stev 7 r 9-3 -6 LETNIK :XXXIX Vsebina: O švicarskem čebelarstvu.........97 Razmotrivanja......:........99 Naredba o prevažanju na ajdovo pašo .... 101 Še nekaj o ajdovih pasiščih.........102 Poročilo o rednem letnem občnem zboru . . . 104 Opazovalne postaje............106 Čudež ..."................107 Društvene vesti......... ... 108 Naše podružnice...... ......109 Dfobir................... 110 Mali oglasi Zaradi bolezni prodam po zelo ugodni ceni 13 A. Ž. panjev čebel. Anton Ilovar, Kleče, p. Dol pri Ljubljani. Prodam vse letnike Slov. Čebelarja od 1898 do 1935 vezane v 10 knjig za 650 Din. Pišite na naslov M. Maurič, Negova 87, p. Ivanjci pri Gor. Radgoni. Prodam zaradi smrti svojega moža ličen čebelnjak, popolnoma novi hišici, s 7 obljudenimi, Žnideršiči. Cena po dogovoru. Arh Marija, pos., Vel. Podlog 37, p. Leskovec pri Krškem. Bunovinskn kmetijska šola Sv. ]litij pet Celju peline nove šolsko leto dne 15. septembra 1336 Prošnje za sprejem je poslati na ravnateljstvo šole do 1. avgusta t. 1. Sprejmejo se zdravi dečki od 16. do 25. leta starosti. Oskrbnina znaša mesečno Din 300-—. Več pojasnil pošlje na zahtevo ravnateljstvo šole. Bonovinska kmetijskn šota na 5emu pri llovem mestu počne novo šolsko leto dne 15. septembra 1936 Prošnje za sprejem je poslati do 15. avgusta t. 1. Oskrbnina znaša mesečno od 25-— do 300-— Din. Nadaljna pojasnila * dobijo vsi, ki se za šolo zanimajo, pri ravnateljstvu. Plačajte zaostalo članarine! Naročnina (članarina) znaša brez priloge letno Din 35'— (za inozemstvo Din 46'—)• - S prilogo znaša letna naročnina Din 45'— (za inozemstvo Din 58'—). i i ■ ' T • ' ' ■ X ; Glasilo Slovenskega Čebelarskega društva v Ljubljani Izhaja mesečno s prilogo »Čebelarski Obzornik« — Urejuje: Avgust Bukovec, Ljubljana, Gruberjevo nabr. 14 Številka 7 V Ljubljani, 1. julija 1936 Letnik XXXIX O švicarskem čebelarstvu Dr, Hribar Leop. — direktor drž. veter. bakt. zavoda v Ljubljani. (Dalje.) Zato se bo veda morala v bodoče zelo resno zavzeti za rešitev tega vprašanja. Vsekakor pa ne smemo prezreti to, da se ravno Švica danes tako pritožuje o nevarnosti pohlevne gnilobe. Švicarji so se s strogimi predpisi o uvozu čebel naravnost zabarikadirali pred celim svetom. Mi pa vemo, da osvežitev krvi zelo dobro de, da pa nasprotno preveliko medsebojno sorodstvo slabi odpornost organizma proti kugam. Mogoče je tudi nekaj na tem. O podrobnem mikroskopskem delu, ki ga vrši zavod v cilju razpoznavanja raznih kug čebelne zalege, ne morem tu govoriti, ker to zahteva že vsaj poznavanje osnovnih načel bakteriološke vede. Ta oddelek vodi gdč. Baumgartner. II. Poleg tega oddelka je oddelek za bolezni matic in kemični oddelek. O poslednjem ne morem ničesar povedati, ker je bila gospodična, ki dela kemične preiskave, na dopustu. Zato sem se tembolj zanimal za bolezni, ki se pojavljajo samo pri maticah, torej ne n. pr. nosema ali ako-roza. To pa so bolezni onih organov, ki so pri matici v polni meri razviti in ki vršijo velikansko delo in to so spolni organi. Kaj čuda, če se v tako rodovitnem aparatu le kaj pokvari. Saj tudi pri večjih bitjih niso taka obolenja baš redek pojav. Od bolezni, ki so pri maticah bile ugotovljene, pišejo v strokovnih knjigah zelo malo. Ni temu čuda. Matica je v vsem panju ena sama. Če ona umre, pač skoro nikomur ne pride na misel, da bi se zanimal za vzrok njene smrti, če leže gluha jajčka, jo čebelar izmenja. Ta izmenjava posebno cvete v Švici. Če pa se že preprosti švicarski čebelarji zanimajo celo za bolezni matic, potem je to dokaz visoke čebelarske kulture Švicarjev. Naj v naslednjem navedem nekoliko primerov teh mnogoštevilnih bolezni matic. Prvi tak primer bi bil, da normalno opra-šena matica leže same trote. Vzrok temu mora biti ta, da se jajčka na svojem potu iz jajčnika ne oplodijo, ali to ima svoj poseben vzrok, in ta je, da so semena na svoj način bolna. Ta bolezen pa obstoji v tem, da so nitkasti podaljški, ki tvorijo neke vrste rep, zviti in nepogibljivi. Nemci jim pravijo »Ringelsamen«. To bolezen pa lahko umetno povzročimo na ta način, da čebele z matico damo v tako hladen prostor, da otrpnejo, toda ne zmrznejo. Če jih potem prenesemo v prostor z normalno temperaturo, zopet ožive, toda matica ni več sposobna za zaleganje normalnih jajčk, temveč samo trotjih. Vprašati pa se moramo: ali se ta bolezenski pojav poraja šele v matici ali pa je bil mogoče bolan že trot, ki je oprašil matico. Poskus, da bi tudi trote izpostavili tako nizki temperaturi in jih potem pre- iskali glede vrednosti semena, kolikor vem, še ni napravil nihče. Drugi primer bi bil, da normalno razvite in normalno oprašene matice ležejo samo gluha jajčka. O vzroku te bolezni doslej še ni prav nič znanega. Niso se mogle dokazati nobene spremembe na spolnih organih, ne na semenu in tudi kaka kužna bolezen, povzročena po raznih bacilih, ne prihaja v poštev. To stvar bo mogoče pojasniti samo tedaj, če bodo zavodi, ki se bavijo s čebelnimi boleznimi, dobili od čebelarjev dovolj matic v preiskavo. Nadaljnji primer bi bil, da se jajčna vodnica zamaši, da postaneta jajčni vodnici kržljavi, da jajčnika deloma zgineta ali atrofirata. Z nadaljnjimi preiskavami se bo prišlo brez dvoma na sled še drugim boleznim spolnih organov matic. Posebne vrste pa je bolezen čebel, ki se imenuje melanoza. Po imenu sodeč bi morala biti bolezen kakih organov, ker pod tem razumemo obolenje pri večjih živalih, ki je v tem, da dobi koža neke črne pike, ki nastanejo od izločanja neke črne barve (točno pigmenta) na določenem mestu. Raziskavanja v Bernu pa so pokazala, da povzroča to bolezen mala glivica, ki se prenaša tudi z umetnim okuženjem od matice na matico. S tem je ime seveda nepravilno in če se bo postopalo strogo znanstveno, se to ime ne bo moglo obdržati. Mislim, da bodo tudi naši čebelarji imeli kdaj priliko opazovati kako obolenje pri maticah in da bo le kdo toliko radoveden in poslal tako matico v preiskavo. III. Tretji oddelek je oddelek, kjer se preiskujejo kužne bolezni odraslih čebel, predvsem nam vsem poznana nozematoza, vsaj po imenu poznana akaroza, dalje po-črnelost pri čebelah in kužna obolenja sečnih organov ali malfigijevih cevk. O nosemi sami danes že ne vemo kaj novega, vse je že preiskano. Važnejše je pa to, da nožema v Švici v zadnjem času zelo pojenjuje. Tako daleč so že, da mi je g. dr. Morgenthaler rekel, da se nozeme v Švici prav zelo niti ne boje več, dočim je pri nas še vedno dovolj vzroka, da se jo zelo bojimo. Vzrok temu pa ne tiči v tem, da so mogoče v Švici čebele bolj odporne kot drugje, oziroma, da postajajo bolj odporne ali pa povzročitelj manj strupen ali virulenten. Če namreč pogledamo v liebe-feldski laboratorij, so tam vsak čas celi kupi škatlic za vžigalice in v njih čebele za preiskavo. To pa so po večini samo kontrole. Čebelarji, oziroma njihovi strokovni organi stalno nadzorujejo svoje čebele in sami hočejo, da so orientirani, kako je z njihovim zdravjem. In pri nas? Moraš prositi, da dobiš kaj v preiskavo. Potem pa je neuspehom v čebelarenju vse drugo krivo, samo čebelarjeva zanikrnost in nemarnost ne. Čebelarji pa se niti zavedati nočejo, da je prav to povod, da so vedno hujše omejitve v izvozu in uvozu. Ker kjer je vse urejeno in lepo funkcionira, niso potrebni nobeni izredni ukrepi. Tako je povsod in tudi v čebelarstvu. Padanje okuženj na nozematozi je torej posledica skrbnega čuvanja svojih čebel in obenem dokaz, da se Švicarji zavedajo, kaj so dolžni svojim čebelam in kaj imajo v svojem zavodu za raziskavanje čebelnih kužnih bolezni. Zelo pa je bila Švica okužena do zadnjega časa na pršičavosti. Veterinarno policijske mere in pa Frowovo sredstvo so to nevarno bolezen danes že zelo omejile. Pri nas te bolezni še ne poznamo in nam tudi ni potrebno, da bi bili radovedni, kako se pojavlja in kakšne so njene posledice. Kdor pa jo hoče videti, si jo lahko vsak čas ogleda v naturi na ljubljanskem veterinarskem bakteriološkem zavodu. Živih pršic sicer ne bo videl, pač pa mrtve. Akaroza je pa tudi edina bolezen čebel, ki jo lahko zdravimo in to z že omenjenim Frowovim sredstvom. Uspehi so prav dobri. Kako je treba z njim ravnati, se izve v priloženem navodilu. Glavno je, da dobijo čebele pravo količino zdravila, ki ga vdihavajo. Preveč jih umori, premalo pa ne uniči pršice. V Švici uporabljajo štirioglato lepenko v širini od ca. 10 cm v kvadratu. Skozi njo je napeljana žica, s katero se drži lepenka in se pri izletni odprtini porine v panj v teku osmih dni vsak večer. Rezultati so prav dobri, vendar je bilo v začetku tudi veliko pritožb, ali kakor se je izkazalo, neupravičenih, ker neuspehi so bili tedaj največji, če je bila v panju še kaka druga bolezen ali drugi vzrok (nožema, hrana, brezmatičnost itd.). Potrebne pa so še nekatere druge varnostne odredbe, da je uspeh čim popolnejši, kot n. pr. pozor pred roparicami, zato dajati lek le zvečer ob slabih izletnih dneh, paziti je treba na zdravljenje v takih dolinah, kjer je južno vreme (Fohn) zaradi izhlapevanja itd. O povzročitelju te kuge je danes še mnogo nejasnega. Vemo, da jo povzroča pršica, ki se imenuje acar apis Woodi. Ona živi v vzdušnicah in se imenuje tudi zato acar apis internus ali notranji acarapis. Imamo pa še dva akarapisa, ki sta notranjemu popolnoma podobna, vendar nikdar ne ležeta v vzdušnicah. Eden od njih je zunanji akarapis (acar apis externus], ki živi na spodnji strani glave že na prsnem košu, in eden pa, ki živi na hrbtu in se imenuje acar apis dorsalis. Tretji pa bi bil na krilih, ali ta nima posebnega imena. Razlika je samo v dolžini zadnje noge. Ta je pri zunanjem (externus) akarapisu malo daljša, toda med acar apis Woodi in acar apis dorsalis pa niti te razlike ni. Razlika je dalje tudi v tem, da so jajčka notranje pršice popolnoma prosta v vzdušnici, do-čim jih druga dva prilepita na telo čebele. S tem pa so že vse razlike izčrpane. O počrnelosti čebel se danes ne ve skoraj ničesar. Bolezen je v Švici precej pogosta, toda kaj jo povzroča, ni znano. Čebele počrnijo in izgubijo svojo naravno obleko, to je, izpadajo jim fine dlačice po trupu. Zelo pa se boje v Švici obolenja čebel v Malfiginijevih cevkah, ki jih povzročajo male praživalce, ki jim pravimo amebe. Bolezen se imenuje po povzročitelju Mal-phigamoebe mellifica Prell. Odkril jo je dr. Morgenthaler. Ime samo je prav neumestno, glede na to, da obole čebele. Te pa se imenujejo latinski apis s pridevkom mellifica, torej bi bilo pravilno malphigamoebe apis. V Švici ji pravijo »Cysten«. Dosedaj se ni prav za prav vedelo, kaj ž njimi. Opazili so jih navadno le takrat, kadar so čebele obolele na noze-matozi. V zadnjem času pa so jih našli tudi pri čebelah, ki niso bile okužene od noze-matoze. In tako danes vse bolj prevladuje mnenje, da so to popolnoma samostojni provzročitelji, ki se naselijo v malfigije-vih cevkah in tam žive. Če pogledamo tako okuženo cevko, vidimo v njej polno teh okroglih praživalic. Malfigijeve cevke pa so važen organ in odgovarjajo ledvicam velikih živali. Obolenja ledvic pa niso ravno brez nevarnosti. Dosledno temu moramo sklepati, da so »ciste« tudi pri čebelah nevarna bolezen, ki je še tem težja, ker jo pozročajo živa bitja, ki v teh cevkah žive in se tam množijo. Zanimivo je, da sem nedavno ugotovil to bolezen tudi pri nas. (Dalje sledi.) Razmotrivanja H. Peternel, Trnovlje Razpoloženje čebel za stavbo satja Razpoloženje (nagon) za stavljenje satja so si v minulih časih razlagali s presežkom donosa, združenim s pomanjkanjem prostora (celic) za odkladanje medu in obnožine ter za širjenje zalege. Seveda, takrat, ko še ni bilo znano, da so čebele v določeni dobi svojega življenja razpoložne za stavljenje satja, ko so tako rekoč naravnost prepojene z mastjo zaradi obilno zaužite hrane, za proizvajanje redilnih sokov, za prehrano zalege. Vprašanje pa je, ali to novodobno tolmačenje popolnoma drži. Ako bi bila v vsaki čebeli v določeni dobi njenega življenja potreba za proizvajanje voska, bi morale tiste čebele, katere nehajo hraniti zalego, vedno proizvajati vosek, in bi morali biti potem na dnu panja vidni drobci neporabljenega voska, ako bi čebele ne stavile satja. Po vestnem opazovanju sem prišel do zaključka, da ni tako. Tudi ako je imela družina veliko zalege v vseh dobah starosti, in je bila paša pod povprečnostjo, ni bilo ne novega satja ne novih prizidkov, ne celičnih pokrovcev in tudi ne drobcev voska na papirju, ki sem ga čez noč položil na dno plodišča. Ni mi bilo torej mogoče razumeti, zakaj isto število dosluženih čebel-dojilk ob dobri paši proizvaja neverjetne množine voska, ob nehanju paše pa nič ali skoraj nič. Prišel sem do zaključka, da ne zadostuje za proizvajanje voska zgolj navzočnost čebel primerne starosti v panju, ampak da morajo biti dani še drugi pogoji, ki pa o njih samo lahko domnevam, dasi ne bodo daleč od resnice. Glavni pogoj za stavbo satja je po mojem mnenju višja toplota v panju. Znano je, da naravni roj razvija izredno visoko toploto, ki je včasi tako velika, da se mlado satje podre, satnice pa posedejo. Ravno rojeve čebele pa stavijo največ satja. Ravno tako proizvajajo čebele v panjih ob dobri paši več toplote, nego v brezpašni dobi. Kdor jemlje sate iz panja ob najrazličnejših prilikah, se bo lahko prepričal, da so prizidki, kadar ni paše, trdi in krhki, nasprotno pa mehki ob dobri paši. Kako upliva donos na toplino v panju, se lahko prepričamo spomladi. Pred krmljenjem so čebele stisnjene v gnezdu; vsaka, ki ga zapusti, otrpne. Po izdatnem krmljenju pa se počutijo čebele dobro tudi v skrajnih kotih panja. Toplota v panju in dober donos sta tedaj v tesni zvezi da ni enega brez drugega. Ako zvežemo novodobno naziranje s starim, lahko napravimo zaključke, ki so zelo blizu resnice. Čebele so nagnjene k proizvajanju voska v določeni dobi svojega življenja, ko nehajo biti dojilke, a se udejstvujejo kot proizvajalke voska izdatno le takrat, kadar se zaradi dobre paše dvigneta toplota in splošno življenjsko razpoloženje v panju. Dostaviti bi bilo še, da ob dobri paši proizvajajo tudi starejše čebele vosek, niogoče vedno, četudi v manjši meri kot mladice, mogoče le v sili, ako ni mladic. Da tudi starejše čebele lahko proizvajajo vosek, je že dognano. Naloga bodočnosti pa naj bi bila, da bi skušali dognati, ali ga ne proizvajajo nekoliko tudi ob dobri paši. Iz teh izvajanj je razvidno, da še dolgo ne bomo odkrili vseh skrivnosti življenja čebelne družine. Za praktičnega čebelarja je to razmotrivanje poučno. Naj ve vsak čebelar, da ni novega satja in izdelanih satnic brez izdatne paše. Če paše ni, naj si bo to tudi koncem majnika, mora čebelar izdatno pokladati roju ali pa ple-menjaku, ako hoče, da mu bo izdelal dodane satnice. Kdor ne posoja, ne more dobiti niti obresti niti glavnice. Tudi čebelar mora posoditi svojim čebelam ob času potrebe. Za posojilo bo dobil naravnost oderuške obresti in tudi glavnica mu bo povrnjena. Čebelar, ki čebelam le jemlje, bo prej ali slej dočakal polom svojega čebelarstva. Do katere starosti je matica porabna? Imam še letos matico, ki sem jo označil leta 1931. Pomota je nemogoča, ker se mi je oblika znaka nekoliko ponesrečila in nosi matica na hrbtu mesto pike nepravilni četverokot. Ker zalega ta pet let stara matica kakor najboljše lanske, sem brskal po starih zapiskih in našel tam o njej pripombo; Neverjetno lepa in živahna, komaj jo našel. Ta matica je bila plod preleganja panja, je tedaj tako rekoč popolna ženska žival; ople-menila se je popolno, njeni spolni organi delujejo še vedno brezhibno, preživela je tri hčerke, in sem letos o priliki tečaja za vzrejo matic iz njene zalege izredil štiri hčerke, ki so se srečno oprašile in predstavljajo sedaj vzor mladih matic. Materina družina te matice mi je vedno dala največ medu, ne dvomim, da so tudi njene hčerke — čebele trdnega zdravja, dolgovečne, ter zato lahko dolgo časa nanašajo med. Korist, ki jo ima čebelar od dolgovečnih čebel, je očitna, saj stane reja posamezne čebele čebelno družino veliko truda, medu in obnožine. Čim daljše je življenje posamezne čebele, tem manj je treba naraščaja in tem manjša je poraba živeža za žerke. Potem pa ostane več medu čebelarju. Kakor smo čitali lani v SI. Č., smatrajo Švicarji za posebno dobro znamenje napredka pri vzreji matic, ako dosežejo pravilno vzre-jene matice izredno visoko starost, ne da bi opešale. Opazujem že dolgo, katere matice dosežejo izredno starost pri polni moči, in vedno so bile to tiste, katere so zapustile matičnik kot posebno lepo razvite živali. Njih telesnost je bila v najlepšem skladu, odlikovala jih je nenavadna živahnost, bile so urne. Nasprotno so matice, katere so neskladno razvite in imajo neprimerno močno razvit zadek že pred pra-ho, kratkožive. Najprej preležejo čebele tisto matico, ki je v velikosti pod normalo, čeprav lepo zalega. Odgovor na vprašanje, kedaj naj čebelar nadomesti staro matico z mlado, je težaven, ker je v vsakem primeru drugače. Ako prezimuje primerno število rezervnih družinic, lahko tvega zazimljenje družin s starejšimi maticami, ki so tekom leta še prav dobro zalegale, kar velja posebno za izredno dobre družine. Ni vsaka od stare matice vzrejena hčerka podobna materi, in prav dobro je za čebelarja, ako prihodnje leto lahko odgoji od dobre matice še nekaj hčerk. Ako pa stara matica opeša, naj družini spomladi pridruži rezervno družino. Toda, ako ima družina starejšo matico, in je bil donos družine v zadnjih dveh letih pod povprečkom, naj nikar ne odlaša in naj nadomesti staro matico z mlado boljšega pokolenja. Ravno tako se ne sme čebelarju smiliti matica s kako telesno hibo, n. pr. s hromo nogo. Ako je zlasti katera izmed zadnjih nog hroma, ne more matica dovolj naglo zalegati in zaostaja panj v razvoju in dosledno v donosu. Znano je, da je treba v novodobnih panjih z veliko prostornino izredno rodovitnih matic. Nikakor pa ni dobro vsako leto zamenjavati starih preizkušenih matic z mladimi. Potem ne doseže nobena matica starosti dveh let. Skušnja je pokazala, da so matice v drugem letu starosti boljše nego v prvem, resnično ali le dozdevno, tega ni mogoče dognati, a tehtnica govori za drugoletne. Poudarjam, da je ta razlika mogoče le dozdevna in da je morda vzrok manjšemu donosu družin z mlajšimi maticami ta, da ni vsaj nekaj časa v družini, kateri smo dodali tujo matico, popolnega soglasja. Naravno je potem, da zaostaja v tistem času. (Dalje sledi.) Naredba o prevažanju čebel na ajdovo pašo III. No. 3894/1. Na podstavi čl. 66 in 67 zakona o notranji upravi z dne 19. junija 1929 (Službene Novine br. 143/LXI — »Uradni list« štev. 313/76 iz leta 1929) v zvezi s § 11 zakona o izpremem-bah in dopolnitvah zakona o notranji upravi z dne 9. oktobra 1929 (Službene Novine br. 240/XCIX — »Uradni list« štev. 417/104 iz leta 1929) predpisujem zaradi pospeševanja čebelarstva kot važne panoge narodnega gospodarstva za celo območje drav. banovine tole Naredbo o prevažanju čebel na ajdovo pašo. Čl. 1. Kdor namerava pripeljati čebele na ajdovo pašo, mora to prej prijaviti oni občini, v katero jih namerava pripeljati, ter v prijavi točno navesti število čebelnih panjev in prostor, kamor jih namerava postaviti. Obenem mora naznaniti občini svoj točen naslov ali naslov svojega pooblaščenca in kraj (občino), kjer ima čebele, kadar jih nima na paši. Čl. 2. Dovožene čebele se ne smejo postaviti na taka mesta, kjer je v okolišu 600 m od prostora, kamor se nameravajo postaviti, že 100 čebelnih panjev velike mere (2 kranjiča ali 2 čebelna koša veljata za 1 panj velike mere); če pa to število še ni doseženo, se jih sme postaviti toliko, da se doseže to število čebelnih panjev. Ako v dotičnem okolišu ni vsaj 20% polj posejanih z ajdo, sme občinski odbor maksimalno število panjev znižati od 100 na 75. V kamniškem in kranjskem okraju znaša maksimalno število panjev za okoliš 75. Pod pogoji prejšnjega odstavka se sme to število znižati na 50. Na prostore, kjer ni v okolišu 1 km nobenih čebelnih panjev, smejo posamezni prevaže-valci ali dogovorjene skupine postaviti do 200 čebelnih panjev. Isto velja, če na to pristanejo domači čebelarji v okolišu 1 km od dotičnega prostora in drugi zunanji čebelarji, ki so do 20. julija prijavili dovoz čebel v ta okoliš (čl. 3.). V tem primeru se mora obenem s prijavo (čl. 1. in 3.) občini predložiti tudi dotični pismeni sporazum. Ta določila veljajo tudi za dovoz čebel na pasišča ob občinskih mejah. Čl. 3. Čebelarji morajo dovoz čebel prijaviti po čl. 1. do vključno 1. julija dotičnega leta. Če jim po določilih te naredbe dovoz čebel na prijavljeni prostor ni dovoljen, morejo na enak način prijaviti drug prostor v isti ali drugi občini, morajo pa to storiti najkasneje do 20. julija dotičnega leta. Občina vodi spisek prijavljenih čebelarjev po vrstnem redu, kakor so se prijavili, z vsemi v čl. 1. zahtevanimi podatki in ga mora dati na vpogled čebelarjem, če to zahtevajo. Čl. 4. Med čebelarji, ki so prijavili dovoz čebel do istega v čl. 3. določenega roka, imajo prednost oni, ki že najdalje dovažajo čebele v do-tično občino, ostali pa po vrsti, kakor so se prijavili do določenega roka. Čl. 5. Po prijavnem roku (prvem odn. drugem — čl. 3.), ugotovi občina po stanju do dotičnega roka prijavljenih čebelnih panjev in ob upoštevanju prednosti po čl. 4, komu prijavljeni dovoz čebel po določilih te naredbe ni dovoljen in obvesti o tem dotičnega čebelarja. Obvestilo mora biti pismeno in se mora najkasneje osmi dan po dotičnemu roku prijavljenemu čebelarju odnosno njegovemu pooblaščencu vročiti ali neposredno na njegov naslov priporočeno po pošti odposlati na njegove stroške. Izdana prepoved se vpiše v spisek prijavljenih čebelarjev. Čl. 6. Pred 8. avgustom, v kamniškem, kranjskem, litijskem in novomeškem okraju se pa pred 12. avgustom čebele ne smejo pripeljati na ajdovo pašo. Osem dni po končani paši, a najkasneje do 15. septembra jih mora vsak dovoznik odpeljati. V izrednih primerih more kraljevska ban-ska uprava določena roka spremeniti. Cl. 7. Čebelar mora najkasneje tretji dan po dovozu občini javiti število pripeljanih panjev. Čl. 8. Ako v kakšnem kraju po drugem prijavnem roku (po 20. juliju) toča ali kakšna druga vremenska nezgoda onemogoči ajdovo pašo, sme prizadeti čebelar tudi brez prijave po čl. 1. in 3. premestiti svoje čebele na poljudno drugo mesto, če so na dotičnem pasišču dani pogoji čl. 2. V tem primeru pa mora čebelar dovoz prijaviti najkasneje tretji dan na to in če jih pripelje iz druge občine, ji mora predložiti potrdilo dotične občine, da na prej določenem pasišču paša ni mogoča zaradi vremenske nezgode. Čl. 9. Da se zabrani ropanje, je v času ajdove paše do odvoza čebel vsem čebelarjem, tudi domačim prepovedano točenje medu. Prepovedana je nadalje uporaba tako poškodovanih panjev, da je čebelam mogoč dostop tudi drugod in ne samo pri žrelu, vzdrževanje brez-matičnih panjev in vsako odpiranje in pregledovanje panjev v brezpašnih urah. Čl. 10. Kdor pripelje čebele na ajdovo pašo, ne da bi jih prej prijavil po čl. 1. in 3. izvzemši v primeru čl. 8. in pod tam določenimi pogoji, ali kdor jih pripelje več kot jih je prijavil ali jih pripelje kljub obvestilu občine po čl. 5., da mu dovoz ni dovoljen ali kdor jih pripelje predčasno (čl. 6.), jih mora na zahtevo občine odpeljati v roku, ki ga mu ta določi. Ta rok ne sme biti krajši od treh dni. Če tega ne stori, sme občina čebele odstraniti na njegove stroške. Enako sme občina po 15. septembru (čl. 6.) odstraniti dovožene čebele, če jih čebelar kljub opominu ne odpelje v določenem roku. Čl. 11. Kdor krši to naredbo z dejanji, navedenimi v čl. 10., nadalje kdor krši določila čl. 7. in 9., ali kdor iz zlohotnega namena prijavi dovoz čebel, a jih ne pripelje ali občini napačno prijavi, kje ima čebele, kadar jih nima na paši, se kaznuje po čl. 69. zakona o notranji upravi z denarno kaznijo od 10 do 1000 din, ob neplačilu denarne kazni v odrejenem roku pa z zaporom od 1 do 20 dni. Denarne kazni se izrekajo v korist državne blagajne (čl. 70. navedenega zakona). Čl. 12. Za pritožbe zoper odredbe občin po tej na-redbi veljajo predpisi občega upravnega postopka. Pritožbe se morajo rešiti pospešeno, a najkasneje v roku 8 dni. Čl. 13. Veterinarsko-policijski predpisi s to naredbo niso prizadeti. Čl. 14. Ta naredba stopi v veljavo na dan razglasitve v »Službenem listu« kraljevske banske uprave dravske banovine. S tem dnem se razveljavljata »naredba o prevažanju čebel na ajdovo pašo z dne 22. VI. 1934, III. No. 5141/1 »Službeni list« štev. 407/52 in naredba o dopolnitvi te naredbe z dne 17. VIII. 1935, III. No. 2643/1, »Službeni list« štev. 470/69. Kraljevska banska uprava dravske banovine v Ljubljani, dne 23. junija 1936. Namestnik bana pomočnik: Dr. Majcen. Še nekaj o ajdovih pasiščih Prevozničar Gospodom Murskopoljskemu in Dravsko-poljskemu, ki pišejo o prikrajšanju ajdove paše domačim čebelarjem in o ropanju čebel, odgovarjam jaz na podlagi lastnih skušenj sledeče: Preglejmo uspehe na ajdovi paši od 1. 1922 dalje v okolišu Veržej. Za domače čebelarje in za čebelarje prevažalce je merodajna le tehtnica. Ozrimo se na leta, ko čebel še niso prevažali na ajdovo pašo v toliki množini in na leta, ko jih je bilo po mnenju muropoljskih čebelarjev v omenjenem okolišu preveč. Številke, ki jih navajam, pomenijo prebitek ajdovega donosa, v vsakoletnem mesecu avgustu in septembru. Leta 1923 je izkazala op. post, Veržej 31 kg prebitka; pasle so se samo domače čebele. Leta 1924. je bilo donosa 37 kg (samo domače čebele); leta 1925. 28 kg (samo domače čebele); leta 1926. 17 kg (samo domače čebele); leta 1927. 20 kg (to leto je bilo poleg domačih čebel na paši pri veržejskem kolodvoru še približno 70 tujih A.-Ž. panjev); Leta 1928. 10 kg (poleg domačih še 70 A.-Ž. panjev čebel na pasišču pri kolodvoru Veržej; leta 1929. 35 kg. To leto je bilo pri kolodvoru Veržej 600 tujih A.-Ž. panjev, oddaljenih od opaz. postaje Veržej 2200 metrov. Donosa je bilo 37 kg. Opazovalna postaja Cezanjevci, kjer ni bilo nič tujih čebel, je izkazala 35 kg. Leta 1930. je izkazala op. post. Veržej 21 kg. Poleg kolodvora Veržej je bilo 600 drugih A.-Ž. panjev, donos pri teh je 38 kg. Op. post. Ce-zanjevci je izkazala 46 kg (samo domače čebele). Leta 1931 postaja Veržej ni delovala. Op. postaja Cezanjevci je izkazala 13 kg (samo domače čebele). Poleg kolodvora Veržej je bilo postavljenih 500 A.-Ž. panjev; donos 12 kg. Leta 1932 ni bilo niti panja tujih čebel v tem okolišu. Veržejska op. post. ni tehtala; op. postaja Cezanjevci je izkazala prebitka 1.30 kg. V tem letu se je skrčilo v tem okolišu število panjev za 50%, ker so imeli premalo zimske hrane. Zato so jih jeseni kasirali, ozir. so čebele čez zimo pomrle od lakote. Istotako je bilo 1, 1921, ko je izkazala največji donos na vsem Štajerskem in v Prekmurju — op. post. Sv. Peter pri Mariboru — 5 kg. To leto ni bilo dovoženih nikakih čebel na ajdovo pašo. Leta 1933 veržejska post. ni tehtala. Post. Cezanjevci je izkazala 23 kg (nič tujih čebel). Na pasišču Veržej-kolodvor je bilo 550 A.-2. panjev; donos 18 kg. Leta 1934, Veržejska postaja ni delovala. Opaz. postaja Cezanjevci je izkazala 17 kg, (nič tujih čebel). To leto nam ni bilo mogoče čebele postaviti na ajdovo pašo v veržejski okoliš zaradi čebelne bolezni, ki se je pojavila v vasi Krapje, obč. Veržej. Radi tega smo postavili 600 panjev čebel v okolico Bunčanov. Pripominjam pa, da ni bilo 1300 metrov daleč na okrog nikakih čebel, istotako smo postavili na veržejski kolodvor 600 panjev, ker ni bilo 1200 metrov na okrog nikakih čebel, da se ni kršila naredba o prevažanju čebel. Na tem pasišču se je natehtalo 24 kg. Leta 1935 veržejska op. post. tudi ni tehtala. Pri kolodvoru Veržej je bilo 420 tujih panjev čebel; donos na tehtnici — 15 kg. Opazovalna postaja Cezanjevci je izkazala 15 kg (nič dovoženih čebel). Ako se ozremo na podane številke, je bil donos razmeroma enak, to pa v letih ko ni bilo dovoženih na ajdovo pašo nikakih čebel ter v letih, ko so bile dovožene. To velja tudi za okoliš, kjer ni bilo nikakih tujih čebel. To bi bil prvi dokaz, da je ajdova paša neomejena. Drugi je sledeči: Nisem samo jaz kot privatnik, marveč so tudi razne opazovalnice med dobro ajdovo pašo natehtale posamezne dneve po 4, 5, in tudi 6 kg donosa in bi tudi čebele, ako bi jim bilo mogoče kar na hitro nektar predelati, še več na dan na-nosile. Vzemimo pa sedaj našo jelkovo pašo, ko tudi ne naberejo več ko 4, 5, do 6 kg dnevno v dobri paši. Na tak dan, da bi videli čebelarji, ki še niso videli čebel v hoji, kaj zmorejo te čebelice in kako hoja medi. To se kar cedi od jelk; zjutraj ko solnce vzhaja, se vidi skozi solnčni sij, vse polno drobnih medenih niti, ki se vlečejo od jelk. Tako je, kot da bi rosilo, pod jelkami pa je vse mokro od medu, pa kljub temu nismo še dosegli večjega dnevnega donosa kakor na ajdovi paši. Iz tega sledi, da sta jelkova in ajdova paša neomejeni. Banska uprava ni izdala naredbe zato, ker je premalo paše na takih ajdovih pasiščih kakor so na Štajerskem in v Prekmurju, pač pa jo je izdala zaradi ropanja. Tudi jaz sem proti temu, da bi se razdalja zmanjšala pod šeststo metrov, ker je vsekakor pravilna. Mogoče mi bo kdo zaradi gori omenjenega kaj ugovarjal, češ, zakaj pa ni bilo vsako leto po 4 do 6 kg dnevnega donosa na ajdovi ali jelkovi paši. Za to je pa več vzrokov. Biti morajo lepi, mirni dnevi, nevetrovni in ne preveč mokra zemlja, sicer je nektar prevoden. Bolje je, da je bolj suho in vroče, da popoldne ajda nekoliko ovene. Za ajdo je glavni pogoj, da je zjutraj toplote nad 13° C. Naj navedem še nekoliko primerov, kako rodi nevednost sovraštvo napram čebelarjem prevaževalcem. V letu 1930. sem prvič pripeljal moje čebele na kolodvor v Veržej. Pripeljal sem jih z vlakom ob 9.30, odmašil pa ob 12. Že ob 3 popoldne istega dne pride neki čebelar iz 3 km oddaljene vasi, ves razburjen ter mi pove, da je zvedel, da so tu bile pripeljane hude kranjske čebele ter da so mu dva panja že izropale. Kaj rečete, cenjeni čitatelji, k temu? Ali je to sploh mogoče? Leta 1933. sem bil na veržejski občini naznanjen, da so moje čebele, ki sem jih imel na pasišču pri kolodvoru v Veržeju, izropale nekemu čebelarju, ki je bil oddaljen od mojih 1500 m, dva panja čebel. Jaz sem takoj izjavil, da mu to škodo povrnem, ako je to res, toda določi naj se komisija, da škodo uradno ugotovi. Ob določeni uri smo prišli k dotičnemu čebelarju in smo ugotovili, da so bili panji res izropani. Ker sem pa zvedel, da je njegov bližnji sosed čebelar, ki je oddaljen le okrog 400 m od njega, med ajdovo pašo takrat točil, sem predlagal, naj gremo še k temu čebelarju. Komisija ga je vprašala, ali je res, da je med točil, a čebelar je bil popolnoma tiho. Seveda sem jaz še zahteval, naj se še skuša ugotoviti, ali hodijo njegove čebele na rop k omenjenemu čebelarju. Čebele roparice smo potresli s pepelom in na ta način točno ugotovili izvor roparic. Leta 1931. sem bil, kakor po navadi, neko popoldne pri svojih čebelah na ajdovi paši pri kolodvoru v Veržeju. Pride čebelar iz Veržeja, ki je imel svoj čebelnjak tri kilometre od mojih čebel in trdi, da mu hočejo moje čebele ves čebelnjak izropati. Bilo je popoldne okrog če- trte ure. Jaz sem mu rekel, naj bo tako prijazen in naj gre pogledat moje čebele, kam letajo. Ogledal si jih je ter rekel, da že vidi, kam letijo. Šel je za curkom, ki ga je privedel do velikega soda vode, ki je bila pripravljena na kolodvoru za primer požara. Tja so hodile čebele po vodo. Na čebelarjevo prošnjo sem šel k njegovim čebelam. Po panjih so viseli celi venci čebel, pred panji na tleh pa je ležalo vse polno oklanih čebel. Ugotovil sem, da čebele niti ne izletavajo niti ne prihajajo v večji meri. V čebelnjaku je bilo okrog 40 neiserjevih panjev in pri tolikem številu se tudi ne vidi, kam letajo čebele po vodo v brezpašnem času. Ti panji imajo v okencih steklo namesto mreže. Čebele so kar mrgolele po steklu kot razdražene mravlje v mravljišču. Na dnu panjev je bilo videti veliko mrtvih čebel, posebno pri močnih družinah. Prvi trenutek nisem vedel, kaj naj to pomeni. Pritisnil sem roko na steklo, pa bi se bil kmalu opekel. Ugotovil sem tudi, da so bila vsa žrela tako priprta, da je mogla komaj posamezna čebela ven ali noter. Čebelarju sem ukazal, naj odstrani stekla, panje naj pusti nekaj časa odprte, čebele naj spredaj nekoliko z vodo poškropi in odpre žrela. V pol ure je bilo vse v redu. Čebele so se shladile ter šle lepo nazaj v panje. Pa je bilo »klanja: konec. Čebelam je pač manjkalo zraka. Ker je bila tisti dan izvrstna paša, se je čebelar bal, da bi mu naše »hude kranjske čebele« medu ne odnesle, pa je panje domala zamašil. Seveda so čebele v gručah pritiskale iz panjev in so se prerivale ter razburjale. Ko je videl, da je zopet vse v redu, me je ves vesel v hišo povabil, me predstavil domačim kot rešitelja njegovih štirideset panjev čebel ter postavil na mizo suhe svinjine in svojega najboljšega vina. Navedel bi lahko še več takih primerov, a naj bo za enkrat dovolj. Le toliko še rečem, da jaz skoraj ne poznam ropanja čebel, dasi čebelarim že pet in trideset let. Poročilo o rednem letnem občnem zboru Slov. čebelarskega društva, ki je bil dne 5. aprila t. 1. v Ljubljani. (Dalje.) Posebne važnosti je dejstvo, da se je odboru posrečilo oprostiti »Dom« prirastkarine, ki bi znašala okrog Din 20.000. Še važneje pa je, da bo »Dom« stalno oproščen vseh davščin, to je zgra-darine, zemljarine in vseh doklad. Plačevali bomo le dejansko uporabo vode in zmanjšano kanalsko pristojbino, kar blagajne ne bo preveč otežilo. H koncu omenjam še, da je »Dom« zavarovan pri Vzajemni zavarovalnici v Ljubljani za znesek Din 100.000. Ker pa je bil sedaj popravljen in je njegova vrednost na vsak način večja kot 100.000 Din, bomo tudi zavarovano vsoto primerno zvišali. S tem končam svoje blagajniško poročilo. Prosim cenjeni občni zbor, da vzame poročilo na znanje in ga odobri. K debati o blagajniškem poročilu se nihče ni oglasil ter je bilo poročilo odobreno. Nato je podal g. ravnatelj Arko sledeče poročilo o poslovanju Društvene Čebelarne: Splošna gospodarska kriza, pod katero trpijo skoTaj vsa podjetja lin seveda tudi posamezniki, ne prizanaša tudi naši Čebelami. To in pa slabe čebelarske letine v zadnjih letih so vzroik, da promet s čebelarskimi potrebščinami in medom ni tak, kot si ga želimo. Vendar se nam je posrečilo leto 1935 še uspešno zaključita. Po bilanci in računu izgube in dobička z dne 31, decembra 1935 znaša prebitek v tem letu dinarjev 500 in je s tem premoženje. Društvene Čebelarne naraslo na Din 116.500. Bilo bi pa večje, ako bi se bilo iblago ocenilo točno po nabavnih cenah. Ker je imela D. Č, v 1. 1935. manj prometa in seveda zaradi tega tudi manj dobička kot v 1. 1934. in ker je zaradi preselitve v Dom Antona Janše morala prevzeti precejšnje adaptacijske stroške, (okroglo Din 13.000), ni mogla zmanjšati svojega dolga pri skladu za Dom Antona Janše. Ta dolg znaša še Din 80.000. Skrb vodstva D. Č. mora biti, da se bo po možnosti kmalu rešila tega dolga. Šele potem bo D. Č. dosegla svoj smoter in lahko služila v vsakem oziru svojemu namenu, ki mora biti: postrežba društvenih članov z brezhibnimi čebelarskimi potrebščinami po skrajno znižanih cenah in nakup medu in voska po najugodnejših cenah za čebelarje. Kupčija z medom se prav povoljno razvija. V letu 1935 smo nakupili preko 15.000 kg medu od naših članov izven Ljubljane, kar pomeni, da je bila D. Č. kupila nad Yi v Ljubljani uvoženega medu. Društvena čebelama stoji na trdnih nogah. Skrb njenega vodstva je, da zadovolji čebelarje z dobrim blagom po najnižje mogočih cenah, kupce medu pa z brezhibnim medom naših članov. Dolžnost nas vseh pa je, da kupujemo čebelarske potrebščine le v D. Č. ali pa pri njenih podružnicah ter s tem podpiramo svoje podjetje. Dalje mora biti moralna dolžnost podružnic kakor tudi članov, ki jim dobavljamo blago na odprt račun, da poravnajo račune v dogovorjenem roku. Pomisliti je treba, da mora D. Č. poravnati račune za nakupljeno blago najkasneje v 30 dneh. V več primerih jih mora plačati celo vnaprej, oziroma ji nekateri dobavitelji pošiljajo blago proti povzetju. Iz navedenega mora biti vsakomur jasno, da D. Č„ ki jej primanjkuje gotovine, nestrpno čaka na poravnavo računov svojih dolžnikov. Vsem p. n. članom, ki želijo k temu poročilu, oziroma bilanci in računskemu zaključku, podrobnejša pojasnila, sem rade volje na razpolago. Tudi to poročilo je bilo brez debate odobreno. Na poziv g. predsednika je poročal g. Ivo Verbič v imenu preglednikov računov, da sta z gosp. Šmajdkom pregledala vse blagajniško poslovanje in knjige upravnega oddelka, sladkornega in Janševega sklada ter Društvene Čebelarne, primerjala vse priloge z vknjižbami ter našla vse v najlepšem redu. Ugotovila sta, da so bili vei izdatki primerni in da se je s premoženjem varčno postopalo. Zato sta predlagala obema blagajnikoma in odboru razrešnico. Občni zbor je ta predlog soglaisno sprejel. G. predsednik je nato najavil volitev odbornikov. Naznanil je, da so bili na seji širšega odbora po društvenih pravilih izžrebani gg. prof. Verbič, Arko, Bitenc, Peterlin, Lenarčič in Močnik. G. Peternel je kot predsednik Zveze v Celju izjavil, da je Zveza na svojem občnem zboru sklenila, da predlaga v glavni odbor vse dosedanje odbornike. Glede na to izjavo je občni zbor za nadaljnjo triletno dobo ponovno izvolil gg. Lenarčiča in Močnika kot zastopnika ptujskega in mariborskega okoliša. Na predlog g. Lilije je občni zbor isto tako izvolil g. Bitenca za krški in g. Peterlina za kočevski okoliš. Na predlog g. Majerja pa sta bila ponovno izvoljena v ožji odbor g. prof. Verbič in g. ravnatelj Arko. Za namestnike so bili izvoljeni: gg. Češenj Karel, ravnatelj v Kranju, Bačič Alojzij z Viča in Grčar Tit, šol. uprav, na Barju, za preglednika računov pa g. Ivan Šmajdek, šol. uprav, v Št. Vidu, in g. Ivo Verbič, blagajnik Higienskega zavoda v Ljubljani. G. predsednik se je za ponovno izvolitev in izkazano zaupanje toplo zahvalil. Na vrsto so prišli samostojni predlogi. 1. Glavni odbor je predlagali občnemu zboru, naj ostane članarina za letos ista, to je 35 Din. Razvila se je daljša razprava, ki so se je udeležili razni delegati. Nekateri so bili za znižanje, nekateri proti, nekateri pa so predlagali, naj bi se članarina plačevala z medom ali voskom. Končno je g. predsednik dal predlog na glasovanje. Za 35 Din so glasovali vsi delegati, proti en sam. 2. Na predlog g. Peternela je občni zbor izrekel zahvalo za požrtvovalno delo vsem predsednikom, tajnikom in blagajnikom podružnic, ker opravljajo svoje posle brezplačno. Zahvala naj se objavi v SI. Č. 3. Pravilnik za zatiranje čebelnih kužnih bolezni ni povsem zadovoljiv. Občni zbor je dal glavnemu odboru nalog, da skuša pri ministrstvu doseči izboljšanje pravilnika. 4. Zaradi znižanja cen čebelarskim potrebščinam so stavile predloge podružnice Trebnje, Novo mesto, Kranj, Št. Janž na Vin. gor., Križevci pri Ljutomeru in Breznica. Na vse te predloge je dal pojasnilo g. vodja Čebelarne. Omenil je, da so naši predmeti boljše kakovosti, da se Čebelama sicer ne more meriti z velikimi tvrdkami z želez-nino, toda člani morajo tudi nekaj žrtvovati, da bo D. Č. v doglednem času lahko prodajala potrebščine še ceneje. V vsakem primeru naj se pošljejo konkretni predlogi, ki se bodo vedno upoštevali. Nadaljnje razprave so se udeležili še drugi delegati, ki so predlagali, naj glavni odbor cene potrebščinam kolikor mogoče zniža. Odbor naj doseže tudi znižanje mestne trošarine na med, vosek in voščine, pretresa pa naj v svojih sejah tudi organizacijo prodaje medu. Poudarjalo se je, da je treba določiti minimalne cene za posamezne vrste medu. Za izvedbo organizacije prodaje medu bo moralo članstvo, če ne bo druge pomoči, seči po samopomoči, ker le na ta način bo mogoče obdržati dobro ceno medu, Na vse te predloge je podal g. predsednik potrebna pojasnila, posebno glede mestne trošarine, za katero je glavni odbor storil že vse korake, a je dosegel le toliko, da trošarina ni bila povišana, kar se je prvotno nameravalo. 5. Tajnik je nato prebral predloge podružnic Trebnje, Smlednik, Kranj, Vrhnika, Breznica, Gorje, ki se ogorčeno pritožujejo nad slabo denatura-cijo sladkorja. G. predsednik je pojasnil, da ima odbor pri sladkorju vezane roke, ker se denatu-facija vrši po odredbi ministrstva financ v tovarni. Odbor je vložil več prošenj, da bi ministrstvo dovolilo pesek ali žaganje kot denaturacijsko sredstvo, ali vsaj j dovolilo nižji procent oglja. Društvo je že prejelo dovoljenje, da sme dobivati s peskom denaturiran sladkor, toda dovoljenje je bilo takoj preklicano. Občni zbor je vzel pojasnilo na znanje. 6. Uredba o prevažanju čebel v ajdovo pašo je bila tudi letos predmet živahne razprave. Tajnik je najprej prečital predloge za preureditev uredbe, ki so jih poslale podružnice Trebnje, Smlednik, Ptuj, Ruše, Ljutomer, Križevci, Vrhnika, Logatec in štrigova. Splošno pojasnilo je podal g. predsednik. Omenil je, da se je z uredbo bavil tudi širši odbor, ki jje prišel do zaključka, da v glavnem ni slaba, pač pa jo sresika načelstva in županstva točno ne izvršujejo, kar povzroča toliko nevolje. Najprej je delegat g. Kancler iz Hajdine podal nekako statistiko, v kateri je navedel, da je v ptujskem okraju v 12 občinah 577 čebelarjev s 5711 panji. Propadla pa sta 202 čebelarja zaradi vsakoletnega ropanja, ki ga povzročajo čebele pre-važevalcev. Tudi zastopnika podružnic Trebnje in Smlednik sta stavila posebne predloge in jih izročila odboru. Delegat g. Ačko je predlagal sklicanje ankete z zastopnikom banske uprave, čebelarjev domačinov in prevaževalcev, G. de Gleria je kritizirajl dopis odbora glede zaščite pomladne paše v logaškem okraju. G. Mrak je zahteval, da se morajo domači čebelarji na vsak način ščititi. Isto je poudarjal tudi g. Šmajdek. Nadaljnje debate so se udeležili gg. Kirar, delegat podružnice Laze, Ivo Verbič, delegati podružnic Križevci, Naklo in Krško. Vse podružnice in vsi navzočni zastopniki so v glavnem zahtevali: a) da se v uredbi izpremeni in zniža število panjev, ki se jih sme na določeno pasišče postaviti; • b) da se poveča obseg pasišča za določeno število panjev; c) da se panji po pasiščih pravilno razvrste; č) da se zaščitijo idomači čebelarji; d) da naj v bodoče dovoljujejo prevoz v pašo le čebelarske podružnice, ne pa županstva. G. predsednik je na koncu debate omenil, da je širši odbor na seji dne 4. aprila sklenil, da naj bi posebna anketa obravnavala spremembo uredbe. Zato je stavil sledeča vprašanja: a) ali naj se deluje na to, da se uredba spremeni ali ne; b) ali naj se v pritrdilnem primeru skliče anketa ali ne. Občni zbor je z veliko večino sklenil, da naj se anketa skliče. Udeleži naj se je zastopnik banske uprave ter od vsakega sreza po en zastopnik pripadajočih čebelarskih podružnic. Te zastopnike izvolijo podružnice dotičnega sreza same. Društveni odbor naj anketo skliče in vodi ter skrbi za odobritev novega osnutka. Anketa naj se skliče v Ljubljano. Da bi se iz vsakega sreza izvolil v anketo le en zastopnik, je ugovarjal zastopnik podružnice Smlednik in zahteval več zastopnikov, predvsem zastopnikov čebelarjev domačinov. Izgovarjal se je, da predloga ni točno slišal. Zato je dal g. predsednik predlog še enkrat na glasovanje. Tudi pri drugem glasovanju je bil prejšnji sklep z veliko večino potrjen. 7. Tajnik je prečital proračun za leto 1936, ki ga je odbor predložil občnemu zboru v potrjenje. Občni zbor je potrdil sledeči proračun: (Dalje sledi) OpoKOvaž*te postaje, Poročilo za maj Mnogo je obetal majnik in nam je tudi mnogo naklonil — toda le dežja. Kljub temu so se panji krasno razvijali in so bili dobesedno natrpani s čebelami, ki pa zaradi neprestanega deževja niso mogli izrabiti obilne pomladne paše. Ob lepih dnevih nabrana zaloga je bila ravno za sproti, ker so panji gojili tudi izredno mnogo zalege. Zato so ostala tudi medišča prazna. Mnogi panji so uničili matice in nato rojili s pevkami. Zanimiv je izreden pojav, da je znanemu čebelarju g. Sokliču v Zalogu pri Moravčah dal panj kar pet rojev. Roje iz zadnje mesečne tretjine pa so morali mnogokje — pitatil Tako katastrofalnega majnika niti stari čebelarji ne pomnijo, saj so mnogi panji ta mesec že odgnali trote! Meni je panj močno odganjal trote, pa se je okrog 9. ure vseeno iz tega panja usipal močan dru-gec! Slabo vreme je tudi zelo slabo vplivalo na prašenje mladih matic in se jih je letos mnogo pogubilo, ponekod celo 50%. Kranj: Dne 8. prestavljeni panj je rojil 30. maja med viharjem. Veter in dež sta razbila roj, ki je sicer sedel na dveh mestih, po- Mesečni pregled za maj 1936 Kraj Višina nad morjem Panj je teže Toplina zraka Dni je bilo pridobil v iz gubil v v mesecu čistih dkg največ c&bil najvišja najnižja srednja mesečna izletnih deževnih snežnih oblačnih pol jasnih jasnih vetrovnih 1. 2. 3. 1. 2. 3. mesečni tretjini dkg pridobi porabi dkg dne C" Blejska Dobrava . . 577 40 1 110 170 _ 60 40 220 40 27 + 24 + 6 + 14-0 23 8 8 18 5 ii 483 10 10 100 20 70 50 — 20 30 27 + 25 +10 + 17*1 28 19 — 14 8 8 Kranj...... 385 50 525 245 30 115 255 420 — 170 18 +25 + 8 +14'9 29 22 — 24 7 — 19 Virmaše-Skofja Loka . 361 35 330 155 40 80 110 290 — 85 18 +26 + 8 + 17-5 31 21 — 17 8 29 Tacen-šmarna gora . 314 10 225 135 80 80 195 15 — 70 18 +25 + 7 + 16'0 30 14 — 15 9 7 5 Barje. '...... 289 205 50 5 70 7