Zabavno-zba&ljiv in šaljiv list. Št/21.	V Ljubljani, 10. novembra 1884.	Tečaj II.
Slov6.
Na mleko.
"V oko mi solzica sili, Rosi mi lice rosno, Ker ljubici zorno-mili Žalobno dajem slovo.
Ti solnce si moje, deva! Ljubo me greje tvoj žar, Veselje prijazno vseva
V	srce mi bujni tvoj čar.
Oj, a na tujem brez tebe Okroži mrzel me mraz, Temina me zla zagrebe: Ugasne tvoj mi obraz.
V	oko mi solzica sili, Rosi mi lice rosno, Ker ljubici zornomili Žalobno dajem slovo.
Čivkoslav Lažan.
Lex Šuklje,
ki bode Ljubljančanom še veliko preglavice delala, je v jednem oziru neizmerno velikodušen zakon, ker je mestu Ljubljani celo dovoljeno šolnino znižati ali popolnem odpraviti!!!!!!
Oj blaga duša!
Z ozirom na ta plemeniti čin, usojam se predlagati, da se k §. 1., ki slove:
Mestni občini ljubljanski se daje pravica, pobirati v sedanji meri šolnino na javnih mestnih ljudskih in meščanskih šolah, in sicer v ta namen, da se bodo z njo pokrivale stvarne šolske potrebščine.
Občinskemu odboru glavnega mesta ljubljanskega pristoji šolnino na omenjenih šolah znižati ali popolnoma odpraviti, še dostavi:
;;Mestni občini Ljubljanski se daje pravica, gospoda Sukljeja še voliti v mestni zbor, ali pa ne.
II*)
Da res bi pozdravil devici, Kateri sem on dan epel, Pit mleka sem šel ve resnici — Postrežbo sem slabo pripel:
Z Buračem ne, da bi se šalil (Na »Škrata" je mož naročen): Zlo s pesnijo sem ga razžalil, Brez mere je bil razjezen.
rPodajte mi mleka pol litra!" Nasmehšej se devi velim. Devica pobrza ponj hitra, A predno povrne se z njim:
Ves jezen Burač prilomasti: „Kaj hodiš k nam, avša vseli avš! Kaj mojcem si škodil na časti! Poberi se, grda grdavš! '
Skvoz vrata nemilo je dregnol Na ulico me brez pomud. Domov sem potrt se potegnol, Za manoj smejal se je ljud.
Čivkoslav Lažau.
*) Na mleko, I. glej v „Škrati" 25. junija.
P.
V nekej družbi govorilo se je o nekem gospodu in reklo se je, da je jako učena glava, pravi modrijan.
„To je lahko, meni nekdo, saj noč in dan v knjigah tiči. Iz knjig si pa lahko nabere, kar hoče in še ne zna."
Na trgu „Za Vodo" je mnogo kostanja na prodaj, samo tistega ne, ki naši poslanci v ogenj ponj hodijo.
Pogovor
soseda Brezovičarja in Bizovičarja.
Brezovičar: Sosed, kaj meniš, zakaj je Šuklje tako navdušeno zagovarjal povišanje šolske priklade v Ljubljani? Bi z o vi čar: Zato, ker njemu kot uradniku nobene take priklade plačevati ni treba.
Dopis.
Evo Ti, dragi „Škrat11 vesten prevod tivolijanskih Tvojih verzov v zadnjem listu:
„Če tudi teče ajzeljpon Hitrejše kakor vsaki konj, Hitrejše kot oba pa teče Tašče šoba, če — klepeče."
Prav mikavna, da bi uložil prošnjo za nagrado pri deželnem zboru; toda ker je sedaj elastika na dnevnem redu in mi žalibog ravno te manjka, se bojim, da ne propadem — bla-maže je že tako dovolj. Pa drugikrat, ko bodo boljša vremena Kranjcem zasijala!	Ves Tvoj
Komar.
Popravek „non plus ultra".
Neki časnikar pisal je v svojem listu o gospodu N., da se je slabo obnašal, da je pravi — lopov. Gospod N. zahteva na podlagi § 19 tiskovnega zakona popravek. Časnikar je takoj pripravljen, da tiska popravek, katerega je pa on sam sestavil tako: V številki * * * sem pisal, da je gospod N. lopov. To je res. Danes pa pravim, da gospod N. ni lopov. To sem lagal.
Mej dvema nemškutarjema.
A.	Dobro jutro ! Živio narod!
B.	Ka-a-a-a-a-j? Kaj ti v glavo pade? Ali si se tudi že
mej Slovence upisal?
A. Ne, tega še ne, a to so prvi nasledki neobligatnega poučevanja nemš čine v slovenskih ljudskih šolah.
A.	Kaj praviš, zakaj je Dežman obsedel, ko so njegovi tova-
riši napravili znani „exodus" ?
B.	Zato, ker je dobro vedel, da bodo kmalu zopet nazaj prišli,
če ne po druzega vsaj po dijete.
A.	Torej je vse bila le komedija?
B.	Seveda, pa še slaba, kajti slabi igralci, slaba igra/"
Sila kola lomi.
V mestu B. na Štajerskem jerživel svoje dni uradnik, ki se je poleg drugih neugodnih lastnostij odlikoval tudi v tem, da je slovenščino grozovito lomil, kar je dajalo povod mnogoterim dovtipom in anekdotam.
Omenjeni uradnik imel je razen dnevnega zapisnika izdelovati tudi knjižice za posle, kar mu je delalo veliko preglavice zaradi raznih izrazov. Ko nekega dne pride neka dekla po „bukvice", začne uradnik res pisati in še precej srečno je šlo nekaj časa. Kar pride na vrsto popis osobe, na konci tega popisa pa: „besondere Kennzeichen." Tu mu je zastalo pero in vroče mu je jelo prihajati, ker je bilo slučajno več uradnikov v sobi. Vpraša deklo, ima li kak »kennzeichen", „mut-termal", a vsega tega dekla ni razumela.
Naposled se ohrabri, zbere vse svoje jezikovno znanje in vpraša deklo:
„Imaš kako posebno piko?"
Namestil dekle odgoveril mu je glasni krohot vseh v sobi navzočnih, da je ves jezen klobuk vzel in „verfluchte bindiše sprache" mrmrajoč odšel.
Ko bi -
Ko vse psovanje bi iz Lista vun potegnil Ter žreti dal je psu, bi revež koj se stegnil.
Ko vsak bi bil, ki zna francozko, zgodovinar, Kupilo bi se jih kar tisoč za en vinar.
Ko 600 vsakemu bi kranjska zemlja dala, Na bobnu bila bi že stokrat se prodala.
Ko Nemcem hotel kdaj spravljivost vbiti kdo Bi v bučo, moral bi Štempihar biti to.
Ko hotel bi morda jednakopravnosti, Med Culu-Kafre se podati moral bi.
Ko v naših bila bi hranilnica pesteh, Že groša vsacega bi dati bilo greh.
Ko bi na Notranjskem zavednosti iskal, Bi, predno staknem jo, Metuzalem postal.
Ko v „resnem listu" bi resnobe kdo isk&l, Bi pač po smrti še gotovo se hahljžil.
Ko „konjska glava" bi kdaj se krstiti dala, Le vedno kakor prej, mršina bi ostala.
Ko bi sedaj avgust in ne november bil, Na Bledu bi vesel se marsikdo hladil.
Ko bilo bi tako, kakor si vsak želi Gotovo z davna svet na glavi že stoji.
Koštrun.
Kako sc je moj strijc nemški učil.
Moj strijc Martin Mesosnel bil je razinerno prav srečen tnož. Imel je nezarlolženo posestvo, klet polno vina, hleve polne lepe živine, bil je še čvrst, zdrav, užival je splošno spoštovanje, a nekaj mu je grenilo življenje. peklo ga je, da ne -zna nemški.
»Kako vse drugače bilo, da znam nemški," dejal je večkrat, »najlepšega konja bi dal za to!"
Ko je nekdaj moj prijatelj Muhovec prišel k meni na počitnice in čul to željo mojega strijca, nasmehnil se je nekako poredno, potem pa strijcu dejal:
„Če nič druzega, to je najložja stvar. Ako res tako srčno želite priučiti se nemščini, naučim vas za par bokalov vina v par urah."
„Deset bokalov takoj plačam," odreže se strijc, „no in skrbel bom tudi, da bo kaj za prigrizniti."
„M6ž beseda!" pravi na to Muhovec in seže strijcu v roko. »Tedaj pa takoj začniva! Govoriti vam je natanjko za menoj, kakor bom jaz govoril. Torej pozor! Takoj pričnem. Govorite za menoj.
Muhovec: Nemški.
Strijc: Nemški.
Muhovec: Znam.
Strijc: Znam.
Muhovec: No če znate, pa govorite!
Glasni smeh vseh prisotnih razodel je hipoma mojemu •strijcu, da ga je šegavi Muhovec »imel za Pepeta". A kaj je hotel? Zastavljeno besedo moral je rešiti. 10 bokalov vina prišlo je na mizo, tudi mej zobe smo kaj dobili, a ko smo se s počitnic vračali v mesto, dobil sem od strijca jeden tolar manj, nego druga leta.
To je bilo maščevanje za nemški pouk!
Eavnjdn.
A.	Ti v kateri dan je bil pred šestimi leti Božič? Ali ni bil
v petek ?
B.	čakaj malo, koj pogledam v staro pratiko. A. Beži, beži, saj nemaš stare pratike.
Nemam? Ali se ti meša? Najmanj deset jih imam, vse
lepo vkupe sešite! Jaz pa stavim, da nemaš niti jedne stare pratike. Niti jedne? In ti staviš? No, koliko bokalov te pa srbi? No, ne srbi me prav nič. Jaz le stavim pet bokalov, da
nemaš niti jedne stare pratike. Velja ?
Velja! (Si sežeta v roke. B. hiti v stanišče in prinese cel šop starih pratik ter je hudomušno pomoli sosedu A, pod nos — in dvogovor se nadaljuje:) Vidiš tukaj jednajst starih pratik!
(vzame pratike v roko in je pregleduje, potem pa pravi:) Prav žal mi je sosed, a ti se zelo varaš. Le poglej: „Tukaj stoji zapisano »Velika pratika", »Mala pratika", nikjer pa ne »Stara pratika". Torej si stavo zgubil. Zdaj pa plačaj!"
B.
A.
B.
A.
B. A.
B. A.
A.	No, kaj pa misliš, ali bode-[res tako dolgo živel, kakor
prorokuje.
B.	Prav malo verjetno, možno bi pa bilo. kajti „krokarji"
navadno jako dolgo žive.
Podoba otroka, ki se bolj redi nego je njegovim rediteljem ljubo.
Šuklje j evemu kimovcu.
Le kimaj, le kimaj, Oj ljubček ti moj! Se s kimanjem nikdar Nikogar ne boj!
Prikimaj le vedno, Če djal bo kaj kdo: »Profesor moj mojster Je rekel tako."
Če bode pokaral Kdo tvoje reči, Pokimaj takisto: »To mojster želi."
Zakaj da tvoj plašč ni Ne dva dni jednak: »Zato, ker to hoče Naš listov očak."
Zakaj mesto češnja Čebuljo le ješ? »Moj mojster to hoče, Kaj tega ne veš?"
Zakaj si Slovenec? Kak dolgo še boš? »Dokleri bo hotel Najslavnejši mož". —
Le kimaj, le kimaj Do konca tako! Ko skimal se boš, te Vsaj škoda ne bo.
Koštrnn.
Nova imenitnost mesta Ljubljanskega,
ki ni niti v Badeckerji, niti v Kostovih »Reiseerinnetungen aus Krain" :
V Slonovih ulicah biva mojster Skrjanec, ki je ob jednem trgovinske zbornice svetnik, mestni odbornik itd., itd., itd., pa vender ne zna niti do Šestnajst šteti. Redkost!!!
A.	No sosed, ali si zadnjič bral našega Benjamina, ko se je
bil po svojej navadi zopet oblastno razkoračil ?
B.	Seveda bral sem ga bral.
Kdo uradnikov na Kranjskem ima največ časa.
Odgovor je lehak. To je gosp. Wavrečka v Čmomlji, kajti, dasiravno še ni davkarski nadzornik ampak samo substi-tut, ima vender dovolj prostega časa, da se udeležuje pri otvo-renji ljudskih šol nemškega Šulferajna, da pa.zi, so si li Ko-čevci skočili v lase, so li pri tej priliki imeli revolverje, da akoravno ne pooblaščen v imenu Kočevcev govori in jih tako zastopa, da vrhu vsega tega ide na dopust v Ljubljano, iz Ljubljane v Trst i. t. d.
Substitut davkarskega nadzornika v Črnomlji vender po tem takem ne more biti posebno težavno in utrudljivo delo.
Štedilna komisija, kje si?
A.	Kaj praviš, zakaj ima šolski nadzornik, kakeršen je bil po-
kojni Pirker, 4200 gold. na leto ?
B.	Dovoli, da ti na to vprašanje odgovarjam z novim vpra-
šanjem. Ali veš, zakaj ima dimnikar irhaste hlače?
A.	Ta je stara. Zato, da jih obleče.
B.	No, vidiš, in nadzornik ima 4^00 gld. na leto zato, da
jih zaužije.
Govor
gespoda Škeljeta svojim vernim.
(Škratografično poročilo iz nekega kluba.)
„Pa saj če nesem prepozen? Ali ste me morda že čakali? Pa (pogleda na uro) saj tudi še ni 8. ura!" Pardon, skoro bi se bil zmotil. Mislil sem, da sem pri mestni delegirani sod-niji, kjer imam v zadnji čas čestokrat opravke in začel sem, kakor sem zadnjič tamkaj začel. A sedaj ad rem. Gospoda moja! Preb dvema letoma sem vam že pravil, da more le zgodovinar biti politik. To so bila moja „ipsissima verbau. Moji nasprotniki in teh ni malo, utegnili bi biti toli predrzni in ugovarjati, da Bismarck, Gorčakov in drugi taki ljudje plitve pameti in duševne omejenosti, neso bili taki zgodovinarji, kakor sem jaz, a kaj to dokaže?
Prav nič, gospoda moja. Vi neste ugovarjali in prišli ste danes zopet poslušat modrost mojih ust, kakor ribe sv. Antona Padovanske ga, in to je dobro. Preverjen sem sicer, da je marsikdo izmej vas došel v svetem strahu, da bi se meni ne zameril, preverjen sem pa tudi, da sem izvrsten zgodovinar torej tudi politik non plus ulta.
Francosko revolucijo poznam — ne rečem preveč —gotovo najbolje mej vsemi zgodovinarji v Avstriji. Sicer ima vsak zgodovinar ljubeznivo lastnost, da isto trdi, in gotovo ste kaj jednacega že čuli iz ust profesorjev gimnazije Ljubljanske, po-čenši z Melcerjem, pa do Šukljeja — a nobeden nema k temu toliko pravice, kakor ravno jaz, kajti znano vam mora biti, da sem jaz spisal epohalni članek: „Pravi uzroki francoske revolucije". Že v naslovu je vse povedano. Kajti, ko pišem „pravi uzroki", sem s tem uzroke že razdelil v prave in neprave, ob jednem pa povedal prave uzroke, dočim so vsi zgodovino-pisci pred menoj pečali se z nepravimi.
Vprašali boste, od kod sem vse to dobil? No od kod? vse sem sam izumil, nekaj po Buckle-ji, nekaj po drugih, kakor je to pri nas navada in za kar imamo poseben izraz, rekše: ngeschichtliche Forschung". A tudi v omenjenem članku še nesem povedal pravega uzroka temu silnemu preobratu. Glavni uzrok bil je namreč ta, da je bilo dovolj tacih ljudij, ki so imeli voljo puntati se. Mislite si nekoliko tacih ljudij, kakeršen sem bil jaz pred nekoliko leti, potem imate takoj pojem in pravi uzrok prekuciji. Brez ljudi pa je vsaka revolucija nemogoča, ne izimši niti francoske, to je tako gotovo, kakor gotovo bi ne bilo današnjega kluba, da neste vsi semkaj prišli.
A ne samo v francoskej revoluciji tudi drugod sem dobro podkovan, če treba razprave o kralji Otokarji, vzamem v roke pesenski letopis in »Reimchronik" šopiri se oblastno pod črto in nad črto, da delo kar samo raste od pole do pole, z delom pa slava in nagrada.
In s temi besedami označil sem vatn diplomatično oni prelaz, do katerega sega zgodovina in kjer pričenja politika. V politiki obračam plašč po vetru, dobro vedoč, da se veter neče po plašči ravnati. Prožen sem, ker sem preverjen, da tako-zvani radikalizem ne donaša koristij. Kdo bi se tudi trdovratno pulil za načela? Ko bi jedno in isto načelo moralo vedno biti veljavno, potem bi logično morali zaključevati, da nam je nositi vedno isto sukujo, isti klobuk itd. Vse se pre-minja na svetu, torej tudi mi, z nami pa naša načela. Znano vam je, da se že v Shakespeare-u stavi vprašanje: se li mora čast jesti? ravno tako vprašam jaz: Ali se mari more ob samih načelih živeti? Ne, tisočkrat ne! Zatorej vam priporočam, da mene posnemate. Proč s starimi načeli, mej staro šaro z njimi, saj se brez njih ugodneje živi, kakor vidite na meni samein.
Pa še jedno. Ako menev posnemate, uporabljati morate tudi moja sredstva, moj način. Če imate sami „b a n a v z i č n a" načela, nikarte tega priznavati, marveč pitajte s tem izrazon* nasprotnike, obirajte in skubite je kar se da. Glede izrazov vam ne treba biti kočljivim, porabite vse, kar vam pride v roko-in nikar se ne strašite, če se vam tudi doka že laž in obrekovanje. Dober politik mora vse to tiho v torbo vtakniti, imeti mora raztezno vvest, za jedno laž več ali manj ne sme nikdar biti v zadregi. Če se boste ravnali po mojih besedah, utegne se vam kdaj dobro goditi na zemlji. Da to vsaj nekateri me} vami trdno upajo, to priča mi vaša prisotnost, današnji večer.
Še nekaj. Ako pogledate okolu sebe, jih mnogo viditer katerih tukaj ni. In to je dobro. Itak že prostora priman-kuje, kakor da smo v znanej zatuhlej sobi na Kongresnem trgu ali pa tamkaj gori v Kolodvorskih ulicah, v temnej izbici v ka-terej se kuje osoda sveta, — vrhu tega se pa tudi ni bati, da bi vas kdo ne zapeljal, da bi ne postali „recidivni". Vidite, kako dobro je skrbljeno za vas. Torej vzstrajajte in moja milost vam je zagotovljena.
Konečno vam še jedenhrat izražam svojo zadovoljstvo, da ste vsi lepo pridno zapisali „da" ter vam naznanjam, da je za kadilnico tudi že skrbljeno da jo more vsakdo dobiti v roke in opraviti svojo „andoht". A ker je danes prvi večer, pridržali smo si kadilnico mi, ki emo mi. Kako znamo kaditi,^ videli in čuli boste takoj. Prihodnjič pa pridete drugi na vrsto. Živela kadilnica! (Živela! živela!)
..Ljubljanski butelj",
priobčil je dolg članek, v katerem bi nekdo, menimo da dr, pl. Schrey — kajti on ima sedaj veliko časa, ker nema nobene častne službe — slovenske časnikarje rad dostojnosti učil. A revež kaže, da je sam še jako zarobljenega duha, kajti izrazi „liimmelhaft, pobelhaft" i. t. d. se mu kar sipljejo iz ustr dokaz, da ima take izraze, kakor bi rekel „im griff". Taka gospoda s tacimi izrazi pa v naših očeh še nikakor ni omikana, še manj pa opravičena, druge poučevati. Torej dobite si sami poprej „einen Anstandslehrer'', in kadar se boste pri njem kaj naučili, kar pa menda ne bo tako hitro, potem še le idite druge učit!
Vsak po svoje.
V Ljubljani v nekej hiši stanuje v prvem nadstropji gospar ki ne zna slovenski, ali pa vsaj neče govoriti. V pritličji pa ima hlapca Tomaža, ki zna samo slovenski, nemški pa le z veliko silo tolče, a vender pri vsakej priliki hoče razkazovati svoje nemško znanje.
Bilo je preteklo poletje koncem avgusta v noči od sobote na nedeljo, ko se je zjutraj rano začelo streljanje v bližjej okolici Ljubljanski. Vsa prestrašena skoči gospa po konci, odpre okno na dvorišče, pokliče Tomaža in ga vpraša v Ljubljanskem« jargonu:
„Thomas, bos thun's denn heut so schiessen?
Tomaž pa se odreže prav moški: „Muss schussens-heut. Heut štrukeln in Šiška. Heigele K omari u s i s "
Pozor! Pozor!
S 1. dnem decembra prično se zopet porotne obravnave^ Kakor čujemo bode g. Zhuber pl. Okrog sedaj zadnjokrat funkcijoniral, ker gre potem v pokoj in dobi svoj „blauen bogen".
Kdor je prijatelj „klasičnej" slovenščini alias najdovrše-nejej kranjski šprahi, kdor hoče nabrati nekoliko besed za svoj kranjski slovar in veliko neprostovoljnih dovtipov, naj te lepe prilike ne zamudi. Pozneje bilo bi prepozno, kajti pozneje Zhubra ne bo več „v gvavt dobiti, zakaj ga bodo v penzijon ferzecali
Ko vedel 011 bi to!
Pod lipo tam na klopici Pod lipo prestaro Sediti mladi deklici; Kar ena de tako:
Da tukaj me sedive zdaj, Ko vedel on bi to, Prišel gotovo bi v ta kraj, Da vidi te samo.
„Da njemu smejeve se me, Ker zmir nori tako! Da pamet ga ne sreča že! Ko vedel on bi to!"
Kako za njega ti goriš Ljubeča ga srčno In upe sladke mu gojiš! Ko vedel on bi to!
»Kako mi je neznano pust, Da več tako nikdo! Kako da je neslanih ust! Ko vedel on bi to!"
Da imaš druzega že ti, Ki ljubiš ga srčno; Da zanj le srce ti gori, Ivo vedel on bi to!
_Da le, ker prija mi, pustim Čestiti se samo! Da kmalo proč ga zapodim, Ko vedel on bi to!" —
On pa na tihem prikrevljal Je bil tja za drevo — Tri metre dolg je nos postkl, Ker vse je vedel to.
Koštrun.
Mož, na katerem „ni niti jednega dobrega lasu".
A.	Kaj meniš, kdo ima večji želodec, Šuklje ali pa Dežman?
B.	To je prav lahko, Šuklje.
A.	Šuklje, pa zakaj?
B.	Dežman i ma posla nca S v e t ca v ž e lo d ci, Šuklje
pa vso „Narodno tiskarno".
Resna premišljevanja penzijoniranega filozofa Izidora Muzloviča.
Slovencem mora se priznati, da so vsaj v jednej stroki izredno bogati, in to je v polemiki. Ravs in kavs v vseh kotih, prepiri napadi, celo obravnave pred sodišči vrste se tako ka-lejdoskopično, kakor bi še nihče ne bi bil zatrobil pomirljive besede »s p rav lj i v o s t" mej svet, katera bi morala liki olje ugladiti javnega mnenja razburkane valove.
Dozdeva se mi, kakor bi bilo vse naperjeno na to, zapeljati naše politične gare zopet v stari kolovoz, ki ima prostora i za peto kolo. Komu bi pripadala uloga petega kolesa, sme se pač misliti, nikakor pa ne izreči. Saj je pa tudi previdno, da vsak tak politični »baccilus" ne sme mej svet, sicer bi navstala politična kolera, katere bi ne ozdravil niti oni slavni vladni svetnik, ki je trdil, da je najboljše sredstvo pred kolero: da se ne pije »sifonov".
Jaz, kot starikav in penzijoniran filozof, kateremu ne treba več čakati na svoj »blauen Bogen", in se mi ni bati nove šolske priklade z vsemi njenimi blagri in neugodnimi posledicami, bi si z visokim dovoljenjem usojal celo trditi, da bi kolera — katere nas sicer Bog varuj! — marsikaj predrugačila, ker smo itak drug drugemu na potu.
Neprestano jadikujemo, da smo mali narod, mnogokrat se pa pripeti, da nas je veliko preveč, da ima stara prislovica prav, ki trdi: »Ko bi ljudje ne mrli in bi konj ne drli, bi davno že ves svet podrli!"
Da nas je manj, bi ne trebalo toliko šol, da ni toliko šol, bilo bi tudi manj učiteljev, ne trebalo bi toliko novcev za njihove plače, torej bi ne bilo treba naložiti Ljubljani nove šolske priklade, „lex Šuklje" bi bila »od muh" in njenemu duševnemu očetu bi niti ne bilo mogoče o njej »ustno poročati", kakor slove stereotipni izraz v najnovejšem dnevniku.
Tako pa, ker nas je preveč in ker drug druzega že pod rebra drega, ker je že toliko časnikov, kolikor pekovskih košev pred rotovžem, je ravs in kavs na dnevnem redu in brez polemike ni ga dneva, ni ga božjega miru. In še celo taki se vsajajo, katere so pri kradnji »in flagranti" zasačili, ki se x'avnajo po prislovici, da »v sili še hudič muhe je", potem pa, ko dobe po predolgih prstih srditi brenče po kavarnah in tolčejo ob mizo.
Ne vemo kaj se čudite, da je Ambrožič zapisnik neke seje falzifikoval, saj je bil pri nas v šoli! Sicer je pa že prej samega sebe ponaredil iz Ambrožiča v »Armbrust-s chiitz".
Celjski nemškutarji.
Škratogrami.
Carigrad: Ko je sultan dobil vest o kranjskega deželnega zbora sklepih, in ko so se mu razložile vse tajnosti in koristi zakona, imenovanega „Lex Šuklje", brzojavil je v Ljubljano uredniku Šukljeju, rekoč: »So einen konnt ich brauchen. Kruziturken!"
Budimpešta: Minister Tisza je zaukazal, da se postavi vsa policija pod policijsko nadzorstvo. Terem tete!
Zagreb: V zboru ostala sta samo še Mirko Hrvat in Miškatovič. Slovesnoiz-javita, da zastopata vso Hrvatsko. Z navdušenjem se vsprejme sklep, da ona dva dobita dijete vseh izključenih in prostovoljno odišlih poslancev.
Ptuj. Gospod Premerstein pristopil je Slovenskemu pevkemu društvu" z letnim doneskom 100 gld. Sedaj bi še rad postal član „Sokola Ljubljanskega". Občna senzacija.
London: Protestujemo, da bi bil Shakespeare v svojem „Caliban-u" mislil na hrvatskega bana.
Brunšviško vprašanje
pravijo ljudje, da je jako zamotano. To pa ni res. Kajti ako vojvoda Cumber-1 a n d ne bode zmagal, bode pa Bismarck. Tertium non datur!
(Zblaznel) je včeraj znani Jurij Pod-vrbosmuk. Revež si je utepel v glavo neumno misel, daje mestna hranilnica Ljubljanska že dovoljena. Odpeljali so ga v blaznico.
Dober svet.
Ljubljana je mesto, ki nema skoro nobenega javnega spomenika. Sedaj bila bi prilika odpraviti ta nedostatek.
Zatorej nasvetujem, da se ob občinskih stroških postavi spominek:
1.	Podjetniku, ki je čez deset tednov srečno dodelal Mesarski most.
2.	Tistemu obrtniku, ki je slavnostnemu odboru predložil na pol solda natančen račun, da se je potem z zneskom 65.000 gld. 23Va kr. moglo svetu pokazati, kako brezkončno smo natančni.
3.	Tistim poslancem, ki so še 1882. 1. glasovali proti, leta 1884. pa že za znanih 600 gld.
4.	Tistemu meščanu, ki se bode nove postave »Lex Šuklje" veselil.
Popravek.
»Slovenski Narod" piše: Gospod Šuklje pripoveduje, kako se pouk v nemškem jeziku razširja na slovenskih ljudskih šolah, da se sedaj uči že do 700 otrok prostovoljno nemškega jezika. To je grda laž, kajti g. Šuklje je iz uradnih aktov na-
vel, da se je 699 slovenskih otro;< učilo neobligatne nemščine. Resnično, resnično vam povem, da je v Kolodvorskih nebesih nad tem jednim otrokom, ki je prišel tako v »škart", več veselja, nego nad vsemi onimi 699, ki se v ljudski šoli ger-manizujejo.
P. n. gg. naročnikom.
Zadnjo številko zaplenilo nam je c. kr. državno pravdništvo zaradi škratograma, v katerem je bil govor o banu Hedervarg-ji. Ugovora nesmo uložili. — Današnjemu listu dodali smo dve strani priloge.
Uredništvo „Škrata".
Izhaja 10. in 25. dan vsacega meseca. Cena za vse leto 3 gld., za pol leta 1 gld. 50 ki-., za četert leta 80 kr. Posamične številke po 15 kraje., pri opravništvu v „Narodni Tiskarni", kateremu naj se pošiljajo naročnine, reklamacije in inserati.
Slednji računijo se po dogovoru.