GLASILO INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA ZRC SAZU JEZIKOSLOVNI ZAPISKI Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 8-1 2002 # 5S> ZALOŽBA Z R C JEZIKOSLOVNI ZAPISKI 8 • 2002 • 1 V Jezikoslovnih zapiskih 8 • 2002 • 1 sodeluje 16 avtorjev in avtoric z 19 prispevki. Ti so razvrščeni v naslednje razdelke: I. IZ ZGODOVINE INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA (en prispevek), II. RAZPRAVE IN ČLANKI (osem prispevkov), III. GRADIVO, OCENE, POROČILA (deset prispevkov). Jezikoslovni zapiski bodo z osmim letnikom tudi formalno (sedmi letnik 2001 je bil kot dvojna številka s povečanim obsegom posvečen akademiku Francu Jakopinu ob njegovi 80-letnici) v dveh zvezkih. Drugi zvezek bo tematski, in sicer imenoslovni. Sodelujoči avtorji in avtorice so: I. Milena Hajnšek-Holz (Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša = ISJ) II. dr. Andreja Legan Ravnikar (ISJ), Borislava Košmrlj (ISJ), mag. Karmen Kenda - Jez in dr. Peter Weiss (ISJ), mag. Helena Majcenovič (ISJ), dr. Andreja Žele (ISJ), Ljudmila Bokal (ISJ), dr. Jožica Skofic (ISJ), dr Mihaela Koletnik (Pedagoška fakulteta Univerze v Mariboru); III. Pavle Merkü (Trst), dr. Peter Weiss (ISJ, dva prispevka), mag. Alenka Gložančev (ISJ), Jakob Müller (ISJ, dva prispevka), dr. Jožica Skofic (ISJ), mag. Danila Zuljan Kumar (Šolski center Nova Gorica), dr. Vladimir Nartnik (ISJ). Janez Keber VSEBINA I. IZ ZGODOVINE INŠTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK Milena Hajnšek Holz, Ivanka Černelič - ob 70-letnici rojstva........................7 II. RAZPRAVE IN ČLANKI Andreja Legan Ravnikar, Liturgična terminologija vprotireformaciji in baroku (1595-1768)....................................................................................13 Borislava Košmrlj - Levačič, O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju................................................................................29 Karmen Kenda - Jež, Peter Weiss, Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju..................................................................47 Helena Majcenovič, Slovenski pravopisni priročnik z vidika norme in predpisa..............................................................................63 Andrej a Žele, Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla..........................95 Ljudmila Bokal, Posebnosti otroškega dojemanj a jezika............................109 Jožica Škofic, Malina in robidnica v Slovenskem lingvističnem atlasu.......121 Mihaela Koletnik, Fonološki opis govora v Zgornji Velki (SLA 364)..........139 III. GRADIVO, OCENE, POROČILA Pavle Merkü, Devinskiprisežni obrazec z začetka 17. stoletja....................153 Peter Weiss, Majda Merše in France Novak, Francka Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Poskusni snopič (Ljubljana 2001)............................................157 Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit 1850)...................................193 Jakob Müller, Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850)............205 Zvonka Praznik, Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des synonymes..........................................................................213 Jožica Škofic, Mihaela Koletnik, Slovensko goriško narečje........................225 Peter Weiss, Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del 1, 2 (A-K) (Skopje 1999, 2002)............................231 Danila Žulj an Kumar, Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave (Ljubljana 2001)..................................................239 Jakob Müller, Slovenistika na sombotelskih slavističnih dnevih 23.-24. maja 2002.............................................................................245 Vlado Nartnik, 35. zasedanje Uredniškega odbora ALE v Ljubljani 2002 .... 247 I. IZ ZGODOVINE INSTITUTA ZA SLOVENSKI JEZIK FRANA RAMOVŠA Ivanka Černelič - ob 70-letnici rojstva Milena Hajnšek - Holz IZVLEČEK: Letos praznuje Ivanka Černelič svojo sedemdesetletnico. V Inštitutu za slovenski jezik Frana Ramovša je bila zaposlena 30 let in v tem času je opravljala redaktorsko in uredniško delo pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika, poleg tega pa je v delo uvajala mlajše sodelavce. ABSTRACT: In this year Ivanka Černelič celebrates her 70th birthday. In 30 years at the Fran Ramovš Institute of the Slovenian language she worked as a compiler and editor of the Dictionary of Standard Slovenian, and also tutored younger colleagues. Ivanka Kozlevčar, por. Černelič, seje rodila 14. decembra 1932 v Ljubljani. Izhaja iz trdne kmečke družine na Gorenjem Brezovem pri Višnji gori, kar je zaznamovalo njen odnos do dela in življenja ter vplivalo na njen značaj. Gimnazijo je obiskovala v Ljubljani in se po maturi 1951 vpisala na slavistiko univerze v Ljubljani, ki jo je končala leta 1957. Po diplomi je kot profesorica slovenščine eno leto poučevala na osnovni šoli v Pivki in štiri leta na osnovni šoli na Brezovici pri Ljubljani. Junija 1962 je bila izvoljena za asistentko v Inštitutu za slovenski jezik Slovenske akademije znanosti in umetnosti. V Leksikološki sekciji Inštituta je delala od 1. septembra 1962 do upokojitve 30. marca 1992, najprej kot asistentka, od 1964 kot višja strokovna sodelavka in od 1979 kot strokovna svetnica. Februarja 1984 je bila imenovana za članico glavnega uredniškega odbora Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Ivanka Černelič je prišla v Leksikološko sekcijo, ko je bil sprejet koncept Slovarja slovenskega knjižnega jezika in so potekale pospešene priprave za njegovo izdelavo. Aktivno seje vključila v delo, tako pri zbiranju kot pri urejanju slovarskega gradiva. V letih 1964-68 je vodila pripravo gesel za SSKJ, ki sojo opravljali v glavnem zunanji sodelavci, predvsem študenti. Pri tej fazi dela je šlo za tehnično in vsebinsko ureditev listkovnega gradiva, tako npr. za štetje listkov v okviru gesla, podčrtavanje geselskih besed, besednovrstno določitev, homonimnost, označevanje oblikoslovnih posebnosti, stalnih in terminoloških zvez ter grobo pomensko delitev, upoštevajoč Slovenski pravopis 1962, Pleteršnikov slovar, slovar tujk. Ivanka Černelič je ob pripravi Poskusnega snopiča (1964) opozorila na stil j Milena Hajnšek Holz: Ivanka Černelič - ob 70-letnici rojstva razlag, ki ne sme biti definicijski, in na živost ponazarjalnega gradiva, sodelovala pa je tudi pri korekturah. V letu 1964 se je udeležila seminarjev za obdelavo in redakcijo gesel za Slovar slovenskega knjižnega jezika. Redakcija gesel je bila glavno delo Ivanke Černelič. Opravljala je osnovno redakcijo, pregled že redigiranih gesel in usklajevalni pregled, in to pri vseh petih knjigah slovarja. S svojim natančnim in poglobljenim delom je prispevala k pomenski razčlenitvi gesel, besedno vrstni opredelitvi in oblikovno-skladenjski predstavitvi slovenskega besedja, posredno pa tudi k poenotenju slovarskega sestavka in enovitosti celotnega slovarja. Konkretno redaktorsko delo jo je usmerjalo v študij leksikologije in v razmišljanje o leksikološki in leksikografski problematiki. O tem pričajo njeni članki O pomenskih kategorijah samostalnika vpovedkovi rabi, O pridevniku vpovedkovi rabi, Slovnično število in pomenska kategorija samostalnika, O funkciji glagolov z oslabljenim pomenom tipa biti, O glagolih premikanja zlasti glede na glagol iti in stavčne vzorce, Členek kot besedna vrsta v slovenskem knjižnem jeziku, ki so izšli v Jeziku in slovstvu, Zborniku predavanj seminarja slovenskega jezika, literature in kulture ter v Jezikoslovnih zapiskih. V letih 1965-72 je imel Inštitut za slovenski jezik redno strokovno izmenjavo z jezikovnima inštitutoma v Pragi in Bratislavi, kjer so izdelovali podobne slovarje knjižnega jezika. Ivanka Černelič seje ob srečanjih v Ljubljani aktivno vključevala v strokovne pogovore, nudila pa je tudi gostoljubje češkim in slovaškim kolegom. Sodelovala je pri predstavitvah posameznih knjig slovarja na tiskovnih konferencah, v radijskih oddajah in v Lingvističnem krožku Filozofske fakultete. V Naših razgledih sta bila objavljena prispevka O kvalifikatorskih pojasnilih in Vrste jezikovnih podatkov v SSKJ. S strokovnimi predavanji je nastopila na letnih zborovanjih Slavističnega društva Slovenije in na njegovih področnih posvetovanjih v Mariboru in Ljubljani. Udeležila seje mednarodnega simpozija Obdobja - Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura v Ljubljani 1988 s temo Reševanje besednovrstnih vprašanj v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. Na 4. jugoslovanski konferenci o leksiko-grafiji in leksikologiji v Zagrebu 1989 je imela referat Glagoli in glagolske oblike z morfemom se in njih prikaz v slovarju. Posebno dejavna je bila Ivanka Černelič pri pripravi zborovanja o slovenski medicinski besedi v Ljubljani 1984. Sodelovala je s člankom Medicinska terminologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika. V soavtorstvu z Antonom Dolencem je pripravila poskusni snopič za Medicinski terminološki slovar, in sicer redakcijo črkeA Posebej je treba poudariti mentorsko delo Ivanke Černelič, še zlasti ob sistematičnem uvajanju novih sodelavcev v redaktorsko delo v letih 1980 in 1981. Hkrati z uvajalnim delom so bili narejeni interni priročniki za redaktorje - zanje je napisala sestavke o redakciji samostalnika, pridevnika, glagola in prislova. Poleg mentorstva v Leksikološki sekciji ob uvajanju in vodenju pripravljal-cev listkovnega gradiva, uvajanju in svetovanju mlajšim redaktorjem, ne smemo pozabiti na njeno lektorsko delo v okviru Seminarja slovenskega jezika, literature Milena Hajnšek Holz: Ivanka Černelič - ob 70-letnici rojstva in kulture, kjer je navezala strokovne in prijateljske stike z zamejskimi Slovenci v Italiji in Avstriji. Po dokončanju pete knjige Slovarja slovenskega knjižnega jezika je Ivanka Černelič nadaljevala slovarsko delo v skupini za pripravo enozvezkovnega slovarja sodobnega knjižnega jezika, in sicer pri pregledu tujih enozvezkovnih slovarjev (zlasti slovaškega), pri prevrednotenju nekaterih kvalifikatorjev v SSKJ ter pri pripravi predloga načel za enozvezkovni slovar. Ivanka Černelič seje ukvarjala tudi z jezikovnim svetovanjem, med drugim je lektorirala Rudarsko-metalurški zbornik. Kot strokovna sodelavka uredništva Enciklopedije Slovenije je delala v letih 1993-97, tj. od 7. do 11. zvezka. Vsa študijska in službena leta je hodila v domači kraj. Navezana je bila na domače in na delo na kmetiji, kot slovenistko in slovaropisko pa so ji vzbujale pozornost domače besede in književnost ustvarjalcev iz bližnjih krajev. V Grosupeljskem zborniku je objavila daljši članek Ivan Zoreč - Življenje in nazor ter jubilejni članek Slovenist Martin Jevnikar - Ob 75-letnici življenja. K pesniški zbirki Mihaele Zaje - Jarc Vrba nad tolmunom je napisala spremno besedo. Ivanka Černelič spada v prvo redaktorsko skupino Slovarja slovenskega knjižnega jezika. Slovarskemu deluje ostala zvesta do dokončanja slovarja. Kar je zapisala v članku o Martinu Jevnikarju, velja tudi zanjo: »Tako delo [izdelava leksikona oz. slovarja] zahteva veliko asketskega garaštva, ki se mu zlepa ne prizna cena.« Delo, ki ga je Ivanka Černelič opravila za Slovar slovenskega knjižnega jezika, za leksikologijo in leksikografijo, za promocijo slovenskega jezika in slovenske zavesti, je zelo dragoceno. Ob življenjskem jubileju ji čestitamo in želimo vse dobro v krogu njenih najbližjih. JEZIKOSLOVNI ZAPISKI ISSN 0354-0448 Uredniški odbor Metka Furlan, Janez Keber, France Novak, Vera Smole Urednik Janez Keber Prevod izvlečkov in povzetkov v angleščino Nanika Holz Prelom Brane Vidmar Oblikovanje Milojka Žalik Huzjan Naslov uredništva Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 2, p. p. 306, 1001 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, faks: 01 425 77 96 http://www.zrc-sazu.si/isjfr/jezikosl.htm E-pošta: isj@zrc-sazu.si Cena posamezne številke: 1500 SIT Naročila sprejema: ZALOŽBA ZRC, p. p. 306, 1001 Ljubljana Telefon: 01 4706 464, faks: 01 425 77 94 E-pošta: zalozba@zrc-sazu.si Jezikoslovni zapiski so glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU in slovenska znanstvena jezikoslovna revija. Izhajajo od leta 1991, od 3. letnika 1997 vsako leto, od 2001 dvakrat letno. V njih domači in tuji raziskovalci slovenskega jezika objavljajo svoje izsledke ter ocene in poročila o najnovejših slovenskih in tujih jezikoslovnih delih. Jezikoslovni zapiski so uvrščeni v mednarodno bazo podatkov MLA International Bibliography of Books and Articles on the Modern Languages and Literatures, New York. Tiskano s podporo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport Republike Slovenije. Tisk: Littera picta, d.o.o., Ljubljana © 2002, ZRC SAZU IL RAZPRAVE IN ČLANKI Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768)1 Andreja Legan Ravnikar IZVLEČEK: Obredna katoliška terminologija v protireformaciji in baroku predstavlja nadaljevanje predknjižne tradicije, diahroni prerez izkazuje le razvojne spremembe na izrazni in predvsem ideološko pogojeno razlikovalnost na pomenski ravnini (vzorčni primeri). Čeprav seje razvijala v opoziciji do protestantskega obrednega izrazja, je imelo protestantsko nabožno slovstvo nanjo tudi povratni vpliv. ABSTRACT: Liturgical Catholic terminology in the Counter-Reformation and Baroque periods can be seen as continuation of the pre-literary tradition; a diachronic cross-section reveals only developmental changes on the expressional and - based especially on the ideological differentiation - semantic levels (exemplary instances). Although it developed in opposition to Protestant liturgical terminology it was nevertheless reciprocally influenced by the Protestant religious literature. 0.1 Namen prispevka je predstaviti razvojno dinamiko obredne terminologije v poldrugem stoletju po zatonu slovenskega protestantizma. Kronološko ga uvrščamo med dvoje opaznejših literamozgodovinskih obdobij, med protestantizem in razsvetljenstvo, ki sta mnogo bolj pritegovali jezikoslovce in literarne zgodovinarje. Naj v uvodnem delu spomnimo na že znana dejstva. 0.2 Ker je bilo petdesetletno obdobje protestantizma na Slovenskem tako bogato s kulturnimi pridobitvami za Slovence2, je videti naslednje poldrugo stolet- V prispevku so povzeti nekateri rezultati jezikoslovne analize terminološkega gradiva iz osmega poglavja Protire formacij a in barok doktorske disertacije Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do ustalitve enotne knjižne norme sredi 19. stoletja). Delo, ki je nastajalo pod mentorstvom red. prof. dr. Martine Orožen in somentorstvom red. prof. dr. Marijana Smolika, sem aprila 2002 uspešno zagovarjala na Filozofski fakulteti v Ljubljani. Naj omenimo le temeljne dosežke, kot so: izid prve slovenske knjige, prevod celotnega svetega pisma, uzakonitev knjižnega jezika in kodifikacija pravopisa v slovnici, slovenščina se prvič pojavi kot enakovreden jezik v večjezičnim slovarju, slovenščina je jezik slovenske protestantske cerkve. Podrobneje o tem gl. izbrana poglavja v literamozgodovinskih pregledih, npr. Kidrič (1929-38), Pogačnik (1998). Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) je še v skromnejši podobi. Prvo tridesetletje 17. stoletja, literarnozgodovinsko opredeljeno kot protire formacij a, je bilo čas rekatolizacije, zatiranja luteranstva v notra-njeavstrijskih deželah (vizitatorji, jezuiti), katerega zgolj prenova cerkvenih institucij ni mogla zaustaviti. Katoliški duhovniki so se vedno bolj zavedali, da v novih razmerah ustna tradicija ohranjanja molitvenih obrazcev in odlomkov, kjer so verniki lahko sodelovali pri maši in zakramentih, ne bo več zadoščala.3 Toda zaradi skromnih finančnih virov so prevedeni in prirejeni verski priročniki te dobe večinoma ostajali v rokopisih. Stanje obredne terminologije bomo predstavili na temelju ohranjenih knjižnih virov: Čandkove priredbe najmanjšega Kanizijevega katekizma4 (1615) in katekizemskega dela Schönlebnovega lekcionarja (1672) (gl. viri). Prav katekizmi so bili namreč prave zbirke obrednih (liturgičnih) terminov, ki poimenujejo temeljne verske resnice ter osnovno dejavnost vernikov v cerkvi in v zvezi z njo. 0.3 Naslednja doba baroka je prinesla bogatejši korpus nabožnega slovstva.5 Matija Kastelec, narečno izhajajoč iz dolenjsko-notranjskega prostora, je nadaljeval obredno jezikovno tradicijo protestantov6 in se uveljavil kot vzornik za 3 Že Trubarje pisal o katoliškem katekizmu Pacherneckerja (1574), ki je izšel v času razmaha protestantskega nabožnega slovstva, a do danes velja za izgubljenega. 4 Sv. Peter Kanizij (1521-1597), prvi nemški član Ignacijeve družbe Jezusove, je na pobudo kralja Ferdinanda leta 1555 izdal katehetski priročnik, t. i. veliki katekizem z 213 (223) vprašanji in odgovori v latinščini. Leta 1556 je pripravil t. i. najmanjši latinski katekizem za šolarje z 59 vprašanji in odgovori, leta 1557 pa še nemško izdajo. Leta 1558 je kot skrajšano izdajo velikega katekizma pripravil t. i. mali katekizem z 121 (124) vprašanji in odgovori in ga tiskal na Dunaju. Leta 1560 je Ferdinand ukazal uporabljati Kanizij eve katekizme v svojih deželah. Vse tri katekizme so iz latinščine prevajali v nemščino in druge jezike, večkrat tudi v slovenščino (Smolik 1992, 180-181). 5 Pojavile so se nove zvrsti: retorska proza (homiletična besedila z vidiki posvetnega življenja), dramatika (pasijonska procesija), duhovna lirika (cerkvene pesmi, največkrat v lekcionarskih tiskanih in rokopisnih pesmaricah), celo domovinoznanski spisi (Valva-zor). Kot je reformacija začela s filologijo, slovnico in slovarjem, seje delo nadaljevalo tudi v baroku. Na žalost je večkrat ostalo pri rokopisih: Kastelčev latinsko-nemški slovar, ki gaje redigiral Gregor Vorenc (med 1703 in 1710), ter Hipolitov slovar latinsko--nemško-slovenski in nemško-slovensko-latinski {Dictionarium trilingue). Ta se je leta 1711 že začel tiskati, ko je Hipolit našel Bohoričevo slovnico in ga začel predelovati v smislu protestantske jezikovne osnove. Hipolit je pot jezikovne tradicije potrdil še z drugo izdajo Bohoričeve slovnice leta 1715. Celovški jeziuti so leta 1744 pripravili novo izdajo Megiserjevega slovarja Dictionarium quattuor linguarum in v nemščino prevedli Bohoričevo slovnico (1758). Iz leta 1760 je ohranjen rokopisni Dictionarium Germani-co-Slavonicum A. Apostela, ki vsebuje štajersko besedišče, dopolnjeno s kranjskim. 6 Na glasoslovni in oblikoslovni ravnini je bila v baročnih besedilih uresničena odločitev za »knjižnost«, za upoštevanje tiskane tradicije, le manj opazne različice so se ponekod vrinile v knjigo, npr. poleg -oml-em tudi -am. Različice je M. Orožen (1996, 295-296) strnjeno zajela v osmih glasoslovnih zakonih, ki so v govorni podobi osrednjih narečij že imeli širši razmah. Ugotovila je tudi, daje bil na skladenjski ravnini opazen naravnejši razvoj, kar lahko pripisujemo latinskim prevodnim zgledom (v nasprotju z nemškimi pri protestantih), ker ima slovenski jezik večjo tipološko sorodnost z latinščino. Odmiki od Andreja Legan Ravnikar: Liturgična tenninologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) Svetokriškega, Hipolita, Rogerija (Orožen 1996, 297-298). Z arhaičnimi sistemskimi prvinami dolenjsko-notranjskega jezikovnega razvoja seje navezoval na stiski vzorec.7 Za raziskavo smo kot reprezentančni vzorec izbrali Kastelčev preko 600 strani obsegajoči katekizem Navuk christianski (1688), v analizo pa smo pritegnili tudi katekizemski del Hipolitovega lekcionarja (1715) ter dva krajša Paglovčeva katekizma, objavljena v lekcionarju (1741) in Zvestem tovaršu (1742). 0.4 Čeprav obstaja malo neposrednih dokazov za razvoj katoliške obredne terminologije v predknjižni dobi (znani so štirje srednjeveški rokopisi), je razumljivo, da protestantski obredni jezik ni nastal v praznem prostoru, temveč na temelju predknjižne katoliške obredne tradicije, le da seje na mestih ideoloških razhajanj preoblikoval, primerno novim zahtevam časa dopolnil in tematsko precej razširil. Katoliški obredni jezik je v senci reformacijskih gibanj po Evropi živel naprej, hkrati pa je imelo protestantsko nabožno slovstvo tudi po dokončnem zatrtju protestantiz-ma v notranjeavstrijskih deželah povratni vpliv na katoliško knjižno snovanje (npr. Dalmatinova Biblija se ni znašla na seznamu prepovedanih knjig in sojo uporabljali katoliški duhovniki). Razumljivo je in tudi gradivo je potrdilo pričakovano ugotovitev, daje izrazna in pomenska podoba obrednih terminov ter terminoloških besednih zvez do razsvetljenstva (17688) v dosti primerih identična, oz. kaže manjše spremembe. Te se spričo pritoka gorenjskih piscev najprej kažejo kot vdor glaso-slovno-oblikoslovnih narečnih posebnosti in govorjenega jezika nasploh ob rahljanju protestantske knjižne norme, seveda tudi v terminološki leksiki. Potrdilo seje tudi že ugotovljeno, da so se pisci gorenjskega prostora navezovali na nekoliko razlikovalni celovško-rateški obredni vzorec, ki seje deloma nadaljeval v Starogor-skem rokopisu in pri Alasiji9. 1 Obravnavano gradivo, ki se besedno vrstno zamejuje na samostalniško besedo, predstavljajo (enobesedni) termini in terminološke besedne zveze. Obredni protestantske tradicije v besedišču so bili vsaj v našem primeru, to je pri terminološki leksiki, nazorsko pogojeni. 7 Tezo M. Orožen (1996, 291) podpira z mnogimi jezikovnimi dejstvi, ki so značilna za stare molitvene obrazce, hkrati pa opaža določene razlike med protestantsko in katoliško knjižno tradicijo v skladnji in besedišču. Kastelec ima manj terminoloških popačenk, kot jih je poznal protestantski obredni jezik, tudi v biblijskem prevodu, kije bil pod močnejšim vplivom Dalmatina kot druga dela. 8 To je leto Pohlinove izdaje Kranjske gramatike, ki jo v smislu nove idejne orietacije lahko vzamemo za prelomnico tudi v katehetičnem slovstvu, ki je v naslednji dobi razsvetljenstva in slovenskega narodnega preroda doživelo kar nekaj sprememb. 9 Tudi osamljeni primer Alasijevega Vocabolario italiano e schiavo (1607), iz katerega sem pri analizi terminološke leksike upoštevala tri osnovne molitvene obrazce, obrazec splošne spovedi ter božje in cerkvene zapovedi v pesemski obliki, potrjuje arhaični vzorec obrednega jezika, kije nastal ločeno od protestantskih in katoliških knjižnih snovanj. Tuji duhovnik seje za delo s slovenskimi verniki naslonil na starejšo krajevno obredno tradicijo, ob kateri je nastal tudi Starogorski rokopis; v zapisih pa so prepoznani tudi sočasni kraški glasoslovni pojavi iz govorjenega jezika in njemu domači italijanski pravopis (Orožen 1996, 291-292). 15 Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) termini so razvrščeni v dva tematska sklopa in po tematskih skupinah10, ki jih nameravamo na izbranih vzorčnih primerih prikazati protistavno do protestantskih leksemov in nekaterih izpričanih terminov iz predknjižne tradicije. 1.2 Analiza obredne terminologije" tega časa je razkrila, daje obstajalo precej zelo starih domačih in prevzetih terminov, ki so se ohranjali skozi stoletja in doživljali le manjše razvojne izrazne in izjemoma pomenske spremembe. To splošno spoznanje govori o dokajšnji ustaljenosti terminološke leksike, ki jo je praviloma vsaj približno moral poznati vsak vernik. Terminologija je bila katoliška, toda v danih razmerah je angažirano (kot pri predhodnikih protestantih) poudarjala razlo-čevalnost do protestantskega obrednega jezika, iz katerega je vendarle marsikaj črpala, npr. prava vera 'katoliška', prava cerkov, prava pokora. Iz ohranjenih besedilnih virov je že na prvi pogled razvidno, da bo obravnava zajela obredno terminologijo osrednjega tipa, ki se je razvijala na prostoru osrednjih slovenskih narečij (notranjeavstrijske dežele). Oblikovala se je v knjižnem jeziku, nastalem na podlagi neenotnega razvoja knjižne leksike na slovenskem etničnem prostoru, ki ga od razsvetljenstva do poenotenja knjižne norme sredi 19. stoletja imenujemo osrednje-slovenski tip knjižnega jezika12. 2 Poglejmo si 10 vzorčnih primerov (razvojnih) sprememb v prvih dveh katoliških knjižnih dobah iz izbranih tematskih področij. 10 V doktorski disertaciji sem po temeljitem premisleku oblikovala tipologijo tematskih področij, znotraj katerih sem razvrščala obredne termine v vsakem literarnozgodovinskem obdobju. Ta interesna pojmovna področja na nekaterih mestih presegajo meje obredne terminologije ali pa se pojavljajo na več področjih hkrati (npr. določen obredni termin je hkrati biblijski in/ali cerkvenoupravni). Znotraj tematskega sklopa Cerkev kot ustanova se terminološka leksika deli v 10 tematskih skupin: 1. začetniki, prvotni nosilci krščanstva, 2. vernik in cerkveno občestvo, 3. cerkvena hierarhija, 4. bogoslužni (liturgični) prostori, 5. cerkveni pripomočki, 6. cerkveno leto, 7. bogoslužna opravila, 8. cerkveni zakramenti, 9. zakramentali in 10. ljudske pobožnosti. V drugem tematskem sklopu Cerkveni nauk je zajeto osnovno izrazje, ki je sodilo v repertoar temeljne verske izobrazbe: troedini Bog, angeli in hudiči, grešna dejanja in dobra dela, kazen, trpljenje, milost, odpuščanje ter štiri poslednje reči. Delitev je nastala ob upoštevanju Miklošičeve razdelitve krščanske terminologije {Die Christliche Terminologie der slavischen Sprachen 1875), na nekaterih mestih dopolnjena s Smolikovo diferenciacijo (Liturgika 1995) in poimenovanji iz Murščevega obrednika (Bogočastje sv. katolške cerkve 1850). 11 Po načelu delnega izpisa je na kartotečni listič izpisan vsak obredni termin in terminološka besedna zveza, podčrtan in dopolnjen s spremljujočim sobesedilom, toda ne v vsakokratni rabi. Opuščeno je prekomerno izpisovanje najpogosteje rabljenih terminov, npr. Bog, greh, grešnik, maša, mašnik, spoved, kadar se pojavljajo v (skoraj) identični sobe-sedilni rabi. Iz protireformacije in baroka je izpisanih skoraj 2700 kartotečnih listkov. 12 Natančneje o tem gl. razprave M. Orožen: Slovenski knjižni jezik in njegove različice v 18. in 19. stoletju (1996), Variantni razvoj slovenskega (knjižnega) jezika od srednjega veka do Kopitarja (1996), Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja (1981). Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) 2.1 Večina poimenovanj za začetnike, prvotne nosilce krščanstva se je pri katoliških piscih 17. in prve polovice 18. stoletja ohranjala v skoraj nespremenjeni izrazni in pomenski podobi kot v predknjižni tradiciji: devica, joger, evangelist, prerok, očak, marternik, svetnik. 2.1.1 Razlika med katoličani in protestanti je obstajala v idejnem razločevanju, npr. v zvezi s češčenjem božje porodnice, ki presega češčenje božjega sinu, kar so protestanti zavračali. Tako se pri katoliških piscih 17. in 18. stoletja ohranja iz prvih stoletij pokristjanjevanja znan leksem devica13 Marija in številna po metaforičnem pomenskem prenosu nastala poimenovanja zanjo, katerih v protestantskih katekizmih skoraj ni zaslediti. Le-ta posamič izpostavljajo Marijino vlogo zaščitni-ce vernikov, tolažnice, posrednice pri Bogu in položaj v božjem stvarstvu, npr. be-sednica, pomočnica, trostarica, božja porodnica, (sveta) mati božja, zavetnica, pa-trona, dekla tega gospoda/dekla gospodnja (starejša različica z arhaičnim svojil-nim pridevnikom na -nji), nebeška kraljica, naša gospa. Takole je njen pomen opredelil M. Kastelec: Sakai nieiflijhi taka velika zhaft? Ravnu satu kir ona je ena Mati Boshva: sakai nyzh zhudnifliiga, nizh vifhiga nei, kakor biti ena Boshva Mati, inu Piv iz a. Sakai fhe dailefe onajma zhaftiti? Satu kir ona je najha S. Mati, inu v 'vfih rizheh ena pomozhniza (KNC 1688, 307-308). 2.1.2 Termin svetnik (ž svetnica) se v tem času nikjer več ne pojavi v besedotvorni različici svetik (ž svetica) kot še ponekod pri Trubarju in predhodno prevladujoče v Stiškem rokopisu14 ter v apostolski veri iz Starogorskega rokopisa. Prav Trubarje kot bivši katoliški duhovnik ostal najbolj zvest predknjižni katoliški tradiciji, toda v skladu s protestantskim verskim nazorom je termin uporabljal v delno razlikovalnem pomenu15: Kaifepag od tih prauih Suetnikou ima dershati, kokufe imaio poshtouati, inu od nih Pridigati, Tu ima vfag/a/topen Pridigar veiditi, inu druge ludy vuzhiti. Sledni Kerfzhenik ima veiditi te rifnizhne Iftorie, fufeb te kir vti S. Biblij ftoye, ska-terimi Suetniki ie Bug gouuril, koku inufzhimfe ie nim refodil, inu tofuio beffedo dal {TO 1564,51b). 13 Obravnavano gradivo protestantov, ki poleg katekizmov zajema še obrednik in slovenski cerkveni red, s tega aspekta je bila pregledana tudi biblija (1584), kaže na zanimivo dejstvo, da je v besednih zvezah s prilastkom Marija 'božja mati'odnosnica dosledno devica (ne pa morda dečla). 14 Štirikrat je v istem pomenu izpričan (božji) svetik (enkrat tudi svetica) in enkrat svetnik, kar kaže na izbiro. Je šlo morda, kot trdi Pogačnik (1992, 44-45), pri tem za zavestno odločitev, kar že pojmujemo kot stilistično in obredni termin kot stilem? Morda pa je svetnik kot nevtralni izraz tedaj začel prodirati v rabo in je šele v prihodnjih stoletjih v osrednjem prostoru povsem prevladal. 15 Protestanti so omejili vlogo svetnikov v cerkvi, češ da so izgubili prvotni pomen vzora krščanskega življenja in nebeškega zaščitništva. Kritizirali so obilico na novo postavljenih svetnikov, pretirano češčenje (malikovanje), maševanje, romanje, darovanje njim v čast. Imenovali so jih ajdovski bogovi, maliki, ajdovski svetniki, papeški svetniki. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) 2.1.3 V protireformacijskih in baročnih katekizemskih besedilih je za enega od dvanajsterih Kristusovih učencev najpogosteje izpričan iz predknjižne tradicije poznani in tudi pri protestantih najbolj znani leksem (sveti) joger, redko pa apostol, ki gaje največkrat zapisal Kastelec, medtem ko Hipolit in Schönleben le izjemoma. Termin apostol prevladuje pri Krelju16, deloma se pojavlja pri Dalmatinu v bibliji, v obravnavanih Trubarjevih delih ga ni, uporabljen pa je v knjigah Tapervi deil tiga noviga testamenta iz leta 1557, Svetiga Pavla ta dva listy iz leta 1561, Ta celi cate-hismus iz leta 1574 in še kje. V izbranih protestantskih besedilih se kot sopomenka občasno pojavlja (večpomenska) tvorjenka (v)učenik, npr. vučenikPeter. Poglejmo si primere v sobesedilni rabi: Kar/o ty lubi Iogri v 'dvanajft Articule ali Zhlene v 'kup snefli (CC 1615, 10). Gdu pakfeje smislil, ali gori poftavil tu snamovanee S. Krisha? Ty /veti Apoftoli Iogri Chriftufovi (KNC 1688, 19).-SAMI. CH. le kvfeimfvoim Apoftolom govoril letaku: /.../Inu kärftite ijh vtim Imenu Ozheta inu Synu ter Svetiga Duha (KB 1566, 11-12). 2.2 V tematski skupini o bogoslužnih prostorih je pri katoliških piscih (že v Brižinskih spomenikih izpričan) prevzeti termin cerkev potrjen v več glasoslovnih in pisnih različicah kot pri protestantih, kar kaže na povečano neenotnost pisnega jezika: največkrat je zapisana cerkou, izjemoma cerkov, cerku, cirquu. Termin je izpričan v treh pomenih: 1. 'poslopje za verske obrede', 2. 'vesoljna skupnost verujočih, katoličanov'17, 3. 'institucija božjega namestništva na zemlji'. Največkrat je izkazan v zadnjem pomenu, kot odnosnica v terminoloških besednih zvezah, s katerimi so katoliški prevajalci in prirejevalci radi poudarjali razlikovalnost od protestantske cerkve: sveta katoliška/krščanska cerkov, stara jogerska katoliška rimska cerkov, prava katoliška cerkov, gmajn prava kristjanska cerkov, ta rimska cerkov (proti ta luterska cerkov), (prava) Kristusova cerkov, prava ino resnična cerkov Kristusova. Za drugi pomen je bila najbolj živa sopomenska zveza gmajna teh svetnikov™, kar potrjujejo zapisi apostolske vere pri Hipolitu, Kastelcu in Paglovcu. Navajamo po en primer za vsakega od gradivsko izkazanih pomenov: (1) Po tim obhaylufefpodobi nar menie enfertelz ure v 'Cerkve fe pomuditi (PEiB 1741, 19). 16 Tudi pri prekmurskih evangeličanskih in katoliških piscih 18. stoletja je na ozemlju, kije bilo upravno in cerkveno ločeno od osrednjega dela, najti le iz latinščine prevzeto ustrez-nico apostol (poleg vučenik) in nikdar joger. 17 Pri protestantih na tem mestu lahko izluščimo še podpomen 'verniki pri obredu v cerkvi': Po Prydigi ima fto Cerkouio molyti fa vfe Stanuue, Nadluge, inufa vfo shlaht potrebo, oli to Litanyo peiti (TO 1564, 112b). 18 Značilno je, da se kljub ustaljeni rabi termina gmajna v predknjižni in prvi knjižni dobi pri nekaterih katoliških piscih pojavljajo domače sopomenske ustreznice: gmajna ali vkup-uživanje svetnikov (Čandik), tovarištvo teh svetnikov, izjemoma tudi pri protestantih občina svetnikov. Toda osamosvojeni izraz svetnik pri protestantih pomeni še 'vsak pravoverni kristjan', na kar kažeta sintagmi: pravi svetniki, vsi pravi krščeniki; svetniki ino otroci božji. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) (2) Ta Chriftianska Cerkou. je eno vkupsbiraliszhe vfih teh kateri prou v' Chriftufa verujejo (KNC 1688, 36). (3) Te od Cerkve goripoftaulene Prafnikeprafnovati (ŠEiL 1672, 411). 2.3 Poimenovanja za posamične zakramente oz. sedem posebnih milosti v katoliški cerkvi so bila večinoma ustaljena: sveti krst, sveta firma, sveto rešnje telo (manjkrat tudi obhajilo, zakrament tega altarja, svetega altarja zakrament), sveta pokora, sveti zakon. Le pri dveh zakramentih je zaradi več variantnih in sopomen-skih poimenovanj opaziti neenotno rabo, npr. pri zakramentu bolniškega mazilje-nja: sveto poslednje olje/oljenje, poslednje sveto olje, zadnje sveto olje, to poslednje žalbanje, in pri zakramentu svetega reda: svetih farjev žegnovanje, mašnikov žegnovanje, duhovnih žegnovanje, duhovsko žegnovanje, farsko žegnovanje, zakrament teh mašnikov požegnovanja, redko tudi sveti red, masni ali duhovni red in ordo, to je red duhovski. V nasprotju s katoličani so protestanti priznavali le dva zakramenta: krst in evharistijo. Ker so jima dali nekoliko spremenjeno vsebino, so ju tudi želeli poimenovati drugače. Najpogosteje rabljene terminološke zveze so pravi krst, stari pravi krst/krščovanje, izjemoma pa se pojavljajo tvorjenke (duhovsko) drugičrojstvo, drugičkrščovanje, pogroženje (v vodo), ki pa se niso prijele. Nihali so pri zapisovanju novega poimenovanja za zakrament evharistije, kot gospodova večerja, sveta večerja, Kristusova večerja, stara maš a/maš ovanje, prava maša Jezusova, prava stara (Kristusova) maša, staro ino pravo obhajilo. Takole so katoličani vzdrževali kontinuiteto s tradicionalno rabo: Kaj je Cvetu Rejfhnu Tellü? Je en Sacrament tiga Altarja. tuje pravu truplu inu kry nahiga Gofpüda Jesufa Chriftufa, kateri pod podobah tiga kruha, inu vina isfvojo dufho inu s 'telefsam, s 'zhloveftvam inu s 'bogaftvamfepopolnoma v prizho snajde, kakor berfh en shegnan Mafhnik zhes kruh inu vinu te befsejde Chriftufove isrezhe (HEiL 1715, 390-391). 2.4 V zvezi s poimenovanjem božjega sinu so pri katoličanih znana enaka poimenovanja kot pri protestantih19, npr. druga persona (redko persona) v tem bogastvi, gospod, odrešenik, vučenik, izveličar, božje jagnje, velikonočno jagnje. Pogosto se pojavljajo prav podčrtani leksemi: Dokler v'tajfti fe goriofra G. Bogu, ta narbulfha, narvekfha, inu narpriet-nifha reizh, tuje, ta pravi Svn Boshji. tu pravu shivu Boshve Iagne. Jefus Chriftus, isvelizhar vfigafvitä (KNC 1688, 199). 2.5 Za poimenovanje troedinega Boga so kot predhodno pri protestantih20 19 Protestanti izkazujejo dosti bogatejši izbor poimenovanj za Jezusa Kristusa, odvisno od vsakokratne vloge, ki sojo hoteli posebej izpostaviti, npr. kralj, škof, far, pastir, žalbanik, mirnik/zmirnik, pomočnik, prošnjik, srednik, spravljavec, besednik, odvetnik, ohranik/ ohranjenik, žensko seme in še bi lahko naštevali. 20 Troedinega Boga so protestanti imenovali na vse tri načine, vendar je opaziti razvojne spremembe. V Brižinskih spomenikih izpričana in v 16. stoletju ponovno potrjena je terminološka zveza ta tri imena en sam Bog. Terminu ime (iz lat. namo 'oseba') je konkuriral mlajši prevzeti izraz persona, ki je v 17. in 18. stoletju povsem prevladal, npr. tri Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) obstajali trije sopomenski termini oz. terminološke zveze. Zelo arhaičen je bil večpomenski izraz bogastvo v zvezah nerazdeljena enakost tega bogastva, v bogastvi so tri božje persone. Sorazmerno pogosto so se pojavljale variantne terminološke zveze z odnosnico persona/peršona, ki so mestoma prehajale v opise: tri (božje) persone, en sam edini Bog; troji v personah/tri božje persone; en sam edini Bog ino tri persone; tri persone so le en sam Bog; tri božje persone ali en sam edini Bog; tri persone v sveti trojici; (enkrat dolenjsko arhaično) trigub v tehperšonah. Redko je izpričana tretja možnost, v današnji rabi uveljavljena zveza sveta trojica. Naj navedemo najbolj zanimive primere sopomenskih terminoloških besednih zvez v sobe-sedilu: Bug Ozhaje taperva perfona v' tem Bogaftvi, kakor tu zhelluje ta vifhi deil ali krai (KNC 1688, 15). - na kateroperfono v' Bogaftvi my klizhemo (KNC 1688, 244). - Tüje Chriftufnash Gofpüd, s' meffam inu kryjo, s' Telleffam inu s' dufho, s_^_ Bogaftvam inu s' zhloveftvam (KNC 1688, 75) 'božanska natura'. Enflejherni ima vjervati... II. De je en /am edyni Bug, inu tri Perfhöne: Bug Ozha, Syn, inu Sveti Duh (HEiL 1715, 387). De v' Bugufo tri Perfhöne: Ozha, inu Syn, inu S. Duh, inu te try Perfhöne fe imenujejo S. Troyza (PZT 1767, 2). 2.6 Vsa obravnavana protestantska in katoliška obredna besedila za 'dobro duhovno bitje, ki biva zunaj vidne narave' (SSKJ, 15) izkazujejo prevzeti izraz angel/angele21 (v Brižinskih spomenikih krilatec božji), medtem ko je za poimenovanje nasprotnega pola raba nihala. Trubarje zapisoval iz Brižinskih spomenikov znani, toda v 16. stoletju že arhaični izraz zlodej (dolenjsko zludi), toda v rabi je pri mlajših dolenjskih in gorenjskih piscih počasi napredovala in v obravnavanih dobah prevladala mlajša ustreznica hudič. Termin vrag se ves čas pojavlja v besedilih z obrobja slovenskega etničnega prostora, npr. na jugozahodnem delu pri Krelju in na skrajnem severovzhodu slovenskega etničnega ozemlja pri prekmurskih katoliških in evangeličanskih piscih (prim, izročilo starega slovanskega bogoslužja, gla-goljaštvo). Ustaljena je bila tudi raba manj frekventnih sopomenk iz predknjižne tradicije, ki so se ohranjale skozi vse knjižne dobe, npr. antikrist, hudi duh, hudi sovražnik. Takole sta se protipomenska termina pojavljala v konkretni rabi: Ta vez her pred obhaylam fe perporozhi g. Bogu, Marji Divizi, Angelzu Var-/u/(PEiB 1741, 18). imena ali tri persone v tem bogastvi, tri persone eden Bog. V pomenu 'troedini Bog' sta bila potrjena še dva termina: večpomenka bogastvo (lahko tudi 'božanstvo kot lastnost Boga') in pri vseh vodilnih protestantskih piscih izpričana sveta trojica. Prim. Bogaftuu vti S. Troyzife ne more/to zhlouesko pametio ifgruntati (TC 1575, 459). - Tri Imena oli tri perfone vtim Bogaftui fo te en jam prani, shiui, vezhni, dobri inu vfigamogozhi Bug (TC 1555,21). 21 Deminutiv angele ni najden v analiziranih protestantskih besedilih, izpričan pa je pri katoliških piscih, in sicer kot enobesedni termin ali v terminoloških besednih zvezah: sveti angele, angele varih, nebeški angelci. Modifikacij ska izpeljava s priponskima obraziloma -c (angele) in -ica (cerkvica, dušica, kapelica, (svete) koščice, molitvica, ovčica) se v primerjavi s protestanti kaže kot produktivnejša besedotvorna vrsta. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) /.../ kadar je on letu sgovurilje sdaizi niegova nefrezhna dufha, presfpuvi-di, inuprespokure, od teh hudizheu nefena v'paklenski vezhni ogm (KNC 1866, 92). 2.7 Nadpomenka za vsakovrstna grešna dejanja greh je enaka od zgodnjega obdobja pokristjanjevanja in seje skozi vsa stoletja obredne tradicije kot najpogostejši termin ohranjala do današnjih dni. Če primerjamo obdobji protireformacije in baroka s protestantizmom, najdemo za greh izpričane tudi identične besedotvorne različice in sopomenke: pregreha, pregrešenje, dolg, hudo, skušnjava22, zlo. Poimenovanja za skupine grehov, ki jih katoliški katekizmi skozi stoletja še posebej skrbno navajajo, so zelo podobna sodobnemu stanju.23 Imena konkretnih grešnih dejanj že v protestantskih knjigah nakazujejo večji dotok popačenk iz nemščine, ki je potekal v več fazah24, najprej v splošno leksiko in odtod tudi v terminološko, kot caganj e/cagovanj e, nid/nidanje, ofert, lotrija, vtraglivost. Tudi katoliški pisci se niso mogli povsem izogniti nemškemu vplivu, vendar je diferenciacija po avtorjih očitna. V prvo skupino sodi Čandik, ki je pri naštevanju naglavnih grehov skoraj dosledno zapisoval domačo ustreznico, npr. napuh, nevošljivost, lenoba, odvupati ali cagati, ne voščiti25. V drugo skupino sodijo Schönleben, Hipolit in Paglovec, ki 22 Mlajši besedotvorni varianti skušnja in skušnjava sta pri protestantih redko izpričani, dosti pogosteje najstarejša izkušnja (v Celovškem rokopisu iskušba), največkrat pa različica izkušnjava. Pri izbranih katoliških piscih 17. in prve polovice 18. stoletja je izkazana le razvojno mlajša različica skušnjava. 23 Raba je na nekaterih mestih nihala med različicami terminoloških besednih zvez, npr. za smrtne in male grehe: ti smrtni ali naglavni grehi (Čandik), ti veliki naglavni smrtni grehi (Schönleben), smrtni ali naglavni grehi (Hipolit, Kastelec), ti sedem poglaviti grehi (Paglovec); mali vsakdanji grehi, odpustljivi (ali majhini) grehi. Božje usmiljenje se da zapraviti z grehi v/zoper svetega duha (Hipolit; Čandik, Kastelec), ti šest grehi zoper svetega duha (Paglovec, Schönleben). Pri katehezi duhovniki opozarjajo še na vnebovpijoče grehe: (te štiri pretežke) grehe, kateri v nebo/nebesa vpijejo ino kličejo na maščovanje (Paglovec, Kastelec), grehe, kateri v nebo/nebesa vpijejo (Hipolit, Kastelec), v nebo vpi-ječe grehe, grehe v nebesa vpiječe (Čandik). Tiste grehe, ki niso osebno dejanje in so zanje soodgovorni tudi oni, ki svetujejo, ščitijo tiste, ki delajo zlo, ipd., so katoliški pisci zapisovali neenotno, npr. ljudski grehi (Schönleben, Hipolit), ljudski grehi ino drugi le-tem enaki, kateri božji ino bližnji ljubezni zoper stoje (Čandik), (p tuj i ali) ljudski grehi (Kastelec), p tuj i grehi, katerih se ta človek deležen stori (Paglovec). Iz primerov je razvidno, da so terminološke zveze na nekaterih mestih prehajale v terminologizirane opise. V skladu z drugačnim verskim prepričanjem protestanti grehov niso podrobneje razčlenjevali. Omenjali so jih le na splošno, kot veliki grehi, smrtni grehi, mrtvaški grehi, glavni/naglavni grehi ter mali grehi, odpustljivi grehi. 24 Izposojenke iz ali preko stvnem. iz zadnjega obdobja pokristjanjevanja (13., 14. stoletje) so zapolnile terminološki primanjkljaj, se ustalile v ustni rabi ter tvorile razvejane besedne družine, npr. gnada, martra, ofer, žegen. Nov priliv je zaznati v protestantskih besedilih 16. stoletja po poti prevodnih zgledov Lutra in sodobnikov ter iz tedanjega govorjenega jezika, kot cviblanje, kecarija, lušt, šentovanje. 25 Čandik je zapisal: Svojemu bratu za te od Boga njemu dane dobrote ne voščiti. Schönleben, Hipolit, Kastelec, Paglovec so navajali: Svoje brate zavoljo prejete (božje) gnade vsi ljubezni zoper nidati ali nevošljiv biti. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) so dosledno zapisovali sopomensko zvezo, npr. napuh ali ofert, nidali nevošljivost, toda le lenoba v službi božji. Pri Kastelcu, ki ga uvrščamo v tretjo skupino, je zaradi obsežnosti njegovega katekizma moč zasledovati nihanja, ki kažejo na neodločenost glede primernejše ustreznice: ofert, na več mestih ofert inoprevzetnost, tragli-vost ino lenoba v službi božji; nečistost, tudi loternija ino nečistost. Pisci so nihali tudi med uporabo različno motiviranih domačih poimenovanj in besedotvornih različic, kot lakomnost ali skopost (Kastelec); srd ali/ino jeza (Paglovec, Kastelec); žrtje ali senagoltnost (Čandik, Schönleben, Paglovec), žrtija ali senagoltnost (Hi-polit), žrtje alipožrešnost, žrtje ino senagoltnost (Kastelec); mutasti ali sodomitiški greh (Čandik), sodomski greh (Schönleben, Kastelec), sodomitarski greh (Hipolit, Paglovec). 2.8 V starem prevzetem katoliškem terminu martra in slovenski ustreznici trpljenje je zajetih »več vrst trpljenja«, razločevalno poimenovanih s terminološkimi besednimi zvezami. 'Kristusovo trpljenje na križu kot zadostitev za človekove grehe' so katoličani v nasprotju s protestanti26 večkrat poimenovali s slovensko ustreznico trpljenje, in sicer v variantnih terminoloških zvezah: bridko trpljenje, Kristusovo trpljenje, sveto trpljenje, veliko trpljenje, ponekod tudi v sopomenskih nizih s prevzetim terminom: Kristusova martra ino trpljenje, križ ino martra/mar-ter.27 Nekoliko drugačno vsebino ima trpljenje mučenikov, ki so se žrtvovali za vero: martra ino trpljenje teh marternikov. Drugačen vzrok ima martranje tehfer-damanih, večna martra, peklenska martra,peklensko trpljenje. Peklenske muke so bile pravzaprav kazen za grešno in nespokorjeno življenje, zato so blizupomenske ustreznice lahko ta večna štrafenga2*, peklenska štrafenga, ta štrafenga v pekli. Trpijo tudi verni na zemlji, vsi katoličani, ki grešijo in delajo pokoro, ter duš(ic)e v vicah, duše umrlih vernikov, ki prenašajo časne strafenge. Poglejmo si nekaj primerov v sobesedilni rabi: Skusi bridküft tvöjga fvetiga Terplenja. kateru ty sa me na fvetim Krishu Terpil (HEiL 1715,410). Vfe martre inu tarplenia teh marternikov, katera fo na tem fveitu preterpeli; ja karfo vfi hudodelniki, vfi bolniki, vfifushni, inu lüde na vfim fveitu tarpeli, tu vfe je li enafenza, pruti timu paklenskimu tarpleniu (KNC 1688, 455—456). Ena druga reizhje ta greh, inu ena druga ta fhtraffinga v'pakli, inu ena druga je ena zhalha fhtraffinga v' teh vizah. Skusi fpuvidfe odpufty tä greh, inu ta vezhna fhtraffinga v' tem pakli: ali tä zhafna fhtraffinga v' teh vizah, ne bo vfeli cilü odpuszhena, inu satüfe enapokura naloshy (KNC 1688, 113). 2.9 Medtem ko se različici izpoved in spovedmi protestantih približno ena- 26 V izbranem protestantskem gradivu so v pomenu 'Kristusovo trpljenje na križu' potrjeni leksemi: bridka martra, sveta martra, Jezusova martra, Kristusova martra, izjemoma pa bridko trpljenje, Jezusovo trpljenje, trpljenje tega križa, nakrižitrpljenje. 27 Prim, slovarsko geslo trpljenje v poskusnem snopiču, izdelano na podlagi popolno izpisanega besedišča slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja (SJSPP 2001, 117-120). 28 Poimenovanje za božjo kazen (v Brižinskih spomenikihpokazen) je stara, iz predknjižne tradicije znana izposojenka iz nemščine štrafenga, kije izločila izvirni fond. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) komerno izmenjujeta (posamič spovedanje), najdemo v katoliških katekizmih potrjeno le mlajšo spoved v glasoslovnih različicah29: spuvid pri dolenjskih piscih in spovd pri Gorenjcu Paglovcu. Raba je nihala med knjižno tradicijo in narečnimi razlikovalnimi prvinami v govorjenem jeziku gorenjskega prostora, kot spovednik pri Čandku, Schönlebnu in Hipolitu, spovidnik pri Kastelcu in redko pri Hipolitu, pri Paglovcu pa največkrat spovdnik. Takole so zapisali: Nobeden grehfe nima sfrei vole venfpuftiti, fizer ta fpoud nizh navela, inu fhe en nou greh fe fturi, kadar eden sfrei vole en velik greh per fpoudi samouzhi (PEiB 1741, 16). Gofpud Spoudnikjeft fe fpovem vfih mojih grehou (PEiB 1741, 15). - Vfaku lejtu manje enkrat fe enimu naprej Postavlenimu Spovedniku Spovedati, ino ob ve-likanozhnim zhaffu fvetu rejfhnu tellü prejeti (HEiL 1715, 394). - mafhnik inu fpovidnvk na boshjim mejfti te grejhe odpufty (HEiL 1715, 391). 2.10 Častitljivo starost so dosegla pestra poimenovanja za posmrtno osrečujoče stanje zveličanih, v krščanstvu 'kraja, kjer prebivajo Bog, zveličani' (SSKJ 639-640), kije končni cilj poti vsakega vernika. Kot najbolj frekventni so se pojavljali naslednji termini in terminološke besedne zveze: nebo/nebesa, božje kraljestvo, nebeško kraljestvo, večno veselje, nebeško veselje, večno izveličanje, nebeško izveličanje?0 Prevzeti termin paradiž je večkrat potrjen pri Kastelcu, medtem ko je (sveti) raj izpričan v nekaj primerih pri Čandku, Hipolitu in Paglovcu. Zanimiva sta termina življenje in leben, ki se izmenjujata v času in pri vsakem avtorju drugače. V obravnavanih katekizmih protire formacije in baroka je bila v enakem pomenu kot nebesa najpogosteje rabljena terminološka zveza večno življenje. Tudi za tostransko življenje seje kot odnosnica pojavljala izključno domača tvorjenka: časno življenje (Paglovec), (pravo) sveto življenje, brumno kristjansko življenje (Kastelec). Terminološka zveza večni leben seje umikala iz rabe, kar dokazuje posamična raba pri Schönlebnu, Hipolitu, Kastelcu in pri Alasiji v apostolski veri. Enkrat samkrat so zapisali sopomenski niz leben ino večno življenje. Termin život v pomenu 'življenje' (kot v Brižinskih spomenikih) je postal arhaizem, ki smo ga le enkrat našli pri Čandku, večkrat pa v mlajšem pomenu 'telo' pri Schönlebnu, Hipolitu in Paglovcu. Naj navedemo nekaj primerov v besedilni uresničitvi: Kai je tu Boshje Nebesku Kraileftvu, inu taiftu prebivaliszhe? Tuje tujftu meiftu, v'katerim G. Büg,fvoim isvolenim kashefvojo zhäft inu velizhaftvu, inu nyh popolnama s' neisrezhenim veffeljam isvelizhane dela (KNC 1688, 463-464). /.../ta S. möshje doperneffil tu S. Obhaylu, inu ta dufhafeje niemu supet 29 Križata se namreč knjižna tradicija, ki temelji na dolenjski narečni bazi, in prodirajoče gorenjske posebnosti, nastale zaradi moderne vokalne redukcije. Ta mlajši pojav je močno spremenil glasoslovno in oblikoslovno podobo govorjenega jezika in posledično vplival na oblikovanje pisnega jezika, tudi terminološke leksike. 30 Tudi v izbranih protestantskih besedilih so se najpogosteje ohranili enaki termini in terminološke besedne zveze: nebo/nebesa, nebeško kraljestvo (v Brižinskih spomenikih cesarstvo božje, v Celovškem in Starogorskem rokopisu bogastvo v istem pomenu), večno izveličanje, večno veselje. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) perkasala, fveteißii kakör tüfonze, inuje niega viffoku sahvalila, inuje bila sdaizi vNebeshkuveffelje vseta (KNC 1688, 62). Tajfti bodo na vezhne zhaffe Boga gledali, v' tem Nebeshkim isvelizhaniu (KNC 1688,425). Sakäj kateri ftury pravizo, tajepravizhen, kateri pak dobru delajo, tifture pravizo, inu pojdejo v 'tu vezhnu shivlenje (HEiL 1715, 402). S. Kärftje /..J kakor ena nova Stvar, k'vezhnimu Shivotu bode prerojen inu pofvezhen (ČC 1615, 25). PRAVI JESUS NASH ISVELIZHAR: HOZH LI NOTAR POJTI KI VEZHNIMU LEBNU: DERSHI TE SAPUVIDI (ŠEiL 1672, 408). Drugače je pri protestantih prevladovala terminološka zveza s prevzeto od-nosnico večni leben. Skoraj vedno je život pomenil 'zemeljsko bivanje', le v sopo-menskem nizu ga najdemo v pomenu 'onostranskega', npr. ta večni život ino leben v nebesih imeti ino dobiti. Protestanti so tvorili tudi priložnostna metaforična poimenovanja, kijih le izjemoma najdemo v kronološko mlajšem gradivu, npr. nebeška dežela, nebeško gospostvo, večno blago, nebeško blago, večna frajinga, večna čast, glorija ino majesteta, večno zdravje ino veselje, večni mir, večni nebeški pokoj. Nizanje takih sopomenskih zvez, značilno Trubarjevo slogovno sredstvo, je razvidno tudi iz naslednjega primera: Criftus ie bil na timfueitu vlovlen, tepen, by en, gaishlan /.../ Oli on ie skufi to Iezho vto Vezhno fravngo. skufi ta betesh inu shaloft, vtu vezhnu fdrauie. inu veselie. skufi shpot inu fafromouane, vto Vezhno zhaft. Glorio inu Vmaiefteto s hal inuprishal (TC 1575, 444). Sklep Doba slovenske protireformacije in baroka je prinesla manj usodnih zgodovinskih sprememb in tudi dosežkov na področju pisane besede. Toda katoliška obredna (liturgična) terminologija, kije izhajala iz predknjižne tradicije, jo nadaljevala ter se oplajala tudi z dosežki protestantskih piscev, seje tematsko razširila in dopolnila, obstoječa pa kaže razvojne spremembe predvsem na izrazni ravnini. Nekateri arhaizmi, znani iz predknjižne faze, ki so se pri protestantih bolj ali manj frekvent-no še pojavljali, so bili v naslednjih dveh dobah katoliške obnove rabljeni sporadič-no ali povsem opuščeni. Novi, dodatni ali spremenjeni pomeni protestantskih obrednih terminov nasproti katoliškim so posledica ideoloških razhajanj. Rahljanje protestantske knjižnjezikovne norme se kaže tudi na primeru katoliških obrednih terminov in terminoloških besednih zvez. Krajšave AV 1607 G. Alasia da Sommaripa, Vocabolario italiano eschiavo, 1607 ČC 1615 J. Candik, Catechismus, 1615 DAg 1585 J. Dalmatin, Agenda, 1585 DC 1580 J. Dalmatin, Catechismus, 1580 Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) HEiL 1715 0. Hipolit, Evangelia inu lystuvi {Catechismus), 1715 KB 1566 S. Krelj, Otrozhia biblia, 1566 KNC 1688 M. Kastelec, Navuk christianski, 1688 PEiB 1741 F. M. Paglovec, Evangelia inu branie {Catechismus), 1741 PZT 1742, 1767 F. M. Paglovec, Svesti tovarsh enga sledniga christiana {Ca- techismus), 1742, 1767 SJSPP Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, Po- skusni snopič, 2001 stvnem. starovisokonemško ŠEiL 1672 J. L. Schönleben, Evangelia inu lystuvi, 1672 TC 1550 P. Tubar, Catechismus, 1550 TC 1555 P. Trubar, Catechismus, 1555 TC 1575 P. Trubar, Catechicmus sdveima izlagama, 1575 TO 1564 P. Trubar, Cerkovna ordninga, 1564 ž samostalnik ženskega spola Viri Alasia da Sommaripa, Gregorij, 1607, Vocabolario italiano e schiavo, Videm. Čandik, Janez, 1615, Catechismus, Augsburg. O. Hipolit, Janez Adam Gaiger, 1715, Evangelia inu lystuvi {Catechismus), Ljubljana. Kastelec, Matija, 1688, Navuk christianski, Ljubljana. Paglovec, Franc Mihael, 1741, Evangelia inu branie {Catechismus), Ljubljana. Paglovec, Franc Mihael, 1742, 1767, Svesti tovarsh enga sledniga christiana {Catechismus), Ljubljana. Schönleben, Janez Ludvik, 1672, Evangelia inu lystuvi {Catechismus), Gradec. Literatura Gutsman, Oswald, 1789, Deutsch-windisches Wörterbuch mit einer Sammlung der verdeutschen windischen Stammwörter, und einiger vorzüglichem abstammenden Wörter, Klagenfurt. Reprint, Graz 1999, obrnjena verzija slovarja: Ludwig Karničar. Kastelec, Matija, Vorenc, Gregor, 1680-1710, Dictionarivm latino-carniolicvm. Reprint, Ljubljana 1997, obrnjena verzija slovarja: Jože Stabej, Slovensko-la-tinski slovar. Kidrič, France, 1929-1938, Zgodovina slovenskega slovstva I-IV, Od začetkov do Zoisove smrti, Ljubljana. Legan Ravnikar, Andreja, 2002, Obredna terminologija v razvoju slovenskega knjižnega jezika (OdBrižinskih spomenikov do ustalitve enotne knjižne norme sredi 19. stoletja), Doktorska disertacija, Ljubljana, Filozofska fakulteta. Merše, Majda, Novak, France, Premk, Francka, 2001, Slov'ar jezika slovenskih pro- Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) testantskih piscev 16. stoletja, Poskusni snopič, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Muršec, Jožef, 1850, Bogočastje sv. katolške cerkve, Gradec. Novak, France, 1992, Samostalniška večpomenskost v jeziku slovenskih protestantskih piscev (16. stoletja), Doktorska disertacija, Ljubljana, Filozofska fakulteta (računalniški iztis). Orožen, Martina, 1981, Slovenski knjižni jezik in zaton pokrajinskih različic v prvi polovici 19. stoletja, Romantika v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, ur. Boris Paternu s sodelovanjem Franca Jakopina in Jožeta Koruze, Ljubljana, 421-439. Orožen, Martina, 1987a, Kreljev jezikovni koncept, XXXIII. seminar slovenskega jezika, književnosti in kulture, ur. Alenka Sivic Dular, Ljubljana, 19-40. Orožen, Martina, 1987b, Trubarjev jezikovni nazor in njegov knjižni sistem v obrednih besedilih, Jugoslovenski seminar za strane slaviste 37, Novi Sad, 13-28. Orožen, Martina, 1996, Poglavja iz zgodovine slovenskega knjižnega jezika (Od Brižinskih spomenikov do Kopitarja): Molitveni obrazci starejših obdobij v osrednjeslovenskem in vzhodnoslovenskem knjižnem jeziku (80-102), Variantni razvoj slovenskega (knjižnega) jezika od srednjega veka do Kopitarja (103-112), Značilnosti jezikovne zgradbe Matije Kastelca (290-301), Slovenski knjižni jezik in njegove različice v 18. in 19. stoletju (313-343), Ljubljana, Filozofska fakulteta. Paglovčev zbornik, 2001, ur. Marjeta Humar, Kamnik. Pogačnik, Jože, 1992, Književno-zgodovinske določilnice, Stiski rokopis, Študije, Ljubljana, 41-50. Pogačnik, Jože, 1998, Slovenska književnost I, Ljubljana. Pleteršnik, Maks, 1894-1895, Slovensko-nemški slovar I—II, Ljubljana, Reproduci-rani ponatis, Ljubljana 1974. Rupel, Mirko, 1959/60, Slovenski katekizem iz 1. 1615, Slavistična revija 12, 104-113. Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1994, Ljubljana, SAZU, ZRC SAZU in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša. Slovenski pravopis, 2001, ur. odbor Jože Toporišič in drugi, Ljubljana, Založba ZRC, ZRC SAZU. Smolik, Marijan, 1992, Slovenski katekizmi sv. Petra Kanizija, Redovništvo na Slovenskem, Jezuiti, Ljubljana, 180-188. Smolik, Marijan, 1995, Liturgika, Pregled krščanskega bogoslužja, Celje, Mohorjeva družba. Snoj, Alojzij Slavko, 1985, Naši katehetski viri in učbeniki do razsvetljenstva, Bogoslovni vestnik 45, 43-62. Snoj, Marko, 1997, Slovenski etimološki slovar, Ljubljana, Založba Mladinska knjiga. Striedter-Temps, Hildegard, 1963, Deutsche Lehnwörter im Slovenischen, Wiesbaden. Superanskaja, A. V, Podoljskaja, N. V., Vasiljeva, N. V., 1989, Obščaja terminologija, Voprosy teorii, Moskva. Andreja Legan Ravnikar: Liturgična terminologija v protireformaciji in baroku (1595-1768) Šetka, o. Jeronim, 1976, Hrvatska krščanska terminologija, II. izmijenjeno, popravljeno i upotpunjeno izdanje, Split. Zgodovina cerkve na Slovenskem, 1991, Inštitut za zgodovino Cerkve pri Teološki fakulteti v Ljubljani, Celje. Liturgical Terminology in the Counter-Reformation and Baroque Periods (1595-1768) Summary After the Protestantism had been suppressed and most of the Slovenian books destroyed the period of Catholic Revival produced the first adaptations of the basic Catholic religious handbooks. The preserved texts show that in the Counter-Reformation and Baroque periods the liturgical terminology developed on the basis of the mediaeval oral usage (the pre-literary tradition) and was at the same time enriched by the achievements of the first literary period. On the expressional level the comparison of the Catholic liturgical terms and terminological phrases with the Protestant ones reveals developmental changes and the influence of the spoken language from the Gorenjsko region on the literary standard, e.g. (Protestant: Catholic) spovednik, spovidnik : spovdnik 'confessor', grehom : greham 'sin' (in inflected cases), Catholics used several phonemic and spelling variants: cerkou, cerku, cirquu 'church'. On the level of word-formation the developmental changes occurred in prefixes, e.g. izpoved : spoved 'confession', suffixes, e.g. angel: (also) angele 'angel', or in both, e.g. izkušnja, izkušnjava, skušnja : skušnjava 'temptation'. The differences on the semantic level resulted from the ideological differentiation, e.g. devica 'virgin', svetnik 'saint'. Newly formed Protestant terms were omitted as expected, e.g. skrivna svetinja 'sacrament' (gospodova, sveta, Kristusova) večerja 'Eucharist'. Several very old lexemes from the oral liturgical language re-occurred, e.g. expressions related to the veneration of the mother of God or to the seven sacraments. On the other hand, the terms which were archaic even in the Protestant usage were finally omitted, e.g. bogastvo 'kingdom'. Some older terms were replaced by newer equivalents of Slovenian origin, e.g. zlodej : hudič 'devil', martra : trpljenje 'suffering', leben : življenje 'life', the same occurred with the variants of foreign origin, e.g. nid or nevoščljivost 'envy', loternija or nečistost fornication'. An increased influx of terminological phrases with the adjective pravi/prava/pravo 'true' can be observed in comparison to later periods, e.g. prava pokora 'true penitence ', prava cerkov 'true church', since the times of the subversive Protestant ideas were still to close. Despite the fact that the existing sources are very scarce it may nevertheless be said that the authors from the Counter-Reformation period, and especially from the Baroque period contributed a valuable share. In the new cultural and historical circumstances this served as the foundation for the rapid expansion of Catholic religious literature and broadened the Christian terminology in the period of the Enlightenment. O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju Borislava Košmrlj - Levačič IZVLEČEK: Ob nadgradnji uporabniškega računalniškega programa SlovarRed, ki ga pri delu uporabljamo sodelavci Sekcije za terminološke slovarje IS J, je bilo treba dopolniti obstoječi nabor znakov in določiti načela za abecedno razvrščanje iztočnic v terminološkem slovarju. Težave namreč lahko nastanejo tako pri citatno prevzetih terminih s črkami, kijih slovenščina ne uporablja, kakor tudi pri specialnih mednarodnih oblikah terminov, v katerih črkovni zapis dopolnjujejo različne kombinacije (ne)latiničnih črk, števkin drugih znakov v različni pisavah. Za vse tovrstne primere je bilo treba poiskati jasno, logično in nedvoumno načelo, ki mora pokrivati tudi odzadnje razvrščanje iztočnic. ABSTRACT: In order to prepare an upgrade of the existing computer programme for the compilation of dictionaries, which is used in the Terminological section of the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language, the existing character set had to be expanded and the principles for the alphabetical order of entries in terminological dictionaries (also for the forms spelled backward) had to be set. Namely, difficulties can occur in spelling of loanwords which include letters that are not used in Slovenian as well as in spelling of international terms combined with (non-)Latin letters, numbers and other characters in various writings. A V terminoloških slovarjih so lahko iztočnice razvrščene po abecedi ali po tematskem načelu. Prednost slednjih, t. i. sistemskih slovarjev je v tem, da nazorno kažejo hierarhično strukturiranost pojmov določene stroke in hierarhične povezave med termini, vendar bi uporabniki, ki stroke ne poznajo dobro, v njih le težko našli želene podatke brez abecedno urejenega indeksa vseh upoštevanih terminov. Tako je za uporabnike kot tudi za sestavljavce terminoloških slovarjev abecedno razvrščanje enostavnejše, saj zajema skoraj brez izjeme veliko večino iztočnic, medtem ko je zaradi kompleksnosti pojmovnega sistema posamezne stroke v sistemskem Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju slovarju, izdanem v knjižni obliki, določanje nedvoumnega logičnega zaporedja iztočnic dodatno oteženo. Problemi, povezani z razvrščanjem iztočnic v terminoloških slovarjih, so v terminoloških priročnikih bolj redko obdelani. Če jih posamezen priročnik navaja,1 gre najpogosteje za načelo o razvrščanju večbesednih iztočnic, in sicer bodisi po črkah ali po besedah, se pravi, da se v prvem primeru presledki zanemarijo, v drugem pa štejejo kot poseben zanak, nadalje o razvrščanju iztočnic, katerih sestavina so še morebitne grške črke, števke ali drugi znaki. Navadno so pri tem omenjene tudi črkovne posebnosti posameznega jezika, tako glede rabe različnih ločevalnih znamenj kot tudi razlik v razvrstitvi posameznih črk znotraj abecede. Ker se sestav-ljavci neredko odločajo za gnezdenje, so v priročnikih navedena tudi makro- in mikrostrukturna načela o gnezdenih (pod)iztočnicah (MSL 1995, 190-195). V manj obsežnih abecedno urejenih2 razlagalnih terminoloških slovarjih3 posameznih strok je navadno število iztočnic, za katere je treba določiti še dodatna merila za razvrščanje, sorazmerno majhno, zato najdemo v uvodih največkrat le pojasnilo, da so iztočnice razvrščene po abecedi, morebitni tujejezični ustrezniki, navedeni v dodanih seznamih, pa po abecedah teh jezikov.4 Druga opozorila se nanašajo predvsem na razvrščanje večbesednih iztočnic; te so lahko razvrščene bodisi po zaporedju črk in brez upoštevanja presledkov, kakor so npr. v poskusnem snopiču Bibliotekarskega terminološkega slovarja (BiTS), v Papirniškem terminološkem slovarju (PaTS), ali po besedah, npr. v Statističnem terminološkem slovarju (StTS). Nenavadno rešitev5 najdemo v Gumarskem slovarju (GuS), v katerem so pri nekaterih črkah uvrščeni na začetek termini z enočrkovnim, z veliko in s stičnim vezajem pisanim prvim delom podrednih zloženk, pri katerih je ta štet kot narazen pisana enota dvobesednega izraza, npr. E-modul:: ebonit, S-vitje :: saje, V-blok :: vakumska cev.6 Za enako razvrstitev tovrstnih iztočnic so se odločili tudi sestav-ljavci StTS, saj si npr. na začetku črke F sledijo termini: F-distribucija :: F-porazdelitev :: F-preizkus :: F-test:: faktor. Zaradi pravopisne obvestilnosti so iztočnice tudi v terminoloških slovarjih pisane z malimi črkami, z veliko začetnico ali velikimi črkami pa le v primerih, ki jih določa s pravopisno normo usklajena raba, vendar ta razlika praviloma ne vpliva 1 Med pregledanimi priročniki ima še največ napotkov le Manual of Specialised Lexicography (MSL). 2 O razvrščanju podobno in enako pisanih iztočnic v drugih leksikografskih delih in takrat še nastajajočem Slovenskem pravopisu (2001) gl. Weiss 1999. 3 Upoštevani so terminološki slovarji, v katerih so vse iztočnice obravnavane enakovredno, tj., v katerih podpomenski termini niso gnezdeni. 4 Razvrstitev črk kakega jezika po abecedi resda spada v osnovno vedenje, vendar ker se abecede evropskih jezikov, ne glede na njihov izvor, razlikujejo v posameznostih, navedba abeced(e) v uvodu ni odveč (GuS XIX). 5 Ta je najverjetneje nastala zaradi tega, ker razvrstitev iztočnic, kot jo izpelje računalniški program, ni bila dodatno preverjena in ustrezno popravljena. 6 Po istem načelu so v GuS razvrščeni tudi tujejezični ustrezniki, npr. v Angleško-nemško-slovenskem delu: V-belt :: V-belt pulley :: V-block :: vacuum hose. (V slovarju je napačno uvrščen termin razmerje L/D, ki stoji med iztočnicama razmik med etažami stiskalnice in razpiralnik plaščev.) Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju na abecedno razvrščanje. Do razlikovanja med velikimi in malimi črkami pride le v primerih enako ali podobno pisanih iztočnic, ko bodisi z veliko začetnico/velikimi črkami pisana iztočnica sledi iztočnici z malimi črkami ali obratno. V pregledanih terminoloških slovarjih so največkrat najprej navedene iztočnice, pisane z velikimi črkami. Tako rešitev najdemo v Mikrobiološkem slovarju (MiS), npr. CAMP :: cAMP, Proteus :: proteus. Enako še v StTS, npr.: T-porazdelitev :: t-porazdeli-tev;7 in tudi v GuS, in sicer v dodanem Seznamu kratic, kemikalij, standardov, analitskih metod, ustanov ..., povezanih z gumarsko industrijo, npr.: CP :: ep :: [..] ::CV::cv. V uvodih so redko omenjena načela za razvrščanje iztočnic, katerih sestavina so števke oz. števila, saj se taki termini v omenjenih slovarjih pojavljajo izjemoma. Števčni del je lahko na začetku, na koncu ali tudi sredi termina, pri čemer otežujejo abecedno razvrščanje zlasti začetna in vmesna mesta, medtem ko lahko števke v končnem delu zanemarimo oz. jih upoštevamo navadno glede na njihovo naraščajočo vrednost le pri terminih, ki se razlikujejo samo v tej, tj. števčni sestavini. Tako so v MiS enako pisane iztočnice, ki se razlikujejo samo v tej sestavini, razvrščene po naraščajoči vrednosti, npr. bakteriofag T4 :: bakteriofag T7, medtem ko so sicer iztočnice s števčnim delom praviloma uvrščene pred začetek tekoče abecede, npr. H :: H-2 :: habitat, ID50 :: identičen, enako tudi v primeru, ko je števčna sestavina sredi izraza, kar kaže uvrstitev termina HEp - 2 celice8 med iztočnici Hemptovo cepivo in hepadnavirus. Problem lahko rešimo tudi tako, da termine sicer zapišemo s števkami, razvrstimo pa jih, kot da bi bile zapisane s črkami9 oz. "se upošteva abeceda izgovora" (PaTS, 5). V PaTS so termini, ki se nanašajo na A-format, uvrščeni tako, da Al-format stoji pred aerobno čiščenje končne odpadne vode, A5-format pred apli-kator, A4-format pred atlasova vezava, A3-format pa pred A-val. V StTS je zanimiv termin tabela 2 x 2, ki je zaradi posebne nečrkovne sestavine v svojem končnem delu uvrščen za iztočnicama tabela :: tabela odločanja in pred iztočnico tablice slučajnih števk. Angleški ustreznik ima nečrkovno sestavino na začetku, a je ta izpisana s črkami, in sicer two-by-two frequency table, medtem ko nemški ustreznik ohranja zapis s števkama, torej: 2x2 Tafel, termin pa je v seznamu nemških ustreznikov uvrščen pod Z (Zwei...). Če primerjamo uvrstitev slovenskega termina in nemškega ustreznika, vidimo, da sta v istem slovarju pri razvrščanju razno-jezičnih izrazov za isti pojem uporabljeni dve različni načeli. Tudi o latiničnih črkah drugih jezikov ali o klasičnih grških črkah v uvodu k pregledanim terminološkim slovarjem navadno ne najdemo pojasnil. Tako je le v GuS na strani XIX posebej navedena abeceda, v kateri je ob že običajnih tujih črkah q, w, x in y naveden med s in š še nem. ß, ter opozorilo, da "(d)iakritični znaki iz tujih abeced (npr.: ö, ä, ü) ne vplivajo na abecedni red." Čeprav so v razlagah v 7 Gre za dva različna termina, čeprav se na izrazni ravni razlikujeta zgolj v mali oz. veliki črki v prvem delu podredne zloženke. Podobno, vendar v obratnem zaporedju, tudi: g-horizont :: G-horizont v nastajajočem geografskem terminološkem slovarju. 8 Termin je v slovarju zapisan z nestičnim vezajem. 9 To načelo upoštevajo bibliotekarji, da lahko razvrščajo naslove, ki vsebujejo same števke, npr. revija 2000, ali v kombinaciji s črkami: revija 7D (Povzeto po Weiss 1999). Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju StTS sicer številni matematično-statistični izrazi in simboli, pisani tudi z grškimi črkami, pa v iztočnicah razen izraza Fi-koeficient, zapisanega po izgovoru grške črke, ti niso bili upoštevani; v StTS so v dodatku Tuja poimenovanja tudi tujejezični ustrezniki za fi-koeficient zapisani z imenom grške črke, ne pa z grško črko npr. angl. Phi-coefficient, fr. coefficient Phi.10 Za natančno poimenovanje zlasti specifičnih, hierarhično podrejenih pojmov se v stroki pogosto uporabljajo dolgi, večbesedni termini, zato je v strokovnem jeziku nasploh prisotna težnja po krajšanju. Dogaja se celo, da lahko kratična oblika v rabi izrine polno poimenovanje. Npr.: namesto izrazov ribonukleinska kislina, deoksiribonukleinska11 kislina ali dietilentriaminopentaocetna kislina se praviloma uporabljajo kar kratice RNK, DNK in DTPA.12 Zaradi manjšega števila uporabljenih znakov zlasti v krajšavah se seveda poveča možnost pomenskega prekrivanja, zato se poskušajo stroke temu izogniti bodisi s sistematično uporabo alo-grafov: npr. i van't Hoffov koeficient, i van't Hoffov faktor, l jod, Ijakost električnega toka (ChTeD),13 pogosto pa tudi z dodajanjem števk oz. številk, ki imajo v termi- 10 Na razvrstitev enako ali podobno pisanih iztočnic lahko vplivajo tudi slovarske sestavine izven izrazne ravnine iztočnice, najpogosteje slovničnokategorialne, kot so besedna vrsta, spol pri samostalniku, ali stilno-zvrstne (Weiss 1999). V geslovniku znanstvenih in tehničnih krajšav STASA z okr. 200.000 iztočnicami je ob posameznem izrazu navedeno le pojasnilo, zato vpliva na razvrstitev izrazov abeceda teh pojasnil, saj je v njem navedeno kar 376 velikih A-jev brez drugih oznak, npr. A Anthrax :: A Antibody :: A Anticline :: A Anticoagulant :: A Antidote :: A Antiferroelectric(ity) :: A Antigen(ic) :: A Antihistamine ... 11 V nastajajočem botaničnem slovarju smo upoštevaje načelo, da »(z)amenjavo hidroksil-ne skupine z vodikom zapišemo s predpono »deoksi-« (NE »dezoksi-«), npr. pri deoksi-ribozi ...« (KeSP, 674), ta termin zapisali brez -z-ja, medtem ko so v MiS termini s to predpono prikazani z iztočnicami de(z)oksiribonukleaza, de(z)oksiribonukleotid ipd., ki jih slovaropisno odsvetujemo, v PMI (1997) pa z iztočnicami z variantno obliko, tj. deoksiadenozin in dezoksiadenozin ipd. ter variantnimi iztočnicami: dezoksiadenozin ipd. 12 V prvih dveh primerih sta se v slovenski literaturi namesto mednarodnih kratic RNA in DNA izjemoma uveljavili podomačeni obliki RNK in DNK, torej je citatno tvorbeno podstavo acid nadomestila podomačena podstava kislina, medtem ko je kratica DTPA prevzeta citatno. Ker bi podomačevanje mednarodno standardiziranih kratic vnašalo v stroko zmedo in nejasnost, je bilo v ustreznih mednarodnih kodeksih sprejeto načelo, da se kratice prevzemajo praviloma brez podomačevanja. Povedna je npr. splošno znana kratica AIDS acquired immunodeficiency syndrome (DMD), ki se je uveljavila tudi v slovenščini, čeprav bi se po prvotnem slovenskem poimenovanju sindrom pridobjene imunske pomanjkljivosti ta glasila *SPIP, a je bil kasneje izraz spremenjen v aktivirani imunski deficitni sindrom, tako da se zdaj prekriva z mednarodno kratico. Pač pa seje v nekaterih jezikih uveljavila kratica SIDA po francoskem ustrezniku syndrome immu-nodeficitaire acquis (PMI). O (ne)podomačevanju kratic gl. npr. še Leben Pivk 1997, 65-66. 13 Zaradi velikega števila najrazličnejših oblik je bil za namen tega prispevka ustrezen vir zgledov navedeni slovar, iz katerega so bili termini praviloma prevzeti v citatni obliki, podomačeni pa le takrat, ko je to bilo smiselno. Pojasnila k posameznim izrazom so prevedena oz. prirejena po viru, ne glede na siceršnjo rabo v posameznih strokah v Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju nu značilno stalno mesto, kar še posebej velja za kemijsko terminologijo, npr. z nadpisano številko pred simbolom se zaznamujejo izotopi določenega kemičnega elementa: ,23I nestabilni izotop j oda 123 (NmS), z nadpisanimi rimskimi številkami za simbolom pa se označuje valenca, npr. Al111 (KeSP, 36). Nasprotno pa se lahko več alografov uporablja za isti izraz, npr. simbol za liter lahko zapišemo kot: 1, L ali / (STASA). Raznovrstnost uresničenih možnih oblik terminov se pokaže šele v obsežnem terminološkem slovarju, kot je npr. Concise Chemical and Technical Dictionary (ChTeD)14 s pribl. 50.000 iztočnicami, zgoščeno predstavljenimi najpogosteje v 1- do 3-vrstičnih slovarskih sestavkih. V njem15 namreč najdemo: a) termine, zapisane v različnih kombinacijah malih in velikih črk, npr. pH enota za merjenje bazičnosti, kislosti, Ph fenil, CoA koencim A, cAMP ciklični adenozin-3 \5 '-monofosfat, mAcBA m-acetilbenzojska kislina16 (STASA), ali s podpisanimi črkami:17 ut hitrost pri času t, mHmasa vodikovega atoma, Im/max. maksimalni tok, EH energija magnetnega polja ipd. V slovarju so navedeni primeri, kijih je mogoče pisati z malimi ali samimi velikimi črkami, npr. dl ali DL optično neaktiven, pogosto pa je razlika med veliko in malo tudi pomenskorazlikovalna: npr. Gd gadolinij GD soman, cal kalorija (mala) :: Cal kalorija (velika) :: CAL belilno oglje (decolorizig carbon); b) termine, zapisane v kombinacijah z grškimi črkami, npr. ß-alanin, mjx milimikron, V Poltierov potencial, v STASA pa tudi: Cß oglje beta, As spin, v nevtrino miona ipd.; c) termine, kombinirane s števkami, ki so zapisane pred njimi, npr. v kemijski nomenklaturi pred številnimi imeni spojin, kot je: 2-hidroksi propanamid, ali celo hkrati s pod- in nadpisano števko pred simbolom: ^H devterij,]S nadalje tudi sredi izraza, npr. etil 4-kloro-2-cianocetacetat, enako tudi v kemijskih formulah, denimo v splošno znani formuli za vodo, kjer je števka, ki označuje število atomov v molekuli, podpisana: H20. Redki niso tudi termini, v katerih je števka na začetku in sredi izraza: 9-etil-9,10-dihidro antracen. Se pogosteje se uporabljajo števke na koncu: npr. v registriranih imenih mnogih sintetičnih snovi: vistalon 404,19 različ- Sloveniji. Povedano drugače, prevedena pojasnila niso slovenski terminološki ustrezni-ki. Čeprav je precejšen del mednarodno rabljenih terminov medsebojno primerljiv, kažejo našteti primeri na značilnosti angleškega/(ameriškega) terminološkega izrazja, ne pa tudi slovenskega. 14 Neobičajna posebnost tega slovarja je, da je na koncu iztočnice zapisana pika, kar je zlasti pri krajšavah moteče, saj se tako zabriše normativna raba pike, npr. n.a. absorpcija nevtronov :: Na. natrij. (V angleščini s pikami pisane krajšave nimajo presledkov.) Pri navajanju zgledov je bila pika opuščena. 15 Krajšave so povzete tudi po STASA. 16 SI. morfemski ustreznik za ang. -zoic (acid) je -zojska (kislina) (Vučko Mole 1997, 92). 17 Kompleksnejše pojme, izvedene iz enostavnejših, je mogoče izraziti bodisi s posebnimi simboli ali pa kar s kombinacijo ustreznih simbolov v obliki, ki izraža razmerje med njimi. 18 Oblika z nadpisano številko 2H označuje hidrogen 2. 19 Ta imena se v angleščini pišejo z veliko začetnico. Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju nih krajšavah, kot je C2 natrijev Morit, pa podpisane, npr. v poimenovanjih za vitamine, v katerih številke označujejo časovno zaporedje, v katerem so bili odkriti posamezni vitamini, npr. vitamin Bl anevrin, vitamin B2 d-riboflavin itd.; č) termine, kombinirane z različnimi drugimi znaki, kot so ločila, npr. s piko: a.c. ali A.C. izmenični tok, v računalništvu za ločevanje delov imen datotek stično pred okrajšavo, npr..EXE izvršljiv, ali v kemiji za označevanje radikalov s piko stično na sredi za končno črko izraza, npr. OH* hidroksilna skupina; nadalje termine, pisane z vejico, zlasti v kemijski terminologiji: 2, 2 -dihidroksi-3,5,6,3', 5,6 -heksakloro-difenil metan ali p,p -diamino-trifenil metan; razen zapisa z vezajem med simboli N-P-K, najdemo v STASA ta izraz zapisan tudi z dvopičjem, torej kot N:P:K, pri čemer označuje prva oblika sestavo gnojila glede na dušik, fosfor in kalij, druga pa razmerje med elementi; neredko naletimo v STASAtudi na zapise z oklepaji, in sicer z okroglim: E(x) pričakovana vrednost x, (Man)5(Glc-NAc)2Asn manopentoze-di-(A-acetil)-D-glukozamin-asparagin, (hkl) Millerjev indeks, z oglatim: [hkl] kr ist alo graf ska rotacijska os in tudi zavitim oklepajem {hk\}skupina kristalografskih ravnin z Millerjevimi indeksi; poševnica med simboli je lahko večpomenska, in sicer: L/H nizek do visok, L/h liter na uro, N/S nezadosten (not sufficient), l/w razmerje med dolžino in širino, O/C odprti krog (open circuit), isti izraz O/C pa pomeni tudi preobremenitev; zgled za rabo opuščaja je npr. krajšava ox'd oksidiran ipd.; d) termine kombinirane z matematično-tehniškimi in drugimi znaki, npr. znak plus v izrazih Add+ detergent ali na sredi AE+Cellulose aminoetil-celuloza, z enojno poševno črtico zgoraj zapisan termin: actinium C zaznamuje/>o/omy 277, če pa ima isti izraz dve črtici: actinium C", označuje talij 207; med posebnimi znaki je npr. zvezdica, ki ob simbolu C* pomeni nesimetrični ogljikov atom; v terminologiji se uporablja tudi znak #, npr. v izrazu Celluset # 2, ki označuje modificirani triazin in še mnoge druge izraze. Če na kratko povzamemo načela za razvrščanje iztočnic v ChTeD in STASA, ki se v posameznostih sicer razlikujeta, vidimo, da so v prvem viru najprej navedene male in nato velike črke, v drugem pa obratno; v obeh ležeče pisane sledijo pokončnim; pred tekočo abecedno razvrstitvijo so števčne sestavine, npr. H3 :: ha, CAA2 :: CAAA, pred njimi vse podpisane oz. redkejše nadpisane števčne in črkovne sestavine, npr. E0:: EH :: Ek:: E :: Ev:: EAA, pred obojimi pa so druge oznake, npr. R :: [R] :: R° :: R':: R" :: RooP;: R^:: R-H :: Ra.20 To načelo bi lahko zapisali tudi tako, da se v obeh virih najprej zvrstijo alografi posamezne male oz. velike črke, npr. G :: G :: ^, nato male oz. velike črke z dodanimi sestavinami v naslednjem zaporedju: najprej s posebnimi znaki, nato s podpisanimi števkami, nato nad-pisanimi števkami, sledijo podpisane male oz. velike črke, nato kombinacije s števkami in znova črke po abecedi. Kompleksnejši zgled za razvrščanje po STASA je npr. niz: ALO :: A1203:: a-Al203:: ß-Al203:: [..] :: Al203(f) :: Al203(w):: ALOA :: A1203/A1 :: [..] :: Al203/Al-Mg :: Al(OBu)2 :: Al(OBus)2(CH3COO) :: AlOC :: [..] :: Al203:Er :: Al(OEt)3:: Al203-Fe203 itd.21 V obeh slovarjih so na koncu posa- 20 V izrazu R° pomeni oznaka stopinjo, ne nič. 21 Posebnost kemijske nomenklature je tudi ta, da se v izrazih, kot je npr. p,p -diamino- Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju mezne male oz. velike latinične črke navedene male/velike grške črke; ker zaradi delnega prekrivanja posameznih grških črk ni mogoče enoumno uvrstiti v latinični niz, navajamo, kako so te iztočnice razvrščene v STASA: a je za a-jem, ß za b-jem, % za c-jem, 8 za d-jem, e in J] za e-jem, y za g-jem, i za i-jem, K za k-jem, X za 1-jem, \i za m-jem, v za n-jem, o in co za o-jem, (p, n in \|/ za p-jem, p za r-jem, a za s-jem, T in 0 za t-jem, 1) za u-jem, \ za x-om in £ za z-jem. Grške črke, kombinirane z (nad-/podpisanimi) dodatnimi znaki, so po analognih načelih praviloma uvrščene na konec enako/podobno pisanih iztočnic. B Nadgradnja uporabniškega računalniškega programa SlovarRed22 je bila dodatna spodbuda, da smo se odločili za dopolnitev obstoječega nabora znakov, pri čemer smo se naslonili zlasti na mednarodni sistem Unicode, preverili pa smo tudi, katere znake še pogrešamo. Za manjkajoče znake bo treba po dogovoru z ostalimi sekcijami ISJ sprejeti enoten sistem kodnih mest ter tako končno doseči stanje, ko naj bi vsaka posamezna koda zaznamovala samo en standardizirani znak. Osnova za razširitev nabora znakov so bile latinične abecede večine sodobnih evropskih jezikov, in sicer: češčine, hrvaščine, slovaščine, poljščine, estonšči-ne, latvijščine, litovščine, francoščine, italijanščine, portugalščine, španščine, angleščine, danščine, nemščine, nizozemščine, švedščine, finščine in madžarščine; seveda pa hkrati ni bilo mogoče prezreti klasične latinščine. Abecede se resda v velikem delu ujemajo, a je med njimi dovolj razlik in posebnosti, ki zadevo precej zapletejo. Razen osnovnih črk posamezne abecede in njihovega zaporedja je bilo treba ugotoviti tudi vse pisne variante, bodisi stalne, obvezne, kakor tudi neobvezne različice za pisno zaznamovanje (posebnega) izgovora. Ker sta v latinščini kračina in dolžina pomenonskorazlikovalni prvini, npr. sicer javor : äcer oster - kračino označuje neobvezni polkrožec nad črko, dolžino pa črtica - je bilo treba latinsko abecedo dopolniti še z znaki: ä, e, I, ö, ü in y, za razlikovanje med dvoglasniškim izgovorom in ločenim izgovorom dveh zaporednih samoglasnikov, pa tudi še s samoglasniki, označenimi s pikama nad črko, t. i. tremajem, npr. äeris [ä-eris] zraka, DruTdes druidi, Caystrus reka v Mali Aziji (Kopriva 1976, 9-12). Ker omenjene črke ne vplivajo na abecedno razvrščanje, so v zapisu abecede navedene v oklepaju za osnovno črko, v katero se bodo v računalniškem zapisu avtomatično prečrkovale.23 Seznam vseh črk latinske abecede je torej tak:24 trifenil-metan, (pred)ponske črkovne ali števčne sestavine, p-, s-, a-, ß-, 2,2-, d-, l- ipd., ki so lahko tudi sredi izraza, ne štejejo k imenu spojine, zato se v terminografskih delih pri razvrščanju po abecedi praviloma zanemarijo oz. se upoštevajo le pri podobno pisanih iztočnicah. Npr. arabinoza :: d-arabinoza :: /-arabinoza, kjer gre za optično aktivni snovi, ki se razlikujeta po desno- oz. levosučnosti (KeSP, 558-9). Obstoječi program bo Tomaž Seliškar na podlagi novih zahtev in potreb Sekcije za terminološke slovarje temeljito razširil in dopolnil; preizkusna različica bo na voljo sodelavcem sekcije v začetku oktobra 2002. Poenostavitev je nujna, saj bo tako računalniška obdelava podatkov, zbranih v redakcijski relacijski bazi nastajajočih terminoloških slovarjev, potekala hitreje. Za zapis naglašenih dolgih zlogov oz. samoglasnikov bi morala upoštevati tudi še samo- Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju a ( a, ä), b, c, d, e (e, e), f, g, h, i (i, i), k, 1, m, n, o (o, ö), p, q, r, s, t, u (u, Ü), v, x, y (y> y)>z- Razlikovanje med kračino in dolžino pozna npr. tudi češčina, vendar je tu dolžina označena z obveznim ostrivcem: ä, e, i, y, ö in ü (ki ima še različico u), ki pa zaradi stalnega naglasa praviloma na prvem zlogu ne označuje hkrati tudi mesta naglasa, tako kot v slovenščini. Gre torej za to, da se za označevanje istovrstnih izgovor-nih značilnosti v različnih jezikih uporabljajo različne oznake oz. da imajo lahko iste oznake v različnih jezikih različne izgovorne vrednosti. Še več, izkaže se tudi, če ostanemo pri češčini, da se celo znotraj istega jezika za zapisovanje istega pojava uporabljata pri malih in velikih črkah različni oznaki, in sicer: palataliziranost sogla-snikov d in t se pri malih črkah označuje z opuščajem ob črkah, tj.: d' in t', pri velikih pa s kljukico nad črkama, torej: D in T. Sicer pa opozarja na palatalni izgovor nekaterih soglasnikov tudi neposredno za njimi stoječa črka e (Urbančič idr. 1997, 13-31). Pri načrtovanju načel za razvrščanje vseh posebnosti posameznih abeced ni bilo mogoče upoštevati, zato smo sprejeli le tiste, ki ne izstopajo iz običajnega zaporedja. Tako smo se odločili, da dvo-, tročrkij ne bomo upoštevali, saj jih, ne glede na to, da zaznamujejo en glas, obravnavamo tako kot poljubno sosledje dveh, treh črk, ki se normalno razvršča po teh črkah. Taka črkja, npr. nem. sch, špan. 11, madž. dzs ipd., se tudi v slovarjih v matičnih jezikih obravnavajo enako. Med sorazmerno redke izjeme spada npr. dvočrkje ch v češčini, ki s tem, da sledi h-ju, odstopa od običajnega abecednega zaporedja. Seveda bi tako razvrstili samo termine v seznamu čeških terminov, sicer pa bomo tudi to dvočrkje razvrstili kot c in h. Podobno velja tudi za črke ae, 0, k v danščini in norveščini oz. za ä, ä, ö v švedščini, ki so v teh jezikih zadnje tri črke abecede, a je npr. simbol Ä za angstrom nasploh v slovarjih uvrščen za velikim A, torej je umeščen proti začetku abecede.25 Na ravni običajnih in specifičnih latiničnih črk je bilo treba zaradi navedenih razlik razen sistema prečrkovanja sprejeti še načela, ki bi omogočala enotno razvrščanje enako ali podobno pisanih terminov tudi s črkami drugih abeced, kijih slovenščina nima, zato smo se odločili za nize variant posameznih črk, ki si sledijo v poenostavljenem mehanicističnem zaporedju: mala, velika črka, črka z različnimi oznakami nad njo, se pravi z ostrivcem, strešico, s krativcem,26 nato pa s tildo, z diarezo/tremajem, krožcem, črtico ipd., npr.: ä, ä, ä, ä, ä, ä, ä ipd. Tem sledijo oznake ob črki, v črki in pod njo: npr. 1, P, 1,1. Po tem ključu so črke razvrščene v preglednici,27 in sicer skupaj s kodo sistema Unicode, s prečrkovano obliko in pove- glasniške alografe z dvojno oznako, tj. s črtico in z ostrivcem nad črko, kar seveda močno presega dejanske potrebe sekcije. V tabelo nismo vključili ligatur, npr. ae v danščini, norveščini, latinščini, francoščini, ki jih tipografsko zamenjujemo z ae. Prvotno zaporedje, po katerem naj bi bilo najprej neoznačeno, nato oznaka za kračino, dolžino in širino, smo opustili, saj bi, kot je opozoril recenzent Peter Weiss, to pomenilo »odklop od slovarske tradicije in to, da bodo enako pisane iztočnice razvrščene na način brazdati :: brazdati, Hugo [igö] :: Hugo (bolj zapleteno pred preprostejšim), bar (kot okrajšava, npr. v mbar) :: bar -a (fiz.) in tako še bit:: bit -a (rač.).« Čeprav je v praksi malo verjetnosti, da bi se kdaj pojavili primeri, ki bi jih bilo treba Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju zavo s kodami, ki smo jih uporabljali doslej. Razen teh so v preglednico zaradi pravnozgodovinskega slovarja vključene še črke za mali (dve črki) in dolgi s, za zaznamovanje izgovora, ki je v terminoloških slovarjih poenostavljen, pa tudi pisni znamenja za polglasnik (nenaglašeni in naglašeni) in dvoustnični v. (V preglednici so znaki, kijih ni v naboru znakov sistema Unicode, označeni z xxxx.) Preglednica latiničnih črk Znak Opis znaka Koda Zamenjava Povezava a mali a 0061 2i 097 A veliki A 0041 A 065 ä mali a z ostrivcem 00E1 a 0225 Ä veliki A z ostrivcem 00C1 A 0193 ä mali a s strešico 00E2 a 0226 Ä veliki A s strešico 00C2 A 0194 ä mali a s krativcem 00E0 a Ä veliki A s krativcem OOCO A ä mali a s tildo 00E3 a Ä veliki A s tildo 00C3 A ä mali a z diarezo/tremajem 00E4 a 0228 Ä veliki A z diarezo/tremajem 00C4 A 0196 ä mali a s krožcem zgoraj 00E5 a 0227 Ä veliki Aas krožcem zgoraj 00C5 A 0195 ä mali a s črtico zgoraj 0101 a Ä veliki A s črtico zgoraj 0100 A A mali a s kljukico spodaj v desno 0105 a 0185 K veliki A s kljukico spodaj v desno 0104 A 0165 b malib 0062 b 098 B veliki b 0042 B 066 c mali c 0063 C 099 C veliki c 0043 C 067 9 mali c s sedijem 00E7 C 0231 Q veliki C s sedijem 00C7 C 0199 č mali č 010D č 0232 Č veliki č 010C Č 0200 č mali mehki č 0107 č 0230 Č veliki mehki C 0106 Č 0198 d mali d 0064 d 0100 D veliki D 0044 D 068 d mali mehki d 0111 d 0240 D veliki mehki D 0110 D 0208 razvrščati po prikazanem ključu, je taka rešitev zaradi poenostavljenosti sprejemljiva. Preglednica je hkrati primerna za osnovni pregled nad znaki sistema Unicode (prevzeto po medmrežni različici 3.0). Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju d' mali d z opuščajem 010F d 0239 D veliki D s kljukico 010E D e mali e 0065 e 0101 E veliki E 0045 E 069 e mali e z ostrivcem 00E9 e 0233 E veliki E z ostrivcem 00C9 E 0201 e mali e s strešico 00EA e 0254 E veliki E s strešico 00CA E 0222 e mali e s krativcem 00E8 e E veliki E s krativcem 00C8 E e mali e z diarezo/tremajem 00EB e 0235 E veliki E z diarezo/tremajem 00CB E 0203 e mali e s črtico zgoraj 0113 e E veliki E s črtico zgoraj 0112 E e mali e s kljukico 011B e E veliki E s kljukico 011A E e mali e s piko zgoraj 0117 e E veliki E s piko zgoraj 0116 E S mali e s kljukico spodaj v desno 0119 e 0234 n veliki E s kljukico spodaj v desno 0118 E 0202 9 znak za polglasnik 01DD se ne abc. 0148 9 znak za polglasnik s krativcem XXXX se ne abc. 0135 9 znak za polglasnik z ostrivcem XXXX se ne abc. 0172 f mali f 0066 f 0102 F veliki F 0046 F 070 g mali g 0067 g 0103 G veliki G 0047 G 071 g mali g s sedijem zgoraj 0123 g Q veliki G s sedijem 0122 G h malih 0068 h 0104 H veliki H 0048 H 072 i mali i 0069 i 0105 I veliki I 0049 I 073 i mali i z ostrivcem 00ED i 0237 I veliki I z ostrivcem 00CD I 0205 i mali i s strešico 00EE i 0238 I veliki I s strešico 00CE I 0206 i mali i s krativcem 00EC i I veliki I s krativcem OOCC I i mali i z diarezo/tremajem 00EF i I veliki I z diarezo/tremajem 00CF I T mali i s črtico zgoraj 012B i I veliki I s črtico zgoraj 012A I i mali i s kljukico spodaj v desno 012F i I veliki I s kljukico spodaj v desno 012E I Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju j mali j 006A j 0106 J veliki J 004A J 074 k mali k 006B k 0107 K veliki K 004B K 075 k mali k s sedijem 0137 k K veliki K s sedijem 0136 K 1 mali 1 006C 1 0108 L veliki L 004C L 076 i mali 1 z ostrivcem 013A 1 L veliki L z ostrivcem 0139 L r mali 1 z opuščajem 013E 1 0190 E veliki L z opuščajem 013D L 0188 i mali 1 s poševnico 0142 1 0179 L veliki L s poševnico 0141 L 0163 1 mali 1 s sedijem 013C 1 L veliki L s sedijem 013B L m mali m z ostrivcem xxxxm m 0109 ÜL veliki M z ostrivcem mxxxx M 077 n mali n 006E n 0110 N veliki N 004E N 078 n mali n z ostrivcem 0144 n 0241 N veliki N z ostrivcem 0143 N 0209 n mali n s kljukico 0148 n 0242 N veliki N s kljukico 0147 N 0210 n mali n s tildo 00F1 n 0245 N veliki N s tildo 00D1 N 0213 n mali n s sedijem 0146 n N veliki N s sedijem 0145 N 0 mali o 006F 0 0111 0 veliki O Ö04F O 079 6 mali o z ostrivcem 00F3 0 0243 O veliki 0 z ostrivcem 00D3 O 0211 6 mali o s strešico 00F4 0 0244 6 veliki 0 s strešico 00D4 O 0212 6 mali o s krativcem 00F2 0 O veliki 0 s krativcem 00D2 O ö mali o s tildo 00F5 0 Ö veliki o s tildo 00D5 O ö mali o z diarezo/tremajem 00F6 0 0246 Ö veliki o z diarezo/tremajem 00D6 O 0214 ö mali o s črtico 014D 0 Ö veliki O s črtico 014C O ö mali o z dvojnim ostrivcem 0151 0 0 veliki O z dvojnim ostrivcem 0150 O 0 mali o s poševnico 00F8 0 Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju 0 veliki 0 s poševnico 00D8 O p mali p 0070 P 0112 p veliki P 0050 P 080 q mali q 0071 q 0113 Q veliki Q 0051 Q 081 r mali r 0072 r 0114 R veliki R 0052 R 082 f mali r z ostrivcem 0155 r 0224 R veliki R z ostrivcem 0154 R 0192 f mali r s kljukico 0159 r 0248 R veliki R s kljukico 0158 R 0216 s mali s 0073 s 0115 S veliki S 0053 S 083 ß ostri s 00DF ss 0223 J mali dolgi s 017F s 0134 s veliki S s sedijem 015E* S š mali s z ostrivcem 015B s 0156 Š veliki S z ostrivcem 015A S 0140 š mali š 0161 š 0154 Š veliki Š 0160 Š 0138 t mali t 0074 t 0116 T veliki T 0054 T 084 f mali t z opuščajem 0165 t 0157 f veliki T s kljukico 0164 T u mali u 0075 u 0117 U veliki U 0055 U 085 ü mali u z ostrivcem 00FA u 0250 Ü veliki U z ostrivcem 00DA U 0218 ü mali u s strešico 00FB u 0251 Ü veliki U s strešico 00DB U 0219 ü mali u s krativcem 00F9 u Ü veliki U s krativcem 00D9 U ü mali u z diarezo/tremajem 00FC u 0252 Ü veliki U z diarezo/tremajem 00DC U 0220 ü mali u s krožcem zgoraj 016F u 0249 Ü veliki U s krožcem zgoraj 016E U 0217 ü mali u s črtico zgoraj 016B u 0 veliki U s črtico zgoraj 016A U ü mali u z dvojnim ostrivcem 0171 u Ü veliki U z dvojnim ostrivcem 0170 U U mali u s kljukico spodaj v desno 0173 u U veliki U s kljukico spodaj v desno 0172 U u znak za dvoustnični v XXXX se ne abc. 0147 v mali v 0076 v 0118 V veliki V 0056 V 086 Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju w mali dvojni v 0077 w 0119 W veliki dvojni v 0057 W 087 X mali iks 0078 X 0120 X veliki iks 0058 X 088 y mali ipsilon 0079 y 0121 Y veliki ipsilon 0059 Y 089 y mali ipsilon z ostrivcem 00FD y 0253 Y veliki ipsilon z ostrivcem 00DD Y 0221 y mali ipsilon z diarezo/tremajem 00FF y Y veliki ipsilon z diarezo/tremajem 0178 Y y mali ipsilon s črtico 0233 y Y veliki ipsilon s črtico 0232 Y z mali z 007A z 0122 Z veliki Z 005A Z 090 ž mali z z ostrivcem 017A z 0159 Ž veliki Z z ostrivcem 0179 Z 0143 ž mali z s piko zgoraj 017C z 0191 Ž veliki z s piko zgoraj 017B Z 0175 ž mali ž 017E ž 0158 Ž veliki Ž 017D Ž 0142 Iztočnice, kijih sestavljajo tudi grške črke, je mogoče razvrstiti na več načinov. Problem lahko poenostavimo, če termin zapišemo z latiničnimi črkami po izgovoru grške črke, npr. alfakaroten, betakaroten.28 Če ohranimo grško tipografijo, tj. a-karoten, ß-karoten, lahko pri razvrščanju to sestavino zanemarimo, tako da bi dobili v nastajajočem botaničnem slovarju glede na trenutno stanje naslednje zaporedje: karioplazma :: karoten :: a-karoten :: ß-karoten :: karotenoid. Če bi grški črki a in ß v zapisu ohranili in ju uvrstili na ustrezno mesto po izgovoru, bi dobili niz: alered :: alfakaroten :: a-karoten :: algologija oz. benziladenin :: betakaroten :: ß-karoten :: betalain. Obstaja pa še ena možnost, namreč, da izraza zapišemo z grškima črkama, kot da bi bili latinični in ju razvrstimo po tekoči abecedi za malima a oz. b; dobili bi zaporedji: agroživilstvo :: a-karoten :: alered :: alfakaroten in bivališče :: ß-karoten :: blanket barje. Med naštetimi možnostmi je zadnja najmanj primerna, ker izenačuje dva različna pisna sistema, zato smo se odločili, da bomo v terminoloških slovarjih praviloma upoštevali obe prvi različici, torej latinični zapis terminov po izgovoru grških črk29 in v obliki z grško črko, ki pa jo bomo pri razvrščanju zanemarili. Če bi se vendarle odločili za vključevanje črk grškega alfabeta v latinično abecedo, bi bilo mogoče izpeljati zamenjavo po naslednjem ključu:30 28 Tako smo v nastajajočem botaničnem slovarju zapisali obe iztočnici, čeprav v stroki pišejo ta izraza le kot a-karoten, ß-karoten. 29 Seveda le v primeru, če je taka oblika strokovno sprejemljiva. 30 Če bi grške črke razvrščali v slovarju, kot da bi te ustrezale latiničnim črkam in dvočrk-jem, torej po različici, ki smo jo nazadnje omenili, bi bila iztočnica z začetno sestavino £>.. uvrščena bodisi kot dz.. ali z.., i., kot i., ali j.., (p.. kot ph.., %.. kot ch.., in \|/.. kot ps.., Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju Preglednica črk grškega alfabeta Znak Ime znaka Koda Opombe a (mala) alfa 03B1 sledi a-jem A (velika) alfa 0391 sledi A-jem ß (mala) beta 03B2 sledi b-ju B (velika) beta 0392 sledi B-ju Y (mala) gama 03B3 sledi g-ju r (velika) gama 0393 sledi G-ju 5 (mala) delta 03B4 sledi d-ju A (velika) delta 0394 sledi D-ju 8 (mali) epsilon 03B5 sledi e-jem E (veliki) epsilon 0395 sledi E-jem C (mala) dzeta 03B6 sledi z-ju Z (velika) dzeta 0396 sledi Z-ju TI (mala) eta 03B7 sledi e-jem za epsilonom H (velika) eta 0397 sledi E-jem za epsilonom CP (mala) theta 03B8 sledi t-ju za tav ß (velika) theta 0398 sledi T-ju za tav l (mala) jota 03B9 sledi i-jem I (velika) jota 0399 sledi I-jem K (mala) kapa 03BA sledi k-ju K (velika) kapa 039A sledi K-ju X (mala) lambda 03BB sledi 1-ju A (velika) lambda 039B sledi L-ju H (mali) mi 03BC sledi m-ju M (veliki) mi 039C sledi M-ju v (mali) ni 03BD sledi n-ju N (veliki) ni 039D sledi N-ju l (mali) ksi 03BE sledi x-u " (veliki) ksi 039E sledi X-u 0 (mali) omikron 03BF sledi o-jem 0 (veliki) omikron 039F sledi O-jem 71 (mali) pi 03C0 sledi p-ju n (veliki) pi 03A0 sledi P-ju p (mali) ro 03C1 sledi r-ju p (veliki) ro 03A1 sledi R-ju a (mala) sigma 03C3 sledi s-ju S (mala) sigma 03C2 sledi s-ju Z (velika) sigma 03A3 sledi S-ju T (mali) tav 03C4 sledi t-ju torej bi bil npr. cp-koeficient uvrščen v slovar kot phk.. Zaradi lažjega iskanja tovrstnih iztočnic, je v preglednici predlagano načelo, po katerem bi bilo uvrščanje v latinični črkovni sistem enostavnejše. Bori slava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju T (veliki) tav 03A4 sledi T-ju rj (mali) ipsilon 03C5 sledi y-u Y (veliki) ipsilon 03A5 sledi Y-u 0 (mali) fi 03C6 sledi f-ju O (veliki) fi 03A6 sledi F-ju X (mali) hi 03C7 sledi h-ju X (veliki) hi 03A7 sledi H-ju ¥ (mali) psi 03C8 sledi p-ju za pijem V (veliki) psi 03A8 sledi P-ju za pijem 00 (mala) ornega 03C9 sledi o-jem za omikronom a (velika) ornega 03A9 sledi O-jem za omikronom C Ker za razvrščanje kompleksnejših terminov, katerih sestavine so bodisi grške črke, števke ali različni drugi znaki, npr. ločila ali matematično-tehnične oznake ipd., običajna abecedna načela ne zadoščajo in ker tudi ni kakih absolutnih, splošno veljavnih načel za razvrščanje, smo se ob nadgradnji računalniškega redakcijskega programa odločili predvsem za tale merila: termini se abecedirajo po zaporedju črk, pri čemer so alografi oz. črke z ločevalnimi ali drugimi znamenji obravnavane, kot da teh znamenj ne bi imele, zanemarijo se tudi nad- ali podpisane sestavine, grške črke in drugi nečrkovni znaki; vse omenjene sestavine vplivajo na razvrščanje le pri enako ali podobno pisanih iztočnicah, tako da se najprej zvrstijo male :: velike črke, pokončne :: ležeče, tiste brez znamenj31 :: z dodatnimi znamenji (v zaporedju, prikazanem v preglednici latiničnih črk). Pri razvrščanju enako ali podobno pisanih terminov z grškimi črkami se upošteva še grški alfabet, pri številkah njihova naraščajoča vrednost,32 pri razvrščanju terminov z drugimi nečrkovnimi prvinami pa velja zaporedje teh znakov, kot ga določa sistem Unicode. Morebitne posebne iztočnice, tj. zlasti simboli, ki niso črke v običajnem smislu, kot npr. @, ®, se izločijo in prikažejo v samostojnem delu na začetku ali na koncu slovarskega besedila. V celoti lahko načela za razvrščanje iztočnic v terminološkem slovarju strnemo takole: 1.0 Izhodišče za razvrščanje iztočnic je slovenska abeceda, razširjena s črkama hrvaške/srbske abecede: č, d in mednarodno rabljenimi črkami: q, w, x ter y. 1.1 Iztočnice, pisane: z malimi ali velikimi črkami, se razvrščajo, kot da bi bile samo male; s presledkom (večbesedne), se razvrščajo, kot da le-teh ne bi imele; z naglasnimi znamenji ali s črkami tujih abeced, se razvrščajo, kot da bi bile brez njih. 31 Po presoji seje seveda mogoče v konkretnih primerih odločiti tudi drugače. 32 Tj. v zaporedju: 1,2,6,7, 11, 12,52,55,60,62, 110, 111, 531, 5212, ne pa: 1, 11, 110, 111, 12, 2, 52, 5212, 531, 55, 6, 60, 62, 7, na kar je opozoril Peter Weiss. Tako se namreč razvrščajo številke v imenih datotek v Microsoftovih programih. Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju 1.2 Enakopisnice (homonimi) se razvrščajo po naraščajoči vrednosti nadpi-sanega razlikovalnega znaka. 1.3 Podobno pisane iztočnice se razvrščajo v zaporedju: najprej male in nato velike črke; najprej pisava skupaj, nato narazen; tiste z ločevalnimi znamenji si praviloma sledijo v zaporedju, prikazanem v preglednici: črke z ostrivcem, strešico, krativcem, črke z drugimi znaki nad črko: tildo, diarezo/tremajem, krožcem ipd., črke z oznakami v črki, črke z oznakami pod črko. 2.0 Iztočnice, pisane v kombinaciji z grškimi črkami ali nečrkovnimi znaki, kot so števke, ločila ali drugi matematično-tehnični znaki, se razvrščajo, kot da bi bile brez teh znakov. 2.1 Podobno pisane iztočnice z omenjenimi znaki se razvrščajo v zaporedju, kot ga določa sistem Unicode, znotraj istovrstnih znakov pa: grške črke po alfabetu; najprej arabske števke, nato rimske - oboje po naraščajoči vrednosti. 3.0 Iztočnice simboli, pisane z nelatiničnimi črkami (npr. £, (p, As, v ) ali drugimi znaki (npr. £, ©, ®), kijih ni mogoče enoumno uvrstiti v latinično abecedo, se prikažejo v posebnem delu pred slovarskim besedilom ali za njim. Razvrščajo se na način, kot je uveljavljen v sistemu Unicode. V osnovi gre torej za naslednja načela: a) termini, pisani z različno dopolnjenimi latiničnimi črkami, se razvrščajo pri enako ali podobno pisanih iztočnicah v zaporedju, kakršno je v preglednici; b) termini, pisani v kombinaciji z grškimi črkami, števkami in drugimi znaki, se razvrščajo glede na te znake le pri enako in podobno pisanih iztočnicah; c) termini, zlasti simboli, pisani samo z grškimi črkami ali drugimi znaki, se obravnavajo v ločenem delu na koncu ali začetku slovarskega besedila. Načela, za katera smo se odločili v Sekciji za terminološke slovarje, so seveda samo ena od možnih, zato je odločitev o razvrščanju iztočnic vselej prepuščena sestavljavcem konkretnega (terminološkega) slovarja. Viri in literatura BiTS = Bibliotekarski terminološki slovar, Poskusni snopič, 1996, Narodna in univerzitetna knjižnica in ZRC S AZU. Breuer, Hans, 1993, Atlas klasične in moderne fizike, prev. Janez Strnad, Ljubljana. ChTeD = Consise Chemical and Technical Dictionary, 1986, ur. H. Bennet, Fourth enlarged Edition, Australia, Edward Arnold. 44 Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju DMD = Borland's Illustrated Medical Dictionary, 1985, ur. Elizabeth J. Taylor, Philadelphia, [..], W. B. Saunders Company. GuS = Gumarski slovar, 1995, sest. in ur. Zinka Leben - Pivk in terminologi, SAVA KRANJ, Razvojno-tehnološki inštitut. Kopriva, Silvo, 1976, Latinska slovnica, Ljubljana, Državna založba Slovenije. Leben - Pivk, Zinka, 1997, Krajšave v gumarstvu, Slovensko naravoslovno-tehnič-no izrazje, Ljubljana, Založba ZRC, 57-68. MSL = Manual of Specialised Lexicography, The Preparation of Specialised Dictionaries, 1995, ur. Henning Bergenholtz, Sven Tarp idr., Amsterdam/Philadelphia, John Benjamins C. Masär, Ivan, 1991, Priručka slovenske] terminolögie, Bratislava, VEDA. Mihaljevič, Milica, 1998, Terminološkipriručnik, Zagreb, Hrvatska sveučilišna naklada. MiS = Mikrobiološki slovar, 1994, ur. Stanko Banič idr., Ljubljana, Slovensko mikrobiološko društvo. PaTS = Papirniški terminološki slovar, 1996, sest. in ur. Marjeta Humar s strokovnjaki za papirništvo na podlagi gradiva inž. Staneta Bonača, Ljubljana, ZRC SAZU. Poštolkova, Bela, 1984, Odborna a bežna slovni zäsoba současne destiny, Praha, Academia naklad. Československe akademie ved. PMI = Pravopis medicinskih izrazov, 1997, ur. Miroslav Kališnik idr., Druga, popravljena in dopolnjena izd., Medicinska fakulteta Univerze v Ljubljani in Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana. KeSP = Schroter, W., idr., 1993, Kemija, Splošni priročnik, prev. Milica Kač in Sergej Gaberšček, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, 1970, 1975, 1979, 1985, 1991, Ljubljana, Državna založba Slovenije. STASA = Scientific and Technical Acronyms, Symbols, and Abbreviations, 2001, ur. Uwe Erb, Harald Keller, Wiley-Interscience, New York, [..], John Wiley & sons. StTS = Statistični terminološki slovar, 2001, Razširjena izdaja. Avt. Blaženka Koš-melj idr., Statistično društvo Slovenije in SAZU, Ljubljana, Statistični urad Republike Slovenije. NmS = Suštaršič, Janez, 1999, Nuklearnomedicinski slovar, Pojmovnik odkrivanja in zdravljenja bolezni z odprtimi viri ionizirajočih sevanj, Ljubljana, Tehniška založba Slovenije. Toporišič, Jože, 1992, Enciklopedija slovenskega jezika, Ljubljana, Cankarjeva založba. The Unicode Standard, 1996, Version 2.0. The Unicode Consortium, Reading, Massachusetts, [..], Addison-Wesley Developers Press oz. www.unicode.org/ charts/ različica 3.2, zadnji popravek 30. aprila 2002. Urbančič, Boris, Hauser, Pfemysl, Jedlička, Alois, 1997, Ceščina, Druga predelana izdaja, Ljubljana, Mladika. Vučko Mole, Simona, 1997, Anatomsko-terapevtsko-kemijska klasifikacija zdravil 45 Borislava Košmrlj - Levačič: O razvrščanju iztočnic v terminološkem slovarju in enotno slovensko poimenovanje zdravilnih učinkovin, Slovensko naravo-slovno-tehnično izrazje, Ljubljana, Založba ZRC, 85-97. Weiss, Peter, 1999, Določila za razvrščanje podobno in enako pisanih iztočnic v slovarskem delu novega Slovenskega pravopisa, Jezikoslovni zapiski 5, Ljubljana, 151-167. How to Arrange Entries in a Terminological Dictionary Summary The standard alphabetical principles are insufficient for arrangement of complex entries, consisting of Greek letters, numbers and various other characters, such as punctuation marks, mathematical and technical signs, etc., added to Latin letters. This article presents various solutions of this problem in some smaller Slovenian explanatory terminological dictionaries and especially in two larger English termi-nographic works. Since we found no absolute, generally applicable principles for arrangement of entries during the preparations for the upgrade of the computer programme for compilation of dictionaries, we decided to apply the following criteria: the entries are listed alphabetically and the allographs, i.e. the letters with diacritical marks are considered as standard letters, the components in super- or subscript are omitted, as well as Greek letters and other symbols. This components influence the alphabetical order only for those entries that have equal or similar spellings: first come the small letters, then the capital letters, the regular type comes before the italic type, standard letters without diacritical marks come before the letters with diacritical marks (which are listed as shown in the Latin letters table). For equally or similarly spelled entries with Greek alphabet components the Greek alphabetical order is used, numbers are arranged in the increasing order, whereas for the entries including characters other than letters the order of these characters is in conformity with the Unicode system. Possible special entries, i.e. especially symbols which are not considered as letters in the usual sense, e.g. @, ©, are to be presented in a special list at the beginning or at the end of a dictionary. Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss IZVLEČEK: Značilnosti ustroja skladenjskih podatkovv splošnih eno-jezičnih slovarjih so izhodišče za obravnavo načina njihovega prikaza v slovenskih slovarjih knjižnega jezika in za oceno njihovega vpliva na narečno slovaropisje. Sondažna razčlemba eksplicitnih in implicitnih skladenjskih podatkov v slovenskih narečnih slovarjih pa je namenjena opredelitvi tistih prvin, ki so posebnost narečnega slova-ropisja (in v veliki meri tudi slovaropisja govorjenega jezika). ABSTRACT: The authors discuss the presentation of syntactic information in dictionaries of standard Slovenian and assess their influence on dialectal lexicography in contrast to presentation and arrangement of syntactic data in general-purpose monolingual dictionaries. A probative analysis of explicit and implicit syntactic information in Slovenian dialectal dictionaries is intended to determine the features that are typical of dialectal lexicography (and also -to a large extent - of the lexicography of the spoken language). 0.1 Skladenjski podatki so v primerjavi z drugimi slovničnimi podatki v slovarjih nasploh velikokrat predstavljeni nesistematično.* Natančnejša primerjava med razlagalnimi slovarji nemškega standardnega jezika je pokazala, da se skladenjski podatki v njih ne ujemajo (Bergenholtz - Mugdan 1984, 47sL), kar pa ne velja samo za razlagalne slovarje v tem jeziku, le da v številnih drugih jezikih, ki imajo manjše število razlagalnih slovarjev, skorajda ni možnosti, da bi ugotovili neenotnost. 0.2 Slovensko narečno slovaropisje spada med manj razvita, saj je prvi slovar kakega slovenskega narečja v knjigi slovar črnovrškega narečja Ivana Tominca iz leta 1964 (Tominec 1964), v zadnjih dveh desetletjih pa so izšli ali začeli izhajati še drugi: Tezaver slovenskega ljudskega jezika na (avstrijskem) Koroškem (Thesaurus 1-4), slovar obirskega narečja na avstrijskem Koroškem Ludvika Karničarja (Karničar 1990), beltinskega prekmurskega govora Franca in Vilka Novaka (Novak Prispevek je razširjena različica predavanja, kije bilo predstavljeno 14. novembra 2000 na 9. znanstvenem srečanju o hrvaških narečjih (v sekciji o narečni skladnji); organizirala gaje Hrvaška akademija znanosti in umetnosti v Zagrebu. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju 1985, 1996), rezijanskega govora v Bili (San Giorgio) Hana Steenwijka (Steenwijk 1992), slovar govora Sv. Antona pri Kopru Dušana Jakomina (Jakomin 1995), slovar govora Gozda-Martuljka in Srednjega Vrha (na Gorenjskem) Stanka Koširja (Košir 1997), poskusni zvezek slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (A-H) Petra Weissa (Weiss 1998), (italijansko-)nadiški slovar Simone Rigoni in Stefanie Salvino (Rigoni - Salvino 1999) in slovar poljanskega narečja Dušana Škrlepa (Škr-lep 1999).1 O 1»0 Načelno se postopki predstavljanja skladenjskih podatkov v splošnih eno- jezičnih slovarjih in v narečnih slovarjih različnih obsegov ne razlikujejo, zato je -tudi zaradi specifičnih slovenskih razmer, v katerih je vsakršnih slovarjev premalo - marsikaj povedano za obe skupini slovarjev hkrati. Vendar pa se splošni enojezič-ni razlikujejo od narečnih po temle: (1) Splošni enojezični slovarji, posvečeni standardnim jezikovnim različkom, se ravnajo po načelu reprezentativnosti, torej popisujejo sinhrono stanje jezika (pov- *o prečnih) govorcev ene (tj. srednje) generacije (prim. Jedlička 1974, 27-28; Zgusta 1991, 201), prvo načelo (klasičnih) narečnih slovarjev pa je dokumentarnost (Stellmacher 1986, 36-37), zato je sam obstojski razdelek (Gjurin 1986, 151-152) najpomembnejša (lahko tudi edina) geselska enota,2 posebne pozornosti pa so deležne najstarejše jezikovne prvine.3 Želja po ohranitvi izginjajočega besedja je bila gonilo narečnega slovaropisja od njegovih začetkov v 18. st. (Niebaum - Macha 1999, 49) do danes, ko je predvsem razlog za nastanek številnih ljubiteljskih besednih zbirk (prim. Jakomin 1995, 7-8; Košir 1997, 4). (2) Enojezični slovar piše po navadi skupina ljudi, narečni slovar en sam človek z morebitnim jezikovnim svetovalcem ali urednikom (kije to lahko tudi po avtorjevi smrti); predstavitev slovničnih podatkov je odvisna od jezikoslovnega znanja in jezikovne kompetence sestavljalca in svetovalca ali urednika. (3) Gradivo za splošni enojezični slovar temelji na zapisanih virih (zato je lahko veliko obsežnejše), narečni slovaropisec (po navadi sam) pa si mora govorno 1 Z vprašanji narečne skladnje se je v slovenski dialektologiji začel ukvarjati Rudolf Kola-rič (Kolarič 1959). V novejših monografskih obdelavah so narečne skladenjske značilnosti navadno sopostavljene s skladenjskimi značilnostmi knjižnega in (»splošnega«) pogovornega jezika po modelih iz Slovenske slovnice Jožeta Toporišiča (1976, 2000) in Nove slovenske skladnje (Toporišič 1982) istega avtorja, prva empirična raziskava s tega področja pa je magistrska naloga Danile Zuljan Kumar (2001), ki se ukvarja z razmerji med skladenjsko strukturo zahodnih slovenskih govorov (briščine in nadiščine) in normativnimi pravili knjižne slovenščine ob hkratni presoji možnih romanskih vplivov na narečno skladnjo. 2 Prim, navedek iz recenzije Slovarja beltinskega govora, ki jo je napisal Tine Logar (Novak 1985, 1996, VI): »Beltinski slovarje dragoceno leksikografsko in dialektološko delo. Z njim je prišlo v evidenco jezikoslovcev in etimologov mnogo besed, kijih doslej nismo poznali ...« 3 Reprezentativni narečni slovarji so začeli nastajati šele v novejšem času. Prim. Weiss 1998, 7: »Izhodiščen (in neoznačen) je sistem, ki ga govori srednja generacija govorcev.« Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju gradivo šele pripraviti, kar od njega zahteva veliko časa, korpus pa niti približno ni tako obsežen kot tisti za splošni enojezični slovar. (4) Narečni slovaropisec ne more računati na kdo ve kolikšno zanimanje za svoj slovar, medtem ko se slovarji knjižnega jezika dobro prodajajo in ponatiskujejo. (5) Predstavitev gradiva v narečnem slovarju je oprta na sopostavitev (pa naj bo ta kontrastivna ali konfrontativna - prim. Kenda-Jež - Weiss 1999, 30) narečnih jezikovnih struktur ter njihove rabe in pogostnosti s knjižnimi. Zato je kakovost jezikovnega opisa v narečnih slovarjih precej odvisna tudi od kakovosti splošnih enojezičnih slovarjev knjižnega (standardnega) jezika. Če izvzamemo glosar cerkljanskega narečja Jana Baudouina de Courtenayja, kije izšel že leta 1885 in se je pri kontrastivni izbiri narečnega slovarskega gradiva opiral na Janežičev sloven-sko-nemški slovar iz leta 1874 (Baudouin de Courtenay 1885, 108), lahko razvoj slovenskega narečnega slovaropisja razdelimo na dve obdobji: na obdobje po izidu Pleteršnikovega slovarja, na podlagi katerega je zbiranje in redigiranje narečnega gradiva potekalo do osemdesetih let4 20. stoletja (Tominec 1964, 5; Novak 1985, 1996, V; Karničar 1990, 111), in na od sedemdesetih let dalje vzporedno potekajoče obdobje vpliva postopno izhajajočih petih knjig Slovarja slovenskega knjižnega jezika (SSKJ 1970-1991) - zlasti na oblikovanje razlagalno-ponazarjalnih razdelkov nastajajočih narečnih slovarjev, med katere npr. spadajo načrtovani kostelski slovar (Horvat 1988/89) in poskusni zvezek slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998), aneksni slovarji v diplomskih, magistrskih in doktorskih nalogah (Benedik 1981; Kenda-Jež 1987; Smole 1994; Škofic 1996) ter vsi manjši izrazij ski slovarčki, nastali v tem obdobju. Slovarsko siromašni jeziki, kakršen je slovenski, imajo narečja marsikdaj predstavljena bolje kot knjižni jezik, kar se vidi recimo iz pogumno zastavljenega in dobro izpeljanega Tezavra slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (Schlüssel 1982; Thesaurus 1-4), katerega rešitve so v marsičem povzete tudi v slovarju govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998). Podobno je mogoče reči npr. za Slovar srbskih govorov Vojvodine (Petrovič 2000; prim. Weiss 2001), ki vsebuje sodobne in odlične rešitve, ki jim v srbskem knjižnem slovaropisju (še) ni para. 1.1 Še najbolj dosledno se v slovarjih navajajo besednovrstni podatki, čeprav je del besedja s tega stališča komajda mogoče opisati, saj ob marsikateri besedni vrsti ni videti njenega roba; tako je v slovenščini s povedkovnikom, ki - v nasprotju s slovničnim opisom, kakršnega najdemo npr. v zadnji izdaji Slovenske slovnice Jožeta Toporišiča iz leta 2000 (Toporišič 2000, 412), ki je po četrt stoletja še vedno tako rekoč nespremenjen - ni posebna besedna vrsta, ampak ropotarnica, v kateri se znajdejo posamezne rabe predvsem pridevnikov, prislovov in samostalnikov. Velike nejasnosti so tudi pri medmetnih glagolih ali medmetih, ki imajo izražene velelniške ob- 4 Zadnje tovrstno rokopisno narečno slovarsko gradivo, ki ga hrani Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, je z začetka sedemdesetih let 20. stoletja. Ustroj rokopisnega gradiva je bolj ali manj enoten, usmerjen je v popisovanje besedja, ki ni zajeto v Pleteršnikovem slovarju, na kartotečnih listih je po navadi zapis (poknjižene) iztočnice, knjižne ustreznice/pomenske razlage, opozorilo na obstoj iztočnice v Pleteršnikovem slovarju ter morebitno ponazorilo (navadno s stavčno strukturo), prim. npr. A. Šulgaj (iz petdesetih let): laps m = teslo; Plet. nima. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju like (za 2. os. ed. ter za 1. in 2. os. mn. in dv.), kot so daj -te ali na -te. Pri tem je manj pomembno izrazje kot slovarska predstavitev vlog, kijih imajo besede, predstavljene v slovarju. Besedno vrstno pripadnost posamezne besede lahko izpeljemo samo iz njene skladenjske vloge (Helbig - Buscha 1984, 19) - vsi drugi poskusi (npr. po pomenoslovnih ali oblikoslovnih merilih) so se doslej izjalovili. V slovenskih narečnih slovarjih5 je dosledno navajanje besednovrstnih podatkov (Thesaurus 1-4; Steenwijk 1992; Weiss 1998) prej izjema kot pravilo. Navadno je posebej označen samo samostalnik (m, ž/f, s/n -Novak 1985, 1996; Karni-čar 1990). Tominec uporablja besednovrstne podatke le v izjemnih primerih - kadar med poknjiženo iztočnico (kije pravzaprav nosilka implicitnega besednovrst-nega podatka) in njeno narečno ustreznico ni popolne vzporednosti oblikospremi-njevalnih vzorcev {droži: drgže, f. pl.) oz. takrat, kadar bi si bralec zaradi narečnega razvoja glasovja lahko razmerje med njima napačno razlagal (dila: dlle, f. - preglas). - V poskusnem zvezku slovarja govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998) sta pri ustreznih samostalnikih dosledno navajani kategoriji števnosti in ži-vosti, ki sta bili predvideni v zasnovi slovarskega dela Slovenskega pravopisa (Toporišič 1994) in sta v njem zdaj tudi uveljavljeni (SP 2001).6 1.2 Več skladnosti bi v slovarjih nasploh pričakovali pri podatkih o pregibanju ustreznih besednih vrst. Ti so v slovarjih predstavljeni spet zelo različno: včasih v obliki preglednic v slovarskem uvodu, ki širijo osnovne podatke iz gesel (npr. pri samostalniku največkrat iz im. in rod. ed., včasih tudi iz številskih podatkov, kot v starejših izdajah dvojezičnih Langenscheidtovih slovarjev) na celotno paradigmo. Največkrat so predstavljene le osnovne oblike pregibnih besednih vrst, torej pri samostalniku im. in rod. ed. (oz. mn., če ed. ni), pri pridevniku im. ed. m., ž. in s. spola in pri glagolih nedoločnik in 1. (ali 3., če je raba brezosebna) os. ed., pa tudi neopisno stopnjevanje tipa dober - boljši. Velikokrat v slovarju eksplicitnih podatkov o pregibanju sploh ni in jih je treba šele rekonstruirati. V Uvodu k SSKJ-ju so sicer navedene vse preglednice, v katerih lahko najdemo končnice, ki pri pregibnih besednih vrstah v geslih manjkajo, vendar pa so podatki lahko tudi nezadostni. Iz podatkov za rod. ed. samostalnikov kolega m sluga ne izvemo jasno, da se ta dva samostalnika v množini obnašata zelo različno: rod. mn. je npr. kolegov in slug. Tominec (1964) npr. zapisuje neprve osnovne slovarske oblike, kadar pri pregibanju prihaja do podaljšave oz. premene osnove, kar je v skladu z načeli v Pleteršni-kovem slovarju pri prikazu samostalnikov in pridevnikov (doga: düsya, düsiy^,7 dac: däc, däca : dar: dar, gen. däru : debeluhar: de^ejüxar-arje : davek: däuk; debel: d§bu, denisia, d^blor: deževen: dažisun), ne pa pri glagolih, pri katerih je bilo zapisovanje 5 Za ta prispevek je bilo v navedenih slovarjih pregledano vse besedje, ki se začne na črko D. 6 Prim. Snoj 2002, 221: »V slovarju SP [2001] so naštete kategorije [namreč števnosti, živosti in človeškosti ter vezljivosti] za slovenski jezik prvič načrtno izkazovane v obliki posebnih oznak [...] in s posebnim načinom ponazarjanja rabe« (op. K. K.-J. in P. W.). 7 Ob samostalnikih 1. ženske sklanjatve je npr. neprva osnovna slovarska oblika zelo redka, ker pri pregibanju večinoma ne prihaja niti do premen osnove niti do naglasnih premen (Tominec 1964, 25). Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju neprve osnovne slovarske oblike po slovaropisnem izročilu dosledno od Murka naprej (Weiss 1999,218; Merše 1999,259-260).8 Zlasti pri glagolu (za pridevnik prim. geslo drag) pa navajanje neprvih slovarskih oblik lahko preraste v oblikovni razdelek (običajno so navedene oblike za 1. in 2. os. sed, 1. os. vel., del. -1, del -n/-t), ki se približuje načinu predstavljanja vseh izpričanih oblik v slovarjih konkordančne vrste (Schlüssel 1982, 19; Steenwijk 1992,237), urejenih po slovničnem ter zemljepisnem (in časovnem) zaporedju. Temu v drugi izdaji prekmurskega slovarja sledi tudi Vilko Novak (1996, XI), ki razširjeno obliko navajanja neprvih osnovnih oblik uporablja pri samostalnikih (»pri značilnih besedah«) in glagolih. Na oblikoslovne preglednice oprto strogo namensko navajanje razširjenih slovarskih oblik je uveljavljeno v slovarju govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998, 31-64). Metodološko bi bilo primerneje, da so slovarska dela, ki so oprta na sorazmerno skromen besedilni korpus z ozkim izborom števila narečnih govorcev, tudi formalno oblikovana kot konkordanca in ne kot slovar, ki je po svojem ustroju zavezan k izkazovanju sistemskih jezikovnih lastnosti, sploh če ga ne spremlja dovolj natančna slovnična razčlemba predstavljenega narečja (Niebaum - Macha 1999, 114-115). Tudi če je pisec slovarja domačin, ki se pri redakciji opira na sistemske lastnosti lastnega govora, uporabnik brez ustreznih slovničnih podatkov ne bo mogel preverjati verodostojnosti narečnega zapisa. 1.3 Pregibanjske končnice (oblikotvorne sestavine) so lahko predstavljene v slovarju kot iztočnice in so zelo podobne besedotvornim podatkom, vendar jih v splošnih enojezičnih razlagalnih slovarjih tako rekoč ne srečujemo, tudi zato, ker bi v njih na začetku ali na koncu abecede (torej pred črko A ali za zadnjo besedo, ki se začne s črko Ž) morali najti tudi ničto končnico (kakršna je npr. v obliki besede lipa v rod. mn./dv. - lip). 1.4 Od slovničnih podatkov vsaj v splošnih slovarjih slovanskih jezikov ne iščemo besedotvornih, saj jih najdemo v specialnih slovarjih, kakršen se pripravlja tudi za slovenščino (Stramljič Breznik 2000). Se najbolj izčrpni besedotvorni podatki predvsem za tujejezične besedotvorne sestavine, največkrat za predpone, so velikokrat predstavljeni v slovarjih tujk ali v splošnih enojezičnih slovarjih. Tovrstne podatke je mogoče najti v monografskih obdelavah v slovničnih predstavitvah (za hrvaščino prim. Babic 1991), slovaropisci pa se jim odpovejo predvsem zato, ker bi z doslednim navajanjem vsega besedotvornega obseg slovarja preveč narasel. Pa še ena težava je: ničtih morfemov (pripon, medpon) - tako kot končnic - v nespecialnem slovarju abecedno ni mogoče uvrstiti na kako logično mesto (Weiss 1999, 156; Toporišič 1994, 461). Novi Slovenski pravopis ničto priponsko obrazilo v slovarju uvršča povsem na konec abecede, za črko Ž (SP 2001, 1805). 2.0 Skladenjski podatki v slovarjih so lahko eksplicitni ali implicitni. Pri tem so eksplicitni lahko navedeni ob posameznih razlagah v obliki okrajšanih vzorcev na način kupiti komu kaj (SP 2001, 802)9 ali slabo obvestilnih številskih podatkov 8 Poleg primerov s samo prvo slovarsko obliko - daljšati = dalšet: dobivati: dabiwat, -am (nasploh pri glagolih na -ati -am; -iti -im) - so pogosti tudi primeri kot daniti = dani se; dopasti se: se. mi dapäde 'mi je všeč', v katerih je navedena oblika v dejanski rabi. 9 Ta način je sicer znan predvsem iz nemških slovarjev za tujce (Kempcke 1984, 2000; Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju (v nemškem Wahrigovem slovarju v geslu kaufen na način V. 500, kar ustreza vzorcu osebek + glagol + predmet v tožilniku - Wahrig 1980, 31), ki so razloženi v slovarskem uvodu ali dodatku in lahko napovedujejo skladenjske podatke v pona-zarjalnem gradivu.10 Implicitni skladenjski podatki v ponazarjalnem gradivu (tudi v morebitnih komentarjih - gl. Weiss 1998, 17) ilustrirajo eksplicitne. 2.0.1 Skladenjski podatek včasih vsebuje že sama iztočnica, sestavljena iz več besed, navadno iz pridevnika in samostalnika (v slovenskem knjižnem jeziku Sovjetska zveza, Črna gora, alma mater) ali česa drugega {Združene države Amerike, Zveza sovjetskih socialističnih republik, Baden-Württemberg, Coca-Cola). Be-sednovrstni podatek pri takih iztočnicah je večinoma zapisan nenatančno (pa ne le v slovenskih slovarjih), saj pri Sovjetska zveza ne gre za samostalnik ženskega spola, ampak za frazo s samostalniškim jedrom (kjer pa je samostalnik res ženskega spola). Razširitev pomena besednovrstnega podatka (ponuja ga Marjeta Humar v papirniškem slovarju - Humar 1996, 7) je glede na prejšnjo prakso sicer napredek, vendar pa npr. v primerih alma mater 'mpersona (non) grata ne zadošča, saj iz nje še vedno ne moremo izvedeti, kaj od tega je pridevnik in kaj samostalnik (ali še kaj tretjega). V Tezavru 1-4 in v slovarju govorov spodnje Zadrečke doline so na ustaljeni način predstavljene dvobesedne iztočnice večinoma krajevna imena {Gluhi les, Gornji Kot - Thesaurus 4; Bakove grebljice - Weiss 1998), medtem ko precej pogostejša gesla z dvobesednimi iztočnicami v Karničarjevem slovarju obirskega narečja {Antonovi krajtlehi, divja detelja, falentinova bolezen, znotrajšnje kolo; an jemati se, dol p oprav dati - Karničar 1990) niso opremljena z besedno vrstnimi podatki, s podatki o pregibanju pa le redko.11 2.1 Eksplicitni skladenjski podatki so v slovarju lahko predstavljeni v obliki vezijivostnih ali družljivostnih podatkov v posameznih geslih in v frazemih. Prav moderen je bil s svojo eksplicitnostjo svoj čas Anton Murko (v svojih dveh slovarjih 1832-1833 - Weiss 1999), za njim Pleteršnik (1894-1895), medtem ko SSKJ eksplicitnega tako rekoč nima (kdaj pa vendarle, recimo v geslu braniti: »braniti kaj z dokazi«). Besedno vrstno so nasploh skladenjski podatki največkrat predstavljeni pri glagolih, veliko manj pa pri samostalnikih, pridevnikih, prislovih in medmetih (iz glagolov), kar se kaže tudi v Weiss 1998 (in npr. v SP 2001). Teorija zahteva, naj slovaropisec v uvodu razloži osnovne skladenjske podatke in navodila, kako je eksplicitne skladenjske podatke sploh treba brati. V resnici je mogoče najti sorazmerno natančna navodila predvsem za branje slovarskih oblik frazemov (ki sicer vsebujejo skladenjske podatke - prim. Weiss 1998, 14-16), manj pa za skladnjo. Prvine eksplicitnega navajanja skladenjskih podatkov so nedosledno upo- Götz idr. 1993) in v zadnjem času nadgrajen s podatkom za levo vezljivost (Kempcke 2000). Prim, še Mugdan 1989, 738-740, in za angleščino Cowie 1989, 588-590; Hornby 1974. 10 O utvari, da valenčni slovarji ponujajo dovolj, piše Henning Bergenholtz (1984, 29-30). Avtorje primerjal vezljivostni in družljivostni slovar nemških samostalnikov ter eno-zvezkovne slovarje nemškega jezika in ugotovil, da je v teh več podatkov o vezijivosti in družljivosti kot v specialnem slovarju. 11 Oz. le izjemoma v zvezah tipa dol položiti döw puwöst -cr.žam. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju rabljane že od Tominčevega slovarja naprej, v katerem je opozorjeno na glagolsko vezijivost na dva načina: dehniti: daxnt', däxn^m [...] (v kaj, koga): dohiteti: daxlf, dax§tlm [...] z acc.; doteči: dat^čt' [...] z acc., in sicer v primeru kontrastivne primerjave z vsemi izkazanimi pomensko-skladenjskimi možnostmi v ustreznih geslih v Pleteršnikovem slovarju.12 Posamezne primere najdemo tudi pri Novaku 1985, [1996]: dol zgiičati -ijn [in] pregovoriti (koga), [odvrniti (koga)] in celo v Jakomi-novem (1995) slovarju: 'deštenat [...] tuje deštVnano ze... - to je namenjeno za... Sistemsko je shematično navajanje vezijivostnih podatkov v slovensko narečno slo-varopisje uvedel Weiss 1998 (dajati [...] 1. d. kaj [...] 4. d. za kaj [...] 9. daje koga); posebno pozorno pa so (zaradi različnosti skladenjskih vzorcev) predstavljeni v italijansko-nadiškem slovarju: di [...] 3. (causa) od + gen.: e morto di freddo je umruo[d] mraza [...] jeumäru odmräza [...], za + acc: jeumäru za mras [...], za + str.: je umäru za rnrazan [...], za rat + gen.: je umäru za rat mräza [...] (Rigoni -Salvino 1999). 2.2 Implicitni skladenjski podatki. Skladenjski podatki so v slovenskih slovarjih knjižnega jezika večinoma predstavljeni kar v ponazarjalnem gradivu. »Namen zgleda je pokazati, kako iztočnica funkcionira v kombinaciji z drugimi leksi-kalnimi enotami« (Ladislav Zgusta, nav. po Jacobsen - Manley - Pedersen 1991, 2783), torej v dejanskem sobesedilu. Pri implicitnem prikazovanju skladenjskih razmerij v narečnem slovaro-pisju je struktura ponazarjalnega gradiva neposredno odvisna od metodologije dia-lektoloških raziskav, ki seje razvijala od zbiranja ljudskega blaga prek načrtnega (jezikovnogeografskega) zbiranja besedja po vnaprej sestavljenih vprašalnicah do opazovanja spontanega narečnega govora. 2.2.1 Najstarejše gradivo za narečne slovarje je v veliki meri omejeno na slovstvenofolklorna besedila, zato ponazarjamo gradivo tudi za skladenjsko ravnino izpričuje značilnosti te umetnostne jezikovne zvrsti: daleč [...] »Casär je utsöw, hospodär pa je še deli zaduvolns Ž3vow.« [...] ~ naokoli [...] »Ambrt je hröf puväbu wsö hospodö dalč na wqüb na hustijo« [...] ~ po svetu [...] »Pudäw se je dalč pu sveta.« (Thesaurus 2 - vsi navedki so iz Šašel-Ramovševega (1936-1937) Narodnega blaga iz Roža.) 2.2.2 Klasična dialektološka anketa, usmerjena v pridobivanje enobesednih odgovorov, je seveda lahko le podlaga za slovar z zelo skopimi skladenjskimi podatki, glavnino teh podatkov pa predstavljajo frazeološke tvorbe. Tem je bilo v vseh dosedanjih slovenskih narečnih slovarjih, še posebej znanstvenih, posvečeno največ pozornosti. Za prikaz glagolskih frazemov v geselskem članku enojezičnih narečnih slovarjev je z izjemo Tezavra in slovarja govorov spodnje Zadrečke doline značilna prikrita eksplicitnost, saj je osnovna slovarska oblika frazema navadno zapisana narečno, čeprav v dejanskem govoru v taki obliki nastopa zelo redko ali sploh nikoli: dati [...] srlsče, dat; še, mat^r ni day srisče, ni segel v roko ob slovesu; debel [...] d^bisl yliodat čuditi se; devati [...] na stran disvvat (Tominec 1964); 'djelat [...] 12 Izjema je dotekniti se: datäknt' se [...] z gen., kjer se gesli po ustroju med seboj sicer ne razlikujeta. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju djelotkile - rediti se (Jakomin 1995); döber -bra -bro [...] dober stati jamčiti, dröug -ä [...] na -priti shujšati (Novak 1996).13 Na poseben način so ti frazemi prikazani v slovarju obirskega narečja, v katerem je narečna podoba frazema kot slovarske enote napovedana z zvezdico, njegova stavčna uresničitev pa s pomišljajem (Karni-čar 1990,115): dajati [...]* dojatjo a) sprechen-Puru:sk srna jo dajä:wab) singen - Do:bor ste jo daja:l. Sondažna razčlemba slovarskega gradiva je pokazala, da frazeološko gradivo poleg poimenovalnih frazemov (denar [...] bgži gnär kupec in prodajalec si dasta po sklenjeni kupčiji b§ži gnär (nekaj drobiža); dolg [...] na döuy uzft; drek [...] si dione, dr§ka u arž^t se reče, če doseže kdo ravno nasprotno, kot je hotel (Tominec 1964); dati, dan dati; notri ~ vložiti; krej ~ oddati; prejk- izročiti (Novak 1996); prim, še geslo dober v Karničar 1990, Thesaurus 3 in Weiss 1998), katerih slovaro-pisna predstavitev je dovolj tipizirana že v splošnih enojezičnih slovarjih, najpogosteje tvorijo različni frazeološki komunikacijski obrazci (Stramljič Breznik 2000/01: 194): da [...] pa r§č, de, nT takü; ydüo de. je. blu kdo (praviš) daje bil? k$i de; je; blü kaj (praviš) daje bilo; ä d$? (skrajšano iz: ali praviš, da) [...] šliš, de p§it pojdi vendar; dati [...] de)i, na, d$i (ko koga priganjamo); d§i ya! le, d§i ya! ko koga na drugega ščuvamo; dober [...] na dgbar zdräuje, (pri napivanju) (Tominec 1964); derat [...] kaj deriš, huede spet -pojdi spat, ker si zaspan; diz'gracja [...] a huede, huede, dižgracja - pojdi, pojdi, nesreča (ljubk.); 'drobckeno [...] ku se ti drobckeno (otroku) (Jakomin 1995); drgouč [...] drgouč pridi! ~ tiprävin (Novak 1996); deu [...] deu š prou zavou (Škrlep 1999); diavolo [...] dep zlüadi te nes! (Rigoni - Salvino 1999). Pogosti pa so tudi nefrazeološki (t. i. besedne povezave, lexical bundles -Biber idr. 1999, 46): dež [...] kambaš šou u taikrn daži (Tominec 1964); drugi [...] si wan raklB wže te drugi vijčč T already said to you last time' (Steenwijk 1982); 'darat [...] dobro je bilo, en malo deralo - bilo je lepo, toda kratko (Jakomin 1995); djäu [...] na vem kam sm biu djau (Škrlep 1999). Precej je tudi obrazcev z zgolj »estetsko« funkcijo: devetogub [...] d. je; d§wiot j§n de.wiod^se.t kat parsToyu, de, ya baje, z dr^kam smodi (ker se da le težko očistiti) (Tominec 1964); deš [...] pade, pade deš, buomo jele mi 'no meš - če bo deževalo, bo hrane za človeka in žival (Jakomin 1995). Ker se taka ponazorila pojavljajo tudi v najbolj ljubiteljskih zbirkah besed, ki so skorajda brez ponazarjalnega gradiva, gre očitno za predstavitev tistega pola govorjenega jezika, kije intuitivno občuten kot najbolj protistaven »knjižnemu« zbornemu jeziku,14 razvidna (funkcijska) razvrstitev stalnih obrazcev v pona-zarjalnem slovarskem razdelku pa je verjetno ena izmed najpomembnejših nalog slovaropisja govorjenega jezika. Zanimivo je, da so v slovarjih, ki se ne zgledujejo neposredno po gesel-skem ustroju SSKJ (oz. standardih sodobnih splošnih enojezičnih slovarjev) stalne besedne zveze kot: deroč [...] d^ruoče, WQda; deteljen [...] dlot^ln s!om§; drobičken [...] dnppčkana žionska (Tominec 1964); droždže drouždži [...] vinske droždže (No- 13 Drugače Steenwijk damenc/moic [...] ni daržijo na damšnc/menc 'they know it by heart'. 14 Prim. Jakomin 1995, 8: »Poleg besed imajo pomen tudi celi stavki. V tem slovarju sem zapisal izreke, ki niso antonski, smo jih pa Antončani uporabljali v svojem narečju. Spominjajo me na mamo, ki jih je večkrat ponavljala.« Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju vak 1985); du'mac [...] dumač človok- domačin (Jakomin 1995), prav redke, prav tako so (v nasprotju s pričakovanji) redki primerjalni frazemi (prim, iztočnico dober: Tominec 1964 -; Novak 1985 - 1996 -; Karničar 1990 -; Thesaurus 3 -; Steenwijk 1992 -; Jakomin 1995: duebor ku kreh - dober kot kruh; Weiss 1998: biti dober ko kruh). 2.2.3 Tudi vodeni pogovor, kije danes glavni način pridobivanja snemanih besedil za dialektološko razčlembo, ne prinaša neposredno podatkov o skladenjskih razmerjih v spontanem, nenadzorovanem govoru, pa tudi značilnega skladenjskega sobesedila za določeno besedo ne. Pri redakciji geselskih člankov se pogosto zgodi, daje ponazarjalno gradivo pri določenih besedah, zlasti pri etnografizmih, omejeno na metajezikovna pojasnila tipa temu smo včasih rekli tako, zdaj pa tako (prim, zaspanec [...] li:mo se lox'ka Re:če 'tut zaspämc - Skofic 2001, 162) ali pa slovarski razlagi pomena namesto ponazarjalnega gradiva sledi ljudskojezikovna pomenska razlaga to je taka in taka naprava, orodje ali običaj (dere [...] »V yünam qöts ud düru je qrusna pejč [...] zvrhej čris pejč pa lesene dere, na qterah se pu zima utroco valejs« - Thesaurus 2). Pri vodenem pogovoru namreč narečni govorec - bodisi zaradi drugozvrst-nosti jezikovnega različka izpraševalca bodisi zaradi starostne ali socialne razlike -skuša izpraševalcu ubesedeno stvarnost tudi razložiti. Redakcija geselskih člankov te vrste je zato v veliki meri odvisna tudi od jezikovne kompetence sestav Ijalca slovarja. Pisec slovarja enega samega govora, kije hkrati tudi narečni govorec, lahko vrzeli v gradivu zapolni z introspekcijo, s podatki iz lastnega idiolekta, pasivno kompetentni sestavljalec slovarja pa se bo moral zadovoljiti s tako ali drugačno obliko konkordančnega slovarja, pri čemer bo relevantnost skladenjskih podatkov odvisna od obsežnosti obdelane besedilne zbirke, načina zbiranja gradiva in končne redakcijske odločitve o tem, na kakšen način bo konkordančno urejeno gradivo uporabljeno v ponazarjalnem delu gesla: ali bo sledila načelu ponazarjanja v sobe-sedilu v vsakem primeru ali pa samo takrat, kadar to prinaša relevantne podatke o običajnem skladenjskem okolju določene besede ali besedne enote. Odgovor na to vprašanje je seveda stvar vsakokratne odločitve o načinu predstavitve skladenjskih podatkov. Še v osemdesetih letih 20. stoletja si je bilo pri nas tako rekoč nemogoče zamišljati narečni slovar, ki bi temeljil samo na gradivu, pridobljenem s transkripcijo posnetih narečnih besedil.15 Z razvojem računalniške obdelave jezikovnih podatkov, zlasti korpusnega jezikoslovja, ki omogoča hitrejšo razčlembo, se zdi taka naloga bolj smiselna in lažje uresničljiva, čeprav glavna ovira ostaja ravno zamudno transkribiranje. Ker so bili narečni slovarji vse do danes v manjši meri oprti na prepise posnetkov vsakdanjega (spontanega) govora,16 se narečno slovaropisje še 15 Prim. Baur 1986, 82: »Kdor je že kdaj transkribiral tonske posnetke in ve, koliko časa to zahteva, bo zlahka razumel, da to vrsto vira lahko vključimo le v zelo omejenem obsegu«. 16 Med slovenskimi narečnimi slovarji se načrtno za prikaz spontanosti govorjenega jezika opredeljuje italijansko-nadiški slovar (Rigoni - Salvino 1999, 6). Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju ni podrobneje ukvarjalo z vprašanjem, kako v ponazarjalnem gradivu prikazati skladenjske značilnosti govorjenega jezika oz. ni odgovorilo na vprašanje, ali je njihovo ohranjanje v ponazarjalnem gradivu sploh potrebno. Upoštevanje lastnosti govorjenega jezika, kot so ponavljanje, premori, mašila itd., je namreč v nasprotju z običajno slovaropisno gospodarnostjo pri ponazarjanju (Zgusta 1991, 215-216), ki je namenjeno predvsem natančnejši pomenski (in slogovni) opredelitvi iztočnice, čemur navadno sledijo tudi narečni slovarji (prim. Schlüssel 1982; SSN 1, 36). V slovarjih, katerih korpus je dovolj obsežen, daje razvrstitev ponazarjalne-ga gradiva v razdelke smiselna, bi bilo poleg terminološkega in frazeološkega razdelka dobro uvesti tudi besedilnega, ki bi služil za ponazarjanje nadpovedne sklad-nje (prim, geslo duš - Karničar 1990), hkrati pa bi sem spadala tudi pogosta enciklopedična raba ponazarjalnega gradiva, kije za narečne slovarje značilna. Tudi v tem razdelku naj bi bila dosledno upoštevana značilna sobesedilna in skladenjska vloga posameznih iztočnic, saj drugače takega gradiva pri slovarskem načinu branja ni mogoče najti oz. poiskati. Sicer manj smiselna, vendar še dopustna pa je uporaba neznačilnih besedilnih odlomkov v krajših slovarskih sestavkih, ki dopuščajo zaporedno branje gesel.17 3 Pomanjkanje eksplicitnih slovničnih podatkov in pri njih še posebej skladenjskih v narečnih slovarjih izvira iz nezadovoljivega jezikovnega opisa narečja sploh, iz nejasnega pojmovanja, kdo bo uporabnik slovarja, pa tudi iz večno problematične (premajhne) količine gradiva, ki ga ima na razpolago narečni slovaropisec pri izdelavi slovarja. V resnici je skladenjske podatke tudi za narečje treba kombinirati s tistimi, ki so zapisani v narečni slovnici, potem z zapisanimi besedili, ki služijo za nadaljnje raziskave, hkrati pa bo ob tem treba razviti kontrastivno sklad-njo, torej med konkretnim narečjem ali govorom (govori) in knjižnim jezikom, kar lahko koristi tudi narečnemu slovaropisju. Navedenke Babic 1991 = Stjepan Babic, Tvorba riječi u hrvatskom književnom jeziku, Načrt za gramatiku, Zagreb, HAZU - Globus, 21991 (Djela HAZU, Razred za filo-loške znanosti 62). Benedik 1981 = Francka Benedik, Škofjeloški govor: Magistrska naloga, Ljubljana, 1981. (Tipkopis.) Bergenholtz 1984 = Henning Bergenholtz, Grammatik im Wörterbuch, Syntax, Studien zur neuhochdeutschen Lexikographie V, Hildesheim - Zürich - New York, Olms, 1984, str. 1-46. 17 Prim. Škofic (2001, 143): »V ponazarjalnem razdelku so lahko tudi daljši izseki besedila, ki so predvsem etnološko ali kako drugače zanimivi in ne prinašajo le jezikoslovnih podatkov o besedi, npr. pri iztočnici kanarka ['samica kanarčka' - op. K. K.-J. in P. W.]: ssm 'sou u Ta:R'Ž9Č pa no kana:Rko z anmo mozixkam, ti:st moži:čsk se ga i ma:u napi:u, sam ga pa mo:gu u ša:itaRgo djat pa pe:lat, an cä:jt je 'sou, pö: i pa uopešpu.« Kannen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju Bergenholtz - Mugdan 1984 = Henning Bergenholtz - Joachim Mugdan, Grammatik im Wörterbuch: vonja bis Jux, v: Studien zur neuhochdeutschen Lexikographie V, Hildesheim - Zürich - New York, Olms, 1984, str. 47-102. Biber idr. 1999 = Douglas Biber - Stig Johansson - Geoffrey Leach - Susan Conrad - Edward Finnegan, Longman Grammar of Spoken and Written English, London, Longman, 1999. Cowie 1989 = Anthony Paul Cowie, Information on Syntactic Constructions in the General Monolingual Dictionary, v: Wörterbücher - Dictionaries - Diction-naires, Ein internationales Handbuch zur Lexikographie - An International Encyclopedia of Lexicography - Encyclopedic internationale de lexicographic 1, Berlin - New York, Walter de Gruyter, 1989 (Handbücher zur Sprach-und Kommunikationswissenschaft 5.1), str. 588-592. Gjurin 1986 = Velemir Gjurin, Načela sodobnega izrazijskega slovarja, v: Slovenski jezik v znanosti 1, ur. Ada Vidovič-Muha, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete Univerze Edvarda Kardelja v Ljubljani, 1986, str. 151-187. Götz idr. 1993 = Dieter Götz idr. (ur.), Langenscheidts Großwörterbuch Deutsch als Fremdsprache, Das neue einsprachige Wörterbuch für Deutschlernende, Berlin itd., Langenscheidt, 1993. Heibig - Buscha 1984 = Gerhard Heibig - Joachim Buscha, Deutsche Grammatik, Ein Handbuch für den Ausländerunterricht, Leipzig, VEB Verlag Enzyklopädie,81984. Hornby 1986 = A. S. Hornby, Oxford Advanced Learner s Dictionary of Current English, Oxford: Oxford University Press - Ljubljana, Cankarjeva založba, 31986. Horvat 1988/89 = Sonja Horvat, Jože Gregorič in njegov slovar kostelskega govora, Jezik in slovstvo 34 (1988/89), št. 3, str. 73-76. Humar idr. 1996 = Marjeta Humar idr. (ur.), Papirniški terminološki slovar, Ljubljana, ZRC SAZU, 1996 (Slovarji). Jakomin 1995 = Dušan Jakomin, Narečni slovar Sv. Antona pri Kopru, Trst, Ške-denjski etnografski muzej, 1995. Jacobsen - Manley - Pedersen 1991= Jane Rosenkilde Jacobsen - James Manley - Viggo Hjornager Pedersen, Exemples in the Bilingual Dictionary, v: Wörterbücher - Dictionaries - Dictionnaires, Ein internationales Handbuch zur Lexikographie - An International Encyclopedia of Lexicography - Encyclopedic internationale de lexicographic 3, Berlin - New York, Walter de Gruyter, 1991 (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 5.3), str. 2782-2789. Janežič 1874 = Anton Janežič-ev slovensko-nemški slovar, popravil in pomnožil Julij pi. Kleinmayr, Celovec, Tiskarna družbe sv. Mohora, 1874. Jedlička 1974 = Alois Jedlička, Spisovny jazykv současne komunikaci, Praha, Uni-versita Karlova, 1974. Karničar 1990 = Ludwig Karničar, Der Obir-Dialekt in Kärnten, Die Mundart von Ebriach/Obirsko im Vergleich mit den Nachbarmundarten von Zell/Sele und Trögern/Korte (Phonologie, Morphologie, Mikrotoponymie, Vulgonamen, Le- Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju xik, Texte), Graz 1986, Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1990 (Philosophisch-historische Klasse, Sitzungsberichte 551). Kempcke 1984 = Günter Kempcke (ur.), Handwörterbuch der deutschen Gegenwartssprache 1-2, Berlin, Akademie-Verlag, 1984. Kempcke 2000 = Günter Kempcke (ur.), Wörterbuch Deutsch als Fremdsprache, Berlin - New York, Walter de Gruyter, 2000. Kenda-Jež 1987 = Carmen Kenda-Jež, Govor vasi Lazeč (cerkljansko narečje), A-di-plomska naloga, Ljubljana, 1987. (Tipkopis.) Kenda-Jež - Weiss 1999 = Karmen Kenda-Jež - Peter Weiss, Posebnosti (slovenskega) narečnega slovaropisja, Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj 35, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 1999, str. 27-46. Kolarič 1959 = Rudolf Kolarič, O sintaksi pivškega govora, Razprave razreda za filološke in literarne vede SAZU 5, Ljubljana, SAZU, 1959, str. 46-51. Košir 1997 = Stanko Košir, B s 'dnjak rutaršče 'n srenšče špraše - Slovar rutarške in srenške govorice, Rute, samozaložba, 1997. Merše 1999 = Majda Merše, Murkov slovarski prikaz glagolov, Murkov zbornik, Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor, Slavistično društvo, 1999 (Zora 9), str. 259-276. Mugdan 1989 = Joachim Mugdan, Grundzüge der Konzeption einer Wörterbuchgrammatik, Wörterbücher - Dictionaries - Dictionnaires, Ein internationales Handbuch zur Lexikographie - An International Encyclopedia of Lexicography - Encyclopedic internationale de lexicographic 1, Berlin - New York, Walter de Gruyter, 1989 (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 5.1), str. 732-749. Niebaum - Macha 1999 = Herman Niebaum - Jürgen Macha, Einfuhrung in die Dialektologie des Deutschen, Tübingen, Max Niemeyer Verlag, 1999 (Germanistische Arbeitshefte 37). Novak 1985 = Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, dopolnil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota, Pomurska založba, 1985. Novak 1996 = Franc Novak, Slovar beltinskega prekmurskega govora, drugo, popravljeno in dopolnjeno izdajo priredil in uredil Vilko Novak, Murska Sobota, Prekmurska založba, 1996. Petrovič 2000 = Dragoljub Petrovič (ur.), Rečnik srpskih govora Vojvodine 1-, A-B, Novi Sad, Matica srpska - Tiski cvet, 2000 (Leksikografska izdanja III, Di-jalekatski rečnici 2). Pleteršnik 1-2 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1-2, Ljubljana, Kne-zoškofijstvo, 1894-1895. Rigoni - Salvino 1999 = Simona Rigoni - Stefania Salvino, Vocabolarietto italia-no-natisoniano, San Leonardo, Comitato »Pro clastra«, [1999]. Schlüssel 1982 = Schlüssel zum »Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten«, ur. Stanislaus Hafner- Erich Prunč, Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften, 1982 (Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sonderpublikation). Smole 1994 = Vera Smole, Oblikoglasje in oblikoslovje šentruperskega govora, Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju Doktorsko delo, Ljubljana, 1994. (Tipkopis.) Snoj 2002 = Jerica Snoj, Nekatere značilnosti slovarskega sestavka novega Slovenskega pravopisa, v: Seminar slovenskega jezika, literature in kulture, Zbornik predavanj 38, Ustvarjalnost Slovencev po svetu, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2002, str. 219-223. SP 2001 = Slovenski pravopis, ur. Jože Toporišič, Ljubljana, Založba ZRC - ZRC 5 AZU, 2001. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1-5, Ljubljana, SAZU oz. ZRC SAZU (izd.)-DZS (zaL), 1970-1991. SSN = Slovnik slovenskych nareči 1-, ur. Ivor Ripka, Bratislava, VEDA, vydava-tel'stvo Slovenskej akademie vied, 1994-. Steenwijk 1992 = Han Steenwijk, The Slovene Dialect ofResia, San Giorgio, Amsterdam - Atlanta, GA, Rodopi, 1992 (Studies in Slavic and general linguistics 18). Stellmacher 1986 = Dieter Stellmacher, Der Benutzer des Dialektwörterbuchs, Gibt es eine Antwort auf die ungeklärte Frage der Wörterbuchforschung (Metale-xikographie)?, Lexikographie der Dialekte, Beiträge zu Geschichte, Theorie und Praxis, ur. Hans Friebertshäuser, Tübingen, Max Niemeyer Verlag, 1986 (Reihe Germanistische Linguistik 59), str. 35-45. Stramljič Breznik 2000 = Irena Stramljič Breznik, Besedna družina besede, Jezikoslovni zapiski, Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 6 (2000), str. 57-65. Stramljič Breznik 2000/01 = Irena Stramljič Breznik, Komunikacijski ali sporo-čanjski frazemi, Jezik in slovstvo 46 (2000/01), str. 191-199. Šašel - Ramovš 1936-1937 = Josip Šašel (zbral) - Fran Ramovš (priredil), Narodno blago iz Roža, Maribor: Zgodovinsko društvo, 1936-1937 (Arhiv za zgodovino in narodopisje 2). Škofic 1996 = Jožica Škofic, Glasoslovje, oblikoslovje in besedišče govora Krope na Gorenjskem, Doktorska disertacija, Ljubljana, 1996. (Tipkopis.) Škofic 2001 = O ptičjem lovu in ptičarstvu po kroparsko, Slovenski jezik 3 (2001), str. 135-168. Skrlep 1999 = Dušan Skrlep, Slovar poljanskega narečja, Gorenja vas, Gostilna Poni, 1999. Thesaurus = Thesaurus der slowenischen Volkssprache in Kärnten 1 (A- bis B-, 1982), 2 (C-dn, 1987), 3 (do-F, 1992), 4 (G-H, 1994), ur. Stanislaus Hafner - Erich Prunč, Wien, Verlag der Österreichischen Akademie der Wissenschaften (Österreichische Akademie der Wissenschaften, Philosophisch-historische Klasse, Sonderpublikation). Tominec 1964 = Ivan Tominec, Črnovrški dialekt, Kratka monografija in slovar, Ljubljana, SAZU, 1964 (Dela razreda za filološke in literarne vede 20). Toporišič 1976 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, '1976. Toporišič 1982 = Jože Toporišič, Nova slovenska skladnja, Ljubljana: DZS, 1982. Toporišič 1994 = Jože Toporišič, Teoretična podstava slovarja novega SP [= Slovenskega pravopisa], Slavistična revija 42 (1994), str. 455-473. Toporišič 2000 = Jože Toporišič, Slovenska slovnica, Maribor, Obzorja, 42000. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju Wahrig 1980 = Gerhard Wahrig, dtv-Wörterbuch der deutschen Sprache, München, dtv, 31980. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, Poskusni zvezek (A-H), Ljubljana, ZRC SAZU, 1998 (Slovarji). Weiss 1999 = Peter Weiss, Slovnični podatki v Murkovem slovensko-nemškem slovarju, Murkov zbornik, Referati s simpozija Anton Murko in njegov čas, ur. Marko Jesenšek, Maribor, Slavistično društvo, 1999 (Zora 9), str. 204-224. Weiss 2001 = Peter Weiss, Prvi zvezek Slovarja srbskih govorov Vojvodine, Jezikoslovni zapiski, Glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU 7 (2001), str. 455-462. Zgusta 1991 = Ladislav Zgusta, Priručnik leksikografije, Sarajevo, Svjetlost, 1991. Žulj an Kumar 2001 = Danila Žulj an Kumar, Narečne interference v skladnji beneš-koslovenskih besedil, Magistrsko delo, Ljubljana, 2001. (Tipkopis.) Syntactic Information in a (Slovenian) Dialectal Dictionary Summary Syntactic information is often merely outlined in comparison to other linguistic levels in larger general-purpose Slovenian dictionaries: it is shown implicitly within the illustrative examples and - lately - also explicitly through information on valency and collocability. Even the number of standard-language dictionaries with adequate, i.e. reliable and sufficiently exhaustive information on basic syntactic information is rather small. From this point of view Anton Murko 's Slovenian-German and German-Slovenian dictionaries (1832-1833) are crucial; outstanding are also Maks Pleteršniks Slovenian-German Dictionary (1894-1895) and Joža Glo-nar š Dictionary of the Slovenian Language (1936), and in recent times The Dictionary of Standard Slovenian (1970-1991), The Slovenian Orthographic Code 2001 and also The Unabridged Slovenian-German Dictionary (1995) by the Debenjak family. In general, dictionaries usually present only basic syntactic patterns while a more detailed analysis requires a study of various text types. On this basis a detailed monographic presentation and a less detailed presentation of syntax in a grammar book is possible. The Slovenian dialectal lexicography can hardly be considered as developed and as such it shows dependence on the fundamental lexicographic works on standard Slovenian in the presentation of syntactic elements; therefore one might discuss the dictionaries from the "post-Pleteršnik" period or the dictionaries published after The Dictionary of Standard Slovenian. A general feature of dialectal dictionaries is their focus on phraseology which is a consequence of the methodology employed in dialectal research; only during the past fifty years the methodology of dialectal research involves the analysis of (everyday) dialectal speech on the basis of text corpora as well. Karmen Kenda-Jež, Peter Weiss: Skladenjski podatki v (slovenskem) narečnem slovarju Dictionaries which are to be compiled by lexicographers having linguistic education will include more detailed syntactic information. These dictionaries will base on concordances from dialectal texts or on occurrences from written dialectal texts, occasional random excerpts and on the compiler s individual knowledge of a given dialect. Slovenian dialectal dictionaries are mostly short and they only rarely contain syntactic information, because their compilers - generally without linguistic education -paid attention primarily to lexical semantic differences with respect to the standard language. A more intensive orientation towards a grammatical description of a given dialect on all linguistic levels will in time result in a more adequate model for syntactic description in dialectal dictionaries. Yet, the only possibility to achieve this aim is in processing an extensive corpora of primarily spoken dialectal texts. Slovenski pravopisni priročnik z vidika norme in predpisa Helena Majcenovič IZVLEČEK: Prispevek obravnava lastnosti knjižnega zbornega pisanega jezika oz. njegove norme ter pravopisne norme, ki z normo knjižnega jezika ni povsem identična; predstavljene so posamezne lastnosti pravopisne norme in predpisa. Razmerje te norme do žive rabe in končne stopnje procesa normiranja -predpisa - mora biti razvidno iz normativnega pravopisnega priročnika. Ta naj bi pozitivno ustrezal osnovnim lastnostim pravopisnega predpisa, hkrati pa pomagal k ustaljevanju in poenotenju pravopisne norme. ABSTRACT: The article discusses the features of the standard written language, i.e. its norms, and the orthographic norms which are not entirely identical to those of the standard language. Presented here are the individual features of both orthographic norms and regulations. The relationship between these norms and actual usage on the one hand, and the regulations as the final stage of setting norms on the other, should be transparently presented in a normative orthographic reference book. A reference book of this kind should positively reflect the features of orthographic regulations and function as an aid to stabilization and unification of orthographic norms. OUvod V sodobnih jezikoslovnih teorijah obravnavanje zapisovalnih vprašanj mnogokrat pojmujejo kot postranski del jezikoslovne znanosti, saj naj bi ta problematika ne ponujala večjih znanstvenih izzivov.* Pravopisje je definirano kot umeščanje besed in oblik v zapisovalna pravila, ki so jih postavili že predhodniki na podlagi ugotovljenih lastnosti jezikovnega sistema ali pa dogovora. Raznolikost jezikovne rabe in številni zapisovalni problemi, ki so bodisi posledica sprememb jezikovne norme bodisi dediščina preteklosti, pa podpirajo stališče, da je pravopisje nujno potrebna jezikoslovna dejavnost. Mnogokrat so stalno ponavljajoče se napake posledica v preteklosti nepravilno ugotovljene jezikovne norme, iz katere večkrat iz- Prispevek je skrajšani uvodni del magistrskega dela z naslovom Pereča pravopisna vprašanja slovenskega knjižnega jezika od Škrabca do danes, Ljubljana, Filozofska fakulteta, 2001, (tipkopis), mentor prof. dr. Jože Toporišič. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa haja tudi neustrezen predpis. Določitev razmerja med pravopisno normo, torej normo zbornega knjižnega jezika, in jezikovno rabo, ki odseva v pravopisnem priročniku kot predpisu, ni samo eden pomembnejših temeljev vsakega normativnega priročnika, ampak je tudi pogoj za uspešno uveljavitev priročnika pri jezikovnem uporabniku. 1 Teoretične osnove za določanje norme knjižnega jezika in (ali) pravopisne norme Zametki znanstvenega določanja norme knjižnega jezika so že v de Saussur-jevi definiciji jezikovne norme kot povezovalne prvine med dvema vzajemno odvisnima pojmoma, med jezikom kot sistemom in njegovo uresničitvijo - govorom. Ker je ta uresničitev odvisna od norme, ki jo določi družba, je norma po drugi strani istovetena s »posplošitvijo govornih pojavov posameznika, ki predstavljajo za skupnost zavezujoč jezikovni sistem« (Kraus 1980,46). Tudi spoznanja praških struktu-ralistov izhajajo iz rabe jezika, pri čemer tako kot de Saussure pojmujejo rabo kot živo uresničitev sistema, torej govor. Iz raziskav medsebojnih vplivov, ki temeljijo na razmerju do sistema in njegove naravne uresničitve, so praški jezikoslovci izpeljali tudi teorijo norme knjižnega jezika, katere uresničitev in razvojna usmeritev je govor, naravna in prirojena človeška dejavnost, ki ni vezana na umetne jezikovne m sisteme. Razmerj e sistema do norme in govora j e v praških j ezikoslovnih krogih spodbudilo razmišljanja o jezikovni normi sistema knjižnega jezika, torej o knjižnojezi-kovni normi. Zasnovana je bila teorija knjižnega jezika, njegove norme in predpisa kot posledica ugotovitve, da ima vsaka jezikovna zvrst posebnosti v glasovno-pisni in slovnični zgradbi ter besednem sestavu, kar pomeni, da ima lasten sistem navad, lastno normo, lasten langue v de Saussurjevem pojmovanju in tudi lastno uresničevanj e sistema oz. rabo, odvisno od posameznika (Teze Praškega lingvističnega krožka - TPLK 1929). Tuje treba izpostaviti Havränkovo (1932, 33) definicijo norme kot »celote jezikovnih sredstev, slovničnih in besednih (sistemskih in nesistemskih), uporabljanih v skladu s pravili«.1 V teh okoliščinah Havränek poda tudi razmerje med normo živega ljudskega in knjižnega jezika s stališča njunih funkcij in njune sistemske urejenost. Ker pa je knjižni jezik tista socialnojezikovna zvrst, ki zaradi svojih nalog zahteva tudi večjo uzaveščenost in predpisanost (kodificiranost), so v Praški šoli razvili teorijo norme in predpisa v okviru knjižnega jezika, in se od tedaj, ko seje pritrdilno razjasnilo vprašanje, če so pojmi jezikovna norma, normiranje knjižnega jezika m jezikovna kultura sploh predmet jezikoslovja in če spadajo med njegove znanstvene naloge (Havränek 1976, 142-149), zaradi narave knjižnega jezika ukvarjajo večinoma z njo.2 1 »Lidovy jazyk [...] mä svou vlastni normu, totiž soubor jazykovych prostfedü grama- tickych i lexikälnich (strukturälnich i mimostrukturälnich), pravidelne uzivanych.« - Gre za prvo definicijo pojma norma, ki seje pojavila kot argument v polemični razpravi med češkimi jezikoslovci glede meril jezikovne pravilnosti. ča 2 Zaradi raziskave normiranja v pravopisnih slovarjih, ki imajo z današnjega vidika značaj Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa Tudi v sodobnem slovenskem jezikoslovju je najbolj izpostavljena norma knjižnega jezika, tako da v izrazij skem smislu izraz norma vključuje najprej normo knjižne jezikovne zvrsti in ne jezika nasploh. V Slovarju slovenskega knjižnega jezika (dalje SSKJ)je norma definicijsko opredeljena le glede na knjižni jezik (»vsa jezikovna sredstva in možnosti, ki se morejo, smejo uporabljati v določenem knjižnem jeziku«; SSKJ I, 152), v Enciklopediji slovenskega jezika (Toporišič 1992a, 147) pa je norma definirana kot »to, kar je na splošno normalno v določeni jezikovni zvrsti, zlasti v knjižni«. Norma je vzpostavljena s tem, »da tvorci besedil dalj časa uveljavljajo določene lastnosti glasovja, oblik, besed, besednih zvez ipd. in da naslovniki to tudi v glavnem sprejemajo«, hkrati pa je poudarjena potreba po nesta-tičnosti oz. prožnosti3 norme, kije pogoj za »nujno potreben razvoj« jezika (Toporišič 1992a, 147). Razmerje med jezikovno in knjižnojezikovno normo je A. Vido-vič Muha (1991, 18-19) primerjalno definirala z razmerjem med prvinami splošne jezikovne norme in razločevalnimi prvinami posameznih zvrsti, med katerimi ima knjižni jezik kot »naravna, hkrati pa vendarle po dogovoru nastala jezikovna različica« posebno vlogo. To vlogo je Toporišič označil kot »narodnopovezovalno« (1984: 707) in »narodo- in združbotvorno« (1992a, 125). Z lastnostmi knjižnojezikovne norme so delno podane tudi lastnosti pravopisne norme. Normativnost je kot »stopnja določenosti jezikovnih sredstev z zavestnim presojanjem njihovega odnosa do norme« (Toporišič 1992a, 148) pri zapisovanju knjižnega jezika največja. Pravopisna norma je v jezikoslovni teoriji poj-movana kot njena delna norma, norma izrazne jezikovne ravnine, ki obstaja kot celota pisnih jezikovnih sredstev, prav tako uporabljanih v skladu s pravili. Še več, pravila pravopisne norme so mnogokrat tako izrecno določena, da so se pri posameznikih pojavili dvomi o ločevanju med normo in predpisom. Tako je razmišljanje Horeckega, ki v starejših opredelitvah norme prepozna pojmovanje knjižnega jezika svoje dobe, normo pa definira kot celoto predpisov o tem, kaj je pravilno in kaj nepravilno v danem knjižnem jeziku (Horecky 1955, 195), in na ta način posredno izenačuje normo s predpisom. Podobna pojmovanja so se na Slovenskem pojavljala malce kasneje, v sedemdesetih letih. Izpostaviti je treba Modrovo (1969) in Gradišnikovo (1974/75) stališče. Prvi jezikovno normo izenačuje s pojmovanjem šolske in slovnične pravilnosti, kar pomeni, da jo pojmuje kot »bolj ali manj obvezno za javno rabo«, pri čemer navaja, da sta »poglavitni diktatorki jezikovne norme predvsem živa potreba normativnih priročnikov knjižne rabe, se bom osredotočila na določitve norme knjižne jezikovne zvrsti z jezikovnega, zgradbenega vidika ter s socialnega vidika visoke uza-veščenosti in obveznosti v rabi. 3 V Praškem krogu so za opredelitev spremenljivosti ter ohranjevalnosti knjižnega jezika uporabili Mathesiusov izraz prožna ustaljenost, ki v sebi združuje tako potrebo po statičnem ohranjanju jezikovnih navad, pravil in dogovorov kot tudi dinamično lastnost naravne spremenljivosti, ki je značilna za jezik kot družbeni pojav z zgodovinskim značajem. Mathesuis (1983, 137-138) gaje uvedel potem, ko seje zaradi »nepotrebnega nihanja v rabi jezika, ki ustvarja okoren vtis samovoljnosti in pomanjkanja discipline«, zavedel potrebe po jezikovni ustaljenosti, ki bi popravila »vsakdanje, pogosto kar nenehno spreminjanje pojmovanj jezikovne pravilnosti [poud. H. M.]«. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa in funkcionalna raba v govoru in pisavi« (Moder 1969). Gradišnikovo pojmovanje pa je deloma puristično, saj graja upoštevanje dejanske jezikovne rabe pred tradicionalno normo, hkrati pa je prepričan, da se norme knjižnega jezika lahko »izvajajo iz njegove prvotne kodifikacije, v prihodnje pa se smejo izvajati samo v skladu z njo, neodvisno od govornih navad« (Gradišnik 1981, 11). Nadalje trdi, da »prav tako kot vplivajo na normo jezikovne navade, tako morajo tudi norme vplivati nanje« in da »jezikovne norme [...] ni mogoče popravljati, [...] treba jo je zaostrovati«. Odziv na tradicionalistični stališči predstavljata Toporišičev (1992a, 147) jezikoslovni nauk, ki označi tako »slepo sklicevanje na enkrat zajeto normo« za »nazadnjaško, saj jeziku preprečuje nujno potreben razvoj«, ter Müllerjevo (1982, 294-295) nasprotovanje t. i. gojiteljskemu izenačevanje norme z zahtevo ali predpisom ter zametovanju splošne rabe. Vzrok za istovetenje pravopisne norme s pravopisnimi pravili je tudi družbena vloga pisanega knjižnega jezika, ki je v vseh vzgojnih in izobraževalnih ustanovah določenega naroda pojmovan kot sredstvo in predmet opismenjevanja. Iz tega izhajajočo družbeno obveznost norme knjižnega jezika in še bolj pravopisne norme je mogoče z upoštevanjem pravil, ki jih določa predpis, tudi nadzorovati in v večini družbenih ustanov proti kršitvam tudi ukrepati. V sedemdesetih in osemdesetih letih seje glavna os razmišljanj o razmerjih med normo in soodnosnimi pojmi premaknila v smeri teorije govornih dejanj k nadgraditvi s teorijo jezikovne ustreznosti. Značilno za novo pojmovanje norme je, da se govori o normah v množini: norme sporočanja ali komunikacijske norme. Gre za težnjo po istovetenju norme ne le z zakonitostmi, ki veljajo znotraj jezikovnih tvorb, temveč tudi s potrebami primernosti v najrazličnejših govornih položajih. Norma tedaj ne obstaja le v knjižnem jeziku, kjer je bila najprej opažena in za katerega je predpisana, temveč »obstajajo tako narečne, nadnarečne, pa tudi pogovorne norme, norme javnih izjav z različnimi stopnjami uradnosti«, navaja v predstavitvi zbornika Normen in der sprachlichen Kommunikation Kraus (1980, 44) in nadaljuje, da knjižna norma res zavzema posebno mesto, toda vsaka norma »spodbuja enaka pričakovanja, kijih določa kulturna tradicija družbe«. Pri tem v okviru sporočanja razlikujejo dva tipa norm: implicitne norme, ki na podlagi ponavljajočih dejanj vedenje v specifičnih govornih položajih le ugotavljajo, in eksplicitne norme, ki predpisujejo primernost določenega vedenja. Z današnjega vidika bi druge definirali kot predpis, pravilo, prve pa kot rabo, iz katere lahko razberemo tudi normo v sodobnem pojmovanju besede. Kasneje je skušala Nebeška (1989, 162) norme razdeliti na dva osnovna tipa: na norme sistema (torej strukturne norme, slovnično-pomenske norme jezikovnih ravnin, norme oblik) in na norme tako besednega kot nebesednega sporočanja, pri čemer naj bi se prve avtonomno ohranile v okviru drugih. V sklop teh pojmovanj sodi tudi Škiljanova (1999) delitev norm, ki obliko jezikovne norme pojmuje kot implicitno, nezavedno pridobljeno, in eksplicitno, ki pripada »sferi javnega sporazumevanja«, in jo definira na dveh ravneh:4 prvič kot »sklop izrecno izraženih pravil o jezikovnih enotah in njihovi uporabi, ki 4 V prvem primeru gre za pravila jezikovne uporabe, ki jih udeleženci sporazumevanja priznajo kot splošni »obrazec jezikovnega obnašanja«, v drugem primeru pa za pisno utrjena pravila »z namenom zaščite njihove identičnosti v času in prostoru« (Škiljan 1999, 168). Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa na podlagi neke [jasno določene] avtoritete [posameznika, skupnosti ali ustanove] obvezuje večje število govorcev, da jih v določenih priložnostih uporabljajo, neredko pa se prenaša tudi časovno iz ene generacije na drugo« (Škiljan 1999, 166, 168); in drugič še bolj izrecno kot pisno izražena jezikovna pravila, ki predpisujejo možnosti uporabe glasovnega (opredeljenega s pravopisno in pravorečno normo), obli-koslovnega, skladenjskega (opisanega s slovnično normo) in besednega sistema (pri besedotvorju) (Škiljan 1999, 168). Jezikovna norma je torej v sodobnejšem teoretičnem okviru dobila širše razsežnosti: poleg klasične vloge naj bi se oblikovala tudi v posameznih govornih položajih glede na sotvarje vsakokratnega sporočanja. Te norme so ohlapnejše, težje določljive, hkrati pa predstavljajo temelj jezikovnega znanja in ne toliko pravilno kot ustrezno rabo jezikovnih sredstev v različnih govornih položajih oz. okoliščinah. V novem pojmovanju je pravopisna norma kot jezikovna norma oz. norma sistema, njegove izrazne ravni, usmerjana s slovnično pravilnostjo govorčeve izjave. Čeprav seje v preteklosti pri posameznih avtorjih pojavljal dvom o razumskem oz. sistemskem razumevanju jezika in je prihajalo do teženj, da bi se teorija jezikovne norme umaknila v ozadje za teorijo družbenega jezikoslovja, je treba poudariti, daje pravilno pojmovanje pravilnosti nujno za zagotovitev prepoznavnosti in razložljivosti jezikovnih izrazov. Med zagotovili »slovnične pravilnosti« jezikovne izjave je tudi ustaljena in enotna pravopisna norma. Značaj pravopisne norme lahko ugotavljamo s pomočjo trojice nasprotnost-nih parov: dogovorna norma - sistemska norma, opisna norma - predpisna norma in predpisana norma - dejanska norma. Meja med pravopisno normo in pravopisnimi pravili se počasi zabrisuje, nasprotno pa se norma sistema, torej slovnične ali besedne ravnine jezika, predpisu približa najbolj v obliki opisa (Jedlička 1975, 124), zato pojmujemo pravopisno normo kot dogovorno normo. Vendarle pa je pomembno, da na zapis besed posredno vplivajo tudi sistemska razmerja: glasovna (črka -glas), skladenjska (npr. vpliv stavčne fonetike na stavo ločil), besedotvorna (npr. vpliv menjave priponskih obrazil na zapis osnove). Pravopisna norma je tudi predpisna norma, ki nastaja stalno z izbiranjem in izločanjem sistemsko danih možnosti. Tretje nasprotje prerašča v nasprotje med pravopisno normo kot dejanskim stanjem v jeziku, torej med dejansko jezikovno rabo določenega kroga uporabnikov, in predpisom. Značaj predpisa večkrat oblikuje nerazlikovanje med predpisom dogovornega značaja in pa predpisom, ki je pravzaprav opis jezikovne norme, kar je še posebej opazno pri opisovanju npr. žive pogovorne norme, kjer še tako strog in natančen predpis ne more zavreti spontanega razvoja pogovornega jezika. 2 Lastnosti pravopisne norme v razmerju do norme knjižnega jezika, ponazorjene z zgledi iz slovenske pravopisne tradicije V tradicionalni smeri, obogateni s spoznanji modernega časa, je vprašanja razmerja med normo jezika in normo knjižnega jezika analitično obdelala tudi češka j ezikoslovka I. Nebeška v publikaciji z naslovom Jezik, norma, knjižnost (Jazyk, norma, spisovnost; Nebeška 1996). Nebeška se giblje v okviru devetih lastnosti Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa jezikovne norme (inherentnost, implicitnost, pravilnost uporabe jezikovnih sredstev, ustaljenost, obveznost, enotnost, funkcij skost, nezaznamovanost, kultiviranost) in desetimi lastnostmi knjižnojezikovne norme (interiorizacija in inherentnost, pisna oblika, ustaljenost, obveznost, enotnost, funkcij skost in variantnost, prestižnost). Ob določanju lastnosti pravopisne norme se izpostavlja zlasti vprašanje, v kolikšni meri je knjižni jezik dejansko sistem jezikovnih sredstev, ki ga uporabnik jezika nosi v podzavesti, in koliko je umetno sestavljena tvorba. Nebeška med lastnostmi knjižne norme navaja tudi pisno obliko jezika, kar pa ob dejstvu, da obstaja knjižna norma tudi za govorjeni jezik (tj. za knjižnopogovorno zvrst), ne drži v celoti, deloma pa, saj je res, da »posebno v umetnostnih besedilih in pri citiranju pogovornih značilnosti« teh posebnosti »ne prevajamo v knjižne, ampak jih tudi zapisujemo« (Toporišič 1984, 17). Tudi razločevalne lastnosti med obema normama niso povsem jasno definirane, nekateri jezikoslovci pa ločevanje definirajo z razmerjem med normo in predpisom ter normo in rabo - v tem primeru lahko ostane ohranjeno le eno od obeh razmerij: če upoštevamo prvo, potem izločimo predpis, ker teorija knjižnega jezika ne predvideva predpisa neknjižnih jezikovnih sredstev, če pa upoštevamo drugo, potem moramo normo pojmovati le kot normo knjižnega jezika, kar poruši razmerje med normo in rabo (Nebeška 1996, 66). Utemeljena je torej pojmovna delitev na dve normi: splošno normo in normo knjižnega jezika, niso pa razrešene posamezne norme jezikovnih ravnin, torej delne norme, med katerimi je tudi pravopisna. Lastnosti jezikovne norme in lastnosti knjižne norme po Nebeški (1996) Lastnosti norme inherentnost implicitnost pravilnost uporabe jezikovnih sredstev ustaljenost obveznost enotnost funkcij skost nezaznamovanost kultiviranost Lastnosti knjižne norme interiorizacija in inherentnost implicitnost pisna oblika ustaljenost obveznost enotnost funkcij skost in variantnost prestižnost 68 Nakazana klasifikacija lastnosti norm je lahko izhodišče za predstavitev lastnosti pravopisne norme, saj je ta z vidika jezikovne norme res najbliže normi knjižnega jezika, vendar je norma knjižnega jezika kot zvrstna norma pravopisni nadrejena. Poleg te zajema tudi normo knjižnega pogovornega jezika, torej dvoje delnih norm, če z izrazom delna norma poimenujemo norme posameznih jezikovnih ravnin. Lastnosti pravopisne norme je z naslonitvijo na to klasifikacijo osem, pogojno deset, in so: inherentnost, ustaljenost, enotnost, variantnost, prestižnost, manjša stopnja ponotranjenosti, manjša stopnja implicitnosti, pričakovanost. Obveznost in dogovornost sta lastnosti, kiju obravnavam v okviru lastnosti predpisa, saj se pri obeh kaže tesna povezanost pravopisne norme in njej ustreznega predpisa. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa Glede na spremenljivost so lastnosti pravopisne norme lahko prisotne stalno v enaki meri in stopnje njihove izrazitosti ne moremo meriti {inherentnost,prestižnost, pričakovanost), druge pa so v tem smislu zelo spremenljive in se razlikujejo v stopnji variabilnosti glede na stanje jezika v času {ustaljenost, variantnost, enotnost). 2.1 Neločljiva povezanost norme z jezikom - inherentnost Neločljiva povezanost norme z jezikom izhaja iz dejstva, da jezikovna norma obstaja le v jeziku. Pravopisna norma kot knjižnojezikovna norma pisne izrazne jezikovne ravnine sicer izhaja iz jezika, ni pa integralni del naravnega jezika, torej ni njegova naravna lastnost, ampak je tako kot knjižni jezik umetna jezikovna tvorba. 2.2 Ustaljenost Ustaljenost jezikovne norme je določena z njeno družbeno razsežnostjo. Za-sidranje norme v zavesti uporabnika je osnovano na zavestnih (spodbujenih z jezikovno vzgojo) in nezavestnih (nanašajočih se na vzore) razmerjih do knjižne norme. Pravopisna norma je glede na povedano najbolj ustaljena norma v okviru knjižnega jezika. Pojem ustaljenosti je po izidu Načrta pravil za novi slovenski pravopis (v nadaljevanju Načrt) leta 1981 eksplicitno definiral Dular (1982, 264), ki povezuje ustaljenost z izročilom - to je toliko močnejše, kolikor dlje traja. Čeprav naj bi se pravopisna norma čim manj spreminjala, so spremembe mnogokrat neizogibne, kar je posledica normalnega razvoja govorjenega jezika in spremenjenega razmerja med govorom in zapisom. Potrebo po ustaljenosti slovenskega knjižnega jezika so zgodaj izrazili vsi, ki so se ukvarjali z njim. Škrabec (JD 1, 98) je v ustaljenosti videl predvsem navezavo na tradicionalno izročilo piscev: medtem ko naj bi bil govorjeni jezik plod naravnega in neizumetničenega ljudskega izročila, naj bi pri pisanju sledili tudi razvoju jezika, razvidnemu iz tradicionalnega izročila preteklih stoletij. Skrabčevo pravopisno načelo je zgodovinsko utemeljeno: Moje pravopisno načelo je torej to, da se deržim tako rekoč natorne meje, začetka slovstva našega. Kar v jeziku takrat več ni bilo navadno, tistega ne priporočam, pa reci etimologija in stara slovenščina, kar jima ljubo in drago. Glede stvari, ki so se pozneje izcimile, pa terjam, da naj bodo v soglasju z jezikom 16. stoletja, tj. take, da bi tudi tedaj ne bile nemogoče. (Škrabec JD 1, 108) Skrabčevo načelo ustaljenosti je drugače interpretiral Aškerc, kije nanj opozoril v polemiki glede pisanja bralec - bravec: [V]si naši novejši pravopisci z Levstikom, Skrabcem in Pleteršnikom vred [so] grešili pri preustrojitvi našega pravopisa v tem, da so pač uvaževali fonetiški, etimološki (zlasti Levstik) in zgodovinski (zlasti Škrabec) princip, a so prezrli neko četrto načelo [poud. H. M.], ki sicer ni nič drugega nego modifikacija zgodovinskega stališča, a ni nič manj važen temelj vsakemu pravopisu nego ona tri načela; a to načelo veli: Piši po sedanji rabi! Helena Maj ceno vič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa ali z drugimi besedami, tudi v pravopisu veljaj geslo: Quieta non movere!5 (Aškerc 1899b, 515) Kasneje, ob pripravah na izid Slovenskega pravopisa 1962, je bilo izpostavljeno vprašanje, kako to neustaljeno normo uzakoniti, ne da bi predpis odražal neutemeljeno poenostavitev, ki nima opravičila v normi. Predlaganje bil variantni predpis, razmerje med jezikovno ustaljenostjo in dinamičnostjo njegovega razvoja pa je skušal Urbančič pojasniti s pomočjo Mathesiusove definicije t. i.prožne ustaljenosti, ki »je nezdružljiva z avtoritativnimi nasilnimi posegi, ki delajo vtis neurejenosti in nekultiviranosti jezikovnega sistema in povzročajo nepotrebne težave jezikovni praksi« (Urbančič 1974, 25). Urbančič meni, daje ravnotežje med obema poloma mogoče vzdrževati le, če »obravnavamo le take spremembe v knjižnem jeziku, ki izboljšujejo sporazumevanje ali so se spontano uveljavile v praksi« (1974, 25). Seveda se težave in neustaljenosti pojavljajo tudi ob jezikovnih vprašanjih z drugih jezikovnih ravnin. V SSKJI so v uvodni predstavitvi oznak (kvalifikatorjev) med t. i. normativnimi oznakami opozorili tudi na neustaljeno (neustalj.), ki zaznamuje vse, »kar se kljub dosedanjim prepovedim dosti uporablja« (SSKJI, XXII). Ta definicija glede na zgoraj opisano ustaljenost ni ustrezna tudi z vidika druge normativne oznake, ki jo uporabniku ponuja SSKJ- nepravilno (neprav.). Izraz »neustaljeno« verjetno ne more zaznamovati nečesa, kar je bilo nekoč za splošno rabo nedovoljeno; to lahko tudi dotični predpis le podkrepi z novo prepovedjo, torej z oznako nepravilno.6 Če se prepričamo: v slovarskem delu SP 1962 (str. 198) je veznik dočim označen s krožcem, kar pomeni, da za »knjižno rabo ni dovoljen« (str. 8), v SSKJpa. ga ne označijo z oznako nepravilno, temveč neustaljeno. Ustaljenost je lastnost vsake jezikovne norme, enačenje tega pojma z jezikovno pravilnostjo pa povzroča mešanje izrazov, ki niso v skladu s slovnično strukturo jezika, z izrazi, ki nimajo jasno določenega razmerja do tega sistema. 2.3 Enotnost in variantnost Tesno povezani lastnosti pravopisne norme sta enotnost in variantnost. Enotnost je posledica delovanja kulturne tradicije ter vplivov sporočanja in je podprta s predpisom, variantnost pa je posledica bogate funkcijske in socialne ter časovno in prostorsko motivirane raznolikosti knjižnega jezika. Pravopisna norma je kot dogovorna bolj ostro začrtana in v pisanem knjižnem jeziku je neenotnost mnogokrat lahko vzrok za t. i. šume v sporočanju. Neenotna norma je variantna, variantnost se vzpostavi zaradi upoštevanja novih elementov v sistemu, ki so »z razvojnega vidika mlajši, s sočasnega vidika živi, z vidika nadaljnjega razvoja pa progresivni« (Jed-lička 1965, 187). Variantnost je rezultat razvojne dinamičnosti norme in sočasnega soobstajanja tudi istofimkcijskih jezikovnih sredstev. Medtem ko je z vidika de Saus-surjevega razlikovanja med jezikom kot sistemom in govorom kot njegovo aktualizacijo variantnost komponenta, ki jo v sistem jezika oz. v normo pripelje govor, pa je variantnost tudi logična posledica dejstva, da seje v zadnjih desetletjih vsesplo- 5 Quieta non movere! - 'Ustaljenega ne spreminjaj!' 6 O oznaki neustaljeno je pisal tudi Moder (1970), ki meni, da obrazložitev te oznake ne ustreza dejanski »ustaljenosti« izrazov in besed, katerih raba je pogosta, kljub temu da ni priporočljiva. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa snega civilizacijskega razvoja povečalo število aktivnih uporabnikov in posledično tudi nosilcev knjižnega jezika (Jedlička 1978, 73). Variantnost v pravopisni normi je pogosta, vendar vezana bolj na predpis kot na normo, npr. TAMAITam-a, kdor koli/'kdorkoli, sivorj avl sivo rjav, legokocke/lego kocke, tudi pri stavi polstavčne in pristavčne vejice, zato o tem več pri obravnavanju variantnosti predpisa (prim. 3.4). 2.4 Prestižnost Prestižnost pravopisne norme izhaja iz prestižnosti knjižnega jezika.7 Družbeni položaj knjižnega jezika omogoča nosilcem le-tega, da se poistovetijo s svojo jezikovno skupnostjo in hkrati ločijo od drugih skupnosti. V družbenostnem jezikoslovju je prva vloga poimenovana združevalna, druga pa ločevalna oz. indivi-dualizacijska (Lenček 1996, 29-30). Izhajajoč iz obeh, se prestižnost knjižnega jezika oz. knjižne norme izraža najprej z izbiro narečja, primernega za normativno osnovo pisanemu jeziku, nato pa tudi z ohranjanjem prestižnosti norme izbranega jezika. V prvem (1) primeru je prestižnost pravopisne norme določena z zemljepisnim merilom. Tako kot mnogi drugi knjižni jeziki je tudi slovenski izraziteje vezan na narečno podstavo osredja, ki »daje jeziku zaradi svojega geografskega položaja stanovitnost«, novosti se širijo iz njega na vse strani proti obrobju (Toporišič 1992a, 169). Z vidika (2) individualizacijskih vlog pa je zanimiv družbeno-politični vidik, ki gaje izpostavila A. Vidovič Muha (1998, 96-97), ko je analizirala položaj knjižnega jezika pri vseh slovanskih jezikih, s tem daje spremljala spreminjanje jezikovnih okoliščin od obdobij, ko je »javno besedo obvladoval« politično prevladujoč in zato tudi prestižni jezik kot posledica t. i. ideologizacije, do obdobij (ponovnega) identificiranja nacionalnih in državnih jezikov. Druga razsežnost prestižnosti pravopisne norme je povezana z elitnostjo osnove knjižnega jezika in dogovornostjo pravopisnega predpisa, torej z jezikovno-zvrstnim merilom. Havränek (1947, 14) je za osnovo knjižne norme zahteval »primerno literarno prakso zadnjih petdesetih let«. V preteklosti je tej zahtevi ustrezala umetnostna zvrst knjižnega jezika,8 predvsem pa jezik klasikov, zato so slovarji mnogokrat prinašali zastarele in narečne oblike besed.9 Primerna osnova za knjiž- 7 Sledeč teoriji knjižnega jezika, kot so jo razvili praški strukturalisti, je knjižni jezik oz. pisna oblika knjižnega jezika tista zvrst, v kateri so zapisani in vedno znova obnavljam vsa kulturna in civilizacijska preteklost in vedenje naroda, vsa filozofska, znanstvena, politična in upravna sedanjost v strokovnem in poljudnem smislu. To je s stališča Havränkovega funkcijskega pojmovanja njegova temeljna razlikovalna lastnost (Havränek 1929, 3-4). 8 Tominšek (1910, 13) trdi, daje merilo jezikovne pravilnosti in zgled dobrega pisanja jezik knjig, nikakor publicistični jezik ali strokovni (predvsem pravniški) jezik, ki trpniš-ke in podobne »neblagoglasne« tvorbe (mišljeni so zlasti izrazi tipa Išče se Urša Plut) uporablja tudi v knjižnih izdajah. Zakaj bi bile knjige nasproti vsem drugim oblikam pisanega jezika bolj jezikovno merodajne, Tominšek ni navedel. 9 SP 1950 je bil večkrat očitan Župančičev vpliv. Tudi SSKJ prinaša citate iz klasikov hkrati z njihovimi izvirnimi zapisi in posebnostmi, npr. pedenj-človek, laket-brada, cve-liti (Levstik), dolgajsica (Župančič). Z modernizmom in vdorom pogovornega izrazja v zapis je umetnostni jezik vsaj deloma izgubil svoj prestižni položaj. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa no normo je v stičišču razmerja med nosilci knjižnega jezika in vsemi pišočimi. Število obojih se nenehno povečuje, glede na to bi se moral širiti tudi krog besedil, ki predstavljajo osnovo za pravopisno normo. Nekateri jezikoslovci zato zahtevajo, da se najprej opredeli pojem in merilo knjižnosti, kajti pojem knjižne rabe in posledično pravopisne norme je brez te razjasnitve neprepričljiv. Grepl (1993, 80-83) izpostavlja pri tem vidik jezikovnega uporabnika, ki »želi preprosto vedeti, kaj je ali ni knjižno [pravilno], in knjižno je zanje to, kar je kot knjižno predpisano«, in zahteva, da se doseže jezikoslovno soglasje v tem, »kakšni tipi besedil [kakšni tipi jezikovne rabe] so lahko vir (izhodišče) poznavanja in predpisa knjižne norme«. (O tem vprašanju več v 3.6.) 2.5 Pričakovanost Med temeljnimi lastnostmi norme je tudi njena pričakovanost, izhajajoča iz širših družbenih pričakovanj in navad, ki so jo kasneje uporabili pri opredelitvi norm sporočanja. O pričakovanosti v okviru pravopisne norme lahko govorimo npr. v primerih pisnega dvogovornega sporočanja, pri čemer je pomembno predvsem nejezikovno razmerje med udeleženci tega sporočanja. V smislu odgovora v ustreznem kodu so pragmatične okoliščine lahko razvidne iz t. i. socialne velike začetnice ali tudi vplivanja nosilca knjižnega jezika na njegovega pasivnega uporabnika. O manjši stopnji izraženosti lastnosti pravopisne norme pa lahko govorimo pri implicitnosti inponotranjenju. 2.6 Implicitnost Medtem ko je implicitnost ena bistvenih lastnosti jezikovne norme, saj izhajamo iz dejstva, da se jezikovni uporabnik te norme ne zaveda, pa je v okviru knjižne in pravopisne norme zaradi dogovorjenosti in umetne vzpostavljenosti, ki temelji tudi na naravnih jezikovnih razmerjih, manjša. Ugotovitve nekaterih teoretikov, da se jezikovni uporabnik večinoma ne zaveda norme neknjižnih zvrsti (Stich, nav. po Nebeška 1989, 152) ali tudi ne norme v sporočanju in dajo ima v zavesti le takrat, ko je ta kršena,10 pa lahko podkrepimo z ločevanjem med različnimi tipi jezikovnih uporabnikov. Medtem ko se nosilci knjižnega jezika norme tega jezika večinoma zavedajo, saj je njihovo »jezikovno vedenje bolj motivirano z zavestnimi stališči in poznavanjem tudi teoretičnega vidika norme«, navaja po teoretiku Bar-netu Nebeška (1989, 153), pa pasivnemu uporabniku knjižnega jezika ta zavest ni potrebna. Implicitnost pravopisne norme je najmanjša ob spremembah, kijih spodbudijo zunajjezikovni vzroki. V slovenski pravopisni tradiciji je to razvidno npr. iz Osnutka pravopisnih pravil za rabo velike in male začetnice (v nadaljevanju OPP) iz leta 1945, katerih utemeljitev je zgrajena na nezanesljivem merilu: izbirati med »važnimi« in »nevažnimi« besedami. Ker pri tem niso omenjeni pojmi, kot so lastno, občno ali vrstno poimenovanje, lahko rečemo, daje prišlo do utemeljitve pravil, ki ne sloni na jezikovnih zakonih, temveč na želji po poudarjanju pomembnosti 10 Že v zgodnjih Mathesiusovih delih se srečamo s stališčem, da se laiki zavedajo norme le v primeru njenega kršenja. Helena Majcenovič: Slovenski pravopisni priročnik s stališča norme in predpisa predmetnosti, ki jo besede poimenujejo - torej na zunajjezikovnih argumentih. O zmanjšani stopnji implicitnosti govori po izidu Slovenskega pravopisa 1950 tudi Vodušek, saj trdi, da v pravopisu oz. pri pravopisnih pravilih »ne gre za neka naravna jezikovna pravila, ki bi sama po sebi potekala iz narave jezika kot takšnega«, temveč se pravopisna norma udejanja po pravilih, ki pa niso naravna, temveč umetna, »sloneča na vrednostnih merilih, ki v svojem dnu niso jezikovna, ampak socialna, politična, kulturna ...« (Vodušek 1952, 3). 2.7 Ponotranjenje ali interiorizacija Ponotranjenje ali interiorizacija je lastnost knjižne in pravopisne norme, ob kateri opozarjamo, da se ta ne uzavešča pri uporabniku le ob naravnem pridobivanju jezika, temveč večinoma z načrtnim učenjem in jezikovno vzgojo, ki mu posredujeta informacije na izrecen način. V okviru razpravljanja o pravopisni normi lahko podobno kot pri implicitnosti govorimo le o zmanjšani stopnji ponotranjenosti pravopisne norme pri povprečnem uporabniku. Seveda pa je tudi v okviru pravo-pisja ta stopnja spremenljiva: večja je, če govorimo npr. o osnovnih zapisovalnih normah, kot je raba velike začetnice na začetku povedi, ali o ustreznosti enostavnejših razmerij med glasovi in črkami ([a] —» (a)), manjša pa je, npr. pri t. i. ločilih višje pismenosti (; - -) in zapletenejših glasovno-pisnih razmerjih ([u] —»(v), (1) ali prihajati od prijatelja/ z roba/iz hiše, kjer se vezavno prišlovno določilo kraja lahko zamenjuje s primično-vezljivim prislovnim zaimkom in obratno. Prehod med vezavno in primično vezij i-vostjo pa so predložnomorfemski glagoli premikanja tipa vstopiti v. Z enakozvoč-nostjo predpon oz. predponskih obrazil in predložnih morfemov se izpostavlja tudi vezij ivost predponskih glagolov, kjer se bolj očitno izpostavi tudi predponsko(obra-zilno)-predložnomorfemsko razmerje: zatlačiti za/v, vtlačiti v, zatipati za, zaviti za, naviti na ipd. Tvorjenke iz predložne zveze s predponsko-priponskim obrazilom vključujejo faznost, zaradi pretvorbe predloga iz skladenjske podstave v predpono pa se prislovna (prostorsko-časovna) vrednost porazdeli med predpono in predložnim mor-femom, npr. ukalupiti se v povprečje, včlaniti se v skupino sedmih, vprogramirati makroukaze v notranji makrorom, vtiriti koga v dejavnost.19 2.2.2.1 Obstoj glagolskega neleksikaliziranega (udeleženskega) predložnega morfema in njegov izvorni prostorski posredno potrjujejo tudi prislovi - tj. sklopi predloga in prislovnega zaimka. Pomensko in siceršnjo navezanost na glagole pa včasih izražajo tudi slovarske pomenske razlage, npr. odtod- 'izraža krajevno mejo v bližini govorečega, od katere poteka dejanje', dotöd- 'izraža krajevno ali časov- 17 V nasprotju z vezavnovezljivim predložnim morfemom pa vezavnodružljivi morfem vedno ohrani svojo prislovno vrednost in uvaja nevezljivo dopolnilo, kije s stališča slovnične pravilnosti stavka izrazno opustljivo. 18 J. Toporišič (1982, 69-70) pri zvezah tipa od tam govori o posamostaljenih prislovih. To utemeljuje med drugim s tem, daje edino logično, če predlog stoji pred samostalnikom. Vendar pa skladenjsko ti predlogi niso deli predložnih samostalniških zvez, ampak so udeleženski prosti morfemi glagolov. A. Vidovič Muha (1984a, 144, 148) govori o prislovih ob predložnomorfemskih glagolih. In če za krajevne zveze velja, da so vedno predložne, predvideva, da bi vsaj implicitno to veljalo tudi za časovne, npr. meseca maja - v mesecu maju. 19 Pri določenih glagolskih sestavljenkah pa predponska obrazila imajo oz. ohranijo samo faznost, celotna prislovna vrednost se prenese na predložne morfeme - dokaz za to je, da se z opuščanjem tovrstnih predponskih obrazil prav nič ne spremeni pomensko-skladenj-ska vezljivost, npr. (po)muditi se z/s, (za)muditi se z/s, (za)riti (se) v, (za)vozlati (se) v, (po-/s-/za-)tlačiti v ipd. Andreja Žele: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla no mejo dejanja, stanja', vstran - 'izraža mesto, položaj glede na osebek', naokoli/ naokrog- 'za izražanje položaja v (širšem) krogu, ki v celoti obdaja kaj v središču'. 2.2.2.2 Vloge 1) Uvaja nove udelezenske vloge in s tem natančneje določa ter hkrati konkretizira/aktualizira prvotno splošnejši samozadostni pomen. Npr. a) predvsem usmerjevalni pomen imajo predložni morfemi pri glagolih usmerjenega obvladovanja, premeščanja, uvajanja/nadaljevanja, omejevanja, preprečevanja, npr. poslati/ pošiljati po, iztegniti iz, osnovati na, nadaljevati z/s, skrčiti na, predramiti iz, b) prostorski pomen ohranjajo pri glagolih premikanja - npr. ciljnost: drčati v, drseti v; c) prenehanje stanja: prebuditi se iz. V pomenu 'razmerja, odnosa' je izpostavljena tudi kategorija živosti - koketirati z/s (ž+) : operirati z/s (ž"). 1.1) Enakozvočnost s predpono oz. predponskim obrazilom pri glagolih premikanja uvaja nekakšno smerno vezavnost, npr. oddaljevati se od, vstopati v, zaha-: jati za ipd. 2) Ohranja vezljivost glagolov z morfemskim SE/SI, npr. hraniti se z/s, pripraviti se k ipd. 2.1) Medsebojna soodvisnost morfema SE in predložnega morfema se lahko predstavi s postopnim upadanjem (od 1 proti 5) pomenske vloge morfema SE in naraščanjem pomenske vloge predložnega morfema - na postopni prenos pomenskega težišča s SE na predložni morfem kažejo tudi razlage: 2.1.1 hraniti se z/s -'uživati, jesti', 2.1.2preživljati se z/s (knjiž.) - 'jesti, uživati', 2.1.3 oblikovati se v - 'izraža, da osebek dobiva vsebino, obliko, kot jo nakazuje določilo\ pripraviti se k- 'izraža nastop opravljanja dela, opravila, kot ga določa samostalnik', 2.1.4 koncentrirati se na - 'usmerjati prizadevanje, aktivnost', skoncentrirati se na - 'usmeriti prizadevanje, aktivnost', osredotočati/osredotočiti se na - 'usmeriti prizadevnost, aktivnost', 2.1.5 izroditi se v- 'spremeniti se na slabše sploh', sprevreči se v (ekspr.) - 'spremeniti se v kaj slabšega'; polno ' upravljal no st' in 'usmerjevalnost' predložnega morfema in hkrati pomensko izpraznitev prostomorfemskega SE-ja izražajo zgledi kot obirati se z/s, obotavljati se z/s ipd. 3) Vzpostavlja različna pomenska razmerja s predpono oz* predponskim obrazilom, npr. fazno-prislovno v iztegniti (koga/kaj) iz, fazno-upravljalno v sprejemati (koga/kaj) z/s in fazno-usmeritveno v zainteresirati (koga) za ipd. Pomen-skoskladenjska usklajenost predponskih obrazil in predložnih morfemov je v zgledih kot pritisniti (koga/kaj) na, pritisniti (koga/kaj) k, pritisniti (koga/kaj) v, pritisniti (koga/kaj) ob, kjer predponsko obrazilo pri- pomeni 'tesno bližino', predložni morfemi pa dodajajo različno smerno vezavnost z 'načini pritiskanja', c) krstiti koga za/na, reducirati kaj na, krmariti kaj z/s. 4) Je lahko stalni (stilno nezaznamovani) prosti morfem glagolov tipa temeljiti na. Primerjalno zanimive so predložne zveze mejiti na/z/s: mejiti na gorenjš-čino, mejiti z dvorano / s sosedom, kjer je s predložnim morfemom eksplicitno 104 Andreja Žele: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla izražena prostorska pomenska sestavina (nasproti leksikaliziranim prostim morfe-mom v pomenu 'biti zelo podoben', npr. pisanje meji na reportažo/na blaznost). Tipični za to skupino so tudi prehodni glagoli s prostomorfemskim se tipa ukvarjati se z/s, ki samo strukturnoskladenjsko zaseda mesto tožilniškega samostalnika, zato moramo izražati prvi premi predmet z nekim drugim sklonom (v SSKJ navadno s pojasnilom navadno v zvezi z/s): ponašati se z/s: ponašati se z bogastvom/junaštvom/otroki; potegovati se za (tudi v pomenu: 'prizadevati si za5): potegovati se za naklonjenost. 5) Je neobvezen pri določenih glagolih, ki v svoji pomenskosestavinskosti že vključujejo 'namenskost' ali 'ciljnost', primeri za na in za\ čakati (na) vlak, gledati (na) oblake, igrati (na) piščalko, odgovoriti (na) vprašano(Rd) : odgovoriti (na) vprašanje(Pd), paziti (na) otroke/zdravje, pritiskati (na) gumb, streljati (na) sovražnika, zadeti (na) oviro; loviti (za) rokav, popasti (za) nogo, poterjati (za) denar, prositi (za) pomoč. 3 Prostomorfemsko izražanje intenčne sestavine20 Pomenskosestavinska hierarhija v okviru glagolskih pomenov omogoča širši ali ožji izbor pomensko ustreznih udeležencev (po F. Danešu (1987, 59) je to izbirna pomenska usmeritev). Kako predvsem leksikalizirani prosti morfemi, še zlasti pa predložni morfe-mi, za določeni skladenjski pomen izberejo in izrazijo določeno prevladujočo (in zato tudi intenčno) pomensko sestavino, bom predstavila z glagoloma udariti in tolči (delna sinonima s pomenskorazločevalno 'faznostjo'), za katera je značilna široka pomenskosestavinskost. Ta široka pomenskosestavinskost pa se porazdeli oz. izbirno oži z izbiro pomensko bolj specializiranih glagolov kot npr. klepati, sekati ipd. - Udariti-tolči: s prevladujočo pomensko sestavino 'premikanja', npr. udariti jo čez travnik/v gore/za kom; s prevladujočo pomensko sestavino 'govorjenja', npr. Udarili so o politiki; s prevladujočo pomensko sestavino 'igranja' v udariti eno na klavir; s prevladujočo pomensko sestavino 'pitja/jedenja' in s slovarsko izraženo kot 'začeti piti/jesti' v Udarili so po novem vinu in štrukljih s fazno različico, ki dopušča dvojnično vezavo Tolče po zelju in Tolče zelje. -Klepati, sekati izbirno vključujeta zgoraj omenjane pomenske sestavine in se tako pomensko ožita oz. specializirata: s prevladujočo pomensko sestavino 'premikanja', npr. klepati ob palici, sekati jo čez travnik; s prevladujočo pomensko sestavino 'igranja', npr. klepati na klavir; s prevladujočo pomensko sestavino 'je-denja' v klepati žgance; s prevladujočo pomensko sestavino 'ravnanja' v Žena mu ga seka. Nadaljnja zožitev pomenskosestavinskosti je pri višjih pomensko specializiranih glagolih. Ti glagoli z vključenim 'sredstvom/orodjem/snovjo/načinom delovanja' že vključujejo več razločevalnih (udeleženskih) pomenskih sestavin, zato so V novejši češki leksikografiji se uporablja izraz valenčnisem (F. Čermak, R. Blatna 1995, 186). Andreja Žele: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla usmerjeni predvsem na prizadeti predmet ali v cilj.: korakati s pomensko sestavino 'premikanja' v korakati po/v...; kljuniti izpostavlja pomensko sestavino 'jedenje', npr. kljunitijed/pojedi\ bobnati, trobentati na cev izpostavlja pomensko sestavino 'igranja'. 4 Pomensko- in strukturnoskladenjsko razločevalna obravnava prosto-morfemskih glagolov v slovarskih sestavkih Dvostopenjska pomensko- in strukturnoskladenjska hierarhija v smislu gesel in podgesel mora biti v slovarskih sestavkih še najbolj razločevalno izražena pri prostomorfemskih glagolih. Merilo za geslo oz. podgeslo je stopnja pomenske iz-praznjenosti prostega morfema. Največ različnih stopenj pomenske izpraznjenosti ima morfem se, ker izraža različna razmerja - povratnost, vzajemnost, splošnovršil-skost in pojavnost. Pojavnost zahteva geselsko besedo, povratnost, vzajemnost in splošnovršilskost pa navadno oz. v večini primerov podgeselsko besedo, ker tovrstni zaimkovni morfem v zadnjih treh razmerjih ohranja udeleženske lastnosti, ki hkrati kažejo na ohranjanje tistih pomenskih sestavin, kijih ima istokorenski brez-prostomorfemski geselski glagol. Pri predložnomorfemskih glagolih bi morali biti glagoli z leksikaliziranimi predložnimi morfemi samostojna gesla, npr. biti ob 'izgubiti', vleči na, gledati po, gnati v, nagibati se k, razen t. i. pomensko oslabljene ali posplošene rabe, npr. spopasti se z/s v pomenu 'začeti reševati, opravljati kaj težavnega, neprijetnega', posloviti se od v pomenu 'nehati uporabljati, uživati'; sončiti se v v pomenu 'biti v veliki meri deležen naklonjenosti nekoga', kjer se od prvotnega pomena navadno ohranja samo faznost. Glagoli z neleksikaliziranimi prostimi morfemi navadno ohranjajo pomenske sestavine izhodiščnega brezprostomorfemskega glagola in so zato podgesla. 4.1 Glagoli z zaimkovnim prostim morfemom kot gesla: nahajati se; bati se, bahati se, cmeriti se, dobrikati se, drzniti se/si, upati se/si, dreti se, gabiti se, gnusiti se, jokati se, kesati se, muzati se, norčevati se, obnašati se, omožiti se, smejati se, tikati se, zdeti se; baviti se, lotevati se, bojevati se, pogajati se, prizadevati si; premikati se, drenjati se, potepati se, sprehajati se; dogajati se, pojaviti se, daniti se, iskriti se, večeriti se, vremeniti se, bliskati sejasniti se, mračiti se, temniti se ipd. Glagoli s prostomorfemskimiga/jo/jih sodijo h geselskim besedam, npr. udariti jo, ucvretijo, mahniti j o, pihniti jo, lomiti ga, ali h geselskim besednim zvezam, npr. odnesti jo, imeti ga, napeti jih. Predpona/predponsko obrazilo :prosti morfem: izdivjati se, izroditi se, spozabiti se; dogovoriti se, doseliti se, nahladiti se, nahoditi se, naspati se, oddahniti se/si, prenajesti se, spozabiti se, zahvaliti se, znajti se ipd. 4.1.1 Kot podgesla: dušiti se, izmišljati se/si, ljubiti se, igrati se, roditi se, veseliti se, žalostiti se ipd. 4.2 Glagoli s predložnim prostim morfemom kot gesla: biti ob 'izgubiti', Andreja Žele: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla vleči na, gledati po, gnati v, nagibati se k\ sem sodijo tudi predložnomorfemski glagoli tipa temeljiti na, mejiti na/z/s ipd. 4.2.1 Kot podgesla: poslati/pošiljati po, iztegniti iz, osnovati na, nadaljevati z/s, oddaljevati se od, vstopati v, zahajati za\ sem sodijo tudi glagoli s pomensko oslabljeno ali posplošeno rabo tipa vreči se na 'namenskost, intenzivnost dejanja', vstati od 'prenehanje dejanja ali nasprotovanje', zagoreti za 'vznemirjenje ali prizadevnost', zakopati se v 'intenzivnost dejavnosti', tiščati v/na 'vsiljivost' ipd. 4.3 Glagoli z zaimkovno-predložno kombinacijo kot gesla: ponašati se z/s, sklicevati se na, ukvarjati se z/s ipd. Literatura Breznik, Anton, 1916, Slovenska slovnica za srednje šole. Celovec, 3. izd., Prevalje 1924, 4. pomnožena izd., Celje 1934, Družba sv. Mohorja. Dobrovsky, Josef, 1940, Podrobna mluvnice jazyka českeho, (V redakcich z roku 1809 a 1819), Praha. Čermak, František, Blatna, Renata, 1995, Manual lexikograße, Praha. Danes, František idr., 1987, Vetne vzorce v češtine, Praha. Grepl, Miroslav idr., 1986, Mluvnice češtiny 1, Praha. Kržišnik, Erika, 1994, Slovenski glagolski frazemi (ob primeru frazemov govorjenja), disertacija, Ljubljana. Merše, Majda, 1995, Vidin vrstno s t glagola v slovenskem knjižnem jeziku 16. stoletja, Ljubljana, S AZU. Metelko, Fran, 1825, Lehrgebäude der Slowenivchen Sprache im Königreiche III-yrien und in den benachbarten Provinzen, Laibach, 236-264. Orešnik, Janez, 1994, Slovenski glagolski vid in univerzalna slovnica, Ljubljana, SAZU. Samardžija, Marko, 1986, Valentnostglagola usuvremenom hrvatskom književnom jeziku. Zagreb. Simeon, Rikard, 1969, Enciklopedij ski rječnik lingvističkih naziva I, II, Zagreb. Shigemori Bučar, Chikako, 1992, Izražanje povratnega dejanja v japonščini in slovenščini, Slavistična revija 40/2, 143-157. Slovar slovenskega knjižnega jezika, I - 1970, II - 1975, III - 1979, IV - 1985, V -1991, Ljubljana. Švedova, Natal'ja Jul'evna, 1980, Russkaja grammatika II, (Sintaksis), Moskva.. Toporišič, Jože, 1965-1970, Slovenski knjižni jezik I-IV, Maribor.. — 1982, Nova slovenska skladnja, Ljubljana. — 1992, Enciklopedija slovenskega jezika. Ljubljana: Cankarjeva založba. Vidovič Muha, Ada, 1984, Nova slovenska skladnja J. Toporišiča, Slavistična revijami/l, 142-155. — 1988, Slovensko skladenjsko besedotvorje ob primerih zloženk. Ljubljana, Znans- tveni inštitut Filozofske fakultete in Partizanska knjiga. Andreja Žele: Prostomorfemski glagoli kot slovarska gesla — 1993, Glagolske sestavljenke - njihova skladenjska podstava in vezljivostne lastnosti (Z normativnim slovensko-nemškim vidikom). Slavistična revija 41/1, 161-192. — 2000, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Govorica slovarja, Razprave Filo- zofske fakultete, Ljubljana, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete. Vinogradov, Viktor Vladimirovič, 1947, Russkij jazyk (grammatičeskoe učenie o slove), Moskva, Leningrad. Žic Fuchs, Milena, 1991, Znanje o jeziku i znanje o svijetu (Semantička analiza glagola kretanja u engleskom jeziku), Zagreb. Verbs with a Free Morpheme as Dictionary Entries Summary The article brings a typology of free verbal morphemes. With this the discussion -limited to verbal entries - about the criteria for characterization of lexical units or entries is opened. The system of entries and sub entries enables a lexicographical presentation of various semantic- and structural-syntactic roles of verb-related morphemes. The practical value of this article lies in its possible usage as a guideline for characterization and inclusion of verbal entries into the master list of dictionary entries. At the same time, this article also gives meaning to inclusion of multi-word entries in to dictionaries. Posebnosti otroškega dojemanja jezika Ljudmila Bokal IZVLEČEK: V sestavku avtorica razčlenjuje posebnosti otroškega dojemanj a pomenov besed in druge jezikovne značilnosti v razvoju otroškega govora. Poseben poudarek je dan oblikovanju novih besed. ABSTRACT: The article analyzes the specific ways in which children perceive the meanings of words and other typical features in the development of child language. The stress lies on the formation of new words. 1. Uvod Leta 2001 je pri založbi Educa v Novi Gorici izšla knjiga Iz otroških ust Lidije Kociper1, ki prinaša 925 otroških domislic. To so v starostnem razponu od drugega do desetega leta iz različnih koncev Slovenije zbrane otroške anekdote. Največ jih je bilo zbranih v vzgojno-varstvenih zavodih, prav tako pa je pomemben tudi delež posameznikov. Zajeti so kraji: Beltinci, Celje, Cerkvenjak, Gumnišče, Hrastnik, Idrija, Ilirska Bistrica, Jarenina, Jesenice, Kranj, Krško, Laško, Lenart, Ljubljana, Ljutomer, Majšperk, Maribor, Murska Sobota, Pesnica, Polhov Gradec, Ptuj, Radenci, Radovljica, Sladki Vrh, Šentilj, Šentjur pri Celju, Tolmin, Trbovlje, Velenje, Veržej, Vrhnika, Zagorje, Zgornja Kungota, Žirovnica in še kateri. Pomemben vir so bila glasila otroških vrtcev. Domislice so razporejene tematsko, na podlagi kriterija od bližnjega k daljnemu oziroma od znanega k neznanemu. Gradivo je razdeljeno na tri poglavja: V stiku s samim seboj in drugimi, V stiku s stvarmi in pojmi in Kako dojemam skrivnosti življenja. V prvem poglavju se razodeva otrokovo vrednotenje samega sebe, nato le-to preide na starše in na širše socialno okolje (brat, babica, dedek, vzgojiteljica, vrstniki). Razdelka Živali in Hrana končata prvo poglavje. V drugem poglavju so zbrane domislice iz otrokovega kognitivnega razvoja, njegove posebnosti sklepanja in anekdote, v katerih pride do izraza otrokovo dojemanje jezika. Tretje poglavje vključuje domislice, v katerih se razkriva otrokov pogled na rojstvo, smrt in religiozna občutenja. 1 Iz otroških ust. Otroške domislice. Zbrala in uredila Lidija Kociper. Gradivo zbrano s sodelovanjem vzgojno-varstvenih zavodov in posameznikov. Jezikovni pregled in sou-redništvo: Ljudmila Bokal, specialist leksikolog. Računalniško oblikovanje besedila: dr. Tatjana Petek, Maribor 2001, založba Educa, 232 strani. Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika V pričujočem sestavku želimo navesti nekaj jezikovnih posebnosti v razvoju otroškega govora in v njegovem dojemanju stvarnosti. Za to je značilno, da se na poseben način uresničuje v jezikovno poudarjenih, na kak način relevantnih besednih manifestacijah, kot se kažejo v otroških domislicah drugega poglavja omenjene knjige. To je zajeto v opisu otroškega dojemanja pomenov besed z vidikov besedo-tvorja v najširšem pomenu besede in socialnozvrstnega prehajanja. Metodološko bodo zajete jezikovne ravnine, kakor si sledijo v jezikovni teoriji. Glasoslovni ravnini bosta sledili besedotvorna in pomenska, katerima bo dodanih nekaj ugotovitev iz otroškega socialnozvrstnega dojemanja jezikovnega sistema. 2. Glasoslovna ravnina Glasoslovna ravnina določenega jezikovnega sistema se izraža v točno določenem številu fonemov (pomensko razlikovalnih glasov) kot temeljni materialni (zvočni) zbirki, na kateri slonijo možnosti denotativno opremljenih pomenskih enot - besed. Otrok zaradi nedokončno razvitih govornih organov te točno določene fonemske zbirke številčno ne dosega. Tudi strukturno jo dopolnjuje v času svojega razvoja. Tako pri otroku fonemska razvrstitvena struktura ni stabilna. Fonem kot najmanjša pomensko določena enota jezika, kar se ugotavlja v opoziciji do drugega fonema, pri otroku zaradi te nestabilnosti nima funkcije pomensko razlikovalnega znaka. To pri otroku ni strogo določena struktura kot pri odraslem in ni pomenotvo-ren glas v smislu svoje enkratnosti. Obravnava konkretnih primerov izhaja iz predpostavke, daje artikulacijske variante kljub heterogenosti mogoče zajeti v splošnej-še zakonitosti in da njihove posebnosti niso tako heterogene, da bi bile vezane na posameznika kot takega. Otroške domislice dokazujejo te postavke že s splošno znanimi težavami pri izgovoru glasu r. Najpogostejše se realizira kot glas /: 790. Z mlajšim otrokom vadiva glas R. »Gremo ... glemo.« Fant, ki posluša in ima težave z govorom, pa pravi: »Kaj boš te ti govolil, ko ne znaš govolit!«2 Po predvidevanjih je realizacija glasu r kot j redkejša: 784. Katka je imela težave pri izgovorjavi glasu R. Običajno gaje zamenjala z glasom b ali j. Nekoč ji je padla na tla rožica in Katka jo je nevede pohodila. Vsa razočarana je zajokala: »Boga moja Jožica!« Katka, 3 leta. Glas j v besedi Jožica, ki v odnosu do celote pokriva denotat rožica, ima v tem primeru funkcijo glasu r, po drugi strani pa še zmeraj deluje s svojim prvotnim materialnim bistvom, to je kot glasy. To pa se že nanaša na drugo lastnost fonemov v otroškem govoru. Poleg nestabilnosti se namreč kaže njihova pomenska obremenjenost oziroma nedorečenost. Za uporabnike jezika leksemyožica deluje dvosmerno. Za otroka, pri katerem skladnost glasovne uresničitve in denotativnega oziroma 2 Vse domislice v knjigi žal nimajo podatka o starosti otroka. Zaradi preglednosti celotnega jezikovnega položaja, pri katerem se je izrazila katera od posebnosti jezikovnega dojemanja, bodo domislice citirane v neskrajšani obliki. Številka pred domislico pomeni zaporedno številko domislice v obravnavani knjigi. Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika pomenskega prekrivanja še ni popolna, je to rožica, le z izgovoromyoz/cß, s stališča odraslega, ki pomensko in materialno prekrivanje zavestno obvlada, pa je to »Jožica«, pisano po normi Jožica. 788. Tadej se je pravkar naučil izgovarjati črko R. Ko babica telefonira stricu Lojzeku, ki ga ima zelo rad, prihiti zraven in reče: »Repo (lepo) strica Lojze-ka pozdravi.« Tadej, 4 leta. 789. Bilo je tiste dni, ko je otrok začel namesto L izgovarjati R. Naenkrat reče: »Gre kaka repa runa!« Sintagmi iz otroškega govora »repo /.../ pozdravi« (lepo) in »repa runa« (lepa luna) pričata o tem, da po osvojitvi težjih glasov, poleg navedenega r bodo v nadaljevanju obravnavani še šumevci, sičniki in pripornik z, otrok preide v fazo hiperkorekcije, zavestnega prizadevanja po pravilni izgovarjavi težjih glasov. To privede do neke vrste posplošitve, da tudi pri besedah, kjer bi bilo sicer pravilno izgovarjati / kot /, izgovarja r {lepo > repo). Pride do obrnjene situacije, kot je bila v začetni fazi. Na začetku je bilo razmerje r > /, v fazi hiperkorekcije pa / > r. Poleg glasov, ki se strokovno imenujejo jezičniki (likvide), ima otrok težave tudi s šumevci. Ti se v zgodnji fazi realizirajo kot sičniki ali kot alternirajoči šume-vec (č : š): 785. Nekega dne seje pripeljal hišnik. Ena izmed deklic je zaklicala: »Poglej sisnik je prišel!« 786. Ravnateljica gre v skupino otrok tovarišici povedat, da ima telefon. Ta čas počaka v igralnici. Neka deklica da roke v bok in jo vpraša: »Kaj si ti mogoče kaka tovarišica?« »Ja, sem,« odgovori. Deklica pa: »Ne, ti nisi tovarišica. Ti si šestilka (čistilka).« Deklica, 3 leta in pol. Nedvomno je za izgovarjavo teh glasov potrebna večja moč in napetost govornih organov. Šumevcem se pridružujejo tudi nekateri sičniki, kot je na primer z, ki se prav tako realizira kot alternirajoči sičnik (z : s): 793. Za popoldansko malico smo jedli jabolka. Jure se pozanima: »Kam naj dam osisek (ogrizek)?« 787. V našem vrtcu se vsi kličemo po imenih. Otroci se med sabo že dobro poznajo. Vedno pa se nasmejim, kadar se pogovarjajo s Tamaro. »Kamara, prosim, umakni se,« reče Tim, Filip pa za njim: »Zdenka, Kamara se noče umaknit.« 791. »Kdaj bomo šli v knjižni potiček?« vpraša Katja. Katja, 4 leta. 794. Tjašapravi: »Joj, Nuška, spet mijosek (nosek) teče.« Iz primerov izgovorov Tamara > Kamara, nosek > josek, knjižni kotiček > knjižni potiček zaradi premajhne reprezentativnosti ne moremo sklepati na določene sistemske zakonitosti. Nedvomno pa dokazujejo, da so nekateri soglasniki v razvoju glasov bolj »bazični«, prvinski kot drugi. Tak je glasy, ki se ne pojavlja kot alternat samo v opoziciji r : j, ampak tudi v razmerju n : j. Besedna zveza knjižni kotiček : knjižni potiček kaže težnjo po artikulacijski diverziteti (raznolikosti, razpršenosti) v primeru glasovno delno podobnih leksemov. Nakazane ugotovitve iz še neraziskanega razvoja otroškega govora oziroma njegovega glasovnega fonda vsaj delno kažejo na strukturne zakonitosti in nakazujejo razmestitev glasov po težavnosti v artikulacijskem razvoju. Večje število pri- Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika merov bi dopolnilo taka izhodišča. S tem bi prispevali tudi k poglobitvi spoznanj iz otroške klinične psihologije. 3. Zlogi Posebnosti otroškega govora pa sežejo od posameznih glasov tudi na povezovanje glasov v naslednjo višjo enoto, v zloge. Posebnost v razvoju otroškega zlogovanja je zamenjavanje vrstnega reda zlogov in mešanje glasov v izgovoru določenega leksema, vendar tako, da glasovna podobnost »pravi« besedi ostane: 854. Smetarji pridejo izpraznit kontejnerje. Matic vedno zleze na polico, jim maha in jih kliče: »Mestarji, mestarji, mestarji!« 843. Vzgojiteljica pove otrokom, da si bodo ogledali diapozitive. Miha seje tega zelo razveselil in glasno zaklical: »Mi bomo pa gledali adijopozitije!« Miha, 4 leta. Otrok v izgovor pritegne tudi glasove, ki jih v besedi ni, zvočna podobnost besede pa ostane: 809. Otroci po barvi zvoka prepoznavajo melodične instrumente. Vzgojiteljica zaigra nekaj taktov na metalofon in vpraša otroke po imenu tega instrumenta. Nejc se takoj oglasi: » Veš, to je koromofon.« Nato vzgojiteljica zaigra na triangel. Tina takoj ugotovi, daje zaigral angel. 798. Sedimo pri kosilu in jemo v prijetni tišini. Naenkrat se oglasi Jani: »Tovajišica, včejaj smo kupiji čokonajnikza igjat?« (Mislilje računalnik.) 810. Vzgojiteljica pove otrokom, da se bodo naslednji dan peljali s kombi-jem na razstavo. Zan pride domov in pravi: »Mami, mi se bomo jutri peljali s kombajnom.« 796. Tjaša opazuje ljudi skozi okno igralnice. Opazi Izletnikov avtobus in potnike, ki vstopajo. Pocuka me za rokav in reče: »Veš, moja mama je tudi šla na zalet!« Tjaša, 4 leta. Tu se pojavi vprašanje, ali gre za neko na podlagi težavnosti artikulacije določeno zaporedje v razvoju govora ali pa le za časovno dojemanje slušnega vtisa besede, ko bi otrok v delu ali pa v celi besedi tisto, kar je izgovorjeno pozneje, reproduciral kot prvo. V nekaterih zgornjih primerih lahko poleg navedenega deluje tudi princip prekrivanja neznane besede z znano: izlet > zalet, kombi > kombajn. 4. Sklepanje oziroma dojemanje besed na podlagi glasovne podobnosti Ali je ena od faz v razvoju otrokovega dojemanja besed in prek njih razumevanja zunanjega sveta glasovna podobnost, je vprašanje, ki ga tukajšnji sestavek samo zastavlja, odgovor pa presega njegovo kompetenco. Kot kažejo domislice, gre za posebno slušno usmerjenost otroka, ki se izraža v sklepanju na denotativni različnosti, a glasovni podobnosti besed. Če se opremo na Chomskega in njegovo tezo o prirojenih jezikovnih konstruktih, ki so podlaga vsakega človeškega jezika Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika in ki je pripomogla, da so težišče razvojnega jezikoslovja »od vedenja zvedli na sposobnost« (Chomsky 1989: 17), bi tako sestavino v razvoju otroka njegove ugotovitve potrjevale. Značilno zanjo bi bilo, da logično zvezo med pojavi nadomešča glasovna podobnost. Pri tem otrok označujoče iz konkretnega leksema naveže na podobno označujoče iz drugega leksema. Beseda, kije celota, kot spoj denotata in odgovarjajoče ustrezne glasovne uresničitve, pri otroku v tej fazi v njegovi zavesti še ni prepoznavna: 619. Otrokom naročim, naj še enkrat starše spomnijo, daje popoldan v vrtcu roditeljski sestanek. Vesna začudeno vpraša: »Kaj boste otroke rodili?« Vesna, 4 leta in pol. 620. Med kosilom si Primož ni vzel mesa. Ko sem ga vprašala, zakaj noče jesti mesa, mi je odgovoril: »Ker sem vegetarijanec.« »Kaj je to -vegetarijanec?« vpraša Katja. »So to tisti ljudje, ki jedo vse samo iz vegete?« Trditev o časovni prednosti razumevanja besed pred njihovo verbalizacijo omenja že Anton Trstenjak: »Otroci razumejo besede prej, nego jih morejo izgovarjati, kar je eden od dokazov, daje misel sprožilec besed, ne obratno /.../« (Trstenjak 1971: 439). To dokazujejo tudi konkretni primeri v naslednjih domislicah: 817. V gozdu so posekali nekaj dreves in videli smo štore. V skupini vzklikne dekliški glas: »Joj, koliko šotorov!« Nevenka, 4 leta in pol. 847. Pripravljali smo se na počitek. Majaprimaže zaušnico Jerneju, ki jo je poljubil. To opazim ter se vključim: »Zakaj si ga udarila, saj te ima rad.« »Tovari-šica, kaj ne veš, da lahko dobiš jajc (aids).« Maja, 6 let. Pri sklepanju na neznano domislice kažejo, da pri nižji starosti ločevanje besednega fonda na občno- in lastnoimensko leksiko ne igra nobene vloge: 612. Ob ograji zagledamo Lesija. Vprašam, če kdo ve, zakaj se temu kužku reče Lesi. Eva reče: »Zato, ker je lesen!« 621. Bilo je med vojno. Živeli smo v pomanjkanju. Bil sem sedmi, a ne zadnji otrok v družini in sem nosil jankico. Nekoč sem mamo vprašal: »Ali sem jaz zato Janko, ker jankico nosim?« Janko, 3 leta. Če se pa otrok v teku razvoja zaveda individualnosti lastnih imen, ne loči zemljepisnih danosti od stvarnih poimenovanj, konkretno rečeno, ne razmejuje zemljepisnih in stvarnih lastnih imen: 640. Otroci so se lahko zavarovali pri različnih zavarovalnicah (Triglav, Adriatic). V znak zahvale za zaupanje so zavarovalnice svoje zavarovance nagradile: Adriatic speresnico, Triglav z rumeno rutko. Anže vpraša: »Tovarišica, kaj moram storiti, da bi tudi jaz dobil rutko in kresničko?« Vzgojiteljica odgovori: »V vrtcu smo oddali ves denar od zavarovanja, pojdita z mamico na Triglav.« Anže pomisli in vpraša: »Ali morava iti čisto do vrha Triglava?« Prav tako otrokove kognitivne možnosti še ne vključujejo logičnih zakonov jezikovnih konverzij: 641. Pred slovenskim kulturnim praznikom je Eva vprašala: »Tovarišica, kajne, da moramo prinesti v vrtec pet Prešernov?« »Ne, če boste našli enega, bom zelo zadovoljna. Poiščite ga v Cicibanu, knjigah, revijah in časopisu.« »No vidiš, saj sem ti povedala,« je s ponosom rekla Maruša. Eva pa še ni odnehala: »Moja Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika mami je rekla, da jih imamo mi v banki in jih ni treba nič iskati, le pet jih moram prinesti, sicer ne bom šla na smučanje.« Medtem ko otrok obe kategoriji besed, lastna in občna imena, enakovredno sprejema v svojo jezikovno obdelavo in jih v glavnem ne loči, pa domislice kažejo, da na podlagi besedotvornih pravil tudi besede iz lastnoimenskega področja pri otroški interpretaciji pogosto ostanejo na istem področju. Pri tem se opre na hipotetično možnost, ki jo ponuja besedna družina; otrok jo prepozna in jo obvlada: 618. Rok se z mano pelje proti mestu. Ob rdečem semaforju ustavim avto. /.../ Medtem Roku razlagam: »Poglej sinko, to je pa frančiškanska cerkev.« Tišina. Rok razmišlja in reče: »Mami, v to cerkev pa lahko hodijo samo Frančeki.« Rok, 5 let in pol. 624. Otroci so imeli naročilo, da od doma prineso sliko Franceta Prešerna, izrezano iz časopisa. Eden izmed otrok se oglasi: »Domača naloga je, da prinesemo sliko Fran čeka iz Prešernove.« Logična povezanost pojmov, kije podlaga tvorjenja v okviru besedne družine, lahko tudi izostane: 615. Ob velikonočnem zajtrku se oglasi Irenej: »Mama, a veš, daje hren mož od hrenovke?« Irenej, 4 leta in pol. 848. Gremo na sprehod skozi park. Boštjan ugotavlja: »Tisti, ki so ta park naredili, so pa parklci.« Kot sprožitveni motiv za sklepanje na podlagi glasovne podobnosti so lahko uporabljene tudi njegove individualne besedne tvorbe: 627. Vesna razlaga skupini otrok. »Ko bom šolarka, bom hodila k veveru-ku.«Iz skupine otrok se oglasi Peter. » Vesna, ti si res nora, kaj ne veš, da k veveruku hodijo veverice.« Peter, 6 let. 5. Prvi pomeni besed V tej glasovno poudarjeni fazi otrok besede dojema v pomenih, ki so osnovni, prvi ali pa njim zelo blizu in jih kot take razume znotraj »prvotnega« konteksta tudi, kadar beseda prestopi na drugo pomensko polje: 610. Mama seje z Barbaro pogovarjala o vrtcu. Barbara ji je kar naprej omenjala tovarišico ravnateljico. Mamo je zanimalo, če sploh ve, kdo je to ravnateljica, zato jo vpraša: »Ja, kdo pa misliš, daje tovarišica ravnateljica?« Barbara odločno odvrne: »Ja, tovarišica, ki ravne črte riše.« Barbara, 6 let. 643. Skupina otrok se odpravi na izlet. Na cilju si ogledajo svoje mesto. Opazujejo reko Savo in ugotavljajo, v katero smer teče. Vzgojiteljica: »Jure, na katerem bregu reke Save si doma?« Jure: »Jaz nisem doma na nobenem bregu, jaz sem v dolini.« 636. »Kako se pišeš?« »Na papir se pišem: nogice naredim, rokice, usta, nos.« Matevž, 2 leti in pol. Prav tako otrok dojema po svojih konkretnih merilih tudi izpeljane pomene. Tako se ob Prešernovi zibki v Vrbi začudeno vpraša, kako je mogel Prešeren spati v tako majhni zibki, če je bil največji slovenski pesnik (642). Tudi na pomenski ravnini se izkaže, da ločevanje leksikalnega sistema na Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika občna in lastna imena ni relevantno. Besedje deluje kot celota in prepoznavanje lastnih imen izostane: 626. Naš vrtec se imenuje Boris Peče. Vzgojiteljica je vprašala otroke: »Kako se imenuje naš vrtec?« Oglasi se deček: »Borispeče kostanje.« 747. Stric je prišel s Triglava in pripoveduje, kako naporno je bilo. Zan razmišlja in reče: »Ja, kaj bi šele bilo, če bi šel na 'milijonglav'!« Zan, 4 leta. 6. Opisovanje Kadar otrok ne more izraziti svojega ubeseditvenega prizadevanja enobe-sedno, si pomaga z opisom: 802. Otrok: »Tovarišica, nekaj ti je v čaj padlo. Nekaj, kar je Inga imela v rokah.« Vzgojiteljica: »Res? Kaj pa?« Otrok: »Tisto veš, ono no. Tisti pokrov od bukve.« Vzgojiteljica: »Kaj?« Otrok: »Ja! Tisto, ko v gozdu najdeš.« Vzgojiteljica: »Žir ali želod? Je bila morda kapica od želoda?« Otrok: »Od želoda kapica je bila, ja!« 799. Pri igri čarobna sveča je Manuela otipala JVC-papir. Ni se mogla spomniti, kako bi ta predmet poimenovala. Po dolgem razmisleku je bila mnenja, daje to rola za brisanje ritke. 800. Larisa mi pravi: »Tovarišica, spet sem videla tiste živali, ko si ti zadnjič ploskala za njimi in jih lovila.« (V igralnici so se pojavili molji.) Ne glede na to, da ima za bogatitev besednega zaklada enobesedno poimenovanje kognitivno vrednost, pa je opisno izražanje za razvoj sintaktičnih odnosov v stavku prav tako pomembno. S tem prehajamo na višjo jezikovno ravnino, ki zajema skladenjske posebnosti otroškega izražanja. 7. Skladnja Tudi na ravni sintakse otrok uporablja že na nižjih jezikovnih ravninah opazne klišeje: 674. Matevž v privatnem varstvu. Kleči na stolu in gleda skozi okno na hiše. Iz nekaterih dimnikov se kadi. Vidi, da tudi varuškin mož Miha kadi. Reče: »Raufnk (dimnik) se kadi. Miha se kadi.« Matevž, 2 leti. Otrok se pri glagolu ne zaveda pomenske vloge prostega morfema. Pri spreminjanju trdilnega stavka v nikalnega ohrani jedro trdilnega: 864. »Kaj pa mu je?« Matevž o Anžetu, ko je bil bolan. Malo počaka in reče: »Nič ni mu je.« Matevž, 2 leti in pol. 8. Fraze Otrokovo dojemanje fraz je analitično. Vsaka beseda deluje s svojim pomenskim poljem in fraza kot sintetična celota posameznih pomenov leksemov ne preraste v abstraktni pomenski prenos: 115 Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika 138. »Mami, a veš, da se Clinton igra z ognjem?« (Ob ameriškem napadu na Irak, ko je slišal po radiu to frazo. Prikrito sporočilo: Jaz se pa ne smem.) Matevž, 6 let. 803. Preden otroci zaspijo, jim vedno preberem ali povem kakšno zgodbico. Ponavadi se zgodbice ponavljajo, včasih pa povem tudi kakšno čisto novo, neznano. Ko sem pred nedavnim prebrala novo zgodbo, meje poklical Matevž in mi šepnil: »Povej še eno, ko jo poveš na usta.« Matevž, 5 let. 9. Socialnozvrstno dojemanje Posebnosti otrokovega socialnozvrstnega dojemanja besed izhajajo iz njegovega jezikovnega okolja. Največkrat je to določeno narečje ali pogovorni jezik. Te socialne plasti pogosto živijo kot edini sistem z vsemi značilnostmi. Leksemi iz knjižnega jezika delujejo tako rekoč kot jezikovne interference: 778. Vzgojiteljica: »Vsi si moramo umiti roke z milom.« Nives: »Mi mamo doma tudžajfo.« Vzgojiteljica: »Ja, doma imate tudi milo.«Nives: »Ne, doma mamo žajfo.« Vzgojiteljica: »Nives, rečemo, da imamo doma tudi milo.« Nives: »Ja, jest pa bom ja vedla, da mamo doma žajfo.« 779. Bil je deževen dan. Jana: »Midve z mamo greva danes domov peš.« Vzgojiteljica: »Imaš dežnik?« Jana: »Ne.« Vzgojiteljica: »Kaj pa dežni plašč?« Jana: »Ne.« Vzgojiteljica: »Potem boš pa mokra.« Jana: »Ne, saj imam marelo.« Ob različnem obvladovanju dveh jezikovnih sistemov nastopajo jezikovne interference: 775. Obravnavali smo prostorninske odnose: v, na, pod, nad, med, pred, za, levo, desno. Pojme smo utrjevali preko igre. Obrnili smo se proti omari, jo gledali. Otroke sem vprašala: »Kje stoji omara?« Odgovorili so: »Vigralnici, na tleh ...« »Da, pravilno, toda kje še stoji? Kako je gledamo?« Tedaj se oglasi Mojca: »Ja, saj vem, kako se reče, pa se ne morem spomniti.« »No, otroci, kje stoji omara?« nadaljujem z vprašanjem. Mojca se spet oglasi in glasno zdrdra: »Ja, gerade aus (pred nami).« 10. Prevzete besede Razumevanje prevzetih besed se ne razlikuje od dojemanja siceršnjih otroku neznanih besed. Ločevanje besed po izvoru zahteva precejšnje jezikovno znanje, nekakšen metajezikovni občutek, ki se razvije šele v tovrstnem intencionalnem izobraževanju v osnovni šoli. Tako tudi dojemanje prevzetih besed otrok glasovno prilagodi poznani domači besedi: 772. Vračali smo se z enodnevnega izleta po Pohorju. V avtu se pogovarjamo, da bi lahko na enem predelu Pohorja taborili. Predlagam: »S tega kraja bi lahko vsak dan šli na kakšno turo. /.../Mirjam, ki je ves čas le tiho poslušala, radovedno pristavi: Mama, kaj bomo šli na kure?« Mirjam, 3 leta. Iz domislic je opazna še druga možnost. Glasovna podobnost besed je podla- Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika ga, ki pripomore, da kot po delovanju nekakšnega podzavestnega občutka otrok pri sklepanju na neznano ostane na ravni prevzetih besed: 773. Jure rad uporablja tujke. Otroci so se pogovarjali, kam bodo šli na dopust. »Mi pa letos ne gremo na dopust,« pravi Mitja. »Zakaj pa ne?« zanima otroke. »Smo si stanovanje renomirali,«pojasni Mitja. 774. Pot nas je vodila navkreber. Mitja je bil že precej utrujen, zato je rekel: »Tovarišica, ne morem hoditi, ker nimam več koncentracije (kondicije).« 825. V vrtec pride na obisk pedagog. Otroci se z njim pogovarjajo. Deklica pravi bratu, ko ta pride ponj o: »Veš, danes pa je bil pri nas na obisku katalog.« 11. Pogostnost V glasovnem prilagajanju neznanega se izraža tudi frekvenca besed v otrokovem besednem zakladu: 839. Gremo po ulici, ki se imenuje Zvezna. »Boljše bi bilo Brezvezna,« se sliši iz kolone. Nejc, 6 let. Nedvomno je pogovorna besedna zveza »brez veze« pri otroku pogostejša kot izraz »zvezna«. Tako seje pogostnost razkrila v nekonvencionalnem poimenovanju zemljepisnih pojmov. 12. Otroški neologizmi Posebno področje otrokovega dojemanja jezika temelji na njegovem besednem ustvarjanju. Široko odprtost njegovega mišljenja, ki ga še niso ukalupili trdi zakoni logike, razodeva mnogoterost oblikovanja novih besed. Kot rezultat take besedne kreativnosti se največkrat pojavijo samostalniki. Ob samostalnikih so pogost rezultat besedotvornega oblikovanja v domislicah glagoli, redkeje pridevnik, medtem ko zunaj teh besedotvornih vrst tvorjenja novih besed ni. To dokazuje, da bi lahko te besedne vrste v razvoju otroškega dojemanja obravnavali kot posebno skupino, predvsem pa, da so samostalniki v razvoju besednega zaklada bazični in pomensko univerzalni. S stališča besednih vrst so samostalniki namreč prva besedna vrsta, ki jo otrok v razvoju govora identificira, poimenuje. Toličič ugotavlja, da je »pri dveletnih otrocih /.../ več kot polovica besed, kijih uporabljajo, samostalnikov« (Toličič 1973, 109). Po Trstenjaku (Trstenjak 1971, 71) je »šele z dopolnjenim četrtim letom /.../ njegov /otroški/jezik tako daleč razvit, da ga moremo uporabljati za splošno sredstvo sporazumevanja v družbi. C. in W. Stern ugotavljata, da je pri 15-mesečnem otroku besedni zaklad še 100 % samostalniški; pri 20-meseč-nem otroku že 22 % tudi iz glagolov, pri 2-letnem 23 % iz glagolov, 14 % iz drugih besednih razpolov in samo 63 % iz samostalnikov.« Podlaga pomenske univerzalnosti samostalnikov je v tem, da imajo samostalniki pogosto tudi funkcijo izražanja dejanja. Prestopijo v sekundarno vlogo, ki se ubesedi z glagolom: »Četudi te besede lahko klasificiramo kot samostalnike, so v resnici pogosto glagoli. /.../ Z razvojem Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika besednega zaklada se število uporabljenih glagolov veča, število samostalnikov pa upada.« (Toličič 1973, 109) Izhajajoč iz zgornjih dognanj, bodo kot neologizmi najprej obravnavani samostalniki, še posebej s stališča, da so morfološko pomemben del besedne družine. Pri otroškem besednem ustvarjanju ima le-ta posebno vlogo, saj z navezavo na pod-stavo in njen izhodiščni pomen z izpeljevanjem ponuja besedotvorni model, na katerega otrok nasloni svoje jezikovne sposobnosti: 613. Peljeva se mimo opekarne Košaki, ko zaslišim: »Mama, poglej, kako se kadi iz kadilnika!« 849. Igramo se. Vzgojiteljica vrže otroku žogo in pove misel. Otrok dopolni manjkajočo besedo. Vzgojiteljica: »Urepopravljajo ...« Otrok: »Urarji.« Vzgojiteljica: »Čevlje izdelujejo ...« Otrok: »Čevljarji.« Vzgojiteljica: »Kruh pečejo ...« Otrok: »Kruharji.« 855. Pogovarjamo se o poklicu staršev. Pa pravi Dejan: »Moj atajepoprav-Ijalnik, ker popravlja avtomobile.« 850. V časopis piše prispevke novinar, ureja jih urednik, napake popravlja »napakar«. 857. Včasih želijo biti otroci tovariši in pokazati razgibalne vaje. Eden izmed otrok pa reče: »Jaz bi bil telovadiš.« Otroški neologizem, skovanka telovadiš ima za podlago morfemski vzorec samostalnika tovariš. Otrok z novo oblikovanim samostalnikom dojame logično povezavo med pojavom in besedno izrazitvijo tega: 842. Roku se je pokvarilo pri kolesu pedalo. Pelje ga k Majdi in pravi: »Prosim, če m i popraviš pogajno!« 860. Triletna Barbara pride v vrtec z novo kapico. »Kje pa si dobila takšno lepo kapico?« jo vpraša vzgojiteljica. »Mama mi jo je navolnala,« odgovori zgovorna punčka. Pri naslednji domislici priponsko obrazilo -ica izraz postavi v primerno pojmovno skupino, kamor spada tudi samostalnik vžigalica. 840. Z otroci smo zbirali škatle. Rok je prinesel škatlo od vžigalic. Ivana pojasni: »Rok je prinesel prižigice.« Zavest o pomembnosti priponskih obrazil se izrazi tudi v morfološkem krajšanju ali podaljševanju besed: 853. Mamica sediš Taro v kavarni. Ker je Tara nemirna, jo pošlje, naj natakarici naroči kavo. Ko se vrne k mizi, jo mamica vpraša: »Si naročila kavo?« »Ne!« odgovori Tara. »Zakaj pa ne?« »Sploh ni natakarice, ampak je samo natakarc!« 856. Mama vpraša Vesno: »Pri kom bi ostala ti, če bi se z očkom razvezala? Bi ostala pri meni?« Vesna: »Pri tebi pa že ne, da bi me tisti tvoj mačehak tepo!« Vesna, 4 leta. Tudi nove glagole otrok oblikuje na podlagi besedotvornih tipov: 859. Zunaj sneži in otrok reče: »Zunaj sneguje.« Iz globinske strukture deluje model »dežuje«. Nova tvorba je prav tako izsa-mostalniška kot pri tipskem vzorcu. Z malo drugačno morfematiko: Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika 858. Zunaj sneži. »Joj, kako danes snega!« pravi eden od otrok. 861. Maša sejeprehladila v času zdravniške stavke. Vzgojiteljica: »Maša, ti pa kašljaš, boš morala k zdravniku.« Maša: »Saj meje mama že včeraj hotela peljati, pa so zdravniki štrekali.« Pridevnik v naslednji domislici izraža najbolj konkretno lastnost poimenovanega. 863. Marinka: »Jaz sem tudi mami. Imam doma dojenčka Mihata. On pa ni kožnast. Je iz plastike.« Za sklep Vse tukajšnje opazovanje razvoja jezikovnega dojemanja izhaja iz jezikovnih dejstev, psihološka nadgradnja bi bila smiselna dopolnitev s področja razvojne psihologije. Nedvomno pa se s konkretnimi primeri potrjuje jezikovna misel Chom-skega, ki »zagovarja stališče, da rabo človeškega jezika v zelo strogem smislu vodijo pravila. Jezikovno obnašanje nadzorujejo pravila, predstavljena v govorčevem duhu, pravila, ki jih govorec (implicitno ali eksplicitno) pozna. Znanje teh pravil govorcu pove, kateri nizi besed so stavki in kaj stavki pomenijo. In naposled, veliko pravil, ki vodijo v jezikovno obnašanje, je prirojenih. V naše možgane je torej ob rojstvu vložen program z informacijo o vrsti pravil, ki jih bomo potrebovali pri učenju jezika. Imamo torej znanje univerzalne slovnice /.../ «. (Kante 1989, 252) Viri in literatura Chomsky, Noam, 1989, Znanje jezika, O naravi, izviru in rabi jezika, Mladinska knjiga, Ljubljana. Kante, Božidar, 1989, Racionalizem ali empirizem - primer Chomsky, Chomsky, Noam, 1989, Znanje jezika, O naravi, izviru in rabi jezika, Mladinska knjiga, Ljubljana. Marjanovič-Umek, Ljubica, 1990, Mišljenje in govor predšolskega otroka, Državna založba Slovenije. Ljubljana. Toličič, Ivan, Smiljanič-Čolanovič, Vera, 1973, Otroška psihologija, druga, dopolnjena izdaja, Mladinska knjiga, Ljubljana. Trstenjak, Anton, 1971, Oris sodobne psihologije, Teoretična psihologija, Založba Obzorja, Maribor. 119 Ljudmila Bokal: Posebnosti otroškega dojemanja jezika Specific Features in Children's Perception of Language Summary The analysis of specific features in children s language development is based on the book Iz otroških ust (From Children s Mouths) by Lidija Kociper. This book lists 925 children's coinages from various parts of Slovenia. On the level of phonology, the peculiarities in pronunciation of liquids are presented. Certain features of children's speech apply to individual phonemes as well as to combining of phonemes into syllables. The author of this article presupposes that on a certain stage of development children show auditory orientation which manifests itself in conclusions on the basis of denotative differences and phonemic similarity of words. This statement is based on actual coinages. On this phoneme-oriented stage children perceive the basic meanings of words and these can therefore be understood even if the word is shifted to another semantic field. The level of syntax also reveals the use of cliches these can be observed even on lower language levels. Children s perception of phrases is analytical. Every phrase functions within its basic semantic field where the sum of individual lexemes does not shift to abstract meaning. Children s perception of register and style is based on their language environment which is mostly dialectal or colloquial. The lexemes from the standard language function almost as linguistic interference. The specific area of children s language perception is based on their formation of new words. The results of such formatio-nal activities are primarily nouns, followed by verbs; adjectives occur only occasionally. This proves that these form classes may be treated as a separate group in the development of children's perception, but, above all, it proves that in development the nouns are fundamental and semantically universal. The nouns frequently express an action, i.e. they perform the role of verbs, and this is the basis for their semantic universality. The nouns are actually the first form class identified by children. The observation of the development of language perception as shown in this article is based on Unguis tic facts; an upgrade in the field of psychology, especially in the field of developmental psychology, seems to be a meaningful step forward. 120 Malina in robidnica v Slovenskem lingvističnem atlasu Jožica Škofic IZVLEČEK: V prispevku so predstavljena poimenovanja za malino (SLA 415 A) in robidnico (SLA 415 B) v govorih, zajetih v mrežo Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA). Leksemi so etimološko in besedotvorno razčlenjeni, poimenovanje za robidnico pa je primerjano s poimenovanji v sorodnih - slovanskih in sosednjih - neslovan-skih jezikih, zajetih v ALE (Evropski lingvistični atlas). Leksemi so predstavljeni tudi z metodo lingvistične geografije - karti predstavljata razširjenost posameznih poimenovanj obeh rastlin oz. njunih plodov v slovenskih narečjih. ABSTRACT: The article presents variant lexemes for malina 'raspberry ' (SLA 415 A) and robidnica 'blackberry' (SLA 415 Bjfrom the speeches covered by the Slovenian Linguistic Atlas grid (SLA). The lexemes are analyzed in terms of etymology and word-formation, and the lexemes for robidnica are compared with lexemes in related, i.e. Slavic, and neighbouring non-Slavic languages comprised by the European Linguistic Atlas (ALE). Linguistic geography is also employed for the presentation of these lexemes - two maps show the areas in which individual lexemes denoting either of the plants or their fruits occur in Slovenian dialects. 1. Uvod V prispevku so predstavljena poimenovanja za malino, tj. rdečo malino (Rubus idaeus), in robidnico, tj. črno malino (Rubus fruticosus), v govorih krajev, ki so zajeti v mrežo Slovenskega lingvističnega atlasa (SLA). V vprašalnici za SLA so vprašanja za rastline razporejena od št. 391 do št. 452. Prvotna - Ramovševa vprašalnica je imela samo eno vprašanje z zaporedno št. 415 - malina, kasneje (1. 1961) pa je J. Rigler to vprašanje kot mnoga druga »/.../ razdelil na A in B in vsako pojasnil (415 malina > 415A malina (rdeča), 415B robidnica (črna malina)). Plodova sta si namreč po obliki podobna in z istim imenom v nekaterih slovenskih narečjih imenujejo en, v drugih pa drug plod /.../.« (Benedik 1999: 16) Ramovševo vprašalnico, kije bila namenjena enemu samemu jezikovno visoko razgledanemu raziskovalcu, je bilo namreč treba »/.../ precizirati 121 Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA tako, da bi lahko kljub večjemu številu raziskovalcev in njihovi manjši usposobljenosti dosegli primerljive izsledke /.../.«(Benedik 1999: 7) Del gradiva za to vprašanje je bil tako zapisan še po prvi vprašalnici - zato za mnoge kraje pravzaprav ni zapisa za t. i. črno malino, ampak le za rdečo. Prav tako vprašanje ni dovolj jasno glede tega, ali se vprašuje po plodu ali po grmu te rastline - le uvrstitev med sosednja vprašanja, ki iščejo poimenovanja za plodove (411 želod, 412 Šiška, 413 žir, 414 jagoda, 416 brinje, 417 storž), je mogoče sklepati na pomen iskane besede. Gradivo je v posamezih točkah problematično tudi zato, ker v nekaterih pokrajinah raste samo ena od obeh rastlin, pa to v gradivu ni vedno pojasnjeno, ali pa je rastlina oz. njeno poimenovanje znano le iz knjižnega jezika, v narečnem okolju pa ne oz. pomeni kaj drugega. Ker sta si rastlini podobni, se tudi v posameznih govorih/narečjih poimenovanja dostikrat prepletajo, kar njihovo obravnavo dodatno zapleta. 2. Gradivo - fonetični zapis poimenovanj Gradivo za vprašanji SLA 415 A in SLA 415 B ne glede na omenjene zadržke izkazuje stanje, kot je prikazano v preglednici, kjer je v prvem stolpcu zapisana številka kraja iz mreže SLA, v drugem poimenovanja za malino (SLA 415 A) in v tretjem poimenovanja za robidnico. Gradivo je zapisano natančno tako, kot je zapisano v zvezkoteki in kartoteki SLA, in sicer z vsemi oblikami zapisa, ne glede na njihovo dejansko fonetično vrednost (= enakost), saj je gradivo za SLA nastajalo okrog petdeset let, kar je med drugim povzročilo tudi neenotnost v zapisovanju.1 Gradivo je neenotno zapisano tudi glede slovničnega števila (ednina - množina), kar pa je bilo pri kartografiranju poenoteno (v ednino). Komentarji in različni slovnični označevalniki iz gradiva so zapisani v manjšem tisku in v oklepaju ob posamezni besedi. Znak / pomeni, da v raziskovalni točki beseda ali pojem nista znana oz. da v gradivu ni odgovora na tu obravnavano vprašanje. št. točke SLA 415 A - malina (rdeča) 1 mäjn 2 mains 3 malh, mälna 4 mäiäl, majal 5 main 6 mälsn, mälsn 7 mälsn 8 mäln§ 9 mälnä, mälna 11 main 12 mäislns 13 maieine 15 mälna (pl.) 16 mäln 17 mails (pl. maj eins) SLA 415 B - robidnica (črna malina) I I I I rabidnca / / / kabarida / oštfgžnce, ostrožnice šentrožnca, ostrožnca / hasti-QZnca strgžnca O tem v: Benedik 1999. Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 18 malna hastrgžnca, hastrQZnce 19 mätan strQznca 24 malnn štfoažnca 26 maliia ta čsrna maliia 27 malye strQZnce, 28 malije ostrQZnca, ostrožnca 29 mali:na rsbi:da (brez trnja), wstro3:žnca (ta bodeča) 32 malina strQznca 33 malima strožnca 36 maliia guštrožnca 37 mallie ostrožnca 38 maliia, maliia ustrož(ou)nca 39 maliia ostrožnca 40 malina ostrožnca 41 maline (sg.) / 42 malina / 43 malina, malina / 44 malina / 45 malina ostroga 46 maline, / 47 malina ostroga 48 malina / 50 maline, ma'li:na ost'ro:ga 51 malina / 52 malina / 54 maline / 55 molina / 56 malans, malena mürica, mürica 57 m§lanj, m§lene kardünice (pl.), mürica 58 malana darnülica, dsrnülics 59 främbula, frömbula / 61 / rubenica 62 mahänca mahänca 64 mal an k § / 65 mätance. / 66 mätan, mäln§ (pi.) / 61 maln§, mälnj (pl.), mälne / 68 mälng / 69 mätanca / 70 mätance, mätance, / 71 mätanc^, mätanca srbidä 72 malQusnca, mahgusnca srbidsnca, srbidsnca 73 mälaunca / 74 mäilinca arbi:dinca 75 mälinca arbidinca 76 mätanca, mälanca srbidenca 77 malenca arbidinca 78 mälinca arbidinca 79 mälinca arbidinca 80 mä:linca arbi:dinca (n > in) 123 Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 81 mälinca harbidinca 83 malina / 84 85 (Malin ni.) / (Malin ni!) arbidanca, rabidanca 86 88 (Malin ni.) malina arbidnca (druge vrste) rubidanca 89 90 91 malnco (pl.) mälnco, malnca, mäbnca mälnca / arbidanca / 92 mäbnca / 93 mäbne / 94 msl'iii:ca, malina, malina / 95 malnice / 96 maline / 97 mäbnca, malina robidanca 98 malina / 99 100 mamica malina / robidanca 101 frambön, rubidanca rubidanca 102 103 (Malin ni.) malina, malima malina robidanca, ro'bi:danca robidanca 105 / robidenca 106 107 108 (Maline ne rastejo.) (Malin ni.) malina robidanca / rebidanca 109 110 111 mglini, malini (pl.), malini malina (Jih ni.) rubidanca / röbidnca rubidanca 112 / ra'bidancä 113 / rabidanca 114 / ra'bidancä 115 / rabidanca, ra'bi:danca 116 117 / främba, malina / rabidanca 118 119 120 (Malin ne poznajo.) marince ta riäve rabidnce rabidanca / / 121 122 (Jih ne poznajo.) (Jih ni.) (Jih ne poznajo!) (Jih ni!) 124 125 127 128 (Ne poznajo.) (Jih ni.) (Malin ni.) jagoda malinouka malina (Ne poznajo!) (Jih ni!) jagoda rabidanca 129 malina robidanca 130 131 malin? malina / / 132 133 (Maline ne rastejo.) malin, maline, malina / rabidanca 134 135 malina malina / / Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 136 malina 137 maline (Jih ni v tem kraju.) rsbidsnce 138 rsbldanca 139 främba 140 molina, molina 141 molina 143 msrlini, msrllnj 144 mullna 145 mu lina 146 mulme, mullne, 147 mulln 148 mullne, mulln, r'de:če mulkne 149 främbauc 150 marlnca 152 mullni ('sad' pl.) 153 malina 154 mu line 155 mullni/mallni, molina, mo'li:na 157 malina 158 manclna, malina, malina 159 malina, malina 160 malina 161 malina, malnca 162 malnce 163 malnlce 164 malina, maline 165 malina 166 malowaice, maläuaica, malowajca 168 maline 169 malina, malina 170 malina, malina 171 malina 172 malina 173 malina 174 meline 175 malina 176 malima, malina 177 malina 178 malina 179 malina 180 malina, malina 182 malina, malina 183 malina 184 malina 185 malina 186 malina 187 malanc§, maline ta rdeče, malina, malina, maline, mälance re'bi:dsnca rabldsnce rsbidsnca / / / / / / / / rablda, 'čairne mu'li:ne mullni / rsblda, rsbldouca (rastlina) / / 'd3:uja molkna, srbida / rabidsnea, ra'bidanca ra'bida / / / / arbldnca, arbidnee / / / arbldnca/srbidnca, arbldnca / / / / / / rabirdnea / räbidnea, räbldnca 'robidnea rabida robidnea, 'robidnea rubldnca (3)rbidnca / maline, msbnca, msbnca Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 188 mälnca 'o:lspe:ra, rabidnca 189 190 191 192 193 malmnc^, maliunce mälnce, (malina) mälnca, mälanca mälnce/, mä:lnca, mälnca malina, mälnca / / rabi danea arbkdnca robldnca 194 malina, malina / 195 196 mal an mälna darnosal (darnosalne pl.) / 197 mälna / 198 ta rdeč mälan ta čarn mälan, robida 199 malina, mälna / 200 mälna mälna 201 202 mälne, mändl, malina, mändol, malima / ta ča:Rna malima 203 malina / 204 205 206 mälan mälna (pl.) mälna, mälan ta čarna mälna, ta čarne, r / ta čaran mä:lan 207 malina / 208 malina, mälna rubidanca 209 malina / 210 malina / 211 mätance / 212 malina / 214 malina / 215 malina / 216 mälanca / 217 mälanca ta čarna mälanca 218 malima ta ča:rna malima 219 malina mälanca 220 mätance / 222 malina / 223 mälnce / 224 mälnca / 225 mälnce / 226 mälnce / 227 mälnce / 228 malina / 229 malina rabidanca 230 malina rabidanca 231 malina rabida 232 233 mg lina, molina maline / / 234 maline,, molina,: malina, malima robida, čarna malima 235 malina ta čarna malina 236 malina, moli:na, molina arbi:da 237 238 molina, molina molina / / 239 malina / Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 240 malina rabldsnca 241 malina ta čarna malina 242 malina / 243 malina / 244 molina robida, molina 245 molina / 246 malina / 247 molina, malina robidsnca 248 molina / 249 malina robldsnca 250 malina rubldsnca 251 malina arbidsnca 252 253 254 255 256 osfrožnca maline. maline (pl.) / (So le črne.) malina / / / malina (pri njih so ta črne) malina 257 258 maline (pl.) malina, ta srdieča malina / ta čarna malina 259 malina / 260 molina molina (črna, rdečih ni) 261 / struožsnce 262 mulina, male:na 3rbe:dsnca 263 264 malina (srdieče), moline malina čsrne maline, čsrne moline malina 265 muolina, mulina / 266 (So le črne, rdečih ni.) moline, ta čšrne jagode 267 268 mulina, muljna mulina (ta čarna) mulina, srbidsnca arbldsnca 269 molina / malina, moli:na/m9li:na molina, robidsnca, moli:na, robi :danca 270 moli: na ta čsrne moli:ne 271 molina molina 273 malina / 274 mulina / 276 muli:na / 277 mandsl, mulena, mamdsl, mule:na / 279 malina čorna malina 281 malina čarna malina 282 rdeča malina / 283 284 r'deca ma'li:na malina 'črna ma'li:na / 285 malina / 286 malina / 287 maline / 288 289 290 291 malina / (Jih ni.) / kopmka (Jih ni!) (Jih ni!) (Jih ni!) 292 293 (Maline ne rastejo.) maline (Maline ne rastejo.) kuplnke Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 294 malina / 295 296 kQpinaca malina / / 297 mälnca štrusžsnca, štrusžsnca 298 malima ru'bkdnca 300 301 malčuna (grm in sad) malina / / 302 304 malčuna (sad in grm) malčuna, malima ustruožnca, st'ru:žnce rebidnca 305 maluna, mälüna / 306 struožnca struožnca 308 310 malina, malima malina kopinčica, / ko'pi:nčica 311 312 malina, malln'a maline, malina ustro/žnca / 313 314 malina, malina malina ustrožnca, ust'ro:žnca ust'ro:Z3nca/-ä, ra'bidsncaZ-ä 315 316 malina malina ustrožnca ostrožsnca , ostroga 317 mälnce, malina, malina rubidnca, ru'bidnca 318 319 mälnce maline, mälnce / / 320 maline / 321 malina / 322 323 malina malina pustružnca, strožnce / 324 325 326 327 328 329 331 malina, malina maljn§, maline, maline^ mali:ne malpna malina maline^ maline mallina ostroga, ostrlloga / ro'bi:de / ostroga / brüusnce 332 333 malina, mallina maline kopiišnca, kopiije 'robidovje', kopiišnca, kopiina/kopUje 'robidovje' / ' 334 maliina kom'pi:Š9nca 335 maujči, maline / 336 malina strožnce 337 338 339 340 ceviTek ceviiek ceviiek malina kopinšrtce kupišnca kupinšnca, / kopišnca 341 malina / 342 maline (Ni znano.) 343 345 347 348 malfne malima maline malina, malima / ko'pima kopine rubida 350 malina kopišance Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 351 malina 352 maline 353 maleina, mäuleki (staro) 354 malsina 356 maleina, maleina 357 malina 358 malina 359 malina 360 mo'li:jna 362 malina 363 malina 364 ma'li:na 365 malima 366 kopišnca 367 ko'pi:šnce 368 malina 370 malma, himbej 371 malija 372 malina (»murva«), malma 373 kopišnca 374 malma, ko'pisnca 375 kopina 376 / ' 377 malina (»murva« - malina »Himbeere v kraju ni znana) 378 ma'li:na 380 malina, malima 381 malina, malima 382 malina (»murva« sad) 385 malina 386 maline, koplne, kop^nce 388 malina, malina 389 imper 390 kopina 391 malina 392 malina, malina 393 malma 394 malina 395 malina (sadež z drevesa), malina 396 kopin^, kopin (raste v gozdu) - malina (drevo) 397 kr'pu:šnca 398 himpir, himper 399 kopiiščence rdeče, himper 400 himper 402 malima 403 malina 404 malina, 'mama, malina, malima kupysca / ustroga / / / strožsnca, robidsnca kopišna, kopišne osfro:ga, ost'ro:žnca / / "ko:mpara ro'bi:ida kopišnca ko'pi:šnce /' / kopišnica, ko'pi:šnica / čpia kopišnca kopinšnce f. pl. (plodovi), ko'pisnca kopina, malina kopinšnce (plod) / ko'pi:šnca kopišence, ko'pi:šence kopinšnice f.pl., kopinšč (plod), ko'pi:šnica / ' / kopiTšice, kopine krpluušnica krpušnca kopina krpuušnica ku'pinscica / / kupina, ku'pina / kr'pu:šnca / kopiiščence čfne / ko'pimcica / kopiščance (mn.), ko'piščance (mn.), kopiščanec, ko'pi:ščanec, ko'pi:škenec Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA 3. Poimenovanja za malino in robidnico - njihova razporeditev in pogostnost v slovenskih narečjih Za (rdečo) malino je najpogosteje zapisan leksem malina, ki ga poznajo v skoraj vseh slovenskih narečjih, razen na severozahodu in seveda tam, kjer rastlina ne raste (na Primorskem - Istra, Kras, Brda ter v Beli krajini in ponekod v Slovenskih goricah in Pomurju) - seveda pa je leksem tudi tod znan iz knjižnega jezika. Na Gorenjskem je največkrat zapisan leksem rnalna (z naglasom na prvem zlogu). Leksem mälinica in različice so zapisane v nadiškem narečju, v nekaterih obsoških govorih, v selškem narečju, v nekaterih osrednjegorenjskih krajevnih govorih in v vzhodnogorenjskem govoru. Leksem malin je znan v severozahodnih slovenskih narečjih (ponekod v Reziji, v ziljskem in rožanskem narečju), zapisan je v nekaterih gorenjskih in južnonotranjskih govorih; leksem malinje pa je znan predvsem v pod-junskem narečju. Ostali leksemi s tem korenom so redkejši in razpršeni (mälnin, malanka, mulln, mulinec, mälinica, malövnica, malivnica). V nekaterih severovzhodnih slovenskih govorih (Slovenske gorice, Pomurje) je izraz malina znan kot poimenovanje druge rastline - murve, ki je »drevo z napiljenimi listi ali njegov robidnici podoben sad«. (SSKJ) Izrazi framba, frambula, frambon, frambovec so zapisani v nekaterih govorih ob stiku z romanskimi jeziki, leksem himper in različice pa predvsem v nekaterih prekmurskih govorih. V nekaterih govorih panonske narečne skupine so zapisani tudi izrazi s korenom kopin-. Kot pri leksemu ostrožni-ca in robidnica gre tudi pri leksemih s korenom kopin- morda za mešanje s poimenovanjem za robidnico, ker malina v teh krajih menda ne raste. V treh osrednješta-jerskih govorih vzhodno od Rogaške Slatine je znan leksem cevinjek, v nekaj posavskih govorih pa leksem maveljčevina. V nekaterih skrajno severnih koroških ziljskih in rožanskih krajevnih govorih je zapisan leksem majelj. Ostali leksemi so zapisani zelo poredko (nekateri celo samo po enkrat) in so razpršeni po vsem slovenskem jezikovnem prostoru: mändelj, mariniča, jagoda malinovka, mavljek, mavljič, mrlin, mahänica, mana, manceljna ipd. Zelo redka so tudi poimenovanja s pridevniškim prilastkom, ki označuje barvo ploda, npr. ta rdeč malin, ta rdeča malina, ta rjava robidnica. Za robidnico/črno malino pa je najpogosteje zapisan leksem robidnica z različico robida, po pogostnosti sledi ostrožnica z različicama ostroga in ostrožev-nica ter črna malina - ponekod poznajo samo črne maline (rdečih ni), zato jim rečejo enostavno maline, malinice ali malini, izjemoma so lahko tudi divje maline ali črne jagode. Razmeroma pogosti so tudi leksemi kopina, kopinščnica, črna ko-pinščnica, kopinščanec, kopinčica, kopinščina, kopinka, ostali leksemi so zelo redki, celo enkratni: brusnica, drnuljica, drnoselj, kompara, krpuščnica, kardunica, murica, postružnica, šentrožnica. Leksem robidnica je razširjen v primorski in rov-tarski narečni skupini, v govorih južno od Ljubljane in ponekod po Dolenjskem, kjer se ob bolj razširjenem leksemu malina/molina, večinoma s pridevnikom črna, pojavlja tudi leksem robida. Za gorenjske govore je zapisan leksem malina, tudi malin s pridevnikom (ta) črna (v nasprotju z rdečimi malinami). Leksem kopina oz. pogostejši kopinščnica (z drugimi izpeljankami z istim korenom) je znan v prek-^3Q murskem in prleškem narečju ter v govorih na vzhodnem robu slovenskega jezi- Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA kovnega prostora na stiku s hrvaškim jezikom. V koroških govorih je izkazan lek-sem ostrožnicalostroževnica,2 v štajerskih pa tudi ostroga, ostali leksemi so bolj redki in razstreseni. 4. Besede za malino in robidnico v slovarjih slovenskega knjižnega jezika V SSKJ so od navedenih stilno/socialnozvrstno nezaznamovane le: malina ' 1. grmičasta rastlina, ki raste na posekah in v gozdovih, ali njene užitne, navadno rdeče jagode, 2. nar. vzhodno murva', malinjak '2. bot. grmičasta rastlina z užitnimi, navadno rdečimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih, Rubus idaeus', malinje 'malinovo grmičevje', z enakim pomenom malinovje, ter robida 'trnata grmičasta rastlina z užitnimi črnimi jagodami, ki raste na posekah in v gozdovih' in robidnica 'jagoda robide' in 'robida'; ostale imajo označevalnik narečno: ostrožnica nar. 'robida, robidnica', ostroga nar. 'robida, robidnica', kopina nar. 'robida, robidnica', kopinjak nar. 'robida, robidnica // robidovje', kopinje nar. 'robidovje // robide, robidnice', kopinščica nar. 'robida, robidnica'. V Pleteršnikovem slovarju pa je mogoče najti naslednje izraze: robida 'der Brombeerstrauch' (= grm robide), robidnica 'die Brombeere', malina 'die Himbeere' (Rubus idaeus), malin 'die Himbeere', malinjak 'der Himbeerstrauch (Rubus idaeus)', malinje 'das Himbeergesträuch', ostroga 'der Brombeerstrauch (Rubus fruticosus)' Rez.; 'eine Kante des Brombeerstrauches': kopina ima dolge ostroge, 'die Ackerbrombeere (Rubus caesius)', ostrožina 'der Brombeerstrauch', ostrožnica 'die Brombeerstaube, die Brombeere (Rubus fruticosus), die Ackerbrombeere (Rubus caesius)' - Dol, Notr., Poh., kopina 'die Brombeerstaube (Rubus fruticosus) - Dol., jvzhŠt, kopinjača 'die Brombeere' - BIKr., kopinjak 'der Brombeerstrauch', kopinje 'das Brobmeerstrauch', kopinovka 'die Brombeerstaube', kopinšč-nica 'die Brombeere' - jvzhŠt., drnoselj 'neka rjavomodra sladka sliva' - Gor., jvzhŠt., 'debela rdeča jagoda' - Gor. ter brusnica 'die Preiselbeere'. V Cigaletovem slovarju pa so ti nemški izrazi pojasnjeni z naslednjimi slovenskimi: die Brombeere (Rubus fruticosus) 'robida', der Brombeerstaube/der Brombeerstrauch 'kopina, kopinje', die Himbeere 'malina'. 4.1. Izvor narečnih poimenovanj za malino in robidnico3 Ker so poimenovanja obravnavanih rastlin v slovenskih narečjih zelo raznolika, je zanimiva tudi njihova etimiloška razlaga: - malina - psi. *malina 'tista, kije temne barve' (Snoj 1997); - robida - prevzeto iz rom. leniziranega kolektiva *rubedu 'robidovje', tj. lat. kol. rubetum 'robidovje' k rubus 'robidovje, robida' s prvotnim pomenom 'trnje', kar je sorodno tudi s psi. robiti 'sekati' (Snoj 1997, Furlan 2002); - kopina - fitonim kQpina iz psi. osnove *kQpa 'grm, otoček'; zanimiva pomenska primerjava je sin. kopa lešnikov, orehov, kadar so zrasli skupaj (Bezlaj 1982); 2 Po ustnem poročilu J. Kebra je leksem ostrožnica znan tudi v vzhodnodolenjskih govorih. 3 Za etimologije besed, kijih ni v Snoju 1997 in Bezlaju 1977-1995, se zahvaljujem dr. Metki Furlan, ki seje z njimi ukvarjala maja 2002 (Furlan 2002). Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA - ostrožnica, ostroga - psi. *ostrQga 'trnov grm' < izpeljanka iz psi. *ostri> 'oster' (Snoj 1997); - strožnica/šentrožnica - verjetno po aferezi nastalo iz sin. ostrožnica in bilo ljud- skoetimološko morfologizirano kot št-rožnica, kar je dalo šent-rožnica (Fur-lan 2002); -postružnica - morda tvorba iz glagola *strugati (kot č. struhäk'Rubus radula'); v izrazu naj bi se (tako kot pri brusnici) ohranjala tehnika nabiranja plodov z grebenjem (Furlan 2002); - kardunica - morda izhaja iz *khrdunica 'rastlina, za katero je značilen plod v obliki skupine manjših delcev', kar bi bilo sorodno s slov. *kj>rdi> 'skupina, čreda', prim. sbh. krd 'skupina, čreda, zlasti domačih živali', krdnica 'več svinj skupaj', ki se ohranja v sin. krdelo in je nadalje sorodno s slov. *čerda 'čreda' (Furlan 2002); - marinica - s krnitvijo drugega dela izposojeno iz nem. zloženke die Marinebeer 'malina' < Malinabeer (Marzell, Pfln. Wtb. III, 1479) (Furlan 2002); - mrlin - iz nem. Marline (etim. kot za marinico) (Furlan 2002); - mana (ma:na v Porabju) - morda izposojeno iz madž. mana 'malina' (zabeleženo 1795) < madž. mälna, izposojenke iz slov. predloge * malina, kar je akcentska dubleta k *mali'na; - mavljek, mavljič, maveljčevina - domače izpeljanke iz nem. izposojenke *mavol 'malina' < nastalo s krnitvijo drugega dela iz nem. zloženke die Maulbeere, v sodobni nem. s pomenom 'murva', kar je sicer danes zastareli izraz za 'malino', kije deloma še živ na Bavarskem (Marzell, Pfln. Wtb III, 1482) (Furlan 2002); -framba ipd. - iz rom. jezikov (prim. ben. it. främboe 'malina', framboler 'isto', tržaš. främbua 'malina, malinovec',/ram£>oa 'isto', tosk. frambö 'malina') (Furlan 2002); - himper — prim. nem. die Himbeere 'malina'. Pri naslednjih poimenovanjih gre verjetno za zamenjavo s plodom kakega drugega grma oz. za poimenovanje po podobnosti, npr.: - murica4 - prim, murva 'drevo z napiljenimi listi ali njegov robidnici podoben sad' (SSKJ) < verjetno prek rom. j. iz lat. mörus, mörum 'murva, robidnica' < ide.*raer- 'temni barvni odtenki' (Snoj 1997); - drnuljica - prim, drnulja 'plod drena' (SSKJ), bot. rdeči ali nar. pasji dren 'grmi- časta rastlina z rdečimi mladikami, belimi cveti in črnimi plodovi, Cornus sanguinea' (SSKJ) < psi. *derni, 'dren' < ide. *derghno-, ide. baza dheregh-'trnov grm, ki rodi jagode'; ali < psi. *dhrati ali *derti 'trgati' tudi 'kar trga, trnje' (Snoj 1997); - drnoselj - nar. 'cibora - sadno drevo ali njegov temno vijoličasti okrogli koščiča- sti sad' (SSKJ); - brusnica - 'nizka grmičasta gorska rastlina ali njene užitne rdeče jagode' (SSKJ), splošnoslovansko, Berneker in Fraenkel izvajata psi. *brusbnica in brusiti, 4 Pleteršnik 1894-1895 navaja besedo murica v drugih pomenih, za vse pa je značilna črna barva. Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA brus, Machek primerja nvn. Brausbeere, Prausbeere, Preiselbeere in sodi, da je ta fitonim paleoevropski relikt (Bezlaj 1977); Furlan 2002 opozarja na podobno motivacijo poimenovanja kot pripostružnici; - mahanica - verjetno iz *rnahovnica in zaradi podobnosti preneseno na malino iz sin. mahövnica 'die Moosbeere, grmičasta zimzelena rastlina z užitnimi rdečimi jagodami, ki raste na barjih, Oxycocus' (SSKJ) (Furlan 2002). Leksemi cevinjek, krpuščnica, mandelj, majelj še niso razjasnjeni. 4.2. Besedotvorna analiza Besedotvorno so leksemi za robidnico in malino zelo zanimivi, saj so tvorje-ni z različnimi priponami na različne besedotvorne podstave: - robid-a in robid-n-ica; - ostrog-a, ostrož-n-ica5 in ostrož-ev-n-ica; -po-struž-n-ica; - kardun-ica; - kop-in, kop-in-a, kop-in-je, kop-in-ja-ča, kop-in-ica, kop-in(-j)-šč-n-ica, kop-in(-j)-šč-ica, kop-in-šč-ina in kop-in-č-ica;6 - malin / mulin in malin-a I molin-a / mulin-a / melin-a / mulen-a, malin-ov-ka, malin-je, mulln-ec ter mälin, mäl-n-in, mälin-a, mälin-ica in mal(i)n-ica, maliv-n-ica, malov-n-ica, malan-ka; - framb-a, framb-ula, framb-on in framb-ovec; - mavlj-ek, mavlj-ič in mavelj-čevina. 5. Primerjava z ALE V dosedanjih izdajah OL A (Splošnoslovanskega lingvističnega atlasa) besedne karte za malino in robidnico še ni, je pa robidnica kartografirana v Evropskem lingvističnem atlasu (ALE 1990, karta 1.39, I.40),7 kjer je predstavljena z onomastično, tj. besedno, in motivacijsko karto. Na onomastični karti 1.39 in v komentarju k njej so za slovenski jezik prikazana naslednja poimenovanja za robidnico: robida, robidnica, strožnice (pl.),8 kopina, malina, černa malina. Leksem malina in bes. zveze z njim so znani tudi v drugih slovanskih jezikih (češkem, slovaškem, srbskem in hrvaškem, ruskem), kopina v vseh južnoslovan-skih jezikih, ostrožnica v hrvaškem, robidnjica prav tako. 5 Sem lahko prištevamo tudi gastrož-n-ica (hastrožnica < protetični g- (nar. h-) + ostrožnica z narečnim akanjem, tj. o > a) in strož-n-ica (< onemitev vzglasnega etimol. o-) 6 Morda gre sem tudi izraz kompara - nastal morda z rinezmom iz * kop ar a (v tem govoru - točka 364 - tudi pajank za sin. pajek) kot besedotvorna varianta h *kopina. 7 Razširjeni komentar h kartama je objavljen tudi v: N. A. Kozina, Mure. -Atlas linguarum Europae (ALE), Commentaires, Volume I - quatrieme fascicule, As sen/Maastricht: Van Gorcum, 1990, str. 53-88. 8 To besedo v ALE v komentarju h karti izvajajo iz si. dirati ide. *der-/*dr- 'trgati, dajati iz kože'. 133 Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA Zanimiv je tudi pogled na motivacijsko karto (1.40), kjer je v komentarju zapisano, da: - sta leksema robidnica in malina splošni poimenovanji te rastline (podobno tudi v romanskih jezikih), - se robida, robidnica tako imenuje po rdeči barvi ploda/jagode, črna malina seveda po črni barvi ploda (po barvi ploda poimenujejo to rastlino tudi v češkem in slovaškem jeziku in v angleščini, ponekod na stiku med nemškim in romanskimi jeziki, ter v nekaterih baltskih in podkavkaških jezikih), -je leksem (o)strožnica motiviran z ostrino koničastih, bodičastih trnov (podobno v nemškem jeziku), -je kopina motivirana z obliko in razraščenostjo grma, ki raste kot ograja, se vije, oprijema, zapleta. (V drugih jezikih, zajetih v ALE, ima rastlina lahko ime tudi po obliki ploda, nahajališču, kaki živali, poimenovanje je lahko antroponim ali kombinacija naštetega.) 6. Sklep V članku obravnavana poimenovanja za pojma malina in robidnica izkazujejo veliko raznolikost narečnih leksemov v slovenskem jezikovnem prostoru ter na eni strani veliko tvornost poimenovanj iz domačih - slovenskih/slovanskih pod-stav, na drugi pa tudi vpliv sosednjih jezikov in prepletanje domačega s prevzetim. Sliko poimenovanj za ti dve rastlini oz. njuna plodova v slovenskih narečjih so dodatno zapletla dejstva, daje vprašalnica za SLA prvotno imela le eno vprašanje {malina) namesto dveh (za nekatere kraje iz mreže SLA so torej podatki o obstoju rastline in njenega poimenovanja nepopolni), da v vseh slovenskih pokrajinah nista razširjeni obe rastlini, ampak le ena (in torej tudi poimenovanje zanjo) ter da ponekod z izrazom malina poimenujejo neko drugo rastlino (npr. murvo v nekaterih panonskih govorih). Analiza gradiva je pokazala, da sta v knjižni jezik prevzeta leksema malina za rdečo malino in robidnica za črno najbolj razširjena v osrednje-slovenskih narečjih, medtem ko so v primorski, koroški in panonski narečni skupini ter celo v severozahodnih gorenjskih govorih večinoma zapisani drugačni leksemi, ki v knjižni jezik niso bili sprejeti. Analiza poimenovanj za rastline v gradivu za SLA ni zanimiva samo za jezikoslovje, ampak tudi za biologe - botanike, saj omogoča primerjavo med razširjenostjo leksemov v slovenskih narečjih in fitogeografskimi območji Slovenije, ki jih določajo različne zemljepisne, podnebne, zgodovinske ipd. razmere. (Zupančič, Smole 1999) Podatki o obstoju in razširjenosti poimenovanj za malino in robidnico tako bogatijo tudi vedenje o razširjenosti teh dveh rastlin v naravnem okolju, s katerim je (bil) slovenski človek tesno povezan. Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA Literatura ALE 1990 = Atlas Linguarum Europae, Volume 1/4, Assen/Maastricht, Van Gor- cum, 1990. Arhiv = Listkovno in zvezkovno gradivo za Slovenski lingvistični atlas, vprašanja št. 182, 210 in 234, Arhiv Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša, ZRC SAZU, Ljubljana. Benedik 1999 = Francka Benedik, Vodnik po zbirki narečnega gradiva za Slovenski lingvistični atlas (SLA), Založba ZRC, Ljubljana 1999. Bezlaj 1977 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika I (A-J), SAZU, Ljubljana 1977. Bezlaj 1982 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika II (K-O), SAZU, Ljubljana 1982. Bezlaj 1995 = France Bezlaj, Etimološki slovar slovenskega jezika III (P-S), SAZU, Ljubljana 1995. Cigale 1860 = Matevž Cigale, Deutsch-Slovenisches Wörterbuch, Ljubljana 1860. Pleteršnik 1894-1895 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar, Knezoškofijs- tvo, Ljubljana 1894-1895. Snoj 1997 = Marko Snoj, Slovenski etimološki slovar, Mladinska knjiga, Ljubljana 1997. SSKJ = Slovar slovenskega knjižnega jezika, (ZRC) SAZU, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša, DZS, Ljubljana 1970-1991. Zupančič, Smole 1999 = Mitja Zupančič, Vera Smole, Fitogeografska delitev Slovenije in leksična raznolikost slovenskih narečij, Traditiones 28/1, Inštitut za slovensko narodopisje ZRC SAZU, Ljubljana 1999, str. 259-268. Priloga: Karti št. SLA 415 A (malina) in SLA 415 B (robidnica - črna malina)9 9 V tem prispevku objavljene karte so izdelane s pomočjo različnih računalniških orodij: - v Prostorsko-informacijskem centru ZRC SAZU je bila že pred nekaj leti po predlogi karte za SLA iz dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU izdelana poskusna digitalizirana karta za SLA (prazna karta z vpisanimi številkami točk - krajev za SLA in njihovimi koordinatami), njena avtorja sta Zoran Stančič in Tomaž Podobnikar; - Dialektološka sekcija že ima izdelanih nekaj osnovnih znakov za kartiranje fonetičnih kart (pripravilo jih je podjetje Syncomp v sodelovanju s Karmen Kenda-Jež); ti znaki so uporabljeni tudi pri kartografiranju tu objavljenih leksičnih kart; - ker v dialektološki sekciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU še vedno nimamo dovolj zmogljive strojne računalniške opreme, niti kakega programskega orodja za kartografiranje, pa tudi računalniško urejeno podatkovno bazo narečnega gradiva smo šele začeli snovati, mi je pri kartografiranju gradiva za ta članek priskočil na pomoč mož, Peter Škofic, ki je napisal (poskusni) računalniški program, ki ob ustrezno pripravljeni podatkovni bazi v Wordovi datoteki omogoča dokaj enostavno kartografiranje - tj. vnos znakov v pripravljeno karto SLA in oblikovanje legende. Jožica Škofic: Malina in robidnica v SLA Malina 'raspberry' and robidnica 'blackberry5 in the Slovenian Linguistic Atlas Summary The article discusses dialectal expressions for the SLA 415 A (malina 'raspberry') and SLA 415 B (robidnica 'blackberry') questions and presents these expressions as they are registered in the card and fascicle files of the Slovenian Linguistic Atlas (SLA) Corpus. The corpus material is kept in the Dialectological Section at the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language and in this article it is presented with the method of linguistic geography as well. The most frequent lexeme denoting the (red) raspberry is malina which is known in nearly all Slovenian dialects; other frequent lexemes are: malina in Gorenjsko, mäli-nica with a few variants in some of the northern Primorsko speeches, in the Selca Valley and in the eastern Gorenjsko speech, the lexeme mälin is known especially in the northwestern Slovenian dialects and in some Gorenjsko and southern Notranjsko speeches; the lexeme malinje is known in theJauntal Slovenian dialect. In some of the northeastern Slovenian speeches malina denotes the black mulberry, whereas the lexeme himber and lexemes with the root kopin- are used to denote the red raspberry. Three central Štajersko speeches employ the lexeme cevinjek, and some speeches from the Sava Valley the lexeme maveljčevina. On the outer borders of the Gailtal and Rosental Slovenian Carinthian local speeches the lexeme majelj was found, whereas the lexeme framba and its derivations were found in some of the speeches which are in contact with the Romance languages. The blackberry/black raspberry is most commonly known as robidnica with the variant robida, which are both used especially in the Primorsko and Rovte dialect groups, in speeches south of Ljubljana and in some parts of Dolenjsko; the next frequent lexeme is ostrožnica (especially in the Koroško speeches) with the variant ostroga (in some Štajersko speeches). The lexemes kopina or kopinščnica with various derivations are relatively frequent as well - especially in the Pannonian dialect group and in those speeches which are in contact with the Croatian language. The lexeme malina is registered in the Gorenjsko speeches, and so is the lexeme mälin -both can occur with the adjective (ta) črn(a) '(the) black'. Other lexemes have a very low occurrence rate and are dispersed all over the Slovenian language area. 136 Vprašalnica SLA: 415 A malina (rdeča) 406 405 34 IZl- IZl 1 ■%?<* IZl 5 IZ 4Z3 7 IZl H IZ) 15 K2 8 IZl 16 'M g IZl 195 ^ 17 018 2) 6 IZl 19 35 i« .-■■■■■^m^'"^g,.... a.44i-in5 ^ co s a 54v- ZU IZJes IZH7 IZl 68/ 13 19J Ö 201 □ 24 a^ 3, a:^ a 30 .. . ■=■•■■■309 aw 401 Ji ^J^ 0*0 S- > :j66co aesa^o ^^V^aag1*04^ trš* % • 3^3-.a^c^^pL a^35^. a 378 w 376 .....' 379v- IZ! .204 So*62 =s'^ X^371 63 E3!tB5. SZ196 a 321 QQa ä^ä^3211 ^6 W, a 15a i^ia^srS^a« es a* a 3<5> . 3^3 356 ^ ^ ^ 3Q| 381 ?1 / 382, 'j-^^f 0 206 QJy 323 3 326 zs 31a 320 \ a ^ ...ji '■-■•-•*" ;- ^ia. 32s -.__. ti-354 ■-a:-aß5'(>. ►^6 H2&317 3 -«o „ Q 330 338 "El H JZS162 awiai83 v>4* 1^212 , »81 _; ~W *166aiÖ° «Wr^"--^—^^8 25,224 ^3 ^^ f»*»^ 3*2© M}zPi%\ ,cd i^Ete? ca % 3« 3 168a;l78a 179 3177 3 214 r^^Va'-^ . , 35 3i^i229 ... ia2ie 'razs a^^^h* 0 339 3 334 säaoV" LEGENDA 3i /^3;?K)0aC99 ^%äl03^. 313129 3174 1251 3 253 ^x <£>'332 293 3Q.1 7 3W*U 34äk, melina/mulena U-<£> 3^2 305 CO 3^ ^ ta rdeča malina va a ^^ f mälin .-..,, y-^,s — >2Q262 --T" "v-.....-........-, » '^8 | i?l ta rdeč malin a i7oa 172H173 a ^ a ^ajf x ^ ra mäüna a 231 a ,41 co 2^ a235 a 276 «a^ ^ ^ m.ünica CO<^«6 "ÄV1Ö^pil31 a24fS_ a-?36 CO 266 ,~ ^ '-w ^-.r ŽJl 3oi l^ malina/molina/mulina/ O robidnica 3 1233 233 T234 CO 10700^ 3 140 3 Igj , A>«,: a;^^^^ ■-» aa af aa6 to.112 j. QiVM 3235 3347 3,30 HraH« 3 271 malinka jagoda malinovka malinje mulin/raalin ^3 \ v ^I^p /N1^;^ ^A^^.,.0147 .,4>^ '-t A 139 Q150 % ^.iJ^:" " rt^''11120 ^3153 -3157 ^ ^rt, C01^4 156 / ^... v CO i?i ^ He*7122 . "to^jo^ 3 27Sv; 250 a »1 n &L na ySx^^^asf2B6 3 293 £^V a. cožsg •l 00 290°°^ K^-N-r E2_ ^ mulinec ^ malinica "■ malövnica ^ malivnica mavljek V mavljič to> mavcljčevina ^ framba ^ frambula ^ frambon ^ frambovec Ö himper 0 cevinjek v ta rjava robidnica X ostrožnica/strožnica kopin kopina ^ kopinica ^ kopi(n)5(Č)mca v kopi(n)š(č)nica rdeča ^ kopinjača ^ krpuščnica ^" raarinica ^ majclj V mandelj/mandolj enkratna poimenovanja • malina 'murva' CO ... . jih m Vprašalnica SLA: 415 B robidnica (črna malina) A^33 V CID 1 ^ { v si o— r--^. ^311 AA316^2 323 A 353 jd2 . 355 356 Ag A 336 O 357 \ @3^^:^,.( 036B 369 370 ^2 ^aes^V^ ''~"'X P 373 -^OjW Ö378 O 376 l..x \ ^ ■326 \; ^354 69 ^>n D192 m 65 \ »sffM W7» 193 £3 079* ^'-\ V : M ,Ä, t. H185 \212 ""■ '"^----y~v_ 329 ,,-<*" ^y r &2£&< 0334 384 .-'••" 37A ^ V*A m =0317 i* 222 "223 318, !6A2S7 330 O 332 3^- LEGENDA 215 224 \ 219 i — -^ V., ^# Ca86\ 95 & Ql69 \ \ftft3E^ 98 ^^^^03^ ^._ D12Q29 V^et*0179 177 2H hs^X^ e ž [iT "tQl - -* 225 _ 0298^ 3°° C^ 299 30°C" 303 34^ 3*1 343 J176 175 ^229yX 253 171 1pw^"-y^ 239 o240 254 A26Ö32 ~"v'"lA394 3°5 170 173 0230 if ■231 0»i o** nf258 A3^ 10Öf08^oXl31 iu9 107 *044 /■" .D 12 ....."S, Ql3 \ 135 ^>Ol36 l O10 13Q33 134 142 fy 144 140 141 232 233 143 145( 5© C^^.121122--^ 125l2<>li7- »48 146 J- 139 150 X W5,.tf6Ql7 151 ü?,,9 120 ^153' 124 .., -. 156 257 ^?° 2^ □235 C3247 " 7J2 ' ,» D271 238 WF1 276 277 • kopina ^ murica O kopinka O jagoda kopinčica ^ črna jagoda -v*- ° kopinšč © krpuščnica 347 I ® kopinščina * razno ^ kopinščnica 9 črna kopinščnica 34€f 275 237^ 248 157 C$1 ^g 1 V črna Kopmscnicii 2 35f ^ kopinščanec/kopinškenec L/** ^ŠJ^jfe ^ robidnica |iPXa #-^"" * robida ^ malin ^ črni malin O malina C črna/divja malina ™ malinica & črna malinica A ostroga A ostrožnica A ostroževnica Fonološki opis govora na Zgornji Velki (SLA 364) Mihaela Koletnik IZVLEČEK: Krajevni govor Zgornje Velke (Slovenski lingvistični atlas, točka 364) spada v panonsko narečno skupino, natančneje v zahodno slovensko goriško podnarečje. Značilna zanj sta izguba tonemskih nasprotij in poznejše daljšanje staro- in novoakutiranih samoglasnikov v nezadnjih besednih zlogih, ki je zajelo tudi tiste v zadnjih ali edinih besednih zlogih in pod umičnimi naglasi, zato se danes odrazi za te samoglasnike razlikujejo od tistih, ki so bili stalno dolgi oz. cirkumflektirani. Tako je govor izgubil tudi kolikostno nasprotje. Med e-jevskimi glasovi ima samosvoj refleks stalno dolgi e (/e:i/), med o-jevskimipa stalno dolgi Q (/o:/). ABSTRACT: The local speech of Zgornja Velka (Slovenian Linguistic Atlas, point 364) belongs to the Pannonian dialect group, or, more precisely, to the western Slovenske gorice sub-dialect. Two typical features of this speech are the loss of the tonemic opposition and the relatively late lengthening of the old and the new acute vowels in the non-final syllables. This process also occurred in the final or the only syllables and in the words with the shift-back stress. Consequently, the reflexes for these vowels differ from those which were permanently long or circumflex. The result of this differentiation is the loss of the quantitative opposition. Among the e-vowels a specific reflex exists for the permanently long e (/e:i/), and among the o-vow els for the permanently long q (/o.7). O UVOD Zgornja Velka se z imenom an der Welich prvič omenja leta 1319. Naselje na severu osrednjega dela Slovenskih goric sestavljajo kmetije, razložene po gričevju med dolinama zgornjega toka reke Ščavnice in potoka Velke. Ob Ščavnici je zaselek Žabja vas, ob križišču krajevnih cest proti Sladkemu Vrhu in Selnici ob Muri zaselek novih hiš, okoli župnijske cerkve Marije Snežne iz leta 1788, kije bila do konca prve svetovne vojne tudi znamenita božja pot, pa na vrhu razglednega sleme- Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki na stoji strnjeno jedro vasi, eno najlepših in najbolje ohranjenih v Slovenskih goricah. Ob cerkvi je prostran trg, ki ga obdajajo stare vaške hiše. Šola je od leta 1806, v sedanjem poslopju, dozidanem leta 1964, pa je tudi knjižnica. Prevladuje razdrobljena posest z majhnimi kmečkimi domovi, ponekod pa se ukvarjajo tudi z vinogradništvom. Zaposleni vaščani delajo v Sladkem Vrhu, Mariboru in Avstriji. 1 INVENTAR 1.1 SAMOGLASNIKI 1.1.1 Dolgi samoglasniki i: ü: u: i:i ü:i u:u i:e u:o e: o: ie: e:i o:u a: 1.1.1.1 Funkcijo dolgega naglašenega zložnika opravlja tudi /ar/. 1.1.2 N e n a g 1 a š e n i s am o g 1 a s n i ki i u e o a 1.1.2.1 Funkcijo nenaglašenega zložnika opravljajo tudi /ar/, /n/, /J/. .2 SOGLASNIKI .2.1 Zvočniki v/u m 1 r n j J 1.2.2 Nezvočniki p b f t d C s z č š ž k g x 1.3 PROZODIJA 1.3.1 Govor nima tonemskih nasprotij. 1.3.2 Naglas ni vezan na določeno mesto v besedi. j4Q 1.3.3 Kolikostnih nasprotij ni; naglašeni samoglasniki so samo dolgi, Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki nenaglašeni samo kratki. 1.3.4 Inventar prozodemov ima en dolg naglas ('V:) in nenaglašeno kračino (V). DISTRIBUCIJA SAMOGLASNIKI Dolgi samoglasniki Dolgi samoglasniki nastopajo le pod naglasom. V skupinah umi:, ubi: se namesto /i:/ pojavlja [u:]: 'mu:jti, 'mu.jen 'umiti', 'bu:jti, 'bu:jen 'ubiti'. /ü:i/, /ü:/ v vzglasju ne nastopata; dobita protetični /v/: 'vü:ß, 'vü:ste. V položaju pred -u < -1 se namesto /i:i/ govori [i:]:fto'pi:u, ga'si:u, si'ši:u. V položaju pred /n/, /r/ se namesto /i:e/ govori [i:]: 'si.-n 'sem', 'mi:ra, 'vi:ra. V položaju pred /m/ in /n/ se namesto /i:e/ lahko govori [ie:]: b 'rie:men, v 'rie:men; slo 'vie:nski. V položaju pred /n/, /J/, /1/ se namesto /u:o/ govori [u:]: 'gu:nin, (ku:nec, 'ku.ji, 'du:la. /e:/ se redko izgovarja širše:f'če:ra, ve'če:r. V položaju pred /r/ se namesto /e:/ govori [i:]: 'ci:rkva. V položaju pred /1/ se namesto /e:/ redko govori [s:]: 'volka. /ie:/ se v nekaterih redkih položajih premenjuje z [e:]: pe:sji, 'se.je; 'ne:so, t're:tji. V položaju pred /j/ se namesto /e:i/ govori [e:]: b 're.ja, 've.ja. V položaju pred /j/, /r/ se namesto /o:u/ govori [u:o]: g'nw.oj, lu:oj; 'mu: or je. Nenaglaš enisamoglasniki Fonem /u/je redek; govori se v knjižnih in prevzetih besedah: ust 'va:rili; 'a:bux. V breznaglasnicah če, že ima /e/ položaj no različico [e]. /ar/, /n/, /1/ ne nastopajo ob samoglasnikih. SOGLASNIKI Zvočniki /v/, ki se premenjuje z nezvočnikom [f], lahko prištevamo med zvočnike, ker pred njim lahko nastopajo zveneči in nezveneči nezvočniki. 2.2.1.2 /v/ je možen v položaju pred in med samoglasniki ter pred zvenečimi soglasniki: 'vi:eter, k'ra:va, kra'je:vni, v 'le:is. 2.2.1.3 /u/ je možen v položaju za samoglasnikom in pred premorom: 'da:u, fto'pi:u, gasi:u, k'la:u, lo'vi:u, ž'ga:u ter v redkih novejših besedah: 'A:ustrija, 'a:uto'bu:s. 2.2.1.4 Zvočniki ostajajo zveneči v vseh položajih, le /v/ se asimilira sledečemu 14^ 2.1 2.1 1 2.1 1.1 2.1 1.2 2.1 1.3 2.1 1.4 2.1 1.5 2.1 1.6 2.1 1.7 2.1 1.8 2.1 1.9 2.1 1.10 2.1 1.11 2.1 1.12 2.1 1.13 2.1 2 2.1 2.1 2.1 2.2 2.1 2.3 2.2 2.2.1 2.2.1.1 Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki nezvenečemu nezvočniku in da [f]: bez'ga:fke, f'ča:si, fk'ra:j, f'sa:k, fsie:, 'ži:ifčna; f pie:či, fS 'ko:pji. 2.2 A.5 Zvočnik /v/ ne nastopa v izglasju, ampak se tam menjava s [f]: ko 'la:čof, p'ra:f, zd'ra:f. 2.2.1.6 Vizglasju se v večini primerov (redno v končnicah) namesto /m/ govori [n]: 'di:elan, 'ta:n, zžre'bie:ton. 2.2.1.7 V položaju za /m/ se /n/ ne pojavlja; zanj se govori [1]: 'gü:mla. 2.2.1.8 V položaju pred /s/, /z/ se vzglasni /v/ izgublja: 'sa:k, 'ze:la. 2.2.2 Nezvočniki 2.2.2.1 V položaju pred /n/ se /d/ ne pojavlja; namesto njega se lahko govori [g]: g'nie:s. 2.2.2.2 V položaju pred /1/ se za /t/ govori [k]: k'la:čin, za /d/ pa [g]: g'le:itva. 2.2.2.3 Vpoložaju pred /j/ se namesto predloga z govori ž: z Ji:mi. 2.2.2.4 V položaju pred /č/ se za /x/ lahko govori [š]: š 'če:rka. 2.2.2.5 V položaju pred /u:u/ (< -ol-) se za /t/ govori [k]: 'ku:učen 'tolčem', 'ku:ukla 'tolklja'. 2.2.2.6 Za /s/ se v skupini sk- govori [š]: sk'ri.Ja. 2.2.2.7 V položaju pred /t/ se izgublja vzglasni /p/: 'ti:č, 'ti:či. 2.2.2.8 V položaju pred /p/ se izgublja vzglasni /s/: p 're:idi, p 'ro:uti. 2.2.2.9 V položaju pred /c/, /n/ se izgublja /t/: m 'la:ci, 'korsni, 'ča:sna. 2.2.2.10 Po zvenečnosti se nezvočniki prilagajajo sledečemu nezvočniku. 2.2.2.11 Zveneči nezvočniki ne nastopajo v izglasju, ampak imajo tam svoje nezveneče pare. 2.3 PROZODIJA 2.3.1 Naglas je možen na katerem koli zlogu besede. 2.3.2 Dolgi samoglasniki so le naglašeni. 2.3.3 Distribucija dolgih in kratkih samoglasnikov glede na položaj v besedi ni omejena. 3 IZVOR 3.1 SAMOGLASNIKI 3.1.1 D o 1 g i s am o g 1 a s n i ki i: < staroakutiranega / v nezadnjem besednem zlogu: 'xi:ša, 'li.pa, lri:ba, 'ti:či 'ptiči', 'ži:la\ < staroakutiranega / v zadnjem besednem zlogu: 'mi:š, 'ni:č, 'ni:t, 'ti:č 'ptič'; < stalno dolgega i pred istozložnim -u < -i \fto 'pi:u, ga si:u, si 'ši:u\ < staroakutiranega e v položaju pred n in r. 'si:n 'sem', 'mi:ra, 'vi:ra; < v prevzetih besedah: 'bi:der, 'i:bercuk, š'ti:l; < v imenih: 'Ci:lika\ < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega /': p 'ri:nas, 'vi:ski 'visok'. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki Ü: < staroakutiranega u v nezadnjem besednem zlogu: 'jü: zna, k 'rü:xa (rod. ed.), (kü:pa (rod. ed.), 'kü:ra, 'kü:sar, 'vü:ste 'usta'; < staroakutiranega u v zadnjem besednem zlogu: f'kü.p, k'rü:x, 'kü:p, 'tu:; < v prevzetih besedah: g 'rü:nt, 'lü:fl, s'tü:nfe, 'zü:pa\ < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u: s 'tü:denec, 'vü:xa. u: < staroakutiranega/v nezadnjem besednem zlogu: 'du.-ga (prid.), 'pu:xi (im. mn.), 'pu:na (prid.), 'vu:na; < staroakutiranega/v zadnjem besednem zlogu: 'pu:x, 'pu:n\ < prednaglasnega / po umiku naglasa s končnega kratkega zloga nanj: 'bu:xa\ < novoakutiranega o v položaju pred nosnim soglasnikom: 'gu:nin, 'ku:]\ < umično naglašenega o v položaju pred nosnim soglasnikom: 'ku:nec, 'u:na\ < stalno dolgega i v skupinah umi:, ubir. 'mu.jti, 'bu.jti. i:i < stalno dolgega i: k'ri:iš, 'H:ist, m'li:in, pi:išen, s'vi:ifa, Vri:i, 'zi:it, 'zi:ima; < v prevzetih besedah: g'li:ix, t'ri:i'fu:s. u:i < stalno dolgega u: 'dü:isa, g'rü:iska, k'lu:ič, 'lü:ic, 'lü:iplen, o'lü:ip; < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega u: 'lü:idi. u:u < stalno dolgega/: 'du:uk(sam.), 'ku:učen 'tolčem', 'pu:unin,'su:unce/vu:uk, 'žu:uti. i:e < staroakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: b'ri:eza, ko'li:ena (im. ed.), 'li:eto, 'mi:esto, m'ri:eža, ne'vi:esta, po'vi:edat, 'ri:ezat, st'ri:exa; < staroakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: (di:et; < v prevzetih besedah: 'ki:etna, (li:eder,p'li:ex. u:o < staroakutiranega q: 'du:oga, 'gu:oba, (ku:oča, (tu:oča\ < Q po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil q še dolg: 'mu:oški, 'tu:ožba\ < novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: 'bu:otra, 'cu:ota, 'xu:oja, 'mu:glin, (nu:osin, 'nu:oša,p'ru:osin,š'ku:gda, 'vu:ola, 'vu:ozin; < novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: g 'ru:gp, 'ku:oš, k'ru:op, 'nu:gš, 'pu:gst, š'ku:gf; < prednaglasnega o, kije prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: (bu:gžič, 'dw.gbra, 'ku:gsa, 'ku:gsec, 'ku:gza, 'ru:gsa, 'vu:gda, 'vu:gjska, 'u:grex; < dolgega o v položaju predy' in r: g 'nu:gj, 'lu:gj; 'mu:grje\ < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega o: 'pu:g(t)plat, 'pu:gznan, 'u:gtrok; < v prevzetih besedah; k'nu:gf, 'ku:grp. e: < dolgega e\je'se:n, 'le:t, 'pe:č, s'me:t, 'še:st; < stalno dolgega e: de 've:t, g 'le:dan, i 'me:, pe:t, 've:žen, 'ze:be; < redko e po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil e še dolg: g're:da, k'le:čo, 'pe:ta. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki < dolgega p: 'dem, 'le:n, ve:s, z 'me:no; < stalno dolgega e v položaju predy: b 're.ja, 've:ja; < redko novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: 'pe:sji, 'seje; < redko novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'ne:so, 'pe:ko, 're:ko, t're:tji\ < zgodaj podaljšanega novoakutiranega e\ 'se:ster, 'že:n (oboje rod. mn.); < v prevzetih besedah: 'fe:xtala, 'ke:ksi, 'pe:nzija, 've:lbana, 'ze:lxali. o: < stalno dolgega q: d'rg:k, 'gp:bec, go 'lp:p, k'lo:p, k'rp:k, 'mp:š, ot 'rp:bi, lro:p\ < v imenih: 'Boisna, (Po:xorje\ < v prevzetih besedah: b 'lo:ntna, p 'ro:t 'ro:r, š 'la:f'ro:k, 'ti:rš 'to:k. ie: < staroakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: 'die:tela, pok 'lie:knt, s 'rie:ča; < staroakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: 'vie:č, lzie:t\ < e po zapoznelem umiku naglasa s končnega kratkega zloga, če se naglas ni umaknil, ko je bil e še dolg: jie:čmen, jie:zik, (mie:xka, 'tie:ška; < novoakutiranega e v nezadnjem besednem zlogu: k'lie:plen, 'mieden, 'sie:dn, 'žie:nim 'ženin', 'žie:nska; < novoakutiranega e v zadnjem besednem zlogu: k'mie:t', < prednaglasnega e, ki je prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: (čie:la, 'mie:tla, 'nie:sen, pie:čen, 'rie:kla, 'zie:mla, 'žie:na; < novoakutiranega o v nezadnjem besednem zlogu: fsie:xne, 'gie:ne, 'mie:ša, pre 'mie:kne, s 'nie:xa, 'vie:ški, 'zie:men; < novoakutiranega o v zadnjem besednem zlogu: 'die:s, 'pie:s, 'tie:š; < prednaglasnega q, kije prišel pod naglas po umiku naglasa s končnega kratkega zloga: 'die:ska, 'mie:gla, 'pie:kl, 'tie:ma; < redko staroakutiranega e: b 'rie:men, v'rie:men, slo 'vie:nski. < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega e: 'čie:tortek, p 'rie:več\ < v prevzetih besedah: c 'vie:k, p 'rie:ša, 'rie:men. e:i < stalno dolgega e: 'be:ili,be'se:ida, c've:it, g're:ix,k'le:it, 'le: is, 'le:ite (im. mn.), m 'le:iko, 'me:k, 'me:išan, 'pe:isek, 're:ižen, s'me:ix, s've:iča. o:u < dolgega o: 'bo:uk, 'go:ut, me'so:u, 'mo:uč, 'mo:ust, 'no:uč, 'no:us, s 'po:uvet, s 'to:u, 'šo:ula, 'vo:usek; < zgodaj podaljšanega novoakutiranega o: 'ko:uža; 'ko:us, 'o:us (oboje rod. mn.); < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega o: 'o:uje, p 'ro:uso\ < v prevzetih besedah: 'fo:uter, pla'fo:un, 'zo:us. a: < stalno dolgega a: d'va:, g'la:va, g'ra:t, x'ra:st, k'la:s, ko 'va:č, k'ra:l, 'la:s, p 'ra:x, t 'ra:va; < staroakutiranega a v nezadnjem besednem zlogu: b'ra:ta (rod. ed.), b'ra:zda, d'la:ka, k'ra:va, 'ma:ti, s'la:ma, 'ža:ba; < staroakutiranega a v zadnjem besednem zlogu: b'ra:t, 'ga:t, m'ra:s, 'na:s, 'ta:n; < v imenih: 'A:nčka, 'A:ustrija, 'Ka:tja\ Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki < po mlajšem naglasnem umiku naglašenega a: 'a:dvent, 'na:pne, 'za:čnen\ < izjemoma dolgega o\ 'ča:st, 'la:š\ < v prevzetih besedah: 'fa:šenk,fQr'pa:nt, 'ga:tre,g'la:š, 'la:rnpa,pe'ra:jt, š'ka:f. ar < stalno dolgega in staroakutiranega p. 'borf, 'zorje; 'gorča, 'xorbet. 3.1.2 N e n a g 1 a š e n i s am o g 1 a s n i k i i < /: ci'ga:n, i'me:, ti'si:i; 'xu:odin, 'nu:psi, na 'mi:zi; < u: ki'pü'Men, di'ši:it, si'si: it; 'pa:zdixe\ j-r: 'fa.jmošter; r-r > n-r: z'ma:ntrana. 3.5.3 Disimilacija v-m > l-m: lla:mp. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki 3.5.4 Diferenciacija mn > ml: 'gii:mla. 3.5.5 Diferenciacija ti, dl > kl, gl: k'la:čin, g'le:itva. 6 NAREČNO BESEDILO (Pripoveduje Marija Vajnhandl, roj. 1925) P'ri:nas 'ni:smo 'mixli 'čsrne 'ku:xije, 'ne:i, 'ne:i 'tu:, ki sn se pri'žie:nla, pa 'ne:i 'ta:n, ki sn 'gu:or z'ra:sla. 'So:set pa je 'me:o 'tr.isto 'čsrno 'kü:xiJo in 'pe:č k'ru:šno, pret 'pexjo pa je 'bi:u 'ta:ki 'ko:umen 'ne:i, in 'ta:n 'gu:ora pa še 'bi:u 'ti:isti t'ri:i'fu:s, 'ne:i, ki 'lie:xko t'ri:i 'pi:skre 'gu:or pos'ta:vo. In 'ta:n sn 'ja:s f'ča:si 'vi:dla, 'ka:k so 'kü:rli s'po:ut, 'ne:i, in da so 'ti:iste 'sa:je le'tixle 'gu:or pa 'ka:k je sp'rixalo, 'ne:i, 'tkiste 'i:skre, 'ne:i, pa 'čsrni 'pi:skri so bi'li:, 'ne:i, 'ja:,pa'tkistoniti 'ne:i 'mkelo 'ta:k'dikixapo 'dkmi, 'ne:i. 'Sa:mob'lo:upa je ze'lo:u ne'ro:dno 'vi:dat, 'ne:i, 'ja:. 'Tie: je s 'ti:isto 'bü:irklo z'di:gno, ker je 'bi:u 'pi:sker 'čsrni pa 'tie:ški, 'ne:i, ž'ge:či, 'ne:i, ž'ge:či je 'bi:u. No, 'na:x pa. 'Ča:sipaso 'nu:otraf'piexax'kü:xali. Sn'tü:j 'ta:n'vi:dla. P'ri:nas 'te:ga'ni:smo 'mkeli, 'ne:i, ti'ko:u da. 'Ta:n je pa 'du:go še b'lo:u. 'Za:j pa 'ta:n 'tü:j ni 'vie:č, 'ne:i. 'Za:j ne 've:in, če bi 'to:uki 'na:jšli 'vie:č 'tu:oto. 'Ni: 'vie:č 'carnix 'kü:xin pa, pa 'ti:istix t'ri:i'fu:sof 'ni:ega, pa, pa f'sie: je pač 'bo:l 'ta:k. 'Ma:lo'ki: že 'ma:jo k'rii:šno 'pe:č, f sie: 'ta:k šte'di:lnik, 'ka:k 'piexejo k'rü:x pa 'to:u, 'ne:i. 'Mi:i smo 'mi:eli 'sie: 'le:ite k'ru:šno 'pe:č in 'li:etos so mi pa po'dsrli, ker so si ti m'la:di 'ta:n 'ni:eke d'rii:iga ust'va:rli. In 'ma:n f'sie: pe'ra:jt, 'ne:i, da bomo 'no:uvo 'pe:č 'di:elali. Ker bres k'rii:šne 'pie:či ne 'mu:oren 'bi:t. Ker 'piexen 'tü:idi gi'ba:nce f 'pie:či, 'ne:i, 'ja:, in me 'lü:idi 'fe:xtajo, da jin 'mu:oren za 'ka:ke slo've:snosti al pa 'ka:j 'ta:kiga 'pie:čt gi'ba:nce, 'ne:i. 'Tie: pa po t'ri:i 'ie:nkrat s'piexen, 'ne:i. Ker gi'ba:nce so 'vslke, k'rü:xa pa sn s'ko:us 'pie:kla po 'pe:t ko'laxof, 'ne:i, 'ja:. Gi'ba:nce po t'ri:i, 'ne:i, ti'ko:u da d've:i št'ri:t, 'ie:na pa p're:idi, 'ne:i. 'Za:j pa t'ri:i 'me:isce 'nixman pa se mi 'ta:k 'xu:jdo z'di:, 'ne:i. In 'za:j 'ča:kan zi'da:ra, ki bo mi 'no:uvo nap'ra:vo. Pa 'mu:oren 'ča:kat, ker je za'puxslen 'nixki v ' A:ystriji. In 'za:j 'ju:nja bo p'ri:šo, 'ne:i. In 'tie: bo mi pa na're:do. Ker f'sa:k ne z'na: k'rii:šne 'piexi 'dixlat, 'ne:i. 'To:u 'mu:oreš 'bo:l 'ta:kigapo'i:skat, ki zas'to:pi, 'ja:. 'Ja:, gi'bamce 'ta:k 'viexkrat sn že 'mu:ogla za 'ra:zne slo've:snosti pa še, pa še v 'A:ustrijosop'ri:šli,ja. Ker'ta:nni 'ta:kana'va:da, dabi 'si:ra 'ka:j 'dixlali, 'ne:i. 'Tie: pa so pač, 'ke:ri so 'vixdli, 'ne:i, 'tie: pa so 'ie:n d'rü:igen po'vixdli, 'ne:i, 'tie: pa sn pač 'mu:ogla. Pa 'to:u na kra'je:vni o'ra:d 'gu:or, 'tie: da so 'mixli 'ka:j. P're:jaje b'lo:u 'tu:oto pob'ra:teje 'Ssrbof pa 'to:u. Sn 'mu:ogla f'ča:si s'piext. Pa za 'ra:zne slo've:snosti, 'ne:i, pa 'tu: do'maxin 'tu: ok'ro:k, 'ne:i, al 'ka:j. 'To:u je 'za:j 'bi:la špecieli'te:ta. P're:ja g'da:, 'ne:i, se je 'to:u pri k'mie:tax 'du:osti 'pie:klo pa so že 'lü:idi b'li: ob'je:deni. 'Za:j pa ni b'lo:u 'vie:č 'tu:otix k'ru:šnix 'piexi, 'ne:i, 'za:j pa je 'tu:oto s'pe:tb'lo:u 'nixke 'no:uviga. In je 'tu:oto 'ta:ka 'ča:sna 'je:id 'bi:la, 'ne:i. Mihaela Koletnik: Fonološki opis govora v Zgornji Velki Literatura Ivič, Pavle, 1981, (ur.), Fonološki opisi..., Sarajevo, Akademija nauka i umjetnosti Bosne i Hercegovine. Koletnik, Mihaela, Fonološki opis voličinskega (SLA 366) in črešnjevskega (SLA 368) govora, Slavistična revija 47, Ljubljana 1999, št. 1, 69-87. Koletnik, Mihaela, Fonološki opis govora v Radencih, Jezikoslovni zapiski 6, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, Ljubljana, 2000, 155-165. Koletnik, Mihaela, Fonološki opis govora pri Sv. Ani na Kremberku v Slovenskih goricah, Jezikoslovni zapiski 7, Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU, Ljubljana, 2001, 381-392. Koletnik, Mihaela, Slovensko goriško narečje, Maribor 2001. Phonological Description of the Local Speech of Zgornja Velka (SLA 364) Summary In the local speech of Zgornja Velka the quantitative opposition between the long monophthongs or diphthongs as the successors of the permanently long or circumflex vowels, and the short vowels as the successors of the old and the new acute vowels in a non-final and in the final or the only syllable is not preserved. There is no tonemic stress in this speech. Both general Slovenian stress-shifts and the shift-back from the short syllable in the word-final position to the pre-stress short vowels e, o and 3 occurred. The newly stressed vowels have been lengthened and diphtongized into /ie:/ or /uo:/. The most recent are the stress shift-backs (1) in individual words from the primarily circumflex long final, especially open syllable: b'la:go, 'o:uje, p'ro:uso, 'sa:mo, s'rie:bro, z'la:to, and (2) from the primarily short circumflex syllable: 'a:dvent, p'ri:nas, 'u: otrok, 'u:otpren. A tendency to generalize the stress-position either for all or for the majority of the forms of a word can be observed: z'nu:oso, z'nu:osla, z'nu:osli; s'piexi, s'piexte, s'piexta (the imperative). The vowel system of the Zgornja Velka speech consists of long stressed vowels: i:, ö:,u:, i:i, ü:i, u:u, i:e, u:o, e:, o:, ie:, e:i, o:u, a:, or, and short unstressed vowels: i,u, e, o, a. There are also the syllabic sr, 1 and n. In combination with the sonorants i, e and 3 frequently become silent.The consonant system consists of the sonorants 1, r, m, n, j, J and v with the variant u, and the voiced and voiceless consonants p, t, k, s, š, b, d, g, z, ž, Č, f, c and x with the following peculiarities in their development: V > 1; -m > -n; n' > n/J; before voiceless consonants and in word-final position v becomes [f]; the groups čre- andžrš- are preserved; dn > gn; mn > ml; tl, dl > kl, gl; sk > šk; xč > šč; šč > š. There are only individual instances of muted consonants. III. GRADIVO, OCENE, POROČILA Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja Pavle Merkü IZVLEČEK: Avtor piše o nedatiranem dokumentu iz arhiva devinskih knezov Torre e Tasso v tržaškemu Državnem arhivu, med katerimi je med tremi besedili slovenski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja. ABSTRACT: The author describes an undated document from the archive of the Duino princes Torre e Tasso found in the Trieste State Archive. This document includes three texts and one of them is a Slovenian pledge form from the beginning of the 17th century. Lani so devinski knezi Torre e Tasso predali obsežen in dragocen grajski arhiv tržaškemu Državnemu arhivu. Kmalu potem me je njegov vicedirektor dr. Pierpaolo Dorsi, ki se mu na tem mestu zahvaljujem za uslugo, opozoril na slovensko besedilo, na katerega je naletel pri inventarizaciji arhiva. Naj ga najprej opišem. Na edinem popisanem nedatiranem listu (cm 21x16) si slede tri besedila, ki so jih napisale tri različne roke. 1. Prvo besedilo je italijansko, težko čitljivo, obsega 12 vrstic, ki si slede v vrhnjem delu strani po vsej njeni dolžini. Njegova narava je očitno pravne vsebine: iz prvih dveh vrstic je mogoče razbrati imovinski spor, ki ga je Anzig mosutitz (*An-čič? Mozutic? Možutič? morda Mozetič/Mozetič?) sprožil proti Mihel misitz (*Mi-hel Mišic/Mišič?). V naslednjih vrsticah sledi opis treh imovinskih realitet: to so 1. vinograd v bližini kraja, ki mu ni razbrati imena, z ledinskim imenom narinisnih: podčrtal sem težko čitljive črke; ne poznam v devinskem okolišu nobenega mikro-toponima, ki bi ga lahko istovetil s tu omenjenim; 2. vinograd, ki meji s prejšnjim; 3. zemljišče, ki se nahaja nedaleč od prejšnjih dveh, tu označenih kot nouate, tj. novine. Besedilo mi ni v nobeno pomoč in korist. Tu ga skušam posredovati. Podčrtane črke so zelo težko čitljive: Anzig mosutitz.....ndo alii Capiruli Contra mihel misitz. It[em] la vigna posta In le pertinenze di s... In loco dito narinisnih [prečrtano: sol..] Confma con la vigna dela fradaria di Santa Maria indattorno di os.... et altri Confini fu par[prečrtano:a]tita et divisa Come deponevano li testimoni[;] Pavle Merkü: Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja It[em] la vigna posta In loco apresso quella ut supra piantata di olliuari apresso s. [prečrtano: ...] Vua, similmente fu diuiduta come deponevano li testimony [;] Item similmente fu diuiduto un nostro pošto In loco poco lontano dele su predite et nouate, fu diviso ut supra[.] 2. Drugo besedilo je slovensko, obsega štiri vrstice v stolpu na levi spodnji strani lista. Pisava je povsem čitljiva. Naj ga najprej prepišem: Taco mene Boch pomagai na moi posledgni dan [,] da chiem Resnizo pouedat tega [,] car uem ino Bom Vprasanf.] Zapisu po italijanskem pravopisu {taco, posledgni, chiem...) se ni čuditi, primerjamo ga lahko s pravopisom, ki ga je Gregorio Alasia uporabil v svojem »Vocabolario italiano, e schiauo«, Udine, 1607. Ker listina ni datirana in ker sem po pisavi in vsebini sodil, daje nastala v prvi četrtini 17. stoletja, sem si takoj postavil vprašanje, ali ni morda avtor tega drugega zapisa sam Gregorio Alasia. (Nedolgo tega sem bil v Rimu in sem si tam pri centrali servitskega reda nabavil njihovo zgodovino, saj je Gregorio Alasia tam umrl kot general servitskega reda. Iz te zgodovine sem izvedel, daje bil Gregorio Alasia v Devinu dvanajst let od 1601 do 1612.).Nemudoma sem se podal v tržaški Državni arhiv in poiskal v arhivu Devin-čanov rokopis samega Gregoria z lastnoročnim podpisom. Našel sem kratko potrdilo iz leta 1604 o prejeti vsoti z lastnoročnim podpisom in primerjal obe pisavi. Kljub veliki podobnosti mi je nekaj potez v pisavi dalo slutiti, da ne gre za isto roko, zato sem prosil prijateljico dr. Rosalbo Trevisani Bartalotta, zapriseženo tehnično grafološko svetovalko pri tržaški sodniji, ki seji na tem mestu zahvaljujem za uslugo, za grafološko ekspertizo, ki jo tu navajam v izvirniku in, v opombi 1, v slovenskem prevodu dr. Andreja Zagheta. A še prej naj navedem Alasiev rokopis. Lastnoročna pisava s podpisom Gregoria Alasia je na listu papirja (cm 20 x 14,6); besedilo se glasi: Ad[d]i 26 di S[ettem]bre 1604 Ho ricevuto a buon conto dell'entrata dell' anno 1603 Lire quaranta una + i n (???) Fr [a] Greg[ori]° Alasia V slovenskem prevodu: »Dne 26. Septembra 1604 / Prejel sem na račun dohodka za / leto 1603 enainštirideset Lir (sledi nekaj nerazumljivih znamenj) / frater Gregorio Alasia« Listič je dvakrat upognjen; na drugi strani je na četrtini lista zapis: Pavle Merkü: Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja Ad[d]i 26 S[ettem]b[r]e 1604 Ricevuta (???) del padre fra Gregorio Alasia di L 41# Del[l']An[n]ol603 N(???)° 17 V slovenskem prevodu: »Dne 26. Septembra 1604 / Potrdilo patra fratra / Gregoria Alasia za Lir 41# / na račun dohodkov / za leto 1603 / n(???)° 17« La scrittura autografa e la sottoscrizione di Fra Gregorio Alasia del 1604 si caratterizza per; movimento grofico spontaneo, fluido con buona coesione intraletterale: -gestione ritmica della spazialitä grafica: si veda come la variabilitä negli spazifra le parole "ho " e "ricevuto " efra "ricevuto " e "a " (I riga) si ripeta ritmicamente (II riga) fra "anno " e "1603 " efra "1603 " e "Lire "; - sfumature nella pressione grafica; - personalizzazione e progressivitä in una grafia di ottimo liivello grofico. Per quanto riguarda la morfologia, si osserva che non si differenzia visibil-mente da quella attuale, ad eccezione della "n " minuscola di "anno ". In sintesi: una scrittura viva, autentica. La scrittura comparativa "Taco mene Boch pomagai... " e nettamente incompatible con la precedenteper: - simbologia alfabetica; si vedano ad esempio le minuscole "n ", "d", "s "; - conduzione del movimento grafico, del tratto estremamente rigida nel do-cumento in questione; - assoluta mancanza di ritmicita nel movimento e nella gestione degli spazi grofici e evidente staticitä. Rosalba Trevisani, 4. 2. 200ll 1 Lastnoročna pisava in podpis meniha Gregory a Alasie iz leta 1604 imata sledeče značilnosti: pisalna kretnja je naravna in tekoča; pisavo označuje dobra notranja črkovna povezanost - v grafičnem prostoru se pojavljajo ritmični presledki: v prvi vrstici lahko vidimo, kako se nihanje razdalje med italijanskima besedama »ho« (sem) in »ricevuto« (prejel) ter med »ricevuto« in »a« ritmično ponavlja v drugi vrstici med italijansko besedo »anno« (leto) in »1603« ter med »1603« in »Lire«; - pritisk peresa na papir se postopoma spreminja; - pisava, ki jo označuje izredna grafična raven, vsebuje osebno noto in napreduje (proti desnemu robu lista). Vidimo lahko, da se oblikovanje bistveno ne razlikuje od sedanjega; edina izjema je mala črka »n« v italijanski besedi »anno« (leto). Skratka, pisava je živa in pristna. Primerjalna pisava »Taco mene Boch pomagai...« se popolnoma razlikuje od prejšnje: - zaradi simbolike črk (npr. Male črke »n«, »d« in »s«); - zaradi izredno togega oblikovanja pisalne kretnje in črne sledi v obravnavanem dokumentu; - zaradi popolnega pomanjkanja ritma v pisalni kretnji in v oblikovanju grafičnega prostora; pisava je vedno statična. (Prevedel dr. Andrej Zaghet, grafolog, Trst, 9. aprila 2002.) Pavle Merkü: Devinski prisežni obrazec z začetka 17. stoletja Če izključujemo možnost, daje sam Gregorio Alasia zapisal slovensko besedilo prisežnega obrazca, ne moremo izključiti možnosti, da gaje sam pomagal sestavljati ali celo sam narekoval kakemu pisarju (morda svojemu učencu - in kar zadeva slovenščino celo učitelju - grofovskemu sinu Raimondinu?). Za to govori domneva, da je jezik prisežnega obrazca podoben tedaj splošni slovenski koine, kakršno spoznavamo tudi iz omenjenega slovensko-italijanskega slovarja iz leta 1607; razsvetljeni in učeni Gregorio Alasia je vendar točno razlikoval med krajevnim narečjem in tedanjo standardno učeno slovenščino. Tega vprašanja seveda ne bomo verjetno nikoli razrešili. A zaradi časa, v katerem je rokopis po vsej verjetnosti nastal, je treba upoštevati prisotnost učenega piemontskega meniha. Pred drugačno vprašanje nas postavlja formula devinskega prisežnega obrazca: kolikor sem mogel brati sočasne formule prisežnih obrazcev v osrednji Sloveniji, je besedilo povsem drugačno in v slovenščini izvirno. Prepuščam vprašanje strokovnjakom v osrednji Sloveniji, vendar domnevam, da gre za prevod formule iz italijanščine. Ne mislim se ukvarjati s problemi, ki so daleč od jezikovnih vprašanj, s katerimi se ubadam celo življenje, ko gre za vprašanja časa in strok (pravo), ki so mi tuji. 3. Največje presenečenje v devinski listini predstavlja tretje besedilo, ki se začne v desnem stolpu na višini predzadnje vrstice prejšnjega besedila: gre za delni prepis istega prisežnega obrazca v kraškem narečju. Drobec je sicer neznaten, vendar je tretja roka pri njegovem zapisu priča, da so morali za katerega med pričami pri pravnem postopku, verjetno v zvezi z imovinskim sporom na začetku te listine, uporabljati domače narečje. Učeni uporabniki slovenske koine, najsi bodi sam Gregorio Alasia ali ljudje iz njegovega ožjega učenega kroga, tej nalogi niso bili kos. Kdo je zapisal ali narekoval ta incipit prisežnega obrazca v kraškem narečju ne bomo nikoli ugotovili, kakor ne bomo ugotovili dejanskega razloga, kije narekoval ta kraški incipit. Predstavljam si, daje temu botrovala prej nuja kakor športna radovednost. Okrnjeno besedilo prisežnega obrazca je tako zapisano: Tacu[ ]mi boch pomagaij ne moi poslegne dan toge (?) 4 4 4 A 4 It[em] 4 [?] 1 (?) [?] 4 Narečne kraške poteze so očitne. Številke in črke, ki slede okrnjenemu prevodu, so meni nerazumljive. Vprašanja, ki si jih lahko postavljamo, bodo ostala brez odgovora: kdo je to napisal, čemu? Lahko le ugotovimo, daje to kraško narečno besedilce približno sodobno z Alasijevim italijansko-slovenskim slovarjem. Majda Merše, France Novak, Francka Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16, stoletja, Poskusni snopič (Ljubljana 2001) Peter Weiss IZVLEČEK: V sekciji za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU je izšel poskusni snopič Slovarja jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja, ki sta ga napisala Majda Merše in France Novak s sodelovanjem Francke Premk. Poskusni snopič poleg obsežnega uvoda vsebuje vrsto gesel z občnimi besedami in je dobra osnova za pregled slov aropisnih načel v nadvse potrebnem načrtovanem slovarju, zato so v oceni lahko izčrpno pretehtane rešitve v njem. ABSTRACT: The Section for Historical Dictionaries of the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language issued the pilot fascicle of the Dictionary of the 16th Century Slovenian Protestant Writers. It was compiled by Majda Merše and France Novak with the co-operation of Francka Premk. Beside a comprehensive introductory part the pilot fascicle brings several common nouns presented as main entries. As such it presents a firm basis on which the lexicographical principles of the planned - and much needed - dictionary can be assessed, and enables the reviewer to examine thoroughly the realization of these principles. 0 V začetku marca 2001 je Sekcija za zgodovino slovenskega jezika Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša pri Znanstvenoraziskovalnem centru Slovenske akademije znanosti in umetnosti v Ljubljani izdala poskusni snopič, ki napoveduje izdelavo slovarja slovenskega knjižnega (in v knjigah zapisanega) jezika druge polovice 16. stoletja, kot so ga pisali takratni protestantski pisci. Obeta se nam, da bomo s celoto dobili slovarski pregled nad takratnim knjižnim jezikovnim ustvarjanjem in s tem tudi nad začetki slovenskega knjižnega jezika, nad besedjem torej, kije sad nekaj manj kot polstoletnega obdobja živahne protestantske knjižne ustvarjalnosti predvsem na verskem področju. Ta poskusni snopič je v primerjavi z drugimi tovrstnimi deli dokaj obsežen in je dobra osnova za natančen pregled slo-varopisnih načel in rezultatov, ki naj bi se uresničili v snovanem slovarju.1 V poskusni snopič je vgrajenega veliko znanja in razmišljanj, izkazuje pa tudi hojo v slepe ulice, kar je sestavina naporne slovaropiščeve poti do cilja. Sestavljalci poskusne- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... 1 Uvod poskusnega snopiča (str. 7-42), ki sta ga napisala Majda Merše in France Novak, nas v že zelo dokončni obliki seznanja z zgodovino nastajanja zastavljenega slovarja in omogoča branje slovarskega dela (str. 43-131). Pretehtati bo treba razvrstitev oz. hierarhizacijo podatkov v uvodu, saj v razdelek 3 (Zgradba slovarskega sestavka) spada tudi tisto, kar je predstavljeno v razdelkih 4 (Navedki iz sočasnih slovarjev) in 5 (Razlagalno-ponazarjalni del slovarskega sestavka).2 Primerno bi ga bilo natančneje razčleniti, morda z naslovi ob robu, kot ima v uvodu SSKJ. 1.1 Vsekakor bo v uvodu treba jasno navesti obseg zajetja besedja, ki bo predstavljeno v slovarju. Glede izpisa besedja iz virov je v njem nekaj razveseljivih trditev: »Izdelan je [namreč slovar - P. W.] na podlagi popolnega izpisa« (str. 7); »Slovarje narejen na podlagi gradiva, ki ga nudijo protestantska slovenska tiskana dela [..]« (str. 7); »Načeloma so vsa protestantska dela izpisana popolno« (str. 7); »Kartotek [z gradivom - P. W.] je več: občnoimenska, ki obsega vse [občne - P. W.] besede, lastnoimenska, ki obsega vsa lastna imena, kratiška, ki vključuje vse krajšave, znake in številke, tujeizrazijska kartoteka, ki vsebuje citatne besede in izrazje« (str. 8-9).3 Po izboru iztočnic za poskusni snopič je mogoče soditi, da bodo v ga snopiča so se ob seznanitvi z drugimi tovrstnimi deli in - kar je le na videz najlažje -z upoštevanjem slovenskega slovaropisnega izročila ter z nameravanim popolnim zajetjem dosegljivega gradiva seveda morali vedno znova odločati samo za eno, po njihovem najboljšo slovarsko rešitev. Zato je na videz svojevrsten strokovni sadizem kazati na pomanjkljivosti v predstavljeni zgradbi slovarja. Spet pa je po drugi strani prizadevanju, ki je bilo namenjeno dozdajšnjemu zbiranju gradiva in vzpostavitvi sorazmerno trdne zgradbe slovarja - in to na tej stopnji v slovenskem jezikovnem prostoru pomeni zelo veliko - treba dati priznanje za dober začetek s tem, da se pokaže tudi na vrzeli, ki jih v dokončno izdanem slovarju ne sme biti. Prav temu je namreč namenjena izdaja poskusnega snopiča. In kakor početja sestavljalcev ne moremo šteti za mazohizem, tudi oce-njevalčevo ni sadizem. V slovaropisju moramo biti vajeni obojega - in več kot bo različnih slovenskih slovarjev, več se bo dalo povedati in se naučiti (ob dobrih, pa tudi ob slabih rešitvah in zgledih). Poskusni snopič je izvrsten delovni zvezek k še nenapisanemu slovaropisnemu učbeniku in tudi kot tak je uporabljen tule. 2 Na to, da bo treba naslov slovarja spremeniti v Slovar slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja, je opozorila že Mojca M. Hočevar v predstavitvi poskusnega snopiča (Hočevar 2001). Zdajšnji naslov - Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev 16. stoletja - namreč ne pove neposredno in enoumno, da gre za slovar slovenskega jezika in da bo v slovarju predstavljeno le slovensko besedje. 3 Tujejezične so lahko tudi krajšave, npr. etc. 'in' v TC 1550, 113(65a), ki jo pogrešamo na koncu navedka v geslu kupiti v pomenu 5: »nikoger obgolufa/ prou proda inu kupi«. V ponazarjalnem primeru je krajšava etc vendarle puščena: »Papeshke Bule, Rimski odpuftki, fpouedni, mashleni inu mlezhni liftoue &c« (str. HOB) - in etc. v primeru »[..] vndukai moraio [..] od kupyla inu prodava &c. biti« (str. 77A) seveda tudi. Res pa je, daje pri krajšavah v primerjavi z občnim besedjem in lastnimi imeni marsikdaj veliko manj jasno, kaj je domače in kaj tuje (citatno oz. polcitatno), saj manjkajo kazalci, ki bi izražali npr. pregibanje - če zanemarim časovno oddaljenost. 4 Velika črka A za stranjo poskusnega snopiča tule zaradi lažjega iskanja pomeni levi stolpec slovarja, črka B pa desnega. Drugače je v večini navedenih knjig iz 16. stoletja, v katerih so bili takrat označeni listi, pri tem pa črka a pomeni desno in črka b levo stran od dveh odprtih v knjigi. Samo pri Trubarjevem Katekizmu 1555 (TC 1555) so v posku- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... slovarju predstavljene le občne besede brez lastnih imen in krajšav, saj zadnjega dvojega v poskusnem snopiču v iztočnicah sploh ni (in torej tudi ne moremo pričakovati, da bo v slovarju). To odločitev bi bilo v uvodu treba argumentirati, hkrati pa povedati, da so lastna imena v poskusnem snopiču (in posledično v slovarju) vendarle upoštevana, npr. če se pojavljajo v stalnih besednih zvezah, in da so vanj uvrščene pridevniške izpeljanke iz krajevnih imen. Večbesedno stvarno lastno ime je npr. Dejanje tehjogrov 'Apostolska dela' v geslu joger (str. 73A4), (iz)lastnoi-menske sestavine so pridevniki npr. v zvezah slovenski jezik, kranjski jezik, judovski jezik (str. 70B) - ob njih bo še posebej zanimiv pridevnik bukovski 'latinski' (str. 71 A), ki zdaj v geslu jezik ne nastopa v osamosvojeni slovarski obliki stalne zveze bukovski jezik 'latinski jezik' - m Kristusovo trpljenje (str. 119B). Če v slovarju lastna imena ne bodo upoštevana, bodo ponekod težave z razmejitvijo občno-besednega in lastnoimenskega, npr. pri besedah bog oz. Bog (in pri pridevnikih božji oz. Božji5 iz njiju) ali pri besedah gospod in Gospod (in pri pridevnikih gospodov oz. Gospodov oz. gospodnji oz. Gospodnji - z malo piše Pleteršnik (1894-95), z veliko pa Leveč (1899: 57)) in pri pravopisno vzporednem Božji in Gospodov, pri čemer se bodo sestavljalci snovanega slovarja morali odločiti med malo in veliko začetnico tudi pri gospodnji oz. Gospodnji.6 V slovarju slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja bo nujno treba predstaviti lastna imena tudi zato, ker ni verjetno, da bi bila kdaj po izidu samo občnobesednega slovarja slovenskega jezika v posebnem slovarju na osnovi gradiva, kije zbrano v sekciji za zgodovino slovenskega jezika, podobno natančno predstavljena še lastna imena (in morda krajšave).7 SSKJ res ni zajel lastnih imen, snem snopiču kdaj navedeni le označeni listi (zaradi majhnega formata knjige?), npr. »H2« (prav: H2a, str. 43A, 44B), »A4« (prav: A4a, str. 61 A), »F4« (prav: F4a, str. 79A, tudi str. 103B), vendar pa »D7b« (str. 52A), pri Kreljevi Otročji bibliji 1566 pa »E5« (prav: E5a, str. 93A). Megiserjev štirijezični slovar (MD 1592) ima črki a in b pri označbi strani v poskusnem snopiču kdaj nadpisani, npr. »E4a« (str. 51 A), večinoma pa vendarle pisano na običajni način, npr. »R7a« (str. 49A). 5 V poskusnem snopiču se v razlagah pomenov v odnosu do Boga najde oboje: z malo {božji) npr. na str. 106B in 107A (in v slovarski obliki stalne besedne zveze pravda božja 'Bog kot sodnik' na str. 104B) in z veliko {Božji) na str. 105A (dvakrat). Razlikovanje ne izvira iz SP 2001, ki v geslu božji pravi, da se »v teoloških in bogoslužnih besedilih« piše »tudi Božji«. Namesto tega ponesrečenega označevalniškega pojasnila bi lahko stal kvečjemu označevalnik versko, vendar je tudi ta veliko preozek. Pravilo bi lahko bilo, da se pridevnik piše z malo, kadar se nanaša na boga, in z veliko, kadar se na Boga. 6 Iz lastnih izkušenj pri pisanju narečnega slovarja (Weiss 1998), v katerem sem poskušal prikazati sopomenskost upoštevanega (občnega) besedja, vem, da bo morebitno neupoštevanje lastnih imen pri načrtovani predstavitvi sopomenskosti povzročalo večje težave, kot bi jih vključitev lastnih imen, čeprav je delež lastnoimenskega v slovenskem jeziku protestantskih piscev 16. stoletja kar velik, predvsem zaradi Dalmatinovega prevoda celotnega Svetega pisma. Zavedam se tudi, da zajetje lastnih imen v slovar širi njegove meje v enciklopedičnost, vendar je to obvladljivo. 7 Na imena v starejših slovenskih slovarjih, v 16. stoletju predvsem v nekaterih seznamih, je opozoril France Novak (1987, 608-611), ki v (nemškem) povzetku pravi: »Čeprav je lastnoimenski fond sorazmerno samostojen, pa je tesno povezan z občnobesednim sistemom jezika« (Novak 1987, 619). Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... čeprav vsebuje nekatera, ki so rabljena preneseno {Marija) ali v frazemih {Amerika, Poncij), in seveda upošteva izpeljanke iz njih {slovenski). Med iztočnicami ne izkazuje kaj dosti krajšav (nekaj kratic je: DIN, JUS ali TV), v ponazarjalnem gradivu pa so zapisane še nekatere okrajšave {itd. v geslih dalje in tako, npr. v geslu primer). Ne glede na drugačno odločitev pri SSKJ-ju je uvrstitev lastnih imen in krajšav v slovar slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja nujna, saj je to tako rekoč edina priložnost, da se zajame celotno ohranjeno slovensko besedje protestantov 16. stoletja, hkrati pa je obseg lastnih imen, ki so se ohranila v slovenskih zapisanih besedilih 16. stoletja, končen, kar je za slovaropisca sploh vabljivo. Poleg tega za uvrstitev lastnih imen v slovar govorijo tudi ozko jezikoslovni razlogi: obrazili -ov in -ev lahko opazujemo v svojilnopridevniških oblikah k imenoma Jezus in Kristus - v Trubarjevem Katekizmu 1550 sta npr. pri teh dveh besedah obe obrazili (Neweklowsky 1984,141-142,159). Predstavitev slo venskega jezika brez lastnih imen v tem slovarju bo nepopolna, hkrati pa noben oblikoslovni izsledek, narejen na osnovi snovanega slovarja, ne bo npr. statistično veljaven in preverljiv brez upoštevanja ne samo zanimivega, ampak tudi veliko povednega lastnoimen-skega gradiva. To je sicer osebna želja, hkrati pa tudi objektivna težnja k popolnosti, saj na popravni izpit ni mogoče računati.8 1.2 Preglednica črkovnih znamenj za glasove knjižnega jezika slovenskih protestantov (str. 6-39) nima nikjer zapisane omejitve, namreč daje začasna in da predstavlja le nekatera (najpogostejša?) znamenja. Črkovni skupiniy? [št] vflymou-za (str. 111 A) in s/s [s] v ozhesfs (str. 91B) v preglednici npr. nista zapisani.9 2 Makrostruktura 2.1 Kazalke nastopajo v poskusnem snopiču le takrat, ko povezujejo različico (ali različice) iztočnice (»glasovno različico«, str. 12) in dejansko geslo, npr. kupčov gl. kupčev (str. 76A). Vendar pa bi sistem kazalk očitno moral zajemati več vrst podatkov. 8 V članku Igorja Grdina o Primožu Trubarju za 13. zvezek Enciklopedije Slovenije - izšel je leta 1999 -je njeno uredništvo k posameznim protestantskim knjigam prispevalo bibliografske opise, za katere je bilo treba ugotoviti, kako so protestanti v 16. stoletju po slovensko pisali ime nemškega mesta Tübingen. Iz mestniške oblike v zvezi V Tibingi, ki je večkrat navedena na naslovnih straneh slovenskih knjig 16. stoletja, namreč ni enoumno razviden spol in s tem tudi ne oblika besede v imenovalniku ednine. Iz te oblike lahko sklepamo na moški spol in v im. ed. na obliko Tibing (kar se res najde npr. v Enciklopediji Slovenije 9 (1995), 388), tako kot je bug ob per bugi npr. v Trubarjevem Katekizmu 1550, ali pa na ženski spol in v im. ed. na obliko Tibinga. Vpogled v kartoteko sekcije za zgodovino slovenskega jezika, kjer se najdejo seveda tudi zveze tipa iz + krajevno ime v rod. ed. (tudi npr. za Derendingen), je dal zanesljiv odgovor, daje oblika imena v im. ed. Tibinga. Pripravljajoči se slovar bi tovrstno zadrego seveda rešil za vse zainteresirane, ne le za tiste, ki imajo dostop do abecedno urejenega gradiva v kartoteki, saj je ta kljub načelni splošni dostopnosti na voljo le Ljubljančanom in okoličanom, in še to edino v delovnem času sekcije. 9 Končno preglednico črkovja in ustreznega glasovja v slovenskem knjižnem jeziku protestantov 16. stoletja bo mogoče pripraviti potem, ko bo gradivo pregledano v celoti, toda takrat bo treba temu posvetiti monografijo, ki bo lahko razbremenila sicer popolnejšo preglednico. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... (1) Od pisno posodobljenega zapisa prvotno govorjenih in v 16. stoletju zapisanih različic (npr. jabelkujabalkujabulkujabelko, abuvku in jaboko, str. 66A) bi moralo biti pokazano h geslu (v tem primeru k jabolko), v katerem so takoj za iztočnico navedene vse te različice k njej. V sistemu kazalk naj bi bile kot kazalke razvrščene vse navedene različice, in sicer lahko vsaka v svoji vrsti, če pa bi bilo takih, ki kažejo k isti iztočnici, abecedno razvrščenih zaporedoma več, bi jih zaradi varčevanja s prostorom lahko združili v niz, npr. menihski, menihški, meniski gl. meniški (na str. 84A je zdaj vsako v svoji vrsti). Edino ta kazalčna točka je zdaj v poskusnem snopiču predvidena in večinoma izpeljana. V uvodu (str. 13) je razloženo, kaj se s kazalkami »praviloma ne prikazuje«, vendar bi bilo bolje navesti kar vse, saj ob zdajšnji kazalki kupčov gl. kupčev (str. 76A) zaradi pravila, da kot kazalke ne nastopajo besede, ki imajo v primerjavi z iztočnico »nadomestitve /-jevskega odraza nenaglašenega kratkega e-ja ali polglasnika z e-jem {menih za minih)« (str. 13), tudi ni vzporedne kazalke kupic gl. kupec (str. 76A). Če je to za obrazilo -ic še razumljivo, pa je razlika med različicama minih in menih tako velika, da bi bilo prvo kot kazalko vsekakor treba upoštevati. Glede na pravila v uvodu bi morale biti kazalke k npr. utragljivi tudi vtraglivi, vtragliv in v'tragliv, vendar se pojavlja le ena, vtragliu m (str. 128 A), ki pa je zapisana narobe (prav bi bilo vtragliv). Dobro bi bilo, če bi bil tu slovar izdatnejši in popoln v mejah možnega. (2) Neprve osnovne slovarske oblike lahko, če so uvrščene v slovar kot kazalke, stojijo zelo daleč od gesla, v katerem so predstavljene (npr. očesa, kije rod. ed. samostalnika oko, str. 91 A), in jih včasih težko ugotovimo že v sodobnem jeziku, kaj šele za čas pred več kot štiristo leti.10 Osebni zaimek za 1. os. mn. mi je v rod. nas ali najih (str. 86A) - vsaj od teh dveh oblik bi bilo dobro pokazati k množinske-mu geslu mi. Pri tem bi se bilo dobro omejiti na rodilnik pri samostalniku (in upoštevati morebitno izkazano premenjeno obliko v imenovalniku množine), na obliko ženskega spola v im. ed. pri pridevniku ter pri glagolu na 1. (ali 3.) os. ed., če se seveda dovolj razlikuje od prve osnovne slovarske oblike (npr. danes grem pri iti), na posebne oblike deležnikov na -1 (šel), kjer bi bila zapisana tudi oblika za ž. sp., če se od moške razlikuje že v prvem zlogu (šla) in velelnikov (pojdi). Te podatke je dobro uvrstiti v seznam zaradi tujcev, ki bodo uporabljali slovar, vendar pa se v sorazmerno zapletenem slovarskem gradivu marsikdaj težko znajde že slovenski strokovni uporabnik. (3) Od deležniških in deležijskih podiztočniških tipa tipa čakan -a -o in čakajoč (-a -o) (oboje str. 56B) bi moralo biti na ustreznem abecednem mestu pokazano h geslu čakati. (4) V seznam bi lahko bile uvrščene netežiščne sopomenke, od katerih bo 10 Eden od težjih primerov je v sodobnem slovenskem jeziku določitev nedoločniške oblike pri deležniku sešel se -šla se -o se - če nimamo v zavesti, da so to oblike glagola sniti se, si do tega trenutno ne moremo pomagati z nobenim slovenskim slovarjem v knjižni obliki (medtem ko nekateri elektronski iskanje te vrste omogočajo). Tujec lahko ima težave že z deležnikom prišel -šla -o. Sicer pa bi bilo te oblike dobro predstaviti kot kazalke tudi v sodobnih slovenskih slovarjih knjižnega jezika, ki so zdaj s tega stališča neprijazni. Nepravilne oblike nemških in angleških glagolov najdemo v dovolj obsežnih in dobrih slovarjih teh dveh jezikov. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... " treba pokazati na težiščno v sopomenskem nizu; če bi bila odločitev, katere sopomenke so težiščne in katere ne, pretežka, bi se bilo treba odločiti za kako drugo možnost, tako da se pokaže npr. na besedo, ki stoji bolj na začetku abecede (od ** upanje, zaupanje in zavlačovanje k čakanje - str. 54A-B). To je potrebno zato, da ^ ni treba vedno navajati vseh sopomenk v sopomenskem nizu, kar je tehnično lažje. 0 - Sopomenke bo v seznamu posebej, ločeno od slovarja, dobro predstaviti zato, ker uredništvo vseh pomenov, potrebnih za sopomensko in protipomensko predstavitev, sproti ne bo moglo pregledati do konca: pri črki A sestavljalec ne ve, kaj ga čaka pri črki Ž, in če slovar izhaja v snopičih ali zvezkih in ne izide v celoti, se to nevedenje izkaže v neusklajenih podatkih. Če bi v ta namen za začetek naredili ustrezno pomensko analizo, bi se sestavljanje in izhajanje slovarja zelo zavleklo: če bi za vsako obliko besede in pomensko določitev porabili pol minute - oblik in listkov je 3.169.000 (str. 8) -, to ob tempu, ki ni možen, pomeni 15 let dela enega N človeka. Poleg tega se sopomensko-protipomenska razsežnost besedja v celoti pokaže šele pri sestavljanju slovarja in jo je vnaprej komajda mogoče skicirati, kaj šele določiti. - Drugače bo seveda, če bodo sopomenke navedene sproti pri posameznih pomenih ali zbirno na koncu gesla in pri stalnih besednih zvezah; te bo treba pisati seveda v samih geslih. (5) Ker vnaprej ni mogoče predvideti vseh oblik stalnih besednih zvez (fra-zemov in terminoloških zvez), ki se bodo izkazale pri pisanju slovarja (in ne bodo znane pred dokončanjem slovarja), bi bilo v sistem kazalk treba uvesti vsaj od pol-nopomenskih besed kazalke na mesta, kjer so stalne besedne zveze polno predstavljene. Tovrstnih kazalk zdaj ni, njihov sistem pa bo treba uskladiti z načinom predstavljanja stalnih besednih zvez (prim, tule točko 3.13). ^J (6) V kazalčnem seznamu naj bi bile navedene nosilne besede ali današnje ustreznice iz razlag, če se beseda, od katere se kaže, razlikuje od tiste, h kateri se 1 ^ kaže: jablana gl. jabolko (str. 67 A, medtem ko zaradi tavtologije od jabolko ne bi bilo pokazano k jabolko, razen seveda takrat, ko bi šlo za homonim), zdravnik gl. ar cat (str. 43 A). Rešiti bo treba še primere, kjer se od današnje knjižne pomenke kaže k slovarski obliki stalne besedne zveze, npr. živinozdravnik gl. konjski arcat v geslu arcat (str. 44A, kar pa v poskusnem snopiču ni izkazano na pravem mestu oz. ob tem ni navedena enobesedna ustreznica - prim, tule točko 3.10). Če ti podatki slovarsko ne bodo temeljito prikazani, ubesedeni svet protestantov druge polovice 16. stoletja iz slovarja ne bo razviden. Ali ob konkretnem podatku povedano drugače: slovar bo brez ustreznega seznama zatajil podatek, da so v 16. stoletju živinoz-dravnika imeli in imenovali, čeprav bo izraz iz tistega časa slovar nekje vseboval. Le izdaten in vsestranski seznam bo slovar naredil res uporaben, hkrati pa bo vse kazalčno zbrano na enem mestu. Za vse te vrste kazalk, ki jih je priporočljivo izdelati za večjo uporabnost slovarja, bo potreben poseben seznam, in sicer en sam, ker imajo približno enako težo. V njem ne bo vodilk, ki na koncu posameznih gesel opozarjajo na povezanost med njimi. Različni podatki v seznamu bi bili seveda lahko prikazani z različnimi tiski. Ko bo slovar končan, bo treba do tedaj izdelane spremne sezname kazalk lß2 združiti ali pa seznam v celoti izdelati na novo. Sproti bi ob izidu posameznih sno- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... pičev ali zvezkov slovarja seznam dopolnjevali in bi lahko bil dosegljiv v elektronski obliki na internetu, v morebitni elektronski različici slovarja pa bi lahko bil kazalčni seznam seveda vključen v sam slovar. Pri razvrstitvi gesel je v abecednem zaporedju v poskusnem snopiču napaka: jeger stoji tik pred jogar (str. 71A-B), čeprav bi moral stati pred jezičen (str. 67B). 3 Mikrostruktura 3.1 Iztočnica in različice. V uvodu so na str. 12-13 navedena pravila o zapisu iztočnice in njenih različic, ki so ponesrečeno imenovane glasovne, kajti gre za pisno posodobljene različice v 16. stoletju zapisanih oblik (samo te so nam namreč posredovane). Najbrž bo kdaj nastopil primer, ko bo besedo (recimo nejasno enkratnico) iz gradiva težko ustrezno rekonstruirati. Iz poskusnega snopiča ni razvidna tedaj predvidena omejitev oz. kako bo v slovarju izražen dvom sestavljalcev slovarja.11 - »V okroglem oklepaju, ki sledi iztočnici, so [..] naštete vse njene glasovne različice, tudi tista, ki nastopa v iztočnični vlogi« (str. 12): to je rečeno nekoliko nejasno, saj npr. iztočnice bojevanje, jabolko alijogrstvo ne nastopajo kot glasovne različice, tako da bi moralo pisati tudi morebitna tista ali {med katerimi je) tudi taka, ki ...V okroglem oklepaju so naštete vse različice, kot iztočnica pa nastopa (1) katera od njih ali edina, če ustreza današnjemu stanju {len, deželan), sicer pa (2) današnja oblika, torej taka, ki v 16. stoletju ni potrjena (jabolko). - Namesto pravil, kdaj različice niso zapisane kot kazalke (»Zunaj [kazalčnih - P. W.] povezav so le različice, ki so posledica različnega, vendar predvidljivega zapisa mehkega n in l«, str. 13), priporočam v obliki kazalk navajanje vseh (prim, tule točko 2.1(1)). Pridevnik iz zveze kupilni list (str. 76B-77A) ima drugačno obliko iztočnice kot pridevnik iz zveze spovedni list (str. HOB): prvič je določna {kupilni), drugič nedoločna {spoveden), kar bo treba poenotiti v določno obliko. Iztočnica bajncerli (str. 45A) je glede na izgovor ['ba:jncsrli] poknjižena narobe {e, s katerim je zapisan polglasnik, je odveč, zato bajncrli); podobno je z napovedjo gesla vencrli namesto zdajšnjega vencerli (str. 45B).12 3.2 Druga osnovna slovarska oblika. V podgeslu jezični (str. 67B) je rod. ed. neustrezno zapisan kot -nega, kar je drugače kot pri leni -ega (str. 82B) in utrag-Ijivi -ega (str. 122A), odvečni n pa se v tem podgeslu pojavlja tudi v zapisu rekonstruiranega mesta naglasa v oglatih oklepajih. - Dvojnice v rodilniku so včasih ločene s poševnico (to je, kot piše v uvodu na str. 33, »znak, ki loči različice«: mi nas/najih, oko oka/očesa), pa tudi z označevalnikoma in {sedem -dmih in neskl.) in tudi {bajncerli [..] -rlina tudi -rla, namesto katerega pa je v oglatih oklepajih spetpoševnica: ['ba:jncorli bajnc9r'li:na[?]/-a], str. 45A). Morda bi različice veljalo ločevati samo s poševnico, 11 Z vprašajem v oglatem oklepaju je nakazana npr. v geslu trpež (str. 117A), kjer pa se ne ve, ali je s tem izražen le pomislek ob besednovrstnem podatku ali še ob čem drugem. 12 Polglasnik se tu obnaša podobno kot v besedi jogrstvo (in navsezadnje tudi tako kot v geslih trg, trpečljiv, trpeti, trpež, trpežljiv in trpljenje). Primeri centerhalf '(BSJ), cimper-man (BSJ), Doberdob (SP 1962), doberman (SSKJ), metercent (SSKJ) so kljub izgovoru e-ja kot polglasnika pred r-jem zloženke, kar je tudi s tega stališča izjemni tatrman (Plet., SSKJ), ki bi moral biti taterman (kar je iz nem. Tattermann — Striedter-Temps 1963: 236). Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... kar je večinsko izpeljano že zdaj, sicer bo sistem nagajal v kazalkah, kjer bo kdaj zaradi podobnosti samih iztočnic treba zapisati neprvo osnovno slovarsko obliko, kot je zdaj npr. v geslih mi naju v dv. (str. 85B) in mi nas/najih v mn. (str. 86A). 3.3 Besednovrstni podatek. Namesto sopomenskih izrazov »slovnična oz. besednovrstna oznaka« (str. 13) in »slovnični (oz. besednovrstni) označevalnik« (str. 40), v katerih sta uporabljena oba novejša izraza oznaka in označevalnik za kvalifikator iz SSKJ-ja, je bolje uporabiti enoumni izraz besednovrstni podatek. Pri glagolu vzdati npr. je krajšavi nedol. pripisano, daje »slovnični označevalnik« (str. 40); tu bo bolje reči slovnični podatek. Besedje je sestavljeno iz neoznačenega (nevtralnega) jedra, medtem ko zvrstno, pogostnostno, stilno ipd. označeno besedje ali take sestavine posameznih besed v slovarjih opisujejo ustrezni označevalniki (ali oznake - prim. Weiss 2000, 27-28, predvsem op. 2). Besednovrstne podatke pa je mogoče pripisati vsem besedam (in vsaj značilnosti pregibnih besednih vrst nadalje opisovati s slovničnimi ter besedotvornimi in oblikotvornimi podatki): tu ni nevtralnega jedrnega besedja na eni strani in označenih besed na drugi. Poskusni snopič sledi SSKJ-ju s posplošitvenim podatkom sam. za posamo-staljeni pridevnik v podgesluyez/cw (str. 67B), v katerem pa je edini izkazani primer moškega spola. Drugače (in ustrezneje), z besedno vrstnim podatkom m (torej 'samostalnik moškega spola'), sta opremljeni podgesli leni (str. 82B) in utragljivi (str. 122A). Razlike je mogoče pripisati različnim sestavljalcem teh treh gesel (prim. tule točko 3.2). — V nejasnih sobesedilih, sploh v množinski rabi posamostaljenih pridevnikov, je podatek sam. sicer varnejša rešitev, saj nadomesti podiztočnice v vseh treh spolih, vendar bi lahko bil tudi primer jezični prikazan tako kot druga dva, pa čeprav v uvodu (str. 13) piše, daje »slovnična oz. besednovrstna oznaka« sam. pripisana »pri posamostaljenih pridevniških besedah oz. sprevrženih (konverznih) samostalnikih«. Temu ustrezni besednovrstni podatek je lahko le m, ž ali s. Pazljivost bo potrebna pri pripisovanju besedno vrstnega podatka po ve dkov-nik, saj tu ne gre za posebno besedno vrsto, ampak za posebno rabo pridevnika, prislova, samostalnika, medmeta itd., za kar bo treba iskati poti v smereh, ki jih je ubral že SSKJ.13 V poskusnem snopiču je v geslu len kar nekaj pomenskih razdelkov, ki imajo pripisano slovnično pojasnilo »v povedkovniški rabi« (str. 81B-82A). Po drugi strani pa je v poskusnem snopiču pridevnik izkazan v (levo)prilastkovni rabi v geslih kupilni (v zvezi kupilni list) in spoveden (v zvezi spovedni list). Glagolski obliki, kot sta deležnik in deležje npr. v geslu čakajoč in deležnik čakan (str. 56B), nista besednovrstna podatka, ampak sta deležnika čakajoč -a -e in 13 SP 2001 ima pri povedkovniku precej težav. Besede bomba, dob er, fair, fajn mfejst so v njem povedkovniki kakor kdaj: besednovrstni podatekpovdk. je pripisan le pri bomba (»Film je bil ~ |zelo dober|«, s tem daje pri pridevniku bomba primer »~ film |zelo do-ber|«, kar jasno kaže, daje bomba samo pridevnik) in fair (»To ni ~ pošteno, pravilno« -fair je v SP 2001 tudi pridevnik). Tudi (sprevržena?) pridevnika fajn infejst bi potemtakem morala biti prikazana kot povedkovnika (moja sta primera Orehova torta je fajn in Naši sosedje sofejsi) - in pridevnik dober seveda tudi: SP 2001 ima npr. očitno poved-kovna primera »Še vedno nisem ~ zdrav« in »S tobakom sem ~ za pol leta založen« predstavljena v pridevniškem geslu dober. Povedkovna raba se določi ob posameznih pomenih in se izkaže z ustreznimi primeri in s sopomenskim preverjanjem. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... čakan -a -o pridevnika (kar se vidi tudi po tem, daje pri njiju oblikoslovni razdelek uveden z »nedol. obl«, kije zapisan le pri pridevnikih, kot je zapisano tudi v uvodu, str. 15), deležje čakajoč pa je prilastek.14 V geslih mi naju in mi nas/najih je podatek »m, ž, s oseb. zaim. i. os. dv.« (str. 85A) oz. »m, ž, s oseb. zaim. i. os. mn.« (str. 86B) nejasen: m, ž, s bi (glede na razlago krajšav na str. 82-33) pomenilo 'samostalnik moškega, ženskega, srednjega spola', kar seveda ni res, ampak gre pri mi za obliko osebnega zaimka, ki se nanaša na moški spol ali pa na vse tri spole, lahko tudi mešano (medtem ko se me lahko le na ženski ali srednji spol; ta oblika v poskusnem snopiču ni izkazana).15 Slovenska slovaropisna praksa res izkazuje različne rešitve: SSKJ ima recimoy'az mene in tudi mi me me, SP 2001 vse pri jaz zaim., na drugih mestih (//, on, mi...) pa so kazalke z nekaj osnovnimi podatki. V slovarju slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja bo moralo biti poenoteno, vendar brez nizanja zavajajočih podatkov tipa m, ž, s. Tako je še v geslu sedem: »glav. štev., m, ž, s« (str. 108A): samostalniška raba je izkazana le v pomenih 3 in 4 (str. 110A), vse to pa se uporablja v množini, kar v oglavju ni navedeno (in potem tudi postane smiselna rodilniška oblika sedmih). Samo opozarjam, da se okrajšava čl. za 'členek' (str. 32, 53A) pojavlja v prvih dveh izdajah SP 1990; od tretje izdaje leta 1994 naprej je člen., morda zato, ker je okrajšava čl. sicer 'člen'. - V uvodu je napovedano, da bo okrajšava za 'vez-nik' vezn., kar bi bilo sicer vzporedno s prisl. (za prislov) in predi, (za predlog), vendar gre glede na okrajšavo vez. v seznamu krajšav (str. 33) in v geslu potehmal (str. 101 A) očitno za napako.16 3.4 Podatek o naglasu. Navodilo, kako razumeti rekonstrukcijo naglasa, je zapisano v uvodu (str. 13-14). Tu bi bilo morda dobro spremeniti formulacijo »Na-glasne različice so navedene za poševnicami« (str. 14) v »Naglasna različica je navedena za poševnico« (za poševnico je namreč vedno ena sama, različic pa je le redko več). Glede na to, da poskusni snopič temelji na zapisanih besedilih, starih več kot štiristo let, je podatek o naglasu besede nepričakovan in velikokrat špekulacija, in to ne glede na to, da se z današnjim znanjem da za večino besed povedati, kje in kako so se naglaševale in kje seje pojavljal polglasnik. 14 Na tovrstno napako v Odzadnjem slovarju slovenskega jezika Milene Hajnšek-Holz in Primoža Jakopina (izšel je leta 1996) je bilo že opozorjeno (Weiss 1996/97, 81—82). 15 Zmoto, da m pomeni 'moški spol, moškega spola', zapisuje tudi SP 1994: 8; v SP 2001, XII je krajšava m razložena kot »samostalniška beseda moškega spola« (taka razlaga bi morala biti tudi v poskusnem snopiču). Osebnemu zaimku jaz se res da pripisati vse tri spole (SP 2001: »m, ž, s, os. zaim. za 1. os.« - tu manjka v primerjavi z vsem drugim povedanim skorajda nujen podatek o številu (tudi v geslu ti ga ni, je pa v geslu on, čeprav glede na geslo oni na čisto drugem mestu), medtem ko pri midva in medve spol ni zapisan, v geslu //' pa je pri obliki vedve pripisano, da je to oblika za ž. sp., medtem ko podatka za s. sp. začuda ni). Vendar pa se vsakič znova uresniči le eden od njih ali pa brez ustreznega sobesedila ostane neizražen. Oblike »on ona ono« v SP 2001 imajo prav tako pripisano »m, ž, s«, čeprav so oblike po spolih ločene. Tudi napačna in zavajajoča oblika za rod. mn. onih namesto njih v geslu oni v SP 2001 kaže, kako težavno je predstavljanje slovenskih osebnih zaimkov v slovarjih. 16 Sicer pa je tudi 'mestnik' še naprej okrajšan v m est., kar bo očitno tudi ostalo; v SP 2001, XIII je mestn. namreč krajšava za označevalnik 'mestne govorice'. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... V oglatih oklepajih, kjer naj bi bil zapisan rekonstruirani podatek o naglasu, torej dobimo ob mestu naglasa še podatke glede polglasnika, glede dolžine naglaše-nih samoglasnikov ter glede naglašenosti in nenaglašenosti (delno tudi naslonsko-sti, npr. v geslu mi nas/najih). Vendar je to le del predstavitve izgovora, saj ne izvemo nič (ali vsaj nič natančnega) glede premene po zvenečnosti (npr. v geslih nož ['nož 'no:ža], str. 89A, in trg ['tsr:g -a], str. 111 A, v geslu izpoved [is'po:ved -i], str. 65 A, pa se uresničuje eno in drugo načelo: če je v izgovoru v predponi zapisan s, bi moral biti tudi izglasni t), glede kakovosti (širine in ožine soglasnikov, npr. v geslu sedem ['seldom 'se:dmih], str. 108A - v poskusnem snopiču so vsi e-ji in o-ji so zapisani enolično), glede nakazovanja redukcije v zapisih, glede izgovora Ij + i (npr. v geslu utragljiv [utrag'ljiv utrag'lji'.va -o], str. 121A) ali dvoustničnega v (v geslu pravda ['pra:vda -e], str. 102A - tudi končni voz.wv [utrag'ljiv utrag'ljkva -o] v geslu utragljiv v oblikah vtragliv, vtragliu, str. 121 A, se ni izgovarjal zobno-ustnič-no, ampak dvoustnično), pa tudi glede izgovora začetnega v oblike vtragliv (v istem geslu: [ut-] ali [ut-]?). Oglati oklepaj za zapis večinoma samo naglasnega mesta in kolikosti nagla-šenega samoglasnika ter ponekod še polglasnika torej ni primerna rešitev, saj po dogovoru daje vedeti, kot daje v njem zapisana celotna informacija o izgovoru besede, kar pa ni res.17 Poševni oklepaj kot znak za fonološki zapis bi bil že primernejši, vendar pa spet ne gre za zapis fonemov. Če bi se sestavljalci slovarja hoteli izogniti dvomom, bi morali uporabiti kako tretjo, še nezasedeno obliko (morda po-ševnice nazaj - \ \), sploh pa bo treba razmisliti, koliko podatkov in katere ter zakaj samo nekatere od istovrstnih tak zapis prenese. Samo mesto naglasa se da npr. za trizložnico, naglašeno na zadnjem zlogu, sorazmerno natančno označiti na način (—'-), kar je znano iz tujih slovarjev. Naglasno mesto v geslih nožič (['no:žič]) in nožiček (['no:žičsk]) je vprašljivo, vsaj kot edino. Rudolf Kolarič (1971, 38) gaje pri tej besedi rekonstruiral takole: »Nöshizhek (für nožičok) oder nožičok) 5 L«18 V poskusnem snopiču je v geslu nožiček kot edini naveden le zapis iz Dalmatinove Biblije, medtem ko Bohoričevega zapisa »Nöshizhek, zhka, cultellulus, kleins Messerlein« iz njegove slovnice (BH 1584, 51) v poskusnem snopiču sploh ni, kar zbudi dvom o obljubljeni popolnosti zajetja (izpisa) slovenskega protestantskega gradiva 16. stoletja (uvod v poskusni snopič, str. 7), saj te napake v poskusnem snopiču preprosto ne bi smelo biti. - Rekonstrukcija naglasnega mesta je velikokrat težavna, saj nam za marsikaj še vedno niso v razvidu narečni podatki. Tako je Rudolf Kolarič dokumentiral priimek protestantskega pisca Adama Bohoriča v obliki Bohor(i)č (Kolarič 1971, 29), čemur pa današnja večinska izgovorna praksa z obliko Bohorič ne sledi.19 Glede iztočnice in njenih različic v uvodu (na str. 12) izvemo, da so v »okro- 17 Resico (»ravna pokončna črtica«, str. 13), ki je uporabljena za označitev mesta naglasa in ki se zdaj kdaj meša z narobe zapisanim opuščajem (prim, tule točko 4.1), bi bilo treba nadomestiti z enoumno naglasno resico, ki mora imeti pravokotno obliko, ne klinaste ('). 18 Prvi, odvečni zaklepaj je zapisan že pri Kolariču, kar kaže, daje različico pripisal pozneje, morda v korekturah. 19 Pridevnik utragljiv se v zgornjesavinjskem narečju v govoru Kras naglašuje drugače [utra :gl 'u -leva -o) in predvsem v zvezi z vreme pomeni 'tak, ki povzroča utrujenost, zaspanost'. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... glem oklepaju, ki sledi iztočnici, [..] v enakem tisku, pisno posodobljene, naštete vse njene glasovne različice«, vendar pa je v geslu s prislovom potehmal na tem mestu navedena tudi pisna različica poteh mal (str. 99A). Formulacijo iz uvoda bo treba ustrezno razširiti. Tudi v geslu utragljiv (str. 121 A) različica v 'tragliv ni glasovna, saj se razlikuje zaradi opuščaja kot pisne sestavine, različica vtragliv pa je glasovna le pogojno, kar bo treba upoštevati v t. i. podatku o naglasu, če bo ustrezno izčrpnejši. V uvodu sta v geslu vzdati v zapisu [vz'da:ti -am] (str. 40) kolikost in kakovost v obliki za 1. os. ed. napačni. Iz tega se vidi, daje v uvodu zapisana starejša različica gesla, ki bi morala biti natančna kopija tistega v slovarju. Zapis v samem slovarskem deluje ustrezen - [vz'da:ti vz'da:m] (str. 129A) -, besedili pa tudi sicer nista povsem identični. Tudi v geslu veljati (str. 125A) je zapis [ve'lja:ti -am] pri podatku za 1. os. ed. napačen. Tukajšnji primer tudi priča, da pravilo »Naglasno mesto je označeno z ravno pokončno črtico pred naglašenim zlogom« (str. 13), zapisano v uvodu, ni čisto brez ostanka: v besedi vzdati sta nedvomno dva zloga (če ne trije zaradi zapisov ufdati in ufdaite, str. 129A-B), torej bi glede na to morala pokončna črtica stati povsem na začetku besede ([Vzda:ti]), kar pa bi bilo moteče. Še slabše bi bilo, če bi bilo sogla-snikov pred prvim naglašenim samoglasnikom še več, kot npr. v primeru [Vzgla:sje]. To bi bilo nepregledno, zato se bo bolje pridružiti dialektologom, ki postavljajo resico pred soglasnik pred naglašenim samoglasnikom ali tik pred naglašeni samoglasnik, če pred njim ni soglasnika. Korak v to, priporočljivo smer je s tem morda v geslu vzdati že narejen, sploh če to geslo v naglasnem podatku primerjamo z geslom zdati, kjer je zapis sicer v skladu s pravilom iz uvoda (['zda:ti 'zda:m], str. 129A), vendar pa slabši, ker je manj pregleden. V geslu kupec je zapis [ku'psc ku'pca] (str. 76A), čeprav bi rodilniška oblika lahko bila okrajšana (kot je v geslih joger ['jo:gsr -gra], str. 71B, bratam [bra'tam -'ta:ma[?]], str. 50B, ali deželan [deželan -'la:na], str. 61 A). Krajše in vendar enoumno bi lahko bilo okrajšano tudi v geslih bojevati (str. 46A - in v podgeslu bojevati se, str. 47B), kupovati (str. 79A), postati (str. 94B - zdaj je [po'sta:ti po'sta:nem/posta'ne:m[?]]: tudi tu bi se dalo/>o- v 1. os. ed. brez škode izpustiti), sedem (zdaj je ['se:d9m 'se:dmih], kar morda kaže na zavedanje, da sta v oblikah dva različna e-ja - ozki in široki -, ki pa sta zaradi nenatančnega zapisa izgovora pisno sovpadla), trpeti (str. 112B), trpežljiv (str. 117A) in utragljiv (str. 121 A). S pisanjem naglasne resice pred (soglasnikom pred) naglašenim samoglasnikom bi bili ustrezni podatki npr. v geslu trpeti okrajšani takole: trpeti -im [tar'pe:ti -'pi:m]. Napoved gesla kup iz uvoda (str. 14) pravi, daje naglasna rekonstrukcija omejena na izhodiščno obliko, »kadar druge osnovne oblike na osnovi podatkov iz oblikoslovnega zaglavja oz. na osnovi izkazanega pregibalnega vzorca iztočnice ni mogoče rekonstruirati ['ku:p]«. To pa je potem uresničeno le v vzorčnem geslu kup v uvodu (str. 41) - v slovarskem deluje v geslu kup (str. 75B) zapisano ['ku:p -a], čeprav je vseh osem oblik izkazano le v im. in tož. ed., torej v vseh primerih kot kup. Ker je tudi v geslih izpovednikjogrinja in trpečljiv izpričana ena sama oblika (v im. ed., pri pridevniku še moškega spola), bi bilo dobro razmisliti, ali ne bi druge osnovne slovarske oblike pisali povsod tudi takrat, ko v gradivu ne nastopa ekspli- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... citno. Že zdaj je v poskusnem snopiču npr. rekonstruirani podatek za im. in rod. ed. zapisan v geslu lenec, čeprav edina potrjena oblika tega samostalnika nastopa v im. mn. (v obliki leinzi, str. 82B). Pri sestavljanju slovarja bodo ponazorjeni seveda tudi le primeri za stranske oblike (ne pa tudi za osnovno ali za drugo osnovno slovarsko obliko), kot je zdaj v geslu arcatov, kjer sta edini izpričani obliki pridevnika v im. ed. ž. sp. (iz Dalmatinove Biblije 1584) arzatoua in arzatova. Sestavljalec slovarja bi moral imeti možnost, da bi tvegano rekonstrukcijo ustrezno komentiral (morda obširneje kot z vprašajem v oklepajih, kar je storjeno na nekaterih težjih mestih že zdaj). Najbrž ne bi smelo biti dvoma, ali je treba t. i. zložni r v zdajšnjem nagla-sno-izgovornem razdelku (v oglatih oklepajih) pisati kot zvezo polglasnika + r ali le kot r- zdaj je razlika med bajncerli, kjer je naglasna rekonstrukcija ['baijncorli] (str. 45A), trg (['tar:g], str. 1 HA - z napačnim zapisom) in trpečljiv ([tsrpečljiv], str. 112A, in drugimi oblikami na trp-) na eni ter jogrstvo (['jo:grstvo], str. 73B), kjer bi moral biti prav tako zapisan polglasnik, na drugi strani. — V geslih jezičen in očesen je zapis izgovora za ž. in s. sp. napačen: namesto [je'zi:čsn -a -o] (str. 67B) in [o'če:s3n -a -o] (str. 91A) bi za ž. in s. sp. moralo biti [-čna -o] in [-sna -o]. - V geslu lenec je napačen zapis izgovora v im. ed. (['le:nec -nca], str. 82B); namesto nenaglašenega e-ja bi moral biti polglasnik - ['le:nsc -nca]. - Napaka v zapisu ro-dilnika v podgesluyezzcm (str. 67B) je iz neprve osnovne slovarske oblike {-nega) zašla v naglasni podatek ([je'zi:čni -nega]), medtem ko je to v podgeslih leni (str. 82B) in utragljivi (str. 122A) prav, namreč leni -ega in utragljivi -ega. - Pojavi se tudi kaj netipičnega, npr. v geslu bajncerli. Škoda, da ni opozorjeno na druge posebne naglasne oblike, kadar nanje kaže ponazarjamo gradivo. V geslu len oblike linee, line, lene v im. mn. ž. sp. in linee, line, lene, lene v tož. mn. ž. sp. (str. 80A-B) kažejo na končniški naglas, torej na (variantno?) naglasno mesto [le'ne:], vendar v podatku o naglasu o njem ne izvemo nič, ker je ta pri pridevniku omejen na oblike za vse tri spole v im. ed. Razmisliti bi bilo treba o razširitvi zapisa rekonstruiranega naglasa osnovnega zapisa izgovora (če bi ga v slovarju sploh navajali) na še druge oblike, kadar jih, kot v tem primeru, najdemo sorazmerno jasno navedene v ponazarjalnem gradivu. Naslonske različice, kakršna je v npr. geslu mi nas/najih zapisana rodilniška [nas] ob zapisani naglašeni ['nas] in imenovalniška [mi], kije implicitno navedena z napovedjo v naslonski obliki v razlagalno-ponazarjalnem razdelku (str. 87A-B), čeprav je v podatku o naglašenosti zapisana le oblika ['mi] (str. 86A), bi zahtevale komentar o naglašenosti oz. naslonskosti, podoben tistemu v predložnem geslu čez, saj različice niso enakovredne, ampak položajne: tudi od sobesedilaje odvisno, ali je oblika nas naglašena ali ne. Dovolj velik dvom o naglašenosti oz. nenaglašenosti zbudi že navedba primerov v razdelku v naslonski obliki gesla mi nas/najih (str. 87A-B). Ni jasno, kateri razlogi govorijo za to, daje naslonska ena od oblik množinskega zaimka mi (če nista za naslonski šteti celo obe) v primeru »Sakai kateri nei fubper nas, ta ie fa nas« (str. 87A), če se po tem ne sprašujemo pri ponazarjalnem primeru »Lubi Ozha obari nas, Daj nam brumno Gofpofzhino, inu dobro Sofefzhino« (str. 87A), ki kaže, da bi bilo morda dobro jasno opozoriti, s katero obliko od več istovrstnih sestavljalec ponazarja konkretni primer pri pomenu. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Naglašenost oz. nenaglašenost v teh primerih (zaimki, medmeti, predlogi oz. homonimni prislovi) zahteva v slovarju večjo pozornost, ki pa mora temeljiti na gradivu. Zaradi vseh teh pomislekov o naglasu in izgovoru bo podatke primerneje predstaviti popolneje ali pa v kateri od publikacij, ki bodo nastale na osnovi gradiva za slovar slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja.20 V geslupotehmal je v zapisu [potehm'a:l] resica na napačnem mestu, v geslu trg pa je zapis z dvopičjem za r (['tsr:g -a]) napačen, saj dvopičja sploh ne bi smelo biti.21 3.5 Besedotvorni podatek. Besedotvorje slovenskega jezika (protestantskih) piscev 16. stoletja bo na osnovi gradiva treba še napisati, saj so zdaj na razpolago le redka dela (npr. Vidovič-Muha 1984; 1986). Kot piše v uvodu (str. 14), v poskusnem snopiču opozarjajo na besedotvorno razmerje s podstavno besedo »le najosnovnejši, manj zapleteni tvorbeni tipi«, ko gre za manjšalnice (nožič < nož), za »izsamostalniško tvorjenost pridevnikov na -ov, -ev, -in in -ski/-ški« (str. 14) (kupčev < kupec) ali za glagole iz »drugotnih nedovršnikov iz soodnosnih dovršni-kov« (str. 14) (postajati < postati). Besedotvorni podatek bi bilo treba razširiti na vse besede v slovarju ali pa ga ukiniti tudi na teh redkih mestih, saj pod tem imenom večinoma ne pove nič novega; bolj pomembno bi bilo predstaviti razmerje med kupilni in kupilo ali pa razmerje med trpečljiv in trpeti. V podgeslih pri glagolih besedotvorni oz. oblikotvorni podatek implicitno nadomešča razlago (ki je v teh podgeslih sploh ni, npr. v podgeslu kupljen, str. 78A) in pri glagolnikih na -njel-tje glagolsko obliko (npr. v geslu čakanje, str. 54A), zato bi ga ob preureditvi tu nadomestili oz. prestavili. 3.6 Pogostnostni podatek. Ker število pojavitev določenega leksema, ko gre v stotine, iz čisto praktičnih razlogov ni določljivo čisto natančno, so v uvodu poskusnega snopiča predvideni približki (str. 14-15). Mogoče bi pojavitve do 100 zapisovali povsem natančno, od 101 do 1000 zaokroženo na 10 (s pripisom pribl.) in od 1001 naprej zaokroženo na 100 (prav tako s pripisom pribl), s tem da se številke do 1000 zaokrožajo do 5 navzdol in od 6 navzgor ter nad 1001 do 50 navzdol in od 51 navzgor. Tako bo ta zelo koristni podatek, čeprav bo pri večjih številkah le približen, sorazmerno zanesljiv in korekten, sestavljalcem pa ne bo povzročal mor. _____________________ 20 Današnje slovensko pravorečje ima veliko težav že z opisovanjem tega, kar danes v knjižnem jeziku slišimo na vsakem koraku, čeprav nam je vsem zelo blizu (število naglasnih mest v primerih mariborski, jeruzalemski, Einspielerjev ali salzburški, bližnjevzhodni, daljnjovzhodni in divjezahodni, Gorenje, kako je z zvenečnostjo soglasnikov pred vs-(torej kako se izgovarja predvsem ali zveza z vsakim, če je vs- res nezveneče - prim. SP 2001). 21 V novejšem času je pri zapisu izgovora knjižnega naglašenega r-ja zaradi dogovornega in podedovanega ostrivca nad njim pogosto narobe razumljeno, daje naglašeni r zaradi ostrivca (kadar se seveda piše, npr. v besedi prvi) dolg, v resnici pa gre za zvezo polgla-snika (ki je kratek) in r-ja. Npr. Šuštaršič - Komar - Petek 1999, 138 (tule nekoliko poenostavljeno): »'psirvemu« (in tudi »'pais«). V tem smislu in nekoliko nejasno pravi Jerneja Gros (2000,47, s simbolom @ za polglasnik iz zapisa SAMPA): »Polglasnik [@] je vedno kratek, ne glede na to, ali je naglašen ali nenaglašen. Naglašena glasovna zveza [@] + M Je vedno dolga.« Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... 3.7 Oblikoslovni razdelek (imenovan tudi oblikoslovno zaglavje, str. 15 in 40) je zelo informativen, vendar ga bo treba grafično bolje razčleniti, da bo preglednejši. Do stično pisanih predlogov pred samostalniki se bodo sestavljalci morali še opredeliti, saj zdaj ni jasno, ali predloge v oblikoslovnem razdelku upoštevati ali ne: oblika skoni (str. 75B) je v oblikoslovnem razdelku (str. 74A) korektno prepisana, oblika Siefykom (str. 7 IB) je v oblikoslovnem razdelku navedena brez predloga, kot iefykom (str. 68A), tako tudi fozhima (str. 92A in 91B), medtem ko oblika voz-heh (str. 92A - iz zveze belu vozheh) iz Megiserjevega Thesaurusa polyglottusa iz leta 1603 v oblikoslovnem razdelku pri mest. mn. (str. 9 IB) ni zapisana ne v taki ne v drugačni obliki (brez predloga). Pridevniki imajo na začetku tega razdelka pripisano, ali gre za določne ali za nedoločne osnovniške oblike, vendar se eno ali drugo od tega razlikovalno izraža večinoma le v im. (in njemu enakem tož.) ed. m. sp., in le če se razlikujeta obliki, bi bilo treba kaj povedati o določnosti in nedoločnosti. Oblike pridevnika len (str. 80A-B) so razdeljene na dva nesorazmerna dela, od katerih je tisti, ki napoveduje nedoločno obliko, veliko obsežnejši. V geslu meniški (str. 84A-B) ni napisano, daje to določna oblika, čeprav v veliko krajšem geslu menihiški (str. 83B) z eno samo obliko podatek o določnosti je zapisan. (O oblikah iztočnic kupilni in spoveden prim. tule točko 3.1.) V oblikoslovnem razdelku gesla spoved manjka pri im. ed. oblika fpoued (str. 110A), ki jo najdemo v ponazarjalnem primeru v geslu spovednik: »Kakoua ie fpoued Iudefoua, takoui fo [..]« (str. HOB). 3.8 Podatek o pogostnosti velike začetnice. Na videz preverljiv podatek tipa prevladujejo zapisi z malo začetnico (v geslu mi naju, str. 85B) ali zapis z malo in zapis z veliko začetnico (v geslu meniški, str. 84B) se izkaže za relativnega že po pregledu tistega, kar je izkazano v oblikoslovnem razdelku, kjer so primeri pogosto pisani z malo začetnico. V geslu menih (vseh pojavitev te besede je 325) je v ponazar-jalnih primerih 18 zapisov različnih oblik z malo začetnico in dva z veliko, pripis, ki s tem očitno nima neposredne zveze, pa pravi, da »prevladujejo zapisi z veliko začetnico«. V geslu meniški najdemo enak pripis, čeprav so začetnice pri izkazanih različnih oblikah razporejene povsem drugače: z malimi in z velikimi začetnicami je v ponazarjalnih primerih zapisanih po 21 oblik - tako je tudi zaradi vsega skupaj 53 pojavitev. Tu gre pač za načelo, kije zapisano v uvodu (str. 17), namreč da so »[v] se oblike (razen citatno navedenih) [..] zapisane z malo začetnico, kar močno poenostavlja in skrajšuje prikaz«, torej je za ponazorilo v oblikoslovnem razdelku izbrana mala začetnica, če je z njo izkazan vsaj en zapis ali če je kakor koli zapisanih več. »Citatno navedena oblika« je najbrž tista, kije zapisana z veliko začetnico in nima sicer identične različice z malo začetnico (v geslu menih npr. Minihi v or. mn., str. 83A); citat-nost v oblikoslovnem razdelku ni izražena s kakim posebnim sredstvom. — »Podatek o tem, s kakšno začetnico je v besedilih pisana iztočnica, je naveden na koncu oblikoslovnega razdelka« (str. 17): pravzaprav je tu predstavljeno, v kakšnem razmerju sta mala in velika začetnica oblik v določenem geslu. - »Podatek o pogostosti rabe velike začetnice velja za nestandardne pravopisne položaje, raba na začetku povedi in na začetku verzov v pogostnostni oceni pojavljanja ni upoštevana« (str. 17). Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... To je razumljivo, vendar gradivo kaže večjo raznovrstnost. Tako v geslu menihov najdemo dva zapisa: Menihouiga (rod. ed. m. sp.) in Smenihoumi (or. mn. m. sp.); pojasnilo k veliki oz. mali začetnici pravi: »zapis z malo in zapis z veliko začetnico«. Navedek je takle: »Obtu .. ta dobra ferza, kadar fe ftakimi zhloueskimi dobrimi delli inu Smenihouimi Boshymi sluhbami[!] .. troshtaio taku bodo le zhedale vezh sha-loftna« (str. 84A). Iz njega vidimo, da seje predlog z pisal stično in da seje velika začetnica oblike pridevnika očitno prenesla nanj. Če se je v tem primeru pridevnik res pisal z malo začetnico, bi se dalo razumeti, da seje predlog z tu pisal z veliko začetnico, vendar je malo verjetno, da bo v slovarju za predlog z kaj takega tudi pisalo, saj recimo predložno geslo čez (str. 56B) podatka o veliki ali mali začetnici sploh ne vsebuje. K relativnosti podatka o veliki oz. mali začetnici torej smemo šteti tudi oblike, pred katerimi so stično pisani predlogi (kajti te so, če smo natančni, za sodbo o veliki in mali začetnici dejansko neveljavne). O tem bi bilo treba v uvodu povedati kaj več ali pa bo v nekaterih primerih potreben daljši komentar, saj podatek »v tipizirani obliki« (str. 17) ne bo dovolj. Protestantski pisci 16. stoletja so v slovenskih besedilih za tetragram J//F//pisali s samimi velikimi črkami GOSPVD (str. 59A) ali pa v tej besedi veliki dve začetni črki, npr. GOfpud (str. 59B), tako kot je recimo Luter pisal HERR ali HErr (da seje razlikovalo od Herr, kije pomenil 'gospod'). V geslu Gospod v oblikoslovnem razdelku torej spreminjanje oblik iz velikih začetnic v male sploh ne bo prišlo v poštev. Napaka pri spreminjanju velike začetnice v malo se je zgodila v geslu spovednik: pri Znojilšku je v Katekizmu 1595 zapisana oblika Spovidniku (dokumentirana je v geslu spoved na str. 11OA), prepisana pa je v spovidniku (daj. ed., str. 11 OB), čeprav so vse druge oblike (devet jih je) zapisane z malo, ko typo-. Tuje število vseh pojavitev 22, podatek o pogostnosti velike začetnice pa pravi, da »prevladujejo zapisi z veliko začetnico« (str. HOB). Morda je oblika spovidniku (torej z malo) res izpričana na kakem drugem mestu pri Znojilšku, le da v poskusnem snopiču ni dokumentirana v ponazarjalnem gradivu; vendar niti to ne dovoljuje spreminjanja zapisa Spovidniku v obliko spovidniku z malo začetnico, ker je dejansko stanje po-tvorjeno. — Tako je še v geslu štimovec (str. 1 HA), kjer je v oblikoslovnem razdelku za im. mn. zapisana oblika stymouci, ki daje taka v »TA 1550, TE 1555«, čeprav je v Trubarjevem prevodu Matejevega evangelija zapisano Stymouci (B3a): zapis enoumnega s iz izvirnega S, ki se ga da prepisati na dva načina, je potvorba, ki je v slovarju ne sme biti. Zadrega bo nastala pri geslih, ki se začnejo na s in s, ne kaj dosti manjša pa bo pri tistih na z in z. Za/in s je bila v bohoričici v 16. stoletju na razpolago ena sama velika začetnica, namreč S, in zafli in sh samo Sh. Takoj ko sestavljalec slovarja veliko začetnico S prepiše v katero koli malo (v/ali v s), podatek ni več veljaven, pa čeprav ga opre na večino drugih primerov, pisanih z malo začetnico (tudi če so taki vsi drugi), saj je odvisen od njegove odločitve za eno ali drugo črko. V geslu žito najdemo o veliki začetnici podatek, da »prevladujejo zapisi z veliko začetnico« (str. 130A), potem pa so v oblikoslovnem razdelku vse oblike zapisane z malo, večinoma z začetnim sh, razen ene z začetnim^ (fhitu v im. ed.), kije očitno bila zapisana na ta način že prvotno; stvari torej nikakor niso predvidljive. Sestav- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... ljalec slovarja pri preverljivih podatkih nikakor ne sme špekulirati (na način »tule je podatek, katero črko bi na začetku te besede zapisal protestantski pisec 16. stoletja, če bi jo pisal z malo začetnico«), ampak mora predstaviti dejansko izpričane oblike besed ali pa oboje, če so sicer enake oblike pisane ene z veliko in druge z malo začetnico, obvezno pa pri oblikah, ki se začnejo s s in š ter z z in z ter s stično pisanimi predlogi. Če seje v teh primerih res treba odločiti med dokumentarnostjo in večjim obsegom na eni ter morda lažjim delom za sestavljalca slovarja, približ-nostjo in manjšim obsegom slovarja (»kar močno poenostavlja in skrajšuje prikaz«, str. 17) na drugi strani, seje treba vsekakor odločiti za prvo. 3.9 Vezijivost. Obsežnejši slovarji - tuji in tudi domači (npr. SP 2001) - v zadnjem času ponujajo izdatne podatke o predvsem glagolski vezijivosti (tudi v frazemih), saj seje vedenje o njej nasploh zelo povečalo.22 Vezij ivost se da zadovoljivo ugotavljati le na osnovi ustrezno obsežnega ali - kot v primeru slovarja slovenskega jezika 16. stoletja - celotnega gradiva. Vendar pa mora biti v slovarju vezij ivostni podatek zapisan zanesljivo in v razlagi naj ne bi bil razširjen, kot seje v poskusnem snopiču zgodilo v geslu trpeti: »z nikalnico; kdo; koga imeti zelo odklonilen odnos do koga/česa: Tiga hudobniga nezho terpeti« (str. 115B). Oblika vprašal-nega zaimka koga sama zase je nevarna, saj se ne ve, ali je rodilniška ali tožilniška; ena od rešitev bi bil zapis kogaR (ali koga [rod.]) za rodilnik (v geslu postati je na takem mestu ustrezno zapisano: »koga [rodilnik svojilnosti]«, str. 96A) oz. kogaT ipd. za tožilnik, s tem da bi bilo dobro uvesti razlikovanje tudi pri obliki vprašalnega zaimka kaj desno od glagola, ki je lahko imenovalniška ali tožilniška in pri kateri se lahko, če bo stala sama zase, v ponazorilu desne vezij ivosti pojavi dvoumje (npr. »kaj; kaj« v pomenu 7a v geslu trpeti: »Vfe pak kar ognja neterpy, imate vy fkusi Vodo puftiti pojti«, str. 115B). V primeru iz gesla trpeti je razlaga z vprašalnim zaimkom česa razširjena z oseb še na stvari, kar nima osnove ne v vezij ivostnem podatku ne v ponazarjalnem gradivu. Vezij ivost bi na nekaterih mestih morala biti prikazana izdatneje, npr. v geslu bojevanje »zoper koga, s kom« (str. 45B) ne zadošča, saj so v ponazarjalnem gradivu tudi primeri »supär Ierusalem«, »supär Antioha«, »sa Poftavo inu sa to Svetinjo«, ki bi jih bilo dobro prikazati že v vezljivostnem podatku. Premisleka in pozornosti v snovanem slovarju bo potrebna tehnična ureditev vezijivostnih podatkov. Predolgi nizi grafično enako predstavljenih označevalnikov, označevalni ških pojasnil, slovničnih pojasnil in vezij ivostnih podatkov namreč otežujejo branje (npr. V geslu kupovati »kdo; (od koga), komu česa koga/kaj, (za kaj, s čim)«, str. 79B), poleg tega pa so včasih ene skupine od drugih ločene večinoma s podpičjem, pa tudi z vejico (v geslu trpeti npr. »z nikalnico; kdo; kdaj« v pomenu 6b, toda »z nikalnico, kdo; kdaj« v pomenu 7b, oboje str. 115B). Podpičje stoji neposredno pred po-nazarjalnim primerom, če desna vezij ivost ni izkazana, vendar je to nejasno (v geslu 22 Veliko podatkov na najmanjšem prostoru prinaša slovar nemščine za tujce (Kempcke 2000), saj navaja obvezno glagolsko dopolnilo tako, da je leva vezljivost navedena v poševnicah in dodatno zamejena, desna pa je navedena za tem, npr. v geslu skrbeti: /kdo, ustanova, organizacija/ skrbeti za koga/kaj; ali v geslu vzbujati: /kaj/ vzbujati kaj: slika vzbuja zanimanje. Nekaj tega je tudi v poskusnem snopiču, npr. v geslu bojevati: »kdo; kaj [notranji predmet], kaj za kaj« (str. 47A). Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... kupiti: »kdo; nihzhe nemore kupiti ali prodati, [..]«, str. 77B, v geslupostati: »prislov ali prislovna besedna zveza; kdo/česa; nih grehou ie filnu veliku poftalu«, Str. 97B); Z izkazano desno vezijivostjo je npr. v geslu trpeti: »z nikalnico; kdo; kaj (od koga) Tiga bi ta modri Mosh [..]« (str. 115B). Premajhna razlika uporabnika hitro zmede. 3.10 Razlage. V poskusnem snopiču so pomenske skupine oblikovane podrobneje kot v SSKJ-ju. Vendar pa so problematične razlage, saj preveč posnemajo tiste v SSKJ-ju, kije enosistemski slovar: ta je sodobni slovenski jezik opisoval v sodobnem slovenskem jeziku. Slovar, ki danes v slovenskem jeziku predstavlja kako slovensko narečje, je enojezičen, vendar diasistemski, in tak naj bi bil tudi slovar, ki prikazuje kako zgodovinsko obdobje slovenskega jezika (v tem primeru knjižni jezik 16. stoletja). Na ta način je potem lažje govoriti o sopomenskosti (ta je potem možna le med leksemi in frazemi na eni strani v knjižnem jeziku 16. stoletja in na drugi strani današnjega knjižnega jezika) in o ustreznicah (kjer gre za razmerje leksemov in frazemov v knjižnem jeziku 16. stoletja do leksemov in frazemov v današnjem knjižnem jeziku). Sopomenke iz 16. stoletja k besedi arcat so doktor, lekar, špitalmajster in vrač (str. 44A), današnja nevtralna ustreznica je zdravnik, ki pa spet ima (sicer označene) sopomenke doktor, dohtar, eskulap, medikus ... Tehnično vzeto je v snovanem slovarju v slovarskih razlagah in pri sopomenskosti treba obravnavati slovenski jezik protestantskih piscev 16. stoletja kot tuj jezik. (Tako je tudi v narečnih slovarjih in bo najbrž tudi v slovarju pogovornega jezika.) S pojmovanjem dveh sistemov istega jezika se da razlage v zgodovinskem slovarju opreti na SSKJ. Leksem v njem lahko ima v razlagi (1) današnjo knjižno ustreznico (po možnosti enobesedno), če je v knjižnem jeziku beseda danes znana v enem samem pomenu, (2) če ima današnja knjižna ustreznica več pomenov, mora imeti pripisano (čim krajšo) pomenskorazlikovalno zamejitev, (3) današnji knjižni ustreznici je lahko pripisana nova, glede na SSKJ ustreznejša zamejitev (prim, v geslu banka pomen banka \zgradba\, ki ga v SSKJ-ju ni - Weiss 1998), in (4) če tega trojega ni, pride v poštev na novo tvorjena večbesedna razlaga. Beseda brat je v poskusnem snopiču med drugim razložena takole: moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev ali enega izmed njih (str. 48B); primerneje bi bilo brat \moški v odnosu do drugih otrok svojih staršev ali enega izmed njih\ — taka bi morala biti tudi razlaga leksema bratam, kjer je zdaj preprosto brat (str. 51 A, torej brez zamejitve, čeprav je pomen razviden iz ponazarjalnega primera - besedi brat in bratam v tem pomenu sta sopomenski, na kar v sopomenskem razdelku pri njih zdaj ni opozorjeno). Seveda je prav, daje leksem brat razložen samo s kristjan (str. 50A), ker gre za danes edini pomen te, zadnje besede. To, da današnja knjižna ustreznica stoji za razlago (dejansko zamejitvijo), ni primerno in je tehnični postopek, znan iz SSKJ-ja in upravičeno rabljen v drugih primerih (namreč pri manj rabljenih sopomenskih besedah-SSKJ I, § 48): pripadnik skupnosti, ki jo povezuje sorodstvo; sorodnik (str. 5OB); zaporedje bi moralo biti preurejeno: sorodnik [pripadnik skupnosti, ki jo povezuje sorodstvo\. (Tako obrnjeno je še v pomenih 4 in 5, str. 50B.) V pomenu 6 je pripisana razlaga kdor se ukvarja z isto dejavnostjo, vendar pa manjka označevalniško pojasnilo, da mora imeti beseda brat prilastek, ki pove, za katero dejavnost gre (prim, danes vinski brat). Razlaga pripadnik določene krščanske verske skupnosti v pomenu 2 (str. 50A) se nanaša na primer iz Pisma Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Galačanom 1,19, kjer pa je po razlagi tega mesta v zadnjem prevodu Svetega pisma (v opombi k Matejevemu evangeliju 12,46) možno le nihanje med dejanskim bratom ali sorodnikom, kar bi v razlagi morda bilo dobro upoštevati, če bodo pojmi 16. stoletja razlagani z obzorjem 21. stoletja. - V geslu meniški nastopa frazem meniš-ka obljuba/zaljuba (str. 85 A), ki ima pripisan pomen 'obljuba o življenju in delovanju po redovnih pravilih, dana ob vstopu v meniški red', vendar bi bilo za današnjo rabo dobro vedeti, ali je to redovna, samostanska ali meniška zaobljuba (v razlagi je ustreznica obljuba neustrezna), sploh ker v paru k temu nastopata zvezi »Nunske Oblube« in »vtih [..] Nunskih Salubah oli Oblubah« (str. 85A). Zveza meniški or-denjo razložena kot 'skupnost menihov, ki živijo po istih pravilih; samostanski red' (str. 85 A), kar bi moralo biti obrnjeno in samostanski redbo treba omejiti na meniški red vsaj pri ponazarjalnem primeru »Ampag te Meniske inu Nunske Ordne, kriuu Mashouane .. Bug nei poftauil«. Podobno vzporedno (z nunski) je še pri meniška čistost, kjer bo potrebna razlaga 'meniška čistost'. Razlage besede jabolko v tem geslu bi lahko bila v pomenu 3 natančnejša: 'užiten sadež kroglaste oblike' (str. 67A); to je kateri koli užitni sadež, kar bi bilo v razlagi nujno treba zapisati. V istem geslu pa je v zvezi pizmovo jabolko razlaga 'vrsta dišave' (str. 67B) presplošna. - V geslu/ez/£bi ponazarjalni primer »[..] bodo fkorai tudi fteim Croashkim Pifmom inu Iefykom drukane« (str. 70B) moral imeti dodano razlago 'v hrvaškem jeziku'. V geslu arcat je razlaga v prvem pomenu zapisana kot kdor je usposobljen za zdravljenje ljudi in se poklicno ukvarja s tem; zdravnik (str. 43 A). Dovolj bi bilo, če bi bilo pripisano 'zdravnik'. Nejasno je, koliko se ta zdravnik razlikuje od tistega, ki ima razlago zapisano v SSKJ-ju: ali je v poskusnem snopiču drugačna zato, da se ne bi ujemala s tisto v SSKJ-ju, ali pa je taka zaradi dejansko drugačnega stanja, torej zaradi prednosti usposobljenosti pred drugotno poklicnostjo? Ali današnja razlaga 'zdravnik' ne bi ustrezala pomenu besede arcat, če ne bi imela pripisane zamejitve? Geslo baba ima v pomenu 3 današnjo ustreznico 'stara mati', ki pa bi ji zaradi popolnosti bilo treba dodati tudi ustreznico 'babica' (str. 45A). V pomenu 2 je predstavljena 'babica |ženska, ki pomaga pri porodu|', kar bi bila, mislim, ele-gantnejša predstavitev, kot je zdajšnja. Razlage pomenskih odtenkov bo treba kdaj še preudarki, npr. »en zhas bogati poftano, Oli tu iftu nih dolgu ne terpi [..] 'tega istega nimajo dolgo'« (str. 16A - bolje bi bilo tega nimajo dolgo), »ta Boj je terpil noter do BetAvena [..] 'je segal, se je razprostiral' (str. 116A - bolje bi bilo bojevali so se do ali boj je potekal do) in »Sa dvei ftu denariov, bi ne tčrpelu, de bi vfaki le en vgrishlei vsel [..] 'bi ne zadostovalo'« (str. 116A - ne bi zadostovalo). V geslu čez ima v pomenu 12 ponazarjalni primer »Eno obilno islago zhes ta Catehifmus .. bote .. imeili« pripisano 'izlago katekizmu-sa' (str. 61 A), kar pač ni razlaga (oz. dopolnilo) v današnjem knjižnem jeziku. Zveze gmajn izpoved (v geslu izpoved, str. 66B) ter gmajn spoved in očita spoved (v geslu spoved, str. HOB) imajo neustrezno razlago 'očita izpoved', pri zvezi očita izpoved pa je razlaga 'molitev, s katero se grehi na splošno javno izpovejo in obžalujejo' (str. 66B), čemur ustreza današnja zveza očitna spoved. Vendar pa ta ustreznica v ^74 poskusnem snopiču ni nikjer zapisana, kar ni dobro. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... V oklepaju se najde tudi kak del pomenskega pojasnila, npr. v geslu postati 'postati tak (boječ) kot ženske' (str. 96A), čemur bi se bilo bolje odreči in zapisati morda na način 'postati (boječ) kot ženske' - tisto, kar je zapisano v oklepaju, je mogoče ali upoštevati ali pa izpustiti. Neustrezno je tudi 'so osupli, presenečeni (ogorčeni) zaradi nas' v množinskem geslu mi (str. 88A). Pojasnilo v oklepajih bi moralo biti uvedeno s to je ali namreč ipd., npr. 'govoreči svojo veličino, moč ipd. poudarja z izborom množinske oblike (t. i. pluralis maiestatis)' (str. 88B). Razlaga 'kdor kaj kupi ali kupuje' (str. 76B) je v geslu kupec v pomenu 2 in le na videz je nesmiselno, da bi pred njo stala beseda kupec, češ saj je sopomenka ali tavtološka ustreznica, toda od razlage je pot do enobesedne ustreznice dolga in nezanesljiva, če sploh pripelje do rezultata, zato je postopek, ki je zdaj ubran v poskusnem snopiču, prenaporen in nepotreben. V istem geslu pa bo razlaga 'trgovec' v pomenu 1 (str. 76A) morala imeti dopolnilo kdor s čim trguje (ali kaj podobnega). - V geslu kup (str. 75B) je zapisana razlaga 'dogovarjanje o spremembi lastništva česa ob plačilu določene cene', ki z nedovršniškim glagolnikom za sopomenko kupčija (ki je tudi današnja ustreznica) ne velja, saj je to 'dogovor o spremembi ...'.V konkretnem primeru je najbrž zavedlo sobesedilo z nedovršnikom iz edinega ponazarjalnega primera »Natu ie Iudas vunkai shil, k vi shim Fariom fe perdrushil, fo shnim kup nareiali«, ki pa kaže na frazem narejati kup. - Razlaga 'nastavek za mladico' (str. 94B) v geslu oko je vprašljiva: morda so se sestavljalci hoteli izogniti izrazoma mladika ali poganjek, katerima daje SSKJ prednost pred mladico (kaj pa 'nastavek poganjka'?), hkrati pa vidimo, daje beseda oko v vinogradniški terminologiji do danes dobila nov pomen. Zveza konjski arcat (narobe začeta en odstavek previsoko, str. 44A) ima razlago kdor je usposobljen za zdravljenje živali in se poklicno ukvarja s tem. Namesto tega bi bila primernejša ustreznica živinozdravnik, ki zaradi enopomenskosti ne potrebuje pomenske zamejitve.23 — V geslu meniški ima prvi podpomen neustrezno razlago 'nosilec predmeta' (str. 85A); pridevnik bi moral biti razložen kvečjemu na način 'nanašajoč se na menihe kot nosilce predmeta', namreč »v zvezi s samostalniki, ki označujejo predmete, značilne za menihe oz. meniške redove«, kot se glasi OZnaČevalniŠko pojasnilo, primera pa sta »Menifhka Kappa« in »na eno vufhivo Menihfko guglo« (str. 85B). Tudi ko je razlaga zapisana v obliki 'nanašajoč se na... (kupce, arcate, menihe ...)', bi morala imeti pripisano današnjo knjižno ustreznico, če le obstaja: v geslu arcatov (str. 44B) razlaga 'nanašajoč se na arcate' kaže na pomen zdravniški, temu pa naj bi bila pripisana zamejitev na način |k arcat 1| ali kaj podobnega, saj se beseda v edinem ponazarjalnem primeru v geslu arcatov nanaša na pomen 1 pri besedi arcat. (Nekako tako je zdaj v geslu kupčev, str. 76A.) Ne pravim, daje to preprosto rešljivo, vendar se bo doslednost obrestovala predvsem pri sopomensko-protipomenskem prikazu, kjer se morajo razlage v posameznih pomenih ujemati. __________________ 23 To bo tudi varneje, kajti pri zdajšnji razlagi je vprašljivo, ali so se živinozdravniki v drugi polovici 16. stoletja z zdravljenjem živine res ukvarjali poklicno. Ob vezanosti na 16. stoletje sedanjika v razlagah sicer ne bo treba spreminjati v preteklik, vendar bo razlago treba zamejiti, morda z označevalniškim pojasnilom. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Dve ločili - namreč poševnici, ki uvajata odstavke s podpomeni (str. 33), in ena sama poševnica, ki uvaja pomenske odtenke in stilizme (npr. na str. 59A) -izvirata iz tekoče potekajočih zapisov razlag v SSKJ-ju. Dve poševnici sta na začetku odstavka v poskusnem snopiču odveč. Tudi sicer nazornejša in dosledna pomenska razdelitev gesla z arabskimi številkami 1, 2, 3 ... (na višjih ravneh z rimskimi številkami I, II...) in v posameznih pomenih nadaljnja razdelitev na podpomene a, b, c ... (oz. aa, ab, ac, ba ... ali temu primerno 1, 1.1, l.la, l.lb, 1.2, 1.3, 2, 2.1, 2.2 ...) omogoča ustreznejši prikaz sopomenk, protipomenk ter lažjo rabo kazalk, odpravi pa tudi marsikatero zadrego z veljavnostjo izpostavljenih označevalnikov in slovničnih podatkov ter pojasnil, kar se že zdaj vidi v geslu postajati (str. 94A-B) in v geslu postati v pomenih la-č (str. 95A-98A). 3.11 Označevalniki. Predvsem čustvenostno in pogostnostno označevanje ter označevalnik;?£sm££<9 (»Tiga vtragliviga pot je ternen: Ampak teh brumnih pot je dobru vglajen«, str. 122A) so za slovar, ki predstavlja jezikovno stanje izpred več kot 400 let, velik zalogaj. Da bi ga lahko izpeljali, bi morali imeti še veliko več (tudi nevtralnega) gradiva, kajti ena sama omemba je za presojo in odločitev veliko premalo. Tako je npr. v podgeslu jezični (v geslu jezičen, str. 67B) pri ponazarjalnem primeru »opraulauuce, hualce, Iefizhne oftru fuari, veli nih Iefik fa fobni[!] dersha-ti« pripisan pomen 'kdor veliko govori'24 z označevalnikom nav. slabš., ki glede na okoliščine ni kdo ve kako trden. Beseda nima pripisane nevtralne sopomenke za 16. stoletje (današnja ustreznica je med drugim j ezičnež), torej je prvi del označevalniš-ke zveze - navadno - vprašljiv. Z merili današnjega časa bo težko določati, kaj je bilo slabšalno v 16. stoletju, sploh če upoštevamo drugi dve sestavini naštevalnega niza - opravljavec in hvaleč. 3.12 Ponazarjalni primeri. Svetopisemske navedke bi bilo koristno opremiti z danes veljavnimi natančnimi navedbami mesta (torej s svetopisemsko knjigo ter poglavjem in vrstico v njej, npr. Jer 36,23), saj bi tako bilo lažje zasledovati razvoj besede in njenega okolja v različnih prevodih. Sestavljalec gesla mora za določitev pomena besede, ki se pojavlja v Dalmatinovem prevodu in pri drugih prevajalcih posameznih delov Svetega pisma, tako ali tako pregledati poznejše in tudi tuje prevode in torej pozna lokacijo, npr. v geslu nožiček, kjer gre za mesto iz Jeremija 36,23, ta podatek pa je brez vpogleda v izvirnik s konkordancami, drugimi izdajami prevodov Svetega pisma in z elektronsko izdajo zadnjega slovenskega prevoda Svetega pisma (Beseda 98) težko izbrskati. Po drugi strani pa se svetopisemski navedki pojavljajo tudi v drugih slovenskih besedilih protestantskih piscev 16. stoletja, lahko bolj ali manj prilagojeni in prirejeni, torej ne bi mogli biti opremljeni z natančno navedbo mesta iz Svetega pisma. Ker bi se izdelava slovarja zaradi tega lahko zavlekla, se uporabniki navajanju tega podatka lahko odrečemo: med natančnejšim lociranjem svetopisemskih mest (torej lagodnostjo) in hitrostjo izhajanja posameznih knjig slovarja odtehta slednje.25 24 V SSKJ-ju je razlaga pridevnika jezičen2 drugačna: 1. ekspr. 'ki (rad) neumestno, gostobesedno izraža nejevoljo, nesoglasje', 2. star. 'zgovoren, klepetav'. Beseda je torej do današnjega časa, če berem poskusni snopič in SSKJ prav, doživela pomenski premik. 25 Svetopisemska družba Slovenije napoveduje vnos vseh slovenskih prevodov celotnega Svetega pisma v elektronsko obliko, zato bo primerjava kdaj pozneje možna na ta način, Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Nasploh so ponazarjalni primeri v poskusnem snopiču ustrezno obsežni in korektno dokumentirani: viri so enoumno okrajšani, mesta pojavitve iz njih so ob napačni paginaciji v izvirniku navedena na dva načina, namreč narobe in potem še prav (npr. »DPa 1576, 63b, prav 64a(I8b)«, str. 120B), pa tudi rešitev z navajanjem robnih opomb je zelo dobra. - V slovarju se mora sestavljalec gesla odločati za bistveno in povedno sobesedilo (v nasprotju s konkordancami, kjer je sobesedilo levo in desno od iztočnične besede ali njej ustrezne oblike, npr. pri posameznih samostalnikih v posameznih sklonih, določeno s številom znakov, npr. po 56 v levem in desnem sobesedilu, kjer desno vsebuje tudi iztočnično obliko - prim. Newe-klowsky 1984). Tehnično je težko doseči, da bi bil isti navedek v podobnih geslih okrajšan vedno enako, čeprav bi ponekod bilo dobro prav to (prvi navedek, ki v geslu meniški na str. 85A ponazarja stalno besedno zvezo meniški orden, bo v povsem enakem obsegu lahko ponazoril tudi zvezo nunski orden), pa tudi potrebe po ponazarjanju so pri različnih besedah različne. Na tiskovne napake v izvirnih ponazarjalnih primerih so, če je bilo potrebno, sestavljalci opozorili »s klicajem v stično pripisanem oglatem oklepaju« (str. 26) ali pa so izvirnemu ponazarjalnemu primeru dodali del besedila, ki stoji v oglatem oklepaju. Tu bi bilo dobro s kako razločevalno sestavino ločiti tisto, kar je nespremenjeno prepisano iz bližnjega sobesedila, od tistega, kar je navedeno pisno in glasovno posodobljeno, saj meja med enim in drugim ni zanemarljiva in jo zdaj nakazujejo le opazne velike začetnice ali pisne posebnosti iz enega ali drugega časa. Ni jasno, ali je prepisano ali posodobljeno npr. »vtim iftim [peklu] bodo vekoma vpreueliki Martri inu terplenu [..]« (str. 123B), gotovo prepisano pa je npr. »Onu [Boshje krajleftvu] je glih enimu Shenfovimu sernu [..]« (str. 95B), »Sushez, Marthas .. 6 b Fridolina spouidnika [Dan]« (str. HIB, kjer je na način 16. stoletja z dodatkom rekonstruiran tudi besedni red) in »Ti [GOSPVD lesu Crifte] fi moja Praviza [..]« (str. 107B), kjer pa je slovenski imenovalnik dopolnjen z ohranjeno latinsko zvalniško obliko - tako težavna mesta bo bolje posodobiti torej tudi obli-koslovno. Trditev iz uvoda »Obvestilna širina večine zgledov je praviloma tako velika, da se je je težko v celoti zavedati in da se bo uporabnikom ob različno motivirani uporabi razkrivala šele postopoma« (str. 29) je pretirana, saj podobno velja tudi za druge podatke v tem slovarju in sploh tudi v drugih besedilih, ki so obdelana v njem. Vprašanja, ali bralec o besedi izve več iz zgleda v slovarju ali iz mesta v izvirni knjigi, se raje ne lotevam, saj je v različne namene bolj uporaben zdaj ta, zdaj drugi vir. Slovarski uvod mora govoriti o dejstvih, ne o tistem, do česar se ne dovolj zagnani bralec ne bo (nikoli) dokopal. Na tem mestu kot uporabnik prej pričakujem navedena merila, po katerih so se ravnali sestavljalci pri izbiranju »ob-vestilno večplastnih zgledov« (str. 29), in razlago te večplastnosti, kar je glede na versko naravo večine upoštevanih besedil posebno vprašanje. 3.13 Frazeološki razdelek in razdelek z večbesednimi termini. Ta dva razdelka obravnavam skupaj, ker v slovarskem prikazu med njima ni prav velike res pa je, da ne v dokončni knjižni obliki slovarja slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... razlike (»Za oba razdelka veljajo enaka urejevalna pravila«, str. 20): večbesedni termin je po navadi opremljen s terminološkim označevalnikom (in v razdelek z večbesednimi termini ali v frazeološki razdelek spadata npr. zvezi margranovo jabolko, str. 67 A, inpižmovojabolko, str. 67B, ki pa sta zdaj v geslujabolko napovedani s pojasnilom v zvezi in sta bili, kot pravi poskusni snopič, v 16. stoletju del splošne, neterminološke rabe jezika). Predstavitev frazeološkega gradiva v slovarjih tujih jezikov nasploh je v zadnjih desetletjih teoretično in praktično dosegla velik napredek. Frazeografski prikaz v SSKJ-ju je sicer doživel kritiko (npr. Petermann 1988), ne pa tudi posebne izboljšave v praksi.26 V Tezavru slovenskega ljudskega jezika na Koroškem (1982— 1994) imajo (narečni) frazemi vedno slovarsko obliko in so predstavljeni (pomensko in sobesedilno) v vseh ustreznih geslih, ki so sestavine frazema. V narečnem slovarju govorov spodnje Zadrečke doline (Weiss 1998) je isti frazem v slovarski obliki označen, razložen in ponazorjen samo enkrat, in sicer pri nosilni besedi, tj. pod (prvim) samostalnikom (tudi izpridevniškim), pridevnikom, glagolom, prislovom, števnikom itd., pač glede na to, katera od besed ali njenih oblik kot sestavina frazema ima v tem zaporedju prednost v postavljeni hierarhiji besednih vrst.27 Pri vseh polnopomenskih besedah v frazemu nastopajo kazalke, nepolnopomenske pa pridejo v poštev, če frazem ne vsebuje polnopomenskih sestavin (prim. Čermak 1995: 125). Tako morajo biti zveze meniška čistost, meniška obljuba/zaljuba in meniški orden ter kupilni list in spovedni list obdelane v ustreznih samostalniških geslih, v geslu meniški, kupilni in spovedni (poskusni snopič ima geslo spoveden -prim, tule točko 3.1), kjer so slovarsko predstavljene zdaj, pa bi morale biti navedene le kazalke k njim. Tudi niz »čez dolgo/kratko/majheno« bi moral biti v predložnem geslu čez (str. 58B) predstavljen kvečjemu kot kazalka, sicer pa v podgeslih z izpridevniškimi samostalniki srednjega spola dolgo, kratko in majheno. Če je v frazemu več besed iz iste besedne vrste, najdemo razlago in ponazorilo pri prvi od njih (npr. frazem luč ino pravda bi moral biti predstavljen pri nosilni besedi luč -zdaj je v geslu pravda, str. 105A-B).28 Frazem ali terminološko zvezo je treba navesti samo enkrat, pri nosilni bese- 26 Sploh SP 2001 nikakor ne zadovoljuje, čeprav je pravopisno problematičnih veliko fra-zemov, npr. ob srečati abrahama, ki v slovarskem delu (neustrezno) nastopa v geslu abraham 'petdesetleten moški', še odkrivati Ameriko, hoditi od Poncija do Pilata, stara celina, večno mesto, novi svet, biti koga [rod.] kot rusov/Rusov. Nauk, da sestavine v frazemu nimajo več prvotnih pomenov in da jih je zato treba pisati z malo začetnico, je skrajno vprašljiv (»Tudi pri mirna bosna in iti v kanoso (prim, šla je v rim) bi bila boljša mala začetnica«, namreč tako, kot pri blagajev volčin mparkinsonova bolezen, »saj to ni bolezen, ki jo je imel Parkinson« - oboje Toporišič 1971, 74). V frazemu lahko nastopi beseda, ki se razlikovalno tudi zunaj frazema piše ali z veliko ali z malo začetnico, npr. naredil seje Francoza/francoza, in potem gre pisno brez zastranitev seveda le z veliko, Francoza, medtem ko se izgovorjena oblika frazema res požvižga na tovrstne podrobnosti. 27 Dejansko je zaporedje tako kot pri enako pisanih iztočnicah (Weiss 1999, 160). 28 Enako bi veljalo ravnati tudi pri primerjalnih frazemih tipa tiščati glavo v pesek kot noj, čeprav je dozdajšnja praksa drugačna (Matešič 1982, VIII; Weiss 1998, 15): frazem je predstavljen pri samostalniku, ki nastopa za primerjalnim veznikom. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... di, zaradi gospodarnosti, kije zaradi včasih omejene količine ponazarjalnih primerov neizprosno nujna, saj bi bilo sicer npr. edinega treba v ponazarjalnem primeru predstaviti večkrat (ga »reciklirati«), in tudi zato, da se razlaga in ponazarjalni primer ter morebitni označevalnik ne ponavljajo na vseh drugih mestih. To je hkrati slovaropiščevo varovalo pred njim samim, saj se mu npr. pri morebitni spremembi razlage ne more zgoditi, da bi jo bilo treba enotiti pri vseh pojavitvah iste stalne besedne zveze na različnih, včasih mnogih mestih. Slovarsko obliko frazema bo dobro pripisati vsem frazemom, tudi tistim, ki je zdaj nimajo, npr. v geslu gospoščina pri primeru »inu fso nyu pred to Gofpofzhi-no poftauili, inu diali« (str. 63B - frazem bi bil postaviti pred gospoščino 'predati sodnim oblastem'), saj jih sicer ne bo mogoče obravnavati in kazalčno prikazovati enotno. - Pregovori, ki so navedeni za ustreznim označevalnikom, nimajo slovarske oblike (arcat, str. 44A), kar je izjemno, vendar primerno. Tudi slovarske oblike frazemov morajo vsebovati vezijivostne podatke: v geslu oko je frazem izginiti iz oči (str. 94A), ki ga morata seveda dopolnjevati na levi vprašalni zaimek kaj (v ponazarjalnem primeru vidimo, da zvezda) in na desni vprašalni zaimek komu (kar se mora odraziti tudi v razlagi oz. ustreznici frazema, ki je zdaj prilagojen ponazarjalnemu primeru in se glasi 'skriti se njihovemu pogledu'), tako kot je v naslednjem frazemu, kije prikazan prav (le da bi na levi lahko imel izkazan vprašalni zaimek kdo): pustiti kaj z oči. Tu bi bilo dobro, da bi bil vprašalni zaimek, ki označuje le prosto zapomljivo obvezno obliko samostalnika oz. samostalniške zveze ali zaimka, ki jo je treba nadomestiti, zapisan v drugačnem tisku (prim. Weiss 1998, 16; SP 2001) in da bi v konkretnem primeru kaj imel pripisano, daje tožilniški, ne imenovalniški (prim, tule točko 3.9). Če v frazemih ne bo predstavljena leva vezljivost, bo njihov prikaz neizenačen s prikazom glagola. Zvezi slovenski jezik in kranjski jezik (v geslu jezik, str. 70B) nimata pripisanih pomenov in tudi ne pričakovanega komentarja. Odločiti se bo treba za najbrž abecedno zaporedje predstavljenih frazemov oz. večbesednih terminov v istem fra-zeološkem oz. terminološkem razdelku, o tem, ali bosta ta dva razdelka stala na koncu vsakokratnega gesla ali pri posameznih pomenih, kadar so razvidni, pa tudi o sopomenskem in protipomenskem podatku pri frazemih in večbesednih terminih: sopomenka k frazemu imeti trpljenje 'trpeti' (str. 119B) je najbrž trpeti, protipo-menka k nevoljno trpljenje pa voljno trpljenje', le zadnje je v poskusnem snopiču navedeno (str. 121A-B). - Sestavine stalnih besednih zvez morajo imeti slovarske oblike, torej take, kot nastopajo v iztočnici, saj se konkretna oblika kaže v ponazarjalnem primeru. Zdaj je v geslu gospoščina izjemoma zapisana slovarska oblika frazema duhovna gospodščina (str. 64B), kar bo treba popraviti. Slovarske oblike večbesednih terminov morajo imeti v razdelku z večbesednimi termini vedno pripisan označevalnik, kot je storjeno v geslu štimovec: » ♦ jezi-kosl. dva štimovca vkupe 'dvoglasnik' (str. 11 IB). Najbrž bi ga lahko imel tudi sam samostalnik štimovec. -Nejasno je, po katerih merilih so nekatere zveze zdaj spoznane za frazeme in njim bližnje za večbesedne termine, navedene za ustreznimi znaki. Zvezi »materin brat« in »ozhnibrat« (str. 49A) sta recimo, kot pravi poskusni snopič, terminološki, vendar ne pove, iz katere stroke. Frazem je poknjižena zveza Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... »veljati k ničemer« 'biti ničvreden', medtem ko je zveza vezh velati 'presegati'« (oboje str. 127A) termin. Večja dvignjena pika (•) zdaj napoveduje frazeološki razdelek (str. 33), manjša pa loči izpostavljeni frazem od neizpostavljenega (takega v slovarski obliki od takega v citatni), kar bi bilo treba izpeljati dosledneje (npr. na str. 69A) in bolj razlikovalno. Tako bi moralo biti tudi v razdelku z večbesednimi termini. V slovarskih oblikah frazemov lahko imajo nekatere njihove sestavine različice {z jeziki (jezikom) govoriti, str. 69A), druge pa so fakultativne, izpustljive {držati (svoj) jezik pred čim, str. 69A), zato je nerodno oboje pisati enako, v oklepaju. V prvem primeru bi lahko med dvema različicama stala poševnica, tako kot v večbesednem terminu meniška obljub a/z aljub a (str. 8 5 A) ali - sicer neustrezno, s presledki za poševnicami - v slovarski obliki frazema vzdigniti svoje oči k Bogu/gori k Bogu/proti nebu/v nebo (str. 93B). Poševnica bi lahko biti zapisana tudi med prvima sestavinama slovarske oblike frazema večno, peklensko trpljenje (str. 119A). Res pa je, da v razlagah med različicami stoji vejica in le redko poševnica (ta med ali in in, kjer bi bila vejica zavajajoča: 'neugodno stanje, ki ga navadno spremljajo (hude) telesne ali/in duševne bolečine' v geslu trpljenje, str. 119B). Vse stalne besedne zveze morajo biti združene v ustrezne razdelke (priporočljiv je en sam vsake vrste v geslu), tako da ne bo več napovedi tipa »v zvezi s konjski« (v geslu arcat, str. 44A) ali »v zvezi potehmal ker« (in tako še za druge zveze v prislovnem geslu potehmal, str. 100A-B), saj mora vse podobno ali v frazeološki ali pa v terminološki razdelek. 3.14 Sopomenke in protipomenke. Kot se vidi iz poskusnega snopiča, je predvideno, da bodo sopomenke navedene pri vseh posameznih pomenih, kjer se pojavljajo. V geslu len na koncu razlage pomena 1 {ki ne dela rad) najdemo sopomenke nedelov, nedeloven, utragljiv (str. 81B), v geslu utragljiv pa na koncu enake razlage sopomenko len in protipomenko skrben. Vse to bo treba uskladiti. - Kot sopomenka v geslu kupovanje najbrž ne more biti navedena npr. kupčevanje/kupčo-vanje (str. 79A) ali v geslu ve s mdr. reva/reve ali v geslu pravda mdr. urtel/urteil (str. 104B, če je urteil v snovanem slovarju sploh lahko geslo), saj poševnica ne more stati v iztočnici gesla; v sopomenskem nizu namreč vedno nastopajo ali iztočnice ali pa slovarske stalne besedne zveze (frazemi ali terminološke zveze). Sopomenka je lahko tudi frazem, in to pri navadni besedi ali pri drugem frazemu; v geslu obhajilo je to npr. večerja (Kristus ev a/Kristusov a) (str. 91 A, kar pa ne bo mogla biti slovarska oblika frazema), kar bo treba oblikovno še domisliti. - Sopomenke in protipomenke so lahko navedene (1) za posameznimi razlagami in pred ponazarjal-nimi primeri (tako ima Kempcke 2000), (2) na koncu posameznih pomenov, kot je v poskusnem snopiču zdaj, vendar je to nerodno, saj v geslu arcat sopomenski niz »doktor, lekar, špitalmajster, vrač« (str. 44A) stoji za zvezo konjski arcat, kar je vsaj zavajajoče, če ne kar narobe, ali (3) v sopomenskem razdelku na koncu gesla (prim. Weiss 1998). 3.15 Etimološki podatek je pripisan pri izposojenkah, razen pri najzgodnejših, kakršni sta cerkev in križ (uvod, str. 29). Pohvalno je, da so ali bodo z najosnovnejšim podatkom o izvoru »opremljene tudi kalkirane besede in stalne besedne zveze« (str. 30; npr. was gilt's? v geslu veljati, str. 128A). V poskusnem snopiču je Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... nejasno obljubljeno, da bo etimološki podatek »dopolnjen s sodobnima (posodobljenima) pojavnima oblikama besede iz obeh jezikov« (str. 30). (Pridevnik sodoben v slovarju jezika 16. stoletja ni enoumen izraz, saj ni jasno, na kateri čas se nanaša, čeprav ga večkrat povezujemo z današnjim časom kot s 16. stoletjem.) Če je tako, potem bi v geslu arcat pri nemškem izrazu der Arzt (str. 44B) pričakovali zapisano slovensko pomenko 'zdravnik'. - Etimološki podatek kdaj vsebuje še kaj drugega, kar v uvodu ni omenjeno, recimo namig na čas izposoje, kakršen je v geslu bajncerli (str. 45B): »iz nem., očitno pred protestanti, prim, der Winzer«. Ne ravno enoumne formulacije, kakršna je očitno pred protestanti, bo treba poenostaviti, dobro pa jih bo tudi poenotiti. (Ali je nakazano, daje bila slovenska beseda prevzeta iz nemščine še v času pred letom 1550 ali daje nemška (ali slovenska?) beseda nastala v času pred nastankom (slovenskega ali nemškega?) protestantskega gibanja?) Ravno podatka pri besedah bajncerli in vencerli (kazalka na str. 45B) bi lahko pokazala na razlike pri izposoji ene in druge besede (prim. Striedter-Temps 1963, 71-73, 88). Z navajanjem natančnejših etimoloških podatkov bi se slovar privezal na natezalnico, s katere ne bi več mogel: nove raziskave bi hitro lahko povzročile, da bi podatki iz tega slovarja zastareli (seveda v prvem delu bolj kot na koncu, kjer bi se jih dalo in bi jih bilo treba aktualizirati). V geslu veljati se etimološki podatek »po nem. was gilt's? h gelten« (str. 128A) nanaša le na zvezo kaj velja, predstavljeno v pomenu 10. Za to bi bilo dobro uporabiti komentar, ki bi etimološki podatek zamejil na stalno besedno zvezo. 4 Tehnične podrobnosti 4.1 Tipkopis je izdelan sorazmerno skrbno; v ponazarjalnem gradivu skorajda ni napak.29 Sicer pa so se korekturi izmuznile posamezne podrobnosti. Zdaj je -* v poskusnem snopiču recimo SOČASNIK nam. SOČASNIH (str. 29) in SLOVANSKEGA nam. SLOVARSKEGA (str. 30); Hyeronynus nam. Hieronymus -(str. 8); zdaj je 3.169 000 (listkov) (str. 18 - pogostnostni podatek v geslu mi je 15.000, str. 86A in tudi str. 14); podpičje stoji namesto dvopičja za besedo čustva (str. 61 A); namesto vezajabi moral stati pomišljaj (1581-82, str. 56B, 58B, 80A-v uvodu na str. 35 je prav; 315-316, str. 64A, 264-265, str. 81 A; ustrezno je npr. 82a-b, str. 76A); v vzročno-posledično razmerje (str. 99B) bi moral stati vezaj namesto pomišljaja; v z ed. (str. 113A) manjka pika; za zaklepajem v kupiz) (str. 16), za besedo PREDIG A (str. 26), za besedo tretji (str. 12) in za besedo Bohorič (str. 34, predzadnja vrsta) bi morala stati vejica, prav tako za letnico v »MD 1592 T7b« (str. 55A) in v »TC 1555 Fl« (str. 103B); dvopičje za besedo obžalujejo (str. 66B) Kup napak je v kolofonu (str. 2): prvi dve vrstici v njem sta zapisani v elektronski ležeči pisavi, kar je spregled; v imenu izdajatelja - moralo bi biti Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU - se slovenski kljub drugačni angleški rabi še vedno piše z malo začetnico, sekcija, kjer je nastal poskusni snopič, se imenuje Sekcija za zgodovino slovenskega jezika (v kolofonu pridevnik manjka), za dvopičjem za besedo izdajatelja manjka presledek, inštitut pa v tem kolofonu predstavlja Varja Cvetko Orešnik (v kolofonu njen drugi priimek manjka). Na te napake v kolofonu, ki so na videz obrobne, opozarjam zato, ker se ni zgodilo prvič, da se Založba ZRC pri kolofonu ni dovolj potrudila, kar je velika škoda. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... ne bi smelo biti polkrepko; rodilniška oblika v geslu trg (str. 1 HA) bi morala biti navadna, ne polkrepka; polkrepki bi morali biti predlogi v slovničnem podatku v pomenih 12a, c in č na str. 61A-B, tako kot je v pomenu 13 polkrepek predlog proti na str. 6 IB; črka z v živeti v razlagi v pomenu 2 mora biti ležeča (str. 55B); črki ü in ö sta iz neustreznega črkovnega nabora v besedah/?w/e in özhmo (str. 77B). - Napoved opombe v Dalmatinovi Bibliji 1584 je zapisana z ležečim b (str. 103 A), čeprav bi lahko bil pokončen, saj tudi drugi prvotno ležeči deli besedil protestantskih piscev 16. stoletja v poskusnem snopiču niso pisani ležeče. Ta dva navedka morata biti povezana, tako kot so sicer tisti s pojasnilom »robna op.[omba]«, ki imajo potem podatek o mestu v izvirniku naveden samo enkrat (npr. na str. 124B). - Začetni del nadpisanega oklepaja manjka v »DB 1584,1,)(1)VIb« (str. 120B), kar se vidi tudi iz prav zapisanega »DB 1584,1,)((1)Vb« (str. 124B). - Presledka ne bi smelo biti pred številko 5 v »!,)•()•( 5a« (str. 50A); v S.Paul (str. 101B) bi moral biti za piko presledek, prav tako bi P2 v geslu menihov moralo biti zapisano s presledkom, s presledkom se morata v »Mathei. v.xix« (str. 102A - prim, s piko na koncu povedi v pona-zarjalnem primeru »Sakai fedem vtim S. Pifmu, ie enu shtiuene pres zhisla Math. 18.«) pisati rimski številki poglavij iz Matejevega evangelija, za prvim delom oglatega oklepaja v podpisu na str. 116A pa ga ne bi smelo biti. Narobe je tudi pisano s presledkom »b slata Iabulka« (str. 67A), medtem ko je v sosednjem stolpcu prav, brez njega: »cjesizhizh« (str. 67B); podobno še »vsela) dvej palici« (str. 123B - tu bi morala) stati tik pred besedo dvej), v ponovljenem primeru »a) dvej palici)« pa za a) ne bi smelo biti presledka. Presledka ne sme biti tudi v italijanski ustreznici »smode ratamente« (str. 58A) iz Megiserjevega štirijezičnega slovarja, v katerem je navedeno mesto na str. Q4a, ne na Q4b, kot piše v poskusnem snopiču. Presledek manjka pred tremi pikami v »dnevu...;« (str. 59B). Namesto Trošt Matija (str. 22) bi moralo biti Matija Trošt, saj ne gre za abecedni seznam (ali pa naj bi za priimkom stala vejica, tako kot je ustrezno narejeno na str. 34-35 - obrnjeno zaporedje, namreč okrajšano ime in priimek, bi morali biti zapisani tudi v preglednici na str. 36-39). Kaka delitev je napačna (gofpo-1 dfzhini, str. 62A, Pas-1 hine, str. 77B, b / s praudo, str. 103A, kar se gotovo ne sme deliti; CI-1 b kot oznaka strani, str. 55A, Shco-1 ffe, str. 57B, KP-1 o kot krajšava za Kreljevo Postilo, str. 71B) ali moteča {o-lzheh, str. 92A, o-1 zhima, str. 94A,P/7,str. 89B, *P /1563, str. 88Aintakoše na str. 5, na-1 drednem, str. 100A, Salnzh- /ne, str. 115B, tudi v nemškem begrü-1 ffung, str. 129A, [F. IN.], str. 102a, kot okrajšava za France Novak, [M. /M.], str. 128B, kot okrajšava za Majda Merše30). Zavaja lahko k sreči redko neustrezno rabljena resica ('), ki sicer označuje mesto naglasa v izgovornem podatku, namesto opuščaja ('): k'febi, v'prizho, v'ku- 30 Tako kot pri deljenju besede ni primerno, da ostaja v prejšnji vrsti samo ena črka ali da v novo za številkami ne prenašamo simbolov, kot sta m za 'meter' ali kg za 'kilogram' (SP 2001, 68, § 610), bi lahko veljalo tudi tu, saj napoved v obliki ene same črke v prejšnji vrsti deluje izgubljeno. Tovrstna pravopisna stilistika je slabo uzaveščena, sploh zaradi novejših tehnologij, ki nekaterih postopkov na videz ali pa zares ne omogoča. - O deljaju in tudi o deljenju pri slovenskih protestantskih piscih 16. stoletja gl. Weiss 2002, 264- 182 265' Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... pilnim (vse na str. 20), h'timu (str. 41), v'nash (str. 70A), v'tragliv (str. 121 A), v'fvoim (str. 121B); narobe je tudi /' in n' namesto V in n' (str. 38), kjer je opuščaj t. i. »mehčaj«. Kriv je neprilagojen urejevalnik za računalniški vnos besedila.31 - Okrajšava ed. pred tož. (v geslu utragljivost, str. 122B) je odveč, ker je napovedana že pri imenovalniku vrstico prej. - Ponazarjalni primer v geslu joger na str. 72A ima pripisano »TE 1555, Ab« - moralo bi biti Alb. Med verzi iz Trubarjevega Katekizma 1550 (»Hotela ye prauiza De bi zhlo-uik [..]«, str. 106B) bi pričakovali po dve pokončni črti kot znamenje za konec vrstice (prim, na str. 110A). Tako bi bile razložljive nekatere velike začetnice in manjkajoča ločila v navedku, čeprav sta dve pokončni črti sicer zapisani samo, če »je iz pomenskih ali stilnih razlogov treba upoštevati vrstičnost zapisa besedila v izvirniku« (str. 26). Pokončni črti sta nepotrebni v nemškem navedku iz Lutrovega prevoda Svetega pisma, kjer označujeta konec strani v izvirniku (str. 60A). Podpičja in vejice, ki ločijo samostojne in zamenljive enote razlag ('je, obstaja', str. 98B, 'gorje, veliko trpljenje, žalost', str. 123B), pa tudi podpičja in dvopičja na koncu razlag ('od določenega časa dalje; od takrat:', str. 99B) bi bi bilo treba pisati pokončno, ležeče pa le vejice, ki urejajo skladnjo v razlagi in stojijo med nezamenljivimi enotami ('ki preživlja, prestaja kaj neprijetnega, zlasti revščino', str. 112A). Ločilo :/:, ki pri protestantih označuje verzno mejo v tekočih vrsticah, je na str. 95B in 104 A prepisano kot nestično, na str. 96B pa kot levostično (Weiss 2002, 266). To bi bilo dobro poenotiti, tako kot je poenoteno pri opuščaju, kije v poskusnem snopiču vedno stičen, in pri poševnici iz prvotnih v frakturi pisanih besedil, ki je v poskusnem snopiču vedno levostična. Poševnica nastopa v treh vlogah, in sicer kot nekoliko krepkejši (večji?) nestični »znak, ki uvaja pomenske odtenke in stilizme« (str. 33, npr. na str. 75a spodaj), kot stični »znak, ki loči različice« (str. 33, npr. iefike/iesike/jesike, str. 68A), hkrati pa je npr. v Trubarjevem Katekizmu 1550, pri Megiserju med nemškimi us-treznicami (med slovenskimi je na takem mestu vejica) ali v Lutrovem prevodu Svetega pisma iz leta 1545 tudi ločilo, kije nakazovalo premor za vdih in le delno ustreza današnji vejici in piki, ki ju pišemo po skladenjskih pravilih, npr. Potlefe tudi praui ana Vera/ de kar aden timu drufimu oblubi/ de fe tu derflii/ to ifto Vero moremo imenouati ano zhlouefko oli kupzhouo Vero (str. 76A). Kot vidimo, je tu poševnica levostična: to poenotenje sestavljalcev poskusnega snopiča je treba pohvaliti. V razlagah, ki so v poskusnem snopiču natisnjene ležeče, pa stoji tudi med pari vprašalnic, s katerimi sprašujemo po sklonih: 'narediti, povzročiti, da kdo/kaj neha obstajati' (str. 52A). Tu besedi, med katerima stoji, nista različici in brez posledic za pomen nista prosto zamenljivi. Poševnica stoji med parnima vprašalnica-ma po istem sklonu tudi v vezijivostnih podatkih: »kdo/kaj; kaj, na koga/kaj« (v geslu čakati, str. 55B). Različice bi morale biti ločene s stično poševnico, zato je v posodobljeni slovarski obliki frazema njihova desna nestičnost napačna: vzdigniti svoje oči k Bogu/gori k Bogu/proti nebu/ v nebo (str. 93B; prav pa je v slovarski obliki frazema biti čez maso/mero/moč/silo, str. 5 8 A, ali vzdati dobro/mir, str. 129B). Najbrž Pohvaliti je treba pisanje opuščaja načeloma stično. 183 Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... je to napako povzročil računalniški program za namizno založništvo, vendar bi v korekturah morala biti odpravljena. 4.2 V živi pagini bi lahko bil namesto nestičnega vezaja uporabljen prav tako nestični pomišljaj (oko -postati, str. 94), strani, na katerih je zapisan samo eno geslo (oz. del istega), imajo v živi pagini zapisano ustrezno iztočnico le enkrat (torej npr. postati nam. postati -postati, str. 95), na str. 112-116 bi moralo biti v živi pagini zapisano trpeti nam. trpečljiv, na str. 66 pa bi przdjabolko moral biti presledek. Pohvalno je, da so gesla, začeta na prejšnji strani, v nasprotju s SSKJ-jem, ki pa tu ni povsem dosleden, izkazana v živi pagini tudi na strani, na kateri se nadaljujejo.32 4.3 Tisk je lep - oblikovalec Lucijan Bratuš seje s pisavo, nerodno imenovano »Adam Bohorič« (str. 10), potrudil -, vendar pa bi iz pedagoških in prepiso-valskih razlogov lahko bila črka/(v poskusnem snopiču nastopa le pokončna, torej 1) oblikovana brez ostanka vodoravne črte na levi, saj ta daje občutek, kot da gre za poškodovano ali prirejeno črko f (prim, ffl iffom, str. 45A). Do zamenjav pri poznavalcih skorajda ne prihaja, vendar je treba računati tudi na to, da bodo slovar dobili v roke slabši bralci bohoričice, ki bodo/res brali kot/, s tem pa se jim bo besedilo še dodatno odtujilo in zaklenilo. Tako bodo pisci, ki so uporabljali bohoričico, pri njih označeni, kot da so imeli dve napaki hkrati - govorno in pisno. Nekaj lahko k usposobljenosti za branje bohoričice prispeva šola, nekaj pa danes stavljena besedila, ki bodo v grafičnem pogledu nedvoumna.33 Zaradi branja in prepisovanja, ki bi v snovanem slovarju morala prevladati nad estetskimi razlogi, morajo biti v poskusnem snopiču in v slovarju ligature povsem opuščene (v slovenskih besedah predvsem fli,fi,ßc,ß in ft, st - milost, vred-nust, oboje str. 64A), vendar pa ne v uvodu in recimo na naslovni strani v besedi protestantskih, v latinskih ct-lactea, str. 71 A), ker lahko bralca zavajajo, kot da bi šlo za novo črko, in nadomeščene s posameznimi črkami. Nič jim ne bi manjkalo in zagotovo ne bi zavajalo, kot zavaja zdaj: pri viffoke (str. 63B) gotovo ni nič narobe, ker^ ni ligatura - dva/-ja sicer večinoma sta, vendar v poskusnem snopiču nista, kar se vidi iz italijanskega primera affato (str. 51 A; prim, z ligaturo/7 šzfflijjbm, str. 45A). Ob vseh drugih posebnostih težkega besedila bi bila sestavljalcem (tudi pri korekturah) in bralcem prihranjena skrb manj. Črke v poskusnem snopiču so v primerjavi z drugimi tovrstnimi deli nekoliko prevelike, zato je na dveh odprtih straneh sorazmerno malo besedila. (Slovarji morajo krmariti med priročnostjo - klasični format, kakršen je bil izbran za poskusni snopič, je gotovo najprimernejši - in količino podatkov, kijih dajeta dve hkrati odprti strani. Morda se da kaj malega izkoristiti z zmanjšanjem beline roba, kar pomeni npr. tudi številko strani v živi pagini - v poskusnem snopiču je zapisana na dnu 32 Daje tako edino prav, kaže Slovenski biografski leksikon, ki ima na čisto zadnji strani (v 4. knjigi na str. 1049) konec gesla Žvanut in v živi pagini seveda iztočnico gesla, ki se nadaljuje s prejšnje strani. 33 Ko je ob 200. obletnici Prešernovega rojstva 3. decembra 2000 izšla priloga dnevnika Delo (imela je naslov Kmetijske in rokodelske novice) s ponatisom dela Krsta pri Savici v bohoričici, je bilo v njem mnogo napak, najhujša pa je bil dosleden zapis dolgega s (f) z ligaturo/7, kar je besedilo tako rekoč povsem skvarilo. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... strani.) - Tudi zaradi štirih različnih velikosti črk (str. 30) ne gre drugače, vendar priporočam omejitev na dve velikosti, saj premajhna razlika (črke so zdaj velike 12, 11, 10 in 9 točk) ni smiselna: bralcu ne pomaga kaj dosti, avtorjem pa pri pisanju in pripravi besedila za tisk naredi kup nepotrebnih težav in skrbi. Bolje bo izkoristiti do zdaj še neuporabljene vrste oklepajev in pisav ter druge možnosti (npr. rastrsko podlago), kijih ponujajo tudi nove računalniške tehnike. - Podpičje je zdaj močno preobremenjeno ločilo; na koncu odstavkov bi večinoma lahko odpadlo, vsaj na meji dveh razdelkov bi ga lahko spremenili v kako drugo ločilo, ki bi bilo veliko boljša orientacija, odveč pa je tudi med ponazarjalnimi primeri in na koncu odstavkov, sploh pred medrazdelki z navedki iz sočasnih slovarjev (npr. str. 68B, 74B, 75B). Ti seveda spadajo že v razlagalno-ponazarjalni del, le da jih k posameznim pomenom ni mogoče uvrstiti »zaradi pomenske širine tujejezičnih ustreznic iztočnice« (str. 18), in bi jih lahko označili s številko 0 (tudi če siceršnji razlagalno-ponazarjalni razdelek zdaj ni členjen s številkami). - Označevanje pomenskih enot s številkami je zelo razkošno (recimo v prišlo vnem geslu potehmal na str. 99B, v katerem je zaradi rimske številke ena vrstica kar prazna). K optičnemu zgoščevanju besedila bi pripomogla tudi varčnejša raba odstavkov in praznih vrstic med gesli. V primerjavi s SSKJ-jem in tudi tujimi zgodovinskimi in siceršnjimi slovarji je »zračnost« v poskusnem snopiču kar pretirana in se jo bo dalo zmanjšati, ne da bi trpela preglednost. (V tem pogledu vzorna se mi zdi predelana izdaja Grimmovega nemškega slovarja, ki ima različne podatke v geslu izražene z različnimi in različno oblikovanimi pisavami. Med obema stolpcema so navedene tudi številke vsake pete vrstice v njih.) Pri ligaturi ce (pokonci x) za ae in morebitni cz (pokonci oe) za oe v latinskih besedah v poskusnem snopiču ne bi bilo treba vztrajati, saj tudi v 16. stoletju pri njej ni bilo enotnega ravnanja: v poskusnem snopiču je v latinski besedi prceftare (str. 127A) ligatura za ae uporabljena, medtem ko je v besedi Saepe (str. 57B) in v naslovu Bohoričeve slovnice Arcticae horulaefuccifivae (tako je zapisano v poskusnem snopiču na str. 35) ni, čeprav je v izvirniku zapisana tudi na koncu vseh treh besed naslova in čeprav so v poskusnem snopiču naslovi knjig protestantskih piscev (na str. 34-35) sicer prepisani sorazmerno natančno. Če bo ligatura v slovarju ohranjena, bo s tem oteženo prepisovanje iz njega, hkrati pa bo bralcem sugerirano, da ligatura pomeni kaj drugega kot dve posamezni črki. Prihaja lahko tudi do razlik med tiskom in morebitno elektronsko obliko, kjer bi se pri iskanju besed, zapisanih z ligaturami, zapletlo. Nepotrebno je vztrajati pri prepisovanju dolgega s (J) iz frakture v nemščini s prav tako dolgim s v antikvi, saj tega ne delajo v znanstvenih besedilih niti Nemci: obe različici s-ja sta v nemščini v frakturi namreč položajni. Zato je edino ustrezen prepis naslova Trubarjevega Katekizma 1550 iz frakture v antikvo, ki ga najdemo pri Oskarju Sakrauskem (čeprav je ta marsikdaj površen): Catechismus In der Win-dischenn Sprach sambt einer kürtzen Außlegung in gesang weiß (Sakrausky 1989, 81). V slovenski znanstveni literaturi prevladuje drugačno ravnanje, zato se npr. za isto Trubarjevo knjigo uporablja prepis Catechifmus (poskusni snopič, str. 34) in Catechifmus In der Windifchenn Sprach (Rigler 1968, 7).34 Hkrati pa je treba/ v Zaradi Riglerjevega načina je to ohranjeno v bibliografiji k Riglerjevim zbranim spisom (Kenda-Jež - Weiss 2001, 574). 185 Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... slovenskem besedilu na naslovni strani Trubarjevega Katekizma 1550 pri doslednem prepisu seveda ohraniti: »Anu kratku Poduuzhene fkaterim vfaki zhlouik more vnebu pry ti.« Tako se je v poskusnem snopiču zgodilo, da so navedki iz nemške Lutrove Hišne postile iz leta 1566 v poskusni snopič prepisani z dolgimi s-ji (Chriften,fich, muffen, follen, str., 116B), ker so avtorji poskusnega snopiča očitno imeli nemško besedilo na razpolago le v frakturi, medtem ko so navedki iz Lutrovega nemškega prevoda Svetega pisma iz leta 1545 navajanipo izdaji, ki sojo že Nemci prepisali iz frakture v antikvo (objavljena je bila leta 1974 - prim, poskusni snopič, str. 35), in v poskusni snopič prepisani z navadnimi s-ji (versucht, str. 25, 126B, Jst, gewesen, oboje str. 59B - navajam primere, v katerih se v frakturi piše dolgi/), čeprav je sicer v naslovu iste knjige zapisan dolgi/(ker je preslikan: Biblia, Das ift: Die gantze Heilige Schafft)?5 Prav tako nepotrebno je prepisovati d, o in ü kot take (npr. trag, str. 81 A, fürtreffen, str. 127A), ampak jih je mogoče spremeniti v ustrezne črke s preglasom, tj. v ä, ö, ü (prim, gewönen v Sakrausky 1989, 80, 82) Drugače je seveda treba ravnati pri slovenskih besedilih v začetnih dveh Trubarjevih delih iz leta 1550 in občasno še v poznejših, ki so prav tako natisnjena v frakturi, ter seveda v bohoričici: v slovenščini sta/in s (ter/7z in sh) pomensko razlikovalna. Ti dve vrsti s-jev kot velika začetnica oz. v nizu samih velikih črk v 16. stoletju sovpadata v en sam S (oz. Sh ali SH). Razlikovanje med črkama S (za današnji S) in S (za današnji Z) ter med S h in Sh (za Š in Ž) je uvedel šele Ožbalt Gutsman leta 1770. Pri prepisovanju dolgega/iz starih tiskov v nemščini in latinščini v današnjih besedilih najdemo različne načine. Jože Toporišič v prevodu Bohoričeve slovnice v teh dveh jezikih ohranja vse dolge s-je, Jože Stabej v obrnitvi Megiserjevega slovarja Thesaurus polyglottus iz leta 1603 (Stabej 1977) piše dolge s-je v latinščini in tiste v nemščini prepisuje v navadne, medtem ko Annelies Lägreid v obrnitvi Megiserjevega slovarja Dictionarium quatuor linguarum (1592) vse dolge s-je (nemške in latinske) prepisuje v navadne (Megiser 1967). Preizkus za nemščino pokaže, da prepis dolgega s-j a v frakturi iz obdobja in okolja slovenske pisave bohoričice (npr. ustreznica Meffer v Megiserjevem prvem slovarju, v poskusnem snopiču tako zapisana v geslih nož in nožič) da drugačen rezultat kot ista nemška črka iz obdobja, ko se je slovenski jezik že pisal v gajici (npr. v Pleteršnikovem slovarju, od koder čisto enako in prav tako v frakturi zapisane ustreznice Messer danes gotovo ne bomo prepisali z dolgima s-jema). To kaže, da nemščino obravnavamo na dva načina in v skladu z vsakokratnimi slovenskimi razmerami - enkrat glede na sočasno bohoričico in drugič glede na sočasno gajico -, kar je nepotrebno in smešno, saj se ob slovenskem prehodu iz bohoričice v gajico z nemščino ni zgodilo nič takega, kar bi zahtevalo različni ravnanji pri prepisovanju/-ja iz frakture. Tudi pri prepisovanju iz latinščine je dolgi s nepotreben, razen če pri sestav-ljalcih poskusnega snopiča ne gre za doslednost, ki izvira iz posebne slovenske rabe, kar pride prav v primerih, ko se ne ve, ali gre za latinsko ali slovensko besedo 186 To je nedoslednost, ki zahteva rešitev v pravo smer in jo tudi že nakazuje. V nemških primerih je pač nesmiselno, da bi bili bolj papeški od Nemcev. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... v sicer latiničnem slovenskem besedilu - vsaj v 16. stoletju bi bila nemška zelo verjetno pisana v frakturi.36 V naslovu Bohoričeve slovnice Arcticae horulae fuccifivae (poskusni snopič, str. 35) najdemo dva dolga s-ja, medtem ko je ligatura ce - kot že rečeno - prepisana v ae, kar v poskusnem snopiču glede na sicer nedosledno rabo ligature za ae ni dosledno (in npr. tudi pri Berčiču 1968, 234 ni).37 V navajanju slovenskih in tujih virov v poskusnem snopiču (str. 34-35) je prišlo do razkoraka: imena krajev, kjer je izšla vsakokrat navedena knjiga, so posodobljena {Tübingen, Wittenberg, Ljubljana, Nürnberg iz Noribergae ...), medtem ko je Nürnberg prepisan iz frakture tako, daje mali e nad t/-jem (u za ü) ohranjen. Zaradi sičnikov in šumevcev in tudi zaradi F-jev med samimi velikimi črkami v naslovu je torej slovenska besedila (in tudi naslove knjig v bohoričici) za znanstveno rabo treba prepisati dosledno (z upoštevanjem vseh velikih in malih črk), za poljudnejšo rabo pa jih je treba prilagoditi, vendar za to za zdaj še ni kakih natančnih pravil. Kot že rečeno, pa zdajšnja bibliografska določila ne zadostujejo. Treba je vedeti, da bo snujoči se slovar slovenskega jezika protestantskih Primer za to so tri vrstice besedila pod lesorezoma na naslovni strani Trubarjevega Katekizma 1550, ki so v celoti napisane v antikvi. Branko Berčič (1968: 168) je tretjo vrstico od spodaj prepisal kot Psalm 5. 2 - če že, bi moral glede na svoje siceršnje prepisati v obliki Pfalm -, kjer bi na prvi pogled lahko rekli, da gre za slovensko ali nemško besedo psalm; vemo pa, daje slovensko besedilo v tej knjigi pisano v frakturi. Berčičevo napako molče popravlja Sakrausky 1989, 79, 81-82: besedilo je poškodovano in gaje treba brati kot Psalmus 21, brez pričakovane pike na koncu. V Psalmu 22,28 (Trubar je psalme številčil po grškem štetju, že pri Lutru pa je bilo v navadi hebrejsko, kakršno je tudi naše današnje) res beremo besede iz Vulgate, ki jih je za tem navedkom zapisal Trubar: »Re-miniscentur & conuertentur ad Dominum uniuersi fines terrae«, v današnjem prevodu: »Spomnili se bodo in se vrnili h Gospodu vsi konci zemlje«. - Ob tem je v Berčičevem zapisu še ena napaka: Trubarje leta 1550 pri svetopisemskih knjigah lahko pisal le poglavja (in v tem primeru pri psalmu njegovo številko), zagotovo pa ni mogel navesti vrstice. Sprva je bilo namreč besedilo Svetega pisma razdeljeno le na posamezne knjige. Leta 1205 je pariški profesor teologije Stephan Langton, kije pozneje postal canterbury-ski nadškof, svetopisemsko besedilo razdelil na poglavja, in ta razdelitev seje sčasoma uveljavila. Razdelitev v vrstice izvira iz prve plovice 16. stoletja. Leta 1551 jo je v grš-ko-latinski izdaji Nove zaveze uveljavil pariški tiskar in učenjak Robert Etienne, imenovan Stephanus, kije pozneje na ta način razdelil še Staro zavezo. Vmesni naslovi v svetopisemskem besedilu so veliko mlajši, od izdaje do izdaje se lahko spreminjajo in niso njegov prvotni sestavni del. Po drugi strani pa je komajda še uporabno prepisovanje iz bohoričice, v katerem dolgi in kratki (navadni) s sovpadeta, in zamenjevanje velikih črk z malimi, kar se dogaja v novejših bibliografskih opisih, npr. v knjigi Trubarjevih nemških predgovorov k slovenskemu in hrvaškemu reformacijskemu delu (Sakrausky 1989, npr. 412-413) ali v katalogu Biblije na Slovenskem (Zadnikar - Hrovat - Smolik 1996, 217-220). Potem je že boljše še večje ponašenje. Bibliografi imajo za identifikacijo namenjen opis knjig, natisnjenih v bohoričici, svoja pravila, ki so za kaj drugega kot za identifikacijo neprimerna, saj so zelo približna: za znanstveno jezikoslovno rabo je treba ostati pri strogem načinu, ki je marsikdaj videti okoren, hkrati pa bi morali pregledati načine ustreznega prepisovanja iz bohoričice in določiti najprimernejše, in sicer tudi za metelčico in dajnčico ter za druge posamezne znake, ki so se pojavljali približno do (srede) 19. stoletja. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... piscev 16. stoletja postavil standard za izdajanje tudi drugih slovenskih zgodovinskih slovarjev, zato mora biti izdelan kar se da brez napak in nedoslednosti. 5 Izdajanje poskusnih snopičev slovarjev je namenjeno za to, da še pred izidom snovanega slovarja pokaže stranpoti in slabosti, ki se jim pozneje v dejansko izdanem delu sestavljalci lahko izognejo. SSKJ je tudi zaradi prej izdanega poskusnega snopiča (bil) prav dober izdelek. Seveda pa lahko poskusni snopič da ustrezne rezultate le, če je pripravljen dovolj bogato. Tako bi tudi v pričujočem poskusnem snopiču lahko bil kje (morda čisto na koncu) objavljen seznam vseh iztočnic in podiztočnic ter kazalk, ki so v njem (tako so v poskusnem snopiču slovarja stare knjižne prekmurščine Vilka Novaka na str. 19 objavljene iztočnice -Novak 1988), lahko pa tudi odzadnji seznam iztočnic in podiztočnic ter seznam gesel in podgesel po besednih vrstah. - Poskusni snopič naj bi prikazal »tudi strnjen del načrtovanega slovarja, namreč eno od začetnic ali del ene od začetnic [..], kar bi omogočilo tudi oceno gostote zajetja besedja«, kot sem napisal v oceni poskusnega snopiča novega gozdarskega slovarja (Weiss 1991/92, 241). - V današnjem času si lahko sestavljalci poskusnih snopičev privoščijo, da predstavljeno besedilo dajo zainteresiranim na voljo v računalniški obliki tudi prek interneta. Od tega bi imeli korist pisec pripomb k poskusnemu snopiču, ker bi bilo pregledovanje lažje, ter kolektiv sestavljalcev in slovar sam, saj bi bile rešitve v njem boljše. 6 Izdaja slovarja slovenskega jezika protestantskih piscev druge polovice 16. stoletja je med prednostnimi nalogami slovenskega jezikoslovja; pomembna je zanj nasploh in še posebej za slovensko slovaropisje, ki za vsa novejša obdobja do danes potrebuje pripomoček s slovarsko predstavljenim jezikom iz začetnega pol-stoletnega slovenskega jezikovnega knjižnega ustvarjanja.38 Te potrebe ni mogoče dovolj poudariti. Z ustrezno slovarsko predstavljenim besedjem bomo dobili vpogled v predstavni svet slovensko pišočega izobraženca druge polovice 16. stoletja. Taka dela so potem lahko tudi spodbuda za nove raziskave.39 Izvedbeno gre za zelo zahteven in obsežen projekt, ki mu danes, ob pripravi zasnove, manjka izdelovalcev tako zelo, daje glede na veliko količino izpisanega gradiva nemogoče izračunati, kdaj bo končan. Ob trdnem začetku, zdaj, ko je zbrano gradivo, ko je oblikovan načrt za slovar in ko potekajo nadaljnja pripravljalna dela (sestavljanje geslovnika), je to, da bi začel izhajati, ena od največjih želj nas, uporabnikov, povečanje števila sodelavcev, česar ni mogoče doseči niti v nekaj letih, pa ena od največjih potreb veliko premajhnega kolektiva. Pri samem delu bi se dalo marsikatero napako odpraviti z rabo računalnika, s katerim je bila sicer pripravljena predloga za tisk, vendar gaje v pregled celote treba vključiti dovolj zgodaj. Nasploh bo v prihodnosti treba razmisliti o prenosu gradiva za ta zgodovinski slovar, namreč s preslikanjem knjig in listkov ali celo s prenosom vseh slovenskih protestantskih besedil 16. stoletja v elektronsko obliko. O slovaropisnih dosežkih in nalogah za starejša obdobja slovenskega jezika prim. Merše 2000. Taka je bila objavljena pred nedavnim o besedi buča v Dalmatinovi Bibliji (Sirk 2001). Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Zasnova slovarja slovenskega jezika protestantskih piscev 16. stoletja, kot se kaže v poskusnem snopiču, je med naj celovitejšimi in najbolj vsestranskimi v slovenskem slovaropisju doslej, v nekaterih podrobnostih, na katere sem poskušal opozoriti tule, pa bo potrebna ponovnega pretresa in temeljitega premisleka. Navedenke Berčič 1968 = Branko Berčič, Das slowenische Wort in den Drucken des 16. Jahrhunderts, Abhandlungen über die slowenische Reformation, ur. Branko Berčič, München, Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1968 (Geschichte, Kultur und Geisteswelt der Slowenen 1), str. 152-268 + 84 pril. Beseda 98 = Beseda 98, Slovenski standardni prevod Svetega pisma na CD-ROM-u, Ljubljana, Svetopisemska družba Slovenije, 1998. (Cede.) BS J 1998 = Besedišče slovenskega jezika z obliko slovnimi podatki, A-Z, Ljubljana, Založba ZRC, 1998 (Slovarji). Čermak 1995 = František Čermak, Frazeografie, Manual lexikografie, ur. František Čermak - Renata Blatnä, Junocany, H&H, 1995, str. 116-136. Gros 2000 = Jerneja Gros, Samodejno tvor j enje govora iz besedil, Postopek za izdelavo sintetizatorja slovenskega govora, Ljubljana, Založba ZRC, 2000 (Lin-guistica et philologica). Hočevar 2001 = Mojca M. Hočevar, Dve drobni knjigi velikega pomena, Delo -Književni listi 2001-05-23, str. III. Kempcke 2000 = Günter Kempcke, Wörterbuch Deutsch als Fremdsprache, Berlin - New York, de Gruyter, 2000. Kenda-Jež - Weiss 2001 = Karmen Kenda-Jež - Peter Weiss, Literatura in viri, Jakob Rigler, Zbrani spisi 1, Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave, Ljubljana, Založba ZRC, 2001, str. 517-579. Kolarič 1971 = Rudolf Kolarič, Die Sprache in Adam Bohoričs Arcticae horulae, Adam Bohorič, Arcticae horulae, Die erste Grammatik der slowenischen Sprache, Wittenberg 158411, Untersuchungen, München, Dr. Dr. Rudolf Trofenik, 1971, str. 29-82. Levec 1899 = Fran Leveč, Slovenski pravopis, Dunaj 1899. Matešič 1982 = Josip Matešič, Frazeološki rječnik hrvatskoga ili srpskog jezika, Zagreb, Školska knjiga, 1982. Megiser 1967 = Hieronymus Megiser, Slovenisch-deutsch-lateinisches Wörterbuch, Neugestaltung und Faksimile der ersten Ausgabe aus dem Jahre 1592, prir. Annelies Lägreid, Wiesbaden, Otto Harrassowitz, 1967 (Monumenta linguae Slavicae dialecti veteris - Fontes et dissertationes 7). Merše 2000 = Majda Merše, Dosežki in naloge slovenskega zgodovinskega slova-ropisja, Zbornik Slavističnega društva Slovenije 10, Slovensko jezikoslovje danes in jutri - Slovenski slavistični kongres, Celje, 1999, Ljubljana, Slavistično društvo Slovenije - Zavod Republike Slovenije za šolstvo, 2000, str. 155-166. Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... Neweklowsky 1984 = Gerhard Neweklowsky, Trubarjev Katekizem 1550, Konkor-danca, indeks besed, pogostnostni spiski, [Ljubljana, DZS, 1984]. Novak 1987 = France Novak, Imena v starejših slovenskih slovarjih, Zbornik šeste jugoslovenske onomastičke konferencije, Donji Milanovac, 9-12. oktobar 1985, Beograd: SANU, 1987 (Naučni skupovi XXXVII, Odeljenje jezik i književnosti 7), str. 607-619. Novak 1988 = Vilko Novak, Slovar stare knjižne prekmurš čine, Poskusni snopič, Ljubljana, ZRC S AZU, 1988. Petermann 1988 = Jürgen Petermann, Frazeologija v Slovarju slovenskega knjižnega jezika (I-IV), Sodobni slovenski jezik, književnost in kultura, Mednarodni simpozij v Ljubljani od L do 3. julija 1986, Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja, Filozofska fakulteta, 1988, str. 301-310. Plet. 1-2 = Maks Pleteršnik, Slovensko-nemški slovar 1-2, Ljubljana, Knezoško-fijstvo, 1894-1895. Rigler 1968 = Jakob Rigler, Začetki slovenskega knjižnega jezika, Ljubljana, S AZU, 1968 (Dela Razreda za filološke in literarne vede 22, Inštitut za slovenski jezik 10). Rupel 1970 = Mirko Rupel, Prva slovenska knjiga, v: Primož Trubar, Catechismus 1550, Faksimile po izvodu iz Österreichische Nationalbibliothek na Dunaju, Ljubljana, Mladinska knjiga, 1970 (Monumenta litterarum Slovenicarum 8), str. I-XXXV. Sakrausky 1989 = Oskar Sakrausky, Primus Trüber, Deutsche Vorreden zum slowenischen und kroatischen Reformationswerk, Wien, Institut für protestantische Kirchengeschichte - Ljubljana, Slovenska akademija znanosti in umetnosti (izd.) - Wien, Evangelischer Presseverband (zaL), 1989 (Studien und Texte zur Kirchengeschichte und Geschichte V/1). Sirk 2001 = Stanislava Sirk, Referenca besede buča v Dalmatinovi Bibliji, Slavistična revija 49 (2001), št. 3, str. 185-196. SP 1962 = Slovenski pravopis, Ljubljana, S AZU (izd.) - DZS (zaL), 1962. SP 1990 = Slovenski pravopis 1, Pravila, S AZU (izd.) - DZS (zaL), 1990. SP 1994 = Slovenski pravopis 1, Pravila - Tretja, pregledana izdaja, SAZU (izd.) -DZS (zaL), 1994. SP 2001 = Slovenski pravopis, Ljubljana, SAZU - ZRC SAZU, 2001. SSKJ 1-5 = Slovar slovenskega knjižnega jezika 1 (A-H, 1970), 2 (I-Na, 1975), 3 (Ne-Pren, 1979), 4 (Preo-Š, 1985), 5 (T-Ž, 1991), Ljubljana, SAZU (izd.)-DZS (zaL). Stabej 1977 = Jože Stabej, Hieronymus Megiser, Thesaurus polyglottus - Sloven-sko-latinsko-nemški slovar, Ljubljana, SAZU, 1977 (Dela razreda za filološke in literarne vede 32, Inštitit za slovenski jezik 12). Striedter-Temps 1963 = Hildegard Striedter-Temps, Deutsche Lehnwörter im Slo-venischen, Wiesbaden, Harrasowitz, 1963 (Veröffentlichungen der Abteilung für slavische Sprachen und Literaturen des Osteuropa-Instituts (Sla-visches Seminar) an der Freien Universität Berlin 27). Šuštaršič - Komar - Petek 1999 = Rastislav Šuštaršič - Smiljana Komar - Bojan Petek, Slovene, Handbook of the International Phonetic Association, A Gui- Peter Weiss: M. Merše, F. Novak, F. Premk, Slovar jezika slovenskih protestantskih piscev ... de to the Use of the International Phonetic Alphabet, Cambridge, University Press, 1999, str. 135-139. Vidovič-Muha 1984 = Ada Vidovič-Muha, Struktura glagolskih tvorjenk v Trubarjevi Cerkovni ordningi, Slavistična revija 32 (1984), št. 3, str. 245-256. Vidovič-Muha 1986 = Ada Vidovič-Muha, Neglagolske tvorjenke v Trubarjevi Cerkovni ordningi, 16. stoletje v slovenskem jeziku, književnosti in kulturi, Mednarodni simpozij v Ljubljani od 27. do 29. junija 1984, Ljubljana, Univerza Edvarda Kardelja, Filozofska fakulteta, 1986 (Obdobja 6), str. 349-374. Weiss 1991/92 = Peter Weiss, Poskusni snopič novega gozdarskega slovarja, Jezik in slovstvo 37 (1991/92), št. 8, str. 239-242. Weiss 1996/97 = Peter Weiss, Odzadnji slovar, dve gospe in en stavek, Slava, De-batni list 10, št. 1, str. 65-86. Weiss 1998 = Peter Weiss, Slovar govorov Zadrečke doline med Gornjim Gradom in Nazarjami, Poskusni zvezek (A-H), Ljubljana, Založba ZRC, 1998 (Slovarji). Weiss 1999 = Peter Weiss, Predlog določil za razvrščanje podobno in enako pisanih iztočnic v slovarskem delu novega Slovenskega pravopisa, Jezikoslovni zapiski 5 (1999), str. 151-167. Weiss 2000 = Peter Weiss, Označevanje v slovenskih narečnih slovarjih, Jezikoslovni zapiski 6 (2000), str. 27-44. Weiss 2002 = Peter Weiss, Pregled ločil v slovenskih besedilih protestantskih piscev 16. stoletja, Med dialektologijo in zgodovino slovenskega jezika, Ob življenjskem in strokovnem jubileju prof. dr. Martine Orožen, ur. Marko Jesen-šek - Bernard Rajh - Zinka Zorko, Maribor, Slavistično društvo, 2002 (Zora 18), str. 250-270. Zadnikar - Hrovat - Smolik = Anica Zadnikar - Jasna Hrovat - Marijan Smolik, Bibliografija slovenskih prevodov svetopisemskih besedil, Biblije na Slovenskem, Narodna galerija, 19. september 1996 - 5. januar 1997, ur. Go-razd Kocijančič, Ljubljana, Narodna in univerzitetna knjižnica - Narodna galerija, 1996, str. 217-227. 191 Friderik Baraga, A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit, 1850)1 Alenka Gložančev IZVLEČEK: V poročilu o angleško pisani slovnici Friderika Barage A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit, 1850) je predstavljeno eno najvidnejših del t. i. misijonske ling-vistike. Kljub temu da gaje kot pionirsko delo s tega jezikoslovnega področja opravil prav slovenski misijonar, doslej v slovenskem prostoru še ni bilo predstavljeno. Z osnovno strukturo slovnice so v sestavku prikazane značilnosti očipvejščine kot manj znanega neindoe-vropskega jezika ter Baragov konceptualni pristop. Slovnica je bila namreč po njegovem mnenju nujna predhodna stopnja za že snujoči slovar očipvejskega jezika, ki mu je nekaj let kasneje dal naslov A Dictionary of the Otchipwe Language (prim, predstavitev tega slovarja v Jezikoslovnih zapiskih 6). ABSTRACT: The article on Friderik Baraga š A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language (Detroit, J 850; written in English) presents one of the most outstanding works in the field of the so called missionary linguistics. It was a Slovenian missionary of all people who carried out a pioneer work in this linguistic field; but in spite ofthat this work has not yet been presented in his native country. Through the basic grammatical structure the article presents the characteristic features of the Otchipwe language as a relatively poorly known non-Indo-European language, as well as Baraga s conceptual Prispevek je bil z delovnim naslovom Slovnica slovenskega misijonarja Friderika Barage A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language: slovnica - tudi kot teoretično izhodišče za slovar pripravljen za strokovni sestanek (zlasti) Leksikološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC SAZU (organizator in sklicatelj: dr. Andreja Žele, vodja Leksikološke sekcije) in na sestanku 6. 11. 2001 tudi predstavljen. - Na tem mestu naj ob omembi strokovnega sestanka omenim tudi živahno strokovno razpravo na koncu, ki seje nanašala zlasti na tri posebej zanimive probleme iz Baragove slovnice^ Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language: (1) očip-vejščina kot neindoevropski jezik (kam globinsko genetsko spada) - pojasnilo je podal dr. Vladimir Nartnik; (2) kategorija »živosti« pri samostalnikih in glagolih; aktivni jeziki (nasproti ergativnim jezikom) - pojasnilo je podal dr. Vladimir Nartnik; (3) kategorija dubitativa (kako se prevaja v npr. angleščino, slovenščino; kaj je specifično za očipvej-skei dubitativ) - v razpravi več sodelujočih. Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... approach. Namely, he considered the grammar to be the necessary foundation for the dictionary of the Otchipwe language that he had already conceived. Only a few years later he published it under the title A Dictionary of the Otchipwe Language (cf the presentation of this dictionary in Jezikoslovni zapiski 6). 1 Utemeljitev za predstavitev Baragove slovnice Za izbrano temo - naslov ob predstavitvi (prim, opombo 1) je bil Slovnica slovenskega misijonarja Friderika Barage A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language: slovnica tudi kot teoretično izhodišče za slovar - sta zlasti dva razloga: 1.1 jezikoslovni in 1.2 avtorsko predstavitveni. 1.1 Naslov izbrane teme nakazuje posebno jezikoslovno področje t. i. misijonske lingvistike, podnaslov pa za jezikoslovje temeljno, bistveno povezavo dveh jezikoslovnih področij: slovnice in slovarja. Nujnosti te medsebojne povezave se na splošno morda premalo zavedamo; za potrditev te predpostavke naj bo npr. prevod citata, da so »leksikografske napake pogosto posledica nerešenih leksikoloških in slovničnih problemov« (B. Tafra, Jezikoslovna razdvojba, Zagreb 1995, str. 64). Pomen slovnice za slovaropisje je predstavljen na zelo »oddaljenem, posebnem« primeru: gre za jezikoslovno delo Friderika Barage oz. natančneje za Baragovo slovnico\ v njej se že iz avtorjevih opomb eksplicitno vidi, da jo je pisal tudi z mislijo na bodoči, v istem času že snujoči slovar, saj v Uvodu pravi, da »s slovnico med drugim dela tudi temelj za načrtovani slovar očipvejskega jezika«. Ta »oddaljen, poseben« primer je torej očipvejščina, eden od indijanskih jezikov, ki ga govori pleme Očipvejcev. Konkretno: leta 1850 je v Detroitu izšla izšla slovnica A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language Friderika Barage, leta 1853 pa v Montrealu še njegov slovar A Dictionary of Otchipwe Language (Explained in English), ki mu je nato sledil še obrnjeni angleško-očipvejski slovar kot njegov drugi del. Slovnica ima okrog 550 strani, slovar pa okrog 420 strani; torej gre tudi za obsegovno temeljiti deli. 1.2 Tema je bila posredno izbrana tudi zato, da se osvetli Baraga kot sicer manj znan, lahko bi rekli ljubiteljski slovenski jezikoslovec, ki pa je s svojim jezikoslovnim delom izkazal visoko profesionalnost. Friderik Baraga v jezikoslovju sprva preseneča, saj je znan zlasti kot misijonar iz srede 19. stoletja.2 Bilje Prešernov in Čopov in ne nazadnje (če gledamo jezikoslovce) tudi Kopitarjev sodobnik. Lahko torej rečemo, daje »predstavnik slovenske romantike«. Gre za izjemno osebnost: Friderik Baraga je namreč poleg svojega osnovnega poslanstva - 40-letnega misijonarskega dela v podnebno težavnih razmerah Severne Amerike oz. Kanade med Indijanci opravil še obsežno jezikoslovno delo, in to, čeprav nejezikoslovec, na visoko profesionalni ravni, kar mu z vsemi superlativi in s poudarkom, daje Bara- 2 Za nekaj osnovnih podatkov iz njegovega življenja in delovanja prim, članek iste avtorice z naslovom Slovenski misijonar Friderik Baraga - tudi kot jezikoslovec, Jezikoslovni zapiski 6, 2000, str. 175-181. Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... govo jezikoslovno delo še danes ena od pomembnih referenc za sodobne lingviste, priznava tudi prof. John Nichols v predgovoru k slovarju A Dictionary ofOjibway Language, kije kot ponatis izšel leta 1992 v ameriškem mestu St. Paulu. 2 Osnovna struktura in nekaj splošnih značilnosti Baragove slovnice A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language Standardni začetni spremni deli: Avtorjev (torej Baragov) Predgovor (Preface) Avtorjev (torej Baragov) Uvod (Introduction) Slovnica (v pravem pomenu besede) s tremi glavnimi deli (three parts3) Prvi del: Ortografija (Part I: Orthography) Drugi del: Etimologija (Part II: Etymology) Tretji del: Skladnja (Part III: Syntax) Zaključni konkretno učbeniški del: Nekaj pogovornih fraz in dva konkretna Pogovora med misijonarjem in Očipvejcem (seveda v očipvejščini in z dodanim angleškim prevodom). S tem Baraga v slovnici pokaže na živo besedilno rabo očip-vejščine. Slovnica je pisana klasično, jasno, pregledno; je deskriptivna slovnica očipvejske-ga jezika, sicer pisana v angleščini. Baraga ob teoretičnih opisih posameznih jezikovnih kategorij že sproti podaja mnogo primerov, kar da slovnici tudi značaj učbenika očipvejskega jezika. 3 Pregledni prikaz Baragove slovnice A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language z nekaj zanimivostmi iz vsakega poglavja Standardni začetni spremni deli Predgovor: 1 Baraga poudari težavnost sestavljanja slovnice očipvejščine, saj je pisana le na podlagi govorjenega jezika. 2 Baragova opredelitev namena slovnice 2.1 Slovnica bo namenjena zlasti misijonarjem kot nujno potreben komunikacijski priročnik. 3 Ker je slovnica pisana v angleščini, so tudi pri tem pregledu podani angleški naslovi ali siceršnji citirani ali povzeti deli besedila, kot avtorica prispevka za strokovni inštitutski sestanek (in po njem tudi za prispevek za Jezikoslovne zapiske) pa sem dodala slovenske prevode. - Naslovi glavnih delov sprva presenečajo, vendar bo v nadaljevanju ta tipologija nekoliko razjasnjena. Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... 2.2 Slovnica bo uporabna tudi za jezikoslovce, zlasti pri raznih primerjalnih študijah, predvsem med t. i. primitivnimi jeziki in civiliziranimi jeziki. Uvod: 1 Umestitev očipvejščine 1.1 Govorci: Očipvejci (torej pleme Očipva, ki je eno od plemen Indijancev); v Baragovem času je bilo Očipvejcev okrog 15.000. 1.2 Kraj: Kanada, torej Severna Amerika, področje ob Velikih jezerih oz. ob : * Reki sv. Lovrenca. 1.2.1 Glavna plemena Indijancev na tem področju: Očipva, Otava, Potavami. 1.3 Širša jezikovna skupina: očipvejščinani indoevropski jezik; je eden od jezikov t. i. algonkijanske jezikovne skupine; očipvejščina ima v tej skupini še največ govorcev; jeziki bližnjih plemen, npr. plemena Otava, so kot nekakšni dialekti. Slovnica (v pravem pomenu besede) s tremi sestavnimi deli (three parts) Prvi del: Ortograflja (Part I: Orthography) Baraga v začetni definiciji pojasni, da ne gre za pravopis, ampak ortografijo v klasičnem, grškem pomenu besede: torej v smislu črkopisa in s tem povezanega glaso-slovja. 1 Črkopis Ker je bila očipvejščina do tedaj le govorjeni jezik, je moral Baraga za pisno predstavitev najprej poiskati oz. oblikovati ustrezen črkopis. ^ Dve temeljni načeli za Baragovo oblikovanje črkopisa za očipvejščino: o 1.1 Za osnovo j e vzel tamkaj šnj emu področju bližnj i angleški in francoski črko- 1>J pis in ju seveda prilagodil očipvejskim glasovom. * 1.2 Pregled črkopisa da misliti, daje bil Baraga očitno tudi pod vplivom slovenščine ali vsaj tendence v njej (saj vemo, da gre za čas »abecedne vojne« v takratnem slovenskem »Prešernovem« času). Odločil seje namreč za enostavno načelo: en glas - ena črka, če se le da. (Črkopis bo predstavljen skupaj s pravili izreke, torej skupaj s pravorečjem, v naslednjem razdelku.) 2 Glasoslovje Baraga je na podlagi predhodne prepoznave očipvejskih glasov, le-te razdelil v dve osnovni, klasični skupini: samoglasnike in soglasnike. 2.1 Vrste glasov in načela izreke: 2.1.1 Samoglasniki (4): a, e, i, o; u-ja nima; celo v besedah, skupaj s pojmi ali predmeti prevzetih iz angleščine ali francoščine, se v očipvejščini u spremeni v o, npr. mon bouton —» nin boto (= moj gumb) ; un mouchoir —> moshwe (= robec). Nekaj načel za izreko samoglasnikov: Osnovno pravilo: Samoglasniki se nikoli ne spremenijo, so torej invariantni. Njihov izgovor je približno tak kot v slovenščini. (Baraga ga seveda pojasni v primerjavi z angleščino, ker gre za angleško pisano slovnico.) 29^ Samoglasniki se vedno izgovarjajo: niso nikoli nemi (kot npr. v francoščini na kon- Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... cu besede), vsi se izgovarjajo enakovredno - tudi če gre za zaporedje dveh ali treh, morajo biti enako slišni (torej se vsi izgovarjajo kot zlogi): Näwaii (= in the middle = v sredini): [na-va-i-i] Oosi (= he has a father = ima očeta): [o-o-si] Samoglasniki imajo v očipvejščini včasih nazalni izgovor, čeprav niso pravi nazali kot npr. v francoščini. Očipvejščina pozna »specifične diftonge« (tj.: oba samoglasnika se izgovarjata v enem zlogu, toda oba morata biti enako slišna (v tem je specifičnost): ta specifični diftong pa povzroči samo kombinacija /-ja s kakim od drugih treh samoglasnikov spredaj ali zadaj, torej: aj, d, oi; ia, ie, io, npr. misai (= fish = riba): [mi-sai]. Ker očipvejščina u-ja ne pozna, se celo v besedah, skupaj s pojmi ali predmeti prevzetih iz angleščine ali francoščine, u spremeni v o, npr. mon bouton (= nin boto = moj gumb); un mouchoir (= moshwe = robec). V okviru načel za izreko, so obravnavani še naglasi oz. naglasna znamenja: Baraga je naglasna znamenja uporabil v dveh funkcijah: V glavnem so naglasna znamenja rabljena za glasoslovje in dostikrat s tem povezano semantiko. Za to jezikovno ravnino uporabi ostrivec in strešico. Ostrivec pomeni, da mora biti tisti samoglasnik nekoliko močneje izgovorjen; na-glasno znamenje ima namreč včasih tudi močno pomensko razlikovalno vlogo, npr.: sägaigan (= a small lake = majhno jezero): sagäigan (= a nail = žebelj); nibing (= in the watter = v vodi) : nibing (= in summer = poleti). Strešica označuje nazalni izgovor samoglasnikov, npr.: senibä [zenibon] (= silk = svila), abinodji [abinodžen] (= a child = otrok). Poleg ostrivca in strešice je Baraga uporabil tudi krativec, vendar ne za glasoslovje, ampak za oblikoslovje: krativec je sredstvo za ločevanje dveh vrst prve osebe množine, pri čemer gre za kategorijo inkluzivnosti (vključenosti): npr.: endaiäng (= we live = mi živimo): oblika s krativcem pomeni: oseba, kiji govorimo, ni vključena; endaiäng (= we live = mi živimo): oblika z ostrivcem pomeni: oseba, ki ji govorimo, je vključena. 2.1.2 Soglasniki (13): b, c, d, g, h, j., k, m, n, p, s, t, w. Nikoli: f, 1, q, r, v, x, z. Nekaj načel za izreko s o glasnikov: Očipvejščina ne razlikuje dobro med b in p; med d in t; med g in k (zato Očipvejci tudi niso mogli jasno izgovarjati imena Barage). Baraga s predvidevanjem za slovar priporoča, da uporabnik slovarja v slovarju pogleda pod obe »dvomni« črki, če pod eno pričakovane besede ne najde. Glasova f in v v prevzetih besedah se izgovarjata kot b ali p, npr.: iz francoščine farine (= v očipvejščini panin (= moka)); ime David = Dabid. Črka c se nikoli ne uporablja samostojno, ampak samo v kombinaciji teh [č]. Črka h se izgovarja samo v medmetih, in sicer z močno aspiracijo, npr.: haw! [haw] (= hallo = živjo). Glavna raba črke h je v povezavi s s-jem, torej dvočrkje sh [š]. Črka d v povezavi z j. se izgovarja [dž], npr. madjan [madžan] (= go on = nadaljuj); ninindj [ninindž] (= my hand = moja roka). Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... Izgovor črke j. [ž] - po francoskem vzoru (jardin [žarden]), npr.: j i wan [ziwan]. Črka g se izgovarja [g], npr.: gigito [gigito].= (he speaks = on govori.) Črka s [z], vedno: na začetku, sredi ali koncu besede, npr., nin segis [nin zegiz] (= I fear = bojim se). Dvočrkje ss se izgovarja kot [s], npr.: ondass [ondas] (= come here = pridi sem). Ipd. Drugi del: Etimologija (Part II: Etymology) Baraga v začetni definiciji pove, daje ta razdelek poimenovan etimologija v skladu s klasičnim, grškim pojmovanjem4: gre za vedo o izvoru besed in v tem smislu bo tu obravnavano: izpeljava (the derivation), pregibanje (inflections) in deli govora (Parts of Speech). - Glede na današnjo terminologijo gre torej za oblikoslovje (z besednimi vrstami) in besedotvorje. Očipvejščina pozna devet besednih vrst (9 Parts of Speech): 1. samostalnik: inini (= man = moški, mož), ikwe (= woman = ženska, žena) 2. zaimek: nin (I = jaz), km (you = ti), win (= he, she, it = on, ona, ono) 3. glagol: nin gigit (= I speak = govorim) 4. pridevnik: gwanatch (= beautiful = lep) 5. števnik: midaswi (= ten = deset); nijtana (= twenty = dvajset) 6. predlog: nawaii (= in the middle = sredi); megwe (= among = med) 7. prislov: sesika (= suddenly = nenadoma) 8. veznik: gaie (= and = in): kishpin (= if = če) 9. medmet: hoi! (= hallo! = živjo) Nekaj posebnih pripomb (Baraga: Remarks) Pregibne besedne vrste so samostalnik, zaimek in glagol. Pridevnik je nepregibna besedna vrsta; le če se spremeni v glagol, pridobi pregibnost. In v čem se kaže pregibnost? Pri samostalniku in zaimku v tem, da tvorita množino, glagol pa ima zelo razvejano konjugacijo. Baraga poudarja, daje očipvejščina jezik glagola, ker je »vse odvisno od glagola, vse vanj pretvorljivo in ima tudi zelo razvejano, izredno težko obvladljivo konjugacijo. Očipvejščina nima člena, ne določnega ne nedoločnega: besedici aw ali iw, ki so včasih pred samostalniki, niso členi, ampak kazalni zaimki; npr.: aw ikwe (= this woman = ta žena; in ne: the woman). Vsako besedno vrsto Baraga v slovnici obravnava v samostojnem poglavju (nine chapters = devet poglavij). Ker je problematika zelo obširna in zlasti v nekaterih delih zelo zapletena (kar poudarja tudi Baraga), bom pri vsaki besedni vrsti prikazala le nekaj značilnosti. 198 4 Podobne tipološko razdelitev poznajo tudi druge slovnice tistega časa, npr. Kopitarjeva, pa tudi že Bohoričeva. Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... Poglavje I: Samostalniki Kategorija spola: Načeloma očipvejščina (tako kot angleščina, v primerjavi s slovenščino pa prav nasprotno) ne loči spola, kar se vidi pri kombinaciji samostalnika (z naravno prepoznavnim spolom) in pridevnika; npr.: mino inini (= a good man = dober moški, dober človek); mino ikwe (= a good woman = dobra žena). (Spola ne loči niti pri osebnem zaimku: win (= he, she, it = on, ona, ono.) Možnosti za izražanje spola kot naravno pomembne kategorije seveda pozna tudi očipvejščina, in sicer naslednje: a) t. i. nadomestne osnove za sorodstvena poimenovanja: kwiwisens (= a boy = fant) - ikwesens (= a girl = dekle); noss (= my father = moj oče) - mingä (= my mother = moja mati); ningwiss (= my son = moj sin) - nindäniss (= my daughter = moja hči); b) izražanje spola s predponami', näbe + samost. = moški spol, ikwe + samost. = ženski spol; npr.: näbe-pijiki (= bik), ikwe-pijiki (= krava). V očipvejščini je za samostalnik zelo pomembna kategorija živosti: a) živi samostalniki (= animate nouns) so tisti, ki označujejo bitja in stvari, ki živijo, so živele, in to resnično ali le domnevno (glede na duhovno sfero Indijancev); b) neživi samostalniki (= inanimate nouns) označujejo stvari, ki niso nikoli niti domnevno živele. To razlikovanje je zelo težko, za očipvejščino učečega se povsem nepredvidljivo, zato ga bo, kot napove Baraga, v slovarju označeval: an. bo pomenilo animate (živi samost.), iru bo pomenilo inanimete (neživi samost.). Kategorija samostalniške živosti je v očipvejščini tako pomembna, ker se tesno povezuje z živostjo pri glagolu. T. i. živim samostalnikom namreč pripada povsem svoja konjugacija, torej povsem svoj spregatveni vzorec. Baraga opozarja: če se pomešata živa glagolska konjugacija z neživimi samostalniki, pride ne samo do »kakšne stilne nerodnosti«, ampak do popolne nerazumljivosti oz. nesmiselnosti povedanega. Poglavje II: Zaimki Očipvejščina ima pet razredov zaimkov. - Za ilustracijo bosta predstavljena le dva razreda: osebni zaimki in svojilni zaimki in tudi v okviru teh le nekaj zanimivosti. Osebni zaimki V okviru osebnih zaimkov je vsaj v primerjavi s slovenščino in večino sodobnih civiliziranih jezikov zanimivo dejstvo naslednje: Za 1. os. mn. ima očipvejščina kar štiri osebne zaimke; raba le-teh je določena glede na vrsto sledečega glagola oz. semantično komponento inkluzivnosti naslovnika: nin ali ki; ter ninawind ali kinawind: prvi par se rabi, kadar sledi polnopomen-ski glagol, od tega nin. če oseba, ki ji govorimo, ni vključena, in ki, če je oseba, ki ji govorimo, vključena. Npr.: nin nagamomin (= we sing = mi pojemo - vendar ogovorjeni ni vključen), ki nagamomin (= we sing = mi pojemo - ogovorjena oseba je vključena). - Drugi par se rabi ob nepolnopomenskih glagolih: Awenenag igiw negamodjig? - Ninawind sa. (= Who are those that sing? - We do. = Kdo poje? -Mi.) 199 Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... Svojilni zaimki: V očipvejščini so svojilni zaimki zelo zapletena slovnična kategorija iz več razlogov: N prvi razlog je izjemno veliko število oblik. Drugi razlog je »vplivna moč svojilnih zaimkov« na t. i. žive samostalnike: Če svo- ? jilni zaimek stoji pred živim samostalnikom, dobijo samostalniki različne »svojilne O končnice«, različne glede na to, ali se končuje na samoglasnik ali na soglasnik, kako tvori množino ipd., npr.: t ' Če se samostalnik konča na samoglasnik, dobi svojilno končnico - m, npr.: Kije-Manito (= God = Bog); nm Kije-M an i to m (= my God = moj Bog); ikwe (= woman = žena); nind ikwem (= my. wife = moja žena). Če tvori samostalnik množino z -ag, -iag, potem v primeru, da pred njim stoji svojilni zaimek, že v ednini dobi svojilno končnico -im, npr.: gigo (= a fish = riba) (mn. gigoiag) > nm gigoim (= my_ fish = moja riba). N Kategorija »svojilnih samostalniških končnic« v odvisnosti od svojilnih zaimkov : vsaj v najbolj znanih sodobnih jezikih ne obstaja. Tretji razlog: Svojilni zaimki pred neživimi samostalniki lahko sprožijo dodajanje posebnih »glagolskih končnic« samostalnikom, s čimer se prvotna zveza samostalnika in svojilnega zaimka spremeni v glagolsko »poved«, npr. mn tchimaniban (= čoln, ki sem ga imel). Te jezikovne slovnične pretvorbe so zelo zapletene, kažejo pa »vplivno moč svojilnih zaimkov«, ki je ne angleščina (ki je v konkretni Baragovi slovnici razlagalni jezik) ne slovenščina (ki je bila Baragu materinščina) ne poznata (če se omejimo samo na primerjavo v slovnici nekako »prepletajočih se jezikov«. Poglavje III: Glagol Daje očipvejščina »jezikglagola«, kaže tudi obseg Baragove obravnave glagola v njegovi slovnici: od str. 84 - 422. Ta besedna vrsta je v očipvejščini zelo zapletena, pri tej predstavitvi bo navedenih le nekaj osnovnih potez: Očipvejščina nima nedoločnika. Očipvejščina ne pozna pomožnih glagolov in s tem tudi ne sestavljenih časov ali naklonov. Namesto teh (ang.: will work, slov.: bom delal) očipvejščina tvori čase in naklone s Qomo£)o predpon: npr.: ga^ za preteklik, predpreteklik, ge^ za prihodnjik, da- za pogojnik. Negacija je v očipvejščini tako posebna, razvita in raznolika, da se ne da povzeti splošnega pravila. Načeloma so nikalnice naslednje: kawin ali ka: (= not, no = ne) ali kego (= do not = ne). Očipvejščina pozna štiri oz. pet naklonov: a) povedni naklon = indikativ; b) sibžonktiv (subjonctif), ki izraža nekakšno predpostavko: glagoli v tem naklonu imajo poleg posebnih spregatvenih končnic pred seboj sibžonktivni znak, npr.: mis-sawa: Nin minwendam. missawa kitimagisiian (kitimagisiian je glagol v sibžonk-tivnem naklonu) (Sem srečen, čeprav sem reven.); c) pogojnik, znak zanj je predpona da-, npr.: Wissinissiwan nm da bakade. (= Če ne bom jedel, bom lačen); pogojnik je lahko izražen tudi z znakom gonima ali kema; 200 ty velelni naklon: znak zanj je iw; Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... d) Specifični naklon, ki ga Baraga le pogojno šteje med naklone, je dubitativ. O dubitativu Baraga v slovnici zelo natančno in podrobno razpravlja: gre za t. i. »dvornimi naklon«, kije bil v očipvejščini zelo razširjen, saj so ga Indijanci uporabljali : za upovedovanje vsega, kar niso videli na lastne oči. Nekje Baraga celo pristavi, da bi utegnilo to kazati na močno zasidrano nezaupanje v sočloveka, saj Očipvejci ta dubitativ uporabljajo tudi za vse, kar so jim drugi povedali, torej za ubeseditveni sistem «relata refero«. Baraga kot misijonar poudarja, da se morajo duhovniki pri govoru o verskih stvareh dubitativu izogibati, čeprav ga Indijanci hočejo uporabljati tudi na verskem področju. Gre torej za močno psiholingvistično kategorijo. Očipvejščina ima devet konjugacij: gre za zapleten spregatveni sistem. Bistvena za prepoznavo umestitve v ustrezno konjugacijo je 3. oseba ednine sedanjika povednega naklona. Ker pa je te končnice pogosto težko vedeti oz. se jih je težko naučiti, Baraga opozarja, da jih bo v slovarju pri glagolih sproti navedel. Glagoli se delijo v konjugacije glede na več karakteristik: - glede na tranzitivnost oz. netranzitivnost, - glede na kategorijo živosti, - glede na enoosebne glagole (samo v 3. os. - za naravne pojave, npr. mrzlo je), - glede na tipične končnice za 3. os. ed. sed. povednega naklona. Že iz zgoraj povedanega se da sklepati, da ima očipvejščina izjemno zapleten gla-golski sistem. Na zapletenost slovnične kategorije glagola v očipvejščini kaže že dejstvo, daje Baraga v slovnici tvorbi glagolskih oblik posvetil kar 200 strani. Za vsaj osnovno predstavo podajam primer za 1. konjugacijo: SedanjikJQ treba znati: (pov. n., trdilna oblika): 1. Nind ikit (= I say = rečem) 1. nind ikitomin 2. kid ikit 2. kid ikitom 3. - ikito 3. - ikitowag Perfekt: predpona giz + cel sedanjik: nin gi-ikit ki gi-ikit Imperfekt: 3.os. sedanjika + -nabam (v 1. os): nind ikitonabam Pluskvamperfekt: predpona giz + imperfekt: nin gi-ikitonaban Futur: predpona gad- + sedanj ik: nin gad-ikit (= I will say = rekel bom) Poglavje IV: Pridevnik V očipvejščini je pridevnik nepregibna besedna vrsta, torej se ne spreminja v spolu, sklonu in številu. Poglavje V: Števniki Poleg glavnih, vrstilnih, množilnih in ločilnih števnikov je posebnost očipvejščine (vsaj glede na slovenščino) kategorija distributivnih števnikov: gre za tip dva po dva. Poglavje VI: Predlogi Npr.: nawaii (= jn the middle = sredi); megwe (= among = med). 201 Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... Poglavje VII: Prislovi Očipvejščina pozna 10 vrst prislovov. Primer za časovni prislov: sesika (= suddenly = nenadoma). Poglavje VIII: Vezniki Očipvejščina pozna tako priredne veznike, npr.: gaie (= and = in), kot tudi podredne veznike, npr.: kishpin (= if = če). Poglavje IX: Medmeti Hoi! haw! (izgovor z aspiriranim h) (=živjo). Tretji del: Skladnja (Part III: Syntax) Poglavje I: Skladnja samostalnikov Pri samostalnikih sta v očipvejščini pomembni dve skladenjski pravili: Vpliv skladenjskega predmeta, kije živi samostalnik, na glagol kot povedek glede števila: Predmet v množini povzroči, da dobi enako »množinsko končnico« tudi glagol, npr. Nin sagiton masinaigan. (Berem knjigo.) Nin sagitonan masinaiganan. (Berem knjige.) Torej: samostalniška množinska končnica se iz samostalniškega skladenjskega objekta prenese tudi na glagol. (Tega slovenščina ne pozna, tudi angleščina ne, morda nekaj podobnega v francoščini: - v passe compose pri participu pase, kadar je skladenjski predmet ženskega spola ali v množini in je kot zaimek pred glagolom: II a construit les maisons. > II les a construites.) Vpliv samostalnika kot skladenjskega subjekta na glagol kot povedek glede kategorije živosti: Živi samostaniki. zahtevajo ob sebi žive glagole (animate noun + animate verb), to je glagole IV in V konjugacije: to so oboji tranzitivni gl., končujoči se na -an (IV) ali -nan (V.) v 3. os. edn. Neživi samostalniki zahtevajo ob sebi nežive glagole (inanimate noun + inanimate verb), to je glagole VI. konjugacije: tudi ti glagoli so tranzitivni, v 3. os. ed. sed. se končujejo na -an, -en, -in, -on. Vendar, kot pokaže podrobni pregled konjugacij v Baragovi slovnici (okrog 100 strani), je v vseh časih, načinih, naklonih pri vsaki od devetih konjugacij toliko različnih končnic, daje to področje zelo težko obvladljivo, kar poudarja tudi Baraga. - Zato je razumljivo (upam), da sem ob tem pregledu slovnice problem le nakazala. Poglavje II: Skladnja glagolov Pri glagolih sta v očipvejščini pomembni dve skladenjski pravili: Ujemanje glagola s samostalnikom glede kategorije živosti. Za zaporedje osebek, povedek v očipvejščini ni pravila: glagol kot povedek je lahko pred ali za subjektom (pomembna razlika glede na angleščino!). 202 Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... Poglavje III: Stavčna (besedna) analiza Baraga pravi, daje stavčna analiza »anatomija slovnice«. Za vsako besedno vrsto sistematično povzame, kaj ji določimo, nato pa sledi stavčna besedna analiza na dveh konkretnih primerih: eden od teh je: Sagiada Jesus, win sa nitam ki gi-sagii-gonan. (= Let us love Jesus, because he has first loved us. = Ljubimo Jezusa, ker/saj nas je on prvi ljubil.) Tak način predstavlja nekakšen pregleden povzetek vseh slovničnih kategorij, obravnavanih v slovnici, in daje bralcu možnost preverjanja njegovega razumevanja v slovnici popisanih jezikovnih struktur očipvejskega jezika. Zaključni konkretno učbeniški del Baragove slovnice A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language Baraga navede nekaj pogovornih fraz in dva konkretna pogovora med misijonarjem in Očipvejcem (seveda v očipvejščini in z dodanim angleškim prevodom). S tem Baraga v slovnici pokaže na živo besedilno rabo očipvejščine. 4 Za sklep prikaza Baragove slovnice A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language Nekaj splošno pomembnih razsežnosti Baragove slovnice : Jezikoslovno pionirska razsežnost (Baragove) slovnice v smislu jezikoslovne pisne in posledično književne konstitutivno s ti očipvejščine in s tem njene uradne registracijske umestitve v skupnost jezikov. Baraga je opravil prvi jezikovni opis oz. prvo celostno predstavitev očipvejščine: slovnica je oblikovana na temelju govorjenega jezika, zato je bilo potrebno oblikovanje osnovnega pisnojezikovnega »orodja«: osnovanje oz. uvedba črkopisa, primernega glasovom očipvejskega jezika, ter popis navodil za izreko. (V tem smislu bi Baragovo delo za očipvejščino v primeru slovenščine lahko primerjali z delom Primoža Trubarja in drugih naših protestantskih piscev.) Socio- in psiholingvistična razsežnost (Baragove) slovnice v smislu kulturološke specifičnosti. Gre za slovnični popis jezika Očipvejcev kot enega od plemen Indijancev: v primerjavi z vladajočo strukturo angleško ali francosko govorečih Američanov so Očipvejci (oz. so bili v Baragovem času) primitivni domorodci s svojo duhovno sfero, ki ima seveda vedno odraz v jeziku (npr. kategorija dubitativa, kategorija živosti v povezavi z »živimi samostalniki in živo spregatveno kategorijo«, ki očipvejščino uvršča v t. i. aktivne jezike (nasproti ergativnim). Lahko torej rečemo, daje Baraga s svojo slovnico opravil veliko nalogo tudi v okviru »družbenostnega jezikoslovja«5. Večjezikovno primerjalna razsežnost (Baragove) slovnice v smislu prikaza jeziko v-nostrukturnih specifičnosti očipvejščine, npr.: tipi konjugacij; tvorjenje časov s predponami; v vsakem poglavju primerjava vsaj z angleščino, kije pač do določene mere nujna, saj je slovnica pisana v angleščini. Vendar Baraga posamezne jezikov- 5 Za Baragovo »družbenostno jezikoslovje« sem že ob predstavitvi njegovega slovarja A Dictionary of the Ojibway Language (Jezikoslovni zapiski 6) zapisala, da bi v njegovem primeru lahko po Prešernovo rekli, »da iz srca svoje je kali pognalo.« 203 Alenka Gložančev, Friderik Baraga, A theoretical and Practical Grammar of the ... ne pojave primerja tudi z drugimi jeziki, pogosto s francoščino, včasih tudi z latinščino, z grščino, npr.: na začetku poglavij vedno poda definicijo, na primer kaj razume pod izrazom »ortografija« (ne pravopis, ampak črkopis), kaj pod izrazom »etimologija« (besedne vrste) ipd. Slovarsko konceptualna razsežnost (Baragove) slovnice A Theoretical and Practical Grammar of the Otchipwe Language v tem smislu, da je Baraga v slovnici popisal jezikovno strukturo očipvejščine, jo obenem konkretiziral s številnimi primeri iz očipvejščine, vse to pa sinhroniziral s slovaropisno perspektivo, saj celo sam v Uvodu v slovnico poudari, da jo piše tudi z mislijo, kako bodo določena jezikovna dejstva očipvejščine lahko prikazana in z angleščino soočena v slovarju, ki je nato tri leta po izidu slovnice, tj. leta 1853, izšel z naslovom A Dictionary of Otchipwe Language (explained in English). 204 Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) Jakob Müller IZVLEČEK: Ivan Navratil je objavil nemško-slovenski in slovensko-nemškipravni slovarček tri leta pred izidom Juridisch-politische Terminologie, za katero so bili slovenski izrazi sprejeti - čeprav še ne urejeni - že leta 1849, kar je Navratil vedel. ABSTRA CT: Ivan Navratil published his German-Slovenian and Slovenian-German dictionaries of law terms three years before the Juridisch-politische Terminologie was issued. Navratil was aware that the Slovenian expressions for this book have already been collected-but not yet edited - by 1849. Janezu (uradno Ivanu) Navratilu, 25-letnemu absolventu liceja, sicer pa uslužbencu deželnega sodišča v Ljubljani, seje leta 1850 kot »utrgalo«: svojo zbirko manj znanih slovenskih besed je izročil Antonu Janežiču, ki jo je porabil v sloven-sko-nemškem delu svojega slovarja (1851), uredil je 416 strani Vedeža, »časopisa za šolsko mladost«, v katerem je poleg kulturnozgodovinskih (o Matiji Čopu, Ignaciju Knobleharju, Milošu Obiliču, Štefanu Dečanskem) in naravoslovnih člankov (o opici, gadu, medvedu, risu) objavil tudi začetek Slovensko-ilirskega slovnika (nad 570 iztočnic) in Kratko slovnico slovenskega jezika (objavljano od 11. aprila do 19. decembra, glede avtorstva prim. op. na str. 118) ter izdal jezikovni priročnik Kurze Sprachlehre mit einer möglichst vollständigen Rechtschreibung der slove-nischen Sprache nebst einem praktischen Anhange (88 str.), namenjen sodnim in drugim državnim uradnikom, ki vsebuje pravopisna, pravorečna, slovnična (obli-koslovna, besedotvorna, skladenjska) in besedoslovna pravila oz. obrazce za rabo slovenščine v pravnih zadevah, zaključujeta pa ga nemško-slovenski in slovensko-nemški »seznam potrebnih izrazov iz Reda kazenske pravde«, izdanega 17. januarja (istega) leta 1850. Navedena »seznama« sta prva objavljena pravna slovarja, ki upoštevata slovenščino. Temeljna redakcija nemško-hrvaško-srbsko-slovenske pravno-politične terminologije, pri kateri so od Slovencev sodelovali M. Dolenc, F. Miklošič in M. Cigale, je bila sicer zaključena že do začetka decembra 1849 - torej pred Navratilovima slovarjema - ko je M. Cigale prevzel nalogo »v komisii ustanovljene izraze v red djati, dopolniti, za natis pripraviti in natisno popravo oskerbovati« (JPT 1853, 205 Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) III, XIV), vendar seje Juridisch-politische Terminologie tiskala počasi: julija 1851 je bila »še le tretja pola natisnjena«, torej do iztočnice ausländisch (Novice 23. julija 1851, str. 152), celota pa je izšla šele leta 1853. Pri izdaji je sodeloval tudi Janez Navratil (JPT 1853, XIV), kije marca 1851 na najvišjem sodišču na Dunaju postal tolmač za slovenski, hrvaški in srbski jezik. Ob pisanju svojega jezikovnega pravniškega priročnika je Navratil sicer vedel, da je slovenska pravno-politična terminologija pripravljena za tisk (Navratil 1850, IV), vendar je - kot kaže primerjava obeh del - verjetno ni uporabljal oziroma poznal. Navratilov nemško-slovenski pravni slovar obsega 365 slovarskih sestavkov oz. 647 nemških iztočnic in podiztočnic, slovensko-nemški del pa 214 sestavkov oz. 413 slovenskih (pod)iztočnic. Zakaj je nemški del navidezno za skoraj dve tretjini obsežnejši in kakšno je dejansko notranje razmerje med obema jezikoma, naj ponazorijo izrazi besedne družine Recht, ki obsega 6 terminov z 9 pojmovnimi enotami in 15 slovenskimi ustreznicami oz. soustreznicami: Rechtfertigung opravičenje. Rechtlich praven, ein r. Mensch pošten, pravičen človek; - (adv.) pravno, (unter dem Volke: pravično, pošteno, po pravici)', -kGitpravnost, (des Menschen) poštenost, poštenje. Rechtskräftig pravno veljaven; - werden pravno moč zadobiti. Rechtsmittel pravni pomočeh (-no sredstvo). Slovenskih ustreznic je precej več, ker je veliko soustreznic in ker pokrivajo strokovno in nestrokovno (ljudsko) rabo, toda od navedenih (so)ustreznic sta v slovensko-nemški del sprejete samo dve: praven in pravno veljaven, poleg njiju pa še dve: pravdnih Advocat, Anwalt m pravo Recht, ki ju v nemško-slovenskem delu sploh ni. Daje avtor pisal priročnik hitro (»in Eile«, kot pravi na začetku predgovora), nakazujejo datumi pravnih besedil (12. julij - 25. november 1850), v slovarskem delu pa nekatere napake in nedoslednosti. Navratilov slovarski sestavek ima obliko povedi: začenja se z veliko začetnico in končuje s piko, zgradba povedi pa temelji na dvodelnosti: iztočnica oz. podiztočnica - tujejezična ustreznica (lahko s soustreznico/soustreznicami). Osnovno dvodelnost včasih bogatijo oz. presegajo besedne zveze, razna pojasnila, nekajkrat tudi razlaga. Iztočnice so večinoma enobesedne, nekaj je večbesednih: Absteigende Linie navdolno koleno, pokolenje. Berufen sich auf ... pozvati se na, Kraft anwenden siliti se, napenjati se (z močjo). Deželna sodnija Landesgericht, Motenje znotranjega pokoj a deržave Störung der innern Ruhe des Staates. Napotek dati den Rath geben, den Antrag machen. Izjemoma ima iztočnica še soiztočnico, ki pa na ustreznem mestu kdaj ni navedena- kot v sinonimnem slovarju: Frei=, lossprechen (von der Anklage) rešiti, odrešiti, oprostiti (zatožbe). Poročivec, besednik, izvestnik Referent, Berichterstatter. Besedno vrstno je iztočnica samostalnik, glagol, pridevnik ali prislov, v slo-vensko-nemškem delu tudi predlog: Zarad, zbog, zavoljo wegen, kar je le izjemoma eksplicirano: Verurtheile (der, die) obsojenec, obsojenka, Ausdrücklich izrečen, (adv.) izrekoma. Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) Besedne družine imajo skupno besedotvorno iztočnico, kar se lahko prenese tudi na ustreznico: Gefangen -exjetnik, vjetnik, -wävter ječar temničar; Oškodova -ti verletzen; -nje =ung. Na nekaterih mestih imata slovarja tudi nekatera pojasnila. Najpogostejša so slovnična, in sicer a) naglasna: Begehren želeti, hoteti, zahtevati, Berufungsbehörde presöjna oblastnija, Predsednik President, Napotek dati Den Rath geben; b) oblikoslovna: Gut, Güter (Ware=n) blago (kein Vielzahl); Splo -hl...1; sni, a, o (Bw.); Dokonč -ävati beschließen, Beschluß fassen (imperfektv.); Mündel varvanec (m), varvanka (w); Aufheben vzdigniti, ovreči, die Strafe gegen Jemand koga kazni oprostiti; nehati (unübergehend). c) besedotvorna: Gerichts^ in der Zusammensetz. č) vezavna: Berufen sich auf.. .pozvati se na; Entschlagen sich odtegniti se (Dat.), znebiti se (Akk). Nekatera pojasnila so pomensko razločevalna oz. uvrščevalna: Handeln (thun) delati, storiti, ravnati; (feilschen) pogajati, pogaja ti se, (mit Waren) kupčevati, ter-žiti; Siegel (algemein) zaklep, (Petschaft) u. dgl. pečat; Geburt (Akt und Frucht) porod. Nekatera pojasnila so pragmatična: Rechtlich I ...I - (adv.) pravno, (unter dem Volke: pravično, pošteno, po pravici); nekatera so normativno-vrednostna: Antrag ponudba I ...I den A. stellen nasvetovati, napotiti, napotek dati (predlog, predložiti nicht im Geiste der slov. Spr.); Beschwerde, -führung, pritožba nicht prito-ženga; Oseb-a Person, (man brauche wo möglich lieber človek, vielf. ljudje). Vorspiegelung slepotija (falsche, überflüssig; s. Adelung). Navratil je sem pa tja uporabil tudi pogostnostno pojasnilo: Gegenstand (Sache) reč; (predmet brauche man selten); Begehren želeti, hoteti, zahtevati, tirjati, oft prositi; Zakon Gesetz, (jetzt gewöhnlich): Ehe. Navratilova slovarja sta prevodna, vsebujeta pa tudi nekaj razlag, ki pa so navadno jezikovne, včasih pravnopojmovne: Vtemničiti in einen dunklen Arrest einsperren Vzrok: ni nemške besedne ustreznice. Freiheitsstrafe kazen na prostosti, na svobodi. Prostor dürfte hier geeigneter sein - phisische Freiheit; vergl. prostor Raum; svoboda (moralische Fr-t) von svoj biti d. i. sein eigen sein. (Torej: Prostor bi bil tu primernejši -fizična svoboda; prim. prostor Raum; svoboda (moralna svoboda) iz svoj biti.). Vzrok: utemeljitev primernosti enega od dveh sicer sopomenskih izrazov. Porot -a I ...I -nik Geschworner (altslav. aus derselben Wurzel wie rotiti, zarotiti se schwören. Vzrok za razlago: etimološka povezava. Obrok Frist, Termin, überhaupt ein bestimmtes Maß, daher auch »Portion«, z. B. tega mesa bo za enega človeka ravno za tri obroke (In Mottling, Metlika gehört). Vzrok: slovaropisca je zavedla beseda, ki se v njegovem domačem govoru uporablja v drugačnem, nepravnem pomenu. Nekoliko večje ponazoritev, včasih zaradi normativnih ustreznic ali pomenskega razlikovanja: Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) Auslage potrošek, strošek; A. haben potrošiti; A. machen stroške prizadeti. Betrug goljufija; durch B. erwerbenprigoljufati. Frische That samo djanje, z. B. auf frischer That ertappen pri samem djanju zalesti, zateči. Gegenstand (Sache) reč /.../ mehrere Gegenstände sind gestohlen worden, več reči je bilo vkradenih; das bildet den G. des Streites zavoljo tega je pravda, se pravdamo etc., za to gre (pravda), za to se pogajamo; Lehrgegendstand nauk (nauk), vednost; das ist der Gegenstand der Besprechung, od tega govorimo, se menimo, se pomenamo. Ansicht misel, mnenje, welche A. habet ihr? kakšnega mnjenja (!) kakšne misli, kakšnih misli ste vil Primerjava Navratila 1850 z JPT, kije bila sestavljena konec leta 1849, objavljena pa 1853, kaže, da verjetno ni bilo medsebojnih vplivov. Slovarja se razli-: kuj eta po številu j ezikov in smernosti: Navratil j e dvoj ezični in oboj esmerni (nemš-ko-slovenski in slovensko-nemški), JPT je štirijezični in enosmerni (nemško-hr-vaško-srbsko-slovenski), po obsegu: Navratil ima skupaj 15 str. - JPT pa 694 str., pa tudi po makro- in mikrostrukturi. Slovarski sestavki imajo pri obeh sicer obliko povedi - katero je ohranil še Babnik 1894 - in oba podiztočnice gnezdita, vendar v zelo različni meri in obliki. Navratil 1850 gnezdi vse besedne družine, npr. pod samostalniško iztočnico: drug samostalnik (feminitiv, glagolnik), glagol, pridevnik, prislov ali zloženke različnih besednih vrst. JPT gnezdi zloženke, in sicer navadno z izpostavitvijo prvega dela, ;l ostala gnezdenja pa so zelo redka in neobsežna, npr. da se pod pridevnikom gnezdi .-;; samostalnik ali pod glagolom njegov deležnik. Navratil gnezdi v tekoči vrstici, JPT pa v novi vrstici, ki dela gnezdo preglednejše. * Druga velika konceptualna razlika so sobesedne oz. sobesedilne ponazori- tve navajanih izrazov. Navratilove ponazoritve so sorazmerno redke. Črka A, ki v nemško-slovenskem delu zajema 88 izrazov, ima 6 ponazoritev, tj. 6,8 % - v slo-vensko-nemškem delu pa so pri prvih 116 enotah (črke A-M) 3 ponazoritve., tj. 2,6 %. JPT ima pri črki A v prvih 100 slovarskih enotah (do vključno Ablehnungsrecht) 53 ponazoritev (53 %). Pomembna sestavina slovarske mikrostrukture so razlage oz. tujejezične us-treznice. Pri črki A, ki ima v nemško-slovenskem delu 72 izrazno-pojmovnih enot, se JPT popolnoma sklada z Navratilom v treh enobesednih ustreznicah: Abstimmung glasovanje, Anklagekammer zatožnija, in Auflauf rabuka - v dveh soustrez-nicah se sklada dvakrat: Abschrift prepis, prepisek; Auslage potrošek, strošek- v besedni zvezi pa se sklada enkrat: Anschuldigungsbeweis obdolživni dokaz. Pri črki Z v slovensko-nemškem delu, ki obsega 32 izrazno-pojmovnih enot, se JPT sklada z Navratilom v sedmih enobesednih ustreznicah: zakonik, zapisnik, zapisovavec, zatožba, zatožnija, zažig in zvedenec - v dvobesednem izrazu pa enkrat: zagovorni spis. Ujemanje v enobesednih ustreznicah ima glede medsebojnih vplivov zelo 2Qg majhno dokazilno moč, saj enakost kaj lahko temelji na zapisu iste dejanske rabe, Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) ujemanje ostalih izrazov pa dosega le dobre 4 oz. 3 %, kar je veliko premalo, da bi mogli sklepati na medsebojno povezanost primerjanih slovarjev. Veliko bolj prepričljiv dokaz o nepovezanosti slovarjev je odsotnost nekaterih Navratilovih izrazov v JPT. Pri črki A je takih kar 14, kar pomeni 19,4 %. Nekateri so izpadli zaradi premajhne terminološkosti: Allein sam, posamer, Allgemein splošen, občen, vesolen; adv. sploh etc.. Pri drugih črkah so podobni nestrokovni izrazi abeceda, dete, fant, fantin, hlapon, omika, omikati, tehtnica, trenutek, zarad, zbog, zavoljo. Nekateri izrazi z začetnim A v JPT verjetno niso bili upoštevani zaradi redkosti: amtiren uradovati, Amtirung uradovanje, nekateri pa so zastopani samo v drugih besedotvornih oblikah: Abweichend različen JPT nima, ima pa glagol abweichen in glagolnik Abweichung. Prav tako JPT nima Ausmessung odmere, odmerjenja, ima pa glagol ausmessen (v pomeni premeriti, izmeriti in odločiti čas), in nima Aussprechen izgovoriti, izustiti, ima pa Ausspruch, richterlicher izrek sodni, sodnikov. Presenetljivo pa v JPT ni naslednjih izrazov, ki jih je Navratil zajel: Amtsge-heimniß uradna skrivnost, Angeklagter zatoženec, Angeklagte zatoženka, Angeschuldigter obdolženec, Angeschuldigte obdolženka, Aufruf oklic in Auslieferung izroč-ba, izročitev. Različen j ezikovno-strokovni nazor se kaže pri več drugih sestavinah. Pri besedni družini nem. Amt navaja Navratil živo, rabljeno obliko urad, uraden, uradovati, uradovanje, JPT pa ima »popravljene«, etimološko normirane oblike ured, uredoven, uredski, uredovati. Podobno je pri družini nem. Gesetz. Navratil v slo-vensko-nemškem delu pri iztočnici Zakon navaja Gesetz in - s pojasnilom o rabi (jetzt gewöhnlich) Ehe, JPT pa razlikuje: Gesetz sloveni s postavo, zakon pa mu pomeni samo Ehe. Vendar nova, dishomonimna ureditev ni dosledna: Gesetzbuch ; je še vedno zakonik. No, nedosleden je tudi Navratil, ki v nemško-slovenskem delu izraza Gesetz sploh nima, ima pa Gesetzwidrig z ustroznicama,protipostaven, nepo- : staven! Različno imata primerjana slovarja obdelano tudi Gemeinde, za katero navaja Navratil 3 ustreznice: županija, občina, srenja. Da daje prednost novotvorjen-ki županija, je razvidno tudi pri občini, kjer navaja kazalki srenja, županija in pri srenji, kjer navaja kazalko županija. JPT ima samo iz hrvaščine oz. srbščine prevzeto občino in pridevnik občinski, katerega Navratil ne navaja, pač pa županijsk (v slovensko-nemškem delu) oz. županijski, županijin v nemško-slovenskem delu). Različne ustreznice ima tudi župan: pri Navratilu Gemeinderichter s sou-streznico Bürgermeister, ki pa nima lastne iztočnice, v JPT pa Gemeinderichterja -verjetno zaradi nesistemskega prekrivanja s sodnikom (Richter) ni, čeprav se je sredi 19. stoletja uporabljal - ima pa župana občine (samo v taki zvezi) z nemško ustreznico Gemeindeältester, kije bila sicer zelo redka, medtem ko ima Bürgermeister ustreznici mestni župan, starešina. Leta 1859 je M. Valjavec zapisal, daje Navratilovo mladinsko revijo Vedež (1848-1850) pokopala »nesrečna mešanica jezikov«. Navratil 1859 je ugovarjal, daje v Vedežu leta 1849 res objavil 8 kratkih spisov drugih avtorjev z nekaterimi ilirskimi oblikami, »ali že konec onega leta (1849) sem sam ob sebi zavergel to mešanico, ki mi je presedala od nekdaj, zato ker po moji pusti pameti ne bo iz te 209 Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) moke nikdar (narodnega) kruha.« Vendar ga Ilešič 1909 spet razglaša za ilirca, toda prepričljivih (glasoslovnih in oblikoslovnih) dokazov ne navaja. V obeh slovarčkih ima Navratil malo »ilirizmov«: otrov in otroven (kot sopomenki za strup oz. strupen), otrovati in otrovanje; pri Handgelöbniß navaja obljuba (obečanje), pri Ehegatte ima poleg zakonskega moža in zakonskega druga tudi zakonski druže; pri Verfälschung ima ponareja denarjev (penezov), za Zeuge navaja ustreznicipriča, svedok, za Zeugengebührpričnina, svedočnina. Razen tega uporablja še važen in zbog. JPT od navedenih nima otrova itd., obečanja in predloga zbog, hrvatizem oz. srbizem svedok pa navaja še Babnik 1894. Opazni Navratilovi novotvorbi sta skardeliti se in strumiti se, oboje za zusammenrotten, ki ima v JPT ustreznico skupiti se ob hrv. oz. srb. steči se - danes bi rekli zbrati se. V oblikoslovju sta dva navratilizma: Pridevnik (in prislov) -sk: djansk, hudodelsk,puntarsk, sodnijsk, tatinsk itd. V zvezi s samostalnikom m. sp. pa imajo vedno neokrajšano obliko: sodnijski jezik, zakonski mož, županijski odbor. Svojilni pridevnik -in: zatožbin spis za Anklageschrift, županijin v pomenu 'der Gemeinde gehörig, Gemeinde^', verjetno pa tudi pogoj in bedingt, verglichen in občin gemein, allgemein. Samoglasniški r piše Navratil 1850 dosledno er\ deržava, obertnija, vsmer-titi ipd., v JPT pa je zanimiva razlika: slovarski del pozna samo r. država, državni, obrtnija, usmrtenje itd., toda v uvodnem Pristavku, ki gaje podpisal M. Cigale, se piše samo er. hervaško, mervico, deržati se, izperva itd. Pri pravopisni redakciji JPT Cigale očitno ni uveljavil svojega nazora. Ali je pisanje samoglasniškega r z eno samo črko Miklošičevo? Lapsusov ima Navratil malo. Iztočnica Akt mu pomeni tako spis (Schrift) kot dejanje (Handlung). Na prvi pogled gre za združitev homonimnih oblik, v resnici pa je napaka (tudi) formalna (morda pod vplivom slovenske rabe?): Sodobna nemščina je razlikovala der Act dejanje in die Acte oz. die Acten (mn.) spis(i). Heinsius 1840 ima Acten, Janežič 1850 Acten, JPT Acten, Cigale 1860 pa die Acte pismo, in die Acten spisi. Pri Dokončku navaja Navratil fantomsko kazalko sklep, vendar ima pri Beschluß obe ustreznici: sklep in dokonček. Nekajkrat se mu je zamešal tudi abecedni red: Aufruhr punt stoji pred Aufruf oklic, Aussprechen izgovoriti, izustiti stoji pred Ausschließen izločiti. Navratilova dvojezična in obojesmerna »seznama«, prva objavljena slovenska pravna slovarja, sicer skromna po obsegu, vsebujeta več terminološko in leksi-kografsko zanimivih rešitev, v JPT pa nista bila upoštevana. Navedenke Babnik, J. 1894, Nemško-slovenska pravna terminologija, Na Dunaju. Cigale, M. 1860, Deutsch-slovenisches Wörterbuch, Erster Theil, Laibach. Heinsius, Th. 1840, Vollständiges Wörterbuch der Deutschen Sprache I'.../, Erster Band, Wien. Jakob Müller: Dvojezična pravna slovarja Ivana Navratila (1850) Ilešič, F. 1909, Ilirec Ivan Navratil, Slovan 7 (1909), 271-272. Janežič, A. 1850, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, Nemško-slovenski del, U Celovcu. Janežič, A. 1851, Popolni ročni slovar slovenskega in nemškega jezika, Slovensko-nemški del, U Celovcu. JPT 1853, Juridisch-politische Terminologie für die s lavischen Sprachen Oester-reichs. Deutsch-kroatische, serbische und slovenische Separat-Ausgabe, Wien. Navratil, J. 1850, Kurze Sprachlehre mit einer möglichst vollständigen Rechtschreibung der slovenischen Sprache nebst einem praktischen Anhange I.../, Laibach. Navratil, J. 1859, Zakaj je nehal Vedež, Glasnik slovenski 4 (1859), 151-152. Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des synonymes (Larousse, Paris 2001) Zvonka Praznik IZVLEČEK: V prispevku je predstavljen Slovar sinonimov (Dictionnaire des synonymes) treh francoskih avtorjev (Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde), kije izšel pri založbi Larousse leta 2001. Narejena je primerjava z delom istih avtorjev z naslovom Novi slovar sinonimov (Nouveau dictionnaire des synonymes) iz leta 1988, tako glede osnovne zamisli kot slovarske uresničitve. Ob primerjanju posameznih rešitev v obeh slovarjih so ugotovljene najpomembnejše razlike med njima, kritično osvetljene z rešitvami v nekaterih drugih slov ar opisnih priročnikih te vrste, tudi z drugih jezikovnih področij. ABSTRACT: The article presents A Dictionary of Synonyms (Dictionnaire des synonymes) by three French authors (Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde) which was published by Larousse publishing house in 2001. This work is compared to another work by the same authors published in 1988, i.e. A New Dictionary of Synonyms (Noveau dictionnaire des synonymes), with regard to its basic concept as well as its lexicographical realization. Individual solutions in both dictionaries are contrasted so as to show the most important differences between them, and they are critically examined in comparison with the solutions in other lexicographical reference books of this type, including those from other language areas. 1 Slovar sinonimov (Dictionnaire des synonymes) francoskih avtorjev Emila Genouvrierja, Clauda Desirata, Tristana Hordeja,1 v založniškem pogledu eden uspešnejših v vrsti priročnikov z dolgo slovaropisno tradicijo,2 predstavlja v slovaro- 1 Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des synonymes, Larousse, Paris 2001 (dalje DS 2001), 743 str.; prva izdaja iz leta 1992 je bila večkrat ponatisnjena. - Kljub do neke mere uveljavljenemu izrazu sopomenka (z njenimi izpeljankami) je še odprto vprašanje zamenljivosti z izrazom sinonim, kar potrjuje izbira v naslovu edine slovenske monografske obdelave na to temo: Marina Zorman, O sinonimi]i, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000 (dalje Zorman 2000). 2 Prim. Zorman 2000, str. 9. - Gl. Predgovor (Michel de Toro) v: Rene Bailly, Dictionnaire des synonymes de la langue francaise, Larousse, Paris 1947, str. V-VIII. - Prim, tudi bibliografijo v: Jean Lecointe, Dictionnaire des synonymes et des equivalences, Librairie Generale Francaise, Paris 1993 (dalje Lecointe 1993), str. 41. 213 Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... pisnem pogledu, tako glede zamisli kot izvedbe, nadaljevanje dela istih avtorjev z naslovom Novi slovar sinonimov (Nouveau dictionnaire des synonymes) iz leta 1988.3 V obeh primerih gre za tip slovarja, v katerem skušajo avtorji s prikazom pomenskih, slovničnih, stilnih, družljivostnih lastnosti v slovarju navedenih sinonimov pokazati heterogenost razmerij med njimi, drugače kot sinonimni slovarji, ki obsegajo zbirke sinonimnih izrazov brez navedbe razlikovalnih prvin.4 Primerjava konkretnih slovaropisnih rešitev v NDS 1988 in DS 2001, ki zadeva obseg, zgradbo slovarja in osnovne sestavine slovarskega sestavka (prikaz slovničnih podatkov, slovarskih razlag, ponazarjamih zgledov, sestavo sinonimnih nizov in normiranje v obeh slovarjih), je pokazala, kakšen razvoj je doživela slovaropisna misel avtorjev v času, ki ločuje izid obeh del. 2 Dvodelno slovarsko zgradbo, ki jo v NDS 1988 sestavljata osrednji del s slovarskimi sestavki in abecedni seznam (indeks) sinonimov z navedbo ustreznih iztočnic ali podiztočnic,5 pri katerih so slovarsko obdelani, so avtorji v DS 2001 preoblikovali v enodelno z na novo izdelanim sistemom mediztočničnih povezav.6 Tako je dosežena večja preglednost slovarskih rešitev ob povečanem obsegu prikazanih sinonimnih možnosti v tem slovarju. SinonimnogradivojevDS2001 v primerjavi z NDS 1988 močno povečano;7 3 Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Nouveau dictionnaire des synonymes, Larousse, Paris 1988 (dalje NDS 1988), 510 str. - Predgovor (11 str.) z dodatkom (2 str.) pojasnjuje najpomembnejše konceptualne odločitve avtorjev, vključno s predstavitvijo zgradbe slovarja in shemo osnovnih sestavin slovarskega sestavka. 4 Eden novejših sinonimnih slovarjev s francoskega jezikovnega področja, ki vsebuje razmeroma obsežne (abecedno urejene) zbirke sinonimov, je Dictionnaire des synonymes, katerega avtorje Henri Bertaud du Chazaud (Le Robert, Paris 2000, 738 str.; v okviru 20000 slovarskih sestavkov obravnava 200000 leksemov). Primer sinonimnega slovarja brez kakršnih koli razlikovalnih podatkov je s španskega jezikovnega področja: Fernando Corripio, Sinönimos, antönimos, Ediciones Larousse, Barcelona 1989, 386 str. Drugačna od tega sta primera slovarjev z besednovrstno določenimi iztočnicami in zelo formaliziranimi pomenskimi pojasnili, navedenimi pred skupinami stilno označenih sinonimov (in antonimov): Sinönimosy antönimos, Ediciones SM Joaquin Turina, Madrid 2001, 960 str. (z vertikalnim zapisom členov sinonimnih skupin); Giuseppe Pittäno, Sinonimi e contraria Zanichelli, Bologna 1992, 863 str. (tudi s podatki o izvoru iztočnične besede). 5 Iztočnica, rabljena v opoziciji do kazalčna iztočnica, označuje v prispevku slovarsko enoto, ki uvaja slovarski sestavek s prikazanimi sinonimnimi razmerji. Prim, razdelek 4. 6 V DS 2001 ureja mediztočnične povezave kazalčni sistem, ki ga sestavljajo kazalka V(oir) in grafična znaka (zvezdica in puščica v desno). Kazalka V(oir), uporabljena v nenorma-tivni vlogi, kaže na iztočnice, pri katerih je obdelana vsa sinonimija obravnavanega lek-sema. Pri nakazanih sinonimnih povezavah je moteča odsotnost številk usmeritvenega pomena. - Navedena grafična znaka, ki nadomeščata v NDS 1988 rabljeno dopolnjeval-no kazalko v(oir) aussi, nakazujeta povezavo s pomensko bližnjimi poimenovanji ali pa z besednovrstno različnimi tvorjenkami iz iste podstave. Njuna vloga je v dopolnjevanju in primerjanju podatkov med različnimi iztočnicami ali podiztočnicami. 7 Glede na to, da v DS 2001 ni podatka o številu slovarsko obdelanih iztočnic, se primerjava obsega obravnavanih slovarjev omejuje na izbor sinonimnega gradiva. V NDS 1988 (Predgovor, str. 13) navedena številka 20 000 se očitno nanaša na število iztočnic in podiztočnic. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... npr. pri iztočnici riche 2 (611)8 je prikaz sinonimije dopolnjen z naslednjimi enotami: copieux, couteux, image, luxueux, magnifique. V slovarje zajeto večje število socialnozvrstno, predvsem pogovorno označenega besedja: saloperie (bassesse, 75), ramasser, choper (contracter, 161). Sprejetega je tudi več čustvenostno označenega sinonimnega gradiva, vključno s kletvicami in vulgarizmi.9 Razlika v obsegu med NDS 1988 in DS 2001, kot jo pokaže izbor sinonimnega gradiva v obeh slovarjih, je precejšnja, upoštevaje tudi gospodarnejšo izrabo slovarskega prostora (večje število krajšav, večja gospodarnost pri oblikovanju razlag in pojasnil) ob siceršnji večji preglednosti slovarskih sestavkov (spremembe v grafični zasnovi slovarja: navajanje podiztočnic v novi vrstici, oštevilčenje v krepkem tisku) v DS 2001. 3 Slovarsko gradivo je v obeh slovarjih načeloma abecedno urejeno, vendar s precejšnjim odmikom od tega načela: del tvorjenega (izpeljanke) je obravnavan pri podstavnih besedah. Npr. izpeljani pridevniki, vključno z izdeležniškimi, so pod-iztočnice pri podstavnem glagolu: amüsant, eclatant, emouvant, etourdissant, surprenant ali affecte, exalte, perdu so podiztočnice pri podstavnih besedah amuser (36), eclater (243), emouvoir (256), etourdir (287), surprendre (674); affecter (20), exalter (291), perdre (513);10 izpridevniški prislovi so podiztočnice pri podstavnem pridevniku: anciennement pri ancien (37) itd. Različno od izpeljank so sestavljenke samostojne iztočnice: illegal (365), superposer (671). Sprejeti sistem iztočničenja dopušča neenotno obravnavo istovrstnega v primerih, kot sta leksema lisible (podiztočnica pri lire, 417) in illisible (samostojna iztočnica, 365). Tudi v okviru izpeljank obravnava ni povsem enotna. Osamosvojenost leksema je glede na sprejeti sistem utemeljena v primerih, ko pomenska razčlenjenost preseže pomenski obseg podstavne besede. Prim, različno obravnavo izpeljanih samostalnikov tip hauteur (podiztočnica pri haut III, 356) in bassesse (samostojna iztočnica, 75). Sprejeti sistem razvrščanja slovarskega gradiva dopušča možnost, da določenih besed ni na pričakovanih mestih v slovarju. S stališča uporabnika pomeni tak način razvrščanja iztočnic oteženo iskanje, kadar pride do porušenja abecednega zaporedja.11 8 Če ni navedeno drugače, se strani v oklepajih nanašajo na DS 2001. 9 Lecointe 1993 je gradivsko manj obsežen: obsega manj pogovornih sinonimnih možnosti, ne zajema pokrajinskih oz. narečnih izrazov, redkih besed in neologizmov; od čustvenostno označenega ne navaja kletvic in vulgarizmov. 10 Odmiki od tega načela so npr. pri izpeljankah tipa brillant (96) ali etourdi (287), ki so obravnavane kot iztočnice. Osamosvojenost leksemov v teh primerih pogojuje razvitost sinonimnih razmerij. - DS 2001 odlikuje razmeroma vzoren prikaz izdeležniških stanj-skih pridevnikov, položajno izenačenih z netvorjenimi pridevniki. Prim, obravnavo v slovaškem sinonimnem slovarju (Synonymicky slovnik slovenciny, ur. Maria Pisarčikova, Veda, vidavatel'stvo Slovenskej akademie vied, Bratislava 2000), v katerem so stanjski pridevniki samo navedeni v zgledih v okviru glagolske iztočnice brez navedbe besedno-vrstne spremembe (npr. skomoleny, prekrüteny citat pri prekrutit' 2, 538). 11 Večina pregledanih slovarjev tega tipa ima razvrstitev iztočnic po absolutni abecedi. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... 4 Iztočnice v sinonimnem slovarju so samo besede, ki imajo v danem leksi-kalnem sistemu vsaj eno sinonimno možnost. So dveh vrst: iztočnice, ki uvajajo slovarski sestavek, v katerem je slovaropisno prikazana vsa sinonimija iztočnične besede, in kazalčne iztočnice, ki nimajo svojega sinonimnega niza, ampak vodijo k sestavkom, v katerih nastopajo kot člen enega ali več nizov. Številčno razmerje med obema vrstama iztočnic je v DS 2001 spremenjeno: zaradi drugačne slovarske zgradbe je v tem slovarju zelo povečano število kazalčnih iztočnic. Slovarske enote, ki nastopajo kot iztočnice ali podiztočnice v obeh obravnavanih francoskih slovarjih, ne ustrezajo nujno merilom, kot so nevtralnost, pogostnost, pomenska prekrivnost s členi sinonimnega niza, zamenljivost na ravni denota-tivnega pomena ipd.12 Npr. nevtralni leksem amoureux (35), naveden kot kazalčna iztočnica, je slovaropisno obdelan pri pogovorno označenem stanj skem pridevniku mordu (podiztočnica pri mordre, 461). Osnovna zgradba slovarskega sestavka je v obeh slovarjih enaka: osnovni obliki iztočnice sledijo relevantni slovnični podatki (besednovrstni samo za razlikovanje homonimije in konverznih prehodov; vzorčno izpisani podatki z vezij i-vostnimi določili, zadevajočimi iztočnično besedo; oznaka za glagolsko prehodnost). V okviru pomenskih enot, ki si sledijo za ustrezno zaporedno številko, se zvrstijo za ponazarjalnim zgledom slovaropisno obdelani členi sinonimnega niza, po potrebi stilno-zvrstno označeni, z zapostavljeno pojasnjevalno razlago (z navedbo pomenskih, družljivostnih in drugih razlikovalnih prvin) in po potrebi z dodanim lastnim zgledom. Podiztočnice so načeloma slovaropisno prikazane enakovredno iztočnični enoti; obravnava je različna le v primerih tipa boueux (boue, 90), pri katerih je s posrednimi razlagalnimi pojasnili pri podiztočnici opozorjeno na pomen, na katerega se navezuje izpeljanka, kar naj bi nadomestilo navajanje zgledov in nakazalo še nove sinonimne možnosti, presegajoče leksikalno sinonimijo.13 4.1 Oba slovarja, NDS 1988 in DS 2001, obravnavata vse slovnične lastnosti, relevantne za popoln prikaz rabe besede; med drugim opozarjata na besedno-vrstne spremembe, navajata glagolsko prehodnost (plier, 530), vezijivostne lastnosti glagolskih, pridevniških in samostalniških besed; pri samostalniku upoštevata kategorijo števila (oeil, 484) in pri pridevniku kot razvijajoči besedni vrsti opozarjata na lastnost človeško v danem pomenu določevanega samostalnika. Besednovrstnih oznak14 slovarja ne navajata pri vseh besednih enotah, zajetih v iztočnicah in podiztočnicah, ampak samo v primerih, ko je potrebna razliko- 12 Nekateri slovarji, npr. slovaški sinonimni slovar (op. 10) in ruski sinonimni slovar (Jurij Dmitrijevič Apresjan idr., Novyj ob "jasnitel 'nyj slovar' sinonimov russkogojazyka, Jazyki russkoj kul'tury, Moskva 2000), uporabljajo poimenovanje dominanta za iztočnico, ki je pomensko najširši člen sinonimnega niza, najbolj uporabljan v besedilih in stilno (najbolj) nevtralen. 13 Prim DS 2001, Predgovor, str. XI. 14 Tudi Lecointe 1993 navaja besednovrstne oznake samo pri homonimnih leksemih in pri konverznih prehodih, npr. etranger (151). V številnih drugih slovarjih, npr. v slovaškem sinonimnem slovarju (op. 10), so vse iztočnice besednovrstno določene. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... valna identifikacija. Besednovrstno so določeni homonimni leksemi15 in izpridev-niški konverzni samostalniki (malheureux, 430; mou, 462).16 Slovarja opozarjata na vezijivostne lastnosti glagolskih, pridevniških in sa-mostalniških besed. Ob vsakem glagolu so prikazane vse njegove vezij ivostne možnosti, navedene praviloma pred ponazorilom. Slovarski prikaz leve in desne glagol-ske vezljivosti je podan z izpostavitvijo vezijivostnega vzorca (izpostavljeno je npr. levovezljivostno določilo kdo, kaj) in besedilno ponazoritvijo, npr. parier (500). Če člen niza ne izkazuje istih vezij ivostnih možnosti, kot so podane z vezijivostnim vzorcem, je z zgledom pokazana nova vezljivost.17 Pri pridevniku je v slovarskem prikazu upoštevana kategorija človeško. Uvrstitev odnosnice glede na lastnost človeško je nakazana z izpostavitvijo zaimkov nekdo, nekaj: delicat (201), doux (237), mauvais I (440), mediocre (442), parfait (499): mediocre 1. [qqn est ~] Un eleve mediocre ... 2. [qqch est ~] // recoit un salaire mediocre ... 3. [qqch est ~] 77 mene une vie mediocre (442) Obravnava slovničnih podatkov v DS 2001 se od prikaza v NDS 1988 razlikuje v slovarskotehničnem pogledu. V DS 2001 uvedeno navajanje slovničnih (in stilno-zvrstnih) podatkov v oglatem oklepaju prispeva k večji preglednosti slovarskega sestavka. 4.2 Obravnavana sinonimna slovarja navajata dve vrsti razlag: pomenske razlage iztočnice in pojasnjevalne razlage členov sinonimnega niza. 4.2.1 Slovarja načeloma ne dajeta sistematično splošnih pomenskih razlag, veljavnih za celotni sinonimni niz. Avtorji se odpovedujejo tipu sinonimnega slovarja s sistematičnim navajanjem razlag (in občasnim ponazarjanjem) z utemeljitvijo, da so možnosti razlagalnega definiranja besed omejene, v primerjavi z optimalno obvestilnostjo besedilnih ponazoril pri podajanju pomenskih, skladenjskih, družljivostnih in drugih lastnosti leksemov.18 Ob tej sicer veljavni ugotovitvi avtor- 15 Pri homonimih ni enotne slovaropisne ureditve: podatek o pripadnosti različnim besednim vrstam je v nekaterih primerih naveden skupaj, takoj za iztočnico (jaune I, 400), v drugih primerih je konverzni samostalnik obravnavan za posebno zaporedno številko (maladroit 3, 429) ali pa je besednovrstna različnost pokazana z rimskimi številkami. Prim, malheureux (430). 16 Pri konverznih prehodih so pogosti primeri, ko je konverzni samostalnik naveden brez oznake na koncu pridevniških pomenov; v posameznih primerih leksemi besednovrstno niso razmejeni, npr. froid (329), pričakovana oznaka ni navedena (clair 3, 131) ali pa so nedoslednosti pri navedbi oznak, npr. pri leksemih aveugle 2 (67), moral (460), mordu (461), riche (611), ridicule (611). 17 Lecointe 1993, tako kot večina pregledanih sinonimnih slovarjev, namesto ponazarjanja vezljivostnih možnosti z izpisovanjem zaimkov in predlogov izkazuje vezljivost implicitno z navajanjem ustreznih zgledov. 18 Gl. Predgovor k NDS 1988, str. 6. - Prim, starejši tip slovarja s sistematičnim navajanjem obsežnih razlag, ki vsebujejo poleg natančnega opisa pomenskih prvin tudi podatke o slovničnih in stilnih lastnostih leksemov, vključno z opozorili na zunaj jezikovne okoliš- Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... ji NDS 1988 in DS 2001 ne upoštevajo, da splošne pomenske razlage v sinonimnem slovarju poleg identifikacijske funkcije opravljajo vlogo dodatnega merila za ugotavljanje pomenske enakosti ali podobnosti. Sistematično navajanje splošnih pomenskih razlag, ki vključujejo uvrščevalno pomensko sestavino, omogoča v primerih, kadar med členi sinonimnega niza obstaja razmerje hiper- in hiponimije (nad-in podpomenskosti), razlaganje s krajšimi dopolnjevalnimi razlagami z navedbo samo razločevalne pomenske sestavine.19 Namesto klasične slovarske razlage se pri splošno znanih leksemih s širokim pomenskim obsegom v NDS 1988 pojavljajo pomensko izpraznjena pojasnila. Tudi v DS 2001 so taka pojasnila razmeroma še pogosta. Prim, prikaz iztočnic cas (112), chose (128), dimension (223), disparaitre (227), enlever 1 (265): cas D'emploi tres general, ce terme entre dans un grand nombre de contextes avec lesquels varient ses synonymes (112) Od razlagalnih tipov se poleg polnopomenskih razlag v obeh slovarjih pojavljajo tudi posredna razlagalna pojasnila,20 ki kažejo povezavo tvorjenke z ustreznim pomenom podstavne besede. Prim, bonte 1 (bon, 87), Constance (constant, 157):21 bon II [qqn est ~] 1. Son pere etait aimable et bon (= qui manifeste de la bonte): bienveillant, humain ♦ comprehensif... 0 bonte 1. [de bon II, 1]: bienveillance, humanite, comprehension (87) 4.2.2 Druga vrsta pomenskih razlag, pojasnjevalne razlage členov sinonimnega niza, obsegajo razlikujoče lastnosti v razmerju do iztočnice in drugih lekse-mov iste pomenske skupine: poleg pomenskih pojasnil vsebujejo opozorila na slovnične posebnosti, pojasnila glede besedilne in zunajbesedilne rabe; v razlago je v posameznih primerih vključeno tudi stilno vrednotenje leksemov, npr. fermer 3 (309), mortII(461). Pojasnjevalne razlage, ki se nanašajo na posamezne člene sinonimnega niza čine: Rene Bailly, Dictionnaire des synonymes de la langue francaise, Larousse, Paris 1946, 626 str. Razlaga ni samostojna prvina slovarskega sestavka, ampak del daljše razlagalne povedi, ki vključuje iztočnico. - Z angleškega jezikovnega področja prim. Webster's Dictionary of Synonyms iz leta 1951, 907 str.; predelana izdaja 1978, 909 str. -Med novejšimi sinonimnimi slovarji prim. Lecointe 1993 (op. 2), ki se po zasnovi razlikuje od NDS 1988 in DS 2001 z doslednim navajanjem splošnih pomenskih razlag in občasnim ponazarjanjem. Razlage odlikuje uravnotežen izbor razlagalnih prvin in zgoščenost pomenskih opisov. - Dosledno, razmeroma uravnoteženo dopolnjevanje obeh slovarskih prvin, splošne razlage in ponazoril, je značilnost slovaškega sinonimnega slovarja (op. 10). 19 Izrazje je prevzeto po: Ada Vidovič Muha, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Govorica slovarja, Ljubljana 2000 (dalje Vidovič Muha 2000), npr. str. 53, 174. 20 Posredna razlagalna pojasnila v NDS 1988 in DS 2001 samo nakazujejo povezavo tvorjenke z ustreznim pomenom podstavne besede, ne določajo pa besedotvornih kategorij, kot npr. posredne razlage v Slovarju slovenskega knjižnega jezika ( SSKJ I, Uvod, str. XVI). 21 V NDS 1988 (103) je pri podiztočnici Constance napačno sklicevanje na glagol namesto na pridevnik. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... ali na sinonime, povezane v naštevalno skupino, v NDS 1988 še niso samostojne prvine slovarskega sestavka, ampak so povezane s členi niza v razlagalno poved: illegal Se dit de ce qui est defendu par la loi, illicite, de ce qui est defendu par la morale ou par la loi, irregulier, de ce qui n'est pas conforme ä un reglement donne (219) V DS 2001 so pojasnjevalne razlage praviloma osamosvojene in sledijo členom sinonimnega niza (v okroglem oklepaju): illegal Qui est defendu par la loi: illicite (= qui est defendu par la morale ou par la loi) ♦ irregulier (qui n'est pas conforme a un reglement donne) (365) Poleg prevladujočega tipa razlag se tudi v DS 2001 še pojavlja tip, značilen za oblikovanje razlag v NDS 1988.22 4.2.3 Slog razlag v DS 2001 je v primerjavi s slogom v NDS 1988 bolj slovarski, ob upoštevanju načel, kot so kratkost, jasnost, jedrnatost izražanja: doux 1. Qui produit une sensation agreable. Au gout... (NDS 1988, 146) doux 1. Agreable au gout... (DS 2001, 237) V številnih primerih se tudi v DS 2001 še pojavljajo daljše, netipske razlage z obširnejšimi opisi pomena ali pojasnili glede rabe besede, tudi s prehodom v enci-klopedičnost, npr. consommer (157), hauteur (haut, 356), heredite (357), hermeti-que 1 (357):23 hermetique 1. Ce terme implique, comme etanche, 1'idee d'impermeabilite et en outre, contrairement ä etanche, celle de fermeture: un bateau est etanche, mais non hermetique; une bouteille est etanche si eile a une fermeture bien hermetique (357) 4.3 Ponazarjalni primeri imajo, zlasti ob odsotnosti splošnih slovarskih razlag,24 osrednjo vlogo v sinonimnih slovarjih, upoštevaje možnost zamenljivosti v besedilu (z vsemi pomenskimi, skladenjskimi, stilističnimi in drugimi omejitvami nadomeščanja) kot eno najpomembnejših meril za dokazovanje sinonimnih razmerij med členi nizov in iztočnično besedo.25 Zgledi so tako v NDS 1988 kot tudi v DS 2001 večinoma cele povedi, redkeje minimalne besedne zveze. Besedilna ponazorila v obliki neokrnjenih daljših po- 22 V DS 2001 se tako pojavlja dvojnost slovaropisnih rešitev: dvopičje, ki praviloma uvaja sinonimni par ali niz sinonimov, je v posameznih primerih opuščeno; razlaga, oblikovana v daljšo poved (brez običajnega okroglega oklepaja), vključuje tudi sinonim v krepkem tisku, npr. ethnique (286). 23 Prim. Lecointe 1993, ki ga odlikuje uravnoteženost razlag tako glede razlagalnega sloga kot glede količine podatkov (op. 18). 24 Prim, razdelek 4.2.1. - Glede na vlogo ponazarjalnih zgledov se zdi utemeljena izbira ležečega tiska ponazoril v tem tipu slovarja. 25 O ključni vlogi sobesedila pri ugotavljanju sinonimnih razmerij prim. Jean Dubois idr., Dictionnaire de linguistique et des sciences du langage, Larousse, Paris 1999, 466 (sestavek synonymie). Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... vedi namesto slovaropisno prilagojenih najmanjših besedil navajata slovarja tudi pri splošno znanih leksemih, ko večja gospodarnost pri oblikovanju zgledov ne bi ogrozila jasnosti, nedvoumnosti: parier 1. IIparle beaucoup, mais ce qu 'il dit n 'estpas tres interessant (500) franc II1. C'est un komme tres franc qui dira ce qu 'ilpense (326) riche 2. Le chateau renfermait des meubles anciens et de riches tapisseries (611) revolution 1. La revolution de 1789 a changes les moeurs ... 2. L'industrie a subi une veritable revolution avec I'introduction des ordinateurs (610) Besedilno ponazorilo ima praviloma iztočnica in vsak od členov sinonimne-ga niza, pri katerem se pojavljajo besedilne ali zunajbesedilne omejitve glede rabe. Tovrstne omejitve utemeljujejo v posameznih primerih še dodatno, na videz negospodarno navajanje ponazarjalnih zgledov.26 Tako navaja DS 2001 v primerjavi z NDS 1988 večje število besedilnih ponazoril, nanašajočih se na posamezne člene niza, za ponazoritev posebnosti njihove rabe. Prim, prikaz rabe pogovorno označenega glagola se frapper za nevtralno sinonimno možnost s'emouvoir (emouvoir, NDS 1988, 157; DS 2001, 256). 4.4 Sestava sinonimnega niza,27 kije najpomembnejši podatek sinonimnega slovarja, dokazuje široko pojmovanje sinonimije v NDS 1988 in D S 2001. Poleg leksemov, ki so med seboj v razmerju pomenske enakosti in podobnosti (sopomen-skosti, nad- in podpomenskosti),28 so v slovarski sestavek vključeni tudi taki, kijih druži samo pripadnost isti pojmovni skupini, npr. emballage (emballer, 253), net-toyer 1 (473).29 Ta ugotovitev velja tako za NDS 1988 kot DS 2001; pri tem je Prim. Predgovor v NDS 1988, 8. - Zgledi, ki jih navaja Lecointe 1993, so praviloma slovaropisno prilagojena krajša ponazorila, pogosto vključena v razlago. Poimenovanje sinonimni niz je bolj običajno pri slovarjih, ki izhajajo iz slovarskega pomena; pri slovarjih, ki sinonimijo pojmujejo širše in imajo izhodišče v pojmovni povezanosti, izraz ni tako ustrezen; klub temu je v prispevku zaradi poimenovalne enotnosti rabljen tudi v takih primerih. - Sorazmerno heterogenost sinonimov, združenih v nizu, avtorji utemeljujejo s ciljem, ki so mu skušali slediti: ponuditi uporabniku (tako srednje kot visoko izobraženemu, vključno s tujejezičnim) možnosti za diferenciacijo izražanja, omogočiti mu, da lahko uporabi 'pravo' besedo na 'pravem' mestu (DS 2001, V). Prim. Zorman 2000, 39. Vrsta sinonimnega razmerja je v NDS 1988 in DS 2001 pokazana tudi z grafičnimi znaki. Enačaj, ki v NDS 1988 nakazuje pomensko enakost navedenih izrazov, je v DS 2001 opuščen. Na večjo pomensko oddaljenost, ki jo v NDS 1988 nakazuje uvedba močnejšega ločila (podpičje namesto vejice), opozarja v DS 2001 novi grafični znak (polni romb): abandonner I, 2. - V obeh slovarjih sta rabljeni navzgor in navzdol obrnjena puščica kot znaka za večjo ali manjšo pomensko intenzivnost: contrainte (NDS 1988, 105; DS 2001, 161).- Izločitev enačaja v DS 2001 kot znaka za popolno sinonimijo se zdi smiselna glede na to, da izjemno redko prihaja do pomenske prekrivnosti izrazov na denotativ-ni in konotativni ravni, upoštevaje tudi zunajjezikovne okoliščine. (Prim. Vidovič Muha 2000, 161.) Pri sestavljanju sinonimnih skupin se slovarji razlikujejo glede na to, ali imajo izhodišče v slovarskem pomenu ali v sami pojmovnosti, ali je torej sinonimni niz omejen z obse- Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... seznam členov, ki sestavljajo sinonimne nize, v slednjem še močno razširjen.30 Hiper- in hiponimija (nad- in podpomenskost) sta praviloma nakazani z ustrezno oznako pred leksikalno enoto in po potrebi tudi z zapostavljeno dopolnjeval-no razlago: peintre Ce grandpeintre a eu beaucoup de disciples: [plus gener.]3I artiste (peindre, 509) sculpteur Le sculpteur travaillait une structure metallique: [plus partic.] statuaire (qui ne fait que des statues) (sculpter, 632) Iztočnična beseda, ki stoji na čelu sinonimnih nizov, je praviloma enobesed-na, drugi členi niza pa so tudi veččlenski sinonimi, vključno s frazeologemi.32 Členi so skladenjsko enakovredni, ne glede na izhodiščno besedno vrstno pripadnost. Prim. aveugle (67), etranger I (287), eveille 1 (289), froid II (329), riche 1 (611). Zaporedje sinonimnih nizov v zgradbi slovarskega sestavka v obeh slovarjih skuša v polni meri prikazati pomensko zgradbo iztočnične besede, kar se kaže v navajanju tudi tistih pomenov večpomenskih besed, ki nimajo sinonimnih možnosti. Prim, äme 1 (33), balle 11 (72), femme 1 (308). Osnovno merilo za določanje zaporedja členov sinonimnega niza v obravnavanih slovarjih je stopnja pomenske prekrivnosti z iztočnico, upoštevaje tudi merili splošne rabe in stilno-zvrstne označenosti. Premalo enotno in odločilno pa sta upo- gom slovarskega pomena ali z obsegom pojmovne pripadnosti. (Prim, načelno odločitev avtorjev o tem v Predgovoru v NDS 1988, 7, pogojeno tudi s francosko slovaropisno tradicij o). V sinonimnem slovarju, ki ima izhodišče v slovarskem pomenu, naj bi pomen iztočnice, ki stoji na začetku sinonimnega niza (dominante), določal meje celotnega niza. V obravnavanih dveh francoskih slovarjih je treba upoštevati tudi dejstvo, da iztočnica ni nujno stilno-zvrstno nevtralni leksem iz jedrnega dela besedišča, z največjo pogostnostjo rabe, kar omogoča pomensko bolj heterogeno sestavo sinonimnih nizov. - Prim. definicijske lastnosti dominante, podane v op. 12. 30 Primerjava členov sinonimnega niza pri iztočnici amant v NDS 1988 in DS 2001 pokaže v NDS 1988 (37) v niz združene lekseme v naslednjem zaporedju (z ustreznimi stilno-zvrst-nimi oznakami in dopolnjevalnimi razlagami): ami, gigolo, amoureux, galant, soupirant, flirt, bien-aime, tourtereaux. (Lecointe 1993, 54, navaja za leksem amant sinonimne možnosti: amoureux, ami (de coeuf), bon ami, (bien)-aime, flirt, soupirant, pretendant, objet de son amour, objet de ses sentiments, l 'elu de son coeur, la cause de ses tourments. Sinonimi so ustrezno označeni in razloženi.) V DS 2001 (32) so navedeni leksemi, razporejeni v dva sinonimna niza, dopolnjeni z naslednjimi členi: copain, compagnon, gigolo, mecjules, concubin; beguin, adorateur, z dodanim opozorilom k iztočnicama hom-me in conquete. (Rešitev v DS 2001 pomeni, glede na pomensko zgradbo leksema amant, izboljšavo; prim, pomensko razčlenitev leksemov ljubimec, ljubček ipd. v SSKJ II, 623 in 621). 31 V seznamu krajšav (DS 2001, XIII) sta navedeni samo okrajšani oznaki gene(ralement) 'm partic (ulierement), saj seznam ne vključuje oznakovnih besednih zvez z mernimi prislovi. 32 Pogoj za vključitev določenega frazeologema v slovarje torej obstoj enobesedne sopomenke, ki je iztočnica. - V NDS 1988 uporabljena krajšava kot oznaka za frazeološke enote je v DS 2001 opuščena. Sopomenski frazeologemi, navadno navedeni na koncu pomenske enote sestavka, npr. mourir (464), so brez posebne (grafične) oznake. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... števani merili pogostnosti in stilne nevtralnosti pri odločanju o tisti sinonimni možnosti, ki kot iztočnica uvaja sinonimni niz.33 V slovarskotehničnem pogleduje v D S 2001 - ob nekoliko drugačni grafični podobi v primerjavi z NDS 1988 - z deloma spremenjeno rabo ločil in uvedbo novega grafičnega znaka (polni romb) dosežena jasna razmejenost pomenskih in stilnih lastnosti členov sinonimnega niza. V NDS 1988 in DS 2001 je v manjšem obsegu obravnavana tudi antonimija. Od vrst antonimije je upoštevano predvsem nasprotje tipa doux '.fort ali doux : sale, fade, amer (doux 1,237). Antonim, kije v takih primerih nujno pomensko dopolnilo razlage (Agreable au gout) in ponazarjalnega zgleda (Une tisane douce), služi kot dodatno merilo za določanje sinonimnih razmerij.34 4.5 NDS 1988 in DS 2001 skušata podati stilno in zvrstno ovrednoteni prikaz sinonimnih sredstev v sodobni knjižni francoščini, izhajajoč iz dejanske jezikovne rabe, ob upoštevanju zvrstne razslojenosti jezika. V prizadevanju po ohranjanju jezikovne norme in usmerjanju uporabnika k ustreznejšim sinonimnim možnostim se osredotočata predvsem na določevalne možnosti slovarskih oznak in pojasnil,35 v manjši meri pa izrabljata usmerjevalne možnosti, kijih omogoča sama organizacija slovarskih sredstev (iztočničenje, vloga kazalk36 v sistemu mediztoč-ničnih povezav, normiranje znotraj slovarskih sestavkov z razporeditvijo sinonimnih možnosti). Sistem stilno-zvrstnih oznak v DS 2001 se ne razlikuje bistveno od sistema v NDS 1988, prihaja pa do razlik v razvrstitvi teh oznak: te dokazujejo, da so se merila avtorjev predvsem v smislu socialnozvrstnega označevanja različnih sinonimnih možnosti poostrila. Poleg normativnih oznak v ožjem pomenu besede in posebnih oznak navajata oba slovarja časovne, pogostnostne, čustvenostne, socialnozvrstne in funkcij skozvrstne oznake. NDS 1988 ne navaja seznama oznak; stilno-zvrstne oznake v DS 2001 so vključene v seznam krajšav, vključno z neokrajšanimi oznakami tipa vieilli. Seznam oznak ni popoln, saj med drugim ne upošteva oznakovnih besednih zvez z mernimi prislovi tip plus, moins, assez, uporabljenih v slovarskem delu za določanje večje ali manjše stopnje priporočljivosti označene sinonimne možnosti.37 Prim, razdelek 4. - V slovaškem sinonimnem slovarju (op. 10) določa zaporedje navajanja členov niza pomenska bližina z dominanto, ne glede na stilno ali drugačno označenost; sledijo stilno nevtralni, čeprav pomensko oddaljeni sinonimi. Antonimi so navedeni za oznako par opp(osition) v oglatem oklepaju pred sinonimnim parom oz. sinonimnim nizom. Npr. izrazu emotionner (iztočnica emouvoir, 157) sledi v NDS 1988 pojasnilo: rejete par les puristes, ce verbe est de plus en plus employe dans la conversation courante parce que de conjugaison plus facile.V DS 2001, 256, je pojasnilo preoblikovano: (qui est de plus en plus employe dans la conversation cour.). V NDS 1988 in DS 2001 prihaja do prepletanja normativne in nenormativne vloge kazalk. Prim. op. 6. Npr. pri podiztočnici s' emouvoir (emouvoir, 256) je naveden sinonim se frapper z oznako [plus fam.]. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... DS 2001 uporablja naslednje normativne oznake v ožjem pomenu besede oz. pojasnila pri izrazih, odsvetovanih glede na knjižno normo: abusif (emploi abu-sif, abusivement), recomm(andation) off(icielle), tour critique] časovne: anc(ien), vieilli, vieux, auj(ourd'hui), autref(ois), av(ant), neol(ogisme); pogostnostne: cour(ant), rare; čustvenostne: express(if), pej(oratif), euph(emisme), inj(urieux), iron(ique), par plais(anterie), vulg(aire); fig(ure); socialnozvrstne: sout(enu), fam(ilier), region(al), arg(ot), arg(otique), arg(ot) mil(itaire),pop(ulaire)\ funkcij-skozvrstne: didact(ique), litt(eraire), mil (itaire), poet (ique, scol(aire), techn(ique). Med posebnimi oznakami navaja cour(ant), cour(amment).3g Oznaka je praviloma navedena pred členom niza, le v posameznih primerih je stilno-zvrstno vrednotenje z oznakami vključeno v pojasnjevalne razlage.39 V okvir vrednotenja sinonimnih sredstev sodi še navajanje podatkov o izvoru besedja, ki se omejuje na označevanje sinonimnih možnosti, prevzetih iz angleškega oz. ameriškega govornega področja: amer(icain), amer(icanisme), anglic(isme). Prim, container (conteneur, 159). Značilnost obeh slovarjev, posebej še DS 2001, v primerjavi z večino primerljivih francoskih priročnikov,40 je obseg čustvenostno označenih sinonimov: poleg izčrpnega prikaza olepševalno, šaljivo, ironično, slabšamo označenega izrazja vključujeta v večjem obsegu tudi kletvice in vulgarizme. 5 Primerjava slovaropisnih sredstev, uporabljenih v NDS 1988 in DS 2001, je pokazala ob ohranjenem osnovnem konceptu sinonimnega slovarja vrsto različnosti: dvodelna slovarska zgradba, uveljavljena v NDS 1988, je v DS 2001 preoblikovana v bolj funkcionalno enovito, z na novo izdelanim sistemom mediztočnič-nih povezav. Ob načelno enaki zgradbi slovarskega sestavka (družinsko gesljenje, združevanje členov besednih družin v okviru besedotvorne povezanosti: samostalnik, pridevnik, glagol) je v DS 2001 z bolj premišljeno izrabo slovarskega prostora in z uvedbo novih grafičnih sredstev dosežena večja preglednost slovarskega prikaza. V DS 2001 je v slovarskotehničnem pogledu izpopolnjen tudi prikaz slovničnih in stilno-zvrstnih podatkov, uveljavljena je večja formaliziranost pomenskih in drugih pojasnil. Pomembno izboljšavo pomeni obravnava pojasnjevalnih razlag kot samostojnih prvin slovarskega sestavka. Kljub večji gospodarnosti pri oblikovanju besedilnih ponazoril imajo ta praviloma obliko daljših povedi, tudi v primerih, ko večja prilagojenost formaliziranemu slovarskemu prikazu ne bi ogrozila nedvoumnosti sporočanega. Prikaz sistema sinonimnih sredstev sodobne knjižne francoščine je v DS 2001 dopolnjen z novim sinonimnim gradivom; močno je razširjen predvsem z zajetjem večjega števila socialnozvrstno označenega besedja. Stilno-zvrstno vredno- 38 Glede na to, da DS 2001 ne navaja seznama vseh v slovarju uporabljenih oznak, gornji seznam ni popoln. Poleg navedenih se v slovarju pojavljajo tudi oznake tipa [en geographie]: hauteur (haut, 356). 39 Prim, razdelek 4.2.2. 40 Npr. Lecointe 1993 ne navaja kletvic in vulgarnih izrazov. Prim. op. 9. Zvonka Praznik: Emile Genouvrier, Claude Desirat, Tristan Horde, Dictionnaire des ... tenje sinonimnih sredstev je v DS 2001 bolj domišljeno, ob uporabi strožjih meril predvsem v smislu socialnozvrstnega vrednotenja. Viri in literatura -« Apresjan, Jurij Dmitrijevič, idr., Novyj ob "jasnitel'nyj slovar' sinonimov russkogo r* jazyka, Jazyki russkoj kul'tury, Moskva 2000. Bailly, Rene, Dictionnaire des synonymes de la langue francaise, Larousse, Paris 1947. Chazaud, Henri Bertaud du, Dictionnaire des synonymes, Le Robert, Paris 2000. Corripio, Fernando, Sinönimos, antönimos, Ediciones Larousse, Barcelona 1989. Dubois, Jean, idr., Dictionnaire de linguistique et des sciences du langage, Larous-N se, Paris 1999. > Genouvrier, Emile, Desirat, Claude, Horde, Tristan, Nouveau dictionnaire des *e synonymes, Larousse, Paris 1988. Genouvrier, Emile, Desirat, Claude, Horde, Tristan, Dictionnaire des synonymes, Larousse, Paris 2001. a Lecointe, Jean, Dictionnaire des synonymes et des equivalences, Librairie Generale Francaise, Paris 1993. Pittäno, Giuseppe, Sinonimi e contrari, Zanichelli, Bologna 1992. m Ripert, Pierre, Dictionnaire des synonymes de la langue frangaise, Bookking International, Paris 1993. Sinönimos y antönimos, Ediciones SM Joaquin Turina, Madrid 2001. ^ Slovar slovenskega knjižnega jezika I-V, DZS, Ljubljana 1970-1991. Synonymicky slovnik slovenciny, ur. Maria Pisarčikova, Veda, vidavatel'stvo Slo-1 ' venskej akademie vied, Bratislava 2000. Vidovič Muha, Ada, Slovensko leksikalno pomenoslovje, Govorica slovarja, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000. Webster's Dictionary of Synonyms, G. & C. Merriam Co., 1951; predelana izdaja 1978. Zorman, Marina, O sinonimiji, Znanstveni inštitut Filozofske fakultete, Ljubljana 2000. Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje (Maribor 2001) Jožica Škofic IZVLEČEK: V članku je predstavljena monografija mariborske dia-lektologinje Mihaele Koletnik Slovenskogoriško narečje, kije kot 12. knjiga iz zbirke Zora izšla pri Slavističnem društvu Maribor V njej avtorica predstavlja rezultate svojega večletnega raziskovanja gla-soslovne, oblikoslovne in skladenjske ravnine panonskega slovensko-goriškega narečja ter utemeljuje njegovo delitev na dve podnarečji, na vzhodno in zahodno na podlagi kolikostnega nasprotja med stalno dolgimi ter staro- in novoakutiranimi samoglasniki. ABSTRACT: The article brings a presentation of a monograph Slovenskogoriško narečje (The Slovenske Gorice Dialect) by Mihaela Koletnik, a dialectologist from Maribor This is the 12th publication from the Zora series issued by Slavistično društvo Maribor The results of author s years-long research on the phonological, morphological and syntactic levels of the Pannonian Slovenske Gorice dialect are presented in this monograph. The author justifies the division of the dialect into two sub-dialects on the basis of the quantitative opposition between the permanently long vowels on the one hand, and the old and the new acute vowels on the other. Monografija Mihaele Koletnik, docentke za slovenski jezik na Oddelku za slovanske jezike in književnosti Pedagoške fakultete v Mariboru, Slovenskogoriško narečje, kije leta 2001 izšla kot 12. publikacija zbirke Zora Slavističnega društva Maribor, prinaša bogato in strokovno obravnavano narečno gradivo, zbrano v Ceršaku, Črešnjevcih, Dvorjanah, Radencih, Spodnjih Ivanjcih, Zgornji in Spodnji Voličini, na Kremberku, Tratah, Zgornji Ščavnici, Zgornji Velki, Negovi, pri Benediktu in Sv. Trojici v Slovenskih goricah ter v Lešanah, Apačah in Lutvercih na Apaškem polju. Z njim utemeljuje narečno delitev na enoglasniško prleško in eno-glasniško-dvoglasniško slovenskogoriško narečje, ki pa se glede na kolikostno nasprotje med stalno dolgimi ter staro- in novoakutiranimi samoglasniki deli na zahodno, v katerem so se kratki akutirani samoglasniki že podaljšali, in vzhodno z ohranjenimi kolikostnimi nasprotji. Monografija je nekoliko predelana in dopolnjena obravnava narečja, ki gaje avtorica raziskovala in predstavila v svojem doktorskem Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje delu z enakim naslovom, nekatera poglavja pa so bila že objavljena tudi v različnih strokovnih publikacijah. Monografija je sestavljena iz sedmih delov (oštevilčenih z 0-6). V Uvodu (str. 15-41) je obravnavano območje Slovenskih goric predstavljeno geografsko (naravnogeografske in gospodarske razmere) ter zgodovinsko (naselitveni in kolonizacij ski tokovi, političnoupravna in cerkvenoupravna delitev na gospoščine in (pra)župnije), na kratko pa je prikazano tudi dosedanje obravnavanje slovenskogoriškega narečja v slovenski dialektologiji. S tem avtorica osvetljuje vzroke za nastanek narečja in utemeljuje njegovo uvrstitev v panonsko narečno skupino, še enkrat pa utemeljuje tudi svoje preimenovanje goričanskega narečja v slovenskogoriško. Sledi pet obsežnih poglavij (1 Glasoslovje, 2 Oblikoslovje, 3 Skladnja, 4 Besedje, 5 Jezikovne interference na Apaškem polju) z ločenim oštevilčenjem opomb, kar nekoliko otežuje jasno sklicevanje na podatke iz drugih opomb, ter vsebino knjige povzemajoča Zaključek (v slovenščini) in Summary (v angleščini) ter poglavji Viri in literatura in Priloge. Poglavje Glasoslovje obsega str. 41-120; uvodnemu delu, v katerem je predstavljen razvoj samoglasniškega sistema v panonskih govorih, povzetemu po Ri-glerjevem Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, sledi fono-loški opis voličinskega (zahodnega slovenskogoriškega) in črešnjevskega (vzhodnega slovenskogoriškega) govora - oba sta tudi točki v mreži za SLA - z inventarjem, distribucijo in izvorom fonemov, nato pa še kratki prikazi samoglasniških sistemov z izvorom samoglasnikov v osmih zahodnih in sedmih vzhodnih slovensko-goriških govorih. V nasprotju s samoglasniškim sistemom pa avtorica za soglasniš-ki sistem ugotavlja, da se ta ne razlikuje bistveno v obeh slovenskogoriških podna-rečjih, zato ga tudi v monografiji obravnava drugače - posamezne foneme in njihove alofone predstavlja z obsežnim narečnim gradivom za vse raziskovalne točke skupaj, v okviru vsake pa je besedje razporejeno po abecedi. Gradivo za posamezne foneme je predstavljeno glede na različne položaje v besedi, npr. zvočnik /// pred zadnjimi in sprednjimi samoglasniki ali pred soglasnikom in v izglasju, oz. glede na izvor, npr. /// kot odraz praslovanskega srednjega /, velarnega /, palatalnega /' -avtorico je torej zanimalo, v kaj seje razvil posamezni praslovanski fonem (in fo-nemska skupina) ter kateri glasoslovni zakoni so sooblikovali sodobno stanje. Iskanje gradiva je na nekaterih mestih precej zapleteno, saj npr. besedo 'medla f megla' najdemo v gradivu, ki se nanaša na foneme /k/, /g/, 1x1 (gre za razvoj gl > dl), besedo g'le.'Jtva (dleto' pa v gradivu, ki se nanaša na fonema /t/ in /d/ (gre za disimilacijo dl > gl) - obe besedi sta iz govora Benedikta v Slovenskih goricah. Obsežno je tudi poglavje Oblikoslovje (str. 121-199), v katerem so predstavljene besedne vrste samostalniška beseda (samostalniki po sklanjatvah in samo-stalniški zaimki), pridevniška beseda (pridevnik, pridevniški zaimki, števniki), glagol, prislov, predlog, členek in medmet - v tem pregledu manjka obravnava vezni-ka, ki pa je na neki način predstavljen v poglavju o zvezah stavkov v okviru Sklad-nje (čeprav vezniki seveda ne povezujejo le stavkov, ampak tudi besede in nestavč-ne besedne zveze). Pri obravnavi samostalniške besede avtorica najprej navaja vzorec prve moške Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa (tip b'ra:t v zahodnem oz. b'rät v vzhodnem podnarečju), vzorec prve (tip b'ri:eza oz. b'reza]) in druge ženske sklanjatve nepremičnega naglasnega tipa (tip 'mi:š oz. 'miš) ter vzorec prve srednje sklanjatve nepremičnega (tip 'leto) in premičnega naglasnega tipa (tip 'tele). Sproti je opozorjeno na različne premene osnove in končnic ter na neskladnosti med različnimi krajevnimi govori oz. obema podnarečjema. Avtorica seje v tem poglavju zgledovala po Toporišičevi Slovenski slovnici, iz katere so tudi različne definicije (npr. o samostalnikih druge moške sklanjatve, za katero navaja primer 'pča, str. 124, o prislovu, str. 179, ipd.), oz. je izhajala iz sistema knjižnega jezika, kar pa se vedno ne zdi najbolje (npr. ugotovitev, da »/s/amostalnikov tretje moške sklanjatve, ki vse sklone in števila izražajo z različnimi ničtimi končnicami, v obravnavanih govorih ni najti«, na str. 124 ali »/k/njižni mešani naglasni tip je dobro ohranjen v vzhodnih slovenskogoriških govorih, v zahodnih pa seje naglas že začel umikati za zlog proti začetku besede /.../« na str. 131 itd.). Osebni in oziralni zaimki so predstavljeni s sklanjatvenimi vzorci, ostali zaimki pa s primeri rabe v narečnih besedilih. Pridevniška sklanjatev je predstavljena s tipom 'lexki iz trojiškega govora. Ko avtorica za najpogostejšimi kakovostnimi in vrstnimi pridevniki navaja še svo-jilne pridevnike, pove tudi, da se svojina »lahko izraža tudi s predložnim rodilni-kom« (str. 138) in navaja številne primere, ki pa ne sodijo k pridevniški besedi, ampak k samostalniku in predlogu. Avtorica pojasnjuje le redke manj znane kakovostne pridevnike (npr. 'kulxavi 'plešast' - toda samo 'načišnj, brez pomenskega pojasnila 'drugačen'), vrstni pridevniki pa imajo večinoma ob sebi samostalnik (npr. pše'ni:čno (kla:sje) - toda samo slo'venski, str. 138). S številnimi primeri iz različnih govorov je predstavljeno tudi stopnjevanje pridevnikov. Pridevniški zaimki so podobno kot samostalniški predstavljeni s primeri rabe iz različnih krajevnih govorov, sklanjatveni vzorec pa s svojilnim zaimkom 'moj iz trojiškega govora. Obravnavo glagola je avtorica razdelila na več podpoglavij: Osebne glagol-ske oblike, v katerem s številnimi povedmi iz besedil predstavlja izražanje glagol-ske osebe, časa, naklona, načina, Neosebne glagolske oblike, kjer obravnava rabo nedoločnika, namenilnika (tu opozarja tudi na zanimivo značilnost panonskih narečij - rabo sedanjika namesto namenilnika ob glagolih premikanja), glagolnika in deležnikov, kar je vse podkrepljeno z bogatim narečnim gradivom. Sledi spregatve-ni vzorec glagola delati (iz ivanjskega govora) v sedanjiku, temu pa obširno podpoglavje Pregled glagolov po glagolskih vrstah, v katerem seje avtorica odločila za staro klasifikacijo Dobrovskega oz. Miklošiča, s številnimi primeri iz obravnavanih krajevnih govorov - navedeni so nedoločnik, 1. oseba ednine sedanj ika, 2. oseba ednine in množine velelnika, deležnik na -1 za vse spole in števila, deležnik na -n in nekatere posebnosti (npr. glagol 'na:jti nima velelniške oblike, namesto te se rabi 'idipo'iši/po'išj, str. 159), posebej pa še namenilniki za vse glagolske vrste in naglas ter nazadnje brezpriponski glagoli. Obravnava prislova je razdeljena glede na pomenske vrste, predstavljeno pa Pri sklanjatvenem vzorcu b'reza je morda napaka v R mn. in O ed., kjer bi za stalno dolgi cirkumfleks pričakovali dolgi samoglasnik, torej b'ri:ez oz. b'ri:ezo, ne kratkega - ali pa gre za analogijo z drugimi skloni. Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje nije, največ iz Prekmurja. Avtorica ugotavlja, da ob stiku več jezikovnih sistemov v teh govorih prihaja do interferenc na glasoslovni, oblikoslovni in skladenjski ravnini ter v besedju, nato pa z bogatim narečnim gradivom prikaže interference iz slovenskega knjižnega jezika in iz nemškega jezika v narečje. Predvsem pri besednih interferencah iz nemščine pa bi bilo potrebno dodati tudi pomenske razlage in pojasniti izvor posameznih besed. Priloge prinašajo v narečni transkripciji zapisane govore Zgornje in Spodnje Voličine ter Črešnjevcev, dragocene pa so tudi glasoslovne karte, na katerih so predstavljene meje vzhodnega in zahodnega slovenskogoriškega narečja ter razširjenost nekaterih glasoslovnih pojavov (razvoj dolgih /, u, jata, etimoloških o in e, nosnih s in q, polglasnika ter a, razvoj dolgih zlogotvornih/ in/*, naglašenih /, u, jata, etimoloških e in o, polglasnika, a, nosnih s in q, zlogotvornih fini v nezadnjem in zadnjem besednem zlogu ter umično naglašenih e, o in polglasnika - skupaj 27 kart). Knjiga Mihaele Koletnik Slovenskogoriško narečje je kljub nekaterim nedorečenostim, na nekatere izmed njih je opozorjeno v tej predstavitvi, tudi zaradi obsežnosti in raznovrstnosti narečnega gradiva ter temeljitosti njegove analize nedvomno zelo dragocena - tako za sloveniste kot za slaviste - dialektologe in tudi za govorce narečja same. Jožica Škofic: Mihaela Koletnik, Slovenskogoriško narečje je tudi njegovo stopnjevanje. Primerjava med posameznimi krajevnimi govori oz. podnarečjema je kljub sicer bogatemu gradivu, kije razporejeno po krajih in znotraj njih po abecedi, precej težka, še nekateri prislovi pa bi potrebovali pomensko razlago (npr. 'dojta 'dol', str. 180, 'ke:jko 'koliko', str. 182). Tudi predlogi so predstavljeni s številnimi primeri rabe iz krajevnih govorov; pri nekaterih je opozorjeno, s katerimi skloni se vežejo ali kakšne morfemske različice imajo, pri vseh pa je predstavljen še pomen predložnih zvez2 (npr. kraj, čas, vzrok, mera, kakovost...). Podobno so po pomenskih vrstah predstavljeni tudi členki in medmeti - oboje s številnimi primeri. Poglavje Skladnja obsega strani 200-228, razdeljeno pa je na podpoglavji Upovedovanje in Zveze stavkov. Potek upo vedo vanj a je prikazan večinoma s primeri iz črešnjevskega govora, pri predstavitvi upo vedo valnih določitev (kolikosti, istovetnosti, nujnosti in možnosti, nikalnosti, hierarhiziranosti, udeležencev sporočanja, trenutka govorjenja, skladenjskega naklona, gotovosti, intenzifikacije, čustvenosti) pa se avtorica zgleduje pri Toporišičevi Novi slovenski skladnji. Obsežno gradivo predstavlja v povedih rabljeni jezikovni inventar, na drugačen način prikazan tudi že v poglavju o oblikoslovnih značilnostih obravnavanega narečja. Posebno dragocen se zdi zlasti del o čustvenostni določitvi, kjer so prikazane najtipičnej-še značilnosti govorjenega jezika: izpust, vrivek, dostavek, izpostavek, vzpostavitev zveze s sogovornikom, premi govor, ponavljanje, obrnjeni besedni red, zaporedje naslonk. Pri obravnavi priredno, podredno in soredno zloženih povedi so predstavljeni tudi vezniki,3 kijih ni v poglavju o oblikoslovju. Na str. 229-256 je v poglavju Besedje po pomenskih skupinah človek, živali, rastline, predmeti, svet in zemljišče, vremenski pojavi, prazniki in ljudski običaji, dejanja ter abstraktni samostalniki (vse so po vzorcu M. Hajnšek-Holz4 razdeljene še na podskupine) po abecedi zapisano narečno izrazje, pri težje razumljivih besedah pa je ugotavljana tudi zapisanost besede v Pleteršnikovem slovarju in SSKJ, pri tujejezičnih izposojenkah tudi sodobna ustreznica iz tujega jezika (ne etimologija besede). Avtorica ugotavlja, daje med zapisanimi tujimi izrazi posebno veliko germanizmov. V tem poglavju so od besednih vrst predstavljeni le samostalniki, druge besedne vrste morda čakajo na objavo v slovarsko urejeni publikaciji. Z zadnjim poglavjem Jezikovne interference na Apaškem polju5 avtorica dopolnjuje zanimivo sliko slovenskogoriškega narečja. Na narečno podobo Apaš-kega polja so vplivali predvsem zgodovinski dejavniki, saj so tu do druge svetovne vojne živeli predvsem nemško govoreči prebivalci, obkroženi s slovenskim živ-ljem, po njihovi izselitvi pa so izpraznjeni prostor naselili priseljenci iz vse Slove- 2 Avtorica sicer piše, da predlog izraža/pomeni kraj, količino, čas itd., a gre za pomen predložnih zvez, torej predloga skupaj s samostalnikom. 3 V poglavju jo je zagodel tiskarski škrat, saj je v enakem - ležečem tisku kot navedene vezniške besede zapisana tudi beseda brezvezje oz. mnogovezje. 4 Razprava M. Hajnšek-Holz Narečne prvine v Slovarju slovenskega knjižnega jezika je v Zborniku razprav iz slovenskega jezikoslovja (Ljubljana: SAZU, 1989) objavljena na str. 79-100 in ne na str. 101- 109. 5 Obravnavano temo je avtorica predstavila tudi že v članku Jezikovne interference v Apaški kotlini - Studia Slavica Savariensia, Szombathely, 1992, str. 6-22. Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del 1, 2 (A-K) (Skopje 1999, 2002, 415, 410 str.) Peter Weiss IZVLEČEK: Makedonska dialektologijaje s slovarjem makedonskih govorov v jugovzhodnem, egejskem delu Kosta Peeva dala slovanskemu jezikoslovju dragoceno delo, ki si zasluži tudi slovaropiščev pogled. ABSTRACT: The Macedonian dialectology contributed a valuable work in the field of Slavic linguistics with Kosta Peev s Dictionary of Macedonian Dialects in the South-East Aegean Part of Macedonia (Rečnik na makedonskite govori v jugoistočniot egejski del) which deserves to be studied by lexicographers as well. 0 V narečnih slovarjih najdemo jezikovne podatke o narečnih besedah, ki so večinoma razvrščene po abecedi. Uvodi v narečne slovarje podatke iz gesel posplošujejo ali natančneje določajo s tem, ko predstavljajo zemljepisne podatke in podatke o prebivalstvu, morda podatke o virih in informatorjih, poleg uporabljenih ozna-čevalnikov najdemo v njih glasoslovne podatke, pa tudi oblikoslovne preglednice, ki nam omogočajo, da iz osnovnih podatkov o besedi v geslu izvemo za še druge oblike kake besede. Tako je večinoma, lahko pa je tudi drugače. V slovarju, katerega predvsem prvo knjigo ocenjujem s slovaropisnega stališča (sicer jo je izčrpno predstavila Alenka Šivic-Dular v Slavistični reviji 50, 2002, št. 3, str. 373-380), uvod nima kaj dosti od naštetega: začenja se z opisom demografskih sprememb na obravnavanem področju od balkanskih vojn do druge svetovne vojne (1. del, str. 9-21). Prizadeto je skicirano dogajanje v drugi balkanski vojni, tj. od junija do avgusta 1913, ko so nad makedonskim prebivalstvom, ki je tedaj živelo v Egejski Makedoniji, na severu današnje Grčije, izvedli pogrom. Mnoge vasi, v katerih so do tedaj živeli Makedonci, je grška vojska požgala in uničila, prebivalce pobila in pregnala, potem pa so se na področje, na katerem so bili Makedonci avtohtoni, naselili Grki. Pregnanci so se zatekli na sever, pri tistih, ki so ostali v Grčiji, pa se je nadaljevalo zatiranje, tako da makedonščini v Egejski Makedoniji grozi iztrebljenje. (Dober zgodovinski pregled in kritični opis današnjega kritičnega stanja makedonščine v Grčiji je prispeval Raymond Detrez v članku Grec-macedonien, v: Kontaktlinguistik - Contact Linguistics - Linguistique de contact: Ein internationales Handbuch zeitgenössischer 231 Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del Forschung 2, Berlin - New York: de Gruyter, 1997 (Handbücher zur Sprach- und Kommunikationswissenschaft 12.2), str. 1544-1550.) 1 Makedonski govori v jugovzhodnem, egejskem delu obsegajo področje južno od gorovij Nidže, Kožuv in Belasica do Solunskega zaliva, torej del Egejske Makedonije ob spodnjem toku Vardarja v Republiki Grčiji, od govorov v Republiki Makedoniji pa so v slovarju upoštevani govori Gevgelijskega in Dojranskega (1, 21). (Najbrž ne gre za govore v jugovzhodnem egejskem delu, ampak v jugovzhodnem, in sicer egejskem delu, saj slovar obravnava jugovzhodne makedonske in osrednje egejske makedonske govore - egejski makedonski govori se razprostirajo od gore Grammos na grško-albanski meji na zahodu do reke Meste (gr. Nestos) na vzhodu.) - Uporabniku slovarja bi v slovarju prišel zelo prav zemljevid ali vsaj skica krajev, iz katerih izvira zbrano gradivo, sploh zato, ker ima Nemakedonec navadno pri roki le zemljevid z grškimi krajevnimi imeni, kar še dodatno otežuje njihovo identifikacijo. Slovar sestavlja makedonski dialektolog Kosta Peev, ki je med drugim v letih 1988-1989 že izdal monografijo o govoru kraja Kukuš v Egejski Makedoniji, za Slovanski lingvistični atlas pa je sodeloval pri zapisovanju makedonskih govorov tudi iz današnje Grčije. Pred kratkim je tri leta za prvo izšla druga knjiga slovarja, tako da ta do zdaj zajema besede, začete do vključno črke K (v azbučnem zaporedju). Slovarje sestavljen na osnovi kartoteke, v katero so bili vključeni izsledki monografskih razprav, narečno gradivo je bilo zapisano tudi pri beguncih z obravnavanega področja, ki so se naselili v Strumici in okolici, uporabljeno pa je bilo še gradivo za Slovanski lingvistični atlas, za Karpatski narečni atlas in za Makedonski narečni atlas, ki se izdelujejo pri Makedonski akademiji znanosti in umetnosti in na Inštitutu za makedonski jezik Krsteta Misirkova pri Univerzi sv. Cirila in Metoda v Skopju (1, 26, 410-411). Peev napoveduje (1, 27), da bo v posameznih knjigah ob slovarju predstavil nekatera besedna, frazeološka, jezikovnozgodovinska in slovnična vprašanja, tako da bomo njegova že objavljena dela zdaj dobili tako rekoč v knjižni obliki. 2 Pohvalno je, da so v slovarju enakovredno predstavljene tudi nepolnopo-menske besedne vrste, npr. vezniki, predlogi in medmeti, ki v narečnih slovarjih sicer velikokrat manjkajo, npr. di-1 'izvik za teranje konji' (1, 327) in dij 'izvik pri teranje konji' (1, 332) ali güzi-güzi 'izvik koga se vabat svinji' (1, 387). Ob občnih besedah predstavlja slovar - to je njegova druga odlika - tudi lastna imena (večinoma krajevna in osebna), vendar pa bi bila pri njih največkrat potrebna identifikacija, ne razlaga. V geslu Bugärja najdemo makedonsko knjižno razlago »'ime na sosedna država do Makedonija' (na istok)« (1, 163), čeprav bi zadoščala makedonska knjižna ustreznica (Bugarijd). Gesla Albänja ni v slovarju, beseda pa je izkazana v ponazarjalnem gradivu v geslu Gazlgala (1, 255 - a, e in p so polreducirani samoglasniki). Med lastnimi imeni se znajde še kaj redko opaženega in glede last-noimenskosti mejnega, npr. Bölatäm »top. 'ime na mesto vo Dojransko Ezero, taku frlat mreži (grip) za lovenje ribi'« (1, 147) in Dubruven z razlago 'ime na vetar što 232 duva od Dojranskoto Ezero' (1, 364). Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del 2.1 Gesla so načelno razvrščena azbučno, vendar je bilo pri enakopisnicah včasih razvrščanje preveč prepuščeno računalniku, in če je s korekturami prišlo še do kake spremembe v iztočnici, temu ni sledila prestavitev gesla na azbučno ustrezno mesto. Tako recimo ni dobro, da geslo büba mara (1,412) stoji pred gesli buba, bubjäk in bubär (1,160-161); tudi npr. iztočnice na začetku črke D so razvrščene v nerazložljivem zaporedju: da, d, da, da conj, da num, da-taka, da part, da ne, daap, dava, davaaštem, dava, däve, dävani itd. (1, 302-306). Ponekod sta v azbučnem zaporedju izenačena dj in d' (mehki d), kar se vidi iz zaporedja djak(ut), d'akon 'a, djeva (1, 342), vendar pa iztočnice z drugimi mehkimi soglasniki tega ne potrjujejo oz. izkazujejo nerazložljivo razpuščenost: baščička, b'äga, bägni, b'äl dr'ep, [..], be, [..], bišuga, B 'jälKämen, b 'äla glava, blažen (1, 119-120, 138). Sploh zaradi d, ki stoji povsem na koncu azbuke, in zaradi drugih posebnih znakov bi bilo koristno, če bi bilo v slovarju kje navedeno tudi azbučno zaporedje s posebnimi znaki, saj bi to omogočalo iskanje gesel, hkrati pa tudi enoumno sklicevanje na ustrezna gesla in njihovo navajanje, ki zdaj brez hkratnega navajanja številke strani ni možno. Tako je recimo z geslom šejve, kije najbrž del kakega drugega gesla, stoji pa med gesloma dip le in dip H k (1, 338). 3 Pričujoči slovar po sestavinah presega osnovne rubrike večine narečnih slovarjev, ki posredujejo le (1) narečno iztočnico, (2) besednovrstni podatek, (3) razlago in (4) ne vedno tudi ponazarjalnega primera. 3.1 Iztočnice so včasih tudi večbesedne (boš läf, 1, 152, Gorna mala, 1, 275). Zapisane so večinoma v narečni obliki, vendar pa včasih v manj strogem zapisu, tako da niso niti onaglašene. Tako je predvsem pri besedah, ki izvirajo iz etnoloških del, npr. v geslih blagusluveni dubici 'toa se ovci, kravi, volovi, bivoli i konji' (1, 140) in dubituk 'domašno životno (konj, vol i si.)' (1, 364), kjer pa vendarle najdemo naglas na v ponazarjalnem primeru (dobituk), medtem ko sta iztočnica v geslu dobi tak 'krupno domašno životno' in različica dobituk onaglašeni, različica dobici (1, 345) v njem pa spet ne. Včasih stoji grafično poudarjena različica takoj za iztočnico, kar je izpeljano na več načinov - »ädja (i: adija)« (1, 64), »vu-dinica \\ udinica« (1, 239) in »dulama f(|| dulmä i: mintan)« (1, 370) -, najde pa se še kaj (v geslu austözo 'osmiot mesec vo godinata' je v oklepaju pripis »pokraj äugus« - 1, 96). Spet drugič stoji različica v samem geslu kot neke vrste podiztoč-nica, ki je grafično izpostavljena (polkrepka) in ima res tudi svoje ponazarjalne primere, recimo za neke vrste označevalnikom /, npr. däzd v geslu daž (1, 380), ali za simbolom ||, npr. spräsnuva v geslu ispräsnuva (2, 189). Dve obliki sta včasih zapisani tudi ena ob drugi (ob iztočnici ganjulka oblika gan^'ülka, 1, 257, in ob iztočnici bdlton oblika bältön, 1, 181), vendar pa razmerje med njima iz slovarja ni razvidno. Različice in nekakšne podiztočnice lahko nastopajo tudi v razlagah, npr. v geslu Georgi, ki ima ki ima v razlagah različici George ali G orge, na koncu pa še Georgie (1, 258). Gesli az (1, 65) in as (l, 94), ki označujeta osebni zaimek za 1. os. ed., v slovarju nista povezani, medtem ko sta obliki aliz in alls predstavljeni v istem geslu {aliz, 1, 75). Mnogi podobni primeri kažejo, kako je pri nepoknjiženem zapisu težko ujeti pravo razmerje med samoumevno potrebo, da so prikazane mnoge ali Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del vse različne narečne oblike, in tem, da podatki ne smejo biti (preveč) razdrobljeni v različna gesla. Iztočnice so kdaj rekonstruirane, kar pomeni, da iztočnične oblike sestavljalec slovarja ni dobil v gradivu, npr. v geslu dobiva (1, 345), le da zvezdica stoji za rekonstruirano iztočnico in ne pred njo, kot piše v prvi knjigi slovarja v opombi na str. 59. 3.2 Neprve osnovne slovarske oblike v tem slovarju ne stojijo na pričakovanem mestu, namreč pred besednovrstnim podatkom, ampak v morebitnih pona-zarjalnih primerih. S slovničnim podatkom indecl. je na tem mestu označena le nepregibnost sicer pregibnih besednih vrst (npr. v pridevniškem geslu biter 'pološ' - 1, 136), čeprav bi jo bilo dobro predstaviti vsaj takrat, ko pride do premene osnove, npr. pri samostalniku Bok (v tem geslu je v ponazarjalnem primeru zveza na Boga - 1, 147), pri pridevniku ärin 'dobar' (oblika za ž. sp. ed. je orna, kar se vidi iz ponazarjalnih primerov - 1, 88). 3.3 Besednovrstni podatki so, če preprosto ne manjkajo (birikat versin 'izraz na blagodarnost', 1, 136), večinoma navajani z okrajšavami iz latinščine. Včasih so navedene posamezne oblike, npr. zvalnik ali samomnožinski samostalnik: »äjol m, vok.« (1, 68) in »boži göspudi voc.« (1, 145) ter »bäbini j arišta pl.tt.« (1, 103), ali zveze, kot sta »akin - kletva, zn.: umri, crkni. Nemirnite deca majkite gi kolnat [..]« (1, 69) in »bez milos izr. 'silno, žestoko'« (1, 120). - V geslu airlia (1, 66-67) v prvih dveh oštevilčenih razdelkih slabo pregledno nastopa nesklonljivi pridevnik (ker je napovedan za številko pomena 1, ni čisto jasno, ali velja tudi v pomenu 2), v tretjem prislov (tudi v medmetni vlogi), v četrtem pa stalne zveze, kar bi bilo primerno preoblikovati v pridevniško geslo, prislovno podgeslo in besednozvez-ni (frazeološki) razdelek. Na koncu tega gesla stoji še krajevna različica hajirlija 'za- ;;' dovolstvo, radost', kar pa je samostalnik, ki bi moral stati v posebnem geslu. 3.4 Besedotvorne podatke o iztočnici izražata krajšavi, ki pomenita manj-; šalnost ali ljubkovalnost, npr. v geslu grözdici »(dem.) 'grozjence'« (1, 285), v geslu dečička »hip. (od dete)« (1, 327) ali v geslu af»(> väv < bt*)« (1, 96), kjer pa je prvi kotnik obrnjen narobe. 3.5 Označevalniki niso nikjer posebej našteti in razloženi, se pa najdejo na mnogih mestih v različnih oblikah, in sicer so (1) okrajšani: zool, bot.,pej. alipej. od... (v geslu babülka, 1, 104), fig. (v geslu ajvän, 1, 67), (2) razširjeni s pojasnili: izr. (kletva) (v geslu air, 1, 66), ki včasih vsebujejo pragmatične podatke: »poželu-vanje dobra sreka« (v geslu air, 1, 66), ali pa (3) pripisani v obliki krajšega besedila (v geslu dart »'star, iznemošten' (obično so pejorativno značenje)«, 1, 386), kije lahko vključeno v razlago (v geslu böbo 'opšt naziv (ot detskiot jazik) za nešto prijatno za jadenje', 1, 144). (Pojasnilo star stil v geslu Vasilivdin' »'praznik Nova godina' (star stil)«, 1, 197, ali v geslu gulemjut mesic »'mesec dekemvri - po star stil' [..] odnosno januari«, 1, 292, ne pomeni starega stila ali sloga v jezikoslovnem ali slovaropisnem smislu, ampak julijanski koledar.) Krajevne posebnosti (oblikovne ali pomenske različice) so opisane s pojasnilom, npr. v geslu aban^ija »vo Solunsko« (1, 60). Pri imenih je krajevno omejena raba večinoma zapisana v razlagi, npr. v geslu Anastaš 'masko lično ime od Gevgelisko' (1, 81). Še najbližje krajevnim označevalnikom so zapisi v geslu an-234 terl:> m sicer: »'maska košula' [Doj], vo Nik: [..]; vo Pat: antdria [..]; v Gev: ante- Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del rija [..]« (1, 83), v geslu avale »'breme, tovar' [..]; vo Kuk 'golem tovar, ama lesen' [..]« (1, 61) ali v geslu ala^ä: »'tenka tkanina, pamučna' [Kuk, vo Vod: olajä -V,9]« (1, 74, kjer je V,9 oznaka navedenega mesta iz literature). Vendar jih uporabnik bolj sluti, saj jih sestavljalec ni nikjer navedel najbrž zato, ker jih sam dobro pozna, kar je škoda. Okrajšano (in na ustreznem mestu razvezano) bi moralo biti v celotnem slovarju. 3.6 Razlage so največkrat zapisane v makedonskem knjižnem jeziku, pri živalih in rastlinah pa so navedeni tudi uveljavljeni latinski izrazi ali samo ti, npr. »dugän m, zool. Falco 'grabliva ptica'« (kar je prvi pomen; drugi je 'jastreb' - 1, 365). V tem primeru bi pričakovali pripisan makedonski knjižni pomen, saj je to, kar najdemo v Peevovem slovarju, zapisano v razlagi gesla sokol v slovarju makedonskega jezika s srbohrvaškimi razlagami (Rečnik na makedonski jazik so srpsko-hrvatski tolkuvanja 1-3, 1961-1966). Veliko boljše je »doan (< dogan) m, zool. Falco 'grabliva ptica, sokol'« (1, 344), le da bi najbrž bilo primerno najprej navesti makedonsko knjižno ustreznico in v tem primeru še latinsko brez pojasnila, ki tu ne pove kaj dosti. Prav tako bi lahko bila navedena makedonska knjižna ustreznica volk v geslu vdih pred latinsko ustreznico (in brez razlage) »Canis lupus [..] 'grab-livo šumsko životno'« (1, 243). - Beseda gärvan ima le razlago 'črna ptica (gole-ma) so zlokoben glas' (1, 257), brez označevalnika in brez makedonske knjižne in sicer običajne latinske ustreznice, medtem ko je beseda gal predstavljena ustrezno: »m, zool. 'ptica gavran' (Corvus korax)« (1, 256 - koraxje pri Peevu). Beseda avjar ima pripisano razlago »'jajca, ikra' od riba« (1: 62), ajver pa 'jajca od riba, ikra' (1, 67); kjer se le da, bi bilo številne take razlage, ki sicer niso netočne, dobro poenotiti. Pri določanju pomenov in pripisovanju razlag je sestavljalec seveda odvisen od virov, zato je lahko kdaj tudi splošen ali nedoločen, recimo pri otroških igrah (geslo dldg ambar, 'naziv na detska igra vo Gevgelisko', 1, 343), pri sortah sadja (geslo väländufski drendk: 'vid grozje, krupno', 1, 243) ali pri živalskih vrstah (geslo vddnuška: 'vidzmija, [..] neeopasna', 1, 242). Drugič je v geslu bdbldk(\, 104) namesto razlage zapisana splošna pomenska uvrstitev 'ptica', namesto knjižne razlage pa najdemo narečno, kar je dragocena informacija, le da bi jo bilo dobro grafično ločiti od ponazarjalnega primera, ki po navadi vsebuje geselsko besedo. V nekaterih primerih namesto razlage najdemo protipomenko, npr. v geslu vnetre »opp. na 'nadvor'« (1, 221), kar je dobra rešitev, le da iz gesla spet ne izvemo za knjižno ustreznico (vnatre). Ta zapleteni postopek bo najbrž onemogočil izdelavo knjižno-narečnega seznama na način sokol gl. doan, dugan, s pomočjo katerega bi se uporabnik prek makedonske knjižne ustreznice dokopal do narečnega izraza iz slovarja makedonskih narečij Egejske Makedonije. Škoda, saj bo zato marsikateri podatek iz tega dragocenega gradiva prevečkrat ostal skrit. Neustrezne so samostalniške razlage, kot je 'pismen čovek, obrazovan' pri pridevniku grdmotin (1, 288). 3.7 Ponazarjalni primeri so številni, včasih dialožni in kot taki primerno pojasnjeni, npr. v geslih airlia (1, 66) in ajd: »ajde dolu - pozdrav, poželuvanje pri sredba so ribar, zn. = lovot da bide dobar. Ribarot odgovara: alah versdn, zn. = da 235 Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del dade Bog« (1, 67), čeprav je zadnji del tega dialoga predstavljen tudi v geslu alah bin beriRat versin (1, 74). To kaže na možnost še kake gospodarne rešitve. 3.8 Slovar vsebuje veliko frazemov, ki so - tako kot iztočnice - zapisani narečno v besedilni obliki in v geslih z več pomeni velikokrat kar priključeni na konec niza razlag s samostojno številko, npr. v geslu vezmi »9. izr.[eka] vezmi gla-vata« (1, 201), včasih pa za krajšavo izr. dodani k enemu samemu pomenu besede, npr. v geslu devit (1, 320), kjer so ob edinem pomenu te besede navedeni trije fraze-mi. V takih primerih bi bilo dobro, da bi frazemsko geslo uvajala grafično izpostavljena oznaka, vendar ne v posebno oštevilčenem pomenskem razdelku. Grafično nepoudarjen in tudi brez posebne razdelčne napovedi je ostal še kak frazem, npr. edini v geslu äga, kije v oklepaju pojasnjen z »vo životot ima hierarhija i taa treba da se počituva« (1, 62). Pregovori in večbesedne kletvice lahko stojijo tudi za ustrezno napovedjo (npr. pogovorka ali kletva, oboje 1, 148). Manj primerna je uvrstitev frazema v iztočnico, kot je v primeru alah bin beriMat versin (1, 74), pa čeprav gre za tujejezični frazem. 3.9 Komentarji niso ravno pogosti, so pa ali sestavljalčevi, npr. o vezniku nego v geslu gaj da (1, 255) ali glede pomena v geslu däska (1, 386), ali pa vzeti iz upoštevanih objav, npr. o pojmovanju meseca kot časovne enote v geslu bugurojčin mesic (1, 164), o kuhanju oglja v geslu vaglin pravejne (1, 189) ali o mreži za lovljenje rib, ki seji reče grip (1, 284-285) - zadnji je pravzaprav enciklopedični članek, prevzet iz že objavljenih del, medtem ko pri prvem vir ni jasno naveden. Med najdaljšimi gesli sta Bužik (1, 166-168) in Bädni večar (1, 178-179), ki vsebujeta skorajda samo enciklopedične podatke. Glede na različne vire gradiva je to dobro, le da bi bilo razlage pomenov dobro grafično ločevati od komentarjev, in to citiranih ali sestavljalčevih. 3.10 Škoda, ker sopomenke (in blizupomenke) niso prikazane bolj sistematično (kadar sploh so). Tako recimo so pomensko zelo blizu gesla gub erka 'gole-ma, debela igla za šienje kilimi, vreki', guberna igla in gubernica (1, 289), vendar pa je le od zadnjega pokazano k prvemu. Marsikaj v tem pogledu izgubljenega in nepovezanega bi vsaj pri besedah, ki imajo enobesedno ali dvobesedno knjižno ustreznico, rešil že omenjeni knjižno-narečni seznam. Dobro bi bilo povezati tudi pomensko vzporedne izraze, kot stagorni kdt(l, 275) in dolni kdt(l, 351) kot dela tradicionalne makedonske hiše. 4 Tisk je v prvi knjigi ponekod zelo nagajal (recimo pri mali črki ž v geslih, ki se začnejo na B); v drugi knjigi je večji red, le da namesto poševnice med verzi v pesemskih besedilih stoji ležeči prvi del oglatega oklepaja. Škoda tudi, daje namesto opuščaja (»mehčaja«) in enojnih narekovajev uporabljen en sam znak, resica ('). -Deljenje besed, kije v prvi knjigi večinoma povsem mehanično, ker gaje opravil računalnik (na eni od strani ob pravilnih delitvah najdemo neustrezne ko-1 rbut.fo-I rma, mä- /jka, dr-1 ažiši, ab-1 an^'ija.povikuv-1 anje,pre-1 tpostavuva, 1, 60), je v drugi veliko pravilnejše. K bolj slovarskemu videzu v drugi knjigi prispeva živa pagina, ki je v prvi knjigi ni. 236 5 Slovarska ureditev bi lahko bila veliko elegantnejša, če se ne bi tako opi- Peter Weiss: Kosta Peev, Rečnik na makedonskite govori vo jugoistočniot egejski del rala na trizvezkovni slovar makedonskega jezika izpred štiridesetih let in če bi bila opravljena natančneje in prijazno tudi do tistega, ki bo besedje iskal s stališča makedonskega knjižnega jezika, po sopomenskosti ali po pomenskih poljih. Primerno je, da so slovarski podatki razširjeni z etnološkimi, zemljepisnimi in drugimi stvarnimi, kar uporabnost tega narečnega slovarja poveča in slovar gotovo naredi privlačnejši tudi za nestrokovnjaka, ki bo s strokovnjakom (npr. etimologom) vred ob branju na azbučno nepričakovanih mestih naletel na marsikatero novo besedo. Gotovo je sestavljalec v slovar vložil vse svoje slovaropisno znanje, vendar pa je domet slovarja veliko večji. Dokumentira namreč dobesedno izginjajoče govore, s tem ko prinaša zelo dragoceno gradivo, ki do zdaj še ni bilo objavljeno, medtem ko tisto iz že objavljenih del v slovarju predstavlja neke vrste konkordan-co. »V slavistični znanosti ni take knjige, zelo pomembna pa je zato, ker material izvira iz govorov, ki se danes na prvotnem prostoru ne govorijo več,« je zapisala Zuzanna Topolihska v recenziji tega slovarja (1,5). »Navedeni govori predstavljajo jugovzhodno obrobje slovenskega jezikovnega sveta in so kot taki zelo pomembni ne samo za makedonistiko in za slavistično znanost, ampak tudi širše za splošno jezikovno teorijo; tu so ohranjeni mnogi arhaizmi, ki so neznani v drugih govorih slovanskega juga, se pa najdejo v narečjih slovanskega severa (poljščina, ruščina idr.). To omogoča, da se rekonstruirajo stare selitve slovanskih plemen in stopnja sorodnosti med njimi; hkrati pa gre za področje, kije doživelo veliko interferenc iz neslovanskih jezikov (latinščina, aromunščina, grščina, turščina ...), kar širi naša spoznanja o mehanizmih jezikovne interference. Besedno gradivo Peevovega slovarja bo neprecenljivo za bodoči makedonski narečni slovar, pa tudi za druge slovanske etimološke slovarje, ki se izdelujejo; mesto bo našlo tudi v komentarjih k leksičnim kartam Slovanskega lingvističnega atlasa.« 237 Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave (Ljubljana 2001) Danila Žulj an Kumar IZVLEČEK: Prispevek je ocena knjige zbranih jezikovnozgodovin-skih in dialektoloških razprav Jakoba Riglerja. V počastitev 70-letni-ce njegovega rojstva (1929-1985) jo je pripravila Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani. ABSTRACT: The article brings a review of the collected papers on historical linguistics and dialectology by Jakob Rigler. The book was published in honour of the 70[h anniversary of his birth (1929-1985) by the Dialectological Section of the Fran Ramovš Institute of the Slovenian Language in Ljubljana. Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša v Ljubljani je leta 2001v počastitev sedemdesete obletnice rojstva Jakoba Riglerja (1929— 1985) pripravila njegove Zbrane spise 1, s podnaslovom Jezikovnozgodovinske in dialektološke razprave. Knjigo (651 str., 17 " 24 cm, trda vezava) je uredila Vera Smole, zbiranje in računalniški vnos besedil je opravila Jožica Škofic, oblikovala Milojka Žalik Huzjan, izdala Založba ZRC Ljubljana. Knjiga je drugi izbor Riglerjevih spisov. Leto po njegovi smrti (1986) je v njegov spomin in v spomin na štiristoto obletnico Trubarjeve smrti Slovenska matica v Ljubljani izdala njegove Razprave o slovenskem jeziku. Izbral in uredil jih je Franc Jakopin. Namen tega dela je bil zajeti čimveč območij avtorjevega raziskovanja slovenskega jezika, zato je bil ustrezno temu opravljen tudi izbor, v katerem je bilo marsikaj izločeno. Zbrani spisi 7 pa v knjigi združujejo avtorjeve zgodovinske in dialektološke razprave, kritike in polemike, saj so v njih zbrana vsa tista v neknjižni obliki objavljena dela Jakoba Riglerja, ki obravnavajo narečja in zgodovino slovenskega jezika, preučujejo dialektološka ali jezikovnozgodovinska razmerja do sosednjih neslovenskih narečij, kot je npr. razprava O slovensko-kajkav-skih jezikovnih razmerjih, oziroma polemizirajo s tujimi raziskovalci slovenskih narečij, npr. ocena Slovenski vokalizem v tuji obdelavi in polemika K Rončevičevi opazki o istrskih govorih. Ob svojem strokovnem delu v dialektološki sekciji, v kateri je delal dobrih trideset let, petnajst let pa jo je tudi vodil, ter pri Slovarju slovenskega knjižnega jezika in pravopisu je Rigler napisal številne razprave s področja dialektologije in zgodovine jezika, naglasoslovja in oblikoslovja ter pravo- Danila Zuljan Kumar: Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske ... pisa in pravorečja. Zbrani spisi 1 predstavljajo Riglerja predvsem kot zgodovinarja r in dialektologa slovenskega jezika, tako v vlogi znanstvenega razpravljalca, kriti-:*: ka, polemika kot tudi strokovno-poljudnega jezikoslovca. Njegove razprave o knjiž- nem jeziku naj bi izšle v Zbranih spisih 2. '"• Na začetku seje urednica Vera Smole znašla v dilemi, katere razprave sploh '-' uvrstiti v izbor, saj seje pri Riglerju večkrat težko opredeliti, ali dejansko razpravlja samo o knjižnem jeziku ali širše, kajti svoje teze pogosto utemeljuje tudi z narečnih gradivom. Zato je bil postavljen naslednji kriterij: če je narečno gradivo preseglo povprečje vsega gradiva, hkrati pa posegalo na dialektološko področje in <: zaokrožalo posamezne vsebinske sklope, je bila razprava uvrščena v izbor. Nekatere s tega stališča »mejne« raziskave so bile iz izbora izpuščene zaradi enakomernejše porazdelitve na prvi in bodoči drugi del zbranih spisov. Večina v knjigi zbranih del se sicer ukvarja z glasoslovno ravnino slovenskega j ezika, vendar se j ih j e urednica odločila razdeliti v pet razdelkov predvsem z ; namenom prikazati raznovrstnost Riglerjevega načina obravnave. To so razdelki: Razprave o razvoju slovenskega glasovja, Dialektološke razprave, Razprave o naglasu, Razprave o jezikovnih razmerjih ter Ocene in polemike. Razvrstitev razprav znotraj razdelkov je lahko kronološka, giblje se od splošnejše problematike k posamezni ali od bolj narečne h knjižni. Taka razvrstitev teži k tematski povezanosti in zaokroženosti posameznih razdelkov. Od posameznih Riglerjevih razprav gre mogoče izpostaviti naslednje: študijo Pregled osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu, ki skupaj s Pripombami k Pregledu osnovnih razvojnih etap v slovenskem vokalizmu predstavlja najpomembnejšo povojno sintezo razvoja slovenskega vokalizma od zadnje razvojne stopnje praslovanščine do današnjih narečij; tri raz-\Z prave o problemu akanja, in sicer K problemu akanja, K članku V. Georgijeva Nove ?z teorije in tradicionalne zmote ter Vseslovenski problem akanja, ki so bile prvotno v ruskem jeziku, tokrat pa prvič v slovenščini; ter obširnejšo razpravo Akcentske variante I-III, delo, ki združuje prvotno tri razprave, nastale ob delu za Slovar slovenskega knjižnega jezika, v Zbranih spisih 1 so prvič objavljene skupaj. Slog Riglerjevih spisov je ohranjen v celoti. Posegi v besedila so skrčeni na najnujnejše popravke tiskarskih napak, na časovno drugačnost veljavnih pravopisnih pravil, razvezane so kratice in okrajšave, uporabljene v besedilih, z njihovo razlago v razdelku Dodatki, medtem ko je raznovrsten način navajanja literature in virov v opombah ostal skoraj nespremenjen. Zato je na koncu spisov dodan abecedno in po sodobnih bibliografskih načelih urejen seznam navedenk, ki naj bi bralcu olajšal razvezavo v opombah včasih skopih navedb, hkrati pa prikazal obseg in temeljitost Riglerjevega poznavanja literature in virov. Pri transkripciji besedil ni bistvenih sprememb. Popravki so malenkostni, in sicer le v primerih, ko seje moral avtor prilagoditi takratnim tehničnim možnostim, iz njegovih opomb pa seje dalo natančno razbrati, katere grafeme in s čim jih je potrebno zamenjati. Nekaj ponazarjalnega gradiva je v izvirniku brez naglasov. Ta je bil rekonstruiran samo, če je bilo moč na podlagi Riglerjevega rokopisa ali na podlagi gradiva, na katerega se avtor sklicuje, ugotoviti dejansko stanje. V oglatih oklepajih in v posebnem tisku so spisom dodane številke začetkov strani v izvirniku 240 oziroma prvem objavljenem slovenskem prevodu. Članki, objavljeni v tujih jezi- Danila Zuljan Kumar: Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske ... kih, niso prevedeni, ampak so ohranjeni po Riglerjevih izvirnikih. Prevedeni so le tujejezični navedki (iz hrvaščine, ruščine in bolgarščine). Opravil jih je Vladimir Nartnik. Veliko breme je pri pripravi knjige nosila Jožica Škofic; sestavila je Ri-glerjevo bibliografijo, bibliografijo člankov po njegovem življenju, raziskovalnem delu in odmevih nanj ter o polemikah, v katere se je vključeval sam ali pa so med zagovorniki in nasprotniki njegovih stališč tekle že po njegovi smrti, ter vsa kazala. Karmen Kenda-Jež in Peter Weiss sta sestavila razlago krajšav in bibliografski seznam navedenk, prispevala uredniške napotke ter opravila korekture. Zbrani spisi 1 spremne študije o avtorju ne vsebujejo, in sicer predvsem zato, ker je ta predvidena za zbornik predavanj z Drugega mednarodnega dialekto-loškega simpozija v Mariboru, ki je bil februarja 1999, in je bil posvečen prav Riglerju. Namesto nje so delu dodani že omenjeni bibliografiji, razlaga krajšav, : literatura in viri, kazalo zemljevidov in skic v razpravah, kazali osebnih in zemljepisnih imen ter stvarno in besedno kazalo. Uredniško delo je zbrano in pojasnjeno v Dodatkih in Kazalih. Poglejmo sijih podrobneje. Razdelek Dodatki vsebuje bibliografiji, literaturo in vire ter krajšave, razdelek Kazala pa vsa kazala. Bibliografija : Jakoba Riglerja do leta 1999 obsega 111 objavljenih del ter tista neobjavljena dela, med katera sodijo zapisi po vprašalnici za Slovenski lingvistični atlas, zapisi po vprašalnici za Splošnoslovanski lingvistični atlas ter problemski dialektološki zapisi in je pravzaprav pregledana in dopolnjena bibliografija iz leta 1986, ki jo je sestavila Jana Hafner. S krepkim tiskom zaporedne številke pred naslovom dela so označeni tisti Riglerjevi spisi, ki so objavljeni v tej knjigi izbranih spisov. Bibliografija člankov o Jakobu Riglerju (o njegovem življenju in raziskovalnem delu, o odmevih na njegovo delo, o presojah in polemikah z njim) obsega 48 enot, objavljenih od leta 1965 do 2000. Bibliografski seznam Riglerjevih navedenk sestavlja >« več kot 600 enot. Podatke o literaturi in virih je avtor navajal v skladu s takratnimi navadami oziroma vsakokratnimi navodili posameznih jezikoslovnih revij in časo- >: pisov, v katerih je objavljal. Tak način je v ponatisu ohranjen. Toda ker bibliografski podatki zlasti v njegovih zgodnejših delih niso popolni - Rigler se enkrat sklicuje na avtorja, drugič na njegovo delo, tretjič pa samo na mesto objave - bibliografski seznam navedenk uvajajo kazalke. Te vodijo od nepopolnega bibliografskega navedka, navadno mu je manjkal podatek o avtorju oziroma letnici nastanka, na ustrezno mesto v bibliografskem seznamu. Poleg tega kazalčni seznam vsebuje tudi vse razvezave krajšav, ki se nanašajo na bibliografske podatke, npr. AfslPh = Archiv für slavischePhilologie [=AsIP7*]; AfslPh 32, 399-454 > A. Breznik, Die Betonungsty-pen des slavišchen Verbums, 1911. V razdelku Krajšave v Dodatkih so zapisane vse vrste krajšav, ki jih je Rigler uporabljal pri svojem delu. Pri tem je bil dosleden v istem prispevku, zdaj, ko so zbrani v knjigi, pa se vidi, daje za eno besedo/besedno zvezo uporabljal dve ali tudi več krajšav, npr.: stcsl. = starocerkvenoslovansko, stcksl = starocerkvenoslo-vansko,f =femininum,fem. = femininum, femininski,femin. =femininum V Izbranih spisih 1 so Riglerjeve prvotne krajšave ohranjene, v tem razdelku pa so razvezane. V imensko kazalo so uvrščena osebna, zemljepisna in stvarna lastna imena, izlastnoimenski pridevniki na -ski, npr. ribniško-laški), ter izlastnoi-menski samostalniki, ki označujejo jezike, narečja, govore, npr. briščina. Zemljepi- 241 Danila Zuljan Kumar: Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske ... sna lastna imena so zapisana po sodobnih pravopisnih pravilih in usklajena z ime-njem v Atlasu Slovenije. Če seje ime kraja v času od Riglerjevega zapisa spreme-nilo, je novo ime dodano za poševnico, npr. Videm ob ŠčavnicilSv. Jurij ob Ščavnici, v kazalu pa je ob novem imenu kazalka k Riglerjevemu poimenovanju, npr. Sv. Jurij ob Ščavnici > Videm ob Ščavnici. Pri imenih manjših ali manj znanih krajev ter pri enako pisanih zemljepisnih lastnih imenih (in njihovih pridevniških izpeljankah) je v oklepaju dodano še ime bližnjega večjega kraja ali pokrajinske enote, npr. Lipsenj (pri Cerknici), Brdo (v Teru), Ribnica (na Dolenjskem), Ribnica (na Pohorju), Reka (mesto na Hrvaškem), Reka (reka na Notranjskem),poljski (belokranjski). Ob natančnem zemljepisnem imenu Rigler včasih uporablja tudi ohlapnejše, npr. Vreme, zato je v imenskem kazalu takh tudi uvrščeno, čeprav je pravilno zemljepisno ime Gornje, Dolnje Vreme. Pri sestavljanju stvarnega kazala seje sestavljavka Jožica Škofi c odločila za uporabo kazalk in enačaja. Rigler je večinoma, čeprav nedosledno uporabljal mednarodno terminologijo, zato kazalka usmerja od mednarodnega izraza k domačemu, tj. uveljavljenemu v sodobnem slovenskem jezikoslovju, npr. akcentski premik > naglasni premik. Izjemoma kazalka usmerja od domačega izraza k mednarodnemu, in sicer takrat, ko ta ni še povsem uveljavljen, npr. raznosnjenje > denazalizaci-ja. Nadalje kazalka usmerja od manj rabljenega k pogosteje rabljenemu domačemu strokovnemu izrazu, npr. jakostni naglas > netonemski naglas, ter k iztočnicam (zapisane so v manjšem polkrepkem tisku), v katerih je moč najti še dodatne podatke o določenem pojavu, npr. narečje > tudi delitev slovenščine na narečja, Jono-loški opis govora, narečne skupine, spajanje narečij. V oklepaju za enačajem se navaja sopomenski tuji strokovni izraz kot pojasnilo slovenskemu strokovnemu izrazu, npr. naglasni premik (= akcentski premik). Poleg tega so na ta način lahko navedeni tudi drugi eno- ali večbesedni izrazi, kijih avtor uporablja v svojih razpravah, npr. vzhod (= vzhodni dialekti, govori, vzhodna narečja, vzhodni del slovenščine, vzhodna skupina narečij), ali se v stroki uporabljajo danes, npr. splošni zvočni vtis (= splošni slušni vtis, akustični vtis, zvočni vtis). Besedno kazalo vsebuje besede, ki so v razpravah razložene ali služijo kot ponazarjamo gradivo (so torej zapisane v ležečem tisku). Sem so prištete tudi nekatere navedene stalne besedne zveze, npr. božja pot, v uh me piši. Razen redkih izjem v kazalo niso uvrščene besede iz tujih jezikov oziroma besede, ki so navedene v citatih drugih avtorjev. Izpuščeni so redki primeri, ki se jih ni dalo razrešiti. V besedno kazalo uvrščeno besedje je avtorica poknjižila. Izjema so besede, ki v knjižnem jeziku nimajo podobnih izraznih vzporednic oziroma so manj razširjene. Te so opremljene s pojasnilom, npr. mrde 'statve', medvedica 'bramor', natik 'protje za fižol', štimati 'ljubiti'. Nekatere besede so navedene citatno, npr. vuerun (iz Brižin-skih spomenikov II 105). Delo odlikujejo pregledna razčlenitev spisov v posamezne razdelke, natančne in pregledne razlage posameznih uredniških posegov v besedila, zbrane v predgovoru ter zadnjih dveh razdelkih, natančna bibliografija Riglerjevih del, objavljenih pa tudi neobjavljenih (pri zadnjem gre zasluga tudi Riglerjevi družini), ter bibliografija člankov o Riglerju, njegovem življenju in raziskovalnem delu. Z izdajo 242 knjige seje Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik ZRC S AZU v Ljublja- Danila Zuljan Kumar: Jakob Rigler, Zbrani spisi I, Jezikovnozgodovinske ... ni ne samo primerno poklonila spominu na svojega zaslužnega člana, pomembna pridobitev je vsekakor tudi v tem, daje na enem mestu zbrala toliko Riglerjevih za slovensko dialektologijo pomembnih del ter s tem dialektologom in drugim raziskovalcem slovenskega jezika omogočila lažji pregled nad nekaterimi osnovnimi dialektološkimi razpravami ter bistveno lažji dostop do njih. Pohvaliti gre še zunanji izgled knjige oziroma izbiro fotografij za naslovno in zadnjo stran. Prva fotografija izpričuje Riglerjevo predanost znanstvenemu delu, druga pa družini. 243 Slovenistika na sombotelskih slavističnih dnevih 23.-24. maja 2002 Jakob Müller IZVLEČEK: Avtor v prispevku poroča o slovenistiki na 7. Mednarodnih slavističnih dnevih 23. in 24. maja 2002 na Visoki šoli v Sombate- :~ lu. ABSTRACT: The author reports on the Slovenian language as presented on the 7th International Meeting on Slavic Languages which was held at the Szombothely College on May 23rd and 24[h 2002. Dne 23. in 24. maja 2002 je Visoka šola v Sombotelu (rektor dr. Karoly Gadäny) v prijetnem park hotelu Pelikan organizirala že 7. Mednarodne slavistične dneve z naslovno temo Slovanski jeziki in kulture v stiku - aktualna vprašanja in zgodovinske izkušnje. Na simpoziju je sodelovalo 80 strokovnjakov iz 11 držav. Delo je potekalo v štirih sekcijah: slovenski, hrvaški, slovanski (delovni jezik ruski) in madžarski. ;-.! Slovenistične jezikoslovne in literarne teme so bile obravnavane tudi v madžarski (J. Varga - prekmurski madžarsko-slovenski jezikovni stiki, J. Bokor - — slovenski zemljepisni izrazi (imena ?) v madžarščini, I. Szijärtö - L. Krakar in T. Roževvicz) in hrvaški sekciji (St. Lukač - o parodiji in travestiji v hrvaški in slovenski književnosti 19. stol., V. Hadži Požgaj in M. Benjak - o bližinah in oddaljenostih Hrvaške in Slovenije, delno tudi M. Loncarič - o nastanku hrvaškega kajkavskega jezika), vendar jih zaradi komunikativnih ovir - madžarščine niso prevajali - oz. hkratnosti s slovenskimi nastopi skorajda ni bilo mogoče »ujeti«. Tako lahko poročam predvsem o slovenistiki, kije bila zastopana na plenarni seji, in o referatih v slovenski sekciji. Med jezikoslovnimi temami (11 referatov) so bile dialektološke, besedoslovne, jezikovnopolitična in primerjalna. Od narečij je bilo najbolje zastopano porabsko, kar se tudi spodobi. Z. Zorko, zvesta udeleže-valka dnevov v Sombotelu, je predstavila porabsko besedje, zapisano in posneto v Andovcih, vasi v JV področju Porabja. Poudarila je navezave besedja s cerkveno-slovanskim jezikom - kar radi »prodajajo« tudi drugi mariborski strokovnjaki - in zavrtela 10-minutni »dialektološki« film. I. Doncsecz je poročala o jeziku vedeže-valske Sibiline knjige, ki se je po Porabju še pred 20 leti širila v rokopisih, E. Embersics pa je glasoslovno in besedotvorno analizirala neki cerkveni rokopis iz Gornjega Senika. Ob vsej tragičnosti opuščanja slovenske govorice v Porabju (in še bolj sra- 245 Jakob Müller: Slovenistika na sombotelskih slavističnih dnevih 23.-24. maja 2002 motni brezbrižnosti javnosti v državi Sloveniji) je vendarle razveseljiv podatek, da M. Bajzek in E. Embersics pripravljata porabski narečni slovar. Zgodovinski prekmurski knjižni jezik je bil tema dveh referatov. J. Narat je primerjala prekmursko slovnično terminologijo v Košiču 1833, Agustiču 1876 in Kücharju 1913 ter ugotovila veliko nepovezanost, M. Jesenšek pa je ob besedo-slovnih lastnostih prekmurskega jezika 18. in 19. stol. podal predvsem zgodovino njegovega poimenovanja vandalski/vendski jezik. M. Koletnik je poročala o besedju slovenskogoriškega narečja med Mariborom in Radenci, ki gaje zbrala po tematskih skupinah Milene Hajnšek Holz in primerjala z besedjem v Pleteršniku in SSKJ, H. Maurer Lausegger pa je predstavila problematiko narečij manjšin na jezikovnih stičiščih od nemških Lužic do Tržaškega zaliva: veliki narodi imajo do jezika narodnih manjšin predvsem prezirljiv odnos. J. Lipnik je obravnaval deset let staro Evropsko listino o regionalnih ali manjšinskih jezikih in opozoril na negativni odnos Hrvaške do slovenskega jezika na njenem ozemlju. Ostali trije jezikoslovni referati so bili komparativistični. I. Stramljič Breznik je analizirala in primerjala slovenske in hrvaške medmetne frazeme s sestavino bog, I. Orel uporabo nemščine kot besednega oz. terminološkega metajezika v slovenskem strokovnem jeziku od Gutsmana 1770 do A. M. Slomška (u. 1862), E. Bernak pa je predstavila najnovejši madžarski pravopis (1999), ki daje v primerjavi s slovenskim stabilnejši. Literarnih oz. literarnovednih slovenističnih referatov je bilo pet. J. Pogačnik in J. Čeh sta predstavila komparativni slovensko-hrvaški temi: prvi ob noveli A. Šenoa Nagelj s pesnikovega groba, druga pa o stikih L Cankarja s hrvaškimi modernisti. Teme ostalih treh referatov so bile iz sodobnosti. M. Križman je predstavil avstrijskega pesnika Th. Kramerja in svoje prevode njegovih pesmi, S. Bo-rovnik je analizirala sodobno slovensko prozo v Avstriji: izpostavila je F. Lipuša, J. Messnerja in V. Ošlaka - M. Štuhec pa je razmišljal o strukturnih značilnostih sodobne slovenske esejistike, ki bi jih morda lahko povzeli z dvema pojmoma: poetičnost in kritičnost. Svojevrstno temo - osebno obarvano poročilo o ljubljanski slavistični (organizacijski in študijski) sceni ter nacionalnem konceptu mednarodnih znanstvenih srečanj -je imel M. Hladnik: ljubljanska slovenistika seje, v skladu z nacionalno reprezentativnostjo, velikostjo in primerljivostjo z drugimi slovanskimi jeziki, organizacijsko osamosvojila; pripravlja se kreditni sistem študijskih smeri z veliko svobodnostjo predavateljsko-študijske izbire, vendar s finančnim mečem: študijski predmet, ki ne bo imel dovolj (vsaj 10) slušateljev, naj bi bil ukinjen. 246 35. zasedanje Uredniškega odbora ALE v Ljubljani 2002 Vlado Nartnik IZVLEČEK: Sestavek je kratko poročilo o poteku 35. zasedanja Uredniškega odbora Evropskega jezikovnega atlasa (ALE-Atlas lingua-rum Europae) 17. in 18. maja 2002 v Ljubljani. Udeležilo se gaje 36 dialektologov in geolingvistov iz 22 držav, obravnavana problematika pa je zadevala tisk 6. in 7. zvezka ter obdelavo gesel nadaljnjih štirih zvezkov prvega dela ALE. ABSTRACT: The article brings a brief report on the 35[h ALE (Atlas Linguarum Europae) Editorial board meeting which was held in Ljubljana on May 17th and 18th 2002. It was attended by 36 dialectologists and geolinguists from 22 countries who discussed the publication of the 6{h and the 7th fascicles, and the presentation of entries for the next four fascicles of the ALE volume 1. Zamisel vseevropskega jezikovnega atlasa se je porodila po prvi svetovni vojni, ko je Roman Jakobson leta 1936 izrazil potrebo po izdelavi vseevropskega -glasoslovnega atlasa. Po drugi svetovni vojni je zamisel prešla v stvarnost, ko je bil na Mednarodnem narečjeslovnem kongresu leta 1965 sprejet sklep o pripravi Evrop- *"** skega jezikovnega atlasa oziroma ALE za (francoski in) latinski izvirnik Atlas linguarum Europae. Nizozemec Antonius Weijnen in Italijan Mario Alinei sta nato za prvi nesintaktični del ALE z narečjeslovci iz vse Evrope pripravila vprašalnico s 546 besedoslovnimi vprašanji, razvrščenimi po pojmovnem sistemu Rudolfa Halli-ga in Waltherja von Wartburga in obsegajočimi tri velika pomenska polja: 1) svet (nebesna telesa, naravni pojavi in predmeti, rastline, živali), 2) človek (telo, obleka, obrti, jezik, gibanje, družina, prazniki, vera), 3) človekovo razmerje do sveta (števila, izrazi, zvezani s časoprostorom). Tako seje začelo široko zastavljeno delo ob vsakoletnih posvetih zdaj v tem zdaj v onem koncu Evrope in leta 2002 je vloga gostiteljice 35. zasedanja Uredniškega odbora ALE pripadla Sloveniji. Dvodnevnega delovnega srečanja, kije potekalo v okviru Znanstvenoraziskovalnega centra S AZU in v organizaciji Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša 17. in 18. maja, so se udeležili ugledni dialektologi in geolingvisti iz enaindvajsetih držav. 247 Vlado Nartnik: 35. zasedanje uredniškega odbora EL A v Ljubljani 2002 Z vlakom ali letalom so prispeli v Ljubljano: Elena Kjaeva in Karmen Sme-dovska iz Bolgarije, Libuše Čižmarova in Milena Šipkova s Češkega, Inger Ejsk-jaer z Danskega, Helmi Neetar in Vilja Oja z Estonskega, Michel Contini in Marie-Rose Simoni-Aurembou iz Francije, Dalibor Brozovič, Mijo Lončarič in Mira Me-nac-Mihalič s Hrvaškega, Seosamh Watson z Irskega, Rita Caprini, Vittorio Dell'Aquila in Alessandro Parenti iz Italije, Aleksandar Loma iz Jugoslavije, Agris Timuška z Letonskega, Joe Zammit Ciantar z Malte, Birgit Brietz in Wolfgang Viereck iz Nemčije, Frederik Kortlandt z Nizozemskega, Arnold Dalen z Norveškega, Janusz Siatkowski in Jadwiga Waniakowa s Poljskega, Nicolae Saramandu iz Romunije, Natalia Donadze iz Rusije, David Clement s Škotskega, Pilar Garcia Mou-ton iz Španije ter Eric P. Hamp iz Združenih držav Amerike. Prvi dan zasedanja so v Veliki dvorani S AZU udeležence najprej pozdravili podpredsednik S AZU Kajetan Gantar, predstojnica Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša Varja Cvetko Orešnik in direktor ZRC S AZU Oto Luthar. Vodenje programa je nato prevzel predsednik Uredniškega odbora ALE Wolfgang Viereck, ki je delo za ALE sicer predstavil s predavanjem »Der Atlas Linguarum Europae und seine Einsichten in die Kulturgeschichte Europas« že dan pred začetkom zasedanja kot gost Historičnega seminarja ZRC SAZU. Obravnavane točke dnevnega reda so prvi dan zadevale zadnje novice in spremembe ter stanje v zvezi s tiskom 6. in 7. zvezka ALE, kjer si bodo obdelana gesla sledila takole: (06 - 022) ruisseau - potok (06 - 067) fraise -jagoda (06 - 085) prunellier - trnulja (06 - 116) rossignol - slavec (06 - 375) roue - kolo (06-380) forgeron - kovač (06 - 481) devinette - uganka (06 - 532) semaine - teden (06 - 539) dimanche - nedelja (06 - 533) lundi - ponedeljek (06 - 534) mardi - torek (07 - 040) arbre - drevo (07 - 062) noisetier - leska (07 - 074) sarrasin - ajda (07 - 075) chou - zelje (07 - 078) tomate - paradižnik (07 - 235) peigne - glavnik (07 - 503) sorciere - vešča (07 - 507) 90 Skladno s programom seje dopoldanski del končal s predstavitvijo dela in- Vlado Nartnik: 35. zasedanje uredniškega odbora ELA v Ljubljani 2002 štitutov ZRC S AZU kot celote (v obliki videov, ki ju je predvajal Sašo Kuharic: ZRC S AZU 2002 in Piščalka) ter Dialektološke sekcije Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša posebej (ob razdelitvi Karte slovenskih narečij, kije nekoliko vznemirila zlasti zahodne sosede, je Vera Smole podala kratek prikaz slovenskih narečij, o slovenski lingvistični geografiji in SLA je govorila Jožica Škofic, o novejših slovenskih narečjeslovnih (in jezikoslovnih) publikacijah Peter Weiss, Jožica Škofic in Peter Weiss pa sta v sodelovanju z Založbo ZRC pripravila tudi priložnostno razstavo o predstavljenih temah). Popoldanski del programa je zadeval avtorsko razdelitev del za 9., 10. in 11. zvezek Atlasa in referiranje o delu za 8. zvezek: gesla homme - mož in femme -žena (Agris Timuška) ter jumeaux - dvojčki (Vlado Nartnik). Našteti štirje zvezki bodo v celoti obsegali naslednja gesla: (08- 138 (08- 139 (08 - 453 (08 - 454; (08 - 455 (08 - 462 (08 - 465 (08 - 467 (08 - 469; (08 - 470; (09 - 079 (09 - 080 (09-081 (09 - 082 (09- 133 (09-231 (09 - 236 (09-281 (09-313 (09-418 (09 - 489 (09 - 495 (09 - 496 (09 - 497 (09 - 499; (10- 181 (10-212 (10-320; (10-321 (10-327 homme - mož femme - žena famille - družina les parents - starši pere - oče jumeaux - dvojčki grand-pere - dedek grand-mere - babica gendre - zet bru - snaha oignon - čebula ail - česen pissenlit - regrat plantain - trpotec tetard - paglavec Dieu - Bog miroir - zrcalo puits - vodnjak taureau - bik berceau - zibel poupee - lutka cahier - zvezek papier - papir crayon - svinčnik lettre - pismo foie-jetra vieille - starka belier - oven belier chätre - koštrun bouc - kozel Vlado Nartnik: 35. zasedanje uredniškega odbora ELA v Ljubljani 2002 10-335) berger - pastir 10-339) epouvantail - strašilo 10 - 340) pomme de terre - krompir 10 - 345) marteau - kladivo 10-346)clou-žebelj 10-386) cordonnier - čevljar 11 - 149) tache de rousseur - pega na obrazu 11 - 215) tombeau - grob 11 - 216) cimetiere - britof 11 - 238) comprendre - razumeti 11 - 250) ouvrier - delavec 11 - 271) 1'aire-skedenj 11 - 272) battre le ble - mlatiti 11 - 299) jars - žargon 11 - 480) conte de fee - pravljica 11 - 485) il danse - pleše Ker je vsakoletna selitev zasedanj namenjena tudi seznanitvi z deželo gostiteljico, seje prvi dan končal s poznopopoldanskim ogledom starega mestnega jedra Ljubljane ter Gradu, vključno z razstavo Dinozavri Krasa in Istre. Drugi dan zasedanja se je ob prodajni razstavi knjig Založbe ZRC dopoldne nadaljevalo referiranje o delu za 7. in 8. zvezek: gesla sorciere - vešča (Rita Capri-ni) ter parents - starši, pere - oče, grand-pere - dedek in grand-mere - babica (Birgit Brietz), zadnja točka dnevnega reda pa je zadevala 4. mednarodni kongres dialektologov in geolingvistov ter 36. zasedanje Uredniškega odbora ALE v Rigi. Popoldanski del je bil odmerjen strokovnemu izletu na Dolenjsko, ki gaje pripravila Ivanka Šircelj - Žnidaršič s sodelovanjem Jožice Škofic. Obsegal je ogled Županove jame, protiturškega Tabora nad Cerovim, Trubarjevega mlina na Rašici, folklorne prireditve v Kulturnem domu na Račni, končala pa seje s poslovilno večerjo v gostilni Pri Froncu na Mlačevem. Binkoštna nedelja pa tudi ponedeljek sta potekala v znamenju slovesa od udeležencev na kolodvoru oziroma letališču. Odzivi udeležencev s predsednikom Uredniškega odbora vred glede organizacije zasedanja so bili izrazito pohvalni. Dialektološka sekcija Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša je od udeležencev zasedanja dobila tudi precej strokovne literature. 250 Navodila avtorjem Jezikoslovni zapiski so periodično glasilo Inštituta za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU, ki izhaja dvakrat na leto. Uredništvo sprejema prispevke do konca maja v tekočem letu, glasilo pa izide v zadnjih mesecih leta. Razen delavcev Inštituta so k sodelovanju vabljeni tudi drugi raziskovalci slovenskega jezika. Uredništvo bo za pisanje posebej vzpodbujalo mlade raziskovalce in raziskovalke, kar je tudi priporočilo Ministrstva za šolstvo, znanost in šport. Predviden okvirni obseg člankov je ena avtorska pola, tj. 16 strani s po 30 vrsticami, za razprave po dogovoru z uredništvom tudi več. Poročila naj bi obsegala do pet, recenzije, predstavitve ali kritike jezikoslovnih del do 10 strani. Tekste, ki morajo biti izvirni in še ne objavljeni, je treba oddati uredništvu na disketi 3,5 in vnesene v oknih v programu Word 6 ali 7 (95) ter v pisavi Times New Roman CE (velikost 10). Če avtor uporablja Word 97 ali naslednje verzije (te niso kompatibilne s programom za postavljanje knjig), morajo biti vsi posebni in naglašeni znaki vzeti iz naborov Brane 1, 12, 3, 4. Pri tabelah, grafih ipd. je treba upoštevati format Jezikoslovnih zapiskov. Pri pisanju naj avtorji ne uporabljajo slogov. Oblikovanje prispevka naj prepustijo Založništvu ZRC, označene so lahko pisave krepko, ležeče, podčrtano. Za številko opombe na dnu strani je treba vstaviti en tabulator. Disketi naj bo priložen iztis na formatu A 4 v dveh izvodih. Razprave in članki morajo imeti na začetku slovenski izvleček. Temu bo sledil angleški prevod izvlečka. Na koncu bo angleški povzetek (avtorji naj slovenski izvleček in povzetek odtisnejo posebej za prevajalko). Pred povzetkom mora biti pri člankih in razpravah seznam virov in literature, ki se nanaša na obravnavano tematiko. Pri tem naj se avtorji ravnajo po zadnji številki Jezikoslovnih zapiskov. Pri navajanju virov in literature je zaželeno, da se ime, kije zapostavljeno priimku z vejico, (po možnosti) navede neokrajšano. Vse prispevke preberejo člani uredniškega odbora, ki članke in razprave praviloma tudi recenzirajo. Priporočila in popravki članov uredniškega odbora oziroma recenzentov so posredovani avtorjem, da jih upoštevajo in jih pred oddajo v tisk vnesejo na disketo. Uredniški odbor Jezikoslovnih zapiskov si pri pripravljanju glasila želi čim širšega sodelovanja. Zato poziva sodelavce in bralce glasila ter vse zainteresirane, da pošiljajo svoje predloge in mnenja v zvezi z obliko in vsebino glasila ter delom uredniškega odbora. Objavljeni bodo v razdelku ODMEVI. Naslov uredniškega odbora Jezikoslovnih zapiskov: Inštitut za slovenski jezik Frana Ramovša ZRC S AZU Novi trg 4, 1000 Ljubljana, Slovenija Telefon: 01 4706 160, faks: 01 425 77 96, e-pošta: ISJ@zrc-sazu.si Glavni urednik: 01 4706 177; e-pošta: keber@zrc-sazu.si. 9770354044012