77. številka.
Ljubljana, petek 4. aprila.
XII. leto, 1879.
SLOVENSKINAROD.
Izhaja vsak dan, izvzemat ponedeljke in dneve po praznikih, ter velja po pošti prcjeman za avBtro-ogerske dežele za celo leto 16 gld., za pol I-ta 8 gL, za četrt leta 4 gld. — Za Ljubljano brez pošiljanja na dom za celo leto 13 gld., za četrt leta 3 gld. yo kr., za en mesec 1 gld. 10 kr.   Za pošiljanje na dom se računa 10 kr. za mesec, 30 kr. za četrt leta. — Za tuje dežele toliko več, kolikor poštnina iznaša. — Za gospode učitelje na ljudskih šolah in za dij ake velja znižana cena in sicer: Za Ljubljano za četrt leta 2 gld. 50 kr., po pošti prejemati za četrt leta 3 gld. — Za oznanila bc plačuj od četiristopne petit vrste 6 kr., če Be oznanilo enkrat tiska, 5 kr., če se dvakrat, in 4 kr., če se tri- ali večkrat tiska. Dopisi naj se izvole trunki rut i. — Rokopisi se ne vračajo. — Uredništvo jo v Ljubljani v Franc Kolmanovej hiši št. 3 „gledališka stolbji Opravništvo, na katero naj se blagovolijo pošiljati naročnine, reklamacije, oznanila, t. j. administrativne reči, je v „Narodnej tiskarni" v Kolmai
stolba"
movej hiši.
Dosledni bodite.
Iz Gradca 1. aprila [I«v. dop.] Logika je lepa stvar, in se je od naših nemških učiteljev toplo priporočevala. Zatorej Nemce merimo mi Slovani z vatlom, ki so ga nam sami v svojej knjigi nosili. Učimo jih logike v politiki. Na pr. našo graško „Tages-pošto", ona je tega nanka močno potrebna. Ona ne ve še za stari rek švabski: was dem einen reeht, ist dem andern billig, enake pravice za vse.
V Bvojem denašnjem listu prinaša prav pameten članek pod naslovom nMagyaren und Sachsen" v katerem se hvalevredno poteguje za svoje rojake Saše na Ogerskem, češ, da jim Magjari krivico delajo, ko jih hote poma-gjariti, oni isti Magjari, ki so se znali (po „T.U) tako mojstersko braniti pred germanizacijo, in ki so znali tako izvrstne dokaze zoper ponemčevanje svojega naroda navajati. „T". protestira zoper to, da bi se nemški Saši na Ogerskem morali učiti državnega ma gjarskega jezika. Rečeni list citira potlej Saša Schreiberja, kateri je v klubu ogerske libe ralne stranko vstal in govoril takc-le zoper potujčenje svojega naroda: „Jaz ntjsem le iz narodnega, temuč uzroka ljudskegaizobra-ženja zoper učenje mag jurskega jezika v Ba Bkih šolah. Ta zakon (o uku magjarščioe) je nepotreben ali pa škodljiv. Nepotreben, ker je uže dovolj preskrbljeno, da se more naučiti državnega jezika tisti, kate remu je potreben; škodljiv pa, ker se fantič v šoli, naj si bode on Blovaške ali rumuuske, srbske ali saške narodnosti, ne bode mogel naučiti za življenje koristnih in potrebnih predmetov ljud-Bke šole, Bamo temu državnemu je-
ziku za ljubo, in na zadnje ne bode znal niti onega Bebi nepotrebnega državnega jezika, niti ne predmetov ljudske šole.
Ako „Tagespost" imenuje te besede pametne in domoljubne (verniioftige und von patriotismus zeugende vvorte) pritrjujemo jej, da resnico govori. Ali to moramo mi Slovenci pristaviti, da njegove besede o magjarščini veljajo tudi popolnem pri nas glede nemščine mej Slovenci. Prav tiste argumente, kakor Saši rabimo tudi mi Slovenci za svojo borbo zoper ponemčenje naših otrok v šoli. Zakaj Be „T". konsekventno tudi ne potegne z isto logiko za nas kakor za svoje brate Saše? Ja, bauer . . . ?
šestletno legislaturo pregledamo, ne vidimo nikjer nič Btvariteljne misli, temuč povsod grehe zoper avstrijske prave potrebe in interese, vse to kot nasledek državne modrosti one stranke, ki je uže več let na krmilu. Avstrija je, in bi morala biti Evropa v ma-1 ej obliki, v katere j bi morali vsi nnrodje enake pravice imeti, ne pa da jeden črez dražega gospodovati hoče.
Iz državnega zbora.
V seji 1. aprila je češki poslanec iz Mo-ravskega Wurm govoril in dejal: Učiteljem je ustavoverna stranka samo za to boljšo plačo dala, da bi imela agitatorjev več za se. S tem, da se je Šola v politiko zavlekla, in bo se iz učiteljev naredili oticijaln: agitatorji ene stranke, razsejano je tako seme, kakor ga bode ša le prihodnji rod prav obžalovati mogel. Tudi uradniki so se izkazali kot mogočni agita torji. Na Moravskem so uradniki politično agitacijo jako razširno uganjali. — Ustavoverna stranka je vseh zadnjih šest let, kar zboruje ta državni zbor, Slovane zatirala in zanemarjala. Slovan je so jej bili le predmet političnega sovraštva. V Šleziji na pr. bo je uvel nemški jezik mej Slovani, in tako prusijansk duh razširil. Ravno tako drugod tudi pri Slovencih. — Kmetski stan je čedalje na slabe-jem in razpada v beraštvo. Šolske postave, katere je dozdaj vladajoča stranka izvela, pokažu je jo se vsak dan bolj napačne.   Če celo
Politični razgled.
\orrmij<» «ložele.
V Ljubljani 3. aprila. V tlr£<ivnem zboru je včeraj govoril v budgetnej debati finančni minister. On je odbijal napade na vlado, kazal, kako so izdaje za produktivne namene od leta 18G8 večno večje in je statistično dokazoval, kako se je davkovski znesek vedno povzdignil. On je dejal, da izredni dogodki so mogli red v državnem gospodarstvu pač obtežiti, ali mjso ga mogli vreči. Vlada se trudi ščediti in hraniti kjer se da, v npravi in vojski in upa, da bode z reformo davkov, ščedljivostjo in nehanjem zadolževanja zopet popolnem finance v red spravila. — Pri tej priliki se spominjamo, da je isti naš finančni minister uže davno pro okova), da „bode uže bolje".
Nemški usttiv&verci na nemškem Češkem so Be uže začeli za volitve v državni zbor pripravljati. Dne 9. aprila imajo za to shod in so uže vabila razposlali. — „N. fr. Pr." 2. aprila poroča, da vlada misli deželne zbore Še le septembra sklicati, tako da bodo volitve za državni zbor prej, namreč uže junija meseca, torej pred d ormi l Ob petindvajsetletnici poroke cesarjeve se namerava jako mnogo zaprtih pomilostiti. Mej temi, katere bode ogersko ministerstvo predložilo za pomiloščenje, je tudi iJMitrtić, živi dokaz maujarskega narodo sovraštva in političnega krivosodja magjarskega. On sedi v leči u'-.e dve leti in devet mesecev, in 24. t. m. bi bil prebil ravno še le petino svoje obsodbe.
Itt&tefc.
Jezikoslovne reči.
Iz Slovenije. — M.
JJ todemo pimli namestil v. (Dalje.)
G. y, vpraša: „Kaj smo? in česa hočemo?" PraŠanie za mašilo, popolnem nepotrebno. Tako Brno imeli prašati leta 1848, ko 80 bili vseh duhovi nekako uzburjeni, od prvega deha slobode nekako omotljeni. Od one dobe vrto-glavne preteklo je že nekaj časa, preteklo je leto 1858, leto 18G8, 1878, tedaj trikrat deset let, in v tem času smo se morali uže toliko strezovati in toliko zmodrovati, da zdaj vemo in sicer dobro vemo, kaj smo in kaj hočemo. Ko se nam je dal duSek slobode, bili smo omamljeni, in v enem letu smo hoteli toliko popraviti, kolikor bo nam tujci v stoletjih pokvarili. Takrat Brno mislili na menjavanje je-
zika in ker smo tekom časa razpoznali, da | to ne gre, da takove misli so nezreli proizvodi poedincev, da neniajo razumnega in torej trdnega podstava v narodu, jeli smo mešati slovenščino in hrvaščino, in tako smo dobili nekakšno ilirščiuo, ki je bila vse, samo narodni jezik ne. Delali smo — ne korakov, ampak skoke „mit meilenstiefeln" ne pomislivši, da „natura non patitur saltus" ; delali smo se, zav.hauimi rokavi" „na vse kriplje", da je vez nas (ne iz nas) teklo. Kmetje prijemal za pero in pri tem kmetijo zanovičaril, duhovnik je pisal o guoju, črevljar je pesmanl in kak drug je jezikoslovaril. Vsi stanovi so se bili udeleževali pri narodnem delu, ta bol j spretno, oni bolj okorno. Ni čuda, da je tu pa tam kaka misel kot bela vrana v „ja-snem pasu primigljala". Vremena so se zjasnila, da vemo, kaj smo in kaj hočemo. Slovenci smo in Slovenci hočemo ostati; s tem I je vse povedano. Kader več Slovenci ne bomo,
tudi nikdar S:ovani ne bo kino. Postali smo hladnokrvni, trezno premišljajoči, imamo nekaj skušenj, žalibog mnogo bridkih Bkušenj. Zdaj nobeden več ne misli na meujavanje jezika, in kdor bi kaj tacega mislil, bil bi p re pameten, ker tako govorjenje presega že razumnost? Nikomer ne pride na um ono mešanje v mladostni dobi našega narodnega razvoja, ko smo hrvatske besede na slovenščino, — takrat je bila še kranjščina — usipali, kaktir se usipajo tropine na žgance. Za ono dobo, za oni trenotek, ko smo prosto zadihali, je bilo to odpustljivo, dandenes bi bila taka po-skušuja pogubonosna. Zakaj, ko bi mi cele kose iz srbohrvaščine v slovenščino jemal), da bi jih narod ne mogel prebavljati, da bi torej narod pisnega jezika ne razumel, zapečatili bi bili svoj pogin; mi bi ne prišli do jezika, ki ga hočemo, in zraven bi izgubili še celo svoj lastni narodni jezik, kajti pritisk in nasilje germanstva  in  lahonstva  prihaja strašansk.
Ker se je ot/er*hega zbora predsednik
stari Koloman Gbyczy odpovedal predsed-ništvu, sklenila je veČina, da bode bivšega mi nistra Szlavy-ja za predsednika izvolila. Ta je klubu izjavil, da prevzame.
V11 mi Je države.
Najvažnejše vprašanje t-h dnij je rmešana okupacija" Kumnctije. Ali poročila o tem vprašauji se ne skladajo. Eni govore, da se Tur« ija ne bode udeležila, drugi da se bode. O Italiji se ne ve, ali se hoče udeležiti z vojnim oddelkom ali le z besedo in privoljo kakor Francoska in Nemšba. Rtvno tako se za gotovo ne ve, kaj poreče in stori Anglija in kaj Avstrija snuje. Gotovo je le, da ruska diplomacija vso dtugo v žakelj de vije in prav je.
itttlt;<t»s*.,i skupščina hoče, kakor se zdaj javlja, 12. aprila voliti kneza, ki bole na ustavo prisegel v Trnovem, a potlej s celo narodno skupščino šel v Sredec (ali Sidro).
Glede «*/V/»n«lre vojske poroča lon-donsk telegram: 1 lusk i general Kaufman je dobil pismo od vodnika zadnje t fganske deputacije, v katerem se zagotavlja, da je v Afganistanu popolen m'r v vseh 6aih krajih, kjer Bega Jakub-kanovo gospodarstvo. Jakub-kan je sklenil in ima pogum, bojevati se dalje dokler bode le mogoče.
Nemški uradni „Reielnanzeiger" od 1. t. m. poroča, da ker je #*#//«* na Ruskem popolnem nehala, in je nikjer več nij, odpravljajo se naredbe od 20. febr. zoper uvoz kuge po morji glede pasažirjev.
ttti ttjanski generali so v Rimu zbrani. Laški listi pravijo, da se posvetujejo o reorganizaciji italijanske vojske. Drugi glasi pa sodijo, da je morda skriven njih shod še važnejšega pomena.
.S»l»<tit;si i državniki poročajo s telegrafom v novine, da so oklenili svojemu kralju svetovati, naj se po preteku leta žalosti za ranjco kraljico zopet oženi.
Dop
ISl.
im tržtt&ke okolice 1. aprila [Izv, dop.] Pretečeno nedeljo je bila naša zmaga na Prošeku slavna. Narodni poslanec g. Iv. Nabergoj prodrl je se 175 glasi proti 158, katere je dobil njega lahonski nasprot nih R. Mauroner, sicer „mirna" osoba, kot pravijo, samo uže v želodcu se mu meša, ko slovenski jezik le govoriti čuje. Agitacija bila je silovita, nepopisljiva. „Irendentovci" pora bili so vsa sredstva in zvijače, vse duševne, materijalne in fizične moči, da bi iz svojega središča, vedno se za sv. pravo borečega od-ličnjaka na narodnem polju izpodrinili. In zakaj bi ga tudi izpodriniti ne hoteli, saj le on jih do Živega podreza in preglavice dela več nego
vsi drugi. V ta namen razposlali so po celem okraju posebno pa v Križ, kjer imajo za to nže od nekdaj plodovita tla, najhujše jezične kapacitete, kruhoberce, znane in in neznane kot agitatorje, da so telesno in duševno bornim ljudem um in pamet blodili ter Bi jih z denarjem in par kozarcev vina prisvajali. Znali so ti gradove svitle v oblakih obljubovati, da bo zidani volilci pri rujnem vincu kar zijali; ob enem znali so tudi psovati in ščuvati na poštene narodnjake in domovino.   Da bi te zmedene buče večji uspeh imele, najeli  so v Trstu za dan volitve 4 omnibuse, da bi 3 če-ttrt ure oddaljene Križane k volitvi v Prosek prevažali, kajti na to zidali so lahoni vse upanje. Dospel je dan, sodni dan volitve. Koj po deveti uri jelo je nenavadno gromeče ropo-tanje onih omnibusov po Prošeku, napolnen *sak  b 14 — do 18  Križkih junakov, in to ponavljalo se je do konca vol tve, dokler nijso vse iz Križa pomeli.  Ako bo  se izstopivši iz voza zbranemu občinstvu predstavili, dobili so v pozdrav zaničevalno zasmehovanje.  Na njih čudnih obrazih  bral je vsak pošten človek iškarjotovo izdajstvo. Oni so s tem svojim smelim, ostudnim obnašanjem javno demonstrovali proti lastnemu slovenskemu narodu, proti domovini, da so izrod tržaške okolice slovenske, kateri jej nečast in sramoto dela. Celo pevski zbor Križki se zastavo (italjansko ?!) so seboj privlekli, da bi jo, če Nabrgoj propade, razvili, ter tako z vihrajočo zastavo v iredentovskem melodičnem petju združenim z gromečim ropo-tanjem vozov in tulečim „Evviva"  — klicem vsi h izvoljenih Križanov ad zadej — slovesen uhod napravili v Križ, kjer so jih sami „tc-maževci" čakali. Od začetka do konca volitve držali bo 8e ponosito, drznim upanjem na zmago Pa ah! „Nabergoj je zmagal!" razlegalo se je krog in krog. Bomba je v možjane treščila Križanom. Potrti do konca, ne vidijo nič, ne slišijo nič. Zginili so kot kafra  — domov. Kontovelci in Prosečani rešili so čast okraja, kljubu temu, da se je tudi v teh dveh vaseh poprijela nekaterih kuga izdajstva po osnova-teljih „Italie irredente",  kljubu temu, da obeh vuseh je bilo malo več voli'cev, nego Križi, kajti mnogo volilcev je bilo pogrešenh v volilnih listih vsled posebne teadencije la-honske. Zatorej čast in slava vsem narodnim vidih oni s Prošeka in Kontovela in nekaterim s  Križa,  ki   bo stali  neomahljivi, kot živa skala v valovitem rovanju drznih Italijanov Živio narodni poslanec Nabergoj Ž vela braća
Mm Trati* 2. aprila. [Izv. dop.] Italijanski list lahonske stranke »Iodipendente* napada in grdi slovensko društvo »Edinost* ter zabavlja na Slovence. Pa to je le Čast za naš narod, če bluva ta list strup in srd okolo sebe zarad volitev. Dobro Lah zna, da je ko« nec veleizdajskega proti-avstrijskega-italijan-skega gospodarstva, katero je v malih letih Trst do oči v dolgove zakopalo.
Slovensko politično društvo nE linost" pa. je ta pot res pokazalo da ima veljavo, tako da lahko pri prihodnjih volitvah nastopi uže tudi v mestu, kar bode tudi storilo. L i da bi morali možje „inteligencije" slovenske v Trstu iz svoje rezerve in strahopetnosti ali filistrije bolj na dan in na delo stopiti v vodstvene vrste. Progresova laška zvezda je na pol oga-snila, „Italia irredenta" je dobila zopet jedno po gla^i. Petardovci in za vratni lahoni so poparjeni in laki židje osupneno gledajo in zijajo v prihod n j ost.
Slovenci na Adriji pa brojimo ponosnim srcem mlade moč«, katere nam počasi, ali od leta do leta naraščajo, ter osamljujemo one izdajalce, ki sramotno blamaže žanjejo. Po bitki začeli se bomo z nova organizirati, da bolj jedini in bolj krepki stopimo v vsakem času pred narodnega sovraga. Živila „Elinost" na Adriji ! Živela Slovenija!
Ix Zla|rr<kt»n 1. aprila. (Proti nemščini.) V denašnjem „Obzoru" čitam dober članek, kateri Zagrebčanom očita, dft, nemški govoie" mej in v javnem in socijalnem življenji ter le preveč nemščine trpe* mej seboj. Uredništvo pak se skoro opravičuje, zakaj je ta članek vzelo v svoje predale, piSoč; „Priob-ćujemo, da se vidi, kakov utisak čini Zagreb na izvanjskoga Hrvata „   Meni bo pa zdi, da bi „Obzor" ne potreboval tega opravičenj«, temuč (to rečem iz najboljšega jugoslovanskega rodoljuba, a ne da bi komu hotel svete dajati) dobro bi bilo, ko bi se hrvatsko občinstvo večkrat opominjalo, naj se osvobodi narodno pogubne nemščine, katera se v Zagrebu le preveč čiri in hrvaščino izpodriva. Jaz kot ne dolgo [tukaj bivajoč Slovenec, rojen iz kraja, kjer sta šola in urad od nekdaj nemška, čudil sem se tu sem prišedši še mnogo bolj nego hrvatski „jedan s vana", kako grozovito je rak socijalne germanizacije na Zagrebu in na vseh hrvatskih mestih. Ko bi pri nas bil domači narodni jezik v uradu in šoli le bolj dovoljen nego je, jaz bi trdil, da je Ljubljana bolj slovenska nego Zagreb hrvatsk.
Narodnost naša je v nevarnosti. „Obraniti si hočemo najprej svojo narodnost; to je naša pravica in naša dolžnost! Narodnost — to je narodni jezik." (nZv.a 1876. 302). A kako Bi bodemo ohranili narodnost — to je narodni jezik, če smelo preziramo naravne zakone razvoja jezikovega, če ne maramo niti za svoj rod niti za bratski narod hrvatski? ako še dalje trpimo to narodno spako v obliki t>, ki je narod ne pozna, (mesto da jo popravimo z obliko u ali vsaj re) ki jo narod govori, a ne samo naš narod, nego i jugoslovanski.
Gospod vi dalje praša:......čemu
trebimo iz našega naroda še tisto malo, kar so nam tujci pustili obščega s slavjanako večino?" Trtbimo? ta izraz bi zadeval najbolj g. t). Gospodu n bode znano, da mnogi naših pisateljev piše: postaviti, po ruskem načinu. Kako to, da g. » te oblike ne hvali? Kako to, da se je niti sam, na ruskem stališču stoječ, ne poslužuje?   Kako to, da on sam
piše: .-vstaviti?   Ni li tukaj opravičena misel, | da g. o sam „ trebi iz našega naroda še tisto malo,  kar so nam tujci pustili obščega s slavjausko večino", pisaje: .-'.stavitiV Tujci so  nam pustili?   Kaj  so nam tujci pustili? Dobrega nič, a pustili so nam mnoge slov stvene pokveke, ki skrunijo naš jezik, italija-nizme in germanizme,   če je res, da so nam tujci pustili to krivo obliko v,  lupino brez jedra, ki Brno jo tako veseli, kakor svojih pravic pod §. 19, koliko smo si pa z njo opomogli? Za koliko smo se približali obščeslavjanskemu jeziku? Tako dolgo, skoro štirikrat deset let, pišemo že tega spaka,  to moderno znamenje našega zaostatka, našega nazadstva,  pa še znali nesmo, da imamo tako „lepo predstvo"! O, kako bogat in krasen je naš jezik po tem nesrečnem   „t'", opremljea z vsemi „odlici cami" in finostmi izobraženega jezika! — Če je taka, zakaj pravijo tujci, da je nuščina su rova, da ni izobražena,  da je narod ne ra
zume? O, grdi tujci, ki ne razvidijo „ lepega predstva", ki zaim tavajo naš jezik, opremljen s to „odličico"! „Koliko se je že govorilo in pisalo, upilo in prosilo, naj se slovenščini odprć vrata učilnic in uradov 1 Kako ubogo malo se je pa doseglo! Odgovarjalo se je nam: Radi bi, ali vaš jezik ni še dovolj razvit in in izobražen........, Bkrbite, da ga
izobrazite." („Zvon" 1876, 302 ) Kako je to? Kaj Že ni naš jezik dovolj razvit in izobražen, če imamo v, to »lepo predstvo", to nesrečno „odličico" in finost izobraženega jezika? Na stran šalo    V teh besedah je mnogo trpke resnice, kajti naš jezik so narodni a nerodni sapožniki natezali na druga kopita, na ruščino, Češčino, staroslovenščino itd , Bamo na domače kopito ne, ueso mu hoteli pisave pomeriti po narodnim i/govoru. — Tujci so nam kaj pustili? Tujci, ki bogokletno segajo v božje naredbe, jemajoči nam narodnost ?   Tujci infer-nalno se nam posmehujoči, ko cedimo in tre-
praktischen zwecke des Iebea3 uad die wahre bestimmung des menschen zu erkennen", ker meni, da „praktischer tvreck des lebens" in die „bestimmung des menschen** je postati nemškutar, stopiti v „zwergverein" in biti pseudopedagog. — Pri nas na Primorskem — hvala Bogu — ne poznamo  mej sloven-
nici tudi Szegedinci podpirajo. Na nasvet Gor-S i Cev se potlej sklene, onih 200 gld. tako razdeliti, da dobodo 100 gld. Szegedinci, a druzih 100 gld. naši domači preplavljene! na Notranjskem v Logatci, Planini in Cerknici. Zoper notranjske preplavljence sta glasovala samo gospoda Zhuber ii Pirker. — Od •
Rkimi učitelji niti jednega „nemškutarja". Vsi ibornik Leskovic poroča dalje o obrokih, ki
so vrli narodnjaki in po Stritarji kličejo kranj skim nemškutarskim renegatom:
Oi, pridi rešenik, druha! razpodi Nezvesto nnai, ki so redi in paso, A ljudstvo lažno po puščavi hodi.
Domače stvari.
— (Pogovor zarad mestnih volitev) bo imeli narodnjaki v Ljubljani včerai večer v čitalnici. — Nemškutarji pa ga imajo za tretji razred drevi.
— (Liubljanski   mestni zbor.) V seji 1. aprila mestnega zbora je storilo 12 novih meščanov v roke županove obljubo. Odbornik Ziegler poroča o potrebi,  da se na Ilradeckega mostu hitro tlak popravi, in naj se za to  15G3  gold.  odloči.   Ker je stvar nujna, sklene se na predlog županov stvar brez licitacije v brzo delo izročiti, kar podpira tudi g. H o r a k, ki želi, da bi se ta reč ne delala tako počasi, kakor se je vodnjak na sv. Jakoba trgu. — Dalje poroča Ziegler, da je na tržaškej cesti do cigarne fibrike treba postranskega pota, zato naj mesto zamenja tam kos zemlje za drug kos ob cesti. Ali župan Lsgchan mora konstatirati, da nij potrebnih dveh tretjin odbornikov v tej seji navzočnih, torej se o oddaji mestnega premoženja, če je prav le mala stvar, po statutu ne more pravilno odločevati. Bilo je namreč samo 10 „nemških" odbornikov navzočnih, a osem slovenskih, tako se je morala ta stvar odložiti. — Odbornik Leskovic poroča potem v imenu finančne sekc;je in nasvetuje, naj se da Szegedincem 200 gld. iz mestne bla gajnice. Odbornik Regali pa pravi, da bi on glasoval sicer zoper to, ker Szegedince podpira uže tako ves svet, ki je bogatejši kot mi; v Szegedinu so Magjari, ki nas Slovanov še  ne  poznajo, in pravijo, da  nijsmo niti ljudje, „tot nem ember," in nikoli še nij bilo slišati,  da bi bili Magjari  nas  podpirali, če smo nesreče imeli.   Vendar bom glasoval za podporo, ali samo iz loj al i te te, ker je cesar rekel, da želi, da se ob njegovej 25let
se naj  dovolijo kupcem mestnih zemljišč na ljubljanskem močvirju,  ker  reki vsled slabih letin nijso mogli še plačati.   Regali govori za to, naj se ti ljudje pocukajo 7a plačilo, in naj obresti plačujejo le po 5 od sto,  ne po 6 kakor odsek nasvetuje, ker po reveži, vsako leto „Szegedinci'* ljubljanske okolice. Pri glasovanji  pa vendar obvelja nasvet za 6 procentov obresti. — O Ibornik Kaltenegger poroča o treh menj važoih rečeh. — Iz poročila g. Mahrovega posnemliemo, da letos v L'ub-liani Šolo   obiskuje 1622 dečkov (za 54 več kot lani) !n 1320 deklic (za 36 menj kot lani). Na dnevnem redu je bila tudi peticija društva Sokol*, naj se mu dovoli poraba realkene telovadnice,   kakor se  dovoljuje nemškemu turnvereinu".   Ali župan to reč z dnevnega reda odstavi, Češ, da nij Še doveli preiskana. — Mestna štipendija se podeli realcu 7. razreda Emilu Smukavcu. — Odbornik Dober-1 e t utemeljuje (od narodne stranke večkrat v mestnem zboru kot želia izrekani) nasvet, naj se v Ljubljani  naredi  khivnica.   On obširno govori,  kako je klavnica  za  govejo živino, drobnico  in  svinjetino v Ljubljani silno potrebna.   Za to na* se mestnemu stavbenemu uradu naloži, da v treh mesecih naredi predloge.   Če ne bode mesto hotelo zidati take klavnice ima p. Doberlet uže konsorcij zbran, ki bode na svoje stroške klavnico zidal in mestu pogoje stavil. — Župan nasvetuje, naj se izroči ta nasvet združenim sekcijam: finančnej,   policijskej  in  stavbenej v pretres. G. Ziegler meni, da je tri mesece premalo časa za izdelanje planov, zlasti zdaj, ko ima mestni inženir dovolj druzega dela. Regali prav živo podpira nasvet, naj se klavnica napravi, ker te je res zelo potreba.   On pravi, da naj bi se izročilo zidanje Doberletovemu konsorciju,  ker na ta način pride mesto s časom celo brez stroškov h klavnici. — Do-berletov  nasvet se potem  izroči odsekom v pretres. — Odbornik Gariboldi potem izraža Željo, naj župan pri vojnem ministerstvu prosi, da Ljubljana dobi zopet kf»ko vojaško garnizonu, kar Župan obeta, da bode storil.
Meni se ne zdi prav, če hrvatski rodoljubi kakor ptič noj pred germanizacijo svojo narodno glavo v pesek potaknejo, pa je videti nehtć ali pa se tolažijo — in nemškim judom vsakovrstne socijalne koncesije delajo.
S I*rllllorsl44»£a 2. aprila. [Izv. dop.] Nemšk rek pravi, da moremo po tem spoznati človeka, ko zvemo, kateri so mu somišljeniki in prijatelji. O Sokratu znamo, kateri so mu bili neprijatelji, in iz tega vemo, kakšnega duha in značaja so bili mu nasprotniki — in kakšen možak je bil on. Sokrates je bil plemenit človek, slaven modrijan, celo delfiški orakel ga je najmodrejšega Grka imenoval. On je spoznal, da je ranogobožanstvo svojih sodržavljanov bedarija, in da je en sam Bog, kateri je vse reči ustvaril. Veroval je tudi na nesmrtnost duše in na Življenje po — smrti. Dasiravno je svoje sovrstnike v vseh znanostih dosta presegel, vendar je bil tako pohleven, da je rekel, da samo to vd, da nič ne ve. V Piltzu čitamo tudi: „Sokrates erforsehte die praktischen zwecke des lebens und die wahre bestimmung des men-schen zu erkennen". — Njegovi somišljenci so bili: Ksenofon, Platon, Aristoteles in drugi.
Ali učitelj — Kalan je bil tudi pošten človek; še ne dolgo so ga učitelji, slušatelji kmetijskega tečaja v Gorici s Čestjo „dopisnika" „Slovenskoga Naroda" imenovali, ker je bil nujiskrenejši narodu jak. Zdaj je pa iz-poznal, da je „mnogobožanBtvo" — Štoval je namreč takrat kot „narodnjak" vse narode jednakomerno — njegovih sodržavljanov bedarija, in da je le jeden sam Bog, in ta je „nemškutarski bog", a „Sima11 njegov prerok in „Schulzeitunga pa njihov — koran, po katerem naj se vse ravna, — kranjski nemčurski „afterpedagogi" pa pred njim klečeplazijo. Zdaj ne veruje več narodnjakom, in misli, da bo kot nnemškutar" po prislovici: BNon cum corpore extinguuntur magne ani-niae" Še po smrti živel. Dasiravno je svoje kolege v „narodnjaštvu" presegel — le g. V., ki je kranjskim nemškutarjem „figo" pokazbl in je prišel na Goriško — nij mogel v tem užugati — vendar je zdaj tako pohleven, da je Btopil v „zwergverein" in začel pisati v glasovito ljubljansko tetko „Schulzeitungo" in V njej povedal kakor „Braka mladim" — par-don, kakor Sokrates: nda to vć, da nič ne ve", t. j., povedal je, da je društvo koristno — naj bode nemško ali slove n s k o.   In glejte,  tudi  Kalan  rerforscht die
bimo plevel iz jezika? Borimo in trudimo se za očetnjavo, a na lastnih tleh Brno tujci. Plačujemo in krvavimo za domovino, toda na tuem so nam odkazane hladne gomile, kakor našim slavnim pradedom, tako njihovim suznim potomcem. Na zemlji, blagoslovljeni s krvjo naših očetov, smo prognanci. To je, kar bo nam pustili tujci obščega z jugoslavjansko večino. Od takovih tujcev ne maramo ničesar. — „V naših rokah jedino je bramba in pomoč! Za naš jezik bode toliko storjenega, kar sami zanj storimo, no več ne manj! . . . Baj prav v resnici naše je samo to, kar si s trudom pridelamo in priborimo; V3e diugo se nam lehko uzame, kakor nam so je dalo", („Zvon" 1876, 302.), Če se nam je res kaj dalo ali pustilo. Če hočemo torej svoj jezik pospeševati in utrjevati, moramo pisavo govorici prilagoditi in nikakor se tega ne braniti; če drobtin ne bomo spoštovali, kakršna je na rodna oblika u, tudi kruha nesmo vredni.
Gospod v) pravi: „Mali narodi so dande nes primorani naslanjati se na velike narode". Dobro, tudi naša misel je ta, da se moramo naslanjati, ker smo primorani, pa ne samo naslanjati, tudi po I peniti se moramo sami; toda pri nas je tudi to nemogoče, kajti veliki narodi, Nemci in Lahi so, ki Be naslanjajo na nas, in tako krepko, da nam poka narodno ogrsdje, da jedva dišemo. Gospod vj meni, da ua ruski narod se imamo naslanjati. Lepa menitev, izborna misel, kažoča iskrenega Slav-jana, a kod nas nema cene, je nepraktična, fantastična, ker neizvedljiva. Za Boga, kako se čemo naslanjati na Ruse, ki so tako daleč, če se ne smemo na Nemce in Lahe, ki so tako blizu, in kakor nekteri hočejo, niti ua Srbohrvate? Človeku, ki žeje gine, vse morje nič ne pomaga. Kako se neki moremo naslanjati na Ruse ? Mej nami in Rusi so Nemci, -o Magjari, bo Rumuni, ho Poljaki, so Turki, je vsa Evropa.   Da bi se mogli veseliti take
zaslombe, zdrobljena bi morala biti vsa Evropa. Saj smo sami doživeli, da mogočna Rusija ni mogla do cela izvršiti blagega namena, namena, ki bi imel biti vsemu krščanstvu prva dolžnost. Kako se bodemo naslanjali na Rusijo proti odločnemu protestu vesoljnega sveta? Čakati pa, da se ruske meje razširijo do jadranskih obal, da zmagoviti ruski crel svoje krilo razprostre do Triglava, do onega trenotka je še cela večnost, dotlej utegnemo poginiti, in to ne enkrat, kakor so poginili „Izraelci, Feničanje, Kartažani, Atenci, Benečani in drugi", se ve da „vsak po svojem", kajti „veliki narodi — priBtavimo: in nam sovražni — so se tako pomnožili, da pod mVjovitn natiskom malim narodom — zlasti slovenskemu — ni mogoče pamostojno razvijati svojih materijalnih iu duševnih moči".
(Dalje pnh.i
— (Pri baki adi in serenadi,) katero je o 25 letnici cesarjeve poroke sprožila tukajšnja požarna straža, sodelovati so tudi vsa narodna društva nemudoma svojo rado-voljnost izrekla. X . izvršitev ove svečanosti je bil potem voljen odsek, v kuterem vit. dr. Slockl zastopa diuUvo strelcev, c. kr. vladni svetnik pl. Fiadung zastopa filharmonično dru-6tvo, dr. Karel Bieivvtis narodno čitalnico, Fr Dremk „Sokola" in magistratni uradnik Mi-balu': družbo dosluženih vojakov. Mi bi nič ne omenili o razgovorih tega odseka, ker mislimo, da naj se ne nosi brž na ulice, dokler se kaka stvar obravnava še bolj privatno. Ker pa sta ljubljanska dva nemška časnika stvar nagloma Obesila na veliki zvon, treba, da tudi mi svoje povemo, kajti, da se vresnica prav spozna, treba čuti dva zvona" in ta je to: ko bo v odseku se razgovori o serenadi začeli, naznani gospod zastopnik nemškega filharmoničnega drnštva, da se društvo udeleži petja pri serenadi le pod tem pogojem (nur unter der Bedingung), da vsako pesen pevci filharmoničnega drnštva in pevci čitalnični skupaj pojo, ne pa, da vsak za-se poje svoje. Ta čudni pogoj je osupnil zastopnika narodne čitalnice, ki je za trdno mislil in v tem Brni slu tndi od čitalnice svoj mandat imel, da pod oknom c. kr. deželnega predsednika kot ces. namestnika filbarmonično nemško društvo poje svoje pesni, čitalnično narodno društvo pa svoje. Ah od imenovanega pogoja se zastopnik filharmoničnega društva nikakor nij odvrniti dal, in je na mnogokrat ponavljano vprašanje: zakaj da hoče filbarmonično društvo vsakako Je skupno b čitalnico peti, odgovoril „wir sind f Ur uns allein z u schwachu.
— (Nesreča na železnici.) Iz Maribora piše se nam 2. t. m.: Denes popolu dne je kondukter poštnega vlaka, ravno ko ee je ta približeval postaji Kačje (Kranichs-feld) tako nesrečno padel z brvi zadnjega voza, da je v navesti obležal. Kondukter je Ljubljančan.
— (Zopet veliko pogorišče.) Dra-govanja vas v občini Tančji gori pri Črnomlji na Dolenjskem je v ponedeljek po noči skoraj cela zgorela. Ogenj je storil za 25.000 gold. škode. Noben pogorelec nij bil zavarovan, beda je torej strašna, ker ljudje so uže tako veliki reveži bili.
— (ltojanska čitalnica) napravi v nedeljo 6. aprila veselico. Spored je: 1. „ Petje.u 2. „Pegam in Lambergar", deklamacija. 3. „Slovenska junakinja", deklamacija. 4. Dva gospoda pa jeden sluga, vesela igra v 1. delu. 5. „Tombola". Vstopnina za neude 20 kr. Začetek točno ob 6Vi uri zvečer. K obilnej udeležitvi uljudno vabi odbor.
— (NeBreča) „Novicam" se iz Vipave poroča o strašnej nesreči, ki se je ondi pripetila v ponedeljek: Ženka posestnika g. Žvo-klja se je peljala na obisk svoje rodovine s 4letno hčerko; konji se splašijo, Žena je brž mrtva obležala, tudi hlapec je v smrtnej nevarnosti, deklica pa ranjena.
— (Velik vol.) Iz ŠentVida pri Zati čini se piše „Nov.": Tukajšnji mnogozaslužni župnik, gospod Matija Kulavic, je te dni vola, pravega velikana, ki mu ga nij para v nasej deželi in morda še kje drugod ne, prodal za 370 gold. ljubljanskemu mesarju g. Jožetu Črnetu. Vol je Btar blizu 5 let, nenavadno visok in širok. On vaga jeden in dvajset centov, a meri 17 pedij in pol    Plemena je
švicarsko-muriškega, doma izrejen in dorejen. To izvrstno  pleme si je g. župnik zaredil od dveh švicarskih telic, ki mu ji je pred več leti iz posebne  prijaznosti  prodal grajščak g. vitez dr. Outmansthal.   Prav lepega junca pa je imel  takrat  posestnik Anton Roječ v Zaborštu. Prejel ga je bil od slavne kmetijske družbe kranjske,  ki je takrat še brezplačno dajala plemenske junce zanesljivim gospodarjem po deželi.   Od te dobe se nahaja mnogo lepe goveje živine po naših hlevih. — Tudi krava švicarica iz g. župnikovega hleva — mati velikanskega vola — je  bila po omenjenem družbenem juncu oplemenjena. Imela je pozneje še več telet od druzih juncev, a nobeno drugo nij tako izvrstno se poneslo in do take vel .ko.-ti i/.ras tlo. Prav močno je tedaj obžalovati, da slavnej družbi nij več mogoče, brezplačno dajati po deželi plemenskih juncev, kakor poprej, in tako zboljševati pleme naše goveje živine.  Gospodarji na deželi zarad ne ugodnih denarnih razmer težko po dražbi ku pujejo takih juncev, dasiravno je to jedina pot, pouzdigniti domačo živinorejo.   Tu s m naj pogledajo dobre nasledke državne subven cije tisti neverni Tomaži, ki tja v en dan čvekajo,  da državna  podpora za živinorejo nema nobenega  pridal   Omenjeni orjak nij užival nič posebnega; navadna mrva in reza niča mu je bila hrana. Se ve da je v 5 letih precej ooužil.   21. dne p. m. je nastopil težavno pot v Lubljano in menda še le v treh dneh prikorakal tja gori. Kakor čujemo, bode mesar g. Črne velikana za nekaj krajcarjev dajal kazati.   Kdor ima priliko in bo zanima za domačo živinorejo, naj si ga ogleda.
Enotni dri. dolg v srebru .	.   . 65		65
			15
			50
Akcijo narodne banke   . .	.   . 804		_
< rod it no akcije.....	.   . 246		25
			90
			_
N apol......... (J. kr. oekini......	.   . 9		30
	.   . 5		52
>riavno aiark<* . .	. 67		35
Razne vesti.
* (Velika kri da.) Na Dunaj i dela veliko senzacijo faliranje firme Franc vitez v. Fnedau. Pasiva znašajo pri tem konkurzu v hipoteknih dolgovih 3,400.000 gld., v akcep tmh in knjižnih dolgovih 440.000 gld. A aktiva, da bo 8,700.000 gld. Uzrok, da je ta velika firma oslabela je slabo stanje tigovine z železom.
* (Prevoz g o vede.) Kakor pred kratkim Nemčija, tako je tudi zdaj Francoska prepovedala uvožnjo in prevožnjo žive govede, ovac, frišnih kož in druzdi odpadkov iz Avstrije. Meso zaklane živine se sme samo v zapečatenih vagonih prevažati na Francosko od nas.
Zahvala.
Vaem sorodnikom, znancem in prijateljem predrazega in prerano umrlega
Viljema,
izreka so najtoplejša zahvala za izkazano mu Bočutje mej njegovo dolgotrajajočo boleznijo, za zadnje spremstvo na gomilo večnega miru, in za prekrasne vence, katere so mu na gomilo položili. Posebna zahvala se pa še izreka gospodom davkovskim uradnikom v Novem meBtu in Ljubljani, kateri so blažemu ranj-Cbiuii krasne vence darovali; isto tako čestitim gospodom pevcem, mestnej godbi ir. sploh vsem, ki so pri zadnjem sprevodu umrlega dražega so sodelovanjem svoje sočutjo izkazali. Novo mesto, 1. aprila 1879.
(123)      Žalujoča rodbina Knific.
Prostovoljna Ha.
"V" solooto 5. aprila, popoludne ob '/»3 bo bodo v kolodvorskih u.icuh št. 16, v I. nadstropju prodavalo ni dražbi pripravo za sobo, posteljo in druge stvari. (119)
Zahvala.
Kmet Užbin na Ježi, fare črnuške, je našel v soboto 29. marcija na potu mej Dobravo in Črnučami v papirju zavitih 20 gold., katere jo takoj izročil črnuškemu župniku g. Mazeku, ki je pa denar tudi takoj nam poslal. Dolžnost nas veže, da v imenu uneBrečonega rokodelca, kojega nesrečo smo oglasili v nedeljskej številki „Slov. Naroda", tu javno zahvalo izrečemo možu, ki je tako sijajno dokazal, da jo naš slovenski kmet poštenjak, in da slovenska poštenost jo še zmirom staroslavna. Isto tako najprisrčnišo zahvalo žapniku g. Biazeku.
Opra vntŠt VO „Slovensle<ja Naroda".
Duuajsfea borna 3 aprila.
(Izvirno te egraficno poročilo, t Bnotni dri. dolg v bankovcih .   .  65 gld. —
Zlatorumeni osušeni shranljivi
norveški losos-slanlki,
pr. 5 kilo Zaboj, okolo 40 slanikov, gld. 1.85, 3 za' boji gld 6.80.
Okajeni Kielski
sulii slaniki,
pr. 5 kilo v zabojih po okolo 50 komadov, gl. 2.20, 3 zaboji gld. 6.30 franco (poštnine prosto) v vse poštne kraje v Avstro-Ogerskej proti poštnemu povzetju.
Ottensen pri Hamburgu. (120) vf. Mj. JfMa/ir.
Dre varjeni.
V velikih privatnih gozdih v ZkxEa,rma,r©-elcem, Icomits/t-u. (Ogersko) dobi 30 do 50 krepkih drevarjev takoj pri popravah o potokih dela, in kadar bode to dovršeno, se bodu seča drv po pogodbi oddala, tako, da je delo za več let dolgo zagotovljeno. Potnina bo no dajo, a zagotavlja bo posebno krepkim delavcem dnevne plače najraenj 1 gld. in proato stanovanje, kakor tudi, da je živež jako po ceni. (113 - 2)
Naslov:
Holzgeschaft: Fritz Miiller
in .tijirm. Sili (Ungarn).
H TI
en^erg-L^ndguU
Solide Firmen als Vertreter eriiuclLt.
H
r *
8
° I m i
c: ~ I "i3-ca
3 S' *
Hir
+? I S-
o
II«
-1 (s
N c
1*5
• ' n' OB
¥ S? I
0 c S
d" o B
S B m
"I S*
rj 1 -o B M°
d --
1 R*i
l a S? I
^a/1 \Alf \a/ w
M Neka I r/ašha izi oziio-J rgoi riiiwK;i hiša išče )K
)K zvez eč solidnimi )K
J     velicimi žagami. J
3lv Pogoditi se želi za vse 7^
m       smerekove dilje in bukove tavolete, S
kolikor se jih naredi leto dni. ^ Blago se bode vuelej iitkoj i>luf*ulo, kadar mc prevzame. )|(
w Ponudbe sprejema gospod w
)K  (122-1) Peter Grasselli v LjulDljani. S
\As \±S \As   \AS \AS va^ "va^* \a/ \AS \AS \A/
/w     ^K. '^K. ^1^, ^rv /ry ^tv
Izuktcij in ureuuik Jouip Jurčič
Lastnina lu tisk .Narodne tiskarne'