Stran 82_________ ANGELČEK___________Leto 26
J. F. Bogomil:
Iz knjige trpljenja.
VKiKf atko bi šel človek od hiše do hiše in bi /fM^Ps povprašcval ljudi, kako se jim kaj godi. Pri «BJnj5*| Petru imajo očeta v ujetništvu, in že nad Jj^OZJ pol leta se ni nič oglasil; pri Šinkovcu je padel najstarejši sin, France; Dragarjev oee je izgubil že dva sinova na bojišču; Tršarjcvega pogrešajo že celo leto; Kokalj je na bojišču, doma je pa tačas umrla njegova žena, za njo pa joka šest nedolžnih sirot;..
In ko bi obral vso to domačo vas, bi stopil v sosednjo, in zopet bi imela vsaka hiša svoj križ: v vsaki hiši bi napisal novo povest, resnično povest za knjigo trpljenja. In kolikor je hiš v naši deželi, toliko bi^bilo takih-le ali podobnih povesti, kakor je na-slednja.
Plevclov oče so odrinili z drugimi možmi vrcd tja, kamor jih je upoklical cesar. Kar nekam izpraz--   nila se je ondaj Plevelova hiša, in dolgčas je zavla-dal v nji.
Prišli so novi nabori, in potrjen je bil še Plevelov sin Peter, lep, visokorastel mladenič. Nič ni pomagal jok materinih oči, nič nobena prošnja: Pcter je moral za očetom.
Sedaj je bila šele prazna Plevelova hiša, sedaj!' Samo mati s Šestnajstletno Manico in dolgčas in jok so ostali v nji — vse drugo je šlo.
Semintja je pač posveiil tudi kakšen žarek ve-selja v to hišo. Oče je pisal, in Peter jc pisal. Manica je morala brati, mati je pa poslušala. Pismo za pismom je potem romalo za tablo. Kadar je bil dolgčas le pre-nadležcn, so pa mati rekli: »Manica, beri, beri! Kako že pišejo ata? — No, sedaj pa še to, kako piše Peter!«
Manica jc brala, mamica pa poslušala in znala domala polovico pisem na pamet,
Prišlo je pa nekoč pismo," ki ga je pisala tuja roka in v tujem jeziku. Manica ni poznala nobene teh
Iz knjige trpljcnja.
Stran 84__________ANGELČEK__________Leto 26
črk. Obe z materjo sta strmeli v pisanje, in duša jima je slutila nekaj hudega, strašnega.
»Čakaj, h gospodu župniku grem.«
Pa je odšla Plevelova mati — in prišla nazaj z objokanimi očmi,
»Oh, tako je lepo pisano to pismo! Ali kaj mi pomaga, ko je pa smrt v njem, Peter..,«
»Mati! Mrtev?«
»Mrtev!«
Obema so se hkrati posvetile oči, in vso hišo je napolnil jok.
Pcter! Tudi ti si moral dati svoje mlado življe-nje! Vse svoje moči, svojo lepo mladost, svojo srčno kri — vse si dal. In mati jedarovala sina in svoje upanje, in sestra svojega edinega brata. To so da-rovi, tcžki in tehtni!
Grozovito je potrla ta novica ubogo matcr. Hi-rala je in hirala. Pa je legla nekoč na bolniško posteljo in z njc ni več vstala. Odnesli so jo.
Manica je ostala sama — sirota. Oče bogvekje v tujini, na bojišču, v smrtnih nevaraostih; Petra ni več, mamice ni več in jih nikoli več ne bo.
Knjiga trpljenja! Kako grenke so ondi črke, kako grenko ondi berivo! Revež, koraur usoda piše zgodovino življenja v to knjigo!
Uboga Manica! Ko te viditn često klečati pod križem, upam, da boš pretrpela, vdana v voljo božjo, te hude udarce. Zdi se mi včasih, kakor da ti je mla-dost umrla. A ni. Samo vihar jo jc sklestil. Rekel bo pa Gospod, pred katerim moliš, kakor je dejal Jajrovi hčerki; »Deklica, vstani!«
On, ki rane seka, jih tudi celi.