Poštnina plačana v gotovini V življenje ш svet Štev. 22. Ljubljana, dne 31. maja 1929 Leto 1П. Dokumenti vesoljnega potopa Ves kulturni svet z velikim zanima» njem sledi izkopavanju pri Uru v Kal» deji, kjer je tisočletja pred Kristusom živelo visoko izomikano predzgodovin» sko ljudstvo Sumerijcev in kjer je — kakor vse kaže — tekla zibelka biblič« ne zgodovine. Izkopavanja se vrše na stroške mu» žeja Pennsylvanijske univerze v Zedi» njenih državah in Britanskega muzej» Zlata glava bradatega bika, ki je krasil eno izmed treh najdenih harf. Zgoraj: Izredno prirodna živalska plastika v Londonu. Avtoritativni vodja, ki nadzoruje izkopavanje, C. Léonard Woolley je nedavno objavil prva po» ročila o izkopaninah in dognanjih, ki so jih zbrali tekom zime 1928/29. Woolley poroča: »Skoraj na vsem terenu, kjer so grobovi, so vrhne ze» meljske plasti močno premetane. Tu» kaj so uganjali roparji in tatovi svoje zlovešče posle. Pozneje se je tukaj tu» di zidalo in naleteli smo na temelje različnih zgradb. Kopali so se jarki za odmakanje terena tako, da svet ni več v prvotnem stanju. Samo na enem de» lu tega grobišča naši predniki k sreči niso kopali preveč globoko, tako da smo že pri vrhu naleteli na posamezne grobove. Na robu izkopavališča je ekspedici» ja odkrila rov, na čigar podu so bile odtisnjene kolesnice nekega voza. Pred rovom sta ležala okostnjaka dveh oslov in nekega človeka, med kostmi pa so bili razstreseni nizi srebrnih in tirkiz» nih koral, ki so nekdaj krasile povod» ce vprege. Ko smo kopali naprej, smo naleteli še na druge živalske okostnja» ke, na bakrene vaze in slednjič zopet na človeški skelet. Vse to so bila da» rila in žrtve, ki so jih dali mrtvecu s seboj v grob. Tam so jih zasuli in za» teptali s prstjo, na vrh pa so razgrnili jjreproge, na katere so slednjič zape» ljali mrtvaški voz. Usmrčenje hlapcev in živali je bilo menda eno izmed zad» njih dejanj pogrebnih svečanosti. Bržkone smo odkrili prostor, kamor so polagali darove mrtvecem. Kakor se vidi, gre za darilno shrambo kake» ga kraljevskega groba, pod katero ute» gnejo biti še drugi prostori, ali pa ta» koj sama grobnica. Nad privrhnim hramom je bil morda nasut griček, ki se je na njem dvigala še ena zgradba, nekakšen tempelj, kjer so se opravljali verski obredi. Sledeč tej domnevi smo kopali še globlje, dokler nismo zadeli na prostoren »mrtvaški rov«, poln člo» veških okostnjakov. Doslej smo našte» li 45 trupel, ki leže v vrsti, in med ka» terimi je najmanj 39 ženskih. Vsi mrt» veci so zelo razkošno opremljeni. Lansko leto smo našli v kraljevi grobnici trupla devetih dvornih dam z naglavnim okrasjem iz zlata in pol» dragih kamnov. Tukaj pa smo odkrili kar 34 takih pokrival, ki so nekatere še bogatejša. V nekem kotu je ležal na truplih zsrnjen baldahin. Oporni dro» govi so bili vsi obloženi z zlatom, sre» brom in barvnimi mozaiki. Zavese pa so bile na le»teh pritrjene z roženimi obročki. V drugem kotu so stale harfe, čijih leseni deli so bili bogato okras aeni s progastimi mozaiki, dragimi kamni in obloženi z zlatimi pasovi. Ena je imela na sprednji strani resonanc» nega oboja krasno iz zlata izdelano glavo bradatega bika. Druga, popol» noma podobna prvi, pa je vsa iz sre» bra, samo sem pa tja ima vložke iz be» lih in modrih ploščic. Od neke harfe smo našli samo odtisek. Kar je bilo zraven lesenega, je že davno strohnelo, tako da smo preostale globelice lahko zalili z mavcem, ki je strjen dal verno reprodukcijo strohnele harfe. Ohranili so se od nje samo bikova glava iz ba» kra, okrašena s tirkizi in — kar je naj» bolj čudno — strune, ki so ostale v globelicah naliki tenkim nitkam bele» ga prahu. Našli smo še mnogo drugih daritvenih predmetov, ali grobnice sa» me niti v globini 6 m še nismo našli. Pri kopanju drugega rova smo zadeli na leseno skrinjo, v kateri so ležala bodala z zlatimi rezili in z zlatom oko» vanimi ročaji, zraven pa pečatni zvitek z napisom »Mes » Kalm » Duk, kralj«. Potem smo izkopali obok kamenite stre» he še povsem nedotaknjenega hrama, v čigar kupoli so bile odprtine. V njih so bržkone stali oporiščni tramovi ogrodia, ki je služilo pri gradnji ku» pole. Ob svitu električne svetiljke smo v globini ugledali velike bakrene poso» de, izpod trhlega lesa pa se nam je naproti bleščalo zlato. Naše nade pa se niso popolnoma uresničile, zakaj v hramu ni bilo toliko bogatih zakladov, kolikor smo jih pričakovali, sodeč po skrbnosti, s kakršno je bila sezidana zgradba. Ali, kar smo našli, je bilo vzlic temu zelo zanimivo. Na tleh smo ugledali razpadline šesterih človeških trupel: okostnjak ženske, kateri na čast je bil sezidan hram ter okostnja» ke njene služabnice in štirih slug ali pa vojščakov. Poleg njih je ležal zlati nakit, ves takšen, kakršnega smo bili našli že v drugih knežjih grobnicah: zlate trakove, reliefne ornamente, bi» sere, obročaste uhane, prstane in dru» go zlatnino. Če so zunaj hrama nema» ra zakopane še druge človeške žrtve, bo treba šele dognati. Med najlepše izkopanine s tega gro» bišča prištevamo dve plastiki,- ki pred» stavljata ovna. Glave in noge imata iz zlata, rogovi in imitacija dlake na oprs» iu pa so iz lapislazulov. Ostalo ie iz bele roževine in tako verno izdelano. da je vsak šop volne posebej izrezljan. Vamp je pri obeh živalih iz čistega srebra. Našli smo tudi še bakreno gla« vo, ki bržkone predstavlja neko božan« Cepeča opica iz zlata na bakreni igli. [,ba ;e Pomembna zlasti zato, ker v Mezopotamiji ni bilo nikdar opic, temveč so jih morali prinesti ali iz Indije ali pa iz Afrike stvo, upodobljeno s človeškim oblič« jem, ki pa ima bikova ušesa in roge ter poslikano lončeno posodo, prvo svoje vrste, kar se jih je doslej našlo v Uru in ki spada v zelo zgodnjo dobo. 1 et sto let starejše grobnice prve ur« ske dinastije, niso nič manj bogate. Za nas je bila najpomembnejša tista ki smo jo našli najbolj globoko. Bil je kraljevski grob, 12.6 m dolg in 7.8 m širok, sezidan iz neobdelanega apnenca. Razdeljen je v osem posameznih obo« kanih hramov, ki so od znotraj inkru« stirani z gladkim cementnim ometom. Cela grobnica se vidi, kakor nekaka podzemeljska hiša. Iz tega bi se dalo sklepati marsikaj o verstvu najstarej« ših Sumerijcev. Zakaj je kralja spre« milo v grob toliko dvorjanov in služab« nikov? Očividno so Sumerijci verovali, da človek živi po smrti v popolnoma sličnih okoliščinah, kakor je živel na svetu. Od služabništva in dvorjanikov, ki so šli s kraljem v smrt, smo v tej grob« niči našli samo nekaj raztresenih kosti, zakaj pred davnim časom je bilo v grobnico že enkrat vlomljeno in roparji so uničili in odnesli marsikako drago« cenost. Tla so še sedaj posuta z dra« gimi kamni in z zlatimi koralami. V ne« kem kotu ležita dve srebrni svetiljki. Mojstrska zlatarska dela iz 4. stoletja pr. Kr. Spredaj; zlata tasa ovalne obli* ke z imenom kralja Meškalanduga. Zadaj: čaša vitke, ovalne oblike in po« soda s cevjo za srkanje gostega ječ* menovega piva Zlate. toaletne potrebščine, ki so jih položili v kraljev grob. Levo: žličica za čiščenje ušes, zobotrebec in pinceta za lase. Desno: Etui, v katerem so bili shranjeni ti predmeti Našli smo tudi razbito žezlo, ki je okrašeno z mozaiki in z zlatimi relief« nimi figurami. Tudi v tej grobnici je poseben »rov mrtvih«, kjer v vrstah leže človeška trupla. Ta pa niso opravljena tako bo* gato, kakor ona v grobnicah novejšega datuma, — njih okrasje ni zlato, ampak srebrno. Grobnice leže na terenu, ki je znešen iz samih odpadkov; tako rekoč na sme« tišču polnem preperele opeke, lesnega pepela, lončenih črepinj in podobnih odmečkov. Vse to pa ne tvori enako« merne zmesi, marveč razpada v ostro omejene plasti, ki so različne barve. Pri vrhu so plasti narahlo nagnjene v smeri od severozapada proti jugovzho« du. Čim globlje pa smo kopali, tem močneje so se nagibale posamezne pla« sti, dokler nazadnje nismo prišli do slojev rdeče, sive in črne barve, ki so že nagnjeni pod kotom 45 stopinj. Ko smo v jugozahodni smeri kopali še globlje v plasti, ki leže precej nižje, ko one, v katerih smo odkrili najstarejše grobnice in globoko pod nivojem da« r.ašnje ravnine, ki krije razvaline Ura, smo opazili, da se plasti tod naenkrat zopet zravnajo. Različni človeški od« mečki, ki smo jih našli v njih, ne leže več neredoma, kot v zgornjih plasteh, marveč lepo plosko na gladki naplav« nini finega blata. Na drugem koncu grobišča nismo naleteli na nobene po« samične grobnice, marveč na same pode in porušene zidove poslopij, ki so jih nekdaj gradili kar drugo vrh dru« gega. Nasledniki so gradili na razva« linah selišč svojih prednikov in tako je mesto v terasah raslo vedno višje nad okolišno ravnino, dokler ni zraslo tako visoko, kakor se bočijo danes od vetra in dežja obrušeni goli grički. To je dokaz za našo domnevo, da je bilo namreč grobišče v Uru na terenu, ki je v obliki pasu oklepal predzgodo« vinsko mesto. Prvotna naselbina Ur je bila zgra« jena na otoku v močvirnatem ustju reke Eufrat. Od smeti, ki so jih prebi« valci odlagali pred mestnim obzidjem, se je otok polagoma večal. Najstareiše odložnine so se kopičile neposredno pred obzidjem, potem pa so jih nasipali vedno dlje in dlje. Zalivi so se pola« goma zasuli in otok je postajal čedalje večji. Na ta način pridoblieni teren so pozneje uporabljali za grobišče. Ni se nam pa zdelo verjetno, da bi kraljevske grobnice zidali na smetišču, čigar postanek bi bil prebivalcem še sveže v spominu. Zaradi tega je mo« ralo od takrat, ko so tod nehali odla« gati smeti pa do takrat, ko so jeli zi« dati prve grobnice, preteči precej časa. Prav gotovo je smetišče mnogo starej« še od najstarejše grobnice. Iz poševne lege posameznih plasti se je razvidelo, kako so vedno znova stresali odpadke na plasti, ki so se bile že poprej tam« kaj nagrmadile. Najstarejše plasti smo našli tik pri obzidju, čim bolj smo se pa oddaljevali od njega, tem starejše plasti smo odkrivali. Ko smo kopali globlje in globlje, smo izprevideli, da se posamezne plasti le malenkostno razlikujejo med seboj: Oblike in vrste lončenih posod, so si bile zelo podobne, kar vse kaže na to, da je morala civilizacija prebivalstva ostati dolgo časa na isti stopnji. Ko smo slednjič prikopali skoro do nivoja okolišne ravnine, so delavci zadeli na še povsem nedotaknjen svet, na sloj gline, v kateri ni bilo najti nobenih človeških odpadkov. Edini predmet, ki smo ga našli v tej plasti, je bila okame» nela živalska ko°t. Da bi se pa ognili vsakršni zmoti, smo kopali še naprej, približno 3 in pol m globoko v glinasto plast. V tej glo« bočini pa smo naenkrat zadeli na tenko plast, v kateri je ležalo polno, obdela» nega kresilnega kamna, lončenih čre» pinj in razbitin d.uge poslikane lonče« ninc. Kopali smo še naprej in odkrivali vedno nove črepinje, med katerimi so bile nekatere iste vrste, kakor one, ki smo jih našli v grobnicah iz najzad« nejše dobe, razen teh pa tudi lončene posode: poslikane in take z vrezanimi ornamenti, kakršnih dotlej v Uru še nismo izkopali. Slednjič pa smo čisto spodaj našli žgano opeko, še docela nepoznane vrste. Slednja izkopanina je še posebno velikega pomena, ker priča, da Ur v času, ko se je uporabljala po« slikam lončena poroda in žgana opeka, ni mog 1 biti kakšna vas ilovnatih koč, marveč že pravo, temeljito pozidano mesto. Nazadnje smo nekaj čevljev nad morsko gladino vendar le prišli do še nedotaknjenih zemeljskih plasti, do na» plavnin, iz katerih je obstojal prvotni otok, in na katerih so si prvi prebivalci postavili svoje koče. Kako dolgo je trajala ta najzgod» nejša naselbina, doslej še ni bilo moči ugotoviti. Potem jo je vsekakor dole« tela katastrofa, ki je nižje ležeče dele otoka pokopala pod silno debelo plastjo naplavljenega blata. Na tej plasti je pozneje zrastla nova naselbina, ki je v marsičem nadaljevala stare tradicije, v nekaterih drugih rečeh, pa je ubrala povsem nova pota. Vidi se, kakor da bi bil en del prebivalstva preživel ka» tastrofo na račun drugega. Usodni pri» samega to pač ne more izbrisati. Le« gende Sumerijcev poročajo, da je ne» kaj mest preživelo vesoljni potop. Ur sam med njimi sicer ni posebej ome» njen, a verjetno, ali vsaj mogoče je, da je bil tudi med njimi. Če bi bil pred leti kdo upal, da bo moči najti stvarnih dokazov za usodno prirodno katastrofo, o katerih poroča» jo legende Sumerijcev, in ki ni bila nič drugega kot vesoljni potop, o katerem poroča Genesiz — knjiga o ustvarje» nju sveta, bi ga smatrali za slepega optimista. Toda jaz ne najdem nobene druge razlage za dejstva, ki smo jih našli pri izkopavanjih v Uru.« Kar je našel Woolley pri Uru, sc ujema tudi z dognanji in najdbami ox» lordskega profesorja Langdona pri iz» kopavanju v sosednem Kischu. Ko so tamkaj prikopali do nedotaknjenih ze» meljskih plasti, so zadeli na dva sloja naplavlj ene gline, v katerih so našli ostanke naplavljenih rib, ki leže popol» noma vodoravno. Iz tega se vidi, da Živa plastika osla, okrasek ojnice pri vozu kraljice Šubad rodni dogodek, ki je uničil staro našel» bmo in pretrgal zveznost civilizacije, ni mogel biti kaj drugega, ko vesoljni potop, o katerem poroča sv. pismo in zgodbe ter povesti Sumerijcev. Sumerijci so gledali na to velikansko poplavo, kakor na zgodovinski dogo» dek, ki pomeni mejnik v njihovi na» rodni zgodovini. Povodenj, ki je pri» zanesla nekaterim višje ležečim in ob» zidanim mestom, je gotovo pogoltnila selišča nesumeričnih prebivalcev. Vse» kakor je utemeljena domneva, da ona poslikana lončenina, ki takoj izgine, čim so tod zavladali Sumerijci, izvira od predpotopnih nesumeričnih prebi» v al ce v. Samo povodenj, poplava brez» primerne silnosti, je mogla nanesti ono tri metre debelo plast gline, ki smo jo r» u nad Prvotno naselbino v Uru. Debelino te plasti pa nismo izmerili samo na enem, ampak na treh krajih, ki leže po 200 m vsaksebi. Kdaj je bil vesoljni potop, o tem si osamezne legende, ki so nastale ta» rat, precej nasprotujejo, ali dejstva Rezbarije na harfi morajo izvirati od velike povodnji, ki je opustošila Kaldejo nekake v letih 3400 do 3200 pred Kristom. Plavi v drugi plasti so podobnega značaja, a izviraa morajo od neke druge poplave, ki je bila bržkone nekako 400 let pred Kristorn. Prof. Langdonu se zdi do« mneva, da je bil vesoljni potoi nekie v razdobju od 3400 do 3200 let pred Kristorr pravilnejša, ker se tudi skia* da z legendo o zadnjem kralj Ziudzu« dru, ki je vladal pred potopom in ki si je zgradil čoln, da bi se rešil voda. Ta legenda je pozneje prešla v babi« Ionsko zgodovino, odkoder so jo po» vzeli Hebrejci. (Ilustracije k temu îlanku so lesorezi slikarja graîika E. Justina po izvirnih fotografijah v revijama »Atlantis« in »Umschau«) Helij, s katerim se polnijo zrakoplovi Helij, ki ga štejemo med žlahtne pline, je silno lahek in negorljiv ter zaradi tega kakor ustvarjen za polnenje zrakoplovov. Nerodno je samo to, da ga je malo na svetu in še tam, kjer se najde, ga je moči pridobivati le s težavo. Amerika ima nanj tako rekoč monopol: drugje ga pridobivajo samo v neznatnih množinah. V Zedinjenili državah so že pred leti zgradili nekaj tvor-nic za pridobivanje oziroma za črpanje in čiščenje helija, ki ga potrebujejo za svoje zrakoplovstvo. Med tem so tvornice že precej povečali in izpopolnili, zakaj ameriška mornarica potrebuje čedalje večje množine tega plina za polnenje svojih orjaških zrakoplovov, kakor so »Los Angelos« in še dva večja, ki so jih začeli graditi po prvem uspelem poletu »Orofa Zeppelina« čez Ocean in ki sta skoro dvakrat večja, ko nemška zračna križarka. Za polnenje teh zrakoplovov bi lahko uporabliali tudi vodik, ki je še lažji in bi dal zrakoplovom še večjo nosilnost. Ali helij ima pred n.iim prednost, da se ne vname in ta lastnost je baš za zrakoplove neprecenljive vrednosti. V vojni so si vse države nabrale dovolj bridkih izkušenj. Skoro vsi z vodikom napolnjeni zrakoplovi se eksplodirali in zgoreli, če jih je pogodil sovražni izstrelek. Zaradi tega raje uporabljajo nekoliko težji in mnogo dražji helij, ki ga .ie mimo tega še težko preskrbeti zadostne množine. Največ helija ie v zmesi različnih zemeljskih plinov, ki v nekaterih krajih uhajajo iz tal. Največ teh izvirkov je v državi Teksas (v Zedinjenili državah), kjer jih poznajo in Izrabljajo že 20 let. Mimo teh pa so v novejšem času odkrili še nove bogate izvirke helija v državah Oklahoma in Kansas ter nekatere manjše v Kaliforniji. Montani in Ohio. Blizu mesta Amarillo v Teksasu je doslej največja tvornica, ki dobavlja ameriški mornarici več helija ko vse druge. V ze- meljskem plinu, ki ga tamkaj izkoriščajo, je namreč skoraj 2 odstotka helija, kar je zelo mnogo v primeri z drugimi vrelci, ki ga imajo boljši med njimi komaj polovico toliko. Da bi si Zedinjene države za trajno zagotovile zadostne množine helija, je vlada pokupila ves svet okoli Amarilla. ves teren, kjer so izvirki, tako da je tvornici v tem mestu vsak dan na razpolago 1 milijon kubičnih metrov prirodnega, helij vsebujočega zemeljskega plina. Tolikšna je tvornica danes. Pa še ne mnre kriti potrebe in jo bodo mora'i iznova povečati. ■ Izločanje helija izmed drugih plinov, ki pomešani tvorijo zemeljski plin, je razmeroma preprosto. V ta namen uporabljajo stroje, ki so povsem slični mrazotvornim napravam v modernih hladilnicah in izdelo-valnicah umetnega ledu. Osnutke zanje je izdelal ameriški rudarski urad. delujejo pa podobno, kakor Lindejeve mrazotvornice in stroji za vtekočin.ienie plinov. Ti stroji vsrkavalo prirodni. helij vsebujoči zemeljski plin. ga najprej močno stisnejo. petem pa ohlade in puste, da se zopet raztegne. To se por.avlja tako dolgo, dokler se zemeljsk' plin ne ohladi na 150 stopinj C pod ničlo. Pri tej temperaturi se vsi drugi plini vtekočinijo, samo helij ostane še v plinastem stanju in se zlahka loči od ostale zmesi Nato ga stisnejo v jeklene bombe, v katerih ga razpošiljalo po svetu. Kakor vodik, tako tudi helij nenehoma uhaja v majhnih množinah skozi plašče balonov, ki so napolnjeni ž njim. Mesto njega Pa pronica vanje zrak. ki onečisti helij, kar ga je ostalo v notranjščini. Kakor hitro se helij do neke mere pomeša z zrakom, ga .te treba očistiti. V ta namen se uporabljajo posebne filtracijske naprave, ki se zgrade kaf na letališčih. Ameriška mornarica ima čistilne naprave za svoje zrakoplovstvo v Lakeluirstu, kjer lahko očistijo 400 kubičnih metrov helija na uro. Sir Humphry Davy med Slovenci V Podkorenu na Gorenjskem je na preprosti kmečki hiši tabla z napisom: In die se m H au se wohnte der bertihmte Naturtorscher Sir HUMPHRY DAVY (neb. 1778 gest 1829), welçher in den lahren 1819-/829 оНегч m diesem Tkale weilte und die Zeitge-nossen au) dessen Schonheiten auimerk-sam machte. Z П V- d- Section »Kra»i« der deutsch. u. oester. Alpenvereines. oksidiil, ki ga je njegov gospodar rabil v zdravilstvu. L. 1801. je postal pomožni učitelj, a naslednje leto profesor kemije na Royal Institutu v Londonu. Predaval je kemijo tudi na visoki po-ijedelski šoli v Londonu. Od 1. 1820 do 1827. je bil predsednik Royal Instituta, najvišjega angleškega znanstvenega zavoda.'Odlikoval se je po izredni neodvisnosti v raziskavanju svojega gradiva in je bistveno spremenil sistem kemije, ki ga je zgradil lavoi- Potnik, ki ' te je zanesla noga pred to tablo, ali veš. kdo je bil ta človek? Sir Humphry Davy, slavni angleški kemik! Rodi) se je 11. grudna 1. 177S. v Penzanci v Cornwallu. Po dovršeni ljudski šoli je prišel kot učenec k ra-nocelniku in lekarnarju, nakar ie služil kot pomočnik pri profesorju Bed-doesu v Bristolu, ki ga je zaposlil i. 1798. v svojem zavodu Pneumatic Institution. . Tu je preizkušal dušikov Humphry Davy (Lesorez E. Justina po Serivenovem bakrorezu) ? ®okazaJ je med drugim, da 'takozvana prst ali zemlja kot apno, ba-j magnezija ni enostavno telo, temveč oksid.) Od 1. 1806. dalje je preizkušal vphv električnega toka na kemične spoje in odkril kalij, natrij in bor. a klor je smatral pravilno za prvino. Dal je povod važnim reformam v teoriji soli. Dokazoval je tudi, da so pojav/ toplote gibanje najmanjših delov teles. L. 1815. je sestavil tzv. Da- vyjevo varnostno svetiljko (jamščari-co), ki še dandanes bdi kot materie-ien angel varuh nad življenjem delavcev v rudnikih in podzemeljskih rovih. V svoji težavni in nevarni službi si je nakopal težko bolezen, ki ga je mučila leta in leta, dokler ga ni položila na mrtvaško posteljo v Ženevi dne 29. maja 1. 1829. Davy je bil self-made-man (samouk). Brez srednje in visoke šole si je pridobil z lastnim prizadevanjem toliko znanja, da ga lahko po pravici stavimo ob bok vsem univerzalnim velikanom početkom prošlega veka kakor je bil n. pr. Humboldt in drugi. Bil je kemik, učitelj slavnega fizika Farada-ya, odkritelja elektrokemije), prirodo-slovec, zgodovinar, filozof, pesnik, turist, a kar nas tu najbolj zanima — izreden prijatelj Slovencev in naše lepe domovine. Kakor svoje zdravje je ljubil naše planine, reke, gozdove, barja in preprosto ljudstvo. Z Ljubljano ga je vezala tudi idealna ljubezen do petnajstletne hčerke nekega ljubljanskega gostilničarja. V svojem pred-smrtnem delu »Consolations on travel or the last days of a philosopher (Uteha potovanja ali zadnji dnevi nekega filozofa) piše, da se je mudil štirikrat v Sloveniji, »Ne poznam lepše dežele nego je pokrajina, ki bi jo mogli imenovati avstrijsko alpsko ozemlje. Slikovita .raznolikost, zeleni travniki in drevje, globoke doline, visoke planine, čista, veličastna jezera in reke podeljujejo po mojem mnenju tej deželi odločno prednost pred Švico in njeno prebivalstvo je dosti simpatičnejše od švicarskega: razlikujoč se po šegah in navadah, imajo vsi prebivalci najsi so slovenskega (ilirskega), nemškega ali italijanskega pokolenja isti preprosti značaj, odlično ljubezen do domovine, zvestobo do vladarja, toplino in čistost vere in poštenja ter (s prav neznatnimi izjemami) visoko omiko in vljudnost do tujcev. V pomladi svojega življenja sem obiskal to deželo in našel v njej, ostavivši žgoče poletje Italije in silo nezdrave strasti, hlad. senco in mir; pozneje sem iskal tukaj tolažbe in zdravja po nevarni bolezni, posledici dela in duševne razrvanosti; tu sem našel duha svojih zgodnjih prividov. Tukaj bi rad preživel zadnje dni svojega življenja mirneje in prijetneje kakor v prestolnici svoje domovine, kjer' me spominja londonska družba na vse tisto, kar je bilo nekoč, in kjer me polagoma ostavljajo telesne moči, opo-minjaje me, da sem le sencu tistega, kar sem bil nekoč« Menda ni nihče pred njim tako natančno preiskal geoiosKega ustroja našega ozemlja, zanimivili kapnikov \ Postojnski jami, Cerkniškega jezeia itd, Nad vse zanimiva se mu je zdela človeška ribica, ki jo je odkril v Pivki. Posvetil ji je celo poglavje. Z veliko vnemo je lovil v ljuoljanski okolici kljunače, gosi in jerebice. Z zavihanimi hlačami je brodil cele dneve po gorenjskih rekah in potokih, loveč sulce, lipane, postrvi, ščuke, some itd. Njegov dnevnik mrgoli od podrobnih zanimivosti in doživetij med Slovenci. V vzvišenih opisih slavi naše planine in reke. Izvor Save opisuje n. pr. takole: »Ostali smo več dni v tistih dveh dolinah, kjer 'izvira Sava, kjer dere na dan tista veličastna, kipeča reka, kakor iz pravcatega naročja Lepote in skaklja iz svojih podzemskih votlin v snežnem gorovju Triglava in Mangarta v bobnečih slapovih med pečinami in gozdovi v'globoko, sinje Bohinjsko in Podkorensko jezero ter teče naprej med pašniki in travniki, okrašenimi z drevjem in rastlinstvom liki skozi naravni vrt. »Narava,« pravi na drugem mestu, »nas nikoli ne vara. Skale, gore in reke govorijo vedno isti jezik. Četudi zasuje in pokrije zgodnji sneg zeleneče gozdove, četudi skali zdaj pa zdaj neurje prozorno sinjino rek, ie koncem konca to le redka in prehodna prikazen, trajajoča nekaj ur, nekaj dni in nato se izvori lepote obnovijo.« Drugje piše: »Pot iz Podkorena v Radovljico je Silno lepa: krasni pogledi na obe alpski verigi, na koroško z Ljubeljem in na kranjsko, kjer je Triglav najvišja gora. Rokav reke, ki sem se ob njem vozil, se imenuje Kranjska Sava, drugi, ki prihaja iz Bohinjskega jezera, Bohinjska Sava. Po poštni poti sem prišel z Jesenic v Radovljico. Ta vožnja je ena izmed najlepših, kar sem jih doživel. Navadni jezik je tu slovenski. Ravnina med obema gorskima verigama obiluje s pašniki, s skupinami orehovja, hrastov-ia, jelševja, kostanjevja, lipovja in bukovja. Tu je kakor v parku kakega angleškega lorda; vmes so polja z žitom, deteljo in koruzo. Na desni strani je lepa strmina s slikovitim gradom na vrhu, niz pretrganih holmov in štiri različne plasti gorovja; naposled goli, s snegom pokriti Triglav. Po dolini se vije Sava; razločno lahko opazujemo zliv obeh rokavov, prvega s svetlo-modro, drugega z morsko zeleno vodo. Ob pobočju gričev visijo lične vasice, katerih bela slemena se bliščijo izmed drevja. Ljudje se tukaj po vsem videzu lahko veselijo življenja; vse, kar živi, je veselo, a neživa priroda je lepa in vzvišena. Ustavil sem se pri trgovcu, ki prenočuje tujce. Dobil sem dobro posteljo, izvrstnega kranjskega vina in obilne hrane, ki ni bila slaba. Le dva človeka v vasi sta govorila italijansko ali nemško. Moji vodniki so bili Slovenci in so me kljub temu, da jih nisem razumel, dobro vodili. Na Blejskem jezeru sem obiskal otoček z belo cerkvijo in lesenimi hišami. Nisem še videl lepšega jezera od tega.« Davy ni bil zgolj praktičen učenjak in mislec, temveč tudi silno nežno čuteč, pesniško navdahnjen duh, čigar preroška vizuelnost je naravnost zagonetna. L. 1828. je dovršil v Ljubljani irsko pripovedko »Zadnji 0'dono-gliue«. V neki pesmi je verno prerokoval kraj in čas Napoleonovega poraza, a na nekem mestu svojega dela »Utehe potovanja« govori celo o »novi družbi«, ki bo prišla od Baltiškega morja in preplavila Evropo. Imel je zveze z našim baronom Cojzom, goriškim grofom Turnom in je dobro požiral Valvasorja. Z zadovoljstvom lahko trdimo, da je dal svoje srce Sloveniji, a svoj um vesoljnemu človeštvu. Ce ne bi bil odkril nič drugega nego jamščarico, bi moral ostati zapisan z zlatimi črkami v srcu večni nevarnosti izpostavljenega rudniškega delavstva, kajti pred njegovim izumom so bile plinske eksplozije v rudnikih dnevna strahota. Slovenci imamo pa še posebnega razloga, da se hvaležno spominjamo velikega Angleža in človeka ob stoletnici njegove smrti, kajti ponesel je glas o lepoti naše domovine sirom vsega izobraženega sveta. Njegova dela so izšla po njegovi smrti v devetih zvezkih. Ti pa, potnik, ki te slučajno zanese noga v Podkoren, si oglej njegovo spominsko ploščo in se potrkaj, na prsa. rekoč: Odpusti mi Bog, če je ta Anglež poznal začetkom devetnajstega stoletja bolj mojo lepo domovino, nego jo poznam po sto letih jaz X. Y. in tako bi moral storiti, žal, tudi jaz — Griša. ZNAČAJ DANCEV Danci so mirni ljudje. Sicer so pred malo leti imeli majhno revolucijo. Ustava daje kralju pravico, da razpusti ministre, a kralj redko seže po tem sredstvu in predstvu. Nekoč pa jih je vendar sklical in jim povedal: »Sklenil sem, da vas odslovim.« Veliko razburjenje med socialisti. Splošna stavka je napovedana, seveda bolj na papirju. Med tem so socialisti zbraii na trgu številno množico in ji med ploskanjem govorili. »Državljani,« ie vzkliknil naposled eden govornikov, »posncmajmo Francoze, ki so zavzeli Bastiljo. Korakajmo proti kraljevemu dvorcu!« »Živio!« zakriči poslušalstvo, »pojdimo tja!« Nato se vsak obrne k svojemu sosedu, rekoč: »Kdo pojde? Jaz ne. Pa ti?« Videč občo neodločnost, se govorec osokoli: »No,- državljani, grem pa jaz!« — »Živio,« ga bodri truma, »le pojdi in obilo sreče!« DANCI IN NORVEŽANI Obe plemeni sta si sorodni po krvi in Jeziku. Vendar Norvežani svoje brate nekam zviška gledajo. »Ako želite videti vseučilišča,« jim pravijo, »pridite k nam. Ce bi radi videli razne športe, pridite k nam.« Dancem pa podtikajo takele besede: »Ako hočete videti pravili tepcev, pridite k nam.« Molčečnost Norvežanov osvetljuje nasled-, iija zgodbica. Mladenič in mladenka se vozita sama v vlaku. Po daljšem molku reče mladenič dekletu: »Ali rhe hočeš za moža?« »Hočem,, odvrne ona. Potem zopet vse tiho. Nazadnje se mladenič okrene proti re-vesti. češ: »Saj nič ne govoriš!« — »Oh,« odvrne ta, »saj sem že preveč povedala.« ČRNILO ZA NALIVNO PERO Ker se nalivno pero bolj in bolj širi, utegne zanimati navodilo, kako sestaviti modrikasto tinto zanje. Evo recepta: 5 gramov metilenskega modrila, 10 gramov galuna, pol litra deževnice ,10 kapljic glicerina. MASSENETOV KLAVIR Kako morajo zvitorepiti slavni možje, ako hočejo delati v miru, pojasnjuje z naslednjo prigodbico Ch. Bouvet v knjigi, ki jo ie pravkar izdal o znamenitem skladatelju: »Massenet je bil v nekem oziru pravi paglavec. Hudomušno je razširil o sebi govorico, da nima na domu klavirja. In res ga ni bilo videti v njegovi sprejemnici. Samo sredi sobe se je šopirila zajetna pisalna miza, toda ta miza je vsebovala glasovir! Tako se je mož ognil marsikakenm uadlež-nežu.« Koroška naša do Gospe Svete General Krsla Smiljanič vodja naše uspešne ofenzive na Koroškem Nepopisna grozodejstva so počenja» le nemške tolpe na Koroškem v dobi od 6. do 28. maja 1919. Samo površni opisi vseh nasilnosti bi napolnili de« belo knjigo. Na predlog lunajske vlade so ane 8. maja odšli v Celovec delegati Drav» ske divizijske oblasti k pogajanjem za» radi premirja. Toda Nemci so bili še preveč zmage pijani in zato nepopust» ljivi. Pogajanja so se razbila. Med po» gajanji in potem so Nemci neprestano streljali s topovi in strojnicami na naše predstraže. Vsa naša mirna prizadeva» nja, da bi nemške tolpe zapustile naše ozemlje, so bila zaman. Naša vrhovna vojaška komanda je zaradi tega popolnoma tiho, kakor znajo to v vojnah preizkušeni srbski generali, pripravila protiofenzivo. Dne 9. maja, t. j. dan po razbitju pogajanj v Celovcu, je vrhovna vojna komanda proglasila vso Slovenijo za vojno pod» Šmarjefa v Gor. Rolu, kjer so pobesnele nem> ske tolpe zverinsko po> bile kapetana Razlaga, foroč. Jurco in k3 v cw lake Rožek, ročje. Že poprej pa je bil razglašen preki sod v obmejnih okrajnih glavar» stvih Maribor, Slovenjgradec, Celje in Radovljica. šega naroda in naše domovine, so se drznili tik pred sklepom splošnega sve» tovnega miru samovoljno in nasilno vpasti v naše kraje, v našo strpinčeuo Črna, lepa planinska vas in znana rudniška naselbina, kjer se je vršila dne 28. maja 1919 bitka, v kateri so padli 4 naši junaki (Hosinik. Mišic, Jerina in Centa), ki imajo skupni spomenik na ondotnem pokopališču Dne 27. maja je izdal poveljnik 4. ar» mije general Božo Jankovič na mobili» zirane čete naslednje povelje: »Junaki! Avstrijski Nemci, dedni so» vražniki Slovanov sploh, zlasti pa na» in s težkimi žrtvami osvobojeno domo» vino z namenom, da jo znova zasedejo in strahujejo. Čast in veliki ugled na» šega, širom vsega sveta proslavljenega zmagoslavnega orožja ne more in noče Gospa Sveta z zgodovinskim vojvodskim prestolom trpeti takega nasilja naših sovražnikov! Sveta dolžnost dc našega naroda in naše domovine nam nalaga, da preže« nemo zakletega sovražnika čimprej iz naše domovine in da neusmi'jeno ka« znujemo njegovo predrznost. Uverjen, da ste vedno pripravljeni na vse na« pore, svest si vaše požrtvovalnosti za blaginjo in svobodo naroda in domo« vine, zapovedujem, da se sovražne čete v koroških krajih s silo napadejo in z božjo pomočjo preženejo iz naše do« movine in da se naš narod in naša do« movina osvobodita sovražnika. V tej ofenzivi bom stalno z vami in vas bom osebno podpiral z vsemi močmi, da premagamo sovražnika. Zato jur.aki, v božjem imenu hr«bro in Dogumno na« prei, naprej!« Še isto noč se je pričelo naše prodi« ranje čez gorovje od Šoštanja do Že« lezne Kaple v Mežiško do'ino. Vrhov« no poveljstvo je imel simpatični gene« ral Krsta Smiljanič, njegov štab je bil v Šoštanju. V vseh teh bojih so se slovenski fantje ljubljanskega pešpolka in pla« ninskega polka držali izredr.o hrabro, kljub goratemu terenu, elementarnim ovirani in besnemu odporu trdno zasi« dranetfa sovražnika. Vsi naši vojaki aO tekmovali z nadčloveškim naporom. Iz« polnili so torej v polni meri dolžnost napram domovini ter rešili ^ast polkov in našega naroda. Vsi naši častniki so bili na svojem mestu, posebne zasluge sta si stekla podpolkovnik Dereani in major Jaklix Drugi bataljon našega pešpolka, ki ga je vodil major Jaklič, je operiral preko gorovja proti Črni, kjer je bila nemška posadka nad 300 mož s topovi in strojnicami. Dne 28. maja ob 8. zju« traj je zavzela vas 7. četa pod vod« stvom nadporočnika Novaka. Močna nemška posadka se je morala vdati kljub temu, da ji je prihitel na pomoč oklopni avtomobil s 30 orožniki iz Me« žice. Naši so zajeli 2 častnika, 20 ranje« nih in 20 zdravih »Volksvvehrovcev« ter ogromno vojnega materijala (2 to« pa, 8 strojnic i. dr.) Ostanek nemške vojske je pometal orožje ter v divjem neredu zbežal. Zelo vzorno so se zadr« žali ondotni naši rudarji, ki so bežeče« mu sovražniku odvzeli 1 top in več strojnic. Naša vojska je brez odmora zasledovala bežečega sovražnika ter prispela še isti dan v Sinčo vas, toda čez Dravo ni mogla ker so Nemci raz« strelili most, a iz Velikovca so besno streljali s topovi in strojnimi puškami. Prihodnje jutro je prispel v Sinčo vas general Smiljanič, ki ga je prebival« stvo navdušeno pozdravljalo kot odre« šenika. Ker bi Velikovca ne bilo mogoče za« vzeti od te strani brez znatnih izgub, sta se naša polka odpeljala po železnici v Dravograd ter brez počitka prodirala ojačena z drugimi četami po Labodski dolini. Kmalu sta bila v naši posesti Št. Pavel in Št. Andraž. Ko je bila tako Labodska dolina očiščena sovražnika, so naše zmagonosne čete prodirale preko gorovja proti Grebinju in Rudi ter dne 5. junija z velikim navduše« njem in smelim naskokom zavzele Ve« likovec. Sprednji oddelki pa so isto« časno že dosegli Djekše in Krko. 6. četa pod vodstvom nadporočnika Babnika je isti dan t. j. 5. junija za« sedla našo zgodovinsko svetišče Gospo Sveto. Na trgu so naši fantje zapeli »Lepa naša domovina« in »Hej Sloven« ci«. Prihodnji dan je prispel v Gospo Sveto tudi slov. planinski polk pod vodstvom podpolkovnika Vidmarja. 9. četo je vodil nadporočnik Milko Viz« jak. Njegova četa je prvi dan vojnih operacij vrgla v naskoku sovražnike iz postojank nad Kotlarni, odkoder so ves čas obstreljevali naše zaledje do Slovenjgradca. Zvečer je bila Vizjako« va četa v Guštanju, prihodnji dan je prodirala čez Pliberk proti ~ ipici, kjer so Nemci razstrelili most. Po odmoru se je Vizjakova četa v čolnih, prepe» Ijala čez Dravo in brez odmora nrebo« dila 45 km do Gospe Svete. Na binkoštno soboto dne 7. junija so naši vojaki priredili pri zgodovin« skem vojvodskem prestolu skromno slavnost. Nadporočnik Vizjak je voja« kom razložil pomen tega našega sve« tišča. Binkoštno nedeljo je bila v zna« meniti Gosposvetski cerkvi vojaška maša, ki se je je udeležilo tudi domače prebivalstvo. Poročnik Miklavič je zbral izvežban kvartet, ki je pel med mašo 'slovenske pesmi, na koncu pa »Lepa naša domovina«, ki se je pač prvič slišala v tej cerkvi. — General Smiljanič je znal upoštevati, da je za Slovence Gospa Sveta shčna zgodovin« ska svetinja, kakor ie Srbom Kosovo, zato je namenoma — najbrž po na« svetu generala Maistra — odredil tako. da so kraj zavzeli sami slovensl.i vo« jaki. Toda še isto popoldne je prišel ukaz, naj odrine naša vojska nazaj na de« markacijsko črto, ki se je bila določila pri pogajanjih v Kranju, ozir. v Ljub» ljani. Zaradi našega zmagovitega pro» diranja je prevzel Nemce strah, da so poslali 4 odlične delegate h generalu Smiljaniču s prošnjo za premirje. Ge» neral je privolil, da se prično pogaja» nja, toda naša ofenziva se nadaljuje do končnega sporazuma. Dne 2. junija so se pripeljali nemški delegati v Kranj k tozadevnim pogajanjem. Pogajanjem je predsedoval podpredsednik naše de» želne vlade dr. Gr. Žerjav, poleg njega so zastopali našo kraljevino ge» neral Rud. Maister, podpolkovnik Mi» ljutin Nedič in kapetan Gjorpje Glu» hič. Nemci dolgo niso hoteli sprejeti naših pogojev glede povračila vse povzročene škode, šele, ko so se naše čete bližale Celovcu, so Nemci popu» stili. Pogodba se je podpisala v Ljub» ljani dne 6. junija. Na podlagi po» godbe zasedejo naše čete vse ozemlje do Drave, onostran Drave pa Veliko» Japonci, kakor V »La Revue Belge« je objavil bel» gijski pisatelj Pierre Daye svoje zelo zanimive vtiske iz Japonske, dežele, o kateri imamo ne samo nejasne, marveč v marsikaterem pogledu celo krivične pojme. Daye piše: Največji čar, ki ga občuti popotnik v tej deželi, je to, da povsod zaznava fin okus cele rase. Tudi tedaj, ko je Japonec najbolj enostaven, umeje z nekaterimi aranžmaji, n. pr. tako, da tankočutno razdeli barvne kontraste, ustvariti lepoto. Prirodne radosti uživa veliko bolj nego mi; z očesom esteta, ljubitelja lepote, opazuje nebo, luno, vodo, cvetlice, bregove. Živi sila skromno in zahteva zase kaj malo udobnosti. Njegove zabave, — otročje in rafinirane hkrati — so najcenejše, kar jih je na svetu; po navadi se tesno naslanjajo na letne čase ali na epizode vsakdanjega življenja. Kim'ono, ki ga nosijo moški in žen» ske, je ena najpripravnejših oblek, kar si jih lahko mislimo. Radi mu dajejo živahne barve; v poletni vročini dopu» šča mladim ljudem skoraj popolno go» loto, ki se vidi na Japonskem prav ta» ko naturna kot se je zdela nekoč Aten» cem in Spartancem. V duši Japonca ni mesta za občutje sramu, kakor ga poznamo zapadnjaki. vec in Celovec. Severno od te naše de» maikacijske črte se je določilo 10 km nevtralne cone, kjer ne sme biti nem» škoavstrijskega vojaštva, a tudi prebi» valstvo mora biti popolnoma razoro» ženo. Nemškoavstrijske čete so se umaknile za ta nevtralni pas, naše čete pa na novo demarkacijsko črto, v koli» kor so jo bile prekoračile. Dne 6. junija je zasedla naša vojska brez bojev Celovec, odkoder so že več dni poprej vsi uradi pobegnili v Spital. Med našo zmagovito ofenzivo je raz» glasila pariška konferenca mirovno po» godbo ter nam določila meje na Koro» škem. Meja je šla sicer nad Celovcem, toda bila je pogojna: Pridržek je bil nesrečni plebiscit. Koncem julija je srbska posadka ne» pričakovano zapustila Celovec, na ukaz antante. V tem pa so celo optimisti slutili nevarnost, da Celovec nc bo naš. A. B. jih ne poznamo Tujci so že večkrat opisovali Japonska kopališča, kjer se v istem bazenu gor» ke vode stiskajo moški in ženske. Spo» minjam se tega»le doživljaja: V Nik» konu sem se prvič v življenju nastanil v neki japonski gostilni in takoj krenil v kopalnico. Brž so prihitele domače služkinje in promatrale moje kopanje v veliki leseni kadi tako nedolžno in naivno, kakor če bi me gleda'e pri ri= bolovu... Nasprotno našim lazmeram pa Taponci ne dopuščajo ženskega de» kolteja; tudi plts po evropski i .odi je zabranjen. Žene nosijo vedno tesno zapeto obleko z dolgimi rokavi. Japonski umetnik ne bi nikdar ob» čutil potrebe, da naslika golo človeško telo. Vsaka umetnost je tu interpreta» cija; slikanje človeka je zanimivo sa» mo v toliko, kolikor lahko nudi prili» ko, da slikar pokaže kakšen posebno ubran kostum. Cvetlice, ki ne uživajo nikjer na sve» tu takega čaščenja kot med Japonci, dajejo največ motivov tvornim umet» nikom. One so poglavitni okras skrom» no opremljenih sob. Žene jih umejo razvrstiti zelo okusno in vešče v pose» bej za to izbranih vazah; po navadi so vaze razdeljene po kokomenu, dol» gi valjčni sliki, ki visi na častnem me» stu stene, У sobah ni drugega pohi» štva hi ne drugega lepotičja. Preproge — tatami — se lepo razprostirajo po podu. Nikjer ni temnega kotička, nikjer zaves, nikjer prahu. Včasi kakšna orna* ra iz lahkega lesa, majhen rodbinski altarček in — nič več. Taka oprema, ki pričuje o izbrani, premišljeni enostav» nosti, je ista v kmetski bajti kakor v vili bogatega imenitnika. Razlika je sa» mo v finesi opreme, v številu sob, v kakovosti uporabljenega gradiva. Meseci se imenujejo po imenu cvet» lic in dreves: Februar je mesec češpelj, bi občudovale to pravljično lepoto ponske prirode. Japonski vrt je uprav čudežen. Tu vidiš majhne parke z ribniki, mostovi, votlinami, kamenitimi laternami v dra» žestnem slogu. Vse je, le cvetlic ni, za? kaj cvetlice Japonca mikajo, vzburja» jo, dočim je vrt ustvarjen za mir in pokoj, za tiho veselost. To je kraj pre» mišljevanja. Nasadi se ravnajo po do» ločenih pravilih, po nekih metodah in stilnih vrstah. Na Japonskem je sploh vse podrejeno zakonom. Vse je sila Kult prirode na Japonskem Šintoiški svečeniki spuščajo na svobodo žuželke v gajih okrog svetišča. (Šintoizem je na Japonskem verstvo, ki goji češčenje prirode.) marec mesec breskev, april mesec aza» lej, julij mesec suličastih lilij, avgust mesec lotosa, oktober mesec križan» tem, november mesec javora, decem» Cer mesec kamelij. Ob času, ko cveto črešnje — april je njihov mesec — hiti vsakdo pogledat rdeče obrobljene ceste. Celo najrev» nejši ljudje si privoščijo to potovanje. V Tokiju so našteli to sezono kakih milijon oseb, ki so prispele z vlaki, da prefinjeno, toda po našem pojmovanju nedostaja improvizacije. Japonska je dežela, kjer vlaki — sicer brezprimer» no snažni in udobni — vedno prihaja» jo popolnoma točno. Tudi razvoj Japoncev vseh družab» nih razredov se ravna po pravilih for» malne in določene etikete. Imajo celo nekak kodeks za smehljanje, to fino, prijazno smehljanje, kf je drugi čar naroda. Smehliai ie izra-z izredne vliud» nosti; z njim te sprejema najprepro« stejši človek iz ljudstva, čemur se zelo čudiš, če se spomniš grobih manir ve« čine naših preprostih ljudi. Če materi umrje otrok, se bo smehljala, ako je iz dobre hiše, samo da ne bi pogled na njeno žalovanje po nepotrebnem vzne« miril drugih ljudi. Dalje imajo ceremonijo pripravlja« nja čaja, ki je dokaj težavna in dela mladim Japonkam iz boljših hiš toliko preglavice in skrbi kot našim gospo« dičnam učenje klavirja. Pravilom so podvržene tudi najbolj neznatne reči: soba imej devet čctvor« kako težko prodremo v duha tega na« roda, četudi ga površno spoznamo. Zdi se, da je poglavitno geslo vsa» kega Japonca: »Izmed vsega, kar ob» stoji, si izberi vedno in povsod samo najboljše. Okakuza, eden najboljših japonskih pisateljev piše: »Isti eklekti-cizem, ki nam je velel, da izvolimo Buddho za duho/nega in Konfucija za moralnega voditelja, nam zdaj veleva, da se oprimemo moderne znanosti kot vodilne zvezde gmotnega napredka.« Učni načrt v šolah vseh vrst je da« nes na Japonskem prav tako popoln in se izvaja enako kot v evropskih in Slike igralcev izpod peresa japonskega risar ja Z leve na desno: Nakamura; Denjyuro; igralec v ženski vlogi nih črevljev, posebna vrata, ki služijo gospodinji in vrata, skozi katera priha« jajo gostje, ki morajo vstopati na ko« lenih z natančno predpisanimi gestami in v strogo določeni vrsti. Predpisane so tudi obleke, kopeli, ki se zahtevajo pred vsako čajanko; kakovost porce« lana zavisi od tega, ali se daje čaj po« dnevi ali pa zvečer. Iz vseh teh mikavnih podrobnosti se dâ posneti, kako tuja je nam Evrop« ccm ta prefinjena japonska družba in ameriških deželah, v katerih je šolstvo najbolj razvito. Japonska ima vse vrste šol od osnov nih do vseučilišč in visokih šol. V mar eu 1. 1923. je štela 44.355 šolskih pošlo pij za kakih 11 milijonov učencev. Le ta 1925. je štela 34 vseučilišč s 54.000 študentov. Samo ob sebi se ume, da je šolski pouk obvezen. Vse šole, med njimi tudi zasebne, so podrejene stro« gemu nadzorstvu države. Japonec skuša biti zmerom podučen o raznih duhovnih gibanjih, odkritjih m znastvenem napredku v Evropi in Ameriki, širše občinstvo informirajo o splošnih vprašanjih zelo izčrpno števil» ni dnevniki, ki imajo dopisnike na vseh koncih sveta. Največji japonski dnev» nik se imenuje Asahi Shimbun. Le»ta je 1. 1927. organiziral polet Tokio»Bru» xelles. Izhaja vsak dan v 8 — 9 izda» jah v mestu Osaki, kjer ima 1 milijon naklade; njegova tokijska izdaja dose» za pol milijona izvodov. Zapadnjak si komaj lahko zamisli težave, ki jih dela dnevno tiskanje ja» ponskega lista. Japonščina ne pozna 26 — 28 črk, ki se lahko postavijo na stroj. Treba je postaviti na roko tisoče kitajskih in japonskih ideografskih pi» smenk. (Odkar so bile izpeljane neka» tere reforme, ostane še vedno 7000 črk za vsakdanjo rabo; 2500 jih mora po» znati stavec, ki stavi časnik.) Za pisa» nje in tiskanje japonskih časnikov je potemtakem treba zelo mnogo dobro izobraženih ljudi. Mlad Japonec se mora naučiti svoj sila komplicirani in težki materinski jezik in japonsko pisavo, ki sama za» hteva več let vztrajne vaje. Vrhu tega se mora z vnemo učiti zapadnih ved, ki slone na drugi podlagi nego domače. Mnogi Japonci študirajo na evropskih vseučiliščih; številni profesorji in in» ženjerji prihajajo iz Nippona v Evro» po, še bolj pa morda v Zedinjene dr» žave ameriške, da stopijo v stik z on» dotnimi specialisti. Duhovna izobrazba je v tej očarljivi deželi na taki višini kot dobra vzgoja in telesna snaga. Preveril sem se o tem, ko sem v ta namen obiskal razne šole od velike cesarske univerze v Tokiju do raznih strokovnih šol, kot je n. pr. zavod za svilarsvo, znanstveni organi» zem, ki je silno važen, ker Japonska v veliki meri živi bd izvoza svile. L. 1923. je bilo na vsem Japonskem 2390 javnih knjižnic. Pomenljiv je tu» di japonski Rdeči križ. Nastal je za ča» sa meščanske vojne I. 1877. in se je razvil iz skromnih začetkov v mogoč» no organizacijo, ki je imela 1. 1924. 13 milijonov venov (1 yen približno 25 Din) dohodkov. Higijenske naprave so popolne in se vodijo po strogih metodah. Janonec je naisnažnejše bitje na svetu. V tej de» želi ga ni človeki, da, niti nainrepro» stejšega kulija, 1 i se ne bi enkrat ali dvakrat na dan skopal. Samo Tokij šteje 1000 javnih kopali?5, 1200 kopa» lišč pa s; nahaja na periferiji. Bilo bi čudno, če se ne bi ta narod, ki je sprejel od zapada toliko dobrih in slabih strani naše civili ifije, na» vdušil tudi za sport. Vse vrste športa so razširjene med Japonci in športne šampione obožujejo kakor bogove. Gospodična llitomi, ki s; vrnila iz Skandinavije, kjer si j«, pridobila lo» vorjev venec zmagovalke v teku, je bila sprejeta na povratku v domovino z nepopisnim navdušenjem prel.val» stva vseh družabnih razredov. Vzlic temu še niso izginile stare na» rodne igre. ki imajo še vedne precej fanatičnih pristašev, zlasti rokobor» stvo, jiutjitsu in streljanje na lok. Jiu» jitsu je najstarejši in najpopolnejši iz» med yseb sistemov obrambe brez orož» ja; igra je podrejena zelo strogemu častnemu kodeksu. V veliki dvorani se paroma bore mc 'e v belih oblačilih. Napadajo drug drugega, se dvigajo kvišku in mečejo drug drugega srdito na tla. V vsem pa je opaziti disciplino in okretnost. Antično rokoborstvo pa je vseeno ostalo najbolj priljubljena nacionalna igra. Izvajajo jo po trdno ustaljenih klasičnih pravilih. V množici, ki tru» moma prihiti k vsakemu turnirju, vzbu» ja zanosno navdušenje in sumatori, poklicni rokoborci, so ljubljenci prebi» valstva. KAMENITA DOBA V neki pečini južnozapadno od Transvaa-la so zasledili enega najlepših umetniških spomenikov, kar jih poznamo doslej. Predstavlja pa belega nosoroga, žival, čije pleme izumira in ki leno koraka, med tem ko .ii na hrbtu čepi cela jata ptic in kljuje vsakovrsten mrčes iz kože. Louis-Fr. Rouquette — Pavel Karlin Prostrana bela tišina (Odlomek iz romana) Mesto morskih psov Med 171. in 169. stopinjo zemljepisne dolžine zahodno od Greenwicha se nahaja otok, ki je na zemljevidu podoben bežeči oskubljeni кок. ši. To je otok Sv. Pavla, otok morskih psov. Ta kokoš ima tri piščeta, ostrov Sv. Jurja, na jugovzhodu, Ostrov mro-žev na vzhodu in Ostrov vider na ju-gozapadu. Vse te štiri otoke poznajo mornarji in geografi pod imenom otoki Pribilov, Eskimi iz plemena Aleutov pa jih enostavno nazivajo Atik. Sv. Pavel, oskubljena kokoš, je skalnat otok, poln stožcev in žrel ugaslih ognjenikov. Zelo verjetno je, da bi bil ostal nepoznan, če bi ga ne bili nekega dne — najbrž jih je gnala tja nebrzdana fantazija — izbrali za svoje posestvo in bivališče morski psi. Po gospodu Buffonu, prirodoslovcu s čipkastimi manšetami, ali po vse časti vrednem gospodu Cuvieru, oziroma po velikem angleškem pesniku Kiplingu, kateremu je bila skrivnostna knjiga morja ravno tako znana kot knjiga džungle, bom zdaj opeval junaške borbe moških tjulenjev za posest tridesetih kvadratnih metrov zemlje, in ho-merske boje za — kako bi dejal — za osebno uporabo recimo osmih ali štirinajstih nii kolikor iih koli morskih psic, njih srčnih izvoljenk. Nikjer se V naravi s tako točnostjo in doslednostjo ne uveljavlja zakon premoči ... V prvih dneh junija pridejo po morju, stari pasji glavar njih rodu, v železno sivi koži, plava na čelu ekspedicije. Že od daleč jih je videti, te brkače, ker mole široke gobce samozavestno iz vode. Kar se zaženo na obrežje. Ker so pa njih zadnje tace nazaj obrnjene, se ne morejo dvigniti. Premikajo se po-skakovaje, pri tem opravljajo glavni posel mišice njih zavaljenega trupa. Ko si iščejo najboljše mesto, si pomagajo — kolikor je to sploh mogoče — s sprednjimi tacami. Da je mesto dobro, mora izpolnjevati tri pogoje: biti mora blizu obrežja, zavarovano pred vetrom in izpostavljeno solncu. Toda — mesto ne pripada kar prvemu, ki ga je zasedel, ampak tistemu, ki si ga je znal z bojem obdržati. Z zobmi, s kremplji in z vso močjo , svojega zavaljenega telesa, s katerim se vržejo na sovražnika, si junaki za-gotove svojo osvojitev. Množica brazgotin na marsikateri tjulenjevi koži priča zadostno o prestanih spopadih. Ko je končno hiša v redu, je treba samo še počakti gospodarice. Ta pride nekoliko dni pozneje. Mesto morskih psov ima pazljivega stražarja, ki čepi kje na gričku in točno oznanjuje vse bližajoče se nevarnosti in znamenite dogodke. Prihod »gospa tjulenjk« je prav gotovo tak spomina vreden dogodek. Z goltnim krikom, ki je sličen mu-kanju ali sopenju meha v orglah, naznani prežavec, da so dame na vidiku. Tedaj nestrpni samci takoj poskačejo v morje in jim plavajo naproti, izvajajoč pri tem tisoč ljubkih, pozornost vzbujajočih plavalnih umetelnosti. Na čudolepe načine se potapljajo, poskakujejo in prekopicujejo se vsevprek, rjo-vejo in mukajo in sopihaje brizgajo tenke curke proti nebu. Bučeč in kričeč svatovski sprevod krene nato k obali, kjer si samci izbero zakonske žene. Nekateri so zelo podjetni, ustanove si kar cel harem. Do petnajst samic si je že kdaj izbral en sam ljubezni željan tjulenj. Toda s poroko — zbogom mir! »Gospod morski pes« je ljubosumen, togo-ten. vedno nekaj sumi. In nad svojo lastnino čuva s toliko pozornostjo, da ne zapusti več zakonskega gnezda. Dva, tri mesece, dokler traja poletna doba, se stari zakonec ne gane iz svojega bivališča. Odpovedal se je plavanju v morskih valovih, pozabil je na prehrano. Pomislite, samo ljubezen si privošči, jé pa nič, sploh nič! V juniju je prispel debel, tolst in krepak, jeseni odide klaverno shujšan, droben, majhen. Ta ali oni je izgubil na teži do štiri sto funtov. Gorje neoženjencu. fantovskemu fantu, ki se klati okoli harema. Cc sploh živ odnese pete, je dobil za večen spo- min precej debelih batin; ves premi-kasten in polomljen mukoma drsa domov. Ker niso zmagali slabotneži. ker si niso znali v bojih priboriti udobnega zavetišča in zakonske družice, morajo zdaj živeti žalostno življenje samcev. In še več! Rojaki so jih pregnali v notranjost otoka, v slabo zavarovane kraje, kamor sploh ne posije solnce in kjer neprestano brijejo mrzli severni vetrovi in besne nevihte. To so tudi tisti nesrečneži, ki so posvečeni smrti. Zakaj ljudje in njih pravilniki so neusmiljeni: uničujejo in pobijajo samo samske tjulenje. Statistike trdijo, da vsako leto več kot tri milijone morskih psov pade pod lovčevimi kiji. Ubogi neoženjenci! Kakšen moralni nauk dajejo tjulenji ljudem! Toda pustimo ta premišljevanja in vrnimo se raje h gospem tjulenjkam, ki so hladnokrvno prisostvovale bojem in praskam svojih soprogov in gospodarjev. Kmalu po naselitvi vrže morska psica — po navadi enega samega — mladiča, ki pride na svet, pokrit z mehkim volnenim puhom. Mali tjulenjček je živahno dete, ki se lahko spusti v morje že nekaj ur po rojstvu. (Tudi med nami nekateri že triletnim otrokom tlačijo gosli v roke.) Pametni starši počakajo dva tedna, da njih nadebudni sinček izgubi puhasto prvo dlako. Vsi morski psički izjavljajo, da tisti dan, ko jim odpade zadnji puh, zanje ni baš srečen, recimo svatovski. Pride mamica tjulenjka in šiloma, tako, da, šiloma zavleče svoj zarod v hladne morske valove. Meketanje. zdihovanje, pa vse; nič ne pomaga. Majka je neusmiljena. V vodo, v vodo, in — pljusk, malček že taca in brca po vodi... Ko pa je poletje končano, ko se prve megle ovijejo visokih, strmih obrežnih pečin otoka Sv. Jurija in vulkanskih stožcev Sv. Pavla, se gospodje morski psi. s soprogami in deco napotijo proti južnim morjem. Na tisoče neoženjencev — angleški mornarji jim pravijo bachelors — ki so se še lansko leto svobodno kretali po svobodnem morju, se ne seli več. V notranjosti otoka jih je doletela smrt. Nič več ne bodo zasledovali lososov in drugih rib, nič več se ne bodo poigravali z morskimi valovi, puhajoč in brizgajoč. Joj, njih telesni ostanki se že več tednov suše na mrežah klavnic. Njih koža je obrita, ostrgali so z nje trde, ležeče kocine. Zdaj je mehka, rujava, puhasta. Kmalu jo bodo londonski in pariški mornarji s spretnimi rokami pretvorili v »morsko vidro«, ki bo krasila lepo oblikovane rame bogatih mestnih gospa. Ubogi odrti, oskubljeni bachelor! Tvoje meso. ki nikakor ni slastno, so z največjim tekom použili nekateri mojih prijateljev iz rodu Aleutov ali Inuitov. Tvojo mast smo skuhali, scvrli in jo potem zamenjali s potujočimi trgovci za nekaj dolarjev ali še raje za nekaj pletenk whiskyja. Vse, kar pride od tebe, ti najbolj neškodljiva in morda najbolj pametna izmed vseh živali, vse služi trgovini. Celo zobje, ki si jih po deset centov komad lahko nabaviš v krčmah po mestih in trgih Alaske. Kakšna žalostna usoda! Iz daljnega Tihega oceana, od ostrova Juana-Fer-nandeza, priplavaš do otočja Pribilova, da potem končaš kot obesek na verižici zadovoljnega, trebušastega meščana. Kakšna žalostna usoda! Res. to so pač človeške iznajdljivosti! POROČNO IN POGREBNO OBVESTILO Do srede 18. stoletja je bilo v navadi, c'a so roditelji bodočih zakoncev-hodili obveščat svoje znance o veselem dogodku. Ako so naleteli na zaklenjen dom. so pod vrata vtaknili listek, napisan z veliko pažnjo in okrašen z emblematičnimi podobami. Pozneje so se slična naznanila tiskala v obliki majhnega pisma... Smrtne objave s neka i starejše, iz 17. stoletja. Francoski pesnik Boursault jih omenja v igri Mercure galant, ki se je uprizorila 1. 1683. »RAGUSER« Romanski jeziki, zlasti francoščina, imajo ' veliko nagnjenje, osebna imena pretvarjati v obča. En sam primer: bismarcker, po nemškem državniku, znači po domače: oci-ganiti, opetnajstiti; bismarck pa je bil novec za 2 marki, pa tudi konec človeškega hrbtišča. Kdo je že trdil, da je glagpl »ra-guser;; istega jezika posnet po prebrisanosti nekdanjih dubrovniških diplomatov, morda Stojanovič (Povijest Dubrovačke republike)? izraza: cup de Raguse == izdajstvo, ragu-ser = preveriti, prihajata iž Marmontove nezvestobe napram Napoleonu, kakor po-snema iz .Jean-Bernardove študije: Marmont, duc de Raguse. Dr. VI. Travner Čarovništvo in čarovniški procesi (Nadaljevanje) 5. Splošni značaj In vsebina čarovništva Omenili smo že, da so se v »klasični« dobi čarovništva očitale čarovnicam in čarovnikom v bistvu iste hudobije in da so si zaradi tega v bistvu vsi čarov» r.iški procesi slični. Naravno pa je, da so med posameznimi primeri nekatere nebistvene varijante, ki so v zvezi z domovino čarovnic (čarovnikov), z nji» hovim stanom (poklicom) itd. Seveda igra veliko vlogo tudi narodna domiš» ljija. Pri južnih narodih, kjer sta ero» tika in fantazija posebno razvita, so čarovniške orgije bolj fantastične in ogabnejše kakor pri treznih in hladnej» ših severnih narodih. Vendar pa je ero> tika za vse čarovniške procese posebno značilna. Tu se kaže brezdvomno vpliv kanonskega prava, da se more zakon, ki je sicer neločljiv, ločiti zaradi impo» tence »ex maleficio«, kakor tudi krščan» skega naziranja, da je nečistost eden največjih grehov in da so torej čarov» niče, ki prešestvujejo celo s samim hu» dičem, posebno velike grešnice. Sicer pa igra spolnost v mnogih paganskih kultih (n. pr. v kultu Astaite in tako zvane svete prostitucije v svetiščih) veliko vlogo, in je mogoče, da so tudi ti kulti posredno na kakršenkoli način vplivali na čarovniške predstave. Oči» vidna je tudi razlika med čarovniki (čarovnicami) v mestih in na deželi. Na kmetih povzročajo čarovnice naravno največ škode na domačih živalih in na poljskih pridelkih, delajo točo, nevi» hte itd. »Specijalitete« mestnih čarov» nic pa so razne ljubavne pijače, po» vzročevanje bolezni, sovraštva, smrti itd. »Izučeni« čarovniki, kakor n. pr. duhovnega stanu se poslužujejo pri ča» rovništvu bolj kompliciranih in bolj učinkovitih metod kakor neuke kmečke čarovnice. A) Čarovniški (satanski) sestanki Središče vsega čarovništva so sataw ski sestanki ali kakor se imenujejo v nekaterih deželah (posebno na Franco» skem) — čarovniški sabat (»Hexensab» bat). Ti sestanki se vrše običajno po» noči med 9. uro in do prvega petja pe» telina ob zori v določenih časih in na določenih krajih. V Španiji (in deloma v Franciji) so se vršili taki sestanki posebno v ponedeljkih, sredah in pet» kih, nadalje o Veliki noči, o Božiču, o Binkoštih in na dan sv. Janeza Krstni» ka (gl. Llorente: Histoire critique de 1 inquisition d' Espagne, Paris 1815— 1817); v Nemčiji pa posebno v Valbur» gini noči (od 30. aprila na 1. maj), ki je postala splošno znana po Goethejevem Faustu (I. del). Čarovniki in čarovnice so se shajali posebno na višjih, že od daleč vidnih gorah, pa tudi na križpo» tih, pri samotnih križih, semtertja tudi v podzemskih kleteh ali na pokopali» ščih. Najznamenitejša shajališča so bila v Nemčijj: Blockberg (Brocken) v Harzu (1142 m), ki je obsegal po svoji izraziti legi največje nemško čarovni» ško okrožje, in ki se imenuje večkrat kratkomalo »der Hexenberg«, Insels» berg (915 m) pri Schmalkaldenu (Tu» rinški gozd), Staffelstein (539 m) pri Bambergu, Heuberg (ok. 1000 m) pri Oberheimu, Kandel (1241 m), v Breis» gau, Guiberg pri Halberstadtu, Kôter» berg pri Korveiju ob Vezeri itd., v Švici posebno: Brattelenmatte, ki se pa ne da več natančno določiti; v Franciji: Puy de Dôme (1465 m) pri Clermontu; v Španiji: Aquelarre (Novarra), t. j. (v gaskonščini) kozlov travnik, ker se je prikazal tam hudič v podobi kozla; v Italiji: Benevent, kjer so praznovale čarovnice pod nekim orehom »bene» ventske poroke«, Barco di Ferrara in Paterno di Bologna; na Švedskem Blaculla itd. Na Šta jerskem so bila zna» na čarovniška shajališča: Schôckel pri Gradcu, Pleschkogel, Gleichenberger Kogel itd.; v Sloveniji pa posebno: Do» načka gora, Klek in Slivnica pri Cerk» niči. K tem sestankom so prihajale čarov» niče letaje po zraku na različnih pred» metih in živalih (n. pr. na metlah, burk» lah. vilah, palicah; na psih, mačkah, kozlih, volkovih itd.). Zapuščale so dom navadno skozi dimnik, včasi tudi skozi okna ali vrata. Pred poletom so namazale čarovnice sebe ali pa pred» mete s čarovniškim mazilom, ki je bilo zeleno, belo, modro ali črno, in je ob; stajalo iz raznih strupenih zelišč, ka* kor n. pr. iz prave preobjede (acconi» tum napellus), noric (atropa bella don» na), črnega zobnika (hyocyamus niger), pikastega mišnjaka (conium macula» tum) itd., deloma iz narkotičnih rast» linskih snovi (posebno opium), katerim so primešale olje, kri netopirjev in smrdokaver, zdrobljene mrtvaške ko» sti, še rajše pa mast umorjenih ne» krščenih otrok. Ker pa take masti ni bilo lahko dobiti, so se zadovoljile tudi z mastjo — pa le od prstov— krščenih otrok, četudi so umrli naravne smrti. Zato se je čarovnicam tudi očitalo, da izkopujejo na pokopališčih otroška trupla. Janez Krstnik Porta je celo na» pisal 1. 1561 knjigo »Magia naturalise, кјег navaja recepte za taka mazila. Preden so se spustile čarovnice v zrak, so izrekle še posebne čarovniške for» mule, kakor n. pr. v Nemčiji: »Auf und davon — Hui oben hinaus und nir» gends an« ali pa: »WohJ ans und an Stop nirgends an«. Večkrat so se spre» menile čarovnice med poletom v srake in krokarje. Večkrat so povabile go» stoljubno svoje znanke in prijateljice na te polete, kakor n. pr. na Švedskem, kjer so zapičile kozlu v zadnjico kol, kamor so se vsedli povabljeni gosti. V naših krajih čarovniško mazilo ni po» gosto; rajše letajo čarovnice po zraku ob viharju ali pa se vozijo v ognjenem vozu s črnimi konji, ki jim jih da na razpolago galantni hudič. Bolj proletar» ske so čarovnice, ki hodijo na shode peš; navadno pa se spremene prej v pse, mačke, zajce in druge živali. V nekaterih krajih — ne pri nas — pu» ščajo potujoče čarovnice za seboj go» sto zmes, ki jo izpljuvajo, tako zvano čarovniško maslo (neko vrsto gnid). Na shajališču, kjer se zbere včasi do 12.000 čarovnic in čarovnikov, priča» kuje čarovnice in čarovnike hudič, vča» si sam, včasi v družbi svojih peklen» skih tovarišev ali tovarišic. Prikazuje se v dokaj različnih oblikah. V Španiji je n. pr. suh, razburljiv in neprijazen možiček, ki sedi na visokem prestolu \z ebenovine. Na glavi ima krono iz majhnih rogov. Na zatilniku pa ima dva večja rogova, medtem, ko mu fretji rog sveti na glavi. Velike oči mu »damte v peklenskem ognju. Brada je •lodobna kozlovi, nohti so dolgi in za» krivljeni kakor ptičji kremplji, noge pa 'o slične gosjim tacam. Pogosto — po» -ebno v Nemčiji in pri nas — nastopi '