Štev. 5. V Ljubljani, dne 1. velikega travna 1896.. Leto XVI. Na blejskem otoku. jj) ponižno sklonjeno glavö Sem stopil v Marijin hram, Uprl oči v Brezmadežno; Ne mislite, da se baham. Ponižno sklonjeno kleči Pobožno ljudstvo v klopeh, Nekteri drže se žalostno, No —• drugi drže se na smeh. Tam gori zre pa Davidnja Po beli cerkvi dol, O ko bi res le živa bili, Zaslužila bi prestol. In sčl in gledal sem, kako Lepd molilo si ti, Pobožno ljudstvo romarsko, Za božje milosti. Najprčj je prišla, Bog ve, Bog ve, Al' angeljček ali demdn, Prijela za vrv je s prebelo rokö In tenko zaklenkal je zvon. »Oj sveta božja Porödica, Pred svetoj velikoj nočjoj Ostavil me je; da vrne se, daj, Galantni stotnik moj. Kakö me je vozil po tihih valčh Ta bledi, prekrasni mož . . . Kaj ne, o božja Porödica, Da me uslišala boš?« No, druga pride ženka stari S tresočo, koščeno roko, Da tudi ona zacinglji In milost veliko dobo. »Prišli sem stara revica Na zvonček zacingljdt, I)a šel bi iz osme šole moj sin V ljubljanski lemenät. Pa prej je mislil biti kaplan, Pa zdaj neče slišati več, O daj. da bi Dunaj in doktor in jus In druge skušnjave šle preč.« In tretji se bliža gorjanskf kmet In prime nerodno za vrv, V oltar upre zaupljivi pogled In tožno namrši obrv. »Oh, padarji jo zdravijo S planinskimi rožicami, A vendar nič ne odpravijo, Umrla bo vbožica mi. Pa če bi umrla ženica moji, Kdo naj bi tolažil njih jok: Pomisli, o mati Jezusova, Da Imam pet majhnih otrok. In ako bi nosil Jezuščka Z osličkom le Jožef samö, Pomisli, kakö bi pač Jožefu Nerodno in težko bilö. Oh, daj, da ozdravi ženica moja, In jaz obljubim ti v dar Tri srčka voščena in tebi v čast Šest belih sveč v oltar.« Četrti nastopi — kedö je to? Četrti bil sem jaz, Ki sem prijel za milostno vrv In gledal v Madönin obraz: Čuj! Ljubita sinčka mater bolnö In jo tolažita, A med seboj se hudö, hudö Ta sinčka sovražita. In pride k majki prvi sin, Zdravil najboljših nesoč, In z drugimi pride drugi sin, Ko bliža temna se noč. »Nä, majka, sprejmi zdravila le-ta, Gotovo ozdrävela boš!« »»Kaj tvoja, moja vzela bo Iz lepih planinskih rož!«« »Seveda, seveda, le proč od nje, Nä, majka, tö-le pij . . .!« »»Nikdär tegä ne dopustim««, Brat drugi govori. Takö se brata prepirata, A majka umira med tčm, A jaz, ki ljubim jo tudi gorkö, Pribežal sem k tebi sem. O sveta božja Porödica, Usmili, usmili se nas, Sprijazni brata sovražnika, Saj je že zadnji čas . . . Mihael Mihajlov. Vem. ^Vem, da svet za taboj gleda, Mene duša tvoja vleče, Vem, kaj pravi, da si lepa; Ki je zlata kot nebesa, Ali sodbo to, seveda — Ki nedolžna ti leskeče, Svet samö po vnanjem sklepa... Kakor biser iz očesa. I. N. Resman. Sirota. f oleg okna v koči mali Vrsta sank drsi po cesti Prede na kolo sirota, Z družbo pražnjo in veselo - In pri peči teta stara Svatom zvon na čast zapoje, Niti tanke v klobke mota. Ko dojdo pred cerkev belo . Starka hitro se prekriža: »Kaj že ,večno luč' pozvanja?« Dekle prebledi, zajoče — Kaj li njej ta zvon naznanja? I. N. Resman. M V krvi. Spisal Fran Govekar. (Dalje.) VIII. rajščakinja Žuljanka je imela poset. Bile so prišle njene najintimnejše prijateljice: gospa sodnica, gospa notarka in gospica zdravnikova ter četverica gospodov: Rihard Berčič, edinec bogatega tvor-ničarja, ritmojster pl. Jekler, slikar Tu žen in profesor dr. Čeh. »Entre nous povedano, ni-li to velik škandal . . . taka zorokal? — On polumilijonar, ona pa beračica!« Grajščakinja, lepa, visoka, bujna, jedva osemindvajsetletna vdova, črnolaska velikih, žarkogledih oči in krasnih belih zob je pričela s tem nov pogovor. Jezno so se ji svetile oči, in klasični obrazek se ji je silil v ogorčen izraz. »Kdor mnogo ima, mnogo velja; kdor pa nič nima, ga tudi nihče ne pozna,« sc jc odzval profesor. »Dr. Pajk je bogatinec, zato ugleden mogotec, ki si more in sme privoščiti celo — ubogo, a lepo nevesto.« »Tudi jaz vam moram ugovarjati, milostljiva prijateljica,« se je oglasil hohnjaje Berčič, mladenič nervozno elegantne in ekstremno moderne toalete ter z geometrično natančnostjo počesljanih redkih las in na obeh straneh nosu enako navihanih brkic. »Pardon . . . tisočkrat pardon, milostljiva, toda moj princip je: v ekstravaganci je užitek!« »Kaj hočete reči s tem svojim principom, mon eher ami?« je vprašala Žuljanka. iS* »Pardon, ako sem bil nejasen! Moj princip je torej: sladoled z vročim čajem . . . salon in kravarica . . . Ganimed in Venera . . . eau de cologne in smrad hleva . . . eh. saj me razumete!« »O fej, fej! Tak princip! Uhl Kolika nemorala . . . sram mc je!« se je jezila navidezno sodnica, nežna plavolaska bledega, finega obrazka in sanjavih, hrepenečih oči. »No, no, ma beli' amie,« jo je tešila grajščakinja, »ne bodi tako malomestna! Rekla sem že, da smo entre nous . . . zato se lahko pomenimo o vsem. Saj vendar nismo kratkokrile goske! Ni-li tako, mile moje prijateljice? — No, vidiš, ma petite! Sicer pa je gospoda Berčiča princip prav realen, in zdi se mi, da mi je pravil nekdaj gospod doktor nekako isto načelo iz nekega filozofa . . .« »Da, da, milostljiva ... iz filozofa Schopenhauerja. Vsa čast vašemu spominu!« je pristavil naglo dr. Čeh. »Quod erat demonstrandum, milostljiva! Mhe, ogenj in voda — Goljat in palčkovka — Helena in Terzit — i. t. d. — i. t d « se je oglasil še ritmojster, šepetajoč z gospico zdravnikovo, bohotno raz-cvelo brinetko na pragu mladosti. »Tudi jaz bi vam vedel povedati slučaj iz lastne ljubavne prakse, a . . . mhe!« . . . ». . . ne verjeli bi vam ga . . . ha, ha!« je pritaknila notarka, majhna, živa debeluška, sedeča tik Tužna, ki je bil zaljubljen v njene male noge in roke. »Oho, ne verjeli! — Protestujem svečano, da dvomite o istini-nosti mojih besed . . . oficir sem, milostljiva!« »Ah, ah, s tem argumentom me ne prepričate, gospod ritmojster! Med ženskimi ste le mož, galanten in ljubezniv in ... in lažniv . . . ha, ha! — da, lažniv mož.« »A vaš slučaj, gospod ritmojster?« je silila radovedna zdravnikova. »Jaz vam verujem vse, vse ... ha, ha!« »Da, da, vaš slučaj, monsieur chevalier!« je silila tudi Žuljanka. »A ta mora biti eklatanten dokaz, da je Berčičev princip dober!« »O gotovo, gotovo, moja mila« ... je odgovoril ritmojster ter, položivši svojo na temenu plešasto glavo na naslonilo stolovo, prižgal novo cigareto, zavihnil važno svoje junaške brke ter začel malomarno pripovedovati: »Mhe — da, divizijske vaje smo imeli — mhe, da — pričetkom minole jeseni — tam okoli Studenca, Kremenice, tja do železnične postaje . . . no, postaje? — vrag, za imena imam tako slab spomin! — Ravno smo vrgli z energično atako dveh eskadronov celo levo sovražnikovo krilo. Nato smo dobili povelje, naj se umaknemo za gozdič, ki se je razprostiral prav južnozahodno ob nizkem hribcu ... da, da, južnozahodno — za kraje imam izvrsten spomin. Poskakali smo z utrujenih konj, da se malo izpočijejo in napasejo; moštvo in častni-štvo je posedlo po travi in parobkih. Nevarnosti nobene . . . povsod vedete — žeja strašna — vse stekleničice prazne. — Tu se spomnim, da sem opazil med vajo pred gozdičem malo, okusno zidano poslopje — mhe, da, vilo novorenesanškega sloga. Za to imam izvrsten spomin. Grmenje topov in prasketanje pušk se je oddaljevalo čim bolj v stran . . . Hitro prekoračim gozdič, velevši skrajnji vedeti, naj me poišče, če treba, ob vili. Še deset korakov in — evo vile z vrtom in logom! Na vrtu pa lopa. Grem mimo — mhe! — v lopi šiva krasno dekle . . . menda sobarica, z belim predpasnikom, v kratkem krilu, izpod katerega so se videle — ah! — male nožice, in — ah l — lepe fine ročice, gole preko komolca — mhe! — obrazek pa kot baš raz-cvel popek vrtnice. Mhe — skratka: dekle, da ni treba lepšega . . . a, mhe — sobarica, postrežkinja! — Salutiram . . . dekle zardi in povesi oči kot najsramcžljivejša inštitutka . . . »Mhe — golobičica — žejen sem . . . malo vode, mhe . . .« Nič odgovora. Samo pogleda me — ah, tisti pogled! — pa steče iz lope . . . Torej nič? — Mhe, evo je — za hip se zopet vrne s kupo vode. Izpijem. »Hvala, golobičica! — kako ti je ime?« — Ne pove. — »Čigava si?« — Ne pove — Mhel Sedem na široko klop, ovijem obe roki okoli njenega pasu — eh, ta stas! — posadim jo poleg sebe . . . branila se je — mhe, vrag, močna je bila! — a preprosim jo, pa hvalim njene jamice v licih, njene krasne modre oči, njene zobke, ročice, nožice. In konec? — Polagoma jo je minevala plahota, in v četrti ure je bila že pogumna tako, da me je hotela zadušiti — ah! — s poljubi! — Mhe, faktum, fakturni — A poljubi tiste sobarice . . . mhe, še nikdar takih! — Da, da, princip gospoda Berčiča je pravi . . . sobarica in aristokrat... mhe! Quod erat demonstrandum!« »Ha, ha, zakaj pa je zopet ne poiščete — pikantne sobarice, vi stari grešnik?« je vprašala zdravnikova malo pikirano. »Iskal sem jo. Žal, vila je prazna . . . golobičica je izletela — kdo ve kam.« »Bien, tres bien! Imejte torej svoje principe, nam pa pustite svoje!« — je odgovorila Žuljanka ter nadaljevala: »A naše bodoče razmerje do gospe odvetnice Pajkove št. II.? Tu treba novega principa! — Ona je vendar otrok razvpite loteristovke, ki je bila — pardon, gospoda! — tout simplement prijateljica pokojnega finančnega kontrolorja l« »Kaj? — kaj? Je-li res!? — Škandal!« — je vikala lepa notarka in sklepala indignirano roke na svojih bujnih prsih. »Da, javna tajnost je to, za katero samo njen mož ni vedel,« je pristavil dr. Čeh. »Tak izrodek človeštva!« se je togotiki zdravnikova. »Bivša dekla — odvetnica!« se je zajezila sodnica. »Tobačna delavka!« je dostavila Žuljanka. »Vojaška ljuba!« »In s tako naj se pajdašimo? Nikdar!« se je hudovala sodnica. »In zakaj ne, milostljiva?« je zinil hohnjaje Berčič. »Pardon! Moj princip je: ženska je ženska — da je le bogata ali pa lepa, fina, temperamentna . . .!« »Mon eher ami, vi ste grozen človek! — Molčite vendar s svojimi principi!« ga je zavrnila grajščakinja nevoljno. »Pardon, milostljiva — pa to je moj principi« »A kaj menite vi, gospod ritmojster?« — je vprašala notarka. »Jaz? mhe, jaz? — mhe, jaz se seveda popolnoma strinjam s tem, kar menite vi, milostljiva!« je odgovoril ritmojster. Tu se odpro duri in sluga javi — odvetnika Pajka z nevesto. Družba je kar onemela, ne vedoč, kaj storiti. In še predno je mogla Žuljanka kaj slugi odgovoriti, se je pojavila med vrati junaška postava Pajkova in njegove dražestne sedemnajstletne neveste Tončke. Oblečena je bila okusno, drago in elegantno. »Oprostite, milostljiva, da sem vas tako iznenada napadel!« je nagovoril odvetnik domačico. »No, smatral sem za dolžnost, da se vam prvi poklonim kot ženin ter vam predstavim svojo nevesto.« »Ah, ah, koliko presenečenje! — Torej jaz naj vama prva čestitam? — Vso srečo — vso srečo, gospica!« Žuljanka se je ljubeznivo naklonila Tončki ter ji ponudila roko. Potem jo je predstavil Pajk še ostalim gostom skupaj. Prepustivši Tončko damam, se je zapletel v pogovor z gospodi. »Torej z volitvami se ne pečate več?« je vprašal odvetnika Tužen. »Škoda !« »Saj ste čitali mojo izjavo — ali ne? Umaknil sem svojo kandidaturo že pred štirinajstimi dnevi. Kdo se bo ruval za tako nehvaležen posel, ako ga ljudje nočejo razumeti! Da bi stiskal vsakemu umazanemu volilcu smrdljivo roko, pa moledoval okoli zabitih kmetavzov, domišljavih .purgarjev' in revolucijonarnih obrtnikov za glasove, pa prosil, obetal in mazal ... o, tega pa že ne! Moj program je bil jasen; razložil sem ga na shodih ustno, potem v »Prijatelju« in še v posebni brošuri. Pa da bi ga razlagal vnovič in vnovič v vsaki kme- tiški bajti posebej — za to nimam niti časa, niti volje. Storil sem vse — žrtvoval veliko za dobro stvar . . . no, naš narod je še vedno neveden. Bodi! Saj mi tega ni treba! Naj volijo torej prihodnji teden reakcijonarca sami sebi v sramoto!« — Jezno je govoril Pajk te besede, a se delal, kakor da mu ne bi bilo za mandat prav nič. V istini pa ga je grizel poraz v dno duše. Umakniti se je moral s pozorišča pred poštenim Tirbičem, ki je bil priljubljen vsem nižjim in srednjim slojem narodovim. Tirbič je prijazno občeval z vsakom ter rad kramljal bodisi s kmetom, delavcem, obrtnikom ali pa meščanom. Poznal je temeljito želje in potrebe vseh svojih volilcev. Saj je živel vedno med njimi I — Tirbič ni bil sicer sijajen govornik, a beseda mu je šla od srca ter segla zopet poslušalcem v srce. Bil je miren človek; nikdar mu ni ušla jezna psovka, niti tedaj, ko so se posluževali agitatorji njegovega protikandidata vseh, tudi najpodlejših sredstev. Bil je resen, vztrajen in ljubezniv mož Čistega značaja in najčistejših namenov. Sebičnosti, častilakomnosti mu ni mogel očitati niti njegov sovražnik. — Dočim je menil dr. Pajk, da se že ponižuje, ako izpregovori z okornim, a poštenim kmetom prijazno besedo, ter je smatral za veliko narodno delo svoje govore, katere je imel po mestnih dvoranah in nekaterih okoličanskih gostilnicah navadno le pred peščico svojih inteligentnih pristašev, je hodil Tirbič tudi med najpreprostejše ljudstvo ter mu govoril domače, jasno in trezno. Ljudstvo ga je umelo, saj mu je govoril iz duše, ter ga je ljubilo. Zato pa so bile brezuspešne vse agitacije Pajkovih pristašev. »Tega gospoda ne poznamo,« so rekali nekateri. »Doslej ga ni bilo še nikdar v naše kroge . . . kako more torej vedeti, kaj nas boli! In še sedaj ne kaže volje, da bi se seznanil z našimi težnjami neposredno. Zakaj ne pride v našo družbo, da mu povemo iz lica v lice svoje želje in svoje zahteve, če hoče biti naš zastopnik, naš zagovornik v svetli prestolici? Moško sedi z notarjem, adjunktom, nad-učiteljem in bogatini . . . nas pa jedva pogleda. Morda ga je sram nas bornih kmetov, trpinov delavcev, obrtnikov ? Pa dobro l Tirbič je drugačen človek. — On je naš mož, on pozna našo dušo in naše telo! Njega bomo volili.« — Drugi pa so dejali: »Pajk je hinavec in lažnivec! On da bode deloval na to, da se razbremeni kmetovstvo, da se zajezi konkurenca veliki industriji z malimi obrtniki — pa on?! Ta človek, ki nima srca do obubožancev, kateremu se ne smili ni beraški kmetič, ni stradajoči rokodelec, temveč jima proda iz hleva zadnjo kravico in zarubi po- slednjo postelj! — Pajlc se je doslej vedno kazal pravega, krvoločno izsesavajočega — pajka našega ljudstva. Odkod pa ima svoje velikansko premoženje? O J kmetiških in obrtniških žuljev l — In da bi volili takega oderuha in neusmiljenca I ?« — Tretji pa so pili Pajkovo vino. »Zakaj bi se ga pa branili, če lahko plača! Saj je skoro milijonar! — Le pijmo ga! Bog ga živi! — Volili bomo pa navzlic temu vendar le Tirbiča.« — Dr. Pajk in njegovi agitatorji so kmalu spoznali, da bo zaman ves trud. Propadli bi gotovo z veliko manjšino. Čemu bi se blamovalir! — Na svojo veliko jezo in žalost se je torej odpovedal Pajk svoji kandidaturi, objavivši v svojem glasilu: »da se zahvaljuje vsem svojim mnogobrojnim pristašem za dobro voljo in preodlikujoči namen; da pa prosi, naj se pridružijo volilcem kandidata Tirbiča v znamenju sloge in ljubezni do milega naroda!« — Na tak neodkritosrčen način se je rešil Pajk blamaže, katero bi mu bil brez 'dvombe priredil ogorčeni narod, ki vsekdar instinktivno sluti, kdo mu je res prijatelj . . . Tončke se ni polotila v družbi grajščakinje, sodnice in notarke niti za trenotek zadrega. Pač je čutila njih prezirljive poglede in prisiljeno prijazni naglas govorice, pa to je ni motilo kar nič. »Najlepša in najbogatejša sem med vami . . . menda pa tudi še najpoštenejša,« si je mislila, a se laskala vsaki posebej, govorila odločno in pogumno ter odbila naglo še tako prikrit napad hladno se držečih dam. Kretajoč se povsem neprisiljeno v bogati svoji toaleti, je imponovala počasi vendar le damam, pričakujoč im, da vidijo v nji neokretno dekle, ki se izda vsaki hip kot bivša delavka. Ker je bila razen tega preljubezniva, a ponosna Tončka še izredna krasotica, si končno niso vedele drugače pomagati, nego z veliko prijaznostjo . . . Potem sta se zaročenca poslovila, ponavljajoč svoje povabilo na poroko. Ko pa se je približal tudi pl. Jekler, ki je stal dotlej v mraku tik debelega zastora, da se poslovi od Tončke, se je stresnila zaročenka, kakor bi bila stopila baš na mrzlo kačo. A le za hip! — Potem pa ga je pogledala s polnim očesom, v katerem je bilo izraženo ro-tenje: »Molči!* — Ritmojster ji je stisnil' krepko ponujeno ročico ter dejal nerazločno mrmraje: »Svojo kavalirsko besedo — milostljiva gospica!« Samo Tončka ga jc razumela ter, ljubeznivo se smehljaje, odšla s Pajkom in Žuljanko, ki ju je spremila do vrat. »Evo je! — Deus ex machina! — Sedaj smo v pasti,« jc izpre-govorila domačiea, vrnivŠi se v sobo. »Kaj naj storimo? Ali obolimo?« »Čemu, milostljiva! — Meni gospica nevesta ugaja izredno!« — je ugovarjal Tu žen. »Malo takih lepotic.« »Cela dama . . . niti sledu, da je bila kdaj dekla! Pardon! — Moj princip se je obnesel!« je triumfoval Berčič. »In ta toaleta! — To sigurno krctanje!« — se je čudila notarka. »Pokojna odvetnica ji je bila dobra učiteljica,« — je razlagal dr. Čeh. »Razen tega je bila ravnokar na Dunaju skoro šest tednov v nekem inštitutu za neveste!« »Pa bogata je tudi!« je dostavil pl. Jekler. »Bogata?! — In prej niste . . .« »Povedal nam je ravnokar Pajk sam: — čistih devetintrideset tisoč goldinarjev bo imela!« je nadaljeval pl. Jekler. »In pri njeni lepoti je ta dota velika — za malomestne odnošaje jako velika!« je pristavil Čeh. »Pa odkod ima tako premoženje, mere de Dieu!« je vpraševala strmeč Žuljanka. »Podedovala je je po pokojni odvetnici! — Mhe! Kaj, čudno?!« je odgovoril ritmojster. »Morebiti je torej že blaga rajnica želela to zvezo! Čudno, neverjetno!* je ugibala sodnica. »Vse mogoče,« je dejala notarka. »Izredno jo je ljubila. Vzgajala jo je in pazila na-njo, kot bi bila njena hči.€ »Vsekakor . . . mhe, gospoda! se treba iznebiti malomestnih nazorov,* je izpregovoril ritmojster. »Jaz mislim . . . mhe — in upam, da se strinjate z menoj — da je treba vedno, posebno pa v tem slučaju uvaževati individuvalnost in vzgojo bolj, nego rojstvo in vse druge razmere gospice Tončke. Ona je lepa, bogata, fina — kaj hočemo še več!? — Ugledna bo tudi. More-li ona kaj za svojo mater? — Ergo! Koliko poznamo gospic iz boljših . . . mhe l da — iz najboljših krogov, katerim ni nedostajalo ničesar, in vendar . . . mhe, kakšne so bodisi po omiki, bodisi po zunanjosti! — Bodimo torej pravični in ne de-vajmo grehov njene že pokojne matere na rovaš gospice neveste Pajkove!* »Bien, tres bien, mon eher ami! Tudi jaz se zlagam z vašimi nazori. Ne bodimo preostri !* je pritrjevala Žuljanka. »Koliko vzgledov imamo, da so se poročili ugledni možje z ženskimi iz najnižjih slojev l Državni pravdnik dr. Jug ima kmetico za ženo, sodni svetnik Grdinič mesarjevo hčer, profesor KraljiČ trafikantinjo, profesor Žolna natakarico i. t. d. i. t. d. Vse te so sedaj čestite salonske daine!€ — In tako so bili zopet vsi složni v priznanju, da uboštvo ni sramota, in da je storil dr. Pajk popolnoma prav, ker se je zaročil s Tončko. — Lepota, denar, odlikovanje uglednega odvetnika, laskanje ljubeznive krasotice . . . vse to je vplivalo v hipu na nazore Žuljanke in njenih gostov. Vox populi . . .! In še dolgo so se pomenkovali o lepem paru, hvalili Pajkovo značajnost, nesebičnost in ljubeznivost, pa Tončkino krasno zunanjost in dobro vzgojo. IX. Novoizvoljeni poslanec Tirbič je sklical v T., predno odide v državni zbor, svoj prvi veliki volilni shod, da razloži vsem volilcem skupaj svoj kulturni in politični program ter se domeni z narodom neposredno o njega najnujnejših željah. Shod je bil sklican za četrto uro popoldne v največji trški go-stilnici »Pri labodu«. A že kmalu po tretji uri so bili natlačeno polni vsi prostori do zadnjega kota. In Še vedno so dohajali ljudje. Gostilničar je postavil precej miz in stolov še v obširni veži; ko so bili zasedeni tudi ti, so morali ostati oni, ki so prekasno doŠli, zunaj na vrtu. Vsem prihodnikom pa je sijala z obraza samozadovoljnost, radost in zmagovitost. Smehi, vzkliki, kriki, glasno govorjenje, trkanje kupic in nazdravki so odmevali po prostorih. Tudi dr. Karol Pajk je prišel s svojimi pičlimi pristaši na shod. Moško je sedel blizu nizkega govorniškega podija, se z zanič-Ijivim smehom oziral po narodu ter le včasih in izjemno naklonil milostno svojo pomadizovano glavo v jedva znaten pozdrav. Zavist in silna jeza sta ga mučili. Zakaj ne slavi danes on tega uspeha? — Zakaj ne more reči o n: evo, vsi ti so moji somišljeniki — vsi ti mi v ljubezni in spoštovanju zaupajo varstvo svoje blaginje ? — Zakaj je moral o n sramotno zapustiti s tolikim ognjem zapričeti, s tolikimi žrtvami podpirani in s tolikim samozatajevanjem nadaljevani boj ter se umakniti človeku, ki ni niti bogataš, niti izučen jurist. In s silnim sovraštvom je meril Tirbičeve volilce. V srcu pa je sklenil osveto narodu, ki se drzne odtegniti čast in zaupanje njemu, mogočnemu bogatinu in najuglednejšemu odvetniku. »Hm, radoveden sem na to kramarsko politiko,« je zinil zasmeh-Ijivo napram sosedu, doktorju Strelu. »Tudi jaz*, se je odzval Strel, Pajkov sodružnik. »Človek, ki nima vseučiliške izobrazbe — Človek, ki ni niti pogledal preko ograje svoje fil istrske domovine, tak naj igra važno ulogo v parlamentu, sredi samih izobražencev! Ha! kurijozno!* »Da, da, kurijozno, gospod doktor !* je hitel uslužno urednik »Narodnega prijatelja' ; »kolikokrat sem že dokazal tudi jaz, da imajo poklic za poslance edino le izobraženci, v prvi vrsti pravniki . . . zaman. Naš kmet in obrtnik na deželi sta še prezabita, da bi mogla umeti to.* »Hvala Bogu, da imamo vsaj v mestih povsod še mi prvo, odločilno besedo,* je dodal zadovoljno Strel ter si pogladil svojo plešo. Bil je mlajši od Pajka, gigrlsko eleganten, zraven pa kmetiško ošaben. ,Res je, res je, gospod doktor!* je pritrjeval suženjsko urednik. »Naša naloga bodi zato poslej, da raztegnemo svojo hegemonijo šc na narod. Ako dosežemo to, se bo vršilo v domovini vse po naši, le po naši volji!* »Tedaj pa pride tudi vaša ura, gospod doktor!* je pristavil mlad koncipijent. »Tedaj spozna narod, kako slep je bil, ko ni videl poklicanega svojega zastopnika, ki bi s svojo duhovitostjo, pravno temeljitostjo in velikim svojim ugledom dosezal nova ter branil stara njegova prava. In tedaj vas bodo še prosili, gospod doktor, da sprejmete kak mandat!* »Ha, ha, možno . . . možno,* je odgovoril Pajk. Strašno mu je ugajalo laskanje njegovih prijateljev. Kri mu je silila v obraz; napihnil se je parkrat zapored, potegoval svoj prekratki telovnik preko naraščajočega trebuha ter si gladil brado. Tedaj pa so se začuli hipoma vzkliki: »Živel, gospod poslanec 1 Živio! Živio!« — in prisotniki so začeli ploskati. Na podiju pa se je pojavil vitek, simpatičen mož plavih las in rdečkaste brade, poslanec Tirbič. Z ljubeznivim nasmehom se naklo-nivši, se je zahvalil za pozdrav ter izpregovoril z mirnim, sonornim glasom : »Gospoda! Predstavljajoč se Vam, Vas najpreje zahvaljujem za izkazano mi zaupanje in odlikovanje. Pri kandidaturi moji me ni vodila častiželj-nost, nego vroča želja, da koristim Vam, svojim volilcem, in celemu slovenskemu narodu. Že opetovano sem imel priliko, vsaj na kratko razjasniti cenjeni gospodi svoje misli o pravi politiki slovenskega državnega poslanca. Da ste istih misli tudi Vi, za to mi je dokaz moja skoro soglasna izvolitev. Danes pa mi dovolite, gospoda, da se izrečem malo obširnejše o svojih nazorih glede na avstrijsko-ogrsko politiko sploh in na sedanjo in bodočo politiko avstro-ogrskih Slovanov posebej. S tem načinom, menim, Vam podam povsem jasno sliko svojega programa, ki bi naj bil program vsakega značaj nega in resnega slovenskega poslanca!« »Domišljavi tepec!« je siknil Pajk v svoje brke. »Kakor da bi naša stranka ne imela že jasnega programa!« se je togotil Strel; urednik pa je sporazumljivo prikimaval. »Gospoda!« je začel znova Tirbič, položivši predse nekaj listov z beležkami. »Pravo politiko na vse odločilne strani more ukreniti in hoditi le tak narodni državni poslanec cislitvanske polovine, ki uvažuje vedno in povsod bodočnost Avstro-Ogrske in njenih narodov. Usoda narodov je tesno združena z usodo Avstro Ogrske. Vprašanje je, kaka bode njih usoda v daljnji — bodočnosti. In ta usoda, ta bodočnost narodov je zavisna že od sedanjega tira zunanje in notranje politike.« (Dalje prihodnjič.) Dunajska pisma. Konec! o pismo je naravnost namenjeno Vam, gospod urednik; vendar bo dobro, če mu daste prostora v svojem listu, v nekako opravičenje svoje in moje; saj bi se vendar utegnilo zgoditi, da bi kak blagovoljen, ali pa tudi kak zlovoljen bralec ali Čitatelj vprašal: Kje so pa zdaj tista »Dunajska pisma«, ki jih ni več ? Sokrat je imel, kakor je pravil sam, svoj »daimdnion«, nekak notranji glas, ki ga je vselej svaril, ko je modri mož nameraval kako nerodnost: Tega ne! Jaz čutim, da sem kaj malo podoben glasovitemu atenskemu modrijanu, ali nekaj podobnega, kakor je bil tisti njegov notranji glas, imam tudi jaz. In kadar ga nisem poslušal, vselej je bilo napak. Tako se mi je ta, rekel bi, božji glas tudi oglasil prav o pravem času ter mi dejal: Zdaj pa bodi pameten: odloži tisto svoje skrhano pisateljsko pero ter je položi na polico, na najvišjo polico l Tam naj leži in rjavi v zasluženem pokoju. Vsaka stvar o svojem času! Tvoja doba je minila, Če si bil sploh kdaj kaj prida. Drugi časi, drugi pisatelji; nov rod, novi nazori, novi — nei vzori, ideali ne smem reči, to je zastarelo! — Človek se težko odvadi svoje stare govorice. — Tako mi je govoril, pametno govoril, to sem spoznal in čutil, notranji glas; vendar sem se dal pregovoriti vnanjemu! Človek je res prava uganka, tudi sam sebi uganka! Odkod tisti vnanji glas, to Vi, gospod urednik, dobro veste. Da se očitno i/.povem: res je, da sem si domišljaval v svoji nepoboljšljivosti, da imam morebiti vendar še kaj povedati, kar bi utegnili s pridom slišati moji rojaki, tudi mladi. Prav se mi torej godi, in tako se naj godi vsakemu, ki ne spoznava prav sebe in svojega časa pa rine v svoji onemoglosti med prvoboritelje in prvake narodne! Kaj ima od tega? Večina se ne zmeni zanj, eni se mu posmehujejo in eni ga celo zasmehujejo; prav se mu godi! Bob ob steno metati, je nehvaležno in dolgočasno delo; jaz sem se ga naveličal. V svesti sem si, da sem po svoji zmožnosti izpolnil svojo narodno dolžnost. Talenta, da svetopisemsko govorim, ki sem ga prejel od stvarnika, nisem zakopal, kakor tisti malopridni hlapec v evangeliju. Delal sem pošteno z njim; ali pa sem kaj pridelal svo jemu narodu v prid, o tem meni ne gre sodba. Hvale ne pričakujem in tudi ne maram. Kdor dela za hvalo in čast, ni pravi rodoljub. Ko se mi je nekdaj očitalo, da se nekako približujem in doforikam vladi, sem proglasil v tedanjem slovenskem vladnem listu, da si od vlade ne želim druzega, kakor da naj me pusti v miru. In to se je tudi zgodilo. Ko bi bil jaz kak »Streber«, hakor pravi Nemec, menim vendar, da ne bi tičal še danes na skromnem mestu srednješolskega učitelja, kar pa mene popolnoma zadovoljuje. Kakor od vlade, tako si tudi od svojih rojakov ne želim druzega, kakor miru. To je mirno rečeno, brez kake zagrenelosti. Nič hvale, nič slave! Človek ki ima nekoliko izkušnje, ve, koliko je vredna tista »aura popularis«! Zasramovanja pa, seveda menim, da tudi nisem ravno zaslužil; vsaj meni se zdi tako. Kako sem si sosebno od mladega roda nakopal nekako mrzenje, da sovraštvo, to mi je čisto nedoumno. Moja vest, naj jo izprašujem še tako natanko, mi na to stran ne očita ničesar. Nasprotno: jaz sem si v svesti, da sem vedno, kjer sem mogel, izpodbujal, negoval in, če mi je bilo moči, tudi podpiral mlade talente. In če nisem mogel druzega, pa sem jih hvalil in povzdigoval navdušeno; včasih menda še malo preveč. Se to me ni motilo, da se mi je malo hvale vedelo za to. Hvaležnost je nekaterim, sicer poštenim možem, strašno težko breme, kakor kaže. Od nekega moža me je pa vendar malo bolelo; ne bom tajil. Vendar odpuščeno mu bodi iz srca, tem bolj ker je mož pozneje sam izkusil, kako slast ima nehvaležnosti Jaz sem bil vselej vesel, kadar se je bil prikazal kak nov talent na našem slovstvenem obzorju. Tista zavidnost, ki se, žal, tako pogosto vidi med pisatelji, dvakrat žal. tudi med našimi, je bila in je še meni čisto tuja. Jaz nikoli nisem mislil z Wallen-steinom: »Nacht muss es sein, wo Friedlands Sterne strahlen«. Dva Ščinkovca, pravijo pri nas, ne gnezdita hkrati na enem vrtu. Tako vendar ne bi smelo biti pri pisateljih, kaj pa še pri pesnikih! Jaz si po svoji stari navadi ne morem misliti pravega pesnika, da ne bi imel blagega, plemenitega srca. Pa naj rečem še to, ker je ravno beseda nanesla tako. Tudi občinstvo naše ima neko, ne hvale vredno posebnost. Slovenci so pobožni ljudje; cerkva je po slovenskih pokrajinah, kplikor menda nikoder drugod. In v vsaki cerkvici je po več oltarjev, vsaki s svojim svetnikom. V slavohramu pa moji rojaki ne trpe po več svetnikov ob istem času. Če dobe druzega, ki se jim zdi bolj časti vreden, pa mora stari hitro z oltarja tja med staro šaro I In tu se lahko zgodi, da se ga, ko ga neso z oltarja, kdo tudi malo z nogo dotakne. Ti pa, ki zdaj prestoluješ v oltarju in gledaš, kako se ti klanjajo in pripogibljejo kolena, pomisli: »Danes tebi, jutri meni.« Pa še eno se mi ne zdi hvale vredno pri mojih rojakih; moj Bog, vsaki narod, kakor vsaki Človek, ima poleg svojih vrlin svoje slabosti. Slovenci namreč ne vidijo radi, če si kak pisatelj kaj pri-pisari. Ali se jim zdi to grd materijalizem, nevreden idealnega moža, ali kaj ? ne vem. Meni vsaj se je z ene strani kar naravnost očitalo, od drugod pa namigavalo, češ, da si dajem tako drago plačevati svoje spise, in da se tako redim in mastim ob krvavih žuljih svojega siro-maškega naroda l Naj o ti priliki nekoliko odgovorim tudi na to očitanje! Svoje zbrane spise sem prodal, in to nemškemu založniku — Slovenska Matica jih ni hotela — za dve tisoč goldinarjev a. v.! To je ogromna vsota! Meni se ne zdi tako ogromna. Če pomislim in preudarim, koliko je bilo samo Časa treba, da se je spisalo teh šest zvezkov, vidim, da ne spada na uro morda toliko, kolikor zasluži v tem času postrežček, ki nosi »pakete« od hiše do hiše. In to bi se mi morda vendar smelo privoščiti. Če je mene tu kaj sram, je samo to, da moji spisi niso več vredni! Prodani spisi so zdaj kupčeva last, z njimi mož dela, kar hoče. Jaz mu moram še hvaležen biti; brez njega bi moji spisi pač ne bili nikoli skupaj zagledali belega dne. Kaj pa Levstikovi? Kar se tiče plačila pisateljem, zaslužka s peresom, moji rojaki, po mojem mnenju, ne sodijo prav. Vsaki delavec je svojega plačila vreden, zakaj ne duševni? Kaj duhovni gospodje ne žive »od oltarja«, od svojega svetega opravila? Če kak pisatelj, pesnik ali sploh umetnik, hodi v lepi gosposki suknji, menim, da to ni v sramoto njegovemu narodu. In če si celo kak tak mož, recimo, sezida na stare dni svojo hišico, kdor jo vidi, misli naj in govori z nekim veseljem in ponosom: Tudi jaz sem prispel možu in pripomogel za eno opeko ali dve. Ne pa: Glejte ga, ta človek, ta grdi materijalist, si zida hiše z našimi žulji. Mož pa si je zidal svojo koČico — s svojimi žulji 1 In pa še to, da izpraznim do dna svoj koš, ker ne bo več prilike v prihodnje. Očitalo se mi je, in očita se mi zopet v »zgodovini slovenskega slovstva«, kakor sem bral včeraj, da sem se v tisti nesrečni Prešernovi izdaji, ki ima na čelu poleg Jurčičevega imena, žal, tudi moje, predrznil »popravljati« našega prvega pesnika — po krivici I Se enkrat torej proglašam »urbi et orbi«, da se nisem jaz z mazincem doteknil svetih Prešernovih poezij. Kar je v tisti izdaji mojega, to je edino uvod. Ko ima človek dovolj svojih grehov, kaj bi se pokoril Še za tuje? Zdaj, ko sem se malo olajšal, pa se vrnimo po dolgem okolišu zopet k prejšnjemu predmetu. Dejal sem, da ne vem, kaj mi je nakopalo sovraštvo slovenske mladine. Ne samo v svojih krepkih letih sem se veselil vsakega novega talenta, tudi zdaj v svoji »okorelosti« nisem kak hudomušen »laudator temporis acti.« Tudi zdaj z veseljem pozdravljam vsako novo prikazen na našem slovstvenem polju, ki kaj obeta, četudi hodi po novih potih, ali pa prav zato še posebno. Posebno tista dva mlada pripovedna talenta, ki jima prorokujem lepo prihodnjost, slovenskemu narodu v čast in veselje, ko bodo moje kosti trohnele v tuji zemlji. Vsaki v svojem času! Jaz nasprotnik »novi struji« ? Ali nisem jaz prvi med Slovenci, kolikor je meni znano, pisal o »novih potih« in pohvalil, kar se mi zdi hvale vrednega, in tega je mnogo, v novi šoli? Sam sem se tudi, če se ne motim, prvi v nekih spisih dotaknil tistega socijalnega vprašanja, ki podaje gradiva brez konca in kraja, novega gradiva vsaki umetnosti. In tudi Vam, gospod urednik, sem dajal pogum, češ, da ste s svojim vodstvom »Ljubljanskega Zvona« na pravem potu. Pa so dejali nekateri, kakor se mi je pravilo, da so tiste moje osrčevalne besede — ironija! Čudni ljudje! Izrekel sem tudi nekdaj željo, naj bi nam nebesa poslala novega, velikega pesnika, kakršnega potrebuje in željno pričakuje naša doba. »Vi oblaki ga rosite«. In ta želja se mi je tudi izpolnila — jaz sem res srečen človek — če tudi nekako čudno izpolnila! Genij poezije namreč, da tako govorim, si je izvolil, da bi se po njej razodel človeštvu, preprosto deklico italijansko, uboge tvomiške delavke hčerko, z imenom: Ada Negri; blaženo njeno ime! Vi, pesniki, če se morete kaj učiti, k tej deklici se hodite učit. To je novo, »moderno«, da ne more biti bolj, in lepo, kako lepo! Prebravši drobno knjižico: »Fa-talita«, sem bil sklenil, o prvi priliki svojim rojakom pisati o tej blaženi ženski in tako duška dati svojemu navdušenju. Zdaj me je veselje minilo, seveda ne veselje do Ade Negri! Kdor je zmožen italijanščine, naj jo bere; kdor ne. pa naj se je nauči toliko, da jo bo mogel brati. Samo prevoda ne! Bog nas varuj prevodnikov; »tra-duttore traditore« 1 Čim boljša je pesem, tem bolj se brani prevoda. Našemu Prešernu tudi Samhaber ni kos; to še enkrat poudarjam, naj se reč, kar se hoče. Ada Negri torej je skozi in skozi moderna, in vendar sem jaz tako navdušen zanjo: iz tega kakor tudi iz prej re-čenega bi se dalo menda sklepati, da jaz nisem tako grozen nasprotnik »novi struji« 1 Svetov nc bom dajal našemu mlademu rodu; ko bi jih, saj vem, da jih nihče ne bi poslušal. Ali prositi se bo pa menda vendar smelo, to ni oblastno. Prošnja moja pa je ta. Mladi rod naj se veseli svojih čilih moči; veseli se naj novega spoznanja, novih resnic. Če z nekakim milovanjem pogleduje nas stare okorele, tudi nič ne de. Samo tega naj ne misli, da je do konca devetnajstega stoletja Človeštvo tavalo po gosti temi; v tej blaženi dobi da mu je Šele zasvetilo solnce pravega spoznanja; zdaj gleda resnici iz oči v oči. Kar se je do zdaj mislilo in pisalo pri raznih narodih vseh časov o umetnosti, poeziji, vse ena dolga zmota! Vse, kar se je do zdaj smatralo za lepo, vse, kar je povzdigovalo in tolažilo človeka — vse smešno, sentimentalnost, romantika, idealizem 1 Zdaj šele vemo, kaj je lepo, kaj je umetnost, poezija! Mi starci okoreli se nasmehujemo, ne posmehujemo, Bog varujl ko to slišimo, pa si mislimo: Taka ni zgodovina duševnega razvoja človeškega. Takega skoka ni v naravi. Le potrpljenje, »Čez sedem let vse prav pride«. Mnogokrat se je kaj zavrglo včeraj, in danes se je zopet poiskalo. Torej ne prenaglo! Pa še nekaj, in to je nekako tudi osebna prošnja. Ti srečni mladenič »fin de sičele«, ko vidiš starca, ki se je trudil vse svoje žive dni, se učil in premišljal ter svojega truda sad v dar prinesel svojemu narodu, če ta sad, ta dar ne ugaja tebi, miluj čudaka, posmehuj se mu, to je tvoja pravica; ali zaničevati, sovražiti ga vendar ni treba, kakor ne vem kakega hudodelca ! Kaj more siromak za to, da se je rodil prezgodaj ? Ko bi kakega pol stoletja pozneje prišel na svet, Bog ve, morebiti bi bil realist, naturalist, verist, da bi ga bilo veselje; »decadent«, »parnassien«, simbolist, ali pa še kaj gorjegal Blago potrpljenje torej, ne pa kamenja ali blata siroti! Na zadnje pa Še Vam eno, gospod urednik. Vi zavzemate posebno imenitno, vplivno mesto. S krepko roko krmite našo literarno ladjo (Bog mi odpusti to frazo!) po viharnem morju med skalami, vidnimi in skritimi. Vi mi ne boste zamerili, upam, če Vam dam neki svet. Saj ste bili vedno tako prijazni in potrpežljivi z menoj 1 Ta svet sem dal tudi mladima možema, katera sem že enkrat tako častitljivo v misel vzel v tem pismu; enemu pismeno, drugemu pa ustno. Ptice pevke so ne samo prijetne, ampak tudi koristne živalce; sadovnjak se ti ne bo dobro obnašal brez njih. Vrabec — jaz ga zdaj dobro poznam — je neprijeten, nadležen ptič, in škode stori Človeku, kolikor more. Ali ne samo to: kjer se zaplodi ta potepuh, in in ploden je silno, prežene vse druge ptiče. Oduren jim je gotovo ta drzoviti kričaj, in ne marajo se prepirati in kavsati z njim. Kdor ima veselje s svojim vrtom in bi rad tudi kaj užitka od njega, kar sovraži in preganja tega malopridnega paglavca, kakor more. Respekt pa ima ta prekanjeni nebodigatreba samo pred puško. Dobro, torej puška! I-Iomerjevega Terzita poznate, tistega hudobnega, napihnjenega in širokoustnega vpijata, ki nam ga pesnik tako izvrstno popisuje. Bere se to kaj prijetno; ali v življenju Terziti niso prijetni; da, Če prevladajo, so prava nesreča narodu, kakor vrabci sadnemu vrtu. To so ljudje, ki se niso ničesar učili, vsaj korenito ne, pa vse vedo. Sami podlo misleči in čuteči, si človeka še misliti ne morejo plemenitega. Z nekimi pobranimi frazami slepe in begajo nerazsodno občinstvo. Tej svojati se je treba v bran postaviti; vsi plemeniti možje, ki resnično in iz srca ljubijo svoj narod, se morajo združiti zoper njo. Gorje, ko bi to terzitovstvo zavladalo po deželi in strahovalo poštene ljudi! Ter-zitov je povsod, povsod so nevarni; povsod jim je treba napovedati vojsko, jih v strah prijeti, ugonobiti ali jim vsaj sapo zapreti. S puško seveda se ne sme iti nad-nje, kakor nad vrabce; tudi tega ne bi jaz ravno priporočal, da naj se strahujejo tako, kakor je Odisej strahoval svojega paglavca, krepko, izdatno, zbranemu ljudstvu na veselje in zadovoljnost. Razen tega pa z vsakim poštenim orožjem in orodjem. Slovstvene Terzite prijeti, v to ste v prvi vrsti poklicani Vi, gospod urednik. Na noge torej, pa nič milosti! Vsaki poštenjak bo Vaš zaveznik, in vse Vam bo hvaležno. In slednjič še eno prošnjo. Vzemite v zavetje in branite našo ubogo slovenščino. Kako grdo, neusmiljeno ravnajo nekateri z njo. Meni se smili sirota, ali jaz ji ne morem pomagati 1 Poskusil sem pač, ali pokazal samo svojo nezmožnost. Tako, zdaj smo pri kraju. Poslovil sem se brez patosa, a ne čisto brez humorja, od Vas, od Vaših bralcev in sploh od slovenskega občinstva, ki mu želim mnogo mož, boljših ko jaz, mož, ki naj dosežejo, kar sem jaz nameraval; pa bo dobro! Brez zamere! Na Dunaju, o veliki noči 1896. Jos. Stritar. Dušne borbe. Spisala Pavlina Pajkova. (Dalje.) // eprijazen sprejem je sicer Ervinu nekoliko ohladil navdušenost, podnctil pa zato njegovo drznost. Vse ženske se iz početka na videz branijo moške prijaznosti, hoteč se s tem prikupiti, tako si je mislil na tihem. Neustrašeno je torej zadušil svojo nevoljo ter zopet nadaljeval ulogo sentimentalnega mladeniča. »Gospa,« je dejal z oČitajoČim, pomilovalnim glasom, »zakaj vas ni bilo nocoj na verandi ? Tako pusto se mi vidi povsod, kjer pogrešam vaše mične osebe; tako dolgočasna se mi zdi govorica, ako med-njo ne odmeva vaš mili glas.« Feodora ni vedela, ali bi se bila jezila, ali pa rogala njegovim neslanim besedam. Tako važne trenotke je bila nocoj preživela sama s seboj, tako bridko-resno ji je bilo pri srcu, pa da bi se ji zljubilo poslušati prazno govoričenje tega glumača? »Ker ste se zdaj tudi vi, glavni junak, izneverili prijazni družbi, bode vsled tega v njej brez dvojbe še dolgočasnejše,« mu je naposled odgovorila, samo da bi nekaj rekla. »Svetovala bi vam, da se čim preje povrnete na verando; jaz pojdem tudi skoro tja.« »Da bi imela pravico postati drzna in dolgočasna, zato nisi niti lepa, niti dovolj mogočna,« si je mislil Ervin, kljubujoč sam pri sebi. »Videli bodemo, čigava bode končno obveljala!« »Pa pojdiva skupaj, če že hočete iti na verando,« je rekel nato z milim, prosečim glasom ter pripognil nekoliko glavo, da ji je bolje pogledal v oči. »Čemu iščete vedno samote? Vi bi se morali vedno gibati v družbi mladih, veselih ljudi, ki bi vas mogli razvedriti in od-škodovati za dolgočasnost, katero prestajate na strani starikavega soproga.« Feodora je skočila pokonci. »Kaj menite s tem reči? je zaklicala z razsrjenim glasom in ga s čudnim, nezaupnim pogledom premerila od nog do glave. »Hočem reči,« je razlagal Ervin vesel, da se je vendar govor nanesel na toliko zaželeni predmet, »da niste srečna. Bilo bi tudi čudo, ko bi bila; ali se je kdaj čulo, da bi se cvetoča pomlad in ledena zima ujemali r« »Ne umejem vas,« mu je prestrigla Feodora nit zgovornosti in se obrnila od njega, kakor da je ni volja, ga še dalje poslušati. V resnici pa je samo hotela prikrivati svojo presenečenost. Kakor ostro bodalo so ji prodrle njegove besede dušo. »Moj Bog,« si je dejala natihoma, »ali je moje vedenje proti soprogu takšno, da vzbujam sum?» »Ne umejete me, ker me nočete umeti,« ji je razlagal Ervin. Njegov pogum je rastel vzpričo njene preplašenosti, katero je bistro opazil. »Uboga gospa,« je sočutno nadaljeval ter se ji zaupno približal, »da bi tako bogatemu, tako vročemu srcu, kakršno je vaše, zadostovala medla ljubezen vašega soproga? — Zakaj bi se vi odpovedala slasti žareče, iskrene ljubezni, ki je sicer dušno trpljenje, ki pa edino pomenja življenje? Feodora, poskusite —«. Ni mogel do konca izreči svoje misli, niti se dotakniti nje roke, po katero je bil segel. Feodora se mu je umaknila. Zdaj šele ga jc umela. S pretečim pogledom mu je zaprla drzno besedo ter mu ustavila smelo roko. Srd, sram in globoko poniževanje jo je prevzelo: poniževanje, da si on upa z njo tako maločastno govoriti; ob enem pa tudi rešilno čutje. No, saj ona s svojim vedenjem gotovo ni dala povoda njegovemu nepoštenemu vedenju, temveč vse to je zakrivila samo njegova strastna, podla narava. »Jaz spoštujem svojega soproga, in on me ceni in ljubi,« mu je odgovorila s povzdignjeno glavo; »to vam bodi v odgovor!« Ervin ni pričakoval te izpremembe. Se pred nekolikimi minutami je bila tako pohlevna in preplašena, da je menil, da jo že ima v svoji oblasti. Stisnil je ustnice in zavihal nos, kakor bi ga črevlji tiščali. »Soprog vas ljubi,« se poroga nato, »a s kakšno ljubeznijo? Veste, čemu naj jo primerjam? tistemu solncu, ki se sicer blešči, a ne ogreva.« Feodora je pobledela. Čutila je, da je nekaj resnice v teh besedah, jezilo jo je pa vendar, da jo je on iztaknil. »Oditi moram,« je rekla resno in se obrnila, »sicer postanete drzni do skrajnjosti. Vedite, ko ne bi bila gostinja vaših roditeljev, katerih nočem žaliti, bi še ta trenotek zapustila za vselej vaše domo vje.« »Ali se smem pridružiti?« se je oglasil vtem trenotku znan glas v njiju bližini. Bil je Franjo. Z verande je opazoval njiju sestanek, kateri se mu ni zdel prijazen, sodeč po kretanju obeh. Postal je bil nemiren. Oprostivši se od družbe, je pogledal k njima. »Dobro mi došel,« je odgovorila hitro Feodora na njegovo vprašanje, in nje bledo, razburjeno lice je mahoma oživelo in se razjasnilo. Ni jc siccr Franja samega prihod posebno razveselil, temveč prihod tretje osebe sploh. »Zdi se mi, da vaju motim,« je dejal Franjo z nezaupnim glasom ter je Ervinä ostro pogledal. Er vin je vtaknil roke v žep, privzdignil rame pa opazoval svoje črevlje ter se drzno nasmihal. »Kar sva midva razpravljala, sme, kolikor zadeva mene, ves svet zvedeti,« je naglo dejala Feodora, ker jo je Ervinovo dvoumno molčanje in posmehovanje silno dražilo. Hudo bi ji bilo dejalo, ko bi si bil Franjo o njiju delal sodbo, ki bi za-njo ne bila častna. »O, prosim, oprostite, jaz se ne ujemam z vašo trditvijo,« je odgovoril Ervin drzno. »Kar sem zdaj-le z vami razpravljal, je veljalo samo vam, gospa, in pri tem ne bi si želel nobenih prič, niti najboljših prijateljev. Zato odložim nadaljevanje najinega pogovora na drugikrat. Za nocoj se pa priporočam.« Obrnil se je na peti, mahnil s palico po gredici pisanih cvetk, da je nekaj glavic odletelo daleč proč, momljal med zobmi neskladen napev ter se izgubil v temi. Ko sta bila Franjo in Feodora sama, sta molčala nekaj tre-notkov oba. »Čemu tu stojiva?« je opomnil nato Franjo. »Pojdiva na verando.« »Pojdiva,« je pritrdila ona poluglasno. Toda ne da bi bila stopila na desno stezo, po kateri je bilo najbliže, kamor sta se bila namenila, ampak krenila sta raztresena na levo. Tudi po tej poti se je prišlo do verande, toda z velikim ovinkom. Nekaj časa sta hodila molče dalje. Znalo se jima je, da je to molčanje obema neugodno. »Zdi se mi, da te je gospodič nadlegoval,« je izpregovoril naposled Franjo. »Ali si moreš Ervina drugačnega misliti, nego nadležnega in drznega?« je odgovorila ona dostojno. »Ervin, gospa Vidmarjeva — z eno besedo vsi v tej hiši so nadležni,« je potožil Franjo silno, kakor bi se hudoval. »Ne bodi krivičen, Franjo, in ne zamenjaj dvojine z množino,« ga je posvarila ona. »Mati in sin res nista kaj prida, a oče in hči sta boljša. Posebno Sidonija je dobro, nepokvarjeno dekle. Škoda res, da je tako malo lepa.« »In pa tako malo duhovita,« je pristavil Franjo. »O, pri ženskih se ne gleda toliko na bistrost duha, da je le srce blago. Res, ko bi ona bila količko prijetnejše zunanjosti, bi ti svetovala, da —« Z prirojeno prisrčnostjo in ljubeznivostjo se je bila Feodora do tod potegnila za Sidonijo. A ravno, ko je hotela izreči najvažnejšo besedo, ji je obtičal glas v grlu. >Da bi jo zasnubil,« je dopolnil Franjo z bridkim nasmehom. »Zakaj ne, ona ti je naklonjena,« je mrmrala Feodora, a glava ji je klonila pri teh besedah. »A jaz ji nisem naklonjen,« je zaklical 011 z razburjenim glasom. In zopet sta hodila nemo dalje. Prišla sta bila do vodometa. Veselo je pljuskala voda, in ljubki kolobarčki so nastajali vsled padajočih kapljic. Mesec se je zrcalil v vodi, da se je ondi iskrilo in blestelo, kakor samo srebro in zlato. Obema se je ustavila noga vzpričo krasnega prizora; oba sta zrla v nemirne valčke, kakor bi tam česa iskala. Kar se je začulo onkraj vodometa tožno čivkanje. Sredi vode je plavala odlomljena veja, na njej pa je čepel premočen in vzplašen ptiček mladič, ki še ni bil goden ter ni mogel zopet nazaj na drevo zleteti. Z enim mahom, kakor bi se bila dogovorila, sta segla oba po neokretnem utopljencu. Feodora ga je že držala v roki, a v tem hipu je tudi Franjo popadel ptička. Feodora je vzdrgetala, izpustila malo stvarco, ki je takoj izginila na dno vode, a ona se je preplašena Franju umaknila. Mladi mož jo je bolestno pogledal. »Ti se me bojiš ?* ji je rekel zamolklo, skoro očitajoč. Ona je dvignila proti njemu oči, iz katerih je odsevala največja zaupnost. — »Ne bojim se te,* je rekla s počasnim, tako silno žalostnim glasom. »Vem, da si mož. Jaz se bojim le — sebe.* Povedala je to ponižno, skromno, brez hlimbe in koketnosti. Samo nežna rdečica, katera jo je bila pri tem oblila, je značila, da si je v svesti svoje hude samozatožbe. Franju je postalo gorico. Kakor strela so udarile nje preproste, a pri tem toliko pomembne besede v njegovo srce. Nje velika zaupnost, nje laskavo mnenje o njem ga je ganilo in vznemirilo ob enem. Če si prej ni bil popolnoma v svesti, je vedel od tega trenotka, da vsaka misel, vsaka želja, vsako hrepenenje njegovo velja tej ženski. Konec je bilo njegovega samoprevarjanja. Vedel je, da Feodore ne bode nikoli drugače ljubil, kakor jo baš ljubi: črez vse, brezmejno, in da bi bilo zastonj vsako premagovanje in borjenje. Stvar je bila zanj dognana; jasen mu je bil lastni položaj. Zanj ni bilo več pomoči, vdati se je moral neizprosni usodi. A vznemirjala ga je misel, dali bode tudi mogel in znal vselej prikriti to svoje mogočno, nesrečno nagnjenje. Vedel je, da bi se neizmerno ponižal v njenih očeh, ko bi se v slabem trenotju izpozabil. In tega ni hotel. Biti od nje čislan, se mu jc zdela največja sreča, katera ga je mogla doleteti v njegovem žalostnem položaju. Prišla sta pod verando. »Jaz pojdem v svojo sobo; od gospode sem se že poslovil,« je menil zdaj Franjo ter je hotel Feodori podati roko, kakor je storil vsaki večer, predno je šel počivat. Toda takoj si je premislil. Roko, katero ji je bil ponudil, je umaknil ter rekel na kratko: »Lahko noči* V. Drugi dan po zajutrku sta sedeli Feodora in Sidonija na znani verandi z delom v rokah. Gospoda je sicer skupno obedovala in večerjala, a k zajutrku se navadno ni shajala. Vsakdo je sam za-se zajutrkoval v svoji spalnici, ob katerikoli uri je hotel, ker niso imeli določene ure za vstajanje. Feodora se je po zajutrku navadno nekoliko izprehajala po domačem vrtu, potem pa se pridružila gospema in pri delu s pogovorom kratkočasila. Moški pa so si vsaki po svoje preganjali čas do obeda, ta pri knjigah, oni izven doma. Na verandi ni danes Feodora našla obeh gospa, kakor sicer, temveč samo Sidonijo. Njenega prihoda Sidonija ni takoj zapazila, in ko jo je potem nenadoma zagledala, se je vidno vzplašila. Feodoro je pozdravila površno, potem pa se globoko sklonila nad razpetim okvirom, na katerem je nekaj vezla. Feodora je takoj zapazila, da se je Sidonija jokala, in da je vsled tega v zadregi pred-njo. Revica je bila tako izpremenjena v obraz, da je Feodoro srce zabolelo. Da se je Sidonija jokala, ko je bila vendar vedno zadovoljna s seboj in z vsem. s čimer je bila v dotiki, to bi se bilo vsakemu drugemu zdelo veliko čudo; toda Feodori se ni. Ženska narav, težaven predmet moškim, je ženskim lahko umljiva. Feodora je takoj slutila in vedela, kaj je vzrok nje nepričakovane toge. A Sidoniji ni hotela kazati, da je zapazila nje solzno lice. Zato je hitro sedla na nasprotno stran, kjer je Sidonija sedela, vzela kvačkanje iz lične baršunaste mošnjice in se vanje navidezno vglobila. Ko je nekaj časa premišljevala težaven umeten vzorec čipk, katere je kvačkala, je izpregovorila, ne da bi se na Sidonijo ozrla: »Ali se nama je mama danes izneverila, gospodična?« Malo prej, nego ste vi prišla, je zapustila verando,« je odgovorila Sidonija z glasom, kateri je še drgetal od zadnjega joka. »Ali se povrne?« »Bojim se, da ne. Hudovala se je na-me in me zato zapustila.« »Malenkost, majhna nesporazumnost, kaj nc da?« je dejala Feodora lahkotno. »Oj, ni malenkost ne,« je vzdehnila Sidonija; »mama ni za-me nikoli preveč marala, a tako, kakor zdaj, še ni nikoli kazala, kako zoprna sem ji.« »Ali Sidonija, kaj neki govorite,« se zavzame Feodora. »Da mati ne bi marala za svojega lastnega otroka, za dobrega otroka, kakršen ste vi?« »Kaj njej mari dobrota; ona bi rajša videla, da sčm lepa,« je odvrnila Sidonija bridko. »Omožila bi me rada, in ker me nc more z lepa, me hoče prodati ter baranta za mojo osebo, kakor se baranta za neumno živino. In ker jaz tega ne dovoljujem, me zmerja, me imenuje bedasto, me zaničuje. Vem, da mene ne bode mogel nihče ljubiti, a vsiljevati se tudi nočem nikomur, in ko bi mi srce pri tem počilo.« — In zopet jo je oblila znana rdečica, vnovič so ji silile solze v oči. Feodori je postajalo čudno pri srcu. Dekle se ji je črez vse smililo; rada bi jo bila tolažila, toda kako, s čim ? Čutila je, da bi lagala, ko bi v njej zanetila upe, ko bi jej obetala pomoči. Saj je vedela, s kom bi jo rada mati omožila, saj je slutila, komu je Sidonija srčno vdana. Ne, ne, ona ni mogla biti njena priprošnjica. Poskusila je bila to že sinoči, pa ni šlo, a danes — danes bi šlo Še manj. Vstala je s svojega sedeža ter sedla zraven Sidonije. «Vi ste razdražena, in zato pretiravate v svojih trditvah,« je dejala do dna duše presunjena. »Ni ga menda na svetu bitja, ki ne bi bilo ljubljeno, in tem manj, Če je ženska. Ako ni še prišel vaš čas, pa gotovo kdaj pride.« »O vem, da je vobče vsaka ženska bolj ali manj ljubljena,« je odvrnila Sidonija svojeglavno, »a malokatera tako, kakor bi si želela. Če bode kdaj mene kdo ljubil, stori to samo zaradi mojega denarja, in ta zavest me boli.« »Kdo more videti v bodočnost?« je rekla Feodora, hoteč vsaj nekaj odgovoriti. Prepričana je bila, da dekle govori resnico. »Če me niti moji najbližnji sorodniki ne marajo, kdo bi me potem ?« »Sidonija, oče vas ima jako rad,« pravi Feodora resno. »Da, on je edini, ki me ne gleda neprijazno, a očetova ljubezen vendar ne zadostuje ženskemu bitju.« Sedaj jc bila Feodora v zadregi. Ko bi bila mogla govoriti, kako lahko bi jo bila utešila s slikami in izkušnjami iz lastnega življenja. A govoriti ni mogla, ni smela. »Sidonija,« ji reče iskreno, »ali ste res tega prepričanja, da samo lepa zunanjost izvablja ljubezen? Kaj pa čednost, kaj pa blago srce?« »Ervin je sinoči dejal,« odvrne Sidonija z žarečim licem, toda z žalostnim pogledom, »da samo ljubav, ki jo vzbuja in neti telesna lepota, je ognjena in osrečevalna, ona pa, ki nastane vsled blagosti, da je hladna in dolgočasna. Gospod Franjo pa je menil, da on bi se najraje potezal za ono ljubav, katera vznikne iz duševnih prednosti, ker samo taka ljubezen je resna in globoka; a trdil je tudi, da se taka ljubezen jako redko nahaja. Jaz pa nisem ni lepa, niti duhovita, za-me ostane torej samo Še ona hladna, dolgočasna ljubezen, katero porodi dobrota. A jaz vem, da niti te ne bodem nikoli deležna.« »Jaz vas danes kar ne poznam več. Odkod ta razjarjenost, ta pikrost, to samozaničevanje?« se začudi Feodora. »Kaj je temu povod? Saj vendar danes ni drugačen dan, nego včeraj, a včeraj ste bila še tako mirna, zadovoljna. Odklenite mi svoje srce, Sidonija, ako se vam zdim zaupanja vredna.« »Če ste zaupanja vredna?« vzklikne Sidonija z odkritosrčno navdušenostjo in jo iskreno pogleda; »pa Še kakšnega zaupanja! Mene ste tudi začarala, kakor vsakoga. Ali ne vidite, da vas mora vsakdo, ki se vam približa, ljubiti in ceniti? Vas je Bog potratno obsul s svojimi darovi,« je nadaljevala z nekoliko zavidnim glasom. »Lepa ste, blaga, razumna! Morala bi vas pravzaprav črtiti! Zdi se mi večkrat, da ste vi najbolj na poti moji sreči, a sovražiti vas pa vendar ne morem. Zavidam vam pa močno, močno!« Po teh besedah je globoko vzdihnila, kakor da si hoče breme odvaliti z duše. Obrnila se je pa v stran, da bi zakrila uporne solze, ki so danes tekle neusahljivo. »Ko bi vam mogla odstopiti one čare, katere- vi na meni vidite, verujte mi, da bi rada to storila; meni niso nič prida, vam pa bi morda koristile,« je zašepetala Feodora z žalostnim glasom in zrla sočutno na žalujoče dekle. Najrajše bi se bila oklenila njenega vratu ter primešala svoje solze njenim. »Vi tako govorite, ker veste, da je to nemogoče,« odgovori Sidonija. Vendar hvala vam za sočutnost; saj mi tako dobro deje. — Zdi se mi, da nekdo prihaja,« je pristavila vzplašena ter posluhnila. »Nočem, da bi me kdo zdaj videl. Ne zamerite, Feodora, da zbežim. Nato je izginila v notranje prostore. Toda ni prihajal morda kak tujec, nego z vrta sem je stopala gospa Vidmarica z velikim šopkom nabranih cvetic. Zagledavši Feo-doro samo, se ni začudila malo. »Ali ste sama, Feodora? Kje pa je Sidonija ?« »V tem trenotju je šla v hišo, menda se kmalu povrne.« »Bala sem se, da se morda vas izogiblje.« pravi nato Vidmarica; »dekle je danes zelo slabe volje.« »Človek ima včasih slabe trenotke,* zagovarja Feodora Sidonijo, »meni se ni zdelo, da bi bila gospodična slabe volje.« »Veseli me, če je to res, a jaz nisem mogla z njo niti ene pametne govoriti. Vedno se mi je ustavljala. Sicer pa je vedno tako voljna in poslušna. Zato sem zbežala od nje.« »Postane že zopet voljna in poslušna,« pravi Feodora, kateri ni nič kaj ugajal začetek tega pogovora. »Bilo bi to želeti, njej sami na korist,« vzdihne gospa Vidmarica. »Toda od današnjega zaroda se ni nič pametnega nadejati, ker se smatra za modrejšega, nego smo mi, izkušeni ljudje. Bodite vesela, da nimate otrok. Koliko križev in sitnosti vam je s tem prihranjenih, Niti pojma nimate, kakšno je materino čuvstvo, kadar ima mati dan za dnevom pred očmi zrelo, še prezrelo hčer, pa ji ne more priskrbeti srečne bodočnosti 1« »Oprostite, vi niste v tem položaju,« ji seže Feodora v besedo. »Dekle, ki ima lepo doto, kakor vaša Sidonija, je popolnoma preskrbljena za vse življenje.« »Tako, tako? Preskrbljena?« se je rogala Vidmarica. »Na trud pa se ne ozirate, katerega ima uboga mati, ko mora neprestano paziti na vsaki hčerin korak, na vsako nje besedo, da, malone na vsaki nje pogled, da ne daje prilike obrekovanju?« »Sidonija bode vedno starejša in modrejša; skoro bode sama znala čuvati svojo čast in dostojnost,« je opazila Feodora, ki se nikakor ni skladala z- gospejinimi mislimi. »Torej naj Sidonija, sodeč po vaših besedah, postane stara devica? To nesrečo, to sramoti bi vi privoščili naši hiši?« je zaklicala Vidmarica, kakor bi bila iz uma »Ne vidi se mi to prav nič nečastno,« odgovori Feodora mirno. »Ni vsaka ženska namenjena za zakon Vsekakor boljše stara devica nego nesrečna ženica. Njej ni sile, da bi postala bodisi stara devica, bodisi nesrečna žena. Treba ji je samo biti nekoliko razumni, in pa mene naj posluša,« je odgovorila Vidmarica nekoliko pomirjena. »Že vemo za primernega ženina,« je nadaljevala s skrivnostnim glasom, »ki ima vse lastnosti, da bi osrečeval tudi najprešernejšo žensko, ne pa tako skromno, kakršna je Sidonija. Ko bi bila ona le nekoliko pogumnejša in drznejša, pa bi bila zmaga njena. — Saj veste iz izkušnje, Feodora,« je pristavila z nasmehom ter zamežikala, »da brez zvijačnosti ne pride nobena ženska do soproga. Poskusila ste to vi, kakor sem poskusila jaz, in kakor mora poskusiti vsaka ženska, ki se hoče omožiti. Saj o tem ni nič slabega, in gospodje soprogi so nam v poznejših letih Še prav hvaležni za ta naš pogum. Moški se tako boje zakona, da bi se sami malokdaj zanj odločili. A Sidonija ni samo plašljivka prve vrste, ampak tudi naravnost rekoč ncumnica, ker sama sebi nc želi dobro. Saj pravim, grdoba in neumnost hodita vselej vštric!« »Gospa! Sidonija ni tako malomodra, kakor menite vi; ona je samo sramežljiva in čednostna, kakor se ženskam, dekletom pa še posebej spodobi,« je odvrnila Feodora hladno. Užaljena je bila, da je Vidmarica prištevala tudi njo malovrednim ženskam svoje vrste. Vid-maričino nedostojno besedovanje ji je privabilo vse barve v lice. Razen tega ji je bilo srce nemirno, duh vzplašen. Sidonijino togovanje in Vid-maričino pritoževanje po njenih mislih ni nič dobrega pomenjalo. Čutila je, da se vihra zbira nad domačim obzorjem, vihra, ki bode njo najbolj pretresla. Čutila je to in se zgrozila, kakor občutijo ptički pretečo nevihto ter bojazljivo čivkajo pred bližajočim se gromom. Vidmarica je imela že piker odgovor na jeziku, da bi dokazala, kako malo koristita v praktičnem življenju sramežljivost in krepost; toda vedela je, da bi s tem dokazovanjem Feodoro samo od sebe odvračala, a ona jo je hotela pridobiti. »Čednost in sramežljivost sta lepi lastnosti,« je rekla torej s kolikor možno pobožnim obrazom in vernim glasom; »vesela sem, če mislite, da krasita tudi mojo hčerko, ne pa neumnost in trmoglavost, kakor sem sodila jaz. Če je pa Sidonija še tako nepokvarjeno dete, da si ne zna pomoči, ji priskočiva medve na pomoč, da ji ne uide sreča, katera ji je že tako blizu. — Feodora, draga prijateljica,« je pristavila iskreno po kratkem premolku, sezajoč po nje roki in jo stresajoč in stiskajoč, da je Feodoro skoro zabolelo, »saj ste gotovo že uganila, kakšne usluge si želim od vas. Franjo, vaš silno možati svak, 011 ie moj vzor, katerega si želim za zeta. Pa tudi Sidonija ga ljubi, kakor se mi je izpovedala. Res, dekle ni prikupljivo, a dobro in poslušno, in imelo bode nekaj pod palcem. Jaz mislim, da se Franjo ne bo kesal, ako si jo izbere za ženico. Toda vidi se mi, da je on prav tak, kakor je Sidonija: bojazljiv in sramežljiv. Toda, ako me moja ostrovidnost ne prevarja, se tudi v njem nekaj kuje. Tako tih in zamišljen je, tako razdražen včasih in otožen; zna se mu, da je iz njegovega srca izbežal mir. Seveda, občutljiv in skromen je ter se najbrže boji, da bi dobil pri nas košarico. Ali — kaj sem vas že hotela prositi? Res, res, da bi vi, ki ste tako razumna, Franju na nežen način razložila, kako bi nam vsem ugajal. Pa tudi Sidonijo Še malko priporočajte, da bode uspeh tem gotovejši. Vi prevzamete torej Franja, jaz Sidonijo; napraviva dobro delo: združiva dva človeka, ki sta kakor ustvarjena, da postaneta zakonski par.« Feodora je navidezno mirno poslušala živahni besedni tok, ki je vrel črez neutrudne Vidmaričine ustnice. Glava se ji je pri tem vedno bolj pripogibala nad ročnim delom, a nje roke so kvačkale s podvojeno hitrostjo. Čutila je potrebo prikrivati lice pred ostrim pogledom Vidmaričinim. Saj je vedela, da se na nje jasnem, zgovornem licu zrcali njena občutljiva narav. Vedela je, da val krvi, ki ji je že med pogovorom neprestano silil iz srca v lice, a iz lica zopet v srce, bi moral ovaditi nje misli in občutke. Da bi ona postala mešetarica v tako nežnih rečeh?! Nikoli in pri nikomer ne bi hotela tega posla prevzeti, a v tem slučaju ne bi mogla, ko bi tudi hotela. »Gospa,« je odvrnila torej ročno, ko brž ji je ona pustila priti do besede, »ali ne bi bilo boljše, da pustite, naj se mlada dva sporazumeta sama? Ljubezen,« je nadaljevala s tišjim glasom, »mora priti sama od sebe; sama premaga ob svojem času vsako bojazljivost in ustvari nenadoma med ljubečima osebama tako in toliko zaupanje, kakršno si ljudje navadno pridobe komaj v mnogih letih.« »Vi mi torej nočete te usluge storiti?« se je začudila Vidmarica, neprijetno presenečena, ker se te odklonitve ni nadejala. »Res, da ne,« je odvrnila Feodora. Vidmarica je uprla zdaj oči s čudnim izrazom v Feodorin zmešani obraz. »To vaše neutemeljeno odklanjanje dobre stvari mi nikakor ne godi,c je dejala nato, sumnjivo majoč z glavo. »Vi imate menda za to kak poseben vzrok.« In poudarila je s hudobnim nasmehom zadnje besede. »Nobenega,« je rekla hitro Feodora, a ni mogla zabraniti, da ji ne bi bil pri tem postal glas negotov. — »Toda prepričana sem, da ljubečima srcema je tretja oseba vedno odveč. Sicer pa bom govorila o tej stvari s svojim soprogom. Njemu kot bratu se spodobi bolj, nego meni, se vmešavati v tako resno stvar.« In hlastno, kakor da bi ji gorelo pod petami, je pobrala svoje reči ter se s kratkim pozdravom poslovila od gospe Vidmarjeve. (Dalje prihodnjič.) Dr. Fran Celestin. Spisal Fran Gosti. II. isateljevati je pričel Celestin že zelo zgodaj; že kot dijak se je vadil ter tako usposobil za poznejše književno delovanje. Prvi tiskani plod njegovega peresa je bila neka slovenska šolska naloga, katero je prof J. Macun dal uredniku »Učiteljskega tovariša,« da jo je priobčil. Podpisal se je ondi kot »Neboslav«. — Kot gimnazijec je poslovenil Ilijade šesto knjigo, katero je priobčil Janežič v svojem »Glasniku«. L. 1865. je izdal z Jurčičem in Fr. Marnom almanah »Slovenska Vila«. — Na Dunaju je spisal edino svoje dramatično delo: »Roza«, katero je izdalo »Slov. dramatično društvo« v n. zvezku »Slov. Talije«. O njej sodi Stritar:1) »G. pisatelj si je izvolil, če se ne motimo, Moliera za vzgled; sijajen, klasičen, a nevaren vzgled! Življenje je zdaj čisto drugače, nego za Moliera. Iz Moliera se nam je učiti; posnemati ga, je nevarno. To je pač tudi zapeljalo g. pisatelja, da je svojo igro v verzih spisal, kar ji ni na korist. Vsaka stvar ima svoj čas. Vsa igra nam kaže v mislih in po obliki, da je delo visoko izobraženega, bla-gočutnega moža, in to je lepa hvala; ali pa imajo njene osebe dovolj moči in življenja, rekli bi, dovolj krvi v sebi, to se pokaže, kedar *) »Zvon* 1870 str. 322 pride igra na oder.« Stritarjeva bojazen je bila upravičena: »Roza« se je predstavljala samo enkrat, 14, januvarja 1. 1871., na slovenskem odru v ljubljanskem gledališču. Iz Rusije je pošiljal v »Slovenski Narod« dopise in sestavke o tamošnjih razmerah, v »Zvonu« 1. 1870. pa priobčil zanimivo pisana »Pisma iz Rusije«, v katerih je orisal svoje potovanje in načrtal pe-trograško Življenje. V teh, kakor tudi drugih spisih se je ravnal vedno po svojem geslu: »Vestno bom skrbel, da me ljubezen do slovanstva ne preslepi nikdar, da bi prikrival naše slabosti ali preveč povzdigoval naše kreposti.« Plod njegovega bivanja v Rusiji, ondotnih študij in izkušenj pa je veliko in učeno delo: »Russland seit Aufhebung der Leibeigenschaft«, katero je dovršil na Dunaju, ko se je bil vrnil iz Rusije, ter dal natisniti v Ljubljani pri Kleinmayru in Bambergu 1. 1875. |To delo je ostalo, žal, le vse premalo znano širšim in celo strokovnjaškim krogom; zlasti pa pri nas ni doseglo zaželenega uspeha navzlic svoji zanimivi, še danes veljavni vsebini. — In vendar je o njej izrekla kritika, da je to »izborno delo, in da ni nobene knjige o Rusiji, v nemščini pisane, iz katere bi se zajemalo tako temeljito poznanje razmer v svetovnem ruskem cesarstvu.* *) Koliko krivih, preoptimistiških ali prepesimistiških pojmov bi razjasnilo proučevanje te knjige tudi današnje dni v mnogih naših krogih; koliko bi pripomogla v spoznavanje velikega sorodnega naroda in njegovih dejanskih razmer, ako bi bila bolj znana in upoštevana ! V uvodu nam riše pisatelj vsestransko in temeljito politične razmere v Rusiji za Aleksandra I. in Nikolaja I. in obširno opisuje tedanje pojave v književnosti; nato nas seznanja v 1. oddelku te knjige z razmerami in položajem kmetiškega ljudstva neposredno pred odpravo in po odpravi nevoljništva, v 2. oddelku s financijalnimi reformami, v 3. oddelku s sodnimi reformami in upravami, v 4. oddelku z reformami v upravi in pouku, v 5. oddelku pa nam opisuje rusko družabno življenje. Vse delo je pisano kar najvestneje in najmarljiveje in na pod-stavi najboljših virov ter ne podaje le strokovno važne, temveč tudi splošno zanimive tvarine v izobilju. V »Zvonu« 1. 1877. je priobčil: »Misli. (Pisma iz Zagreba),* v katerih modroslovno razpravlja zlasti o načinu delovanja za narod. Zeitschrift für das Realschulwesen po citatu v »Zvouu« 1. 1877. str. 48. L. 1879. je slavil narod slovenski sedemdesetletnico prezaslužnega svojega voditelja in očeta, dr. J. Bleiweisa. Prof. Bezenšek je opisal to slavnost v posebni knjižici, a uvod ji je napisal Celestin. »Ljubljanskemu Zvonu* je bil marljiv sotrudnik. L. 1883. je napisal nekrolog svojemu prijatelju, prof. Seb. Žepiču ter obširno študijo: »Naše obzorje«. Namen tega spisa je jasno izrazil v stavku: »Kdo ne bi želel, da se narodu bistro širi kulturno obzorje, da dobiva novih idej, in da mu postanejo kri in meso, prava last narodnega življenja? Gotovo je zanimljivo vprašanje, kako je naše obzorje ? Na to odgovarja naše življenje, naš razvitek. Ali stara je resnica, da je težko čitati v knjigi življenja, četudi leži odprta pred nami. Vendar nam daje rastoča omika več sredstev, da čitamo v knjigi življenja. Eno teh sredstev je književnost, v kateri odseva narodno življenje, ali bi vsaj moralo odsevati — kakor lice v zrcalu. Kako obzorje vidimo mi v svoji književnosti ? Da naberem tu nekaj gradiva odgovoru na to važno vprašanje, sem si izbral Levstika, Jenka, Stritarja in Jurčiča. Sledeče vrste niso torej kaka vsestranska presoja teh pisateljev, tudi ne obsezajo vseh del vsakega pisatelja; iščem le obzorja, v katerem se obračajo njihove misli.« — Razprave zaključek je ta, da naše obzorje ni ravno obširno. »Vedna borba za narodno življenje nas sili bolj ali menj naravnost, da si omejimo svoje želje in delavnost na najbolj potrebno in dosegljivo .... A kako naj si širimo obzorje? S produktivnim, t. j. najbolj ravno nam in ravno zdaj potrebnim znanjem,« in v dosego tega »nam je treba izbora in zdrave kritike.« Skrbeti pa moramo tudi za narodno blagostanje, kajti »ni mogoče doseči prave omike, ako se duševni razvoj ne vrši ob enem s primernim materijalnim.« Ta prekrasna študija je vredna marljivega proučevanja! L. 1884. je napisal članek »Žensko vprašanje«, v katerem seje potegnil za ženske težnje po enakopravnosti in je zlasti budil in bodril ženstvo k narodnemu delu. »Duhovni jez, ki je med nami in ženstvom, bi realno domoljubje zelo zmanjšalo ali popolnem odpravilo. Moremo li za sedaj popolno imenovati življenje, če za to, kar je meni milo in drago, če za moje težnje in ideale moja družica v Življenju nima ni-kakega zmisla, če o življenju malo ve, malo misli o njegovem pomenu in njegovih nalogah ?« L. 1886. je opisal življenje in delovanje »predstavitelja največje in najvažnejše literarne stranke zapadne,« kritika V. G. Belinskega, in priobčil nekrolog J. S. Aksakova. L. 1887. je opisal M. N. Katkova in priobčil dvoje »Slavjanskih pisem« modroslovnega obsega, ki podajeta mnogo zlatega zrnja, dasi le to preseda nekaterim fantastom. L. 1889. je ocenil Vošnjakov roman »Pobratimi«, 1. 1891. (v listku) obseg in oceno dveh poljskih romanov Al. Glowackega: »Pla-cowka« in »Laika«. — »Slovanu« *) je bil Celestin marljiv sotrudnik. Prvi tečaj (1884) je donesel njegovo študijo o N. V. Gogolju2) in o Al. S. Puškinu, drugi (1885) o M. Lermontovu. Te vestne in temeljite študije o ruskih književnikih so pisane povsem stvarno in kritično in nam kažejo vrline in napake pisateljev v njih delih. — Četrti tečaj (1887) pa je donesel poleg predavanja v zagrebškem vojnem kazinu »Ruske radikalne struje«, t. j. nihilizem v politiki in literaturi — obširno razpravo o Josipu Stritarju (Borisu Miranu). Ocenivši blagohotno, a pravično vsa njegova dela, je prišel do zaključka: »Slovenci smo imeli in imamo še vedno nekaj mož, ki, stoječ na vrhuncu evropske omike, ne pozabljajo svojega naroda, mari ga ljubijo, ljubijo ves narod, delajo in trpe zanj in za slovanstvo. Mednje spada tudi Stritar,« in da imamo v zbranih njegovih delih »ne glede na sem ter tja razlito svetožalje — obilo plemenito duševno hrano.« — Ko je prenehal »Slovan«, je pričel izhajati »Slovanski Svet,« in tega se je oklenil Celestin z vso ljubeznijo. Po vsej pravici pravi Tomič: »Ako je Podgornik duša »Slovanskega Sveta«, je bil Celestin njegovo srce, njegov značaj. On je bil dobrotnik lista, a njegovega urednika je podpiral s svetom in z vs'emi drugimi sredstvi.« V »Slov. Svetu« je priobčil več člankov o ruskih razmerah, letne preglede in »drobtinice«; — »v teh,« pravi urednik »Slov. Sveta« v njegovem nekrologu, »so raztresene plodovite misli in celi programi;« v njih je opisoval literarne pojave, a tudi socijalno in ekonomsko razvijanje ruskega naroda. Vse književno delovanje nam kaže smoter: seznanjati Slovence z osebami, idejami in razmerami, važnimi za njih napredek. Izrazil je to sam v uvodu k Belinskega životopisu:5) »Redki so možje, ki z mogočnim svojim duhom odločno vplivajo na svoj narod ter so mu tolmači napredka in voditelji na potu zdravega razvitja. Delovanje tacih izbrancev je poučno — ne samo za en narod, ne samo za eno f) »Slovan« je donesel 1. 1884. Celestinov životopis s sliko. 2) z opazko: »Odlomek iz moje »zgodovine ruske literature«, katero sem ponujal »Matici hrvatski« in »Matici slovenski« brez uspeha.« 3) »Ljublj. Zvon«. 1886. str. 36. dobo. Posebno mnogo se ima učiti slovanstvo, in sicer iz prošlosti in sedanjosti drugih narodov in — svoje. Naša kulturna sposobnost pa se kaže in se bode kazala v tem, kako umejemo spoznavati smisel dosedanjega razvitja. Koliko je navideznega kulturnega bogastva, in kako srečno bi bilo slovanstvo, ko bi se ga moglo ogibati. Ali ni tako ? Omiko sprejemljemo površno in zato ne umejemo prav ceniti ni kulturnega življenja drugih narodov, ni svojih pridobitev, ni potreb.* — Slog mu je bil »jedrnat, krepak, brez vsake fraze, brez vsake nepotrebne besede.' l) Očitali so mu to nekateri, a on sam se je izrazil: »Jaz ne pišem za otroke.*3) Celestin je zlagal tudi pesmi, izvirne v slovenskem in ruskem jeziku, ter prelagal poezije iz ruščine, katere je zvečinoma objavil v »Slov. Svetu'.3) Njegove izvirne pesmi so ali ljubimske ali domoljubne ali pa satirične. — Obliki bi se dalo semtertja mnogo pripomniti, tudi so večinoma vse preveč raztegnjene, a čuti so pristni, domoljubje iskreno, satira rezka, v celoti tvorijo ubran akord: ljubezen do slovanstva. V »Viencu* je priobčil 1. 1881- znamenito in temeljito študijo o Fr. Prešernu; ta razprava je ponatisnjena tudi v posebni knjižici. L. 1883. Je P'sal 0 Dostojevskem in o moskovskem Kremlju, 1. 1884. je priobčil književno oznanilo o Trstenjakovem »Weriand de Graz* in o dr. Jos. Vošnjaka razpravi ob »agrarnem vprašanju.* — Leta 1893. je ocenil dr. Jos. Vošnjaka dramo »Lepa Vida*. Ali je pisal v ruske liste, in koliko, tega ne moremo dognati. G. Podgornik meni sicer, da je gotovo dopisoval v časopise in revije, a g. Tomič mi je pisal: »V ruske listove nije pisao, barem dok je bio u Zagrebu, a mislim, da nije ni preje.* V rokopisu je ostavil: »Hai'crnonnHüe A-icKcaiUPa*, razpravo o literarnem delovanju ruskem za te dobe — obširno delo »Historija ruske literature« v hrvaškem jeziku, katero je namenil »Matici hrvat.«, a ta je smatrala delo za preučeno za one srednje stanove, katerim ona posvečuje svoja dela — ter kratko razpravo: »Die radicalen Strömungen in Russland«, katere prevod je donesel »Slovan«, in zbirko pesmi. Tudi njegova pisma in zapiski bi bili brez dvoma v mnogoterih literarnih in socijalnih ozirih važni in zanimivi. >) »Slov. Svet« v nekrologu. 2) V pismu A včasih se zruši tudi najboljše prijateljstvo,« je rekel često naš sovaščan, pijani Janezek Smuk. »A zruši se radi tega, ker se vrag povsodi meša in vsiljuje med dobre in pravične ljudi ter jim budi v srcu strasti in grešne želje in jim seje v dušo seme sovraštva.« — Tako je govoril Janezek, ko ga je obsenčil duh filozofije, kateri mu je lezel polagoma iz čaše v majhno, ploščato glavo. In sprla sta se nekoč tudi Kalin in Medved ... In radi česa ? — Kalinovo dvorišče je zagrajal spleten plot. Pri plotu, ali bolje med dvema koncema plota pa je stal hrast, košat in mogočen, in sicer tako, da je stalo pol debla na Kalinovem dvoru, pol pa na Medvedovem travniku, in da je pol vej molelo na Jožetovo, pol pa na Gregorjevo last. In ta hrast je bil prvi nedolžni motor tragikomedije, ki vam jo v kratkih obrisih očrtam. * * * Bilo je pomladnega jutra. Počasi je izginjala nočna tmina, gubeč se v nič. Obzorje se je večalo in večalo, kakor bi se odgrinjala polagoma tenka, čmkasta zavesa, ki je branila očem, da niso mogle pluti v daljavo . . . Nad travniki se je še zibala in kuhala gosta, sivkasta megla, podobna lahnemu, enakomernemu in gostemu dežju finega, mikroskopsko drobnega pepela. Počasi se je dvigala v višino — ped za pcdjo. Slemena hribov in vrhove dreves, počivajočih Še v polusnu in kopajočih se v dremotni jutranji tišini, je začelo ožarjati s svojimi prvimi prameni ognjenordcčkasto solnce. Na zeleni, tanki travi so se zibale majhne, prozorne, srebrne kapljice. Čaše cvetic so se odpirale srebrni rosi ter se naslajale o poljubih toplih žarkov. Po podolgovatih, zobčastih hrastovih listih se je nabirala rosa, ki jih je krila liki mehko, tekoče, prozorno srebro. In drobne, podolgovate kapljice so polagoma polzele navzdol. Obvisele so nekoliko trenotkov na ostrih koncih listov, lesketajoč in bleščeč se v rdečkastih solnčnih žarkih — potem pa so se odtrgale, vrteč se v padu, v mehko, rosno travo. Nad drevjem so krožile ptice po hladnem, čistem, svežem vzduhu, v katerem se je umikala nočna otrplost in mrtvičnost jasnemu, veselemu, mlademu življenju. Motile so sanjavo, dremotno tišino s svojo jutranjo molitvijo. — V vasi je bilo še tiho in mirno. Le po dvoriščih so počasi in ponosno stopicali dolgonogi petelini, razbrskavali smeti ter vabili kokoši z nizkim, nekoliko hreščečim »kuru, kurü«. Skozi majhno okence na kleti je skočil muc ter splezal po oglu v seno, počivat po nočnem lovu. Tedaj pa je zatrepetal po jutranji, mirni tišini zatcgnjen, polno-zveneč, krepek glas kakor glas sekire, padajoče močno in krepko na trd les. Prejšnji večer se je bil vrnil stari Kalin dokaj pozno iz gorice, kamor je hodil gledat, ali je v kleti vse v redu. Sedel je k hrastovi mizi, potegnil iz stare usnjene torbe čutaro vina, jo nagnil krepko dvakrat, trikrat, zakašljal malcc, si obrisal obraz, postavil čutaro sredi mize ter počasi pripomnil: »Deca, klet pri vinogradu bodemo morali popraviti. A lesa zdaj ravno ni pri domu. Jože in Ivan, jutri zjutraj vzameta sekire ter posekata hrast pri plotu za hramom.« »Hrast?« se začudi Jože, »ali res ta hrast, oče?« »No, glej ga! Ali je to kaj čudnega — a?« »O ne, oče! Toda veste, ko smo po zimi robkali pri Lešniku koruzo, je nanesla govorica tudi na ta hrast. In nekateri so trdili, da je sosedov — Medvedov.« »Kä-äj — sosedov?« vzkipi starec. »Kdo to trdi? — Eno besedo Še, in . . . Hrast Medvedov? Haha, kdaj je kdo kaj tacega slišal ali trdil? — Moj jel Na mojem stoji . . . Jutri ga posekata.« In konec je bilo debate. Kar je rekel stari Kalin, temu se ni smel protiviti nihče. Drugo jutro pa sta začela sina po očetovem povelju na vse zgodaj z delom. Ko so zadoneli zvoki prvih udarcev po dolini, je stopil ravno Medved na vežni prag Ogledal se je po dvorišču, se ozrl proti nebu, iz navade nekoliko pokašljal ter mrmrajc menil: »Lepo bo, prav lepo.« Že se je obrnil, da bi se vrnil v sobo, ko ga zmotijo sekire udarci. Polagoma se napoti proti travniku. A kako se je začudil, ko je videl Kalinova podirati hrast! »Hej, fanta, ali se vama blede?« je kričal že od daleč. »Kdo vama jc dovolil posekati moj hrast! Oj, oj, tako lep hrast, in hočejo mi ga posekati! Oh ti nesramneŽi, roparji, tatovi!« »Kaj vaš hrast?! Oj, ta hrast ni bil in nc bode nikdar vaš, kakor cesarska krona ne. Hrast je od pamtiveka naš. In sekava ga na očetovo povelje,« se odreže Jože ter krepko zavihti veliko, svetlo sekiro. »Na očetovo povelje! Ta goljuf stari! Kedaj je kje slišal, daje hrast njegov! Ta žival!« . . . Tisti trenotek pa je prisopihal že Kalin izza ogla. Z rokami krileč po zraku in od jeze ves rdeč, je kriknil: »Kdo je goljuf, kdo? . . . Ti, ti sam, ako trdiš, daje hrast tvoj! Moj je, od pamtiveka je moj l . . . Sicer pa se s teboj niti nočem prepirati. Deca, le urno sekajte!« »Ne boste ga, ne boste ga! — Še danes bom šel in tožil. Še je pravica na svetu!« »Pojdi! — A za goljufa se pokesaš, to ti pravim . . . fanta, sekaj ta!« In veselo sta peli sekiri . . . (Dalje prihodnjič.) -J- Dr. Vatroslav Oblak. opet je slovenski narod izgubil enega svojih najodlič-nejših sinov, Čigar ime se sveti v zgodovini slovanske filologije in slovenskega jezikoslovja in slovstva: v sredo, dne 15. aprila t. 1., ob 4. uri zjutraj je umrl v Celju učenjak dr. Vatroslav Oblak, docent slovanske filologije na vseučilišču v Gradcu. Ob njegovem grobu žaluje slavistika, kateri je blagi pokojnik posvetil svoje sicer kratko, vendar plodonosno življenje; z njim je izgubila enega najboljših svojih zastopnikov. Z Oblakom nam je vzet velik duh, ki si je v kratki dobi svojega znanstvenega delovanja priboril priznanje vseh slavistov. Vatroslav Oblak se je rodil v Celju dne 15. maja 1864. 1. Gimnazijo je pohajal v Celju, a v VIII. razredu je obolel za tuberkulozo in moral za eno leto pretrgati svoje študije. Zdravniki so se sicer odrekli vsakega upanja, da še okreva; vendar je toliko ozdravel, da je mogel nadaljevati svoje nauke. Toda povsem zdrav ni bil več; njegovo telo je bilo strto, zapisan je bil smrti. Ko je zopet vstopil v VIII. razred, so ga profesorji celjske gimnazije pod ravnateljstvom Končnikovim črez tri mesece izključili iz vseh cislitvanskih kronovin, ker so ga smatrali za intelektualnega provzročitelja, da so peli dijaki na dan 19. novembra avstrijsko himno v slovenskem jeziku proti volji ravna-teljevi. Radi tega zločina je moral Oblak v onostransko državno polovico ter je v Zagrebu žvršil gimnazijo in dostal zrelostni izpit. Že na gimnaziji se je z veliko marljivostjo in odločnostjo bavil s slavistiko, tako da je prinesel na Dunaj, kjer se je jeseni 1. 1886. vpisal na modroslovni fakulti, že bogato jezikoslovno znanje. Odslej je bil najmarljivejši učenec mojstra slov. filologije, prof. Jagiča, kateremu se je mladi Oblak tako omilil, da ga je vedno zval svojega najljubšega učenca; z Jagičem je ostal do svoje smrti v najožji dotiki. V kratkem času si je nabral toliko znanja, da je že v zadnjih tečajih svojih študij nastopil kot samostojen učenjak. V Jagičevem »Arhivu« (»Archiv für slav. Philologie«) je priobčil celo vrsto korenitih ocen in učenih razprav, ki se vse odlikujejo po jasnem slogu in točnem izražanju misli, tako da je z njimi vzbudil pozornost vseh slavistov. V razmeroma kratki dobi je ustvaril lepo število razprav in spisov. Znamenite med njimi so razprave: »Zur Geschichte der nominalen Declination im Slovenischen« (Arch. XI.—XIII.; ponatisk leta 1890.); »Zur Würdigung des Altslovenischen« (Arch. XV-.); »Die Halbvocale und ihre Schicksale in den südslavischen Sprachen« in pa« Zum silben-bildenden / im Slavischen« (Arch. XVI.); »Der Dialect von Lastovo« (A.XVI.); »Einige Capitelaus der bulgarischen Grammatik« (Arch. XVII.) i. dr. V IX. kn. »Sbornykb za narodni umotvorenija, nauka in kniž-nina« je priobčil: Nhkolko bhlhžki vvrhu staroslovbnskitb pametnici« ; v »Letopisu« Slovenske Matice pa je objavil mimo drugih spisov svoje znamenite »Doneske k slovenski dialektologiji«. Od 1. 1887. dalje je bil tudi »Ljubljanskemu Zvonu« zvest sotrudnik in je priobčil v njem lepo število ocen, ki so tako korenite, kakor malokaterega naših učenjakov. Poslej ni izšel niti eden letnik »Zvonov«, ki ne bi bil priobčil vsaj nekaj dragocenih strani iz peresa učenega Oblaka. Pokojnik je bil poleg češkega učenjaka dr. Vondraka, docenta na dunajskem vseučilišču, najognjevitejši zagovornik macedonske teorije. V kratki dobi si je pridobil Oblak nmogo priznanja, Jagič ga je sprejel mej soizdajatelje svojega Arhiva in ga tako postavil v vrsto z drugimi slavisti, med Leskiena, Weselovskega, Gebauerja i. dr., od cesarske akademije pa je dobil podporo za potovanje v Macedonijo, da preišče in prouči njena narečja. Žal, da ni mogel do svoje smrti porabiti vsega nabranega gradiva. V Macedoniji se mu je pripetil neprijeten dogodek; Turki so ga v kratkem času iztirali. O tem so tedaj obširno poročali dnevniki. Dasi je bilo Oblakovo telo šibko in potrto, vendar se je moralo pokoriti njegovemu velikemu, čilemu in vedremu duhu. Oblak je delal brez odmora; on ni poznal počitka, ni praznika; bil je marljiv kakor mravlja. Se lani je potoval med ogrske Slovence in na Vipavsko, od koder se je vrnil sicer telesno slabejši, vendas ves vesel, ker je zasledil važne stvari za slovensko jezikoslovje. Ko je še živel blagopokojni Davorin Trstenjak, je bival Oblak večkrat o počitnicah pri njem, pozneje pa, kadar ni potoval, pri znanem rodoljubu, župniku Gabronu na Koroškem. Jeseni leta 1894. se je habilitoval Oblak na graškem vseučilišču kot docent slovanske filologije s posebnim ozirom na južnoslovanske jezike; naučno ministrstvo ga je imenovalo za lektorja slovenskega jezika in slovenske literature. Modroslovna fakulta ga je letos pred velikonočjo priporočila za izrednega profesorja, in ministrstvo je imenovanje obljubilo — a Oblak ni doživel tega zaželenega trenotka; neizprosna smrt mu je preje upihnila luč življenja. Prišedši domov na počitke, je začel hirati bolj in bolj; v noči od 14.—15. aprila pa mu je postalo tako slabo, da je zjutraj ob 4. uri izdahnil svojo blago dušo. Pokojnik je bil mož izredne samotvorne nadarjenosti, neupogljivega značaja in plemenitega srca, ogromne učenosti in velikega duha. Kdor ga je poznal, ga je moral ljubiti in čislati. Bil je iskren prijatelj in skrben, odličen učitelj. Zavist in nasprotnost od neke strani, od katere bi se je bili najmanj nadejali, sta mu grenili zadnjo dobo njegovega Življenja. Pogreb, ki je bil v petek 17. aprila v Celju, jc bil sijajen, vreden pokojnikovega imena. Z Dunaja sta prihitela Oblakov učitelj in prijatelj prof. Jagič in dr. Murko, graško vseučilišče pa je zastopal dekan modros lovne fakulte prof. dr. Bauer in celjska inteligenca je izkazala svojemu rojaku v velikem številu zadnjo čast. Zastopani sta bili tudi društvi »Slovenija« na Dunaju in »Triglav« v Gradcu z zastavo. Krsto je kitilo lepo število prekrasnih vencev. Celjsko pevsko društvo pa je zapelo dve ganljivi žalostinki pred hišo in na grobu. Ob odprti gomili sta govorila dr. Murko in podpredsednik »Triglava«, filos. Vadnjal, ter slavila z jedrnatimi besedami rajnikove zasluge. Ganljivo je bilo videti, ko so padale osivelemu učitelju prof. Jagiču, zročemu na krsto pre-rano umrlega ljubljenega učenca, debele solze po licu; tako je ljubil veliki učenjak svojege mladega druga. Prof. Jagič je obljubil, da postavijo slavisti učenemu pokojniku spomenik. Z Oblakom je izgubil narod slovenski prvaka slovenskih jezikoslovcev, ki bi bil postal vreden naslednik slavnega Miklošiča. To izgubo pa čutimo tem bridkeje, ker ni nikogar, ki bi stopil na njegovo mesto. Oblakovo ime ostane neizbrisno v zgodovini slavistike in sloveni-stike; saj si je s svojimi deli postavil sam časten spomenik. Bodi mu lahka žemljica domača! Fr. Vidic. LISTEK. Zadnje dunajsko pismo ! Ta naslov kakor tudi resignirani ton današnjega dunajskega pisma gotovo preseneti naše čitatelječastilce blagega pesnika in pisatelja. Toda ako pomislimo, da je Stritar sedaj zopet, a ne prvič, žel pikre žalitve za najblagohotnejše pisateljevanje, tedaj ne moremo drugače, nego da uvažimo njegov ukrep. Zahvaljajoč ga iskreno za sodelovanje, katero nam je prineslo cel niz krasnih dunajskih pisem, ga prosimo na tem mestu s "prisrčnim obžalovanjem, naj nam oprosti, da smo bili, dasi nehote in bona fide, mi posredni vzrok novega žaljenja. A zajedno želimo in se trdno nadejamo, da tem krepkeje zastavi pero na drugem polju, na katerem je šele pred kratkim začel zopet delovati, kakor je videti, s tolikim notranjim zadovoljstvom in s tolikim — priznanjem! Zgodovina slovenskega slovstva. II. del. Spisal prof. dr. Karol Glaser. V Ljubljani, 1895. 8°» 2 7 6- Prof. Glaser nam je opisal v II. delu svoje »Zgodovine slovenskega slovstva« dobo od francoske revolucije do 1. 1848. S posebnim zadovoljstvom moramo konstatovati, da je pisatelj uva-ževal nasvet v Oblakovi oceni I. dela (Zvon 1895, št. 4. in 5.), in da je obširnim naslovom knjig, odlomkom iz predgovorov in vzgledom iz raznih spisov odkazal poseben prostor v »Prilogi I. in II.« Na ta način je postala knjiga mnogo preglednejša, kar smo zelo pogrešali v I. delu. Obžalujemo pa, da se g. pisatelj ni bolj ravnal i po drugem nasvetu, da bi nam bil podal več slovstvene zgodovine in manj bibliografije — in biografije. Zbral je ogromno gradivo, nam podal marsikaj novega — toda predelal cele tvarine ni; ostal je nekako na površju, ne da bi se bil uglobil v snov, ne da bi bil prodrl v notranjost in nam podal sliko notranjega, duševnega življenja. Kar je pisal dr. Oblak v zadnjem zvezku Jagičevega , Archiva" o prvem delu Glaserjeve zgodovine, to velja takisto in morda še bolj tudi za II. del. Oblak namreč je pisal (na mestu rečenem), da se slovenski literati še niso povzpeli do tega, da bi s kritično analizo pisateljev dobivali njih duševni ekstrakt, da bi njih tlela proučevali po njih notranji vrednosti, po idejah in tendencah, ki so v njih, po njih izvirnosti in njih odvisnosti od istodobne duševne struje in omike, da bi dovoljno pojasnili učinek, katerega je delo provzročilo, in njega vpliv na sodobnike in na poznejšo generacijo. Vse to se tudi v drugem delu Glaserjeve slovstvene zgodovine ni zgodilo tako, kakor smo želeli. Umevno je, da se preporod slovenskega slovstva konec minolega stoletja ni izvršil sam iz sebe, temveč da so na slovensko književnost vplivale literature drugih narodov ter zgodovinski in politični dogodki. Zato nam je podal pisatelj pred Vodnikovim in Prešernovim »krogom*, v katera deli celo dobo, »zgodovinski in kulturni pregled« — a vse to je mnogo preobširno. Občne zgodovine bi zadostovalo vsaj tretjino tega, kar je je v knjigi. Našteva nam g. pisatelj take stvari, ki niso v nobeni zvezi s slov. slovstvom, kakor n pr. zgodovino raznih nemških državic, Anglije itd. Po nekod opisuje zgodovinske dogodke tako podrobno, kakor bi hotel pisati občno zgodovino. Kaj nas n. pr. briga v slov. slovstvu, koliko mož in topov je poslal car Nikolaj pod poveljstvom Dibiča nad upornike! (str. 113.). Mnogo bolj bi nam bil ustregel, ko bi nam bil pojasnil vpliv poljskoruske vojne na literaturo, nadalje, kako važna je bila za nas emigracija Poljakov (Koritka), ki so potem živeli tudi po slovenskih pokrajinah in bolj ali manj vplivali na naše slovstvenike. Tako obširen zemljepisni pregled, kakor ga ima prof. Glaser, je povsem nepotreben; skrčil bi ga bil lahko v en odstavek. Svetovne zgodovine pa naj bi bil podal le toliko, kolikor je je v neposredni zvezi, in kolikor se zrcali njen vpliv v kulturi in literaturi, n. pr. jožefinski prosvet-ljeni absolutizem in demokratični duh francoske revolucije. Ker je g. pisatelj omenil, da je absolutizem skrbel za občno narodno vzgojo, naj bi bil tudi naglašal, da je baš to vzbujalo tudi v Slovencih željo, da bi se ozirali tudi na njih jezik v šoli in uradu (to željo so potem demokratični Francozi deloma izpolnili, ko so uvedli slovenščino v ljudske in srednje šole). Pri ,kulturnem pregledu* je preveč pododdelkov. Narisati in predočiti »vpliv nemškega in češkega slovstva«, se prof. Glaserju ni posrečilo. Podal nam je pač dotični odstavek iz nemškega in češkega slovstva, narisal biografijo dotičnih pisateljev — vpliva cele duševne str u je nam pa ni pojasnil G. pisatelj nam ni nikjer natančno naslikal idej, katere so n. pr. vodile romantike, in zato tudi ni dovolj pojasnjen tuji vpliv. Klopstock in Winkelmann nista nikakršne važnosti za slov. slovstvo, pač pa Herder, ki je duševni oče nemških romantikov. Zlasti pri Vodniku bi nam bi! lahko naslikal ideje tistega časa; posamezni nemški pisatelji itak niso vplivali na naše, temveč le celi duh romantike; to se razvidi iz tega, da so tudi Slovenci začeli nabirati narodne pesmi. Tako je Linhart tri leta po Herderjevih »nar. pesmih« priobčil v svojih »Blumen aus Krain* prosto predelano narodno balado »Lambergar in Pegam*. Tudi ne rabimo v zgodovini slov. slovstva biografij čeških pisateljev; mnogo bolj bi nas zanimalo, kako je vplival n. pr. Kollar na naše slovstvo, in kake zasluge ima zanje! Jungman za nas nima velikega pomena, pač pa Čela-kovsky. Pri ilirizmu bi pričakovali, da nam pojasni njega pričetek in nam razloži, kako se je to gibanje razvijalo in na podlagi katerih idej — namesto Gajevega životopisa! Ilirizem se je pač izcimil iz opozicije proti Madjarom in njih raznarodujočim namenom, naslanjajoč se na ideje nemških romantikov — tako da se je v njem združilo več struj. Če skupimo te splošne opazke, moramo izreči o drugem delu isto sodbo, ki se je izrekla o prvem, da je preveč suhoparnih biografij in občne zgodovine, premalo pa literarne zgodovine, razvitka in pojašnjevanja vodilnih slovstvenih idej in notranjih vzrokov. V vse podrobnosti se ne spuščamo in mislimo, da ni treba kontro-lovati raznih neštevilnih dat, zanašajoč se na priznano marljivost in vestnost pisateljevo, s katero je črpil iz raznih virov in nabiral ogromno ter daleč raztreseno gradivo. Za to delo mu bodi izrečena iskrena hvala! Izrečem naj le še nekaj opazk. Čeha Duricha je prof. Glaser prekrstil v Duriča. Stavek: »Slovencem sta rabili v pismu glagolica in cirilica do 16. stoletja, v nekaterih krajih po Istri glagolica še pozneje* (str. 43.) — je g. pisatelju gotovo »ušel« ; prof. Glaser se bo gotovo sam čudil, kako se mu je vrinila ta zmota v knjigo. Toda pri toli obširnem delu se lahko kaj tacega pripeti. Vodnik je izdal svoj ,Keršanski Navuk* 1812. 1., ne 1811., kakor ima tudi Wies-thaler; »Pismenost* pa je najprej napisal v nemškem jeziku 1807 , ne 1808. 1. (Pismenost VIII ). — Pri Kopitarjevem »Glagolita Clozianus* naj bi se izrečno povedalo, da so v njem natisnjeni tudi »brižinski spomeniki«! — Dunajski shod za dogovor o abecedi se prevečkrat skoro doslovno ponavlja. — Kopitarjeva slovnica bi zaslužila malo več ozira, nego ji ga je privoščil prof. Glaser. Zlasti važni so Kopitarjevi nazori o slovnici, češ, da gramatik samo registruj in razlagaj jezikovne pojave; ti nazori ustrezajo tudi nazorom tedaj vladajoče romantike. Vobče se pisatelj pri Kopitarju prevečkrat sklicuje na »Spomenico« in »Briefwechsel« ter nam zato le kratko in bolj površno poroča o njem, in to Glaserjevemu delu ni v prid. Med Čopove zasluge moramo šteti tudi to, da je naše pisatelje opozarjal na španske in italijanske pesnike in jih seznanjal z dotično literaturo; tudi to je bilo povsem v smislu nemškega slovstva, ki se je tudi tjakaj zatekalo. — Kakor pri Čopu naj bi se tudi pri Prešernu na koncu združile njegove zasluge za jezik in pesniške oblike. Saj je vendar Prešeren, če ne vseh, vendar večino tujih pesniških oblik uvedel v naše slovstvo. Če se omenja akrostihon sonetnega venca, bi se bil omenil lahko tudi drugi akro-stihon »Matevžu Langusu« v sonetu »Mars'kteri romar gre v Rim, v Kom-postelje*. Pisatelj nam navaja vsebino posameznih pesmi: temu sicer ne ugovarjamo, toda menimo, da bi bil moral malo bolj obširno govoriti o neki važnejši točki, o vplivu Petrarke in Byrona. Pri Prešernovih puščicah naj bi se bilo povsod povedalo, komu je katera namenjena, ker se iz njih šele ostro spozna medsebojno stališče tedanjih pisateljev. Sploh je Prešeren obdelan prepovršno in premalo znanstveno. Ker se je prof. Glaser premalo oziral na tendenco pisateljev ter podajal sicer vsebino pesmi in spisov, pa jih ni rezumiral, zato jc pristavil le pri nekaterih pisateljih svojo sodbo o njih delovanju, in še ta je kratka. O II. delu Glaserjevc zgodovine lahko izrečemo sodbo z njegovimi besedami: »Slovstvena zgodovina pravzaprav ni njegovo delo, ker ne raz-jasnjuje vpliva enega pisatelja na drugega in vpliva, ki ga ima zgodovinski razvitek in slovstvo drugih narodov na slovenske pisatelje (str. 143.).« Vendar moramo biti prof. Glaserju hvaležni za njegov velikanski trud, katerega je imel pri nabiranju, sestavljanju in spisovanju celega dela! Njegova knjiga bo dober pripomoček novejšim literatom pri njih študijah in bo ob enem dragocen in trden temelj poznejši »Zgodovini slovenskega slovstva«. Fr. Vidic. Knezova knjižnica. Zbirka zabavnih in poučnih spisov. Izdaje »Slovenska Matica«. II. zvezek. Uredil Fr. Leveč. Vsebina: Gorski potoki, povest Ivana Gorca. Planinska idila. Spisala Pavlina Pajkova. Matija Valjavec, spisal Fr. Leveč (z Valjavčevo podobo). 210 str. Kritike namen je objektivno presojevanje predmeta, nikdar pa ne pobijanje. Zlasti slovenska kritika bodi taka, da ne zamori še tisto malo literarnih ali umetniških pojavov ter ne vzame dobre volje še onim redkim rodoljubnim delavcem na polju narodne prosvete! Nikdar in z ničimer zadovoljnih zabavljačev in zlobnih, a osebno lenih, često celo nevednih in nezmožnih kritikunov imamo namreč baš maloštevilni Slovenci toliko, da bi mogli postreči z njimi še enemu takemu narodiču. S tega stališča milejše sodimo tudi ta II. zvezek »Knezove knjižnice«, ki bo svojemu namenu gotovo ustrezal. Kdor bo iskal v povestih »Gorski potoki« in »Planinska idila« novih idej, težkih problemov, modernih študij sodobnega socijalnega življenja ali finih dušeslovnih portretov, ta seveda bridko razočaran in z nevoljo odloži knjigo. Obe povesti sta pisani namreč prav po stari šabloni, katera masi neizbirčnih in nerazvajenih čita-teljev še vedno najbolj ugaja. Dogodbe so vsakdanje, često trivijalne, situvacije neplastično naslikane, značaji medli, nejasni in psihološko neresnično izvedeni. Pisatelja tudi ne izvajata dejanj v povestih iz značajev in nazorov svojih oseb, nego najrajša iz golih slučajev. »Deus ex machina* je zlasti pri gospej Pajkovi posebno spoštovan pridiprav. — Namen pisatelju prve povesti je bil ta, da dokaže, da »nezreli mladiči naj stoje ob strani, in naj se uče ob vzgledih značajnih mož«, da se jim nc bo godilo tako, kakor češki mladini radi »hrupnih demonstracij* ali pa »mlečnozobim laškim mladeničem.« Torej pravi pravcati ,haec fabula docetV ki pa'se je korenito ponesrečil, zakaj pisatelj je do cela pozabil, da žive »mladiči«, katerim veljaj njegova beletristična pridiga, in »mladiči*, s katerimi svari one, na povsem različni kulturni in socijalni stopinji. Kakor Dobrdvčevi »Temni oblaki«, takisto so »Gorski potok i« polni dolgočasnega razmišljevanja. »zlatih rekov« ter nepotrebnih digresij in dialogov. Neumevno nam je tudi, zakaj je vpletel pisatelj v svoje gostobesedno pripovedovanje toliko množino koroških lokalizmov in ruskih izrazov, ki na-pravljajo povest, ki je že tako nezanimiva, vrhu tega še neumljivo. Dočim je glavni junak (Lazar) dokaj meglen in neprikupen tip, se je pisatelju vrlo posrečil značaj pohotne prešestnice Vahulje. Ko bi bil pisatelj ščedljivejši v besedah, živahnejši v pripovedovanju, markantnejši v prizorih in dialogih, pa psihološko doslednejši, bi se mogli prav pohvalno izreči o »Gorskih potokih'; saj njih pisatelj (»Podlimbarski*) razpolaga s krepkim slogom in bujno domišljivostjo. Tako pa . . . »Planinska idila* je krasna, a povsem nerealistična zbirka hiper-idealnih moških in ženskih značajev po fasoni pisateljic gospej: Marlitt, Heimburg, Werner in Ouida. »Mnogo interesantnosti, še več jokavega idealizma, največ slučajnosti, srečen konec, poroka in — povest gospe Pajkove je gotova.« Tako je sodil brez pretiravanja o »Idili« dunajski »Slovanski Svet«. Povest je pisana sicer spretno in gladko ter bo zlasti mladenkam od 15.— 18. leta gotovo jako ugajala . . . Valjavčev životopis je spisal prof. I,evec, priobčivši obširno Valjavčevo pismo, v katerem slika Valjavec sam svoja mlada in dijaška leta. Prof. Leveč nam je prav dobro narisal v tej literarno-zgodovinskem eseju z značilnimi, krepkimi potezami Valjavca kot človeka, pesnika, učenjaka in nabiralca narodnega blaga Naposled naj še omenimo, da je zunanja oblika »knjižnice* (katera se dobiva posamič za 40 novč.) prav lična, da pa je slika Valjavčeva — kakor lani Knezova — slaba, ter da bi želeli skoro malo več skrbnosti v jezikovnem prirejanju knjižničnih spisov. Jos. G—b. Knjižnice za mladino nam je omeniti in oceniti to pot kar štiri snopiče, namreč 13.—16. Dvojnati snopič 13.—14. (cena 50 kr ) obseza: Pesmi cerkvene in druge. Zložil Andrej Praprotnik. Drugi, pomnoženi natis. Str. 194. Na čelu zbirki je na 18 straneh životopisna črtica, ki jo je »šolski mladini spisal« E. Gangl. — Čedna ta izdaja je tudi okrašena s podobo pokojnikovo, in milo se nam stori, ko zazremo ljubo, prijazno lice moža, ki smo ga vsi poznali in čislali, kolikor nas je sedaj živečih vrstnikov in ožjih rojakov njegovih, starih in mladih; saj se je neizbrisno vtisnil v spomin vsem, ki so ga kdaj videli izza onih časov, ko je korakal na vsakdanje delo še krepak mož orjaške postave, pa do one dobe, ko je kot sključen starček že s težka, pa vedno vestno in zadovoljno prenašal breme svojih stanovskih dolžnosti. - Res, da Praprotnikove pesmi ne ustrezajo strogi pesniški tehniki, kateri se morajo dandanes klanjati naši pesniki brez izjeme. Saj jih pa tudi nočemo soditi s tistim strogim merilom, nego ob teh skromnih pesmicah se zamislimo prav kakor ob Slomšekovih v ono že davno minolo dobo zorne mladosti, ko smo jih čuli prvič popevati pri službi božji in smo se jih potem tudi sami učili po šolskih klopeh. Ti spomini so vzrok, da, prebirajoč omenjeno zbirko, drage volje udušimo za hipec svojo kritično vest ter izkušamo obnoviti one mladostne čute ter se tako pomladimo sami. S tega stališča treba presojati Praprotnikove pesmi in se čuditi možu, ki je poleg napornega šolskega posla utegnil še toliko delovati. S preprostimi pesmicami pa je dosegel dvoje: sebi je lajšal težki jarem svojega poklica, a ustvaril si poleg tega z njimi trajen spomin. Tako se je znal in hotel poslaviti Praprotnik, ne pa tako, kakor nekateri njegovih vrstnikov tovarišev, ki so se uvekovečili s tem, da se še dandanes govori o njih neslanih dovtipih, mrcvarjenju slovenskega jezika in kaprolskem vte-panju nemščine (prim, začetek Valjavčevega životopisa v zadnjem (II.) zvezku Knezove knjižnice). Snopič 15. nam je prinesel ,Zelene liste. Kratke povesti (21) za otroke stare 6 do 10 let. Po Francu VViedemannu. Poslovenil Anton Bre-zovnik, učitelj.* Str. 96. Cena (trdo vezanemu izvodu) 25 kr. — Vobče potrdimo lahko tudi mi ugodno sodbo, ki so jo izrekli že nekateri listi o tem snopiču. Nekatere povestice so zares lepe, in prva je pravi biser mladinskega slovstva; tu je opisano, ,kako se je Francek spravljal spat*, pa s tako živo realistiko, da takoj vidiš, da je verno posneta po življenju; nič narejenega, nič prisiljenega, nič izmišljenega »in usum delphini«, pa vendar tako ganljivo in otroško naivno, da ti seže do srca. Take naj bi bile pač vse povestice za mladino, potem bi jih vse rado čitalo, mlado pa tudi staro. — Manj so nam všeč med »zelenimi listi« taki, kakor je drugi in četrti (Hudobni Mihec, Priljuden deček), ki spominjajo na tiste šablonske povesti o grozno pridnih in strašansko hudobnih otrocih in o končnem običajnem njih plačilu, oziroma njih pokori. — Zopet si usojamo opomniti prevodilce mladinskih spisov, da od njih ne zahtevamo samo spretnosti v prevajanju, nego tudi nekoliko — zdravega okusa. Tudi 16. snopič »Knjižnice za mladino«, ki je izšel 30. aprila t. 1. ter prinesel Slomšekovih spisov III. snopič, (Basni, prilike in povesti. Za nižjo in srednjo stopnjo. Od bral in priredil Janez Koprivnik), nam je bilo doposlalo uredništvo na ogled v izvesnih polah, hoteč zvedeti sodbo našega urednika (ki je tudi v književnem odseku »Zavezinem«) o Slomšekovem »onikanju«. Znano je, da je Slomšek »onikal* stariše, duhovnike, učitelje itd , t. j. one osebe, do katerih naj kaže otrok posebno spoštovanje. G. urejevalec, sodeč, da je to oni kanje značilno za Slomšekovo pisavo, je je pustil neizpremenjeno, a uredništvo je je nadomestilo povsod z vikanjem; mi sodimo, da po pravici. Možno, da je oni-kanje karakteristično za Slomšekovo dobo in njegovo pisavo; toda »Knjižnica za mladino* nima nikakor namena, podati kritično, diplomatično natančno izdajo Slomšekovih spisov z vsemi njih posebnostmi in — recimo kar naravnost — tudi nedostatnostmi in hibami. Veseli bodimo Slomšeka, ki nam podaje toliko gradiva, vrednega obnovitve in porabe v vzgojevalne namene, hvaležni, da nam za mladinsko knjižnico ni treba vedno in vedno samo prevajati, ampak da lahko podamo mladini tudi kaj svojega. A »Knjižnica za mladino« ima dmgo nič manj važno dolžnost, da podaje vse, kar da med ljudi, v vzornem jeziku, seveda v današnji knjižni slovenščini. In kdo bi tajil, da onikanje ni niti pristno slovensko, niti splošno slovensko, nego lokalizem in smešno žalosten ostanek one naše tožne, sedaj že, hvala Bogu, pretekle dobe, ko so bili naši ljudje nevoljniki in tlačani gospodu-tujcu ter so mu morali poljubovati strogo roko, ki je nad njimi vihtela palico! Kdor to pomisli, kako bi se mogel ogrevati za onikanje v knjižni sloven čin i ? Slovanske knjižnice je izšel snopič 48.—49., ki velja za meseca marcij in april, ter prinesel Krilanovih poezij I. zvezek. Znano je, da je leta izšel že 1. 1887. in se prodajal po 1 gld. izvod; toda prišlo jih je zelo malo med svet. A uredništvo »Slov. knjižnice«, v kateri izidejo tudi dosedaj še nenatis njene poezije Krilanove z obširnim životopisom pesnikovim, »je sklenilo posebno pogodbo z lastnikom Krilanove ostaline, z visokor. g. Antonom Klodičcm vit. Sabladoskim, ter prevzelo vso zalogo v svojo last.« Tako dobe torej naročniki »Slov. knjižnice« I zvezek Krilanovih poezij za 30 kr., a v razprodaji bode veljal izvod 50 kr. Pomladnih glasov, posvečenih slovenski mladini, je izšel VI. zvezek. Z 8 slikami. Uredil in založil Matija Prelesnik. 1896. Katoliška Tiskarna v Ljubljani. Str. 144. Cena izvodu: broš. 30 kr., v pol platnu 40 k r., v cel. platnu 55 kr. (nam se je poslal broširan izvod); po pošti 5 kr. več. Dobi se pri Ev g. Lam-p e t u, bogoslovcu v Ljubljani. — Poleg nekoliko drugega drobiža obsega ta VI. zvezek (ki je takisto ličen, kakor njegovi prednjiki; tudi podobice so se posrečile) zlasti dve obširnejši piesi: Iz potne torbice, potopisne črtice Kvgena Lampeta (68 str.), in pa daljšo epično poezijo M. Prelesnika: Slavna zmaga Gojnika vojnik a. Dolenjska povest. — Doslej smo utegnili samo Lampetov spis prečitati. Priznati moramo, da piše g. Lampe prav črvsto, sveže, in da ima brez dvoma lep pripovedo-valni talent, zlasti, kakor je videti, za potopisje. Ali graje in svarila vredno pa je njegovo vsiljivo moralizovanje. Zanimivo, bodro nam opisuje potovanje v Benetke, krasno naravo, vtiske med potom in v Benetkah itd. (v 30 poglavjih), ali vse njegovo pripovedovanje je prepredeno in premre-ženo z opomini, vzpodbudami, svarili, pobožnimi vzdihi, refleksijami itd. Videti je, da je smatral g. Lampe baš te didaktičnomoralne primesi za posebno sol in vrlino svojega pripovedovanja; a baš ta namišljena začimba je vzrok, da nam njegovo pripovedovanje, ki je v svojem naravnem toku prav živahno, postane semtertja — neslano; druge, nego te sodbe ne moremo izreči o takem prisiljenem, za uho privlečenem modrovanju, kakor je v io. poglavju (»Dolgo poglavje za mlade ljudi«) ali pa v 16. (»Mrzlica, smrt in zdravilo«) itd. Pa vse bi še bilo, ko tiste refleksije ne bi bile samo pobožne, ampak tudi bistroumne in globoko premišljene ter prepričevalne; ali včasih so tako neusmiljeno bose in pa bridko naivne, in če bi jih či-tajoča mladina res temeljito proučila ter si jih za uho zapisala ali pa k srcu vzela (česar pa ne verjamemo, ampak pusti jih na strani, kakor za-vržemo grenke in trde lupine, a snemo jedrca), tedaj bi mnoge Lampetove refleksije rodile v mladih glavah čudne, tudi krive nazore o svetu, o svetovnih dogodkih, njih vzrokih, nagibih delujočih oseb itd. Rekli smo, da je tista moralizovalna navlaka prisiljena. Mislimo si namreč, da je g. Lampe človek, kakršni smo vsi drugi, in, kakor kaže po nekod njegov životopis, jako dovzeten, bistroviden mož, ki z bodrim očesom opazuje naravo in ljudi; prav zategadelj pa si ne moremo misliti, da bi g. Lampe potujoč imel nataknjene tiste grozne moralizovalne naočnike, s katerimi za vsakim grmom in vsako vodico v naravi, za vsakim umotvorom in vsakim dogodkom vidi zapisan kak — mene tekel fares; mislim, da sploh ni takih ljudi, in tudi sopotujoči duhovniki in redovniki niso nikdar naredili na nas takega vtiska, nego so bili navadni ljudje, kakor mi drugi. Gorje pa, če bi naleteli res kedaj na takega sopotovalca; mislimo, da bi ga nas bilo kar groza, kakor tistega večnega žida. No sodimo, da g. Lampe tudi ni takov Ahasver, nego šele doma, pri pisalni mizi, ko je poleg brljave svetilke začel polagati na papir tiste svoje beležke s potovanja, tedaj si je šele nataknil tiste naočnike na nos, in tedaj se ni mogel ubraniti izkušnjavi ter je pograbil brumnih refleksij z vseh koncev in krajev. Tako jc prišlo med sveže spotoma nabrane spominčice dokaj pustega ščavja in perečih kopriv. V prihodnje naj nam poda samo one, te pa naj pusti, kjer so. O epični poeziji Prelesnikovi prihodnjič kaj. Biser-ljubav zlasti za Slovane. Pojasnil Dr. Bratoljubič Domobranski. Ljubljana. Tiskarna Rud. Miličeva. — Ljubljana. 1896. — Na notranjem naslovnem listu je natisnjeno: »Gaslo: Ljubimo se bratje, ljubimo i dom.« Na priloženem rdečem lističu čitamo: »Biser-ljubav zlasti za Slovane. Poezije, spisal dr. Bratoljubič Domobranski. Lična knjiga blizu 200 str. Pregreva jo solnčno-žarno, srčno-milo, rodo in domoljubje, ter preveva narodni ponos in zlata skrb za Slavo. Med dr. so nekaj posebnega mnoge originalne iskrice in pušice. Skoro vsak najznamenitejši Slovan, najbolj Jugoslovan blišči tu v svojem žaru, skoro vsaka slovanska znamenitost v njej čitatelja čara. Najčistejše rime. Čisti dobiček je namenjen večidel družbi sv. Cirila in Metoda. — Svečenici, učitelji, ljubka mladina in dr. sezite po njej pa pošljite 65 kr. gosp J. Bonaču v Ljubljano. Dobivajo se za to knjižico tudi originalne platnice ä 20 kr., s pošto 25 kr. — Na notranji strani naslovnega lista je zopet gaslo: »Naprej zastava Slave«, in posvečena je knjiga: ». . . Josip Juraju Stross- mayer (sic!), Jugoslovanu ,par excellence1, potem P. J. Velikanom Prvakom i genijem Miklošiču« itd. Smer in približno tudi vsebina te prerodoljubne knjige je označena že dovolj z navedenim naslovom, priporočilom in posvetilom. Nismo sicer utegnili natanko prečitati knjige razen XXIII strani obsezajočega »uvoda i predgovora«, vendar naša sodba je že skoro gotova. Ko bi knjigo tehtali zgolj po rodoljubju, tedaj bi bila zlata vredna; kajti da je »solnčno-žarno rodo- in domoljubje» vodilo pisatelju pero, o tem priča skoro vsaka stran. Tudi ne odrekamo pisatelju neke naobraženosti in zvedenosti v slovanskih in slovenskih vprašanjih, in obširni »uvod in predgovor*, kateremu ravno ne moremo očitati skromnosti, dokazuje, da se mož teh vrlin tudi zaveda. Takisto pa izpovemo brez okolišev, da i oblastni predgovor i vsaka stran knjige same razodeva moža — samouka, ki je mnogo, mnogo čital, zaužil mnogo politiške in tudi filološke hrane, a je ni — prebavil. Pečat diletan-tizma je prejasno udarjen vsej knjigi. Te naše sodbe ali bolje obsodbe se nam ne zdi potreba obširneje utemeljevati z dokazili, ker smo prepričani, da zdravi okus našega občinstva knjigo navzlic rodoljubni smeri gotovo odkloni. Zal, *da se pri teh razmerah ni nadejati mnogo čistega dobička na korist dični naši družbi sv. C. in M. Ilustrovana izdaja Jenkovih pesmi. Ravnokar je izšla nova elegantna izdaja pesmi Simona Jenka in sicer I. del. Uredil je pesmi Anton Funtek, ki je za uvod tudi spisal življenjepisne črtice o pesniku, izdal in založil pa jih je ljubljanski knjigotržec Oton Fischer. Prelična drobna knjižica je povsem podobna izdaji Prešernovih pesmi, katero je nedavno oskrbel isti založnik. Poleg podobe pesnikove jo krasi devet izvirnih ilustracij, katere je prav srečno izvršila vrlo domača umetnica J. Kobilca. Že zdavnaj zaželeno novo izdajo krasnih Jenkovih pesmi ocenimo v prihodnji številki, ker nam je za majnikovo došla prepozno. — Cena i gld., po pošti i gld. 5 kr. Šolska družba sv. Cirila in Metoda nam je doposlala svoj IX. »Vestnik«, ki ga je »povodom X. redne velike skupščine v Kranji dne 8. avgusta 1895 izdalo in založilo vodstvo.* V Ljubljani. Tisek J. Blazni-kovih naslednikov. 1895. Str. 114. — Družba šteje po tem X. izkazilu i r. 176 družabnikov v 131 podružnicah. Nje knjižnica pa šteje desetero zvezkov, izmed katerih pa so I., II. in IV. popolnoma pošli, tako da bi jih »družba zopet nakupila, če jih je kdo oddati voljan.« Fotografovanje supraselskega rokopisa. Kakor je znano, se nahaja del tega rokopisa v ljubljanski licealni knjižnici. Da se omogoči natančno proučevanje teh listov, je naročila carska akademija znanosti v Peterburgu tukajšnjemu fotografu Helferju, da fotografuje vse liste, ki se tukaj nahajajo, nalepi posnetke na posebne kartone in napravi tako iz njih nekak album. Nekaj takih albumov, kažočih natančne posnetke imenitnega rokopisa, je Helfer že izgotovil in odposlal akademiji v Peterburg, vseuči-liškim knjižnicam v Moskvi, Varšavi, Pragi, na Dunaju in v Zagrebu. — Nekatera druga vseučilišča, baje Ivovsko, berolinsko in druga so tudi že naročila take albume. Ako bi ga želel kak zasebnik, ga lahko naroči pri g. A Zagorjanu, knjigotržcu v Ljubljani. Le-ta je bil tudi tako prijazen ter nam je poslal tak posnetek enega lista, za kar ga toplo zahvaljujemo. Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva. (Konec.) L. 1892. je ustanovila po vzoru mladočeških kolegov deseterica ve-likošolcev mesečnik slovenskega dijaštva, ,Vesno', ki je izhajala po enkrat na mesec. Njen namen je bil, vzgajati pisateljski naraščaj, širiti politični radi-kalizem, delovati za ustanovitev slovenske univerze v Ljubljani in se potezati za višjo žensko izobrazbo. Prvi ustanovnik ji je bil pokojni Janko Vencajz, uredniki pa Fr. G o est 1, Fr. Gov č kar in (deloma) Jos. Žili h. Glavni sotrudniki so ji bili poleg ustanovnika in urednikov: R. Murni k, Iv. Robida, Fil. Goru p, K. Geiger in I v. Bern i k. Vsled gmotnih izgub in zatiranja od neke strani pa je ta prvi sloven, dijaški list po tretjem letu prenehal izhajati, in večina dijaštva se je oklenila »Slovan. Sveta*, odkar se je preselil iz Trsta na Dunaj. L. 1894. je izdala »Slovenija« ob svoji petindvajsetletnici obširno »Spomenico*, katero je temeljito sestavil jurist Janko Vencajz, ki je, žal, legel v prezgodnji grob. Dočim se je oklenila dunajska slovenska mladina z ogromno večino »Slovenije«, so si ustanovili starejši Slovenci svoj zabavni in literarni »Slovenski klub«, ki je slavil jeseni 1. 1895. že desetletnico svojega veselega in slovenskemu slovstvu plodonosnega delovanja. Klubu voditelj je stari, zaslužni naš pisatelj g. Ivan Navratil; glavni člani njegovi pa gg.: Stritar, dr. Janko Pajk, Pavlina Pajkova, dr. Si m on i č, Fr. S uki je, dr. Se dej, dr. Sežun, Jančar, Seshun, dr. Murko, dr. Primožič, dr. Man t uan i, Kaš, dr. Štrekelj, R. Pukl, Vavpotič i. dr. V klubu pojo, tamburajo, citrajo, goslajo, igrajo na klavir ter se zabavajo z rodoljubnimi napitnicami. Koliko pa je deloval klub doslej za naše slovstvo, je razvidno iz beril, ki so se ob klubovih večerih čitala, in katerih večina je bila objavljena v slovenskih listih, zlasti v »Ljublj. Zvonu«. Navedem naj le najvažnejša: Dr. H o man; »O športu«. Stotnik Igo Kaš: »Dalmatinske povesti«. — »Potovanje od Rena do Leite«. — »Bosna in Hercegovina«. Dr. Mantuani: »Narodna slovanska obrtnija". — »Tri dni ob Sprevi*. Dr. Murko: »Praška jubilejna razstava«. »Narodopisna razstava čeho-slovanska«. — »O potovanju po Rusiji«. Ivan Navratil: »O slovenskih vražah (luna, nevidnost)4. Dr. Primožič: »Potovanje po Italiji« (slike s skioptikom). Dr. Janko Pajk: »Dr. Jos. Mislej, slovenski filozof«. — »O življenju«. — »Franjo Miklošič«. — »Davorin Trstenjak«. Pavlina Pajkova: »Aforizmi o ljubezni«. — »Aforizmi o prijateljstvu«. — »O ženstvu«. — »Sreča življenja«. Stritar: »O Levstiku*. — »Srce«. — »Drobiž«. — »Otročje pesmi«. — »Nova pota«. — »Olga. Novela v verzih«. — »Večerna«. — »Otročje pesmi«. — »Domače pesmi«. H öni gm an: »O gluhonemih* (s slikami). l) Za nekatere podatke o klubu zahvaljam g. profesorja dr. J. Pajka, kot glavni vir pa sem porabil f Venca j za „Spomenico" in nekatere beležke, katere sem našel med njegovo liter, zapuščino. Op. pis. Glavni namen klubu, ki nikakor ni političen — kakor bi sodil kdo po imenu — je: pospeševati spoznavanje dunajskih Slovencev med seboj; zabava, ako je po sodelovanju mlajših možna, seveda dobro dojde. Dve ločki pa se verno in dosledno izvršujeta v tem klubu: literarna, tudi prosvetna predavanja, pa — nabiranje novcev za razne narodne potrebe. Pravega načelništva v smislu zakonov o družbovanju pravzaprav klub nima, tudi nobenih pravil, nobenih zasedanj, volitev, zapisnikov i. t. d. ni. Tudi nima stalnega sedeža ali stanovanja, a tudi premoženja ne. Navzlic svoji navidezno jako rahli organizaciji pa .,Slovenski klub", kakor smo se uverili, prav plodonosno deluje. S tem naj završim svoje nepopolne črtice, želeč, da bi se dunajski Slovenci vsaj še v podvojenem številu oklenili svojih zbirališč: „Slovenije'' in „Sloven, kluba"! Star > SI oveni j an«, sedaj Član »S/07/, kluba*. Popravki k članku »Dunaj v zgodovini slovenskega slovstva4. (Ljublj. Zvon, XVI., str. 254. — 256.).») Na str.. 255. piše g. pisatelj: »Jeseni 1 1855. pa so prišli na Dunaj šc »Vajevci* : D. Jenko, S. Jenko, Mencinger, Stritar in Žvegelj, ki so po leti 1. i860, pridobili svojemu »Hainbundu« še Zamika, Erjavca in druge.« V teh vrstah tiči precej pomot. »Vaje« so leta 1854/5. spisovali ljubljanski osmošolci Bril (f avgusta 1. 1855. v Polhovem Gradcu), Erjavec, S. Jenko, V. Man de Ijc, M. Povše, Tušek in Zar ni k. Stritar jc bil pač součenec teh pisateljev, a kot alojzijanec ni pisal v »Vaje*. Žvegelj je dovršil gimnazijo že leta 1854. in je bil takrat, ko so se spisovale »Vaje«, že gojenec orijentalske akademije na Dunaju, kamor mu je kot jako nadarjenemu alojzijancu ugladil pot knezoškof A. A. Wolf. Na Dunaju je Žvegelj pač občeval s Stritarjem, svojim tovarišem iz alojzi-jevišča, v večjo slovensko družbo pa kot »diplomat« ni zahajal. Davorin Jenko je dovršil gimnazijo v Trstu in tedaj tudi ni bil , Vajevec*. Mencinger je bil 1. 1855. šestošolec v Ljubljani in ni bil sotrudnik »Vaj«; prišel je na Dunaj leta 1857., a ne 1. 1855. Zamika in Erjavca ni bilo treba šele 1. i860, pridobivati »Hainbundu«, ker sta bila že od 1. 1854. tega »Hainbunda« odlična, prava uda. Vsi »Vajevci« so leta 1855. dovršili gimnazijske študije, vsi (razen S. Jenka, ki je bil eno leto bogoslovec v Celovcu, in umrlega Brila) so prišli jeseni 1855. 1. na Dunaj. Erjavec ni prišel šele 1. i860, na Dunaj, pač pa je bil to leto že profesor v Zagrebu. — l) Cenjenega pisatelja ti popravki gotovo ne bodo žalili, ker si je bil, pišoč jih, sam v svcsti, da so njegove beležke nepopolne; saj ni imel niti dovoljnih pripomočkov pri rokah, kakor nam je sam pisal. A vkljub nepopolnosti dotičnega gradiva g. pisatelj vendar ni maral odlašati z njega objavo, češ, naj spopolnijo drugi preostale vrzeli in druge pomanjkljivosti. Zato nam je le ta spopolnitev dobro došla, tem l>olj, ker se tiče fakta, ki je silno važen za razumevanje našega najnovejšega slovstvenega razvitka. Zadnji odstavek na 255. str. in četrti odstavek na 256. str. sta potrebna nastopnih popravkov: Stritarja sta pridobila za javno pisateljevanje (na tihem je bil že poprej pesnik in pisatelj) Jurčič in Cel es t in, ki sta prišla na Dunaj jeseni 1. 1865. Stritar je že prejšnja leta poskušal ustanoviti literarni klub, a navadno se je oglasilo mnogo udov, pa malo delavcev. Zato je 1. 1867., ko sta prišla na Dunaj Fr. Levee in Šuklje in leto poprej iz Zagreba Ogrinec, nekako izbral može, ki so mu bili po volji, ter ustanovil neke vrste prijateljsko literarno društvo. Udje tega društva, ki se je shajalo ob nedeljah popoldne v Celestinovem stanovanju (v tretjem okraju ,na Kostanjevici*), so bili: Stritar, Jurčič, Celestin, Leveč (le-ta spada v to dobo, ne pa v novo dobo po 1. 1876., kamor ga je postavil g. pisatelj na 256. str. v 34. vrsti; kajti to leto je bil Leveč že profesor v Ljubljani) in Ogrinec. Vsaki ud je moral prinesti k seji svoj »pensum«, ki ga je na glas prebral in so ga potem kritikovali. Odločevalno besedo je imel navadno Stritar, ki je z resnimi ali pa dovtipnimi, iranskimi ali sarkastičnimi besedami spis odobril ali pa odklonil. Ti spisi so se tiskali v »Glasniku« (1. 1867. in 1868.), v »Mladiki« (1869.) in v »Zvonu* (1870.). Vsi dru-štveniki so zahajali po seji v Kornhuberjevo kavarno pred Elizabetinskim mostom, kjer so se jim vsako nedeljo pridružili še Šuklje, Kos (trgovinske akademije slušatelj), dr. Unterlugauer (jožefinec) in zlatar Si m o nett i. Večkrat so se literarni razgovori nadaljevali zvečer v Stritarjevem stanovanju na VViednu. Fr. Mam ni bil ud te družbe, ker sploh nikoli ni študiral na Dunaju, ampak v Pragi in v Gradcu. Te napake se mi je zdelo treba popraviti, da ne zalezejo v kakšno književno zgodovino, iz katere bi jih bilo pozneje tem težje iztrebiti. Vladimir Leveč. Slovensko gledališče. Od 15. marcija dalje pa do zaključka sezone smo imeli še šest gledaliških predstav. Dne 17. marcija se je pela na korist operni pevki gospici Jungmanovi četrtikrat opera , Karmen*, dne 19. marcija na korist marljivemu kapelniku Benišeku opera »Faust«; dne 22. marcija se je ponavljal »Revček Andrejček«; dne 24. marcija sta imeli svoj častni večer gospici Slavčeva in Polakova in se je pela ta večer šestič v letošnji sezoni opereta »Mam'zelle Nitouche; dne 28. marcija se je ponavljal na korist opernemu zboru »Trubadur«, a dne 31. marcija se je igral na korist gospodu Danilu Goethejev , Egmont*. Razen tega je bila dne 11. aprila še izredna predstava, in sicer so se igrali ta večer na korist nekaterim igralkam in igralcem tretjič »Razbojniki«. Nov je bil torej v tem času samo »Egmont«, ki pa ni imel poseb nega uspeha. Tega je nekoliko kriva igra sama. Goethejevi dramatični proizvodi so pač polni najlepše poezije, a nedostaje jim one dramatične moči, po kateri se n. pr. odlikujejo drame Shakespearjeve ali tudi Schillerjeve. Da pridejo do veljave, treba, da so posamezne uloge v posebno spretnih rokah. Gospod Danilo, ki je igral Egmonta, bi bil morda še zadostil svoji ulogi, ako bi mu bil dan dar govora. Toda njemu se beseda venomer ali zaletava, ali pa zatika, in da kaj tacega nc pristaje junaku, kakršen je Egmont, je jasno. Gospica Teršova nam jc kot Desdcmona bolj ugajala, nego kot Klara. Sicer pa uloga Klarina ni posebno hvaležna; ona ima preveč igrati, a premalo govoriti. To je utrudljivo in zahteva izredne igralske nadarjenosti in šole. Albo je igral gospod Ineman s primerno dostojnostjo. Druge uloge so bile v bolj ali manj srečnih rokah. Dasi torej s to predstavo nismo bili posebno zadovoljni, smo pa vendar intendanciji slovertskega gledališča hvaležni, da je spravila tudi Egmonta na oder. Prav je, da je bil zraven Shakespearja (Otelo) in Schil-lerja (Razbojniki) letos tudi Goethe zastopan v našem gledališču. Veseli nas to zlasti iz nekega vzroka; iz tega namreč sklepamo, da uvideva in-tendancija slovenskega gledališča potrebo, da se neguj na našem odru tudi klasična drama. Ne samo zabave, tudi umetniškega užitka naj podaje gledališče občinstvu. Gledališče je bilo svoje dni človeštvu nekako odgajališče. Da v sedanjih časih to izključno ne more biti, vemo dobro, toda tudi izključno zabavišče ne bodi. Vsekakor naj bi se v prihodnje klasičnim proizvodom odmerilo nekoliko več večerov, nego je bilo to dosedaj v navadi. Da občinstvo temu ni nasprotno, to so pokazale dosedanje izkušnje. Otelo je bil n. pr. obakrat prav dobro obiskan. Tudi pri nas se nahaja dovolj izobražencev, ki hrepene po višjem užitku, in kar nič se ni bati, da bi bilo gledališče pri Shakespearjevih ali Schillerjevih žaloigrah prazno; samo za to treba skrbeti, da se igrajo zares dobro. (Dalje in konec prihodnjič.) »Glasbena Matica * na Dunaju. Mali naš slovenski narod, od nekdaj zaničevan in teptan od premnogih sovražnikov, je pred kratkim slavil v prestolnem mestu dunajskem zmagoslavje, kakršnega si tudi najživejša do-mišljivost ne bi bila mogla naslikati. To je bil velik slovenski praznik, ki se bode lesketal še v pozni zgodovini našega naroda liki demant na zlatem pcrcscu sredi diadema. »Glasbene Matice« pevski zbor je bil šel na Dunaj, da se s pesmijo pohlevno zahvali »zlatemu dunajskemu srcu«, katero jc bilo ob groznih potresnih časih na pomoč prihitelo nesrečni Ljubljani in njeni okolici s tako ganljivim človekoljubjem in s tako bogato radodarnostjo. Toda ta zahvalni poset se je v daljnjem mestu izpremenil v občudovanje slovenske pesmi, v presenečenje nad toli resno gojitvijo umetnosti med nami, v priznanje kulturne sposobnosti Slovencev. Nesreča je bila Dunaju vzbudila človeške čute do nas siromakov, naša pesem pa mu je izzvala oduševljeno priznanje naših umetnostnih teženj. Mogočna prestolnica ob zelenih dunav-skih bregovih, na katero veže naš narod že od nekdaj neka bajna moč, je s tema dvema činoma razkrila vso svojo divno duševno visokost, katera ne pozna nizkotnih razločkov, ko treba pomagati nesrečniku, katera pa takisto rada tudi priznava vsaki odlični pojav prave sposobnosti. Res, na etičnem in pa na umetnostnem polju si narodi podajejo roke! Dolgo smo živeli komaj poznani, zdaj nas je pa Dunaj dvignil iz krivične nam teme nepoznanosti v sinje višave občudovane umetnosti. Slava mu za to! Zahvalna in dobrodelna koncerta sta se vršila dne 23. in 25. sušca v veliki dvorani dunajskega glasbenega društva v korist dunajskim ubožcem, avstrijski družbi rdečega križa, dunajski radovoljni rešilni družbi in prvi dunajski ljudski kuhinji. Zadnja tri društva so bila namreč prihitela s celimi oddelki svojih človekoljubnih naprav v Ljubljano na pomoč. Vzpored obeh koncertov je bil isti, kakor dne 9. in 16. sušca v Ljubljani, ko se je pred ožjim ljubljanskim občinstvom vršila nekaka glavna prcskušnja za Dunaj, o čemer je „Lj. Zvon" že poročal, kakor je svoj čas tudi že prinesel stro-kovnjaške ocene vseh posameznih točk. Samo prva točka je bila na Dunaju drugačna: Stritarjev prolog „Laibachs Dank'' (zahvala Ljubljane), katerega je govoril dvorni igralec g. V. Kutschera, in kateremu je sledila cesarska pesem v slovenskem jeziku, spremljana od orkestra. Ta vznositi prolog je napravil takoj velik vtisk, ker je s prisrčnimi, velepoetičnimi besedami tolmačil Dunajčanom namen našega poseta in končal v pravem patrijotičnem duhu s pozivom, da se pred vsem zapoj „Bog ohrani". Zaradi popolnosti in zgodovinske važnosti navedemo ves vzpored, ki itak še ni bil tu objavljen. 2. Jacobus Gallus, „Musica noster amor", šesteroglasen madrigal a capella, prirejen od dra. J. Mantuanija (zložen je bil skoro isti dan pred 300 leti). — 3. Slovenske narodne pesmi, za mešani zbor harmonizoval M. Hubad: a) „Je pa davi slan'ca padla", b) ,,Prišla je miška", c) ,,Pod oknom", d) „Bratci veseli vsi", e) „Ljub'ca, povej, povej", f) „Škrjanček poje". — 4. Zdenko Fibich, „Pomladna romanca", za soli, zbor in orkester, op. 23. Soli: gdč. M. Ševčikova, član slovenske opere (sopran), g. V. Kliment, član češkega narodnega gledališča v Pragi (bas). — 5. Anton Nedvčd, „Nazaj v planinski raj", mešan zbor a capella. — 6. Anton Foerster, „Ljubica", mešan zbor a capella. — 7. Anton Bruckner, „Te Deum", za soli, mešani zbor, orkester in orgle. Soli: gdč. S. Chotek (sopran) in E. Hofmann (alt), člana dunajskega društva „Singverein der Gesellschaft der Musikfreunde", gg. Lašek (tenor) in V. Kliment (bas), člana češ. nar. gled. v Pragi. Prvi koncert je vodil g. M. Hubad. — Drugi koncert se je vršil pod osebnim vodstvom skladatelja Antona Dvoräka, ki je nalašč za to prišel iz Londona. Izvajal se je „Mrtvaški ženin", balada, češki spisal K. G. Erben, poslovenil T. Stritar; za soli, mešani zbor in veliki orkester uglasbil Anton Dvorak (op. 69). Soli: gdč. Fr. Vrhunc (sopran) in gg. Lašek (tenor) in Kliment (bas), člana češkega nar. gledališča v Pragi. — Pri obeh koncertih jc sodeloval veliki orkester dvorne opere. Zbor je štel do 200 pevk in pevcev; dame so obakrat nastopile s slovensko-narodno nošo, z „avbo" ali s „pečo", gospodje pa s frakom. Oba koncerta sta bila razprodana, dasi gre v to največjo dunajsko koncertno dvorano nad dve tisoč ljudi. Nekaj prvi, nekaj drugi koncert so počastili: od cesarskega dvora cesarjev brat nadvojvoda Ludvik Viktor in pa nadvojvoda Evgen, dalje predsednik in oba podpredsednika državnega zbora: tajni svetnik baron C h 1 u m e c k y, dr. pl. K a t h r e i n in vit. A b r a h a m o w i c z, mnogo državnih poslancev, med njimi seveda vsi slovenski, član gosposke zbornice N. D u m b a, predsednik deželnega sodišča grof Lamezan, okrajni glavar in tačasni namestnik dunajskega župana dr. pl. Friebeis, zborovodja Kremser, predsednik dunajskega moškega pevskega zbora komorni svetnik N e u b e r, mnogo aristokraških dam, med njimi baronica G autsch, kritiki vseh dunajskih večjih listov, med njimi sosebno dvorni svetnik in vseuČiliški profesor dr. Ed. H an slick („Neue Fr. Presse"), dr. Rob. Hirschfeld („Presse"), dr. Maks K al beck („N. \V. Tagblatt"), Lud. Spei del („Fremden-Blatt"), dr. Alb. K au der s („\V. Allgemeine Zeitung" in „Wiener-Journal"), dr. J. Königstein („Extra Blatt"), Rih. Hellberger („YV. Tagblatt"), minist, svetnik dr. pl. Wo er z („Sonn- und Montagszeitung''), dr. Hans Paumgartner („W. Abendpost"), Bald. Bricht („Oesterr.-Volkszeitung"). Friderik vitez G a i g g von Berg heim („Reichspost'), Alb. Ron court („Neuigkeits Welt-Blatt"), dr. Teod. Helm („Deutsche Zeitung"), dr H. Schenker („Die Zeit") i. dr. Vzvišeno lepi namen vsega podjetja, jako taktna prireditev brez vsake politične primesi, impozantni, divno slikoviti nastop — že to je moralo vzbuditi resno upoštevanje od časnikarske strani, kaj-li šele duhoviti vzpored in vzorno izvajanje. Toda ni, da bi se sami hvalili, čujmo le, kakšen vtisk so dobili Dunajčanje od slovenskih koncertov. Do malega vsi dunajski listi so z najlaskavejšimi besedami priznavali nepričakovano veliki uspeh, ki se je javljal s čedalje burnejšim, na Dunaju nenavadnim odobravanjem: čudili so se, da je v mali, daljnji Ljubljani sploh možno tako resno gojiti umetnost ; občudovali so krasoto slovenske narodne pesmi; divili se pevskemu materijalu in umetniško dovršenemu izvajanju, katero da je prekosilo celo Slavijanskega svetovno znani zbor; priznali so, da bi se marsikatero dunajsko pevsko društvo mnogokaj lahko naučilo od Slovencev; zavzeti so se povpraševali, je-li res trebalo šele potresa, da se je Dunaju podal tak glasbeni užitek itd. Tudi vse soliste so pohvalili, med njimi sosebno našo rojakinjo gdč. Verhunčevo. Naši politični listi so prinesli doslovne odlomke obširnih teh ocen; nam bodi dopuščeno, da le splošno označimo ta znameniti naš kulturni pojav. Kratko, toda zelo značilno je neki Dunajčan izrazil ves pomen teh koncertov: „Jetzt muss man die Slovenen ernst nehmen". Nadvojvoda Ludvik Viktor pa je odboru rekel, da že dolgo ni čul tako lepega petja. Celo presvetli cesar sam je odlikoval „Glasbeno Matico" s tem, da ji je naklonil veledušni dar 400 gld. Nasproti približno dvajsetim ugodno sodečim listom so se samo trije listi (»Ostdeutsche Rundschau«, »Deutsche Zeitung« in »Die Zeit«) iz poli tiški h ozirov nekaj izpodtikali nad koncerti. Te politične ozire je dr. Helm v »Deutsche Zeitung« kar naravnost priznal. Toda niti ti listi niso mogli popolnoma prikriti — in to nam je najvažnejše — da je bilo vse zborovo izvajanje umetniški dovršeno. To nekaj sami izrecno priznavajo, še več pa se čita med vrstami. Tako je sodil o nas Dunaj, to v glasbi tako razvajeno „mesto petja", kjer se je, kakor malokje, razvila najstrožja, nezavisna. vso glasbo prevladujoča kritika. Kogar prizna ta kritika, ta sme reči o sebi, da je zares uspel. Kdo bi torej zameril, da so nam vsem udeležnikom, čitajočim drugo jutro poročila dunajskih listov, solze kapale, solze neopisne radosti? Toda kaj samo solze! Neko sicer zelo resolutno in energično odbornico ženskega zbora je tako ganilo, da je glasno zajokala, in, prestrašeno mater objemajoč, ihtela: „Oh, mama, pusti me, da se razjočem, da mi veselja ne poči srce!" Pa še nekaj so Dunajčanje posebno hvalili, in vredno je, da to tu zabeležimo: zorno krasoto „slovenskega dekleta". „Toliko lepote že davno ni bilo združene na enem mestu", je pisal neki listi! Enako laskavo so se izražali o okusni bujnosti slovenske narodne noše. — Zaslugi priznanje! Idejo dunajskih koncertov je prva sprožila — ženska, soproga g. dr. Jenka. Toda ideja bi bila ostala pobožna želja, ako ne bi imeli njega, ki je duša pevskega zbora, ki je sam dvignil zbor do sedanje višine, ako ne bi imeli — H ubada. Njegove genijalnosti in zasluge za pevski zbor nič bolj ne osvetljuje nego ta dogodbica. V orkestru dvorne opere so sami profesorji konservatorija ali sicer muziki na glasu. Umevno je torej, da so naše dunajsko podjetje sprva gledali malo od strani. Šesterica njih se je bila kar naravnost izrazila, da ne igra pod nepoznanim dirigentom. Ko pa je bila prva izkušnja, se je hkrati izpremenila vsa situvacija: kar se le malokomu pripeti, to se je pripetilo našemu Hubadu: orkester je konec prve in vsake naslednje točke glasno izražal priznanje z dolgotrajnim, iskrenim „tušem", in čule so se jako laskave pohvale dirigentu in od njega izšolanemu zboru. Nato se je tudi omenjena šesterica rade volje uklonila in — prišla svirat. Smelo trdimo, da je malo mož med nami, ki bi bili v tako kratkem času toliko koristili ugledu Slovencev, kakor gospod Hubad. — Veliko čast je Slovencem izkazal gosp. Dvoräk, eden največjih sedaj živečih glasbenikov, da je tako daleč prihitel in sam vodil svojega „Mrtvaškega ženina", ki do sedaj še ni bil znan na Dunaju. — Za podjetje samo pa si je pridobil neprecenljivih zaslug gospod deželni predsednik baron Hein, ki ni samo od prvega početka odobraval lepe misli, ampak ji tudi dejansko in odločilno pomagal do uresničenja. — Poleg njega treba priznati požrtvovalno delovanje ljubljanskega pevskega in pa dunajskega pomožnega odljora, sosebno njiju načelnikov, dvornega svetnika Šukljeta na eni strani, sodnega svetnika Venca j za na drugi. — Končno ne smemo pozabiti tudi gosp. F u n t k a, ki je z izbornimi nemškimi prevodi tolmačil Dunaju našo pesem. O veselem sestanku po drugem koncertu v hotelu »Englischer Hof« in o raznih govorih na njem, dalje o posebnem vlaku, katerega jc dovolilo vodstvo južne železnice z veliko naklonjenostjo in z izredno ugodnimi pogoji, in naposled o zelo slovesnem in prisrčnem sprejemu v Ljubljani od strani mestnega zastopa in vojaškega poveljstva — le-to je bilo poslalo vojaško godbo v pozdrav na kolodvor — o vsem tem so drugi naši listi poročali obširno in zanesljivo, a nam zadoščaj, da smo se le dotaknili Stvari. Tebe pa, dična „Glasbena Matica", ki si naše veselje, naš ponos, tebe čuvaj Bog, da nam še nadalje osvetljuješ slovensko ime, da nam z živim vzgledom kažeš, kako je delovati v pravo in trajno slavo narodovo! A. Stritof. »Lublani. Češtf spisovatelč SlovincSm. Spofadal Jaroslav Vrchlick^. Ve slovanske Praze. Tiskem E. Beauforta. Nakladem vlastnfm. 1896. Cena 90 kr.« — Da je lani med vsemi slovanskimi plemeni češki narod naši razrušeni Ljubljani najbolj izkazoval svoje sočutje v dejanjih, to nam je še vsem v hvaležnem spominu. Pisatelji in umetniki češki pa so hoteli še na poseben način pokazati svoje simpatije glavnemu mestu naše Slovenije. Znameniti poet Vrchlicky je zbral okoli sebe 51 pisateljev in pisateljic raznih literarnih smeri in šol, in ti so izdali pod gornjim zaglavjem lep, 35 str. velike četverke obsegajoč almanah, v katerem so natisnjeni njih prispevki v vezani in nevezani besedi. Tesni predali »Zvonovi« ne dopuščajo, da bi poročal o podrobnostih; kdor prelistava almanah, najde v njem obilo lepega. Pisateljem so se pridružili tudi štirje imenitni češki slikarji, okrasivši zbornik s krednimi risbami. Almanah »Lublani« nam priča, da »kri ni voda*; priča nam pa tudi, da bratovski narod češki zato tako živo sočuvstvuje z nami, ker je tako visoko izobražen. — Almanah prodaja v Ljubljani knjigotržec A. Zagorjan. A. Aškerc. Listnica uredništva. S r pošli: Že prof. Leveč je svoj čas svaril začetnike, naj se ogibljejo takšnih težavnih stalnih pesniških oblik, kakršen je n. pr. sonet; svarili smo lani na tem mestu tudi mi. Ako imate kaj povedati, povejte nam svoje misli najprej v kaki svobodni obliki, potem bomo videli in — verjeli. Da se starogrški in starorimski bogovi ne vpletajo več v moderne verze, je znano že precej dolgo časa. To se sme goditi samo v najredkejših slučajih, zlasti v ironičnem in humorističnem smislu. Vi pa ste v svojih treh sonetih alarmirali skoro ves Olimp in povrhu še Odisejevo Kirko poklicali na pomoč. Sonet »Ljubezen* kaže še precej lirskega duha. Nadaljujte in pošljite spet kaj! — I. P. v N. M.: Kritike želite o svoji pesmi ? Vaša pesem se kritikuje sama že v prvih verzih: »Oj kje so časi, kje so dnovi, Ko godci smo in vsi lopovi (!) Popivali . . . .« Mislimo, da je dovolj kritike. Priloženo marko za 5 kr. smo dali vbogajme. — Adolf: Edina pesem »V moji sobi« je res pesem, ker ima poetično pointo*. Ako pa hočete, da jo natisnemo, izvolite ji temeljito popraviti obliko v drugi strofi. Ako jo popravimo mi sami, potem pesem že ni več čisto Vaša. — Podgorski: Misli vsakdanje— oblika nedovršena. O metriki nimate pojma.— Vekoslav, I. K., Ljudevita, Dolinski, Kras-nobor in še nekateri drugi pošiljatelji: Vaše poslatve niso zrele za tisk. Meritorno ne rečemo, da nobeden izmed vas ne spiše nikdar ničesar dovršenega v verzih ali v prozi. Tako absolutno sedaj še nihče ne more soditi. Zgodovina literatur (tudi naše) nam daje celo primerov, da je kak pisatelj začel skromno in okorno, sčasoma pa se je spopolnil. Da se tisto »poeta nascitur* ne sme jemati čisto doslovno, je že tudi znano Talent se tudi ne pokaže vselej kar na mah, ampak polagoma, postopno. Talent ali, če hočete, genij, je — da se poslužimo znane fraze! — demant, ki pa se mora šele brusiti in brusiti. In tudi največjemu geniju se treba učiti in učiti ter se neprenehoma usovršavati, ako hoče ustvarjati kaj trajno vrednega. A izkušnja uči, da tudi velik talent, ako ne napreduje, pogine v — maniri. S tem seveda nismo povedali nič novega, nego ponovili stare resnice . — Pošiljatelju pesmice t Odkar odšel sem *: Vam velja posebej isto, kar smo ravnokar povedali že več pošiljateljem skupno. — C. Č. Študirajte, čitajte srbsko-hrvaške narodne pesmi! Aleksander Veliki je baje povsod nosil s seboj Homerja, vsaki slovenski poet-začetnik pa bi moral nositi v žepu kak zbornik krasnih srbsko-hrvaških narodnih poezij. Za takšen po etičen »hodizmanoj« si kupite vsaj dve drobni knjižici. Prvi je naslov: »Kraljevič Marko« u narodnih pjesmah . . . uredio Ivan Filipovič. Zagreb. Druga drobna, a zlata knjižica je: »Kosovo4, srpske narodne pjesme o boju na Kosovu. Sestavilo Stojan Novakovič. U Biogradu. Knjižici Vam pošlje vsaka knjigarnica . . . Pozneje se lotite tudi ruskih narodnih pesmi. — Q.: Pesniti se pravi misliti in globoko čutiti. Pesem brez misli je nesmisel, verzi brez čuvstva — fraze . . .