3., 4. štev. Marec, April — 1917. Letnik XL. Cerkveni Glasbenik Glasilo Cecilijinega društva u Ljubljani. Izhaja po enkrat na mesec in velja za celo leto z. glasbeno prilogo vred 5 kron, za cerkve ljubljanske škofije 4 krone, za dijake 3 krone. Uredništvo in upravništvo: Pred Škofijo št. 12, I. nadstr. Ko smo 1. 1910 ob sedemdesetletnici Gerbičevega rojstva v proslavo njegovega jubileja napisali v našem listu članek o življenju in delovanju jubilarjevem, si nismo mislili, da nam bo treba tako brž pisati mu — osmrtnico. In danes nas čaka ta težka naloga . . . Šolski ravnatelj „Glasbene Matice" in prezaslužni slovenski skladatelj Fran Gerbič je odšel od nas v večnost 29. marca ob šestih zjutraj. Na svojem rojstnem domu v Cerknici, kjer se je mudil 18. in 19. marca, se je prehladil in po kratki, le pet dni trajajoči bolezni mirno preminil. Ni dovolj, da nam vojska pobera tisoče in tisoče vrlih bojevnikov: slovenskih fantov in mož; tudi mnogim drugim, ki ne stoje v bojnem metežu, sedanji čas ne prizanaša. Koliko odličnih kulturnih delavcev smo že izgubili zadnja leta! In s Franom Gerbičem nam je odvzet pač eden najbolj delavnih, najbolj zaslužnih. Za njim žaluje predvsem „ Glasbena Matica", ki ji je bil pokojnik dolgo vrsto let izvrsten učitelj in'voditelj. Žaluje „ C e c i 1 i j i n o društvo ljubljanske škofije", ki je s pokojnikom izgubilo vneto delavnega odbornika. In cela slovenska domovina žaluje ob smrti skladatelja Gerbič a, ki je od mladih nog do sive starosti bogatil slovensko glasbeno literaturo z vedno novimi, svežimi in pomembnimi glasbenimi deli. * * Fran Gerbič se je rodil 5. oktobra 1840 v Cerknici na Notranjskem in je že kot majhen deček kazal izredno pevsko nadarjenost.1) Z enajstim letom je prišel v ljubljanske šole in dovršil najprej 3. in 4. razred nor-malke ali takrat takozvane glavne šole. O svojih „prvih glasbenih početkih" i) Kakor je bilo gori rečeno, smo o življenju in delovanju Gerbičevem že pisali v našem listu in sicer v 10. in 11. številki leta 1910 in prinesli tudi Gerbidevo sliko. Danes prinašamo njegov življenjepis razširjen in v marsičem izpopolnjen. je pokojni Gerbič napisal jako zanimivo črtico v „Novili Akordih ' (1910, IX. 6.) Tam izvemo, da v tistih časih na deželi še ni bilo pevskega pouka. Zato je bilo tudi za Gerbiča petje v ljubljanski normalki nekaj čisto novega. Prvi njegov učitelj v 3. razredu normalke, ki je tudi petje poučeval, le bil Statin, rodom Nemec, organist pri sv. Jakobu. Ob nedeljah in praznikih je mladi Gerbič hodil najraje v frančiškansko cerkev in se je, če je je mogel, vtihotapil na kor. Organist je bil takrat Hilscher.1) — Po dokončani normalki je Gerbič stopil v realko in dovršil tri razrede. V realki je koj avanziral do solopevca. Radi njegovega prijetnega glasu so ga součenci nazivali »slovensko grlico" (po Fieišmanovi ..Slovenski grlici", ki je ravno tačas izhajala). Kadar je bilo treba v šoli ali cerkvi peti kak solo, moral je peti Gerbič. Učitelj Centrich je učil takrat v realki petje samo po posluhu. V Gerbiču pa je gorela želja, da se nauči peti tudi po notah. To se mu je kmalu posrečilo. Vstopil je v glasbeno šolo — poseben oddelek za petje in glasbo — na normalki, kjer je poučeval znani skladatelj Kašper Mašek. Sicer pa pouk pri Kašperju Mašku ni bil kaj prida. Dan za dnem, celo leto so gonili — tako piše Gerbič v prej imenovani črtici v „N. A." — nemške pesmice »Backe, backe Kiigelchen, zwei in einem Tigelchen" in „Ein Schaflein fraB im bunten Tal, da kam der Wolf heran" in še par drugih nemških, slovenskih nobenih. Ker so se pa učenci — bilo jih je zelo malo, samo kakih pet — teh neprestanih nemških pesmic naveličali, so semtertje kar na svojo roko ubrali kako slovensko, n. pr. „0 Marija, bod' češčena," „Ko dan se zaznava", „Po-potnik pridem čez goro" itd. To je Kašperja Maška začetkoma motilo in jezilo, a naposled se jim je vdal, jih pustil peti, sam pa zadremal. O kakem teoretičnem pouku ni bilo govora. Za starim Maškom, ki je bil leta 1854 upokojen, je sledil kot glasbeni učitelj njegov sin Kamilo. Ta je pričel poučavati temeljito. Gerbič je imel koncem leta v spričevalu „Gesang: ausgezeichnet". V tem času se je pričel učiti tudi klavir. — Po dovršenem treljem razredu realke je prestopil na učiteljišče in se je glasbenih študij lotil še z večjo vnemo. Poleg petja in klavirja se je učil tudi harmonijo in orgije. Na povabilo glasbenega učitelja Kamila Maška je vstopil v pevski zbor filharmoničnega društva, kjer se je pod Nedvedovim vodstvom pelo nemško in slovensko. Gerbičev lep prvi tenor se je v tem zboru razvijal čedalje bolj.2) Mimogrede omenjam, da je pokojni Gerbič tudi na svoja stara leta rad zahajal ob nedeljah in praznikih na frančiškanski kor, kjer je med sv. mašo v klopi sedel, molil in poslušal lepo petje frančiškanskega zbora. 2) Iz tega časa je zanimiv Gerbičev prvi javni „prima vista" nastop, („Novi Akordi", 1911, X. 1), ko sta s pokojnim glasbenikom Antonom Hribarjem izvajala nek K. Maškov Tantum ergo. Pri petju prve kitice je Gerbič, ki not ni imel v rokah, ampak od daleč gledal na partituro, stoječo na orgeljskem pultu, pomotoma preskočil drugo vrsto partiture in začel peti tretjo; Hribar je pa med tem igral drugo. Ko je slednji zapazil, da se je Gerbič zmotil, je še on preskočil; Gerbič pa, ki je svojo zmoto zaznal, zopet nazaj poskočil. In tako sta se lovila do konca in napravila, dasi nehote, pravo mačjo godbo. Po končanih študijah na učiteljišču je bil Gerbič 1. 1857 nastavljen najprej kot provizoričen učitelj v Trnovem pri Ilirski Bistrici, leta 1861. pa je bil imenovan ravnotam za stalnega učitelja ozir. nadučitelja. Poleg učiteljevanja je opravljal tudi službo organista in cerkvenega pevovodja. Iz tega časa datirajo prve njegove skladbe. Leta 1861. so izšli »Glasi slovenski", obsegajoči osem moških zborov in tri samospeve. Približno v istem času so nastale tudi „Tri božične". Gerbičeve skladbe so občinstvu jako ugajale in se brž širile. Kot izbornemu pevcu in nadarjenemu skladatelju so Gerbiču od vseh strani prigovarjali, naj se v glasbi še temeljiteje izobrazi. In tudi Gerbič sam je hrepenel po nadaljni, če mogoče popolni glasbeni izobrazbi. Zato je pustil učiteljsko službo in se podal v Prago na konservatorij. Tu je študiral od leta 1865. do 1867. predvsem solopetje in kompozijo, poleg tega seveda tudi razne druge za vsakega konservatorista obligatne predmete: klavir, glasbeno zgodovino itd. Učitelj v kompoziciji mu je bil tedanji ravnatelj konservatorija, sloveči teoretik Josip Krejči, v solopetju pa prof. Fr. Vogl. V dobi svojih konservatorijskih študij je izdajal „Liro Sionsko", mesečnik za cerkveno petje in glasbo, ki je izhajal eno leto (1. 1866) in prinesel v 12 številkah 71 cerkvenih napevov, deloma mešanih, deloma moških zborov s ponajveč slovenskim, nekoliko tudi z latinskim besedilom. Ta zbirka je organistom tistega časa jako dobro došla in imela mnogo naročnikov. Po odlično dovršenem konservatoriju je Gerbič do 1. 1882 deloval pri raznih glediščih kot operni pevec: najprej pol leta pri češkem narodnem gledališču v Pragi, potem devet let v Zagrebu, kjer je veliko pripomogel k ustvaritvi hrvaške narodne opere. Pri odhodu iz Zagreba je žel obilo odkritega priznanja, in kraljeva vlada ga je imenovala prvim častnim članom ,,Kralj, narodnog zemaljskog kazališta u Zagrebu". Radi bolehnosti je bil potem par let doma v Cerknici na oddihu. Nato je pa zopet pel in sicer pol leta v Ulmu na Virtemberškem in končno še eno sezono v Lvovu kot heroični tenor v poljski operi.1) Kot operni pevec je moral na raznih krajih svoje partije peti v raznih jezikih: v češkem, hrvaškem, nemškem, poljskem. Tako se je tudi vsem tem jezikom dodobra privadil. Govoril je pa tudi še Iaščino in francoščino. Pri operi v Lvovu se je bil seznanil z ravnateljem tamošnjega konservatorija, Karlom vitezom Mikulijem, slavnim pianistom in enem zadnjih učencev Chopinovih.2) Na Mikulijevo prigovarjanje se je poslovil od gledišča in sprejel mesto profesorja petja in zborovodja na tamošnjem konservatoriju. Tu je ostal štiri leta do leta 1886. Tega leta so društva: „Glasbena Matica", „Narodna Čitalnica in »Dramatično društvo" povabila Gerbiča v Ljubljano. Gerbič se je pova- 1) Prim. Rakuša „ SI o vensko pete v preteklih dobah", stran 147 in si. 2) ,.0 Chopinu in njegovem učencu Mikuliju" je Gerbič napisal daljši članek v „Novih Akordih" (1910, IX. 4. in 5.) bilu takoj odzval, pustil profesorsko mesto na Ivovskem konservatoriju in prišel na domača fla delovat med svoje rojake, gojit in pospeševat domačo umetnost. Pri ..Glasbeni Matici" je vstopil kot učitelj in vodja društvene šole, pri „Citalnici" kot pevovodja (do 1. 1890., to je do razpada Čitalnice), pri „Dramatičnem društvu" kot kapelnik (do 1. 1895.) Tu je s trudom sestavil opereto, dajal pa tudi že manjše opere. Pri tem mu je pomagala njegova soproga Emilija, roj. Daneš, s katero se je poročil še kot operni pevec in sta bila že v Zagrebu skupaj angažirana. Leta 1890., 1891 in 1897 je bil Gerbič pomožni glasbeni učitelj na učiteljišču za glasbeno teorijo, harmonijo, zborovo petje in orgljanje. Kaka štiri leta je bil zborovodja pri pevskem društvu Ljubljana (1896. do 1900) in od leta 1899. po Belarjevi smrti je prevzel še službo orga-nista in pevovodja pri sv. Jakobu v Ljubljani ter jo opravljal do oktobra 1. 1910. Od leta 1899. dalje do svoje smrti je bil tudi odbornik „Ceci-lijinega društva"; od leta 1913. dalje, ko se je ustanovila v ljubljanski škofiji cerkvenoglasbena komisija, je bil član imenovane komisije in hkrati nadzornik organistov v Ljubljani in v cirkniški dekaniji. Največ časa in moči je Gerbič posvetil »Glasbeni Matici". Tu je deloval nad 30 let, od leta 1886. dalje neprestano. „G!asbena Matica" je bila takorekoč njegov drugi dom. Izpočetka je na tej šoli učil solo-, zborovo in splošno petje, teorijo, harmonijo in klavir; od leta 1892. dalje, odkar je na zavod prišel prof. Hubad, pa le še solo-petjc in klavir. Ta dva predmeta je poučeval do svoje smrti. Prof. Gerbič je bil s šolo „Glasbene Matice" tako tesno spojen, da si nismo mogli predstavljati matične šole brez Gerbiča, ne Gerbiča brez matične šole. Zasluge, ki si jih je Gerbič stekel pri „Glasbeni Matici" kot glasbeni učitelj in šolski voditelj, so znane vsakomur, kdor je v zadnjih desetletjih le količkaj zasledoval delovanje ..Glasbene Matice", tega našega prvega in najbolj odličnega glasbenega društva, delujočega kot šolski, koncertni in glasbeno-literarni zavod. Gerbič je pri „Glasbeni Matici" deloval požrtvovalno, vestno in vstrajno, zraven pa tiho in skromno. Za njegovo zaslužno in uspešno delovanje ga je ,,Glasbena Matica" odlikovala s tem, da ga je izvolila svojim častnim članom. Pokojni Fran Gerbič ima eminentne zasluge tudi za naše Cecilijino društvo. V odbor je bii izvoljen pri XI. občnem zboru 22. novembra 1899 in se je ves čas do smrti izredno marljivo udeleževal odborovih sej, se zanimal za vse Cecilijino društveno delovanje ter z besedo in dejanjem bil našemu društvu vedno na uslugo. Pri cerkvenoglasbenem tečaju v Ljubljani leta 1911. je živahno in zanimivo predaval o metodiki pevskega pouka. Njegovo izborno predavanje je Cecilijino društvo izdalo potem v posebni knjižici „Metodika pevskega pouka", ki so jo naročniki ..Cerkvenega Glasbenika" dobili leta 1912 kot dodatno prilogo. Knjižico, opremljeno s štirimi od Gerbiča napravljenimi risbami o pevskem organu, so strokovnjaki vsestransko laskavo ocenili. Gerbič je bil sploh kot pevski učitelj praktik in je pri pouku zajemal iz svojih bogatih življenskih pevskih izkušenj. Napisal je tudi obširno teore-tično-praktično pevsko šolo, ki se nahaja v rokopisu. Za cerkvenoglasbeni tečaj, ki ga je Cecilijino društvo nameravalo prirediti leta 1914, ki se pa radi medtem nastale vojske ni vršil, je imel ravnatelj Gerbič pripravljen referat o glasbenem oblikoslovju. Rad je prihajal k šolskim sklepom v orgljarsko šolo, z mladeniškim veseljem se udeleževal cerkvenih koncertov. Tudi pri Cecilijinih in organistovskih prijateljskih sestankih je bil — če le mogoče — navzoč in znal vsakikrat povedati marsikatero bodisi poučno, bodisi šaljivo, vsikdar pa zanimivo anekdoto iz glasbenega življenja. V našem Cecilijinem društvu bomo ravnatelja Gerbiča resnično zelo pogrešali. In končno Gerbič kot slovenski skladatelj! Brez ozira na to, koliko in kake skladbe nam je ustvaril, se mi zdi potrebno pri njegovem skladanju opozoriti zlasti na dve posebno važni reči. Z raznimi našimi starejšimi skladatelji je oral ledino slovenske glasbe: začel skladati v dobi ko so Slovenci imeli komaj kaj domačih skladb. To mu moramo šteti v prvo posebno zaslugo. Kot drugo njegovo skladateljsko zaslugo in vrlino pa moramo povdariti, da je v svoji zadnji skladateljski dobi — pri svojih sedemdesetih letih in še dalje — še vedno ustvarjal nova in vedno večja dela ' n kazal v teh svojih skladbah z misel za današnji glasbeni napredek. V podrobno razmotrivanje in ocenjevanje njegovih skladb se na tem mestu ne bomo spuščali; to tem bolj, ker smo Gerbiča kot skladatelja in posebno še kot cerkvenega skladatelja opisali v izpočetka imenovanem članku našega lista (1910, 10. in 11. št.) Ponavljamo le sumarično, da je Gerbič zlagal za svet in cerkev. Med njegovimi svetnimi skladbami so znameniti razni samospevi s klavirjem; zbirka 150 narodnih pesmi, prirejenih za en glas in klavir (v treh zvezkih); »Slovanska jeka", moški in ženski zbori; 20 moških zborov v slovenskem narodnem značaju (XI. zvezek Matičnih zborovih partitur); opera „Kres" v treh dejanjih, ki ji Gerbič napisal — kakor tudi mnogim drugim skladbam — sam besedilo jugoslovanska rapsodija za orkester; Himna za mešani zbor soli in orkester; Slovo, kantata za moški zbor in orkester; V a 1 č ek za sopranski solo in orkester; in iz najzadnjega časa opera „Nabor", simfonija za orkester in zbor in kantata „Oče naš" za soli, mešani zbor in orkester. Glasbeno in književno važen je glasben list „Glasb ena Zora", ki ga je Gerbič začel izdajati leta 1899. in ki je leta 1900 izhajal s književno prilogo. V tem glasbenem zborniku je obljavljenih 14 Gerbičevih skladb: 11 zborov, 1 samospev in 2 klavirski skladbi. Žal, da je list vsled malomarnosti našega glasbenega občinstva moral prenehati. K sreči so pa koj naslednje leto (1901) začeli izhajati od dr. Gojmira Kreka urejevani „Novi Akordi", ki jim je bil Gerbič v vseh letih eden najmar-ljivejših sotrudnikov. V „Novih Akordih" je obljavljenih 21 Gerbičevih skladb, v književni prilogi mnogo Gerbičevih člankov, Izmed Gerbičevih cerkvenih skladb omenjam poleg že imenovanih „Treh božičnih napevov" in »Lire Sionske" nadaljnje njegove starejše skladbe: »Cerkveni napevi" (osem mešanih zborov), »Slovenska sv. maša z blagoslovom" v F-duru za mešani zbor in »Pet velikonočnih" za mešani zbor. V novejšem času je izdal leta 1912: 20 Marijinih pesmi za mešani zbor pod naslovom »Slava nebeški Kraljici" in zbirko posvetil premil. g. dr. Andreju Karlinu, škofu tržaško-koperskemu. Isto leto je izšla »Slovenska maša v čast sv. Frančišku Serafinskemu, leta 1913 pa 12 Tantum ergo, oboje za mešani zbor. Za zbirko »Slava presv. Evharistiji", prirejeni od pisca teh vrst, je Gerbič prispeval dve pesmi. Jako lepa skladba je njegova nagrobnica za moški zbor v Maroltovi zbirki »Nagrobnice", št. 9. z nenavadno pesniškim Bilčevim besedilom. V rokopisu se nahajajo tri latinske maše: Missa in honorem Resurrectionis D. N. J. Ch. za mešani zbor in orkester, Missa in honorem B. M. V. za mešani zbor in orgije in Missa in honorem St. Cordis Jesu za mešani zbor in orkester. Od dveh od Gerbiča zloženih »Ave Maria" je krajša priobčena v »Novih Akordih" v »Franu Gerbiču posvečeni številki" (X. 5) za dva glasa in orgije ozir. klavir, daljša se nahaja v rokopisu. V rokopisih so še: Trije ofertoriji: »In me gratia" za roženvensko nedeljo, »Populum humilem" za osmo nedeljo po Binkoštih in »Domine convertere" za nedeljo v osmini praznika sv. Rešnjega Telesa; osem božičnih pesmi za mešani zbor, himna „ Z1 a to m a š n i ku " in še več pesmi za razne prilike. V starejših Gerbičevih cerkvenih pesmih je slog različen, semtertje pač nekoliko posvetno zaokrožen, vobče pa cerkve dostojen, po vsebini in obliki plemenit. V cerkvenih skladbah iz poznejše dobe pa se je Gerbič dosledno držal zmernega cecilianizma. V svetnih skladbah se nam Gerbičeva muza javlja pristno slovenska oziroma slovanska. Glasba mu vre iz srca naravno in neprisiljeno. Oblika nam razodeva temeljito izobraženega glasbenika. Umestno bi bilo, da bi se njegova rokopisna ostalina pregledala in bi se še ta ali ona skladba spravila v tisk. Izmed njegovih cerkvenih pesmi, — mislim starejše, — upam, da bomo mogli o priliki prirediti primerno zbirko. Predvsem pa naj bi se njegove skladbe večjega obsega, zlasti njegove najnovejše skladbe kmalu dostojno izvajale! * * * Pokojnega ravnatelja Gerbiča nismo le kot glasbenika visoko cenili, ampak tudi kot sicer vrlega: vernega, ljubeznjivega moža radi imeli. Na njem ni bilo nič visokega, nič odbijajočega, pač pa vse tako domače preprosto in prikupljivo. Še govorico je ohranil čisto cirkniško in tudi kot tak nam je dopadel. * * O priliki njegove smrti je Cecilijino društvo izreklo blagi gospe soprogi-vdovi in velespoštovani družini iskreno sožalje. Tudi se je večina odbora udeležila pogreba. Se par besed rajniku v slovo! Kolikokrat smo si z blagopokojnim gosp. ravnateljem ob godovih in ob novoletnih dneh stiskali desnice in voščili srečo. Sedaj voščimo ljubemu pokojniku preko groba: večni mir in pokoj. Dal Bog, da nas enkrat združi veselo in srečno vstajenje! Stanko Premrl. Cerkvenoglasbena liturgika. F r. F e r j a n č i č. (Dalje.) IV. Zunanja oblika cerkvenih kompozicij. V tem odstavku daje Motu proprio navodila zlasti cerkvenim skladateljem, da se v svojih skladbah ne oddaljijo preveč od starih tradicionalnih oblik, kakor nam jih kaže v prvi vrsti gregorianski koral. Piše namreč: „Posamezni deli maše in duhovnih dnevnic morajo tudi v glasbenem oziru obdržati isto obliko in isti značaj, ki ga jim je nadela cerkvena radicija in je najbolje izražen v gregorianskem petju. Različno se torej glasbeno obravnavajo introit, gradual, antifona, psalm, himen, gloria in excelsis itd. Posebej se je treba ozirati na sledeča pravila: a) Kyrie, Gloria, Čredo itd. morajo tvoriti enoto kompozicije, kakor to njih tekst zahteva. Torej ni dopuščeno komponirati jih tako, da posamezni deli nimajo nikake zveze med seboj, da vsak del zase tvori popoluo celoto, da se more iz cele kompozicije izločiti in s čim drugim nadomestiti. b) Pri večernicah se moramo ravnati po naredbah „Caeremoniale Epi-scoporum", ki za petje psalmov predpisuje gregoriansko petje in dovoljuje figurirano glasbo za Gloria Patri in za himen. Pri večjih slovesnostih je pa vendar dovoljeno, da se gregoriansko petje kora menjuje s takozvanimi falsibordoni ali slično komponira-nitni verzi. Za včasih je dovoljeno uglasbiti tudi cele psalme, da se le pri tem načinu glasbe ohrani lastnost psalmodije (odpevanja), t. j. če pevci navidezno odpevajo, naj že v popolnoma novih melodijah ali pa v takih, ki so vzete iz gregorianskega petja ali so po njem posnete. Za vedno so torej izključeni in prepovedani takozvanl koncertni p sal m i. c) Pri cerkvenih himnih treba paziti na tradicionalno obliko. Ni dovoljeno torej n. pr. Tantum ergo tako komponirati, da bi bila prva kitica romanca, kavatina ali adagio, Genitori pa allegro. d) Antifone pri večernicah naj se redoma pojo v njim navadnih grego-rianskih melodijah. Ako jih kdo hoče o posebni priliki uglasbiti, tedaj ne smejo imeti oblike koncertne melodije in tudi ne smejo po obsegu postati moteti ali kantate." Ti predpisi ne veljajo toliko našim krajem, kakor velikoveč Italiji, kjer so se polagoma vgnjezdile različne — nam neznane — razvade. Tako so nekateri italijanski skladatelji iz enega celotnega liturgičnega teksta, kakor je n. pr. Gloria ali Čredo, napravili dolge kantate z več samostojnimi odstavki. Kaj takega prepoveduje Motu proprio. Dobri skladatelji seve skrbe za lepo enotnost ne le v posameznem takem liturgičnem tekstu, temveč za enotnost celo med vsemi stalnimi spevi svete maše. Zato uporabljajo kaj radi iste glavne motive v vseh stalnih delih svete maše. To so dobro znali že stari mojstri klasične polifonije. Tudi drugo, kar navaja Motu proprio v tem odstavku, meri večinoma na italijanske razmere. V. Pevci. O teh pravi Motu proprio: „Vse liturgično petje, izvzemši ono, kar poje duhovnik ali strežniki pri oltarju, in ki naj se poje ravno radi tega v gregorianski melodiji in brez spremljevanja orgelj, je pravzaprav lastno zboru levitov; zbog tega zastopajo vsi oni, ki pri službi božji pojo, tudi če so laiki, mesto pevcev cerkvenega zbora. Zato naj ima njihova glasba, vsaj večjidel, znak zboro-vega petja v koru. S tem pa petje solistov ni izključeno. Vendar naj pri Iiturgičnih opravilih ne prevladuje tako, da bi se večji del liturgičnega teksta tako pel, temveč mora imeti na sebi značaj preproste melodične fraze in bodi kar najtesneje združen z ostalo skladbo, namenjeno za pevski zbor. Iz istega načela (da nadomestujejo pevci nekdanje levite) sledi pa tudi, da izvršujejo pevci v cerkvi pravo liturgično opravilo, in da ravno vsled tega ženskam, ki vendar niso zmožne take službe, ne moremo dopustiti, da bi sodelovale v koru ali v pevskem zboru. Ako se hočejo torej uporabiti visoki sopranovi ali altovi glasovi, naj se isti po starodavni šegi Cerkve izpopolnijo po deških glasovih. Končno naj se v cerkveni pevski zbor sprejemajo samo pevci, ki so res pobožni in pošteno živijo, ki se po svoji skromnosti in lepem vedenju med liturgično službo božjo kažejo vredne svete službe, ki jo opravljajo. Lepo se poda, da pevci, ko pojo v cerkvi, nosijo cerkveno obleko in koretlje ter da so z mrežo zavarovani, ako je pevski zbor le preveč izpostavljen pogledom ljudstva." S temi besedami poudarja Motu proprio, da opravlja cerkveni pevski zbor liturgično službo in da dandanašnji cerkveni pevci nadomeščajo nekdanje duhovne osebe, ki so imele vsaj nižje redove, da so smele v prvih časih svete Cerkve pri službi božji izvrševati liturgične speve. Kako velika je torej čast cerkvenega pevca — laika! Sodelovati sme pri najsvetejši daritvi in pri drugih vzvišenih opravilih svete Cerkve, kar je bilo nekdaj dovoljeno le duhovnim osebam.1) Cerkveni pevec deluje na prav poseben način v večjo čast božjo in v vzpodbudo vernikov, in zato si nabira na cerkvenem koru neminljivih zaslug za večnost.2) Ker pa opravljajo cerkveni pevci liturgično službo, morajo biti praviloma moškega spola. Glede ljubljanske škofije je presvetlemu gospodu knezoškofu Antonu Bonaventuru sam sveti Oče Pij X. dal nekak ustmen spregled od tega predpisa, ker bi sicer nastale pri nas skoro nepremagljive težkoče. V zgorenjem odstavku pa ni rečeno, da bi ne smela pri službi božji ženska orgljati. Da morajo cerkveni pevci kot namestniki nekdanjih levitov živeti pobožno in vzgledno, zahteva tudi naša knezoškofijska okrožnica, ko pravi: „Pevci naj bodo verni katoličani in spodobnega obnašanja. Ako pojo v zboru tudi ženske, naj bodo ločene od moških v toliko, da se vsak spol postavi na eno stran." Zastran pevcev naroča tudi druga ljubljanska sinoda organistu to-le: „Organist naj se ne plaši potrebnega truda, da pridobi zadostno število pevcev in jih v petju z vso marljivostjo izobrazi. Pevske vaje pozno v noč niso dovoljene; tudi niso dovoljene vaje s posameznimi pevkami posebej; dalje ni dovoljeno vedno skupno in mešano klicatj mladeniče in dekleta k izkušnjam, ampak da se zabrani pohujšanje, nai uči organist dekleta skupno ob istem času, mladeniče pa tudi posebej, izvzemši slučaj, da je radi pravilnega petja v cerkvi potrebno napraviti eno ali dve skupni izkušnji pevcev in pevk. Organist bodi s pevci prijazen, krotak in potrpežljiv; nikogar naj ne predpostavlja drugim, ga povzdiguje ali kara; morda nastale prepire naj mirno poravna; naj ne dopušča, da bi pevci sami izbirali pesmi, niti njegova žena, ampak ozira naj se na želje pevskega zbora in sam odloči, kaj se bo pelo. Kot pevca ali pevko naj brez župnikovega dovoljenja ne pripušča in ne odstavlja nikogar, in tudi ne dopušča, da bi pomagali v sosednjih župnijah. V pevski zbor naj se jemljo le osebe, ki so resnično pobožne in neomadeževanega življenja; osebe pevskega zbora, ki bi dajale pohujšanje, mora naznaniti župniku. Splošno naj skrbi z največjo pozornostjo za dobro ime svojega zbora." !) Ako premišljujemo čast cerkvenega pevca, se moramo le čuditi, kako se more ta ali oni, ki mu je Bog podelil pevski dar, odtegovati cerkvenemu koru! Žalostna resnica je, da za posvetna pevska društva je lahko dobiti pevskih članov kljub temu, da morajo kot društveni udje še sami plačevati znatne prispevke, za cerkveno petje pa jih mnogokrat ni dobiti niti proti primerni plači! 2) Tudi mnogih odpustkov so deležni cerkveni pevci. Papež Pij VII. je 16. januarja 1817 podelil odpustek enega leta, kolikorkrat kdo pospešuje sveto petje, in odpustek 100 dni vsem onim, ki pojo svete pesmi. VI. Orgije in instrumenti. V tem oziru določa Motu proprio to-le: „Prava cerkvena glasba je pravzaprav vokalna glasba. Vendar je dovoljena tudi glasba s spremljevanjem orgelj. Da, pri posamnih posebnih prilikah se smejo v postavnih mejah in vpoštevaje pristojne ozire rabiti tudi drugi instrumenti. Vendar se pa to ne sme nikdar zgoditi brez posebnega dovoljenja škofovega, kakor zahteva to „Caeremoniale episcoporum". Prevladovati mora vedno petje; orgije in instrumenti naj ga samo podpirajo, ne smejo ga pa uduševati. Ni dovoljeno začenjati petje z dolgimi preludiji, niti ga prekinjati z dolgimi medigrami. Orgljanje naj se pri spremljanju petja v preludijih in medigrah itd. ne prilagodi samo naravi instrumenta, ampak naj zadošča tudi vsem onim zahtevam, katere moramo, kakor zgoraj povedano, staviti na dobro cerkveno glasbo. Poraba klavirja v cerkvi je prepovedana, ravno tako uporaba šumečih in veseljaških instrumentov, kakršni so mali in veliki boben, činele,1) zvončki i. dr. Takozvanim muzikalnim bandam je strogo prepovedano igrati v cerkvi; samo izjemoma, če je škof pripustil, naj se dovoli, uporabiti omejeno, kraju primerno in prikladno število pihal; vendar mora dotična skladba, ki se ima proizvajati, biti s spremljevanjem vred uglasbena v resnem slogu, ki je podoben slogu za orgije in z njim popolnoma soglaša. Pri procesijah zunaj cerkve lahko z dovoljenjem škofovim igra banda, vendar pa ne sme nikakor igrati posvetnih komadov.2) Želeti bi bilo, da bi se godba ob takih prilikah omejila na spremljevanje kake latinske ali v domačem jeziku zložene cerkvene pesmi, kateio pojo pevci ali pobožne družbe, ki se udeležujejo procesije." Ta določila motuproprija so dovolj jasna in ne potrebujejo posebne razlage. Organisti naj se varujejo, da ne bodo orgelj nikdar zlorabili, kakor se je žal že mnogokrat zgodilo. Na vsak javni nastop v cerkvi naj se dobro pripravijo. Naša škofijska okrožnica pravi: „NajboIje je, da igrajo po tiskanih predlogah, zlasti kadar je več časa za sviranje." Da pa bodo mogli res dostojno orgljati, morajo biti v svoji stroki dobro izobraženi. Zato določuje naša okrožnica: „Organisti, v kolikor se bodo nadalje nastavljali, morajo biti šolani in za svojo službo uspo- ') Italijanski izraz „piatti" (latinsko „patellae") ne pomenja pavk, kakor stoj napačno v dosedanjem slovenskem prevodu motuproprija, temveč činele, t. j. oni dve pločevinasti „pokrivačiu, s katerima se pri vojaški godbi udarja drugo ob drugo. Pavk Motu proprio sploh nič ne omenja. 2) Dandanes je poskrbljeno tudi za take bande, ako imajo le resno voljo. V Nemčiji je izšlo več takih primernih skladb za pihala, n. pr. pri Coppenrathu v Regens-burgu i. dr. sobljeni. Komisija ima nalog, gospodom župnikom dajati pojasnila o usposobljenosti prosilcev za organistovske službe." In druga ljubljanska sinoda pravi: »Organist naj hrepeni po vedno večji popolnosti v svoji stroki, zato naj nikdar ne zanemarja teoretične in praktične izobrazbe, ampak naj jo vsak dan nadaljuje; zahaja naj rad k poučnim tečajem, ki se večkrat vršijo za povzdigo cerkvene glasbe." Posebno pozornost naj obračajo organisti na orgije, da ravnajo z njimi pravilno. V tem oziru beremo v naši okrožnici: „Orglje so dragocena stvar, namenjene bogoslužju, zategadelj posebej blagoslovljene. Zatorej naj cerkveni predstojniki in orgljavci posvetijo orgijam vso pozornost. Kadar cerkev potrebuje novih orgelj, naj se cerkveno predstojništvo obrne na enega izmed domačih mojstrov za dispozicijo in načrt omare. Oboje se predloži v zmislu „Škofijskega Lista" 1892, stran 76., knezo-škofijskemu ordinariatu v pregled in potrdilo .... Ako je stara omara, bodisi po svojem slogu ali gradivu še količkaj vredna, naj se ohrani in, če potreba, poveča. Ko so orgije izvršene, naj se zopet knezo-škofijski ordinariat zaprosi za kolavdacijo, in ta bo poveril kolav-dacijo strokovnjakom, ki bodo orgije pregledali in svoje poročilo ordinariatu predložili. Ta naredba je le v korist cerkvam in naj se vestno izpolnjuje. Orgije naj se varujejo prahu in solnčnih žarkov, zlasti je paziti, da miši ne pridejo zraven. Ako kaj ni v redu in organist sam ne more popraviti, naj se pokliče mojster sam, ki itak garantira nekoliko let za svoje delo. Ako je cerkev zelo obiskovana in se mnogo praši v nji, naj se orgije v gotovih dobah izpraše in uglaše. Je nekoliko stroškov, a orgije se na ta način bolje ohranijo. Po igri naj se registri zapro, da peresa ne izgube prožnosti. Polne orgije naj zadone ob praznikih, in sicer v začetku in koncem svete maše, kakor tudi ob slovesnem prihodu in izhodu škofa. Sicer pa naj se orgije rabijo prav diskretno, zlasti naj nikdar ne prevpijejo petja, ampak naj ga prijetno podpirajo." Glede drugih instrumentov določa naša okrožnica to-le: »Orkester ni prepovedan, vendar je treba v tem oziru velike previdnosti. Kjer ni v navadi, naj se ne vpelje, najmanj tam, kjer ne dostaje moči in godbenega orodja. Prepovedano je pa vsako glasbilo, ki svira mehanično, na primer gramofon, orkestrion itd,; istotako klavir, tambu-rica, kitara, harmonika. Godba na pihala (banda) je v cerkvi prepovedana; pri procesijah naj se ne vpelje; ako je vpeljana radi nastopa vojaštva ali drugega moštva, naj vsaj ne igra neprikladnih komadov, najmanj takih, ki spominjajo na erotično (ljubimsko) besedilo." (Dalje prih.) Glasba pri službi božji — s praktičnega stališča. Fran Mlinar-Cigale. Morda ne bo v škodo, če si ogledamo glasbo pri službi božji enkrat tudi iz kolikor mogoče praktičnega stališča — s posebnim ozirom na organista oziroma pevovodja. V tem pogledu je še prav mnogo nedostatkov, ki bi se pa dali odpraviti z ne prevelikim trudom in vsaj s primerno dobro voljo. So to napake ali vsaj nedostatki, ki jih zelo pogosto opažamo ne samo na slabših, ampak večkrat celo na boljših korih. Vzemimo dopoldansko službo božjo, sv. mašo! Najprej seve preludij s polnimi orgijami (večni Rinck v prehitevajočem tempu) in kako velikrat tudi brez prave skladnosti in priprave na službo božjo. Ni namreč vseeno, kakšen preludij igram za uvod. Preludij mora biti primerno izbran cerkvenemu času, slovesnosti, in tudi celotni program pesmi, ki se bodo med sv. mašo izvajale, treba upoštevati. Tistim, ki menijo, da je ravno pleno-igra neobhodno potrebna priprava na službo božjo, tistim zagotovimo, da bodo marsikaterikrat dosegli neprimerno večji, globlji in bolj pretresujoč učinek, če puste miksture in jezičnike pri miru, začno pp in po rahlem stopnjevanju nastavijo vstopno pesem. Priznam pa, da bi bilo to umestno samo za gotove slučaje. Smoter vsega muziciranja nam bodi poleg verske izpodbude tudi to, da je glasbena produkcija v cerkvi tudi iz absolutno glasbenega stališča kolikor mogoče zaokrožena, enotna, tako da tvorijo vse točke nekako organično celoto. Pesmi, medigre, pred- in poigre treba tako izbrati, da se med seboj dopolnjujejo. Organist mora gledati, da so si pesmi kolikor toliko sorodne med sabo, če možno tudi po tonovskih načinih in da se hkrati tudi lepo stopnjujejo, da tvorijo vseskoz učinkovito celoto. (Kakor pa bi bilo slabo, če bi bile pesmi iz vseh mogočih oddaljenih tonovih načinov izbrane, ravnotako bi grešil tudi tisti, ki bi izbral program v enem samem tonovem načinu!) Kako neprimerno je vzeti za začetek mogočno in blestečo predigro, nato pa sledi vstop, udana in skesana obtožba grešnika . . . Skladbe naj se po duhu in notranjem sestavu dvigajo, naraščajo, tako da, če že ne na zunaj, imamo vsaj v notranji zvezi neki generalni crescendo, ki na koncu izveni v mogočen, veličasten slavospev. Vse lepši in intenzivnejši je celotni vtis, če vlada začetkoma gotova skromnost in ekonomija sil in se potem te razvijejo v večji bujnosti in pestrosti. Da bi si pa kdo zamislil vso glasbeno produkcijo pri službi božji popolnoma z absolutno glasbenega stališča, bi tudi napačno ravnal, kajti cerkvena glasba je v svojem bistvu menda vendar programatična. Orgij an je samo je tudi še vedno žalostno poglavje, posebno v sedanjih časih ob izrednih razmerah. Organist, tudi spretnejši, naj bi vendar brez skrbi rabil predloge in sicer dobre predloge. Ni se mu treba tega sramovati, njegov ugled ne bo radi tega niti najmanj trpel! Posebno priporočljiva je raba dobrih kadenc, zlasti za boljše organiste, da potem to ogrodje duhovitejše obdelajo in postane improvizacija tako enotnejša. Izognejo se na ta način tudi nevarnosti, da zaidejo v banalnosti ali celo trivialnosti, ki jih včasih slišimo od „improvizatorjev". Zgodi se, da zna organist komaj napraviti pravilno kadenco, pa že smatra za sramotno posluževati se pri igri zbirk.1) Dogaja se pa tudi, da jih marsikdo rabi brez sistema. Tak človek vam oddrdra stran za stranjo, kar ni skoraj nič manjša napaka. Igra izgubi vsako notranjo zvezo, so le posamezni odlomki, kakor iztrgani iz neke celote, saj komadi so v zbirkah kolikor mogoče raznolični in se nikakor ne izpolnjujejo med sabo. Treba vselej prej premisliti in presoditi, katere predloge so za posamezne slučaje primerne. V nekem kraju avstrijskega juga sem imel enkrat priliko občudovati naravnost klasičen slučaj take neokusnosti. Organist, sicer prav izboren igralec, je igral po povzdigovanju fugo in jo stopnjeval do blestečega plena, nakar je sledila sladkobna sentimentalna pesem. Menda si je mislil; po povzdigovanju so ljudje najbolj zbranega duha in bo prišla moja fuga veliko bolj do veljave kakor morda ob koncu! Omenim naj še modulacije! To je nadvse važno poglavje v vsaki učni knjigi harmonije in tudi ne najmanjše. Toda praktična uporaba! Kako zelo je pomanjkljiva! Imamo včasih vtis, kakor da nam priloži kdo krepko zaušnico — take skoke iu prehode slišimo. Uporabljati pa nam je tu dvojno mero. Čisto gotovo in po pravici. Če so na sporedu^ skladbe starejše šole, natančno in do niinucioznosti pravilno in solidno izdelane, moramo gledati, da se za celoto ohrani tudi ta stil, da se vtis enotnosti ne krši. Ne smejo biti posamezni komadi preveč oddaljeni po tonovih načinih in prehodi morajo biti na vsak način tudi lepo korektno in pravilno izvedeni. Drugače pri več ali manj modernem progamu. Tu imamo večje možnosti glede raznoličnosti in obsega. Neposredni prehodi nas ne frapi-rajo, vsa muzika je kakor ena sama velika modulacija, ki najde sicer oddiha na svojih težiščih, vendar pa z nezmanjšano močjo sili po dalj-njem razvoju. V takem okviru učinkujejo prehodi, ki bi bili sicer naravnost surovi, veliko blažje; so le krepki. Modulacij v ozkosrčnem pomenu besede morda sploh ne rabimo, najbrž jih tudi nihče pogrešil ne bo. In ravnoista ušesa, ki so bila v zgornjem slučaju vsled male nepostavnosti neprijetno zadeta, se nad »grozodejstvi" drugega niti najmanj ne spotikajo. Tu gre za to, da obsežemo celoto kot tako: gonilna moč notranjega razvoja nas žene nehote in nevede preko morebiti sicer kočljivih točk. To je par misli, ki so sicer vsakdanje, pa je vendar dobro, da jih malo osvežimo. Izvesti se dajo povsod brez vsakih večjih težav in tudi J) Nikakor nimam namena niti pravice s tem zadevati dobrih in veščih orga-nistov. Jih je pa vendar še mnogo drugih, ki se z doslednostjo, ki bi bila vredna boljše stvari, drže svoje „umetnosti". na korih najstrožje observance nas ne morejo obdolžiti kakega modernega prevrata. Treba le nekolike izobrazbe okusa, kajti sama praktična izvežbanost nikakor in nikjer ne zadošča popolnoma. Treba duha, ki ima z misel za širšo harmonijo in skladnost in potem lahko velikokrat z malenkostnim trudom dosežemo najlepše uspehe. Izvajanje Mozartovega Requiema v koncertu »Glasbene Matice" v Ljubljani. Koncert »Glasbene Matice" v frančiškanski cerkvi dne 13. februarja t. 1., pri katerem se je v spomin pokojnega cesarja Frančiška Josipa I. proizvajal Mozartov Requiem, je splošno prav dobro uspel. Nastopili so kot solisti predvsem basist g. Križaj, kojemu bivanje v Zagrebu v umetniškem in drugem oziru očividno koristi; njegov glas se je učvrstil in ublažil, tako, da ga človek z veseljem posluša. Tenor g. Kovača je v spremstvu g. Križaja vsekakor prešibek; sicer je pa svojo partijo dobro in z vnemo izvršil. Gospa Lovšetova nam je znana iz prejšnjih koncertov. V frančiškanski cerkvi je njen simpatični sopran prišel do polne veljave, dočim smo v »Unionovi" dvorani v bitve „hrumu in šumu" ob Soči pogrešali moči, voluminoznosti glasu. Prvikrat je nastopila gdč. Sadarjeva, ki razpolaga z jasnim, srednje močnim in dobro šolanim altom. Tako zbor, kakor solisti, so svoje naloge dobro pogodili; zbor je sploh znan po svoji tehnični spretnosti; seveda nekdanje moči pri moških glasovih v vojnih razmerah ni mogoče nadomestiti. Tako celota, še bolj pa kvartet je bil „rjSv nxov