zaključnega izpita, ki so jih izbrali maturantje. Ko jih človek prebere — te pestre in pogumne osvojitve, hi jih še enkrat bral. Znanstvu in domačiji so posvečene, da človeku srce zaigra. taiko starostno dobo. ko po delu v ostalih panogah uživa zaslužen pokoj, ali pa prejema otroški dodatek. Za gospodar j o nj e v kmetijstvu je odliv prebivalstva ugoden. Manj, ko se bo moralo preživljati ljudi od kmetijstva, lažje bo gospodarjenje v tej panogi. Ko ne bo kmetijstvo preobremenjeno z Ij udarni, k o ne bo več tako imenovane agrarne pre naselje nositi, tedaj bo šele podkrepljeno uvajanje naprednejših oblik gospodarjenja, tedaj šele lahko iščemo večji poudarek na rentabilnosti vloženega delu. I ako v ZDA 8% kmečkega prebivalstva absolutno kl ije vse potrebe domačega trga po kmetijskih pridelkih im še imajo ogromne tržne viški-. Iz omenjenega je razvidno, da tarnanje po ljudeh na kmetih ni utemeljeno in izviira in nepretehtanega načina gospodarjenja, iz kmetijskih opravil, v katera se ne splača vlagati dragoceno človeško delo. iker od njih ni ustreznih koristi. Vida Arnold SREČANJE na Uršlji gori Skoraj še tema je bila, ko sem stala sama na cesti, dihala v premrle roke in čakala. »Le kje se mudita Lenka in Andrej, ura je vendar že pet.« sem se jezila. Končno sem zaslišala korake, prišel je Andrej. Z običajno zamudo je prišla še Lenka in napotili smo se naši Uršlji gori nasproti. Kmalu me je nehalo zebsti, ker sem le stežka ujela korake z Andrejem. Ze smo zapustili cesto in zavili na gozdno pot. Nekdo nami prihaja nasproti, delavec je. kdo ve, iz katere grape je prišel. Pot zavije navkreber, mimo cvetoče ajde nas vodi. Kot biseri blešče rosne kapljice na nežnih rožnatih cvetovih. Se malo. pa bomo pri Smučarski koči. Prva prispem na vrh. kjer se mojim očem odpre čudovit pogled. Rdeče sonce je pravkar pogledalo izza Pohorja in razžarilo pokrajino. Dolina še spi, le zvonik lio-toljske cerkve se dviga iz megle. Pogled mi zdrkne preko meglenega morja na nasprotni hrib, kjer se beli Prežihovima. Da, tu se rade samorastniki, tu je njihov svet. Kamorkoli me bi) življenjska pot zanesla, to podobo bom vedno nosila v srcu. Ptice so se že prebudile, njihova živahna pesem nas spremlja na poti. Rdečeličen kmečki fant je prignal svoje bičke na gozdnato jaso. Ko pridemo mimo. dvigajo glave in nas gledajo. »Dobro jutro, oče.« pozdravimo kmeta, ki orje ob poti. Lahna meglica se dviga iz rjave prsti. Roda je ta zemlja, roda. pravi im polni pipo. pa vem. da ne bi šel nikamor izpod Gore na mastno drugam. Lenka boža pre [Kit en a voliča. z Andrejem pa se trudiva, da bi kmeta zaplletla v pogovor, naj bi se živali odpočili. Ker smo se malo zaklepetali, smo sklenili, da zato do vrha ne bomo spregovo- Koroški časopisi (Nadaljevanje s 45. strani) 39. MEŽIŠKI VESTNIK, od 2. II. 1953 pa spet »Glas Mežiške doline«. 40. PLANINE — NAŠE VESELJE — glasilo mladinskega odseka Planinskega društva Prevalje, urednika Telcer Franc, Vauh Ernest priložnostno, 1956—.... 41. NOVA BRAZDA — glasilo M KUD Samorastniki gimnazije Ravne nu Koroškem, uredniki Janez. Mrdavšič, Boris Stroli-sack, Rajko Poberžnik, Marjan Kroflič... 42. MISEL MLADIH — glasilo dijakov ravenske gimnazije 195?—.... 45. MLADOST POD URŠLJO — glasilo nižje gimnazije Ravne 1958—.... 44. BRSTJE — glasilo dijakov ravenske gimnazije 195? (I štev.) 45. VIGRED — glasilo literarnega krožka osnovne šole na Prevaljah 1955—.... 46. ODMEVI IZPOD PECE — nižja gimnazija Črna 1959 (1 štev.) 4?. ŽAREK — glasilo učencev Metalurške industrijske šole Ravne na Koroškem (959/60—_______ 48. VRESJE — almanah maturantov ravenske gimnazije 1960. Čisto popoln ta seznam seveda še ni, treba bo še čez. mejo. Pa drugič. rili besede. Da ne bi pozabila na obljubo. sem se podvizala in hodila prva. V planine hodim najraje sama. tako prijetno je, ko je človek sam s svojimi mislimi in sanjami... Bila sem že pod vrhom, ko na vsem lepem zaslišim šum. Obstala sem kot vkopana, še dih mi je zastal: čez stezo je oprezno prihajal gams. za njim pa še sedem drugih. Ker sem stala čisto mirno, me niso opazili in so hodili dostojanstveno, le smrčke so nemirno dvigali. To je bilo moje prvo srečanje s temi planinskimi prebivalci. Na vrhu ni bilo časa za razgled, čeprav je bil dan čudovito jasen. Najprej je bilo »treba potolažiti želodec. V koči je bila že zbrana družba, že po bleki smo ugotovili, da so Avstrijci: dva gospoda s častitljivimi trebuščki, oblečena Martinnr Fr. Lipuš — sedaj še predsednik KZ. Rekli smo, da to ne bo šlo, a ko je prinesel dišave na mizo, smo utihnili v kratke irhovinaste hlače in dokolenke, rdečelična ženska v značilni koroški obleki , njena hčerka in sin. Govorili so nemški. Vstopil je mlad moški, visok in plečat, svetlih ilas in sivomodrih oči. Očitno je pripadal družbi, toda ko nas je zagledal, je prisedel in nas pozdravil — slovensko. Kmalu je stekel pogovor, Stane je bil izobražen človek, študiral je v Ljubljani, govoril je knjižno slovenščino. Povedal nam je, da so ljudje, ki so z njim, Slovenci, toda le redkokdaj govore svoj jezik, otroci ga ne znajo več. Ko je to govoril, je bil žalosten, bolela ga je krivica, ki jo delajo našemu jeziku - Slovenci. Dolgo nam je govoril, njegova družba je bila že odšla, 011 pa je ostal. Dejal je, da se je že tudi poskusil v režiji slovenskih ljudskih iger, a ni uspel pri mladini ni bilo odziva. »Vi se morda ne zavedate, kaj imate. Ponosni bodite na to,« se je poslovil in nam prisrčno stisnil roke. Odšel je, na vrhu je zajodlal in prešerno vrgel klobuk v zrak, mi pa smo gledali za njim, s solzami v očeh. Mimogrede srečaš človeka, bežno ga spoznaš; njegova podoba zbledi, besed, ki jih je govoril, pa se spominjaš. Če bi bili na Koroškem sami taki ljudje, kot je ta, nas ne bi zabolelo srce, kadar pomislimo na zamejske brate. RACIONALIZACIJA NAD VSE (Zal ne proizvodna) P. 11. Godbo na pihala, tu V naš nabiralnik pri glavnem vratarju, kjer oddajajo naši sodelavci številne nacionalizacijske predloge za zboljšanje proizvodnje, znižanje stroškov in povečanje produktivnosti. je nekdo odvrgel tudi tale nacionalizacijski predlog, ki ga zaradi nezainteresiranosti odstopamo naši godbi v nadaljnjo rešitev. Racionalizmujska komisija I priloga! »P. 11. Racionnlizncijska komisija, tu Od štirih godbenikov našega orkestra dva nimata kaj delati; njihovo število je treba reducirati, zaposlenost pa razporediti v toku trajanja celega koncerta tako. da ne bo prišlo niti do preobremenitve niti do nezaposlenosti članov orkestra. Vseh dvanajst prvih violin igra popolnoma identične note — to je nepotrebno dupli-ciranje. število članov v tej grupi je treba drastično reducirati. Če moramo dobiti velik volumen zvoka, potem lahko to dosežemo tudi z elektronskim ojačevalcem. Preveč napora se vlaga v igranje poltonov in četrttonov — to zgleda kot pretirano for-siranje fines. Priporoča so, da se vse note zaokrožijo na najbližje cele tone. Če bomo napravili tako. bo mogoče še bolj angažirati priučene in manj kvalificirane godbenike. Za naš orkester je tudi značilno odvečno ponavljanje nekaterih muzikalnih partij. To je treba znatno poenostaviti. Nima smisla ponavljati s pihalnimi instrumenti partije, ki so jih godala že odigrala. Analiza je pokazala. da bi se trajanie koncerta lalrko skrajšalo od dveh ur na vsega 20 minut in to brez potrebe po pavzi, kolikor bi izpustili vse odvečne partije. Naš dirigent, ki sem ga o tej svoji racionalizaciji že v grobem seznanil, se v glavnem strinja z mojim predlogom, izraža pa bojazen, da bi ta moja racionalizacija vplivala na zmanjšanje obiska in s tem v zvezi na dohodke. V tem redkem primeru pa je spet druga možnost: izključimo lahko posamezne dele koncertne dvorane, s čimer bi spet prihranili na režijskih stroških — osvetlitev, kurjavo. čiščenje in reditelje. V pričakovanju honorarja Vas tovariško pozdravljam in beležim ltatio Anza« DOBER PRAŠEK »Možu sem dala v kavo prašek, ki človeku prignusi alkohol.« »ra je nehal piti?« »Ne vem, kako bi rekla? Kave res ne pije več.« V GOSTILNI — Tako majhna klobasa osem kovačev in še smrdi po vrhu! - No, še sreča, da ni večja, sicer bi še bolj smrdela. Moški je ukradel ženski srce. Zakon za to tatvino ne pozna kazni, ker se sama kaznuje. Stari Predovnik in Predovnica z Leš sta se srečala na poti. Ona na Prevalje, on z večdnevnega popivanja domov. Predovnica: »No ja...!« Predovnik: »Ja no...!« — in sta šla vsak svojo pot. »Izgleda, da vam danes ne bom mogel dati točne diagnoze. Verjetno je v zvezi s pitjem čez mero.« »Prav. doktor! Tudi meni se včasih kaj takega pripeti: prišel bom jutri navsezgodaj, ko boste trezni.« — Sestra, ali ste že povedali tovarišu Raz-množniku, tla je postal oče trojčkov! - Ne še. ker sc ravnokar brije. TUDI ŽE MODNA REVIJA D«, tudi to smo nedavno doživeli na Ravnali. Ker se je /.godilo to v našem kraju prvič po nastanku sveta, moramo dogodek zabeležiti. Podjetje »Modna oblačila« iz Ljubljane je v pozni pomladi letos priredilo v Domu železarjev modno revijo pomladanskih in letnih modelov. Na reviji so pokazali res praktične stvari, moške, ženske in otroške obleke, ki jih izdeluje naša konfekcija. Vsa prikazana oblačila so bila izdelana v sodobnih krojili in modernih vzorčili. Modeli naše domače konfekcije za moške in ženske se lahko merijo v celoti z izdelki te vrste iz tujine. Kroji ustreznjo najnovejšim modnim zahtevam. Tzhira vzorcev je vsako leto večja, kakovost blaga pa prav tako zadovolji še tako izbirčnega kupca. Ta prva modna revija v našem kraju je zadovoljila v polni meri. Prav bi bilo, da bi na ta način seznanjali potrošnike z dosežki naše tekstilne industrije oziroma konfekcijskimi podjetji tudi v drugih letnih sezonah. Z izdelki priznanega konfekcijskega podjetja »Modna oblačila« iz Ljubljane bosta naše potrošnike zalagala trgovsko podjetje »Ljudski magazin« in »Trgovski dom« na Ravnali. Redakcija te številke je bila zaključena 2. avgusta (%<). ELEZARNA F AVNE I ŽELEZARNA HJf ŽELEZARNA RAVNE Žllll 1 Železarn iaIMB 1 (ŽE lezaRi ia Rav/ne) ŠE NEKAJ PREDLOGOV OZIROMA VZORCEV NA STANDARDNI NAPIS Pri iskanju najustreznejšega napisa za naše podjetje, ki bi ga potem uporabili za vse vrste oznak firme, sino prejeli še nekaj osnutkov, med temi dokaj lepe stvari od grafika J. K. iz Maribora. Gre za obliko oziroma izraz napisa, ki bi že kar sam predstavljal fužine plemenitih jekel, kakor predstavlja značilen napis »Borovo« tudi že po videzu svetovno znano firmo. Sporočite na propagandni oddelek ali na uredništvo, kateri napis *