Ljubljana, 6. julija 1991 DEL DELO ji 13. stran d I I zgubili smo mnoge iluzije, je v torek zvečer dejal načelnik generalštaba jugoslovanske armade generalpolkovnik Blagoje Adžič. Isti stavek seje dan kasneje pojavil tudi v gradivu, ki so ga za uro moralnopolitične (pre)vzgoje (demoraliziranih) oficirjev in vojakov ljubljanskega korpusa pripravili v poveljstvu te enote. Čeprav sprva zveni »fatalistično«, je to nedvomno najbolj simptomatično mesto vseh izjav jugoslovanske ge-neralitete. skrajno nevarno in svarilno, če smemo tako reči, priznanje, pomenljivejše od vseh odkritih in prikritih groženj, ki smo jih lahko slišali minule dni. Sleherna armada je namreč utemeljena na iluzijah, od katerih sta »splošno veljavni« vsaj dve. Prvič, da je nadrejeni pametnejši od podrejenega. Iluzija skratka, da je hierarhija »naravni red stvari«, iluzija, zaradi katere je vojska še tako neorganizirane družbe nujno utemeljena na istih vveberjanskih načelih kot vojska države, v kateri vsi vlaki skupaj letno zamujajo pol sekunde. Večina armad poleg tega temelji na iluziji, da so na svetu zalo, kei bodo morda nekoč branile domovino in ustavno ureditev, čeprav je »splošno znano«, da so jo običajno »branile« zunaj meja svoje države in čeprav so običajno namesto ustave branile (svoj) režim. Je beograjska generaliteta izgubila katero od teh iluzij? Je! Naprej je spoznala, daje tisti nad njo, civilni vrhovni poveljnik — torej predsedstvo SFRJ — »neum-nejši«, saj ji ne more zagotoviti denarja in statusa; tako takrat, ko obstaja, kot takrat, ko ga ni. Točno tisto, kar konstituira oboroženo skupino ljudi kot armado (čeprav »dejansko« obstaja samo v glavah), je izginilo, ogrožena pa je bila njihova oziroma njena eksistenca. Zato je udarila in nato — presenečena zaradi odpora udarjala vedno bolj brezobzirno, dokler nenadoma ni ugotovila, da »do- movine« res ni več in da za odkrito napadalno vojno ni pripravljena. Umaknila se je, a je z njenega stališča gledano razumljivo, zakaj je prekinitev ognja v Sloveniji še vedno neformalizirana, zakaj je zatišje negotovo. Generalom je potrebno — takšen je najmanj vtis — zgolj zato, da sebi in moštvu »povrnejo iluzije«, da znova dobijo legalistično pročelje: predsedstvo, ki da ravna po ustavi in ukazuje armadi, ki da brani domovino. Nad Slovenijo v teh urah tako ne visi več odkriti ultimat načelnika generalštaba jugoslovanske armade, ampak ultimat s podpisom Stipeta Mesiča, predsednika predsedstva SFRJ. Predsednika, katerega naslednik oziroma-sedanji podpredsednik Branko Kostič je štiriindvajset ur pred dejanskim formuliranjen ultimata na seji predsedstva SFRJ natančno napovedal, kako se bo odločilo predsedstvo. Namesto da se bi predsednik in predsedstvo SFRJ na prvi seji »v vlogi« vrhovnega poveljnika svoje armade seznanila z ravnanjem podrejenih, razveljavila vsa nezakonita imenovanja ter odstavila vse, ki so odgovorni za vojno, sta jih legitimirala za nazaj in s tem istočasno blagoslovila vse, kar jim bo še padlo na pamet. V drugem poskusu je srbskemu režimu in njegovim satelitom torej uspelo, čeprav je bila igra tolikanj prozorna, da so ji lahko — ob asistenci tuje diplomacije — nasedli le popolnoma zbegani politični naivneži. Kajti zasluga, da so generali ostali brez iluzij, pripada izključno Slobodanu Miloševiču, ki je. da bi izzval generale, nekajkrat tvegal in stoično prenesel obtožbe, da »razbija Jugoslavijo«. Skorajda že izgubljeno partijo z blokado predsedstva SFRJ je ob spletu okoliščin pravzaprav spremenil v zmago. V strahu, da mu med zdravica) »novemu skupnemu domu« ne bi z okenskih polic popadali cvetlični lončki, je svet prihitel k njemu v Beograd s prošnjo, naj v endarle podari armadi vrhovnega poveljnika. Olikanih gostov ni bilo mogoče zavrniti, kajpak, če bodo separatiste prepričali, naj prekličejo svoje deklaracije. Kako in katere, bo kasneje seveda razlagal Miloševič sam. saj to in takšno predsedstvo tako in tako ne more 'sprejeti nobenega sklepa, ki ne bi bil po volji Srbiji. V tem času je bil predsednik zvezne vlade Ante Markovič že politično mrtev . Kaj boljšega si, skupaj s svojimi ministri, zaradi prepričanosti, da se bodo generali držali njegovega »pooblastila za omejeno uporabo sile«, ni zaslužil. Njegova eksekucija je nepotrebna: srbski propagandni aparat je že razbobnai njegovo krivdo za smrt nedolžnih vojaških obveznikov. (Temu bi bilo pravzaprav v celoti težko ugovarjati). Odstranili ga bodo tisti, ki jim je »objektivno« služil. Zdaj se srbski režim lahko naredi velikodušnega. tako kot je tudi že opazili: Slovenija naj gre. v božjem imenu, če si tolikanj želi neodvisnosti (pri »sporazumnem« določanju »pogojev« jo bomo že še privili, a to tujini takrat ne bo več mar). Hrvaška pa nikakor ne. S tem ko je Mesiča priznal šele po razglasitvi hrvaške samostojnosti, je Miloševič dal v edeti prav to. Zagreb pa, ki je darilo sprejel, očitno ni spregledal, da ga »prinašajo Danajci«. Ker verjamemo, da so med generali še vedno tudi takšni, ki so z iskrenim zadovoljstvom dočakali vrnitev odpisanega vrhovnega poveljnika, smemo pričakovati, da bodo nekateri neprijetno presenečeni. medtem ko za nekatere vemo, da slutijo. Jastrebi so med generali v premoči, o tem zdaj najbrž ne morebiti nobenega dvoma več, m vse. kar so doslej počeli na lastno pest, bodo odslej lahko legalno. Čistka »nezanesljivih« (kateri so zanesljivi, je jasno iz zamenjav v zadnjih dneh) oficirjev se bo nadaljevala, dokler ne bo dosegla vrha. To podaljšuje nevarnost razširitve vojaškega napada na Slovenijo. Več dejstev pa vseeno govori v prid upanju, da z nasilnimi sredstvi Slovenije nihče več ne bo oviral pri njeni osamosvojitvi. Če povzamemo: odbila je prvi napad, ki ga na enak način (z obvezniki) skoraj zanesljivo ni več mogoče ponoviti; zaradi samovolje generalov in brutalnosti tega napada so se vlade po svetu hitro znašle pod pritiskom javnega mnenja. naj priznajo slovensko neodvisnost, kar bi potrdilo dejansko razveljavitev ustavnega okvira za nadaljnje vojaške posege; Srbija seje odpovedala Jugoslaviji, »svoje« rezerviste pa potrebuje za obračun s Hrvaško, »zavarovanje« BiH in Kosova, morda tudi Makedonije; generali, ki jim je morebiti res bilo toliko do »ozemeljske celovitosti«, da st) poslušali Markoviča in bili na koncu izigrani, so v manjšini. Proti možnosti, da si je šele s krvjo Slovenija prejšnje dni dokončno ustvarila možnost za pogajanju (ki jih prej nihče ni hotel sprejeti) o načinu, rokih in pogojih osamosvojitve, govori poleg povedanega pravzaprav samo občutek, da se »kur tako ne bo končalo«. Janša proti Kadijeviču je bil pred skoraj natanko letom dni na tem istem mestu naslov ljen uvodnik. Prav z namenom, da opozori na morebitne psihološke strese, ki jih generali slavne ( Titove) armade doživljajo zaradi zoperstavljanja svojega bivšega zapornika. Ne tituli ra srbski režimski tisk obrambnega ministra Slovenije »rezervni vodnik« samo zato, da bi sc mu posmehoval, temveč verjetno zlasti zato. da bi izzval generala armade. Čeprav oziroma prav zato. ker je njihov voptški poraz tudi posledica napačne in podcenjujoče presoje nasprotnik;!, malomarne strategije in logistične neprevidnosti, se v generalih, vzgajanih v izročilu vselej zmagovite vojske, zanesljivo kuha maščevalni bes. Njihova čast je prizadeta, konec koncev so zdaj vsi videli, da niso nepremagljivi; tudi te iluzije je konec. Hrvati, Albanci in Muslimani, morebitne naslednje žrtve, so opogumljene z dejstvom, da treniranje strogosti v Slovenije ni bilo uspešno. To je nevarnost, ki bi jv) lahko zmanjšala samo ta kojšnja upokojitev vseh generalov, ki so imeli prste v »slovenski operaciji«; a ker tega ni mogoče pričakovati, bo nekaj časa po vsem sodeč še treba živeti z njo. Je po tej izkušnji končno tudi Beogradu jasno, da bo hočeš hočeš le treba začeti s političnim reševanjem problemov, ki izvirajo iz preživelosti federalnega sistema oziroma vsiljevanja načela vsi Srbi v eni državi? Tistih problemov, ki sta jih Ante Markovič in Slobodan Miloševič se do nedavnega, sicer vsak po svoje, označevala ko! nerešljive v šestmesečnem teku (kot ga je predlagala Slovenija), potem pa pred tremi evropskimi ministri pristala celo na dvakrat krajšega. Kaj sta tadva pravzaprav razumela z moratorijem na osamosvojitvene akte. lahko razberemo iz dejstva, da jima ni preveč do tega, da bi pri vzpostavitvi premirja sodelovali tudi tuji opazovalci. Obema se splača zavlačevati, Sloveniji ne. Tudi zato, ker — morate priznati — že malce pogrešamo medstrankarske spopade. Ne zato, ker v njih nc‘ teče kri. ampak zato, ker dodobra začet proces prestrukturiranja slovenskih političnih sil /da] stoji. Od njega pa je, vsaj tako se1 je zdelo v tistih hitro pozabljenih mirnih časih, odvisno, kako bomo izkoristili samostojnost. \ oikn i* legat * l SOBOTNA PRILOGA poštni predal 29 Sporočilo bralcem Uredniški kolegij je zaradi čedalje večjega zanimanja bralcev za sodelovanje v rubriki PP 29 in upoštevaje priporočilo delegatov Skupščine CGP Delo z dne S. maja 1985 sklenil, da prispevki v Poštnem predalu ne smejo biti daljši od dveh tipkanih strani (60 vrstic), v rubriki Prejeli smo pa naj obsegajo do največ tri tipkane strani (90 vrstic). Namen tega je, da bi čim več bralcem omogočili izražati mnenja, stališča, pripombe, ugovore in predloge; zato smo hkrati odmerili še več prostora rubriki PP 29. Avtorji predolgih prispevkov, podpisani s polnim naslovom, pa v skladu s tem prepustijo uredništvu pravico do krajšanja oziroma manjših predelav (strnitev), ne da bi bila tako bistveno okrnjena vsebina njihovega sporočila. Delo, 1. julija Nočna seja parlamenta RS Vem, da novinarji niste bili neposredno navzoči na nočni seji parlamenta RS 29. in 30. junija 1991, vendar menim, da to ne more biti razlog za nepravilno interpretacijo stališč posameznih poslancev po seji. niti izgovor za netočno poročanje. Če informirale svoje bralce o stališčih posameznih poslancev, ki jih poimensko navajate v poročilu, ah trdite, da se je nekaj zgodilo, bi bilo prav, da vprašate prav prizadete. Osebno nisem nikoli nedosegljiv, v tem kritičnem času agresije na našo državo pa zaradi funkcije župana občine še celo ne. Iz članka namreč izhaja, da se ostrejša stališča, ki sem ji/l zagovarjal, niso upoštevala. Netočno ugotavljale, da je pred poslance na koncu vseeno prišla prvotna verzija teksta. To preprosto ni res. Lahko se pri meni (če drugje ne) prepričate, ker pač hranim tekst prvotne verzije. Končnega besedila pa poslanci nismo dobili več na klop, ampak je bilo samo prebrano. Zelo pomembno se mi zdi opozoriti v zvezi s te/n na. vašo trditev, da je poslancem bil razdeljen stenogram pogovora g. M. Kučana z delegacijo ES. Ta stenogram kljub moji zahtevi ni bil razdeljen, niti pisno stališče oziroma razlaga (interpretacija) sporne izjave gospoda predsednika. To je bil tudi razlog, da sem vztrajal pri spremembi teksta stališč. Upoštevane so bile zahteve glede vključitve zavračanja ultimata J A, ki nam je bil nepreveden dostavljen na klop, kot rudi, da ne gre za pogoje sklenjenega premirja, ampak ustavitev bojev... Ostrejše zahteve so šle r smeri nepopuščanjci do že sprejetih odločitev parlamenta, ne glede na predhodne razgovore, ki so jih vodili naši predstavniki v Zagrebu, in nepriznavanja kakršnegakoli premirja z agresorjem, ampak ustavitev bojev in umik z bojnih položajev. Svoja vztrajanja sem tudi utemeljil z bojaznijo, da po nemarnem in zaradi površnosti oziroma časovne stiske ne bi morda naredili vsi skupaj kakšne usodne napake in si zapravili pridobljene pozicije tako v svetu kot v Jugoslaviji z Že sprejetimi akti osamosvojitve, od katerih ne moremo odstopiti, pa tudi ne od že doseženih vojaških uspehov za ceno življenj naših ljudi in velike materialne škode. V danem primeru tudi VSEBINA Mojca Drčar Murko, Mitja Meršol. Bojan Grobuvšek, Marjan Sedmak Obljube Zahoda, ki zgolj mirijo vojsko ali pa obljubljajo tudi drugačne čase? Temu tedna: Slovenija in (skorajšnje?) mednarodno priznanje Vesna K. Marinčič Jelko Kacin Portret tedna 15 Marjan Bauer Sam s strahom in pogumom Vojna od blizu Brač o Rotar Kdo naj molči med vojno? 16 Marko Pečauer Zgodba o agresiji Kronologija prvih dni zadnje vojne 17 Slavko Pezdir Konec povesti o ponižnem narodu Miloš Mikeln o časih vojne I 8 Alenka Puhar Barva tople človeške krvi Trije dogodki na Svetovnem slovenskem kongresu Janko Svetina Vstopne mere znanja Sprejemni izpiti 1 ^ NgoSo je naš bog SpolnoM in aids *• Centralni A friki (1) Drobec tihega občudovanja Plemstvo 20 Janez Strehovec Hlad, pubi in literatura Dublin. evropska kulturna prestolnica (2) Saša Vidmajer Konserviran »duh časa« Prenova Ljubljane 21 Pavel Gantar Dan potem Boris Jež Rdeči znak hrabrosti Dragiša Boškuvič .Naložba za hude čase 24 nisem bil pripravljen sprejeti priporočilu mirnosti, ampak sem vztrajal pri budnosti in previdnosti. Ker so bile v prebrani tekst druge verzije vključene v,yc zahteve, razen da se stališča prekvalificirajo v sklepe, sem se tudi javno odrekel amandmajem. (Poslanec SKD ZO Republike Slovenije Ervin-A. Schtvarz-bartl, Domžale.) Mag. Ervin-A., Schvvarzbartl, poslanec SKD ZO Republike Slovenije, Domžale Delo, 2. julija Ko utihne orožje .... Bo torkov »ljubljanski mir« prevladal tudi nad resnico stare ruske modrosti, da »ko čete zakorakajo, je vsa ta pamet samo še v trobenti«, ki jo je v zadnjem tednu tako žalostno potrjevala tudi JLA? Ko je krenila, je tudi ona ostala brez razsodnosti in brez ljudskosti. Če bi njeni starešine ohranili vsaj to, bi pred cestnimi barikadami obstala: če ne zato, ker sta te ovire dali postaviti slovenska oblast in slovenska vojska, pa zato, ker je iz spontanega obnašanja prebivalstva lahko ugotovila, da so ljudje vzeli te barikade in tiste fante na njih za svoje, prihajajočo demonstracijo moči JLA pa za sovražno. Takrat se je bilo še čas ustaviti, rešiti morda še delček svoje časti, zagotovo pa še vsa življenja na obeh straneh barikad in hunsko opustošenje. Zdaj pa —če ne bo več vojne —je čas »samo« še za krhko premirje, vendarle pa veliko po tem, ko rešujemo življenja in se treznijo glave, za nas v Sloveniji pa tudi po tem, ko se vzbuja upanje na trdni mir, »po tej vojni ne bo nič več tako, kot je bilo prej«, kakor je dejal predsednik Kučan. Zdaj je čas diplomacije. In ker imamo v razpadajoči Jugoslaviji očitno več nerazsodnih generalov kot treznih diplomatov, smo le-te v zadnjih dneh dobivali na pomoč iz Evrope. Če je vojna popravni izpit za politiko in je morda tudi slovenska politika izpustila kako diplomatsko priložnost, da bi po taktiki »volk sit in koza cela« lahko preprečila ta vojni pohod, si tega po odhodu vojakov z bojišča ne sme dovoliti. Še posebej zato ne, ker ima po vojaški pustolovščini, kar nekaj novih asov pod mizo: tudi iz tujine jasnejši in bolj razumevajoč pogled na slovensko samostojnost, pogumen in uspešen odpor nasilniški armadi in končno čas moratorija, ki ga ob spremenjenih okoliščinah, pomoči evropskih državnikov in njihovih grozečih sankcijah za balkansko nedisciplino nikakor ne smemo gledati zgolj črno, kot se nam je zdelo prvi hip. Seveda bo vsem tem adutom navkljub treba nadvse spretno krmariti med legitimnimi pravica/ni slovenskega naroda, izraženimi na plebiscitu, in novim evropskim sporazumom o varnosti, ki govori tudi o tem, kako lahko mali in kar simpatični Janezek zleze izpod krila balkanske mačehe k veliki materi Evropi, ali, kakor je pred dnevi dejal naš ajdovski rojak novinar Jurij Gustinčič, da moramo namreč zdaj pokazati še več diplomatske modrosti, »ki se je moramo naučiti, če je še nimamo«. Nekatere zadnje spretnejše odločitve slovenske politike nedvomno kažejo tako modrost, pa bi morali biti pri iskanju domačih zavezništev z vsemi, ki so naši poti blizu, še zlasti pri usklajevanju le-te s sosedi čez Sotlo, ki so diplomatsko vsaj bolj pragmatični, če ne celo bolj zviti. Spomnimo se samo (pre)dolgega hrvatsketa molka ob vojaškem pohodu na Slovenijo, izjave Stipeta Mesiča, da ne gre za okupacijo Slovenije, češ da je armada tam že bila (Mesič je pravnik in ima formalno celo prav, a kot politik nam je hoteI povedati, da okupator iti prišel iz Hrvutskel). In končno: Stipe Mesič se pusti izvoliti za predsednika predsedstva Jugoslavije že kot predstavnik samostojne Hrvatske, ne giede na to pa po izvolitvi diplomatsko izjavi, da je »tu model države preživet, da pa ga moramo, dokler obstaja, spoštovati . . .«. Kljub tem zu Slovence nesimpatičnim »zvijačam« je Stij/e Mesič zraven, ko se oblikuje »pux emoni-ca«, odgovor na vprašanje o krivcu za spopad pa kajpada pusti zu čas po vojni. Pravi diplomat je povsod zraven, kjer se je možno karkoli dogovorili. Slovenci smo ponosni in kdaj raje ostanemo doma tudi v teh dneh. Tako Janez Drnovšek glasuje za Mesiča, a takoj izjavi, da ne bo šel na sejo predsedstva ker nima »lani kaj iskati«, in tudi po ljubljanskih »štirih točkah ■< ne potrdi udeležbe. Pa bi bilo diplomatsko modro iti in tudi v zvezni vladi pustiti slovenske predstavnike (kot je Hrvatska svoje) — vsaj za razpravo o miru in razdružitvi■ Zaradi ljubega miru v samostojni in neodvisni Sloveniji! Tudi če bo treba za ceno njenega mednarodnega priznanja (začasno) sprejeti, kako ohlapno jugoslovansko povezavo samostojnih držav. Je čas ljubezni in je čas smrti, je čas vojne in čas miru — ponavljam za Remarc/uom in Kučanom ter parafraziram: je čas orožja in čas diplomacije. Od vsega tega si sedaj najbolj želimo trdnega miru in sposobne diplomacije. Grozdan Šinigoj, Ajdovščina Delo, 29. junija O krivdi se kriči šepetaje Novinarka Alenka Puhar in dopisni član SAZU dr. Jože Krašovec sta oblikovala zanimiv članek, r katerem pa se slednji žal zelo nepošteno loteva tudi odnosa Univerze r Ljubljani (UL) do Teološke fakultete (TF). Ker se zadnje čase zapisi in nastopi, ki bolj ali manj odkrili> namigujejo na krivdo UL, kar vrstijo, smo dolžni dodati nekaj podatkov. Dr. Krašovec meni, da je TE za svojo ponovno vključitev v UL storila vse, kar je mogla, vendar »pa so čudne temne sile proces ves čas zavirale«. Da bi bralci lažje identificirali te »temne sile«, dajemo naslednje pojasnilo: — leta 1989, ob svoji 70-letnici, je UL dala javno pobudo zu ponovno vključitev TF v UL; — TF je z dopisom na to reagirala šele junija 1990; — na skoraj takojšnje povabilo, naj predloži univerzi svoj statut, je TF odlašala do marca 1991, torej nadaljnjih 8 mesecev; — 9. maja 1991 je Znanstveno-pedagoški svet UL obravnaval vprašanje in sprejel naslednje stališče: »Statut TF je v nasprotju z veljavno zakonodajo, Statutom UL in zlasti z načeli avtonomnosti Univerze. ZPS predlaga TF, da morebiti s pomočjo delovne skupine (v kateri je pripravljena sodelovati tudi Univerza) poskuša prirediti svoje dokumente po univerzitetnih merilih. Na podlagi teh sprememb pa bi se lahko naprej pogovarjali o vključitvi TF v UL.« V osebnih razgovorih, ki so jih imeli s predstavniki TF pred tem in med tein, predstavniki UL nikakor niso dajali povoda za takšen odnos. Rektorat Univerze v Ljubljani Delo, 19. junija Komu se cedijo sline po študentskem denarju? Polemika o študentskih servisih in študentskih organizacijah ter vlogi LDS pri tem se nadaljuje tudi v sobotni prilogi Dela 29. junija, ko se oglašata generalni sekretar LDS Roman Lavtar in vodja mladinskega servisa Ptuj Makedonka Nikolovski. Naša študentska organizacija je že odgovorila na nekatera stališča g. Kopača, ki jih je zastopal v Delu 12. junija. Ker je naš odgovor obsegal več vrstic, kot je Delo pripravljeno objavljati, zato tega odgovora Delo do danes ni objavilo ne v celoti ne v skrajšani obliki. Sicer pa smo na podobna ravnanja nekaterih medijev že vajeni, odkar moramo demantirati polresnice ali laži, ki jih nekateri vztrajno širijo na naš račun. V omenjenem odgovoru smo g. Kopaču pojasnili, da je naš cilj v zvezi s 13. točko 16. člena Zakona o dohodnini, da zakonodaja študentske in dijaške servise izvzame iz profitnih dejavnosti, ker je namen servisov, da posredujejo študentom in dijakom delo, ne pa da si pri tem kdorkoli na naš račun ustvarja kapital, s katerim potem tudi lahko svobodno razpolaga. Glede financiranja obštudijskih dejavnosti in s tem obeh legitimnih študentskih organizacij v Ljubljani in Mariboru v dosedanjih pogovorih nismo izključevali drugih možnosti reševanja tega vprašanja. Dokler pa te druge možnosti niso jasno predstavljene in hkrati tudi ne pomenijo zagotovila, da se na naš račun z denarjem ne bo manipuliralo, tako dolgo nas pač noben argument članov LDS in tudi vodij servisov ne bo prepričat in omajal v naših prizadevanjih. Tisti, ki se bojijo monopola obeh študentskih organizacij, razmišljajo na podlagi izkušnje monopola, ki ga imajo nad sredstvi, namenjenimi za obštudijske dejavnosti (10%) sami vse do danes. To indirektno pove tudi Roman Lavtar, ko pravi, da si njegova stranka prizadeva za izenačitev statusa vseh študentov, ko se zavzema za »enako neobdavčitev vseh študentov ne glede na to, v kateri posredovalnici si poiščejo začasno ali občasno delo«. Pri tem pa seveda ne pove, da je posredovalnice ustanavljala bivša ZSMS, da so vodje teh posredovalnic nastavljeni v večini primerov od te bivše organizacije, ki ima močno zastopstvo v sedanji LDS, in da si sedanja LDS prav zaradi tega tako prizadeva za »enako neobdavčitev vseh študentov«. Študentje smo tako samo fasada za ohranitev ustvarjenih pozicij LDS in njihovih simpatizerjev in nič več. Tudi naši dve študentski . organizaciji v Ljubljani in Mariboru si prizadevata, da študentje ne bi bili obdavčeni. Vendar je problem drugje. Delo lahko posreduje kdorkoli hoče, samo z 10 odstotki ne more razpolagati posrednik, ampak študentski parlament. Posrednik je v službi študentov, ne pa, da na njihov račun služi denar. Poleg tega imajo tako Roman Lavtar kakor Makedonka Nikolovski stare predstave o študentski organizaciji, pač na podlagi svojih nekdanjih izkušenj. Obe študentski organizaciji delujeta na načelu kontrole oblasti, zato imata parlament in izvršni svet. Parlament je v načelu pluralistično zastavljen, razen seveda v primeru, da manjšina r parlamentu reče. da »Demosovega enoumja ne bo prenašala«, izstopi iz parlamentu in ustanovi svoje študentsko društvo, kot se je to zgodilo v našem mariborskem primeru. S tem seveda opozicija sama sebi odreče možnost kontrole, hkrati pa ustvari možnosti za igrice tretjih na račun študentskih organizacij, kakor se je to v našem primeru že neštetokrat pokazalo. Takšna odločitev pa je tudi dokaz nerazumevanja parlamentarne demokracije in kraju dogovarjanja, brez katerega ne gre. Roman Lavtar je tudi opazil, da sedanju vlada nima »v ŠOU resnega oponenta njeni politiki«. To drži, ker smo z vlado naše študentske probleme lahko do sedaj dogovorno reševali. Če pa opozicijska stranka misli, da moramo študentje biti vedno v opoziciji do vlade, potem predpostavlja zveze, ki niso nujne in ki so tudi stranki LDS spodletele tako v Ljubljani kot Mariboru. Ker v Mariboru prav ta naveza med LDS in ŠOU ni uspela, je do republiške vlade apriorno opozicijski deI poslancev izstopil iz parlamenta in ustanoviI svojo študentsko društvo, ki pa od svojega nastanka do danes ni naredilo drugega, kot se zanimalo za denar in igralo vlogo zavirate-Ija vseh dogovorov na ravni Univerza ŠOU. Vodstvo Univerze pa to spretno izkorišča. Takšnih formalno ustanovljenih študentskih društev, ki bi želela samo denar, snu/ v preteklosti imeli dovolj, hi naša študentska organizacija ne bo pristala na to. da se podobna praksa nadaljuje nuli r prihodnje, pa naj se obštudijske dejavnosti financirajo, kakor se hočejo. Dveh stvari ne bomo dovolili; da denar ustih, ki delajo preko servisov, nekontrolirano odteka v stranke ali v društva, ki nič ne delajo. Zakonodaja, ki bo zagotavljala v danih razmerah ti dve stvari, bo za nas sprejemljiva. Gospodu Kopaču in vsem tistim, ki spretno izkoriščajo dve študentski organizaciji v Mariboru za svoje namene, pa še to pojasnilo. Ne nasprotujemo več študentskim organizacijam. Vendar to pomeni, da bodo temeljile na prostovoljnem članstvu. Na volitvah za študentski parlament, ki ga lahko primerjamo z občinskim parlamentom, se bodo različne študentske zveze borile za svoje poslance. Študentska organizacija v Mariboru, katere predsednica je legitimno izvoljena študentka teologije na oddelku ljubljanske Teološke fakultete v Mariboru Alenka Šverc, je prava naslednica bivše UK ZSMS in tako krovna organizacija brez članstva. Je tudi edini partner v pogovorih s svojo paralelno ustanovo v Ljubljani, je mednarodno priznana organizacija in tudi edini partner v pogovorih s slovensko vlado. Kar zadeva kakršnekoli osebne interese Šverčeve, pa naj pomirimo g. Kopača, g. Lavtarja in go. Nikolovski z dejstvom, da Šverčeva s tem šolskim letom končuje svoj študij in ji tako avtomatično preneha možnost kandidature za predsednico v ŠOU. To pa ne pomeni, da bodo vsi, ki nam že vse leto mečejo polena pod noge, imeli pred nami mir. Za to še enkrat hvala lepa »stranki mladih« za vse njene igre. Alenka Šverc, za Študentsko organizacijo Univerze Maribor Delo, 8. junija Ne Slovenija mitingov Spoštovani g. Cepi, glede na to, da — tako vsaj kaže Vaše pismo — ne poznate ne razmer v Sloveniji ne ljudi, o katerih imate toliko povedati, ne morem uganiti, zakaj ste sploh pisali. Če ste pisali zato, ker ste nam želeli sporočiti, da obstajate, bi bilo bolj pošteno, če bi bili lepo naročili oglas z ustrezno vsebino, kakor da ste potratili prostor, ki ga časnik Delo namenja mnenjem bralcev. Zadeva bi nemara celo zanimala kakega zbiralca čudaštev. Če pa menite, da so te zapisane stilne vaje izraz Vašega mnenja, naj se Vas pač Bog usmili. Če pa po naključju tej Instanci ne zaupate ali 'celo ne verujete Vanjo, Vam lahko priskočijo na pomoč ustrezni specialisti. Drznil pa bi si svetovati Vam še dvoje: — nikar naj Vas ne skrbi, kaj delavci razumejo, večina jih je namreč končala osemletno osnovno šolo; — nikar javno ne pripovedujte, česa vsega Vi ne razumete, našle se bodo hudobe, ki se Vam bodo smejale. Z odličnim spoštovanjem Braco Rotar, Ljubljana Delo, 28. junija Kratka sapa velikih besed Čeprav sem nekajkrat natanko prebrala komentar republiškega poslanca Liberal-no-demokratske stranke Jaše Zlobca, mi ni čisto jasno, kam avtor z njim meri, kaj hoče sporočiti slovenski javnosti v trenutku, ko Slovenijo ogroža uničevalska vojna, kaj hoče reči v tolažbo tisočim slovenskih in drugih staršev, ki so v strahu za življenje svojih sinov pod orožjem na eni in drugi strani. Kot Zlobec tudi jaz ne maram velikih navdušujočih ne obtožujočih besed in tudi herojska patetiki! mi je bila od nekdaj tuja, o čemer priča tudi moja dolgoletna stvarna, do »levice« in »desnice« kritična publicistika. Vendar mislim, da vsaka vojna — in v vojni, žal, trenutno smo - vsa nasprotja razdeli z eno samo frontno Unijo in vsili eno samo najenostavnejšo alternativo: za ali proti. Vsako vojno, zlasti pa še obrambno, je treba izvojevati, po možnosti s čim manj žrtev. In to je v danih okoliščinah tudi naš poglavitni cilj, k čemur naj bi vsakdo prispeval po svojih močeh. Sodeč po splošnem razpoloženju prebivalcev Slovenije, ki se po podatkih predsednika Kučana množično javljajo kot prostovoljci, povprečno slovensko ljudstvo razume to zahtevo danega trenutka (seveda nima pri tem nobenih političnih aspiracij). Očitno pa iz kakršnegakoli razloga lega ne razume Jaša Zlobec, ko nekam sprenevedavo piše. da je »težko sproščeno in neobremenjeno razmišljati v trenutkih, ko je Slovenija ogrožena in ko vsesplošna enotnost ni postavljena samo kot najvišji cilj. ampak sploh kot edina možna opcija«. Vendar »misli, da to ni zdrava logika«, ker da »enotnost r imenu višjih interesov in absolutne lojalnosti do vseh potez slovenske oblasti /lista zdravi«, ker da »ravno takrat, ko so pred nami usodne odločitve, moramo ohraniti trezno glavo«. Najprej se je treba zavedati, da enotnost, ki jo Zlobec postavlja pod vprašaj kol dema-goško-abstraktno »postavljen najvišji cilj« in kot »višji interes« oblastnikov po realsocialističnem vzorcu, t’ danih razmerah ni stvar kakršnihkoli političnih opredelitev, nazorskih prepričanj in deklaracij, ampak je stvar opredelitve z.a konkretna dejanja, ki logično in nujno izhajajo iz stvarne plebiscitne opredelitve prebiralcev Slovenije. Torej je za osveščenega Slovenca ta -edino možna opcija« nekak bojni angažma, ne pa ideološki oziroma politični konformizem. Zato se nam pri najboljši volji ne zdi »neobremenjeno« Zlobčevo razmišljanje, ki v imenu »treznosti« r današnjem »zagatnem in skrajno kritičnem stanju« prihaja s številnimi, v glavnem spornimi pavšalnimi očitki na račun vladajoče koalicije, češ da ni zmogla ali hotela predvideti posledic osamosvojitvenega akta oziroma beograjske reakcije nanj. da je ljudstvu varljivo »sadila rožice« in »trosila optimistične izjave« (čeprav moram reči, da sem sama brala in slišala rudi kur precej pesimističnih). Da se njen »nacionalni romantizem konča pri aklumativnem sprejemanju deklaracij« in ■■verbalnih zaklinjanjih«, vse premah/ pa da je bilo »resnega pogajanja in stvarnih dosežkov«. Zato (po Zlobcu) »del odgovornosti za sedanje zagatno in skrajno kritično stanje leži tudi na ramenih tistih, ki so boj za slovensko suverenost razumeli in udejanjali skozi deklarativnost, včasih tudi brez. trohice pragmatičnosti«. »Pogajati sc. pogajali in pogajati«, r tem vidi Zlobec edino rešitev in jo utemeljuje s splošno (m seveda rudi relativno) resnico, da je »slab mir boljši od najboljše vojne«. Mimogrede rečeno, na osnovi tega sklepa ne bi bilo nikoli nobenega />a tudi ne slovenskega odporniškega gibanja ne osvobodilnega boja. Kar pa zadeva naša sedanja pogajanja, že vsaj od leta 1986 naprej, to je od dveletnega napetega dogovarjanja med Slovenijo in federacijo o amandmajih k zvezni ustavi in njihovih pičlih rezultatov, od frenetičnih obtožb zaradi slovenskih »napadov na JLA« in »kontrarevolucije«, od izjalovljene »noči dolgih nožev«, montiranega procesa JBTZ in številnih drugih nezakonitih in protiustavnih postopkih in »udarih« JLA, njene KOS iti federacije zoper republiške »Kontrarevolucije« in končno po najbolj številnih in intenzivnih in nora bene jalovih pogajanjih v zadnjem letu lahko samo še naiven mesečnik pričakuje »stvarnih dosežkov« od pogajanj z danimi partnerji, ki zanje ne velja nobeno ustavno določilo ne (mednarodno) pravni zakon ali uradni dogovor na kakršnikoli ravni, ampak kvečjemu izvršena dejstva in višji pritiski — pa še to ne zanesljivo. Zvračati četudi samo del krivde za trenutno stanje na sedanje slovensko vodstvo, ki si v podedovanih kaotičnih razmerah (pri svoji neizkušenosti včasih res tudi politično nespretno) prizadeva izpolniti voljo nas vseh, je pristransko in dvolično, če to počne opozicijski poslanec, pa ne brez političnega računa. Zlasti če pri tem »brutalno in necivilizirano« nasilje JLA mimogrede odpravlja kot »piš velikih besed«, vprašanje o »legalnosti in mednarodnem pravu« pa kot »odvečen profesorski, disput«, pri tem ko posebej izpostavlja očitek o »slovenskem napuhu«, ki ni (javno) predvidel, da »ne Markovič ne armada ne- bosta mirno pogoltnila ustavnega zakona o samostojnosti in neodvisnosti Republike Slovenije«. Mar naj bi se Slovenci zaradi tega odrekli udejanjanju plebiscitne odločitve, oziroma jo prestavili v nedogled? Sicer pa razen prenapetih zanesenjakov in izrazito apolitičnih preprostežev verjetno ni dosti Slovencev, ki se ne bi bolj ali manj zavedali, da je bil slovenski »dan D« (tako kot med zadnjo vojno »Dav D«) šele prvi stvarni in nepreklicni korak k cilju in da je do njega še dolga in težavna pot. In vendar jo je večina Slovencev pripravljena tvegati. ' Ne zato, ker bi, kot misli Zlobec, »naš razum postal žrtev naših želja«, ker bi nas kdo »v nedogled ščuva!« in slepil s »papirnatimi zmaji«, ampak zato, ke bi bil nasilno vzdrževani jugoslovanski status quo ali pa od Markoviča forsirani trimesečni moratorij z retrogradnim suspendiranjem enostranskih odločitev - to je s preklicem osamosvojitvenih aktov — nacionalen samomor. Tu ne gre za nobene sanje, za noben abstrakten »velik in zanosen ideal«, kot se kaže Zlobcu udejanjanje pravice do samoodločbe, ampak za navadno eksistenčno nujo, za obstoj in preživetje ljudstva na slovenski zemlji. Sedemdeset let podložni-škega »sožitja«, zlasti pa današnje »varovalno« nastopanje JLA dokazuje, kako umesten i/i neodložljiv je bil naš »dan D«. Vdor JLA v Sloveniji) nekateri primerjajo z rusko okupacijo Cehoslovaške I. 1968. A glede na to, da je, verjemi/ še kak Slovenec Zlobčevih misli, se bojimo, da bi v nasprotju s to zadnjo, kjer je minilo kar precej časa, preden so ruski okupatorji našli kolaboranta Husaka, ki je bil pripravljen zasesti mesto odstavljenega Dubčka, pri nas dosti hitreje našli slovenskega Husaka. Četudi se sliši malce cinično, vendar mislim, da bo ena korist ostala od lega, kar danes hudega preživljamo. S preteklostjo neobremenjeni mlajši ljudje, ki okupacijskih razmer, ozračja in odnosov r prejšnji vojni,niso /nogli razumeti, bodo zdaj. ko so delček tega začutili na lasmi ki/ž.i. lahko bolj zanesljivo ocenjevali nekdanje medvojno dogajanje. Saj so lahko sami zaznali, da so v obrambi in uporu zoper agresorju nekateri pripravljeni tvegati življenje in imetje — in to brez »programiranega jamstva« za izid' Zalo jim bo laže razumeti, da ne more biti moralnega enačaja med temi pa med onimi, ki so se na strani okupatorja borih proti njim. Kaj pravzaprav hoče Jaša Zlobec, ko s svojo Kratko sapo velikih besed skuša razdružitvam dejanja slove/iskega vodstva prikazati v čim bolj slabi luči in temu vodstvu indirektno očita, da je tako rekoč samo izzvalo reakcijo federacije in JLA. Mar naj bi prepustilo obrambo Slovenije mirovnikom in Hrenu, da hi okupatorjem »šel c nos«, samo pa naj bi prekrižanih rok sedelo po turško in se pogajalo, pogajalo, pogajalo, dokler federalni in drugi oblastniški samosilniki, zahrbtni k vazi demokratski centralisti in brutalni paranoični generali ne zbrišejo Slovencev iz. njihove dežele? Draga Ahačič, Ljubljana Delo, 22. junija Kdo bo razstrelil ta beton? /z. prispevka Petra Božiča sc/n izvedela, da pripravljajo slovenski ekološki projekt v organizaciji republiškega ministrstva zii varstvo okolja in urejanje prostora, z.a katerega je že odobreno 600.000 dolarje\ japonske dotacije, pričakujejo pa še kredit svetovne banke r višini enega milijona in pol dolarjev. K projektu naj bi'pristopilo še sedem subjektov (pel velikih podjetij, sekretariat za energetiko in mesto Ljubljana), ki naj bi sofinancirali študijo. Lc-tu naj bi c celoti stala dva milijona 400.000 dolarjev. Koordinator za izvedbo naj bi bil uslužbenec sekretariata z.it varstvo okolja Jernej Sirilih, izvajalec pa tudi zasebno podjetje Oikos iz Lilije, s katerim je menda povezan Miha Juzbinšek, dipl. inž. arh., ki je. kol vemo. tudi republiški minister za varstvo okolja. V članku. 29. juniju, Peter Božič m zanika! teh dejstev, pač pa se je opravičil bralcem in ministru Jazbinšku. ker j1’ °d njega izvede!, da dogovor o slovenskem ekološkem projektu še nima pravne veljave, temveč zgolj naravno »gentleman agreentenia«, torej dogovora v prvi fazi s seznamom nalog posameznih partnerjev, ki temelji na dani besedi. P. Božič pravi, da bi pravno veljavna pogodba o projektu omogočila manipulacijo, pri Zgolj ustnem dogovoru pa manipulacija ni mogoča. (?) Kol dolgoletna aktivna pripadnica gibanja za varstvo okolja in Zelenih Slovenije prosim vodstvo Zelenih za pojasnilo: /. Ali je mogoče, da'se začne tako ,/bse-ž.en projekt, celo nacionalnega pomena. Zgolj z ustnimi dogovori? 2. Ali bodo za izvedbo projekta razpisani javni natečaji, kot bi. po mojem, morali biti? Menim, da bi morali biti razpisani celo mednarodni natečaji, saj se je marsikdaj izkazalo, da so bili domači ponudniki dražji. Če pa bodo natečaji razpisani, ne razumem, da je že v lem trenutku in na tej stopnji omenjeno zasebno podjetje Oikos iz Litije, ki kaže na povezavo s samim naročnikom. 3. Kol laik sem, morda neupravičeno, začudena nad velikansko vsoto, ki naj bi jo »požrl« sam projekt. Vprašujem se. ali bo še ostalo kaj denarja tudi za izvedbo načrtov za ekološko sanacijo Slovenije ati pa bodo večino denarja pobrali projektanti za projekt, ki ne bo uresničen, kot se je nuli doslej marsikdaj dogajalo, saj je vrsta ustanov živela zgolj od neuresničenih študij. Najbolj pa me moti, da sta v zvezi z izvajanjem tega projekta omenjena dva državna uslužbenca, ki sta hkrati naročnika po službeni dolžnosti, in kaže, da zasebno udeležena tudi pri pripravah izvedbe. Nekaj podobnega sem zasledila tudi v članku »Grad Bogenšperk bo pomagala obnavljati tudi republika« v Delu 3. aprila letos. V njem je povedano, da se je minister Miha Juzbinšek sam ponudil, da bi bil predsednik razpisne komisije, ki bo odločala o ponujenih pro-jektih za zunanjo ureditev gradu, za katerega obnovo naj bi republika nakazala 780.000 din. Iz svoje stroke vem. da veže r Veliki Britaniji muzealce in likovne kritike strokovna etika, ki jim prepoveduje zbiranje likovnih del. S tem so nedotakljivi za sum o morebitni korupciji. Po mojem hi moral etični kodeks veljati tudi za državne uslužbence. Tudi če morda niso z. osebno koristjo vmešani v posel,- ki ga službeno naročajo, zasebno pa hkrati pomagajo izvajati, pa lahko pade nanje sum o korupciji. Slaba misel pa ne zadene samo funkcionarja, temveč tudi stranko, ki ga je kandidirala. Alenka Gerlovič, Ljubljana Delo, 29. junija Pobuda za center za slovanske študije Spoštovani, prosim, da objavite popravek h gornjemu prispevku. V naslovu in nato tudi i’ prispevku je namreč prišlo do smiselne napake, namesto center za slovanske študije ste natisnili slovenske. Ker sta s lem popolnoma spremenjena smisel in pomen pobude, vas prosim, da popravek objavile na vidnem mestu. Irena Gantar-Godina, Ljubljana Delo, 27. junija Svetovni slovenski shod začenja svoje poslanstvo Najprej je bila ideja. Sam sem izvede/ zanjo ob Dragi, menda leta 1985, pripovedovala sta mi o njčj prijatelja Frane Miklavčič in Viktor Blažič. Ta organizacija naj bi bila »protiutež« političnemu, kulturnemu m sploh vsemu »enoumja- komunistične partije pod vodstvom Milana Kučana. Povsod prisotni agenti udbe so gotovo zvedeli zanjo, vendar niso pozaprli iniciulorjev, kar je treba pohvaliti in se tudi čudili. Ah ni to dokaz, da je partija že takrat spoznavala svoje »napake« in se začela skrivaj ■■prenavljati«? No, kakorkoli že, misel o kongresu svetovnega razmaha slovenstva ni nova. V soboto, 15. aprila 1991, je nemška sekcija slovenskega svetovnega kongresa sklicala svoj ustanovni zbor. Pohvaliti moramo predvsem rojaka »Nemca« Helmuta Kindl-hoferja in Jurija Terseglava pa gospo Petič\ ki so se največ ukvarjali s tem podjetjem. Aktiven propagandist te zamisli pa je bi/ predsednik munchenskega Triglava. Ptujčan Koštomaj. Od okr. 400 prijavljenih članov za kongres se je ustanovnega sestanka udeležilo 60 pristašev te grandiozne ideje r hotela Austrulel r Miinchnu. Ustanoviti smo hoteli društvo nemškega prava, kar bi se reklo po slo) čilsko ■■registrirati« ga pri pristojnih organih države (sodišču) in doseči pri finančni upravi, da ga prizna za ■■splošno koristno■ . kar itaje finančne koristi. Ustanavljanje društva, stranke ah kakršnegakoli ■zbiranja« ljudi i’ organizacijo je mučno in težaško de!i>. Posamezniki morajo ves podvig financirati iz lastnega žepa. pa ne samo to. ustanovnemu zboru je treba napisati m nulo izglasovati nuli »statut«. Ljudje božji, u/ je tre kot Sizifu)" delo ah drznit i vreči roj mušici 'Lu sc pravzaprav šele začne moje poročanje. Sprejemali smo torej la ljubi statut. Najprej smo se pogovarjali o ciljih kongresa, kjer se je zataknilo (kol povsod tu čas) oh pojmu »sprave«. Zame zelo jircscneilji-vo se je moj prijatelj Koštomaj, kot ja; i; Ptuju doma, kar razburjeno izreke! proti sprejetju besede »sprava« r besedilo ciljev, češ tla to povzroča samo kreganje-, ja. skorajda krvavi prelep. /emu sem se seveda uprl. Velika večina, t si (!) so se izreki; za spravo! Največ časa smo porabili ob členu, kako je trebit izvolili glavni odbor m predsedstvo in uh se na izrednih občnih zborih enako glasuje ko! na -rednih- zborih. Iniciativna skupina Kindlhofer- Terseglav-Nemil je predložila posebno, zame povsem novo konstrukcijo predsedstva: — najprej izvolijo član: ■>glavni odbor društva-, ki šteje 9 članov; — nato izvolijo predsedniku društva, kipa mora bili eden izmed 9 članov glavnega odbora; — elani izvolijo še direktno tri -nadzornike« ; — namestnika predsednika in blagajnika ter vse druge funkcije, kot .so tajnik, referent zii medije in podobno, izvoli glavni odbor sam Jelko-lom« se je zgodilo nekaj drugega. On je bil tisti, čigar glas jim je po radiu povedal, da se pripravlja bombni napad in da naj gredo v zaklonišča. To je bil najkrajši nastop, ki ga je kot minister za informiranje imel doslej, in se v ničemer ni razlikoval od ostalih; ki že zaradi dolžine hočeš nočeš mehčajo usodnost ali nevarnost besed, spregovorjenih za mikrofonom. Kar je bito v tem >■opozorilu« Ljubljančanom čutiti, bi bilo mogoče imenovati ogorčeno začudenje, užaljenost, ne pa .. . Ne bom zganjala poceni literature, za Kacina so po- trebne klene in stvarne besede. Skratka, s stavkom, ki je napovedal napad na Ljubljano, se je za vse večne čase vkopal v možgane vseh, ki so ga slišali. Ker je minister za informiranje strokovnjak za aviacijo, najbrž še ne pomeni, da je on tisti, ki mora narod obvestili, kdaj le-la pripravi napad nanj. To bi bilo smešno, čeprav se zdi čisto mogoče, da je prav on tisti, ki takšne možnosti prepoznava. Prav tako bi bilo od ministra za informiranje absurdno pričakovali, da bo komentiral politično dogajanje, stališča njegove lastne vlade ali tujih vlad in odgovarjal na vprašanja o nadaljnji usodi države. O kateri pa mora seveda imeti vse informacije. Nekega dne se bo, upajmo da kmalu, »soočil« tudi z vodenjem tiskovne konference o uspehu, ki ga doživljajo slovenski pisatelji, zdravniki ali matematiki. Čeprav nihče ne dvomi, da bo tudi takrat sposoben odgovarjati na vprašanja; če bi se zataknilo, in bi ob polni dvorani moral čakali na slavljence. Nekaj slovenskih mož ali velmož je v zadnjem letu doživelo, da so jih novinarji in njim podobni obsuli s cvetoberom besed. Nič koliko od in panegirikov o svojih sposobnostih, imenitnih človeških lastnosti in inteligenci so prebrali o sebi. Posebno izpod ženskih peres. A kadar je nekdo deležen preveč oboževanja in hvaljenja, se mu hitro zgodi, da ne kriv ne dolžan pade z Olimpa. Ljudje so vzhičeni nad popolnimi bitji, ljubijo odločne in pametne voditelje, a ta čustva imajo svojo mejo. Tisti, ki je dolgo brez madeža in t’ zenitu, tvega, da ga bodo prej ko slej skušali umazati. Ali pa sam ne bo več vzdržal, in se bo umazal sam. Slovenci pa tudi državljani drugih dežel se zadnja dva tedna predajajo jelkoholizmu. Na radiu skoraj ne mine ura, da bi se na njem z novimi informacijami ne oglasil Jelko Kacin, TVS pa je sploh njegovo kraljestvu. (Nič čudnega, da so še prekinitve ognja in borca, ko smo se vsi malce sprostili, nekateri že pritožili, da ne dobijo termina za tiskovno r CD.) Toda minister ne obvlada samo informacijo, »v oblasti« ima tudi novinarje. Je že res, da se ob takšnem času, kot je zdaj, nihče pameten ne bo spravil kritizirati ministra za informiranje — to bi bila izguba dragocenega časa, drugega nič — a verjamem, da bo tudi pozneje, ko bo mir, kos vsaki kritiki ali napadu. Ali pa se bo opravičil, kot se je doslej že nekajkrat. Ce je še kje kakšna sreča, potem je sreča, da so se t' to.čki prešitja, kot bi rekli filozofi, prekrižale poti ljudi, katerih sodelovanje je zdaj usodnega pomena. Novinarski stan niti takrat, ko je podpisoval peticijo, po kateri v novinarstvu nič več ni bilo tako, kot je bilo pred njo, ni bil tako ponosen (ne vem. zakaj celo sama sebi bolj in bolj zvenim, kot da sem na govorni-škem odru, zoprno) na svoj poklic kot zdaj. Nihče od nas, ki smo »v centru«, si najbrž ni mislil, da bodo dopisniki — novinarji, ki poročajo o dogodkih v manjših krajih in prišlo-, vično odvisni od občinskih funkcionarčkov — tako hitro in tako nezadržno pokazali svoje sposobnosti in moč. In za novinarstvo je inar- ginalec tudi Jelko Kacin. V' Mladini imenovan veiiki informator. Ta veliki je zanj značilen. Tudi tisti, ki mu pravijo manipulator, tega ne storijo, preden ne rečejo veliki. (Zanimivo, kakor hitro rečeš veliki, se pritakne ime kakšnega vladarja ali vojskovodje pa tudi inkvizitorja seveda.) Pravzaprav je v svojih nastopih podoben stroju, katerega mehanizem je nepokvarljiv. Mirno steče čez vprašanja (na primer o bestialnem hapšenju dveh civilistov ali linčanju gospoda Marojeviča), ki bi vsakemu normalnemu človeku pa tudi ministru za informiranje pognala kri v glavo. In bi spraševalca vsaj opomnil, da izgublja nivo in razsodnost. V nedogled in s strogo nadzorovano nervozo — morda je tisti dvig nosu, značilen za krat-kovidneže, majhen tik — odgovarja na ena in ista vprašanja, največ, kar si privošči (sicer bi se mit po mojem zmešalo), je intonacija, ki jo je včasih čutiti v »gospod ta pa ta. takole vam bom povedal«. Mislim si, da spi kakšni dve uri na dan (gleda tudi Yutel), da ima sicer veliko (!) kondicijo, a da ga te dni gotovo nadzira ter mu z vitamini pomaga kakšen zdravnik, da doma skrbijo za to, da je svež in zlikan in da je človek, ki ga lahko z enako mero strasti sovražiš (mu zavidaš?) kot ga imaš rad. Sicer pa ne vem o njem nič, razen na televiziji ga še nikoli nisem videla. Ga pa ne sovražim. Vesna R. Marinčič SV DELO 16. stran SOBOTNA PRILOGA Ljubljana, 6. julija 1991 ■V'’’ 4« ‘ * '•* 7* VOJNA OD BLIZU Sam s straho — enim, da so pripadniki slovenske Teritorialne obrambe neprimerljivo močnejšega sovražnika zaustavili in ponižali predvsem zato, ker jih je velika večina v srčiki tistega, kar odloča o človekovem ravnanju v vojni, nosila to, najbrž nekoliko tudi genetsko kodo. Vse drugo, celo patriotizem in druge zastave, s katerimi smo se ali so nas ovesili, so samo okras za prejšnjo, in kasnejšo 'rabo. S strahom in pogumom si izven časa ter prostora. In popolnoma sam. Rdeči križ pod kroglami Kaj sploh sta strah in pogum? Priznani vojaški zdravnik dr. Milanko Jovičevič je o tem napisal kar debelo knjigo, ki pa jo bom prebral kdaj kasneje, ko vse skupaj prespim. Ta trenutek in še precej časa bo zame pogum njegova najvišja manifestacija ravnanje treh reševalcev novomeškega zdravstvenega doma, ki so okupatorjeve ranjence reševali med raketiranjem iz okupatorjevih letal. Reševali, rešili in odpeljali v bolnišnico. Iz osebne izkušnje lahko povem, da je letalski napad, za katerega veš, da je usmerjen nate in samo nate in da ni med tabo in krogle in rakete bruhajočo kovinsko gmoto niti pajčevine, morda tista točka, ko zveš, kaj je popolna nemoč. Kljub temu še vedno neizmerno ljubim letala, ker sem prepričan, da je človeštvo zanje porabilo veliko svojega najboljšega znanja in predvsem sanj, pri čemer je pri najbolj močni veji letalstva napaka to, da generali sanjajo samo o uničevanju. Top gun na jugonačin Nikoli pa ne bom razumel, kako morejo piloti JA, ti dobro plačani in morda tudi dobro izurjeni specialisti, po obilnem zajtrku (gnjat in jajca) v kantini domačega jim letališča sesti v svoje ptiče, odhrumeti nad tiste drobne kvadratke, ki imajo na strehi narisan rdeči križ. Ali pa na kolono civilnih osebnih avtomobilov in tovornjakov. Ali pa na tistega ubogega kmeta z Medvedjeka, ki so mu sojenice v zibko položile to nesrečo, da je izvidrtiška gazela njegovo izstrelišče proti toči kljub letu v višini marjetic in vrhunskim kameram proglasila za protiletalsko raketno baterijo. Letala so ubila kmeta Kolarja in uničila njegovo domačijo. Absurdno je, da je Kotarja ubila vrhunska tehnika iz njemu pravzaprav precej odmaknjenega sveta. Domačija je sicer imela izslre-lišče raket proti toči, elektrike pa ne. Se letaki JA, katerih šolanje je stalo na milijone dolarjev, od katerih je bil kakšen tudi Kolarjev, vsaj zdaj zavedajo, da njihova akcija ni bila nikakršen Top gun? So v kotičku srca pomislili, kaj bi bilo, če bi proti njim poleteli ameriški profesionalci v F-16? Kdo bi bil na vodi sedeča raca? Ne vem, prepričan pa sem, da raketiranje in mitraljiranje dolenjskih kmetov in tujih turistov ter tovornjakarjev ni junaštvo. In da bi bila polomija večja, so nadzvočni fantje pravemu cilju, pehoti slovenske TO, ki je obkolila oklepnike JA, razen strahu naredili bore malo škode. Ubili so enega svojega (v oklepniku) in enega slovenskega vojaka. Da pobijanje golobradih otrok ni pogum, je morda mislil tudi pilot miga, ki je raketi, namenjeni pehoti pod sabo, poslal tja nekam daleč med dolenjske bukve. Ko je treba ubijati sovražnika Kako se počutiš v družbi s strahom in pogumom, ki sla neločljiva dvojčka? Bil sem s pripadnikom slovenske TO (naj na toplem sedeči slavisti, za vraga, že izumijo slovensko ime za slovenskega vojaka), ki je v Krakovskem goz- -du s protioklepno raketo sesul oklepnik. Tista cev na rami, za katero oficirji trdijo, da prebije vse živo, je tako majhna, oklepnik pa tako velik. In samo deset metrov pred tabo. Kar je dobro za dober zadetek in slabo zate. Kopica misli. Zakaj fantom na Medvedjeku ni uspelo uničiti več teh pošasti? Se raketa ne bo odbila in bo vse skupaj za/nun? Še nikoli nisem streljal, bom vzdržal? Nisem sam, na en oklepnik merimo po štirje. Hudiča, menda jih bomo ja zdelali, saj nas je nekaj v hlačah. Potem bodo letaki, morda že prej. Letalo je strašna beseda. Povelje! Pritisk na sprožilec razstreli vso napetost, vse dvome in strah. Zdi se, čeprav je to nemogoče, da oko in telo letita skupaj z raketo, ki prežita in prežaga jeklo. Tudi drugi so zadeli! Srnjak in ubogi vragi v gorečih krstah Sovražnikovi vojaki, s katerimi smo še med včerajšnjimi neuspešnimi pogajanji gospodov majorjev in polkovnikov izmenjali kakšno pacifistično misel ali pa se po balkansko poslavljali, kdo bo koga, so samo še ubogi vragi, ki, če so preživeli in ne prehudo ranjeni, skačejo iz uničenga jekla, ki se vžiga. Sele zdaj se pravzaprav zavem, da sem ubil nekaj ljudi, ki so sicer sovražniki, vendar ljudje. Vprašujete, ali bi to naredil še enkrat. Bi! Mi, Podgorci, »Kdor ne pozna občutka strahu, ne more biti pogumen. Ne se bati smrti, to je ali hiba ali pa pomanjkanje sposobnosti za razumevanje nevarnosti,« je zapisal Ivan Sibl v svojem Vojnem dnevniku. imajo nas tudi za postavljače, pravijo, da zaradi pradavnih ostankov galske krvi, in to je to, smo tudi trdi ljudje. Pravočasno se umaknemo pred letalskim napadom s kasetnimi bombami. Sovražnik zavrne našo pomoč pri reševanju ranjencev. Kaj o tem misli novinar? Zdi se mi, da je v takšnih razmerah, ko veš, da so na tvoji strani vsi argumenti tega sveta, ko veš, da braniš vse, kar imaš, veš in ljubiš, človek sovražnik samo cilj in nič več. Govoril sem s strelcem na oklepnik, ki je svoj čas želel postati lovec. Uredili so, da je kot lovski gost streljal na srnjaka. Vse je bilo v redu. Puška Z daljnogledom v vsem svojem tehničnem per-fekcionizmu, adrenalin ranega poletnega jutra, kmalu tudi lep srnjak na manj kot sto metrov. V človeku se obudi nagon lovca. Križ daljnogleda se prilepi na srnjakova pleča, vse je ena sama črta. Ni je sile, ki bi kazalec odmaknila s petelina. Jutro zlomi pok. Srnjak se zruši. Po rosni jasi gremo tja dol. Srnjak ni več srnjak. Ima samo še oči. Velike, vlažne oči, ki so tako mrtve, da še danes žive. Človek, ki je to doživel, ni nikoli postal lovec. Ne lahko, vendar s polno odgovornostjo in zavestjo pa je streljal na ljudi, ki so prišli kot sovražniki. Svet bo Slovenijo pri-nal zato, ker je spoznal, da si je samostojno državo zaslužila tudi s svojim pogumom in odgovornostjo, da jo brani. Odgovornost je neznansko breme in neznanska moč. Hrabrost je do konca spoznana odgovornost je, mislim, rekel Pa-vlenko. Strah ima svoj zadah ________________________ Kaj pa strah, pogumov dvojček? Tudi po njem je dišalo, strah ima specifičen zadah. Izkušnja prvega spopada s sovražnikom, še posebej, če ima tako veliko premoč i’ tehniki, ki je osnova sodobnega bojevanja, razdeli bojevnike v tiste, ki so za v prvo bojno črto, in liste, ki to niso. To ni odvisno od naše volje, čeprav tudi ta ni brezpomembna. Človek je ali ni zato, nihče pa ne more vnaprej jamčiti, kako se bo obnesel v nevarnosti. Slovenija bo kljub svoječasnemtt zbiranju pacifističnih podpisov dr. Dušana Pluta po pisarnah slovenskega predsedstva in ne glede na to, da je sicer bistri Jožef Školč še do včeraj vtikal vrtnice v vsako cev, ki je bila podobna puški, spoznala, da potrebuje majhno, vendar visoko profesionalno vojsko. Seveda je mogoče razumeti, da dvajsetletniki, ki so v nekdanji JLA enkrat ali dvakrat ustrelili iz M 48 A, sicer pa po kasarni pobirali akacijevo listje, ne morejo zdržati letalskega napada migov, nekoliko nerodno in predvsem popolnoma neučinkovito pa je, če z najmodernejšim osebnim orožjem oborožene častnike TO naganjajo nazaj na bojišče novinarji in policisti. Slednji so se, takšno je moje mnenje, ob zadnjih dogodkih izjemno dobro izkazali, kar samo dokazuje prednosti profesionalnega ravnanja. Slovenija potrebuje poklicno armado Velika sreča je, da smo sorazmerno zelo poceni ugotovili, (nekateri so to dolgo, vendar zaman predlagali), da potrebujemo profesionalno, vrhunsko izurjeno in tehnično primerno opremljeno vojsko. Zlasti o tehniki bo še veliko govora. Častniki TO bodo morali biti inteligentne, psihofizično preverjene osebe, ki bodo poleg tega svojemu poklicu vcepili tudi čast. Slabi TO ne bodo več pribežališče posameznih nesposobnežev, podedovanih iz. prejšnjega režima, ko je bilo dovolj, da si za JLA bebasto ponavljal »Ništa nas ne može iznenaditi«. V TO se bodo nedvomno zgodile precejšnje spremembe, tudi kadrovske. Ne glede na nekatere slabosti, ki so odpravljive, je dejstvo, da je Slovenijo postavila na svetovni oder spoštovanja vrednih držav ravno njena Teritorialna obramba. TO je skupaj s slovensko policijo bistveno podprla sicer intenzivna in sorazmerno (ne)ttspešna prizadevanja slo-venskih diplomatov. Zakaj profesionalci? Obrambo države gotovo sestavlja ves narod, tako je tudi drugod, profesionalci pa so jedro. Kaj na primer storiti z vojakom, še otrokom, ki pa že ima otroka, ki te prosi, da ga odpelješ domov, ker je vse tako grozno, poka in bomo vsi mrtvi? Kje je njegov častnik, da bi ga pomiril? Preprosto mu rečeš, naj se zaleze globoko v gozd in obmiruje. Uniforma ni za vsakogar, nekateri jo bodo morali sleči. Še vedno jih bo več kot dovolj, ki bodo vzdržali v vsakih razmerah. Tako bo bolje za vse nas. Povsod so ljudje, vendar ne vsi____________ In sovražnik, vojaki in oficirji JA? V teh dneh sem se imel priložnost srečati s prene-katerim od njih. Za vojake večinoma velja, da bi vsi po vrsti radi domov, v nekaterih, zlasti srbskih očeh. pa je bil kljub ponižanju, utrujenosti, lakoti in žeji še vedno nevaren sij. Imajo v mislih zbogom ali nasvidenje? Od častnikov iz vrst okupatorjev se najbolj in najraje spominjam srbskega kapitana iz kolone v Krakovskem gozdu, s katerim sem govoril med neupešnimi pogajanji. Pravzaprav sva govorila bolj malo. odklonil je celo mojo ponudbo, da bi poklical njegovo ženo in ji povedal, da je živ. Rekel je le, da njegov oklepnik med operacijami ni niti enkrat stre- ljal na civile, glede svoje molčečnosti pa povedal, da bi jo pričakoval, če bi bili vlogi obrnjeni, tudi od mene. Rokovala sva se in za vedno razšla. »Povsod so ljudje,« je zapisal naš novinarski kolega Bogdan Pogačnik. Včasih to ne zveni obrabljeno. Ljudje so povsod, vendar ne vsi. Poveljnik oklepne kolone z Medvedjeka in iz Krakovskega gozda je bil hkrati sovražen, užaljen in ohol, vendar mu ne moremo odrekati sposobnosti zavlačevanja in spretnosti pri umikanju. A v past ga je spravila izraba teh dveh lastnosti. Amaterji so bili boljši psihologi. Psihologija je blizu psihiatrije. Popolnoma v njenem objemu je poveljnik mokronoške vojašnice, ki. ko to pišem, še vedno grozi, da bo razstrelil skladišče goriv ter tako uničil Mokronog in okolico. Armadni general Veljko Kttdijevič ga je iz vodnika povišal v poročnika. Armada, ki povišuje oficirje, ki zaradi časti v svoji iztirjenosti groze z uničenjem tisočev civilov in več naselij, nima časti. Psihiatri imajo za take ljudi svoje ime. Tri slike_________________________________ Ko ztlaj razmišljam, česa kot novinar in človek i' tej kratki, vendar lakti zagrizeni vojni nikoli ne bom pozabil, mi prihajajo preti oči tri slike. Ko smo vkopani ležali pri Medvedjeku in vedeli, da bo čez minuto začelo treskati z. zemlje in iz zraka, se je v tistem absolutnem miru in livadi ob nas pasel divji zajec. Debelušen in uhut kot iz. risanke. Spomin nanj mi sporoča, da nismo samo ljudje, da so tinli drugačna življenja, da je kozmos skladen in da nam kljub oholosti nikoli ne bo uspelo porušiti njegovega božanskega reda. Na popolnoma opusteli poti. ki pelje r vojašnico v Mokronogu, sem srečal gospo, mater iz. Srbije, ki je že ne vem katerič zaman klicala in trkala na železna dveri vojašnice, r kateri je bila najbolj živa stvar jugoslovanska zastava. Nihče ji ni odprl. Ne ve, ali je njen sin ušel, umrl med medsebojnim spopadom vojakov ali kaj tretjega. Goztl ob vojašnici je poln oborožencev, to slutim, mati pa ne ve zanje in. ko spet zbere moči, se spel odpravi do železnih vrat. Od dolge poti je neumita, nepočesuna, nikogar ne pozna, r rokah ima plastične vrečke s hrano. Nekaj jih je že odvrgla, jagenjček za sina in prijatelje se je pokvaril. Odpeljem jo proti Mirni. Ne govoriva veliko, zdi se mi. da se me boji, jaz. pa razmišljam, tla je obraz vojne tudi obraz, jokajočih mater. Tretja slika je izpred Krakovskega gozda. Ko se z. džipom prebijem mimo protitankovskih ovir do točke, kjer bo do čez. nekaj ur bojišče, ogenj, eksplozije, mrtvi in ranjeni, jo hočem ubrati po bližnjici čez nepokošen travnik. Izza hiše stopi kmet z vilami in mi zaukaže, naj grem nazaj, tam je pot, trave mu nihče ne bo gazil. Obrnem se, ne iz strahu, dolgoročno m kljub patriotizmu je nekaj svežnja’ senu m’ vredno kot pridobljena minuta. Svet se suče naprej zaradi graditeljev in ne uničevalee\. Marjan Bauer hjj n a je napad na prihodnost. Ne zgolj na prihodnost tistih, ki izgubljajo življenja, in listih, ki so ob premoženje, ampak na mentalno prihodnost vseh, ki jo preživljajo. Je priložnost za moralno pohabljanje, za ideološke gonje, za kulturno agonijo posameznikov in družbenih slojev, za iracionalne konflikte in za represivna dejanja, ki zaznamujejo tako žrtve kakor izvajalce. Treba je poznati ideološke konstitucije udeležencev vojne, da lahko predvidimo njene dolgoročne posledice. Seveda je očitno, da je, kakor radi pravijo družboslovci, nekje »racionalno jedro- spopadov, in »to racionalno« jedro praviloma nima nobene racionalne podlage. V našem primerit gre za ohranjanje Jugoslavije za vsako ceno, ne da bi se spraševali o razlogih za njen obstoj. Jugoslavija je namreč tako kakor sleherna država aparat z.a kopičenje moči v rokah skupine ljudi, in ti ljudje r Jugoslaviji praktično nikoli niso bili predstavniki nikogar razen njih samih. Res je, da je pobiranje davkov in drugih taks temeljni vir moči države — zato je mogoče vojno med Jugoslavijo in Slovenijo upravičeno imeti za davčno in carinsko vojno — vendar to ni vse: oblastniški sistem »zgodovinskih•< oblastnikov se je soočil s sistemom izvoljenih oblastnikov in to soočenje je vnaprej zapečatilo usodo države političnih samozvancev. Ostaja pa vprašanje, kako je mogoče, da neka družbena skupina, rekrutirana na podlagi bolj ali manj domnevne udeležbe r usodnih zgodovinskih dogodkih in na podlagi Jitvorizira- BRACO ROTAR aj molči med voj nja od teli udeležencev zgodovine, izvršuje in ohranja oblast toliko časa, kakor se je to dogajalo r Jugoslaviji. Seveda na to vprašanje ni mogoče odgovoriti brez natančnega raziskovanja, lahko pa navzlic tema orišemo nekatere elemente te dominacije. Tudi ti utegnejo marsikaj razjasnili. Jugoslavija je neogibno končala v prelivanju kr\’i — in ni si treba delati utvar o tem. da je zadeva že končana, končana bo šele tedaj, ko se bo njena politično ideološka konstitucija dovolj razgalila, da se ji ne bo mogoče izmuznili v nobeno izmed mimikrij, ki jih uprizarja pred svetovno javnostjo. Te mimikrije ji na eni strani omogočata njena mitološka zgodovina (zlasti upor zoper Informhiro) in želja svetovne politične javnosti, da bi obvladala, umirjala in vodila socialne in politične procese na podlagi dokaj utopične vizije evropske in svetovne ekonomske in drugačne integracije. Integracije se kajpada dogajajo, dokaj vprašljivo pa. je, ali so lepotlušniške razlage, s katerimi nas zasipavajo z.a to zadolženi gospodje, tudi resnične. Na drugi strani pa jih je omogočala dvoumnost ideološke podobe, ki jo je Jugoslavija z. docela adaptirano propagandno ma- šitterijo razširjala po svetu. Ta mašinerija je res opravila zavidanja vredno in skoraj nemogoče delo, ko je režim korupcije, historične arbitrarnosti, dozirane represije, zlasti pa nesvobode (v vseh ozirih: od nesvobode gibanja do spolne nesvobode) prodajala po svetu kot razmeroma liberalen režim večne ■■dežele v razvoju«, kot »dejavnik miru« ipd. Jugoslavijo je v neslavni konec privedla njena lastna socialna, politična, ekonomska in kulturna konstitucija, ki je privilegirala militaristične, represivne, mitološke in ideološke komponente, zapostavljala pa produktivistične, civilizacijske, ekonomske in juridične sestavine. Atilo v Jugoslaviji še ta trenutek razumejo pravno državo kot policijsko državo, odpravljanje konfliktov kol represijo, red pa kot nasilje. Zato, denimo, jugoslovanski oficirji ne morejo izrabili priložnosti, spustili udeležence bojev domov, čeprav bi s tem pridobili politične točke v okoljih, ki so jih Jugoslovani tako prizadevno indoktrUtirali. Pridobiti pa hi si tudi ljubezen, po kateri zaradi svoje metiialno-ideološke konstitucije hlepi sleherni totalitarni režim. Za lak režim namreč država ni instrument delovanja družbe, ampak svetinja, ki jo je treba ljubiti. Patriotična ljubezen se pač ne nanaša na davkarijo, policijo, šolstvo itn., kar pač sestavlja realno državo, ali pa gre za perverzijo. Omenjena difdrmnosl jugoslovanske federacije je neizmerno več prispevata k njenemu koncu in k naravi tega konca kakor piurietnična sestava prebivalcev na ozemlja, kjer je izvajala oblast. Plurieiničnost sama na sebi ne preprečuje državljanskega sožitja. Etnični hegemonizem — očitno niti ne luko osamljen na evropskem kontinenta, kakor se nam je dolgo dozdevalo, a zagotovo med redkimi, ki so si nadeli formo totalne miltnnanije, če ne kar edini — je hit predvsem učinek te nenavadne konstitucije, r kateri se je kol tesna goba razpasel verbalnem. Ta je prikriva! neučinkovitost režima na vseh ravneh, hkrati pa rabil za krinko pri povsem iracionalnem ropanju redkih produktivnih območij preminule federacije. Obenem 'pa je bil nadvse uspešno dopolnilo dejavnosti represivnih aparatov, včasih celo njihov model: jugoslovanske politične policije so se odlikovale po tem. da so sprodttcirale delikt, našle krivca zanj tvečkrat dobile krivca in nato ustvarile delikt), izvedle dokazovanje in sojenje ter izvršile kazen. Vendar je etnični hegemonizem najbrž napačen izraz, saj je dozdevna hegemona nacija ena njegovih prs ih žrtev: s privilegiji njenih oligarhij je poslalo objekt nesmiselnih političnih pretenzij in megalomanije. Vendar to ne spreminja dejstva, da veliko njenih pripadnikov verjame v svojo hegemoni) vlogo in tako rekoč naravno državotvornost. Tudi če rečemo. tla so ti ljudje žrtve indoktrinacije, zadnje čase prav frcnelične, sc zadeva na praktični ravni ne spremeni veliko. Svoji oligarhiji s svojo privrženostjo nacionalnim idealom in z lahkovernostjo pomagajo igrati s logo l’i-entonla ali integratorja širše domovine«. la oligarhija je lista, ki je inducirala etnični ••delitve s log v okrilju federacije s tem, da je ene postavila za vojake, druge za delavce, tretje ra ne-ljudi itn. in tako uvajala nezaseden rasizem, ki se kaže r sterotipnih sodbah o. etničnih skupinah. Ljudje, s katerimi se - nujno neuspešno - pogajajo predstavniki Republike Slovenije — niso zgolj žrtve ituloktnnacije, ampak ustvarjalci njene vsebine m njem izvajali. 11) pomeni, da jih osamosvajanje Slovenije ogroža v temelju: uspeli Republike Slovenije pomeni naravnost in neposredno njihov propad in lega se povsem zavedajo. Ti ljudje so izdelovalci. nosilci in razpečevalci ideologije bratstva — in — enotnosti in prav zalo se je trdni lej ideologiji vsaj malo posvetili. Ideologija bratstva — in — enotnosti, ki je bila podiaga obeh Jttgoslavij (monarhije in ilikni-ture), ni pa se r obeh primerih utemeljevala r povsem identičnih diskurzih, zato jni r lem bolj podobnih postopkih, je bila rezultat razlage (ali samoraz.lage) skupine družb, se.stav-Ijenih iz. bolj ali manj evropskih subjektov, s pomočjo pojmovne sheme, ki je primerna za primarne skupine, kakor tema pravijo t antropologiji. Je primarne skupine členilo sorodstvene povezave in razmerja (plemenu, rodni i. 'o atrije, klani itn.) in na za. i tka ./u c. vije se je govorilo o troedinem plemenu. Bralstvo v tej ideologiji ima morebiti nekaj opraviti s jratrijo, zagotovo pa nič z bralstvom \ Kii-stustt ali z znanim načelom iz francoske tvm-hteije, ki je — z vezano s svobodo tn enakostjo (m' enotnostjo) — ideološkii putltaga Uckluni-eij o človekovih in državljanovih pravicah, iz katerih so izpeljane \ se današnje ru tine pravire. Bratstva — in — enotnosti ni bilo nikoli mogoče ptnezali z ničemer, kar hi pomenilo ah celo namigovalo na kakršno koli refleksno (kaj šele kritično) distanco do -nase pozivne. Bratstvo — in enotnost je minira skru/iio ekskluzivno in segregalivno /imelo, sposojeno pri samodotemanjti primitivnih družb: s : el namreč ločuje mi me in ■ i se ti t ugi’ . ( de. h’ T < SOBOTNA PRILOGA KRONOLOGIJA PRVIH DNI ZADNJE VOJNE Zgodba o agresiji >Po 27. juniju se ne bo zgodilo nič spektakularnega. Povprečen državljan ne bo občutil nobene razlike,« je v ponedeljek pred osamosvojitvijo dejal predsednik slovenske vlade. »Po tej vojni ne bo nič več, kot je bilo. Nič več,« je dejal Milan Kučan naslednji torek, šesti dan vojne. Vojne ni v Sloveniji nihče pričakoval, vendar je mlada država vanjo zdrsnila čez noč. Sreda, 26. junija Sobota, 29. junija tem, ko je slovenska skupščina Uh JsPprejšnj' dan na ne Posebno evforič-■LUr nem zasedanju sprejela odločitev j 3 o neodvisnosti republike Slovenije, ■M&. so iz vojašnic prilezli tanki in vojaki. Obkolili so mejne prehode. Čez dan so zaprli slovenska letališča in prepovedali promet v slovenskem zračnem prostoru. Slovenijo so preletavala zračna letala, tudi še zvečer, pred začetkom slovesnosti v počastitev razglasitve neodvisnosti Slovenije. Letala so nizko preletela prizorišče proslave točno ob pol devetih zvečer, ko naj bi se proslava začela. Vendar je bil njen pričetek prestavljen, tako da na sam potek proslave letalski hrup ni imel nobenega vpliva. Zvezni izvršni svet je ta dan sprejel sklepe, ki so pomenili začetek vojne. Takrat smo še vsi skupaj mislili, da gre vendarle samo za razkazovanje moči jugoslovanske armade in niti pomislili nismo, da se nam bliža vojna. In takrat smo se te armade še bali. Kljub temu pa smo s hektolitri pijače proslavili rojstvo nove države. Četrtek, 27. junija Medtem ko so mnogi Slovenci zlivali vase še zadnje požirke osamosvojitvenega vina. je iz vrhniške vojašnice odpeljala kolona tankov. Na Brezovici jo je pričakala barikada, ki pa sojo tanki brezobzirno pomendrali. Posnetki pomendranih avtomobilov so obšli svet. Vojska je krenila iz vojašnic zavzet mejne prehode. ustavljale so jih barikade in takrat že mobilizirane enote teritorialne obrambe. Nanje so se spravljali tudi goloroki prebivalci. Tudi te slike so obšle svet. V Slovenijo so tanki krenili tudi s področja sosednje Hrvaške. Ko so se Slovenci prebujali z mačkom od včerajšnjega slavja, so izvedeli, da je njihova nova država že v vojni. Ob sedmih zjutraj se je že sestalo predsedstvo Slovenije in odredilo uporabo enot TO. Ugotovilo je, da gre za agresijo na Slovenijo. Konrad Kolšek, poveljnik petega armadnega območja, je poslal Peterletu brzojavko, v kateri je sporočil, da bo vojska brezpogojno izpolnila nalogo prevzema vseh mejnih prehodov in zavarovanja državne meje. V letakih, ki jih je trosila JA, je pisalo, da bo vsak odpor zlomljen. Sredi popoldneva so padle prve žrtve pri Ormožu. Na Trzin pri Ljubljani je bil izveden helikopterski desant, ki pa so ga enote TO odvrnile. Nove žrtve. Številne kolone tankov so bile ustavljene in vkleščene med barikade. Zvečer je obrambni minister Janez Janša povedal, da je več kot sto mrtvih in ranjenih na obeh straneh. Slovenska teritorialna obramba je zajela prve vojne ujetnike, prišla pa so tudi prva poročila o vojakih in oficirjih JA, ki nočejo ubogati ukazov in sodelovati v agresiji na Slovenijo. Definitivno pa je ta dan postalo jasno: Blitzkrieg proti Sloveniji ni uspel. Petek, 28. junija Boji se nadaljujejo povsod po Sloveniji. Okupatorska vojska je vse bolj stopnjevala svojo brutalnost. Bombardirali so letališče Brnik, mejni prehod Šentilj, Mursko Soboto in do-lenjko. Napadli so tudi tovornjake, ujete v tamkajšnjih blokadah in pri tem ubili nekaj tujcev. Napadli so televizijske oddajnike. Tanki so prodrli v Gornjo Radgono, pri tem so streljali kar povprek po civilistih. Na letališču Brnik so uničili tamkajšnja letala Adrie, v zadetem avtomobilu pa sta zgorela dva avstrijska reporterja. Popoldne je zvezni izvršni svet zahteval prekinitev spopadov, vendar je bil dogovor o tem med Slovenijo in JA dosežen šele zvečer ob 21. uri. In tudi še po tej uri so se spopadi ponekod nadaljevali. Medtem pa se je Evropska skupnost končno odločila nekaj ukrepati. Najprej v Beograd, nato pa še v Zagreb, je poslala tri zunanje ministre, ki se jih je takoj oprijel vzdevek »trojka«. Sogovornikom iz federacije, Srbije, Hrvaške in Slovenije, so postavljali tri vprašanja in od vseh na vsa vprašanja dobili odgovor: »Da.« Med drugim so jim tudi obljubili, da bo Mesič izvoljen za predsednika. Ko so naslednji dan po vrnitvi govorili o zmagoslavju svoje misije, smo jih Slovenci samo pomilovali: saj ne vedo, s kom imajo opravka. tega se ideologija bratstva — in — enotnosti uvršča v zbirko ideologij rodu —in—grude. Radikalna ksenofobija, ki sta jo gojili jugoslovanska armada in politična policija — vsi tujci so potencialni vohuni in diverzanti — zlasti pa prva, se je razglašala, upravičeno kajpada, za »kovačnico bratstva in enotnosti« (od tod prepovedo občevanja vojakov s tujci, dvomi o lojalnosti ljudi, ki so povezani s tujci ali bili v tujini, prepoved odhajanja »starešin« čez mejo, izključevanje in maltretiranje ne- konformnih oseb ob izredno bizarnem standardu normalnosti ipd.), to radikalno sovraštvo do tujcev in tujega je le eden izmed učinkov posebne narave ideologije bralstva- — in - enotnosti. Če pa si zadevo ogledamo od bliže, pravzaprav vidimo, da gre pri tej radikalnosti zlasti pa pri operacijah, s katerimi je dosežena, za implantacijo te ideologije. Njen namen pa je že zaradi arhaične narave irn-plantirane ideologije a priori neizvedljiva ho-mogenizacija heterogenih jugoslovanskih populacij. Ta ideologija lahko učinkuje k kol mentalni prisilni jopič, kot prisilno potlačeva-nje imanentne družbene heterogenosti in je tako tudi učinkovala na ravni posameznih družb, zaprtih v jugoslovanski azil. Pri bratstvu - in - enotnosti gre za ideologijo iz družine Blut und Soden oz. rod—in- — gruda, kar sem že povedal. Hkrati pa to tli povsem tipična ideologija iz te skupine, a ne zalo. ker je literarni izdelek, take so malone vse ideologije te skupine tudi ne zato, ker jo razširjajo ideološki aparati države, tako da je naposled videti kol spontano prepričanje. Pač pa zato, ker ostaja moment indoktrinacije nezakrit, zaradi česar je za učinkovanje te ideologije potrebna vsaj latentna represija. Vanjo spontano verujejo Zgolj naivneži, poklicno zainteresirani (federalni poklicni vojaki, cariniki, policaji in uradniki), ekonomsko zainteresirani (določeni segmenti populacije, beograjska čaršija itn.), drugi pa vanjo raje verjamejo zaradi vselej možnih represalij. Zato je tudi obredje, ki sodi k ideologiji bratstva — in — e-notnosti skrajno plehko in neprepričljivo: nikogar mu namreč ni treba prepričati, nikakor prelentanti, naslovljeno je le na eno kategorijo prebivalstva, na t. i. poklicne Jugoslovane, predvsem pa na »starešinski« kader jugoslovanske armade. (Mimogrede: izraz »starešina•« namesto »oficir« ali »častnik« je tudi dete obravnavane ideologije). Temeljna funkcija te ideologije je manj mobilizacijska, čeprav tudi la obstaja, pa bolj pri-krivalska. Tudi glede tega je drugačna od ideologij rodu-in-grude. Večina teh ideologij je namreč spontano mobilizacijska, saj njihovi diskurzi in obredja na videz zgolj odsevajo domnevno zunajideološko naravno stanje, to pa naj bi bilo kajpada ideološka oz. mentalna homogenost etnične skupine. To seveda pomeni, da je ideologija bratstva-in-enotnosti, kadar se znajde v konfliktni situaciji, na katero bi ideologija rodu-in-grude odgovorila s spontano mobilizacijo velikega dela članov etničnih skupin, na tem, da se razblini. Histerične in nepopustljive reakcije njenih nosilcev so v takih primerih neizbežne. Vendar suma ideologija bratstva-in-enotnosli ni nekaj homogenega: kakor pri večini ideolo- gij rodu-in-grude ima močno militaristično komponento, ki se praviloma kaže v mitski obliki vojaške zgodovine in tradicije, kulta bojevništva in obrednih obrazcev, ki naj bi zagotavljali vojaško čast in nepremagljivost. Ideologija bratstva-in-enotnosti je mentalno obzorje pogajalcev, s katerimi se srečujejo predstavniki republike Slovenije, ko skušajo doseči premirje, a tudi takrat, le da je manj očitno, ko se skušajo sporazumeti o ločitvi od Jugoslavije. Dogovori se mi zdijo dokaj nedosegljivi, kar pa nikakor ne pomeni, da je treba izkrvaveti na bojišču ali se vdati v jugoslovansko prihodnost (ta je nesprejemljiva prav zato, ker je zunaj ideologija bratstva-in-enotnosli ni mogoče koncipirati), pač pa je treba s pravšnjimi dejavnostmi izvesti zelo delikatne operacije, ki so bolj namenjene očem tujih opazovalcev kakor neposrednim sogovornikom na pogajanjih, ki jih tako ali tako ne morejo sprejeli. Vsekakor pa je na srečanju z ideologijo bratstva-in-enotnosti mogoče reagirati na te tri načine: — z afirmiranjem svoje lastne ideologije rodu-in-grude, kar vodi v konfrontacije, v homogeniziranje etnično opredeljenega prebivalstva v Sloveniji, kar je iz zornega kota prihodnosti docela neperspektivna politika, ki na eni strani odbija mednarodno javnost, ki se je vzpostavila s porazom take ideologije v H. svetovni vojni, v času po krizi pa obeta Gle-ichschaltung in represivne postopke, zvezane z verbalnim in mnenjskim deliktom; - z racionalnim, vendar načelnim in energičnim uveljavljanjem konstitutivnih elemen- tov Republike Slovenije, s pojasnjevalnimi pogajanji, s funkcionalnimi kompromisi, ki ne gredo na stroške plebiscitnih sklepov in razvojnih ciljev, z. racionalno uporabo spontane, a začasne množične reakcije prebivalstva na ogroženost in kajpada z ustreznimi praktičnimi (diplomatskimi, vojaškimi, ekonomski-. mi, upravnimi, itn.) ukrepi: — s konfuznostjo in razpadom slovenske po- litike, nato pa še socialne konstitucije. To zadnje bi bilo samomorilsko obnašanje, ki je le tnalo verjetno. Prva možnost, ki je v zaostrenih razmerah za politiku močno mikavna, ker ustvarja iluzijo o obvladovanju razmer, pa bi nas privedla r položaj, iz katerega ni izhoda: navzven bi našli zaveznike le v zunajparlamentarni in radikalni desnici iz formacije Novi red, navznoter pa že sedanji ekscesi napovedujejo novo cenzuro mnenj. Kakor da ne bi imeli zares bogatih izkušenj prav z mnenjsko diskriminacijo, kuipabilizacijo in zatiranjem. Poleg tega pa različna mnenja o vlogi medijev, o prihodnji vlogi slovenske družbe v širšem okolju prav v ničemer ne ogrožajo ne vojaških operacij naših branilcev, niti ne prejudicirajo prihodnosti. Razprava o temeljnih zadevah se Z vojno ne more končati. Prav nemoralno pa bi bilo izrabljati vojno stisko in angažiranje ljudi za uveljavljanje ideološkega ali personalnega sektašenja, s katerimi bi pripravljali kadrovske čistke in onemogočanja drugače mislečih. Gleichschaltung, ta izum pokojnega Josefa Goebbelsa, pa je že pokazala svoje katastrofalne posledice: je motor totalitarnega sistema, ne pa garancija za bojno učinkovitost. j To seje pokazalo takoj naslednji dan. Mesič seveda ni bil izvoljen, JA je znova skušala izvršiti premike, kar pa ji je TO onemogočila. Predsednik predsedstva Slovenije Milan Kučan pa je bil skoraj obtožen veleizdaje, ker je pristal na trimesečni moratorij na slovensko neodvisnost. Pojasnjevanje, da gre le za moratorij na sprejemanje nadaljnjih korakov pri uresničevanju osamosvajanja, je prineslo nekaj olajšanja Slovencem, vendar pa tudi veliko zmedo po svetu. Ob pol desetih zvečer se je po beograjski televiziji oglasil član štaba vrhovnega poveljstva Marko Negovanovič, sicer šef vojaške varnostne službe. Ali je zdaj KOS prevzel vodstvo armade, smo se spraševali. General Marko je sporočil, da je Sloveniji postavil zahteve, ki bodo, če bodo uresničene, omogočile konec te umazane, surove in potuhnjene vojne, ki jo Slovenija vodi proti enotam njegove armade. V nasprotnem primeru pa bo štab ukazal uvedbo strogih vojaških ukrepov. Ultimat. Ob desetih zvečer pa se je v Ljubljani v tajnosti sestala republiška skupščina. Kljub prizadevanju radikalcev, da bi obsodili mlačna dejanja slovenskega vodstva, še zlasti predsednika Kučana, so na koncu sprejeli sklep, s katerim podpirajo vse poteze slovenskega vodstva. Od sprejetih odločitev pa ni odstopanja, so rekli. Prav v času zasedanja skupščine pa so v bližini poslopja potekali spopadi s skupino diverzantov JA. Onemogočili so jih. Nedelja, 30. junija Ob devetih zjutraj je vso Slovenijo pognal v zaklonišča alarm za zračni napad. Do napada sicer ni prišlo, vendar je tokrat slovensko prebivalstvo dokončno spoznalo, da smo res v vojni. Kršitve v petek sklenjenega premirja so se nadaljevale. Prihajala pa so sporočila o vse večjem številu pripadnikov JA. ki so se vdali ali prestopili na stran TO Slovenije. Slovenska vlada in predsedstvo sta odgovorila na zahteve JA, ki jih je prejšnji dan sporočil general Negovanovič, in zavrnila ultimat. Popoldne se je Ante Markovič v Ljubljani sestal z Milanom Kučanom in Lojzetom Peterletom, ministra Janša in Bavčar pa z generalom Čušičem. Dogovorili so se. da bodo ustanovili meddržavno komisijo, ki naj bi tulile zaman. Mesto je preletel mig-21. prebil zvočni zid in izstrelil raketo na Ljubljanski grad. Ljubljana je prvo bombardirano mesto v Evropi po drugi svetovni vojni, je ugotovila neka tuja novinarka. In čeprav to ni čisto res. kajti že prej so bila bombardirana mesta po Sloveniji, dovolj zgovorno pove, kaj se dogaja v Sloveniji. Po razmeroma mirni noči je JA, kot je razlagal Jelko Kacin, začela uresničevati drugo fazo akcije Okop 91. Kolona tankov pri Medvedjeku se je premaknila do Krakovskega gozda, kjer je prišlo do spopada. Spet nove smrtne žrtve. Vojska je spet napadla z letali. S Hrvaške je krenila nova kolona oklepnih vozil. Spet so bili napadeni radijski in televizijski oddajniki. General Rašeta je kasneje rekel, da zato. ker je slovenska RTV imela neugoden vpliv na njegove vojake. Alarmi zaradi nevarnosti zračnega napada so bili sproženi po mnogih slovenskih mestih. Nemški zunanji minister Huns-Dietrich Genscher je obiskal Beograd in Zagreb, v Ljubljano pa si ni upal. Armada in vlada Jugoslavije sta storili vse, da Genscher ne bi prišel. Slovensko vodstvo se je z njim se.šlo v Beljaku. Popoldne so matere srbskih vojakov vdrle v srbsko skupščino, Zagrebčani pa so se spopadli s tanki, ki so hoteli iz vojašnic proti Sloveniji. Mesič in Tupurkovski sta prišla v Ljubljano, kjer sta se v nekem zaklonišču pogovarjala s slovenskim vodstvom. Medtem je bil namreč v Ljubljani alarm. Skupaj so pripravili predlog štirih točk, ki pa ga je Mesič že čez dva dni, ko je o tem odločalo predsedstvo Jugoslavije, že pozabil. Zvečer pa je po televiziji Beograd spregovoril general Blagoje Adžič. Dejal je,, da zvezne oblasti ovirajo vojsko, in obljubil, da bo JA prisilila nasprotnika, da bo spoštoval prekinitev ognja in se ne bo obnašal več tako arogantno. »Stvari bomo pripeljali do konca.« je dejal. Sreda, 3. julija Še nekaj napetosti. Gornja Radgona, Ormož, Ljutomer, Krakovski gozd . . . General Rašeta je obvestil Slovenijo, da bodo helikopterji z znakom rdečega križa oskrbeli enote s hrano in potrebščinami. Oskrba je bila izvedena brez zapletov. Na tiskovni konferenci v Zagrebu pa je povedal, da je ukazal ustavitev ognja. Povedal je tudi. da za vrhovnega poveljnika priznava predsedstvo, ki ga vodi dr. Stipe Mesič. Medtem pa je bilo vedno več ugibanj, kdo sploh vodi vojsko, kdo je sploh na oblasti. Slišati je bilo za govorice, da je Ante Markovič v hišnem priporu, da si Stipe Mesič ne upa v Beograd, da je poveljstvo prevzel general Blagoje Adžič. V Pragi so na konferenci o varnosti in sodelovanju v Evropi govorili o tem, da bi v Jugoslavijo poslali svoje opazovalce. Četrtek. 4. julija________________________ Zdelo se je. da se vojna bliža koncu. Vojska se je začela umikati v vojašnice. Spopadov ni bilo več. Zgodaj zjutraj se je slovenska delegacija pogajala z jugoslovansko, dogovorila pa se je le, da bosta obe strani spoštovali prekinitev ognja. rešila vprašanja v zvezi z ustavitvijo bojev. Do oblikovanja take komisije pa ni nikakor prišlo. Zvečer je v Jugoslavijo spet prišla trojka. Evropski zunanji ministri so bili tokrat mnogo bolj skeptični kot prvič, čeprav so tokrat za razliko od prvega obiska dobili ustna zagotovila o spoštovanju dogovorjenega. Črnega na belem niso dobili nič. Na izvolitev Mesiča pa so počakali kar v predsedstvu. Da jih ne bi slučajno spet prinesli okrog. Ponedeljek, 1. julija Ponoči je v Črnem vrhu nad Idrijo odjeknila eksplozija, zaradi katere so letele strehe s hiš. Jugoslovanski vojaki so sami razstrelili bližnje skladišče orožja in razstreliva. Na mestu eksplozije je ostala šest metrov globoka jama. Sicer pa seje že zdelo, da bo orožje počasi res utihnilo, ko so spet začele prihajati vesti o letalih in helikopterjih v zraku. Nekateri so streljali po civilistih, čeprav so nosili oznake rdečega križa. Napeto je bilo na številnih mejnih prehodih, kjer so sicer potekala pogajanja. a tudi nekaj manjših'spopadov je bilo. Do spopada je prišlo tudi na dolenjski magistrali. kjer se je vklenjena kolona skušala premakniti, vendar sojo teritorialci zaustavili. V javnosti je zablestel višji vodnik Gruje-vič. ki je odstranil svojega nadrejenega, prevzel poveljstvo in zagrozil, da bo razstrelil skladišče goriva v Mokronogu. Dr. Dušan Plut je naslednji dan izjavil, da je zelo zaskrbljen zaradi možne ekološke katastrofe. Štab vrhovnega poveljstva jugoslovanskih oboroženih sil je popoldne izdal sporočilo, v katerem zgroženo ugotavlja, da v Sloveniji obravnavajo jugoslovansko armado kot okupatorsko vojsko. Torek, 2. julija Tokrat sirene, ki so tulile v Ljubljani, niso Marko Pečauer ► Č-i Dopoldne se je sestalo predsedstvo Jugoslavije pod vodstvom dr. Mesiča. Že popoldne, ko je sestanek trajal, je Tanjug že sporočil stališča predsedstva v osmih točkah. Ultimat. Zahtevali so vrnitev na stanje pred 25. junijem. Kot da se vmes ne bi nič zgodilo. Tudi Ante Markovič je v dveh. treh dneh pozabil na svoje izjave. Tudi on hoče spet staro Jugoslavijo nazaj. Govori o zamrznitvi neodvisnosti. Laže. soglasno ugotovimo. Dva dneva osame v palači federacije sta ga »spravila k pameti«. Jelko Kacin je na tiskovni konferenci slovesno oznanil, da so že nekaj časa vsi mejni’ prehodi v slovenskih rokah in da na njih vihrajo slovenske zastave. Petek, 5. julija__________________________ Napeti mir se nadaljuje. Vojska se je pod slovenskim nadzorom še naprej umikala s vojašnice. Letališče Brnik, je spet prišlo v slovenske roke. Ulice so postajale vse bolj polne. počasi se je začel vračati normalnejši življenjski utrip. Čeprav so barikakde še povsod po cestah. Le da so tovornjake ponekod že začeli nadomeščati z jeklenimi ovirami. Konferenca o evropski varnosti in sodelovanju je zgodaj zjutraj sklenila, da vendarle pošlje opazovalce v Jugoslavijo. Vendar jugoslovanska stran ni pristala na to. da bi poslali vojaške opazovalce, pač pa le politične in še to le v Beograd. S to Evropo si res nimamo kaj pomagati. Pa tako smo hiteli vanjo. Lojze Peterle je odpotoval v Haag. kjer se je sestala dvanajsterica. Skušal ji bo pojasniti vse o naši neodvisnosti. Tudi vanje v teh krajih ne verjamemo več. Samo nase se še lahko zanesemo. Ravno to nam daje moč. Upamo, da se Milan Kučan ni zmotil v svoji napovedi, da se bo po tej vojni vse spremenilo. lipi fiSK;.::5;. ospod Mikeln, kako ocenjujete najnovejše dogodke pri nas ob tekočih informacijah, s katerimi razpolagate, ter ob svojem poznavanju zgodovinskih procesov v Evropi in na Balkanu? O tem, kaj se godi v Jugoslaviji, sem pisal 1 3. junija gospodu Jacquesu Santeru po njegovem obisku v Jugoslaviji. Dovolite, da iz tega pisma citiram tri odstavke: .... Problem Jugoslavije je v nacionalni nesreči, ki je zadela njen največji narod, Srbe: izhod iz gospodarske krize in iz dolge nacionalne frustracije so si poiskali v nacionalsocializmu. Mi tu imenujemo to od leta 1987 naprej srbski nacionalboljševizem. Kako in zakaj se to more zgoditi ob koncu XX. stoletja v Evropi, je zapleteno vprašanje, o katerem ut dosti javno razmišljamo, a teh premislekov na tem mestu ne morem citirati. Os srbskega nacionalizma je res tam, kjer je Miloševičev nacionalboljševizem pred leti zastavil vzvod, s katerim je prišel na oblast: Kosovo. Dokler obstaja v Srbiji večinski konsenz. da Srbija na Kosovu upravičeno, po pravici izvaja nad svojimi Albanci nasilje, segregacijo in apartheid, noben Srb. tudi intelektualci, ne more verjeti, da bi se srbski manjšini na Hrvaškem in v Bosni godilo drugače, kot se godi Albancem na Kosovu. Zato Srbija složno zahteva, tako vlada kot naslajajoča nova opozicija, da morajo ostati vsi kraji, 'kjerj je kako srbsko naselje, i’ enotni državi, ki bo kajpak pod trdo srbsko nadvlado. Svet ugiba, ali bo ali ne bo prišlo do vojaških spopadov za srbska naselju na Hrvaškem in za razdelitev Bosne in Hercegovine ali do splošne albanske vstaje na Kosovu. Vprašanje pa ni, kako obdržati Jugoslavijo skupaj. Vprašanje je, kako se naj Slovenija, Hrvaška, Makedonija ter Bosna in Hercegovina ubranijo nacionalboljševiške agresije, obenem pa, kako pomagati Srbiji na pot demokratične preobrazbe .... Moram priznati, da 13. junija, ko sem to pismo odposlal, nisem predvidel, da se bo agresija tako naglo zgodila. Ko smo se na njen prvi dan zbrali v' Društvu slovenskih pisateljev, da bi oblikovali nekaj izjav za javnost, sem rekel, da se po eni strani veselim. po drugi strani pa na neki način tudi bojim izraelizacije Slovenije. Veselim zato. ker je naš narod pokazal veliko učinkovitost in sposobnost razsodnega ukrepanja ter še enkrat in dokončno razveljavil povest o ponižnem narodu, ki se rajši pusti tlačiti, kot da bi se uprl. Tega smo veseli. Da bi se ukvarjali z drugo platjo »izraelizacije«, z možnimi negativnimi posledicami morebitne prevelike vojaške organiziranosti, za to pa bo dovolj časa pozneje. Kakor na to ne smemo pozabi- MILOŠ MIKELN O ČASIH VOJNE Konec povesti o ponižnem n ti. pa je zdaj predvsem pomembno, da smo se Slovenci tako odločno uprli nasilju, vztrajni in neomajni v svoji volji, da uresničimo svojo samostojnost.« Kot temeljni vzrok dolgotrajne jugoslovanske krize postavljate politični razvoj v Srbiji. Ali slutite, v kateri smeri se bo to zapleteno vprašanje razvijalo naprej? Nacionalbojševiška travma, o tem sem na dolgo pisal aprila 1989 v Nedeljskem dnevniku. ki je zadela srbski narod in ki ji je podvržen tako vladajoči režim z velikim krogom pripadnikov v Srbiji in Črni gori kot tudi večina opozicije, ne bo našla ustreznega izhoda iz hude gospodarske krize in dolgoletne nacionalne frustracije. Preden se taka bolezen pozdravi, so potrebni veliki družbeni pretresi. hudi udarci, ki jih mora doživeti ves narod. Ti udarci so bili v primerih zadnjih velikih fašizmov v Evropi vojaški, v našem primeru, upam, bodo predvsem gospodarski. Srbija je na robu gospodarske katastrofe. To povzroča skrajno zaostrene socialne razmere. Mogoče je pričakovati, da se bodo v tej stiski še okrepile sile. ki iščejo izhod iz krize v spopadih. v vsenacionalni voini. Tedaj pa, si mir Priložnostni aktualni pogovor s predsednikom komiteja za___________ pri mednarodni pisateljski organizaciji PEN Milošem Mikelnom je spodbudil tudi razmišljanja, v katerih se znani slovenski književnik odziva na aktualne razmere in vprašanja, ki iz njih izhajajo. Pogovor je bil v ponedeljek. mislim, sredi Evrope, kjer ni več dveh nasprotujočih si blokov, ki bi se vsak po svoje vmešavala, ne bo druge rešitve od angažiranja »modrih čelad« v Bosni, na Kosovu, v Baranji ... in šele potem bo na Balkanu mogoč mir.« Kako ocenjujete armadno vlogo? V jugoslovanski armadi je 70 odstotkov častnikov po nacionalnosti Srbov, Črnogorcev in Jugoslovanov, v njej uradno gojijo realsocialistično ideologijo, res pa je v njej tudi še nekaj idealističnega jugoslovanstva, ki se je sklicevalo na bratstvo in enotnost. Treba bi bilo torej razločiti tokove, ki so v armadi in njihove posamezne nosilce, saj so v tej armadi na vodilnih položajih ljudje vseh vrst. A ta čas je mimo. V trenutku, ko se neka armada začne premikati, kdorkoli že izda povelja, gre le še za uveljavitev, nasilja ali za odpor proti nasilju in njegov zlom. S tem imamo ta trenutek opraviti na slovenskih tleh. V teh trenutkih pri nas gotovo ne more biti dovolj posluha za te notranje razlike v armadi. Delovale pa bodo te raziike tudi samogib-no. Saj vidimo, da že delujejo.« Ali se Vam zdi, da bi utegnila zadnja izjava treh predstavnikov evropske dvanajsterice po drugem krogu pogovorov v Zagrebu znova spodbuditi armado k nadaljevanju nasilnih operacij v Sloveniji? Če bi kdo razumel, da so na kratko povedali naslednje: naredili smo vse. kar smo mogli, nimamo več časa za vas. ker se ukvarjamo z drugimi rečmi, če nas nikakor nočete poslušati, se pa pokoljite med seboj, bi bilo to katastrofalno. Upam, da bodo znotraj EGS le prevladala drugačna stališča. Treba bi bilo poslati že davno napovedano misijo dobre volje, sestavljeno iz uglednih evropskih politikov, v Jugoslavijo. Evropa bi se morala še naprej intenzivno ukvarjati z nami. Če tega ne bodo storili zdaj, bodo morali pozneje poslati »modre čelade« na Drino, na Kosovo, v Krajino in. prav lahko, tudi v Slovenijo. Bojim se, da ZDA in Evropa ocenjujejo dogodke pri nas še vedno s preskromnim pozna- vanjem dejanskih razmer, resničnih dogajanj v Srbiji zadnja štiri leta. razmer v BiH. Kosovu. Krajini in drugod. Pri tern si je ogromno krivdo nakopala tuja diplomacija v Beogradu. ki je ves čas nasedala jugoslovanski uradni diplomaciji. Spretno veseli Ante Markovič in njegov slepi in gluhi zunanji minister Budi-mir Lončar sta svet ves ta čas uspešno vodila za nos. Danes, v ponedeljek. J. julija, nam Evropa ponuja neke vrste Munchen iz leta 38. neke vrste pomiritev, ki še vedno omogoča koncesije močnejšemu. Ocenjujejo, da je v Jugoslaviji tudi v tem hipu še vedno močnejši Beograd z armado. Če bomo zdržali v tem spopadu toliko časa. da jim bo postalo jasno, da tudi mi nismo nemočni, bodo postopoma spremenili svojo politiko. Velikim pač ni do uslug malim narodom, vse ocenjujejo izključno s stališč svojih lastnih interesov. Nekaj naše vztrajnosti in moči je sv et v teh dneh že doživel in posledično se že spreminja odnos evropske diplomacije do nas. Nevarnost, da armadni vrh spet napačno razume besede predstavnikov zahoda, dejansko obstaja. Če bodo ZDA in Evropa še enkrat le površno in spotoma poškilili v Jugoslavijo in vztrajali pri njeni ohranitvi, ker se pač tako strahotno bojijo, kajpak upravičeno, razpada Sovjetske zveze in kot uročeni strmijo v sovjetske jedrske rakete, kdo jih bo dobil in kako bi jih lahko zlorabil, bomo mi tu res zdrsnili v pravo vojno, vojno med republikami, vstajo v pokrajinah in krajinah, in slej ko prej bo imela tudi Evropa zaradi tega še več težav, kot jih ima zdaj. Mogoče so bili boji blizu krške nuklearke zadosten opomin, černobilski spomin. Kolikor vem, ste prav Vi oblikovali eno od protestnih izjav Društva slovenskih novinarjev, v kateri obtožujete Anteja Markoviča. Veljka Kadijeviča, Staneta Broveta, Konrada Kolška in druge za vojne zločine. Izjava ima nedvomno moralno težo, koliko pa je možnosti za pravno izvedbo postopka? V tem trenutku je to res zgolj moralna obsodba. Priprava gradiva za obtožnico je seveda izredno zapletena zadeva. Če se ustaviva samo pri Anteju Markoviču: on je vojni zločinec vsaj iz lahkomiselnosti oziroma malomarnosti. Kot se lahko zgodi uboj iz malomarnosti, lahko tudi njegovo ravnanje kvalificiramo kot vojni zločin iz malomarnosti. V tem trenutku ne bova šla v detajle, kako na široko je dala njegova vlada proste roke jugoslovanski armadi. Vsako ugotavljanje vojnih zločinov pa je že od nekdaj za vsak posamični primer nova in izvirna stvar. Vse se vedno začne na novo. Zato je npr. niirnberški proces trajal tako dolgo, čeprav so ga začeli strokovnjaki pripravljati praktično že pred koncem M. svetovne vojne. V Društvu slovenskih pisateljev nameravamo naprositi za pomoč ekipo pravnih strokovnjakov, ki naj bi naš postopek nadaljevala in. upam. tudi dokončala z obtožnico pred ustreznimi pravosodnimi organi in najširšo javnostjo. Ker so tudi nekateri drugi krogi v Sloveniji spodbudili enako dejavnost, upam, da bo potekala sinhronizi- Zadnja izjava dr. Veljka Rusa po televiziji, ko je z redko razumniško distanco spregovoril o aktualnih razmerah, je del javnosti razburila. Glasovi nestrinjanja in protesti izvirajo očitno iz nadvse razčustvovanega vzdušja, a tudi iz nacionalne zagretosti in okrepljenega protijugoslovanska. Zaradi zadnjih dogajanj pri nas gotovo ne bodo ustavljeni procesi razvoja v Evropi: izginjanje mej, povezovanje, združevanje. Evropa bo šla naprej. Naša edina pot je. da gremo z njo. Največji dosežek slovenske samostojnosti vidim prav v možnosti, da se naposled zares popolnoma odpremo v svet. saj bomo ie tako lahko preživeli in se razvijali, gospodarsko, politično, kulturno, lo ne ibo lahko, predvsem slovensko gospodarstvo bo nosilo težko breme te odprtosti, vendar zaupam v ustvarjalno moč naših ljudi. Nadaljevanje s 15. strani sti. Cuellar je pač birokrat najvišjega ranga in tako tudi razmišlja, zato mu problem Slovenije ne gre v kalupe, po katerih svetovna organizacija deluje, ker to sestavljajo le priznane države, kar Slovenija ni (kot pravi v Der Spieglu). Skratka, o položaju v Sloveniji bi se Cuellar resneje zamislil že od začetka — ne šele po hudem pritisku mednarodne javnosti, ko je rahlo popravila prvotna toga stališča — če bi bila Slovenija država kot Avstrija; ker pa ni država, to ne bi smelo skrbeti OZN in Varnostnega sveta. zato je tudi vojaški poseg v Sloveniji po njegovem »notranja stvar«. Vendar pa bi bilo življenje blazno dolgočasno, če bi veljala zgolj birokratska pravila. Ne gre sicer zameriti Cuellarju, ker je razmišljal .po starem in ga nastajanje nove svetovne ureditve ni kaj dosti brigalo; zato so bili evropski zunanji ministri, veliko bližji realnemu dogajanju in razmišljanju, in tem je očitiio uspelo premakniti tudi OZN. Če gre verjeti trditvam Genscherja in njegovega belgijskega kolega Eyskensa, se utegne problem posega v Sloveniji kmalu znajti tudi na mizah 15 delegacij VS OZN na newyorškem East Riverju. In kje je tisti formalni kavelj, po katerem je mogoče problem Slovenije, čeprav ni država, pripeljati tudi pred ta visoki organ in morda tudi pred Mednarodno sodišče v Haagu! Tega ni mogoče najti v določilih Varnostnega sveta, ki opisujejo primer agresije na neko državo, ker gre formalno za dikcijo. da je »agresija uporaba oborožene sile proti suverenosti, teritorialni integriteti ali politični neodvisnosti druge države«, kar Slovenija še ni. ker še ni mednarodno sprejeta, niti ni članica OZN. Vendar pa je bistveno določilo, po katerem sme VS raziskati vsak spor ali položaj, ki bi utegnil pripeljati do trenja med dvema ali več državami; na to se v že omenjenem intervjuju sklicuje nemški novinar, rekoč, da je s posegom v Sloveniji ogrožena denimo tudi Avstrija, vendar to Cuellarju povzroča le »skrbi« in nič drugega. Če je problem do- volj resen — to »resnost« pa lahko v primeru Slovenije določijo države članice OZN. ki se ob tem posegu počutijo ogrožene s strani Jugoslavije, tudi članice ZN — je mogoče zahtevati razpravo v VS tudi o tem problemu. Pri tej razpravi bi lahko kot stranka v sporu sodelovala tudi Slovenija: gre za določilo, po katerem »so lahko tako članice kot nečlanice ZN povabljene, da sodelujejo v razpravah VS, če so stranke v sporu, ki ga pretresa VS«. Sicer obstaja dodatek, po katerem v primeru, če gre za nečlanico, »VS določi pogoje, pod katerimi lahko ta država sodeluje v razpravi«, vendar pa možnost za sodelovanje, kot vidimo, le obstaja. VS lahko, če bo o Sloveniji razpravljal, izbira med šestimi možnimi odločitvami, če se zanje izreče vsaj devet članic, od tega vseh pet stalnih: lahko zgolj priporoči strankam v sporu, da poskusijo doseči sporazum z miroljubnimi sredstvi, lahko sam razišče položaj in posreduje, lahko imenuje posrednika v sporu ali zahteva od generalnega sekretarja »dobre usluge«, lahko določi načela za miroljubno rešitev spora, lahko zahteva ustavitev spora ali sprejme — kot najostrejše dejanje — prisilne ukrepe kot ekonomske ali vojaške sankcije zoper agresorja oziroma posredovanje mirovnih sil. Glede morebitnega reševanja položaja v Sloveniji prek haaškega mednarodnega sodišča je stvar še bolj zapletena kot z Varnostnim svetom. Sodišče je namreč odprto in dostopno za vse pogodbene stranke statuta. kar avtomatično vključuje vse države članice OZN. medtem ko je nečlanica lahko pogodbena stranka le pod pogoji, ki jih v vsakem primeru posebej določi Generalna skupščina po priporočilu Varnostnega sveta. Torej, ukrepanje sodišča glede kršitev ustanovne listine OZN, veljavnih mednarodnih pogodb ali konvencij v vojni med Slovenijo in Jugoslavijo — tudi tega »materiala« bi bilo dovolj — bi bilo mogoče, če bi Generalna skupščina OZN po priporočilu Varnostnega sveta Sloveniji odobrila udeležbo na tem sodišču v sporu z Jugoslavijo. Stvari so torej zapletene, ne pa nerešljive. Nasploh je v mednarodnih odnosih tako, da imajo prednost nova dejstva, pravo pa jim , potem sledi v obliki pravil. In takšnega primera, kot je spor (vojna) Slovenije z Jugoslavijo, doslej še ni bilo. Tudi zato je upati, da bodo politiki, ki lahko celo stvar spravijo do East Riverja, manj togi, kot je bil Perez de Cuellar še pred nekaj dnevi v imenu te organizacije. Darijan Košir Subtilna politika Dunaja Če velja ugotovitev, da je intervencija jugoslovanske vojske v Sloveniji v marsičem spremenila stališča zahodnih vlad v prid Sloveniji ter njenega morebitnega priznanja, potem prav tako velja ugotovitev, da je Avstrija v primerjavi z ostalimi zahodnimi državami s svojimi simpatijami do Slovenije in njene samostojnosti močno prednjačila tudi pred razglasitvijo slovenske samostojnosti. Ob tem seveda kratkomalo ni mogoče mimo vloge avstrijskega zunanjega ministra Aloisa Mocka in njegovih stalnih svaril in pozivov diplomacijam ostalih zahodnih držav, naj se vendarle zavedajo kompleksnosti položaja v Jugoslaviji in njegovih evropskih razsežnosti ter naj s skupnim ukrepanjem in posredovanjem vendarle preprečijo .izbruh jugoslovanske krize. Kričeč primer za tovrstna avstrijska naprezanja je bil pred tremi meseci tudi daljnovidni predlog Aloisa Mocka predvsem Evropski skupnosti, naj ustanovi skupino zahodnoevropskih osebnosti (nekakšen svet modrecev), ki bi posredovala med sprtimi stranmi v Jugoslaviji. S formulo, po kateri naj bi imela avstrijska vlada odnose in stike tako z zvezno vlado kot tudi s posameznimi republikami, je avstrijska stran v svojem stališču Jugoslavijo »konfederalizirala« že skoraj pred letom dni, še posebej njihova diplomacija pa ni nehala opozarjati tujine na obstoj dveh socialnopolitičnih usmeritev v Jugoslaviji ter na kršitve človekovih pravic na Kosovu. Zaradi vsega tega je bila (tudi po intervenciji jugoslovanske diplomacije) za kulisami mednarodne diplomatske uglajenosti deležna tudi občasnih ukorov s' strani ZDA in posameznih držav Evropske skupnosti. Avstrijska zunanja politika si seveda ne želi storiti nobene poteze, ki bi lahko bistveno upočasnila sprejem Avstrije v Evropsko skupnost. Od tod tudi želja po usklajevanju avstrijskih formalnih odločitev do Slovenije in Hrvaške z ES ali pa vsaj z eno od držav skupnosti. Ob razglasitvi slovenske samostojnosti je zato avstrijska vlada glede formalnega priznanja Slovenije povedala, da sedaj ne pride v poštev, kot argument pa je navedla mednarodna pravna določila. Slovenija naj bi namreč ne izpolnjevala predpogoja, po katerem naj bi bilo za priznanje potrebno učinkovito državno obvladovanje ozemlja. Avstrija — tako je bilo povedano — pa ima še vedno uradne diplomatske odnose z zvezno vlado. Obenem pa so avstrijski vladni predstavniki (kancler Franz Vranitzky. zunanji minister Alois Mock, finančni minister Ferdinand Kacina) ponovno zagotovili, da bodo mednarodne pogodbe med Avstrijo in Jugoslavijo po slovenski osamosvojitvi v vsakem primeru še naprej veljale za vse jugoslovanske republike ter da bo gospodarsko-finančni ter osebni promet med Avstrijo in Slovenijo (se pravi tudi ob morebitnih jugoslovanskih sankcijah proti Sloveniji) z avstrijske strani potekal tako kot prej. Na temelju dogovora med avstrijskim zunanjim in notranjim ministrstvom je bilo tudi sklenjeno, da bodo za potovanje v Avstrijo za avstrijsko stran veljavni tudi slovenski in hrvaški potni listi. Mrzlično delovanje avstrijske diplomacije v urah in dneh intervencije jugoslovanske vojske v Sloveniji je posebno in široko poglavje ter sega od stalnih stikov avstrijskega zunanjega ministrstva predvsem z ministrstvi držav ES do misije generalnega sekretarja avstrijskega zunanjega ministrstva Thomasa Klestila v VVashingtonu. kjer se je srečal z ameriškim zunanjim ministrom Jamesom Bakerjem in njegovim namestnikom Lavvren-corn Eagleburgerjem. Na temelju določil Konference o varnosti in sodelovanju v Evro- pi (KVSE) sta Avstrija in Italija zaradi dogodkov v Sloveniji sprožili prvo in drugo stopnjo mehanizma KVSE v okviru dunajskega centra za preprečevanje kontliktov. Avstrijski predlog resolucije je med drugim vseboval, naj Jugoslavija dovoli prihod opazovalcev KVSE," ki bi nadzorovali premirje v Sloveniji. Za priznanje Sloveniji so se v minulih dneh izrekli malodane vsi avstrijski deželni glavarji ter opozicijski zeleni in svobod-njaki. Konec koncev pa avstrijska diplomacija zagovarja stališče, da mora Zahod za preprečitev ponovne intervencije jugoslovanske vojske izvajati vse dovoljene oblike političnega in gospodarskega pritiska na Jugoslavijo, vključno z »grožnjo« s priznanjem Slovenije in Hrvaške v primeru ponovne vojaške intervencije. Delovanje avstrijske diplomacije in avstrijska stališča do Slovenije je treba predvsem pripisati avstrijskemu poznavanju razmer v Jugoslaviji. Značilnost avstrijskega delovanja za internacionalizacijo krize je prav tako bilo v usklajevanju in sodelovanja z ostalimi državami, zato da bi se Avstrija izognila očitkom, češ da so njena svarila pred eksplozivnostjo položaja v Jugoslaviji in njeno solidarizirali je s Slovenijo in Hrvaško pa tudi s Kosovom odraz »posebnih« avstrijskih interesov. Krav tako pa si Avstrija (če to po presoji njene vlade ne bi bilo zelo nujno) ne želi ukrepati tako, kot ne bi sodilo v kontekst zahodnoevropske politike. Ob morebitni umiritvi položaja v Sloveniji in Jugoslaviji zato kratkoročno verjetno ni ravno mogoče pričakovati, da bi Avstrija sama priznala Slovenijo. Sedanja usmeritev se glasi, da je treba predvsem preprečiti ponovno vojaško intervencijo ter omogočiti Sloveniji in Hrvaški gospodarsko pomoč. Alois Moek ob tem ne vidi nobenih pomislekov proti odobritvi državno zajamce-ni h kreditov Sloveniji in Hrvaški. Pričakovati pa je tudi. da bo avstrijska stran takšno stališče zastopala tudi pri drugih zahodnih vladah. Z drugimi besedami to pomeni precej postopno in de faeto priznavanje Slovenije. Seveda spekulativno in rebus hic stamibus v trenutku pisanja teh vrstic. Bojan Giobovšek Ker Slovenci nismo tak narod in tudi časi niso taki. da bi se pod vodstvom kakega patriarha dvignili in odšli na pohod ob Donavi ali v našem primeru ob Dravi navzgor, ker bomo ostali tu. kjer smo. tudi v prihodnje, si moramo zagotoviti odprta vrata na vse strani. Seveda tudi preko Sotle in Kolpe. 1 ako sem razumel Veljku Rusa. Mislim, da so ga ljudje v čustveni stiski in živčni napetosti le preveč površno poslušali. To je eno. Prihodnost. Ta trenutek pa gre za drugo. Glejte, kot predsednik mednarodnega pisateljskega mirovnega komiteja rečem z vso odgovornostjo, da pride čas. ko je svet narobe in je treba mir braniti z orožjem. Svoboda je sestavni del miru. neodvisnost je sestavni del miru. Nesvobodni ljudje ne morejo živeti v miru ne s svojimi sosedi ne sami med seboj. To so besede iz Deklaracije o miru in svobodi. Declaration on Peace and Freedom. ki jo je pripravil naš komite in sprejel 50. kongres P. E. N. v Luganu leta 1987: samo svobodni ljudje lahko živijo v miru z drugimi. In seveda to velja tako za posameznike kot za narode in države.« Naj Vani ob avtorizaciji, kije potekala v sredo, postavim še dve vprašanji. Prvo izziva sinočnji televizijski nastop načelnika generalštaba oboroženih sil SFRJ generalpolkovnika Blagoja Adžiča. Ali ho armada res »pripeljala stvari do konca« in s tem tvegala, da mednarodna javnost takoj prizna samostojnost Republike Slovenije, ali bo morda izkoristila večjo popustljivost slovenskih oblasti, se umaknila in tako rešila vsaj del svoje časti v preostalih delih Jugoslavije in zavarovala dragocena mlada življenja? Ali bo torej skušala rešiti, kar se še rešiti sploh da, ali pa bo slepo izvajala svoj nasilni načrt do konca po načelu vse ali nič? l5pajmo. da je armadni vrh sposoben logično razčleniti vse te opcije, ki jih. strinjam se z vami, ima na voljo. Pri teni mu marsikaj megli pogled. Deloma je žrtev Listne oziroma srbske propagande. ki je zadnja leta počela neverjetne reči. lagala križem k raže m. obenem pa spotoma še ustvarjala stereotipe, npr. o Slovencih kot »jodlurjih«. spomnite se. kolikokrat smo brali to besedo v beograjskem tisku. Ni prvič, da je kdo nasedel lastni propagandi in tako so generali mislili, da se peljejo po Sloveniji na sprehod, tu jim bomo pa »jodlali« za razvedrilo. Drugič je v armadnem vrhu gotovo t.t/kol. Ali je v takem stanju mogoče res hladnokrvno preučiti alternative in se odločiti za nair.t-zumnejšo. z njihovega vidika, mislim, je vprašanje. Tretjič je vsaj ena slovenska poteza ote/koei-la trezno presojo položaja: znameniti stavek »oficirji lahko obdržijo osebno orožje . . .« 1 o je klasična vojaška sintagma, ki se uporabi, ko je .neka armada popolnoma poražena, ponižana in nemočna. O drugem klasičnem vojaškem pravilu, da je treba sovražniku, ki je izgubil eno bitko, ne moreš ga pa popolnoma poraziti, pustiti možnost za umik. se ne bova pogovarjala, ne preučujeva zdaj tu Clause-vvitzu. Sicer pa. ta dodatek k intervjuju delava v sredo, 3. 7.. v soboto, ko bo objavljen, bomo pa že dobro vedeli, katero od opcij, ki ste jih našteli, bo beograjski generalštab izbral.« Sinoči so srbsko skupščino zasedli ogorčeni starši fantov, ki te dni krvavijo v Sloveniji po volji generalštaba. Ali si lahko obetamo določene razbremenitve tudi s te strani? Vdor staršev v srbsko skupščino po mojem mnenju ni znamenje, da bi se odnos srbske javnosti do Slovenije mogel spremeniti, štiti-letna propagandna ofenziva beograjskih medijev. posebno močna od januarja 1989 naprej. je pustila sledove, ki dolgo ne bovlo izbrisani. Zastavlja se mi pa ob tem novem beograjskem mitingov atiju drugo vprašanje. Govoril sem o nacionnlboljševizmu. kt sc je ' zajedel globoko v srbsko zavest. J udi opozicij;!. če bi imela več besede, je za/.namovatia z njim: lahko prehiti Miloševiča le po desni, mora biti še bolj srbska in »najsrbskejša«. Da taka nacionalna vročica mine. mora ves narod sku/.i hudo trpljenje, doživeti mora lutde udarce, da spregleda svoje krive preroke in pravo podobo lažnih bogov . ki jih je častil Res pa so mediteranski in levantinskt fašizmi veliko manj obstojni kot kak nordijski. \ Italiji drugi dan po Mussolinijevem padcu ni bilo skoraj nobenega fašista več. Za 'zrušitev sedemletne diktature grških polkovnikov je zadostoval ne prevelik vojaški pora/. Ali je mogoče sedanje vrenje v Beogradu znamenje, vla sc začenjajo spremembe globoko v srbski zavesti — tega še ne hotno kmalu videli. Prevelik optimist v tem pogledu pa nisem. Slav ko Pezdir DELO 18. stran SOBOTNA PRILOGA Ljubljana, 6. julija 1991 SOBOTNA PRILOGA DF.LO straii 19 -rjggT- -wtisti, ki je bila nekoč srednja in je g nato postala Linhartova, večina lju-Iffl / di pa jo pozna in prepoznava po llif barvah. Tri odtenke rdeče barve so značilne zanjo: živo rdeči sedeži, vinsko rdeča tla in roza stene in balkoni. Zoprne barve, če smem v takšnem trenutku izreči estetsko sodbo, odpor in nemir zbujajoče: neprijetno je biti v tej dvorani. Vsi trije ključni dogodki v življenju Svetovnega slovenskega kongresa imajo še eno skupno lastnost: v te rdeče barve se je vsakokrat mešala sivomaslinasta barva. Učinki tega zoprnega mešanja pa segajo, žalibog. daleč čez območje estetskega. Ko smo prvič sedeli v tej dvorani in je nenadoma vstal Vlado Habjan ter ponudil misel: »Slovenci bi morali ustanoviti nekakšen svetovni kongres, nekaj takšnega, kot imajo Židje,« je bil 2. junij 1988 in bil je plenum kulturnih delavcev OF. Zamisel, prvikrat javno izrečena na slovenskih tleh. je bila pozdravljena z aplavzom, prikimavanjem in podobnimi izrazi odobravanja, kaj več od tega pa ne. Razlog za to je bil preprost, surov in hkrati bizaren. Dva dni pred tem je bil aretiran, zaslišan in nato vojski predan neki Janez Janša. Potem je za njim izginila vsaka sled. Vedelo se je le, da ga je vzela vojska, zaradi z vojsko in njenimi skrivnostmi povezanega delikta, da ga vojska čuva in da ne da do njega. Večina dogajaja na zasedanju tega plenuma je bila povezana s tem dogodkom. Pisale so se izjave, zbirali podpisi, kresale so se razprave. koliko, kdaj in v kakšnih primerih lahko vojska posega v civilno življenje. A ni ostalo samo pri načelnih debatah in podporah. Dva ugledna udeleženca plenuma, nezaznamovana z disidentskim pečatom, sta dobila nalogo, da stopita v stik s komandantom ljubljanskega armadnega območja in od njega dobita odgovor, kje je aretirani, kako je z njim in zagotovilo, da bo postopek proti njemu korekten. Ljubljansko armadno območje je imelo tedaj še sedež v Ljubljani, imelo je komandanta, ki je živel v Ljubljani — a za vse na svetu ni bilo mogoče priti v stik z njim. Združena moralna moč vseh slovenskih intelektualcev ni dosegla niti tega, da bi podplkovnik JLA dvignil telefonsko slušalko in rekel eno samo besedo. Kdo bi se čudil, da v tistem napetem ozračju nihče ni pokazal pretirane volje za razpravo o Svetovnem slovenskem kongresu. Ko smo 8. decembra 1990 sedeli v isti rdeči dvorani in ustanovljali najpomembnješi segment Svetovnega slovenskega kongresa, to je konferenco za Slovenijo, matični ali domovinski del te svetovne skupnosti, je bil Vlado Habjan predsednik iniciativnega odbora SSK za Slovenijo in poročal je lahko o marsikaterem rezultatu. Večina razprav tistega dneva pa je bila posvečena plebiscitu za neodvisno in suvereno Slovenijo kot trenutno najpomembnejši dejavnosti SSK, kajti »pogoj za svetovno slovenstvo je slovenstvo doma«. Tiste sobote smo vsi natančno vedeli, iz česa se črpajo odločne in vznesene besede, ki izražajo zavezanost slovenstvu: iz strahu pred vojsko, iz rastoče zavesti ogroženosti, ki jo JLA predstavlja za »slovenstvo doma«. Ta sivomaslinasti dodatek se je vezal tudi na isto ime kot nekoč: Janez Janša. Zdaj to ni bil več v vojaškem zaporu ždeči, arestant, pač pa slovenski obrambni minister, ki je tiste sobote zasedal dominantno mesto vseh časopisov: »Janez Janša opozarja na možne provokacije JLA«. Ljudje, ki so ustanavljali SSK, so med zasedanjem strmeli v Delo in brali: »Položaj postaja resen. Razpletanje jugoslovanske krize prehaja v zaključno fazo. Zdaj se odloča, ali se bo to zgodilo na miren način ali kako drugače. . . Janez Janša je novinarjem predstavil tudi dva zaupna dokumenta: pravilo službe varnostnih organov v oboroženih silah SFRJ in navodilo o delovnih metodah in sredstvih varnostnih organov JLA. Pravilo prišteva med notranje sovražnike vse nesocialistično usmerjene stranke . . . Vojaški vrh je pred volitvami v Srbiji ocenil, da bi morebitni padec Miloševiča hkrati pomenil TRIJE DOGODKI NA SVETOVNEM SLOVENSKEM KONGRESU Barva tople človeške krvi tudi padec socializma in Jugoslavije. . . Obstajajo tudi poskusi ustvarjanja incidentnih sitaucij v Sloveniji in na Hrvaškem, kjer vojska ne priznava nove oblasti. . . Janez Janša upa, da bo vendarle zmagal razum. Janša je omenil premike nekaterih posebnih %'ojaških enot, dekonzerviranje oklepnih bojnih sredstev, premestitve oficirjev iz generalštaba v Slovenijo . . .« Tako je to bilo dne 8. decembra 1990, v rdeči dvorani, v sivomaslinasti senci, pred hlebcem kruha, ki naj bi simboliziral Svetovni slovenski kongres. In potem je prišel 26. junij 1991. Plebiscit je bil že davno za nami, za slovenstvo doma so v parlamentu poskrbeli z ustavnim zakonom in množico zakonov. Slovenci smo se pripravljali na slovesno razglasitev svoje samostojnosti; zvečer se je tudi zgodila. Z ognjemetom, ki ni ničesar žgal, z oboroženimi fanti, ki so bili postrojenj le v častno četo, z Zdravljico, ki želi za sosede mejake in ne vrage, z ganljivim Kučanovim govorom . . . Med slavilci, ki jim je razpoloženje nihalo od radosti do ganotja, je bilo zelo veliko razseljenih Slovencev, ki so prišli od vsepovsod - prišli na slovesno razglasitev slovenske državne suverenosti in na prvo zasedanje Svetovnega slovenskega kongresa. Tisto noč, navsezgodaj 27. junija 1991, je JLA ukazala vžgati oklepnike in tanke. Po slovenskih cestah so se začele premikati smrtonosne sivomaslinaste gosenice. Začela se je vojna. Nekaj ur smo se vsi, ki smo bili zbrani v Cankarjevem domu, delali, da nič ni. Trmasto smo vztrajali vsak pri svojem poslu, pri predvidenem dnevnem redu, kot da bi lahko naša trdna volja, razumnost, treznost, dostojanstvo izničili, razveljavili ali vsaj omilili stra-hotnost tega. kar se je dogajalo zunaj. Vse je šlo po programu, napisanem in natisnjenem dolgo prej: »10.00 - Gallusova dvorana: Začetek zasedanja, izvolitev delovnih teles zasedanja, potrditev začasnega poslovnika in določitev roka za predložitev kandidatur ter popravkov k programu in k statutu . . . 1 1.00 — Gallusova dvorana: Slavnostni začetek plenarne seje, nastop Slovenskega okteta, pozdravni govori g. Brezigarja, g. Strgarja, ge. Hribar in g. Kučana . . . 12.00 - Gallusova dvorana: štirje referati . . .« Vse to je bilo, natanko tako. kot je bilo predvideno. Samo da je bilo še marsikaj dru-gega. Bili so prazni sedeži vseh balkonov, ker ogromno domačih delegatov in gostov sploh ni moglo priti do Ljubljane in do Cankarjevega doma. Bilo je tudi vse več praznih sedežev, ker so mnogi od tistih, ki se jim je posrečilo priti mimo barikad in blokad, iz dvorane odšli drugam — k radiu, pred televizorje, za pisalne mize, k telefonom in telefaksom: prioritete so se hitro spremenile. Bili so tudi upadli in neprespani obrazi vseh, ki imajo pomembnejše funkcije. Milan Kučan je z velikim naporom dvignil veke, ko mu je postalo jasno, da mora stopiti pred mikrofon in prebrati enega najbolj bridkih govorov v svoji karieri. Bila je tudi v programu nepredvidena izjava, s katero se je iniciativni odbor za SSK opredelil proti nasilju JLA nad Slovenijo. Bilo je še marsikaj, denimo zardeli obrazi tistih, ki so se še zjutraj usajali nad pomanjkljivostmi v organizaciji kongresa, pa jih je čez nekaj ur tega postalo sram. In tudi čedalje Vsi trije ključni dogodki v življenju organizacije, ki želi povezati vse Slovence po svetu, so se odigrali v Cankarjevem domu. Še več — v isti dvorani. bolj bledi obrazi tistih, ki jih je postajalo vse bolj strah. Zadeve so postajale vse bolj resne. Naslednjega dne, v petek, 28. junija 1991, je postajalo vse bolj jasno, da gre zelo, zelo zares. Svetovni slovenski kongres se je čez noč postavil na glavo. Odpadle so vse prireditve, ki so imele ambicijo seči v širši slovenski svet, vse kulturne in družabne prireditve — vse to je bilo fizično onemogočeno. Odpadlo je zasedanje cele vrste sekcij — bile so tehnično možne, a za večino morebitnih sodelujočih'nenadoma nezanimive. Vztrajale pa so vse ekipe, katerih naloga je bila zagotoviti osnovne dokumente in pravila, nujno potrebna za pravno veljavo tega prvega, ustanovnega kongresa. Vse to je bilo, z volitvami vred. Kar ni bilo, sta druga dva dneva kongresa. Zborovanje je bilo prepolovljeno. Že v petek, 28. junija zgodaj popoldne so se zborovalci preselili v srednjo, z rdečo barvo zaznamovano dvorano, na plenarno in sklepno zasedanje. Če si je do tistih ur kdo, zatopljen v načrtovane ali nenačrtovane dokumente, še lahko delal iluzije, da bomo sivomaslinasti senci navkljub lahko vztrajali pri mirnem. dostojanstvenem, racionalnem vedenju, je upanje hitro zmanjševalo. Iz vseh aparatov, ki tik pred koncem tega tisočletja zmorejo poskrbeti za prenos informacij, so se valile vesti o zračnih in tankovskih napadih, o raketah in mitraljezih, ki sejejo smrt. Po Sloveniji se je začela razlivati rdeča barva krvi. Zaresne tople človeške krvi. Slovenci, zbrani na svojem prvem zasedanju, so na kri reagirali na sto in en način. Tisti, ki so iz Argentine, so vsega tega, kar trenutno doživlja Slovenija, vajeni, v dosti hujši varianti, saj se jim pohodi vojske dogajajo vsakih nekaj let. Tisti iz severne Amerike, nevajene domačih vojn, so bili čedalje bolj bledi od tesnobe in rastoče groze. Nekateri so začeli mrzlično iskati možnost, da čimprej odidejo domov. Drugi so začeli spraševati, kje se lahko javijo prostovoljci, pripravljeni za boj. Tretji so se usedli in se lotili intelektualnih poslov — pisanja obvestil, izjav, protestov, apelov. Vesti o možnem premirju so mnoge navdale z zmagoslavnim zanosom. »Zmagujemo, zmagali bomo . . .« V preddverju Cankarjevega doma se je sčasoma oblikoval velik krog ljudi, ki so peli, peli in nazdravljali — drug drugemu. Sloveniji, slovenstvu, obljubljenemu premirju. Tako je torej bilo na prvem zasedanju Svetovnega slovenskega kongresa. V senci sivomaslinaste barve je odpadlo marsikaj - cel kup referatov, strokovnih dogovorov, kulturnih prireditev, vsakdanjih klepetov, spoznavanj, človeških stikov. A kar je odpadlo, seje pretočilo v toliko močnejšo zavest pripadnosti, povezanosti in zavezanosti. Za to je poskrbela kri. Med prelito krvjo je tudi kri Janeza Svetine, ki je bil moj prijatelj. Ustreljen je bil v petek. 28. junija, ko je poskušal fotografirati vdor tankovske kolone v Radgono. In to je vse, kar zmorem ta hip povedati o treh ključnih dogodkih iz življenja in dela organizacije, ki želi povezati vse Slovence sveta. Alenka Puhar -sap, -v-a eni izmed fakultet naj bi imeli I pred nekaj dnevi izbirni test. | Fant seje pripeljal iz Zadra — za- fj 'VBl man, čeravno je prej vprašal in so ,žL mu rekli, da test bo. Ali bi ta fakulteta po tem lahko upoštevala fantovo voljo in ga obravnavala, kot da je preizkus opravil? iz Zadra ta fant pač ne bi hodil v teh časih v Ljubljano kar tako, nepripravljen in za dva dni pustil službo. Na neki drugi fakulteti izpita za letnik ni bilo, ker jih je izmed prijavljenih študentov prišlo — zelo malo. Na tretji fakulteti sta študent in profesor bila,, ni bilo pa ostalega dela ekipe, ki običajno je zraven. Tako pripovedujejo študentje, ki bi izpite radi opravljali, so se bili pripravljali, upošte- . vajo to, da je na jesen težko opraviti vse izpite, ki so pogoj za vpis v višji študijski letnik. Na nekaterih fakultetah mora imeti študent vpisanih kakšnih 10 ali več ocen v indeks, da gre lahko naprej. Redki so najbrž ob koncu junija, ki imajo vse ali večino izpitov za seboj, ponekod to niti ni mogoče. Bo mogoče jeseni podelati vse? Mnogi so tačas zavzeti z drugimi, prav nič študijskimi dejavnostmi, popolnoma izključeni iz študijskega ritma. Ali ne bi bilo nemara umestno, da bi fakultete razmislile o svojih zahtevnih kriterijih za vpis v višji letnik in kako zmanjšale število izpitov, ki so pogoj za naprej? Je fakulteta, ki ima v svojem drugem študijskem letniku tako zahteven predmet (ali profesorja?), da ga precej študentov pusti za konec — v četrtem letniku. Ali bi bilo hudo narobe, če (spričo okoliščin ali kar tako) kje omogočile še kakšen tak popust? Nasploh je v našem univerzitetnem študiju izpitov veliko preveč. Spričo načina financiranja so se predmeti v visokem šolstvu množili, drobili. Včasih je študent pokazal znanje iz določene študijske tvarine pri enem profesorju, danes mogoče kje pri dveh, treh ali več. V takih primerih bi fakulteta nemara lahko jela razmišljati tudi v taki smeri, da bi študent mogel opravljati neke izpite tudi skupaj kot enega, pa magari s tremi ocenami (začasno), če zaradi profesorjeve avtonomije ali kdo ve česa že ni mogoče drugače. Tudi taka pot bi nemara kje utegnila voditi k povezovanju predmetov. Pravna fakulteta, denimo, ves čas pozna take »dvojčke«, »trojčke«, katera druga nemara tudi, ali je pa en izpit tako zahteven, da 'odtehta te tri. Na posameznih fakultetah obstajajo dandanes izpiti, ki so po zahtevnosti izrazito neprimerljivi. Za enega potrebuje študent pol leta. za enega pol tedna. V indeksu pa SPREJEMNI IZPITI Vstopne mere znaiija tega ni nikjer videti. Izpit, za katerega je. dovolj slab teden priprave, bi bil morda kje mogoč tudi med letom po dogovoru, sproti, nemara da ni treba zanj rednih glavnih izpitnih rokov. Ti bi bili tedaj mogoče predvsem za velike izpite. Ponekod imajo izpitni režim in študij urejen v to smer. Imajo malo izpitov, imajo glavne in stranske, imajo izpite ovrednotene s točkami, študent mora zbrati določeno število točk in nekdo z visokimi izpitnimi ocenami gre lahko v višji letnik z manj izpiti, kot jih je potrebnih z nižjimi ocenami. Še nikoli niso fakultete imele sprejemnih izpitov za vpis v prvi letnik jeseni. Razmere so jih letos prisilile v to. Nemara da zadeva niti ne bo slaba. Nekaj učencev je po končani srednji šoli dobilo negativne ocene pri zaključnem izpitu, popravljali bodo jeseni. Za te bo sprejemni izpit na jesen pravšnji, če bo zaporedje primerno. Fakultetam je bilo letos sprva priporočeno, naj bi imele dva roka za sprejemne izpite — poietnegu in jesenskega, rezultate pa bi obravnavali skupaj. Novi postopek z enim samim v jeseni je praktično ugodnejši za šolo. Vprašanje pa je, kako bodo na fakultetah pripravljeni na novost. Visokošolsko delo se prav zažene tam okoli oktobra, fakulteta ni srednja šola, kjer vsi profesorji sedijo v zbornici zadnje dni avgusta in delujejo s polno paro že z začetkom septembra ali prej. Zdaj bi bilo potrebno misliti na fakultetah na to, neke stvari pripraviti, če je potrebno. Izmed skoraj 14.700 prijavljenih kandidatov za vpis v prvi letnik rednega študija jilt je 1 1.200 prijavljenih za taka mesta, kjer je vpis omejen — 1 1.200 za 5.300 teh mest, na same izpite pa lahko pridejo še drugi, drugje prijavljeni. Bodo fakultete jeseni pripravljene za te množične izpite? Verjemimo. Ob spremenjenem poletnem in jesenskem izpitnem režimu na univerzi imajo analitiki izjemno priložnost primerjati običajni izpitni red z novim začasnim. Ob napovedanih spremembah študijskega reda, vključno z izpiti, bi bilo mogoče opraviti primerjavo enega z drugim. Gotovo bi našli kaj, kar bi bilo Šole so opustele, počitnice so, vse vrste izpitov pa je minister prenesel z odlokom na konec avgusta in v september. To bo vplivalo na marsikaj tako za učenca kot šolo. Prav bi bilo, da bi šolska oblast mislila na celostno spremembo šolskega ritma in ustrezno prilagodila tudi jesenski vpis in začetek šolskega leta, kjer bi bilo to potrebno. Ne bi bilo prav, da se šole jeseni ravnajo samo vsaka po svoje, ene z veliko dobre volje, ene z običajno nerodnostjo ali še kaj več. nemara koristno uporabiti, vsaj še preizkusiti. še več pa nemara takega, česar nikoli več ne bi smeli ponoviti. Eno izmed zanimivih vprašanj je, kako na učenca vpliva dvomesečni presledek med zaključnim izpitom na srednji šoli in sprejemnim izpitom na univerzi. Mala matura in še kaj Tudi v srednjih šolah je bila letos izpitna novost, ki analitikom ne bi smela uiti. Gre za nov sprejemni postopek z enotnim preizkusom znanja za vse učence, ki so delali sprejemne izpite. Letos se je za vpis v srednje šole prijavilo 29.500 osmošolcev. Vpisnih mest je bilo skupaj 31.200. Vendar je okoli 13.000 učencev (skoraj polovica) kandidiralo za vpis na srednje šole (3-letne, 4-letne), kjer je bil vpis omejen. Sredi junija so opravljali enoten preizkus znanja iz matematike in slovenskega jezika; rezultati so bili skupaj z ocenami zadnjih štirih razredov osemletke mera zli sprejem v šolo. Preizkus znanja je bil letos prvič enoten, opravljal gaje skoraj vsak drugi učene končanega 8. razreda osnovne šole. Delal ga je na srednji šoli, na katero je zdaj stopil prvič. Prva pomisel je. ali bi ne bilo bolje, da bi to stvar učenci opravili že v osnovni šoli — ne samo vsak drugi, marveč vsak. ki hoče (mogoče vsi, če žele). Osnovna šola je učencu bližja, povrhuse med seboj učenci z učitelji poznajo — odpravljena bi bila sleherna možnost, da bi namesto katerega učenca opravljal preizkus kdo drug. Letos so našli vsaj tri take poskuse — mogoče da jih je bilo več (na srednji šoli učencev ni mogoče preverjati, saj jih ne poznajo. osebnih izkaznic učenci še nimajo). Preizkus na osnovni šoli bi bil najbrž lahko enako tajen, kot je v srednjih šolali, saj se izpitne naloge lahko tudi na srednjih šolah razdele šele tisti dan zjutraj, dostava pa tudi ne bi smela biti več kot le tehnično vprašanje, čeravno je osnovnih šol po številu več kot srednjih. Preverjanje rezultatov bi bilo manj naporno, saj ihtava naglica ne bi bila neogibna, objektivnost bi bilo pa tudi mogoče urejati z delno izmenjavo učiteljev—ocenjevalcev med šolami, predsedniki izpitnih komisij bi bili lahko ravnatelji z drugih šol. Izpit bi bil mogoč dosti prej kot 17. junija, učenci bi z njim šli na tisto srednjo šolo, kamor se po rezultatu lahko uvrščajo, istovrstne šole bi lahko vnaprej določile omejitveno mero točk — nekatere istovrstne šole so se letos (v Ljubljani gimnazije že lani) že tako rangirale: za enoje bilo mogoče potrebnih vsaj okoli 140 točk. za istovrstno drugo nemara tudi že samo nekaj nad 90, lahko pa se je vpisal na vsako obeh tudi učenec z maksimalnim številom 160 točk, če je kandidiral. Drugo vprašanje, na katerega bi bilo mogoče s primerjalno analizo iskati odgovor, je izbor izpitnih predmetov. Res da sta materinščina in matematika zelo celostna kazalca otrokovih zmožnosti. Vendar pa to ne pomeni, da niso ob njiju premisleka vredni še drugi. Gre za to, da je naša šola izrazito usmerjena k vrednotenju predvsem učenčeve pridnosti, nikakor pa k spodbujanju posebne nadarjenosti. mogoče izrazite opredeljenosti za določeno smer, denimo za humanistično, naravoslovno, tehniško ... Na nekaterih šolah ima odlična ocena (pridobi se jo pa zlasti s pridnostjo) tako prednost, da učenec z dobro oceno (»3«) nima ob njej nobenih možnosti. Vemo pa, da je ravno med »dobrimi« učenci pogosto mogoče najti bodoče vrhunske strokovnjake vseh vrst in ravni. Ali naj bi bilo tem nemirnim, neukrotljivim iskalcem novega res že vnaprej zaprta pot na vrh kar zato. ker so v osemletki samo »dobri«? Kakšna so na osnovnih šolah razmerja med ocenami glede na razmerja učencev po spolu? Eden izmed ravnateljev ugledne srednje šole je letos ob posplošenem preizkusu znanja ugotavljal, da se izpitni postopek močno avtomatizira in da je učenec kot človek iz postopka čedalje bolj izločen. Premišljuje o tem. da je pogovor z vsakim učencem neogiben, da bi moral to biti eden izmed pomembnih sprejemnih kriterijev in šola naj bi tudi imela nekaj avtonomne pravice pri izbiri na podlagi pogovorov z učenci — torej tudi osebno mnenje, ne zgolj na papirju zapisano število točk. Kaj pravijo na to drugi strokovnjaki? Zavod za zaposlovanje opominja, da lanska in letošnja izbira na podlagi skupinskega izpita ni biia ugodna za učence, ki se nazadnje znajdejo čisto na drugi šoli, kamor bi pa pravzaprav želeli. Ne gre zgolj za drugo vrsto šole. Nekateri učenci sprejmejo »novo« šolo kot degradacijo. Na Zavodu imajo drugačen predlog bolj osebne izbire, ki bi ga bilo mogoče upoštevati v veliko primerih, kot trdijo. Učencem bi v načelu morali omogočiti, da se — če se le da — vpišejo v šolo, ki si jo želijo (zaradi stroke, prijateljev, prometnih zvez. kdo ve česa). Po njihovih podatkih je v štirih letih srednjega šolanja približno četrtina učencev neuspešnih in petina vpisanih je izstopila pred iztekom šolanja. Osip je od šole različen, nasploh pa zelo velik. Pomemben vzrok je tudi slaba motivacija učencev, to, da je učenec na napačni šoli (tudi na univerzi imajo s tem opravka). Sprejemni izpiti bi morali blažiti ta vzrok. Nadaljnje vprašanje je. če je sprejemni izpit res upravičen na vsaki šoli. kjer naj bi bil statistično sicer utemeljen. Mislimo, denimo, na poklicne šole za frizerje, šivilje, kuharje-itd. To so poklici, primerni tudi za zasebno delo. Družba nima pravice ovirati učencev, da se izuče za to, četudi jim dela ne more obljubiti. Pravico imajo, da si ga sami poiščejo, doma ali kako drugače. Že leta se dogaja, da kateri frizer zasebnik ne more dobiti prostora za svojega otroka v frizerski šoli. Možnost za delo bi morala v vsakem primeru avtomatično voditi v šolo. Nekoč je že bilo. tako, dandanes ni vzrokov, da ne bi obnovili načela. Letos je direktor zavoda za šolstvo napovedoval, da bodo spodbudili srednje šole za odpiranje povečanih možnosti šolanja tistih vrst, za katere je med mladino največ zanimanja. Izvedenci za možnosti zaposlovanja in želje otrok napovedujejo, da se interesi mladih precej usmerjajo z ene strani h gimnaziji kot najugodnejši pripravljalnici za univerzitetni študij, z druge pa k poklicnim znanjem. Množica sprejemnih izpitov je pa ravno tu. Kaj je bilo storjenega, kaj bo storjenega, da se šole prilagodijo interesu mladine? Ce pa sprejemni izpiti na šolah obeli vrst res morajo neogibno že biti, je pa veliko vprašanje, zakaj naj bi bili enaki? Če je za ene šole res najboljša napovedna vrednost rezultat predhodnega znanja iz matematike, materinščine in tujega jeziku, je vprašanje, če je isti kriterij res enako dober tudi za čisto drugo zvrst šolanja (gimnazija — poklicna šola). Vprašanje nemara ne bo razrešeno, dokler se na Slovenskem ne bodo pojavile ob univerzi še druge možnosti visoke šole, s poklicno naravnanostjo, na katere bo vodila pot iz tehniških smeri srednjega šolanja. Takrat bo laže doumeti, da je mogoče izobrazbeno raven dvigovati visoko navzgor tudi kako drugače kot zgolj na znanstveno usmerjeni univerzi in da merilo učinka srednje šole ni nujno povsod le splošna matura. Učinek znanja srednje šole. motivacija za učenje v njej je lahko tudi kaj drugega. Ko bo to spoznano, bo tudi pot k izobraževanju odraslih bolj odprta. Janko Svetina SOBOTNA PRILOGA p. -w-jerkoli se v vročem srcu Afrike I /f zasliši ta glas, ga ljudje takoj pre-poznajo in vedo, komu je pripadi dal. Ime mu je bilo Franco. Doma L jSfkje bil iz Zaira (nekdanjega Belgijskega Konga) in razvil se je v »King Konga afriške pop glasbe«. Ko je oktobra 1989 umrl, so ga v grob pod palmami in jaearanda-mi položili med vsesplošnim jokom. Njegov glas pa je preživel kot breztelesna vibracija na magnetofonskih trakovih in gramofonskih ploščah. Čar Francovega'glasu ni izgubil magične moči; do koder sega francoski jezik tostran in onstran ekvatorja, ga občinstvo posluša kakor uročeno. Večer za večerom bobni glas po kinematografskih dvoranah velikih mest. Pozneje pa v tropski noči njegovo petje napolnjuje manj pohlevne templje zabave v črn' Afriki - neštete kolibe, ki se jim reče »dancing«, prav tako pa tudi klimatizirani nočni bar »Ratn-Dam« v Brazzavillu. A sporočilo, ki ga »chanteur« pošilja svetu, ni oda radosti: »O sida, tu strahotna bolezen. Sida, zlo brez usmiljenja, zlo. ki nikomur ne prizanaša. O. kakšen bič je sida, ki medicino obsoja na nemoč. . .« »Sida« je kratica, ki v francoščini pomeni isto kot angleška formula za strah: »aids« — sindrom pridobljene imunske nezadostnosti. Franco, tako je bilo rečeno ob njegovi smrti, je podlegel »dolgotrajni bolezni«. Njegovi privrženci danes vedo, daje umrl za aidsom, da je virus aidsa uničil njegov imunski sistem in ga ohromil. Francovo telo, ki je bilo brez zaščite, so napadli bacili tuberkuloze in povzročili usodno pljučno jetiko.' Glas žrtve pa zdaj v rotečem parlandu svari preživele pred virusom, ki je tako zahrbten: »Sida lahko zadene vsakogar in vsako. Sida lahko ubije. Ubije vsakogar, ki se ne zaščiti... In vi, mladi ljudje, študenti, pozor: ne menjavajte pogosto spolnih partnerjev, ogibajte se tveganih spolnih navad....In ve, moje dame, sodržavljanke, zahtevajte od gospodov. da nosijo preservativ. . .« Tudi v disku »Le Punch Coco« v Banguiju, globoko v Centralni Afriki, se vsak večer razlega balada o aidsu. In kako reagirajo »cenjeni obiskovalci« lokala, ambiciozni mladi moški (poslovneži, vladni uslužbenci) in njihove prijateljice v prozornih svetlih bluzah na temni koži, s kričečo pobarvanimi ustnicami in srebrno zelenimi vekami? Kaj počno pari na plesišču, ko do njihovih ušes prihajajo ta svarila? Se odločijo za odmor? Se za trenutek ali dva iztrgajo iz gneče, si vzamejo minuto za premislek? Ženske in moški se po vsaki Francovi kitici še tesneje privijajo drug k drugemu, tako da so navsezadnje videti kakor siamski dvojčki, zrasli od stegen navzgor. »Val poželenja se dviga iz parov, val, ki ga nisem le videla, ampak sem ga kot ntigljanje vročine tudi čutila,« bi ob tem prizoru morda zapisala erotofilska Anafs Nin (»Venerina delta«). Diskjockey v lokalu »Le Punch« pa je bolj neposreden: »Francov šanson je naš najpopularnejši komad za .tesne" plese.« Gostje priznavajo, da jim je v velik užitek, če se med pesmijo o aidsu še bolj strastno objemajo — »danser porno« pravijo teinu med smehom. To naj bi bil protest proti aidsu. Ali se. odkar grozi aids. pri drugih ženskah razen pri stalnih prijateljicah omejujejo na plesni stik? V odgovor na to vprašanje se razleže bučen smeh, mladeniči se začno norčevati iz neverjetne evropske naivnosti. »Kaj pa vem. kaj počne moja prijateljica, ko je noč dovolj temna!« zakliče vmes suhljat dolgin sredi dvajsetih let. »Najbolj varno hi bilo. če SPOLNOST IN AIDS V CENTRALNI AFRIKI (I) Ngolo je naš bog bi ženske poljubljali samo še z očrni.« V dolgo veselo razburjenje se le tu in tam oglašajo ostri klici, v katerih se mešata drznost in bolečina — tako se nam zdi. Z Dieudonnejem P., gradbenim inženirjem, ki je študiral v Franciji in Rusiji, se odpravimo iz »La Puncha«. Disko ima svoj električni generator, ki drdra za kulisami in ki napaja tudi migotajoče žarnice na vhodni strani stavbe. A na obrobju Banguija, tam ob reki Ubangi, na obrobju prestolnice Centralne Afrike, ki ima skoraj 300.000 prebivalcev, je disko osamljen otok elektrifikacije sredi kadeče se, tople teme. okrog katerega gori na stotine ognjev. Od daleč so te plapolajoče svetlobe videti kakor ognjišča armade duhov. A kmalu se pokaže, da je ta nočna armada sestavljena iz žensk: žensk, ki s široko razkrečenimi nogami čepijo za plameni in ponujajo pečeno meso kokoši in opic, zraven še motno zeleno palmovo vino in toplo pivo. Ženske, ki se razkazujejo v slikovitih turbanih in z golim trebuhom, ki jih dramatično osvetljuje soj ognja, kakor da bi bila to — komaj dvesto korakov od diska — arhaična Venerina votlina. Dieudonne nas vešče vodi po veseli četrti Banguija, ki se ji reče »kilometre cinq«. V nekaj ducatih šup brez oken, zbitih iz desk in polepljenih z raztrganimi plakati za pivo, se proletarci zabavajo s svečenicami ljubezni ob ritmih bobna ali hreščanju radijskih aparatov. Brez strahu izvajajo trdo verzijo »danser porno«, ki jo mladi povzpetniki iz »Le Puncha« v strahu pred aidsom le nakazujejo. »Ali pa fukajo v temnem kotu ali zunaj, za kakšnim grmom, a če je le mogoče »toujours debout’ (zmeraj stoje),« nas pouči Dieudonne. Opraviti stoje ali med plesom velja še za posebno prepričljiv dokaz o potenci. Dieudonne natanko ve, da se s povzročiteljem aidsa igra rusko ruleto, kadar se izdivja v kakšnem dancingu. A krepkega, nabitega fanta s tilnikom mladega nilskega konja pač od časa do časa popade želja po »razburljivem seksu«. Pri kurbah in pri kolegih še vedno velja za spoštovanja vrednega »kasvve-ro« — moškega, ki se večkrat zaporedoma spolno združi. A inženir ima otroke, čeden bungalov in ženo, ki živi v paničnem strahu zaradi aidsa in ki z grozo pričakuje naslednji »hardcore happening« svojega moža, saj ta po vrnitvi domov oblastno zahteva še njeno naklonjenost. »Pamet ima in srce,« pravi Dieudonnejev šef, strogo moralen Iračan. »Dieudonne in njegovi pajdaši prav dobro vedo, kakšne morilske norosti počenjajo v bordelih in kakšno gorje s tem povzročajo svojim ženam. Potem pa skomigne z rameni in pravi: .Ne morem drugače. Ngolo je naš bog."« Ngolo pomeni v jeziku bantu potenco in telesno silo, moč in oblast faličnega principa, ki seveda pomaga, da se širi HIV, povzročitelj aidsa. Pri tem je Bangui ob reki Ubangi s svojim »kilometre cinq« prava nedolžnost v primerjavi z vzhodno Afriko, v primerjavi z milijonskimi mesti in njihovimi bohotečimi se barakarskimi naselji, v primerjavi s kenijsko prestolnico Nairobijem, kjer se v barakarski četrti Mathare Valley drenja več kakor 20.000 prostitutk. Iz ojačevalca se razlega glas mrtvega pevca — nadnaravno velik je, teman in roteč, obtožujoč in dražeč: »Poslušajte, o bratje, vi predvsem..., poslušajte žene, sestre moje..., poslušajte še posebno vi, gospodje sodržavljani, bodite pozorni in me poslušajte!« Ali pa Kinshasa, ki je že kot kolonialni Le-opoldviile uživala ugled prestolnice afriških bordelov. Patrice Lumumba. prvi premier Konga, ki je bil umorjen leta 1961. je že kot nadebuden politik tako prizadevno obiskoval luknje na Avenue Victoire, daje njegov tovariš Mokutu pripomnil: »Prav gotovo ne bodo opustili priložnosti, da nas svetu predstavijo kot tolpo pohotnih opičjakov.« To izjavo je zapisal črni pisatelj Aime Cesaire. Danes imajo boljši nočni lokali takšne shovve. kot je na primer prozoren bazen s črnimi pari. ki koitirajo v slogu sinhronega plavanja. A beli gostje iz Južne Afrike in Evrope so zadržani, pa naj so barska dekleta videti še tako omamna in jim med serviranjem napitkov šepečejo na uho še tako zanimive ponudbe. Toda na avenijah, pri pocestnicah, je promet še vedno velik. Ali pa Abidjan v Slonokoščeni obali, kjer se Evropa in Afrika optično najbolj surovo dotikata druga druge: na širni planoti center z nebotičniki. hladni stolpi mamona. Ob njihovem vznožju nepregledno morje koč iz pločevine, človeška deponija za izkoreninjene družine, kjer domuje več kakor 100.000 otrok božjih. Pri tem se človek čudi le nečemu: da v tem gulagu in koncentracijskem taborišču lahko sploh šč živijo ljudje, ki niso okuženi s kolero, malarijo, sifilisom in aidsom. V velemestih in na gosteje poseljenih območjih črne Afrike dejansko naraščajo odstotki obolelih za aidsom in klasičnimi spolnimi boleznimi. Še prejšnji mesec je bila Svetovna zdravstvena organizacija (WHO) zaradi zadnjih podatkov prisiljena, da svoje že tako mračne prognoze o širjenju virusa HIV še enkrat revidira: WHO zdaj računa s 40 mili- joni okuženih in približno 10 milijoni akutnih primerov obolelosti za aidsom do leta 2000 — devetdeset odstotkov vseh v revnih državah. Povečuje se tudi število okuženih v Latinski Ameriki in južni Aziji (Indija in Tajska), a nikjer na globalni lronti te bolezni se ne dogajajo ali pa grozijo stvari, ki bi bile vsaj malo podobne razmeram v črni Afriki. V Indiji, na primer, kjer živi v barakarskih naseljih več ljudi kakor v Afriki, pride ta trenutek en okuženi z aidsom na 2500 moških v starosti od petnajstega do devetinpetdese-tega leta in le ena okužena ženska na 3500 žensk istega starostnega obdobja. Nevarnost okužbe je manjša le v Sibiriji, na Irskem in v muslimanskih državah. Zahodnoevropsko povprečje je že slabše, saj pride en okuženi na dvesto moških med petnajstim in devetinpetdesetiin letom, pri ženskah pa je to razmerje približno ena proti 1400. Okužene ženske so še zmeraj po večini narkomanke, ki virusa niso dobile genitalno, marveč z onesnaženimi injekcijskimi iglami. A vse to ni nič v primerjavi z neizmerno Afriko med Saharo na severu in bursko republiko na jugu. Tam živi 450 milijonov ljudi, med katerimi je približno 220 milijonov otrok."mlajših od petnajst let. Celo pri skupnem povprečju vseh držav, zaradi katerega je stvar morda videli manj strašna, pride tam ena okužena oseba na komaj štirideset ljudi, starih od petnajst do devetinpetdeset let. To velja tako za moške kot tudi ženske. ■ Česa podobnega ni nikjer: takšen odstotek okuženosti in enaka okuženost pri obeh spolih — na vsakega inficiranega moškega tudi inficirana ženska (in mati). In to je grozljiva posebnost te tropske žaloigre. Bojazen pred štirimi, petimi leti v Evropi in Ameriki, da se utegne aids prebiti iz izoliranih »rizičnih skupin« homoseksualcev in narkomanov ter se nekontrolirano razširiti med heteroseksualci, ta mora se je uresničila ob Kongu in ob Zambeziju, in sicer brez homoseksualcev. Bolezen je bila tukaj že od vsega začetka heteroseksualna. A med privrženci afriškega falokultizma in strumnimi homoseksualnimi lovci na seks pred štirimi, petimi leti v Kaliforniji in na Kurfiirstendammu so vendarle paralele. Imeli so se za udarne čete seksualne revolucije, neprestano so iskali »instant lucks« z anonimnimi, menjajočimi se partnerji in se v savnah predajali priapskim orgijam. Prav zaradi promiskuitete, v kateri so preskušali zgolj surovo falično moč, se jim je posrečilo, da so se med seboj temeljito in nevede okužili z novim virusom in postali njegove prve žrtve. To so bili izjemno čedni in pogosto zelo inteligentni mladi moški, ki so se v nekaj mesecih skrčili na bitja z vdrtimi očmi, vsak od njih je postal svoja podoba Doriana Grava. Nihče več ne dvomi, da je epidemijo aidsa med homoseksualci pognala v tek njihova obsesivna spolnost — promiskuiteta kot motor nalezljive bolezni. In vse kaže, da velja to tudi za heteroseksualce v črni Afriki, le da so posledice neskončno hujše. Namesto preglednih homoseksualskih getov (kot v San Franciscu in Nevv Yorku). na katera se je skoncentrirala epidemija, nastaja več kakor 5000 kilometrov široka nevarna cona od Abi-djana do Mombase. Namesto omejenih, razpoznavnih rizičnih skupin, obstaja (poleg prostitutk in barskih deklet) le še ena sama: v njej so vsi spolno aktivni ljudje - in celo otroci v materinem telesu. Toliko ostreje se zato zastavlja vprašanje o črni spolnosti, ki belega človeka vznemirja že od prvega srečanja z »divjaki«. V njegovi glavi je iz mešanice zavisti in zaničevanja nastala prapodoba »naravnega človeka«, ki v očeh Evropejca še zmeraj uteleša skrivnostno animaiičnost. George Orvveil je to predstavo leta 1945 oz- PLEMSTVO Drobec Pojave je treba motriti takrat, kadar gledajo proč. Predlani je z dveničelnimi očmi svojega dvestoletnega jubileja bolščala v nas francoska revolucija in je takoj postala žrtev splošnega konsenza, bila je odkljukana. Bolj učinkovito je, sploh ne bi bilo mogoče zapisati pozabi. Povsem drugače je s plemstvom, ki ga je revolucija — kot je znano — hotela odpraviti. Plemstvo ne pozna jubilejev, kajti tu ni utemeljitev, marveč je vselej le tradicija. orogljiva baronesa je šla nekoč pg gfpv teh letih čez rodbinsko pokojišče, ograjeno z mračnim brinovjem, neke švubske baronske rodbine; JtMk v njenem gradu se je naselila vesela komuna. Pod težkimi nagrobniki so v Bogu počivali baroni in baronice. Na zadnji nagrobni plošči še ni bilo nič vklesano, čeprav je že bila porasla z mahom. Nanjo bi bilo treba napisati, je mimogrede polglasno menila: »Tukaj počiva Ulli.« Pravi kandidat za ta prostor je že zdavnaj počival na vaškem pokopališču. Za njegovega življenja je odpadla pravica do pokopa na lastni zemlji in osnovi. Plemstvo ima torej svojo osnovo. In sicer v tem, da jo je nekoč imelo, če je nima še danes. Od zemlje pride »von«. A od kdaj je plemstvo? Glede lega vprašanja lahko pesnika spomin na lasten šolski razred pripelje dlje, kot bo priznal zgodovinar. Aristokracija tega razreda je bila nenadoma tu. ne da bi bil mogel človek opazovati, kako je nastajala. Sprva so bili to telesno močnejši, najboljši v telovadbi, ki so vsakomur, s katerim so občevali, posredovali občutek vznesenosti. Pozneje so bili oni, ki so bili telovadbe oproščeni, in še celo to je od daleč prenosljivo na plemstvo. Kamorkoli se človek ozre po zgodovini: plemstvo je bilo zmeraj najprej telesna premoč nad drugimi, posedovanje orožja in pravica nositi ga. Od Tuaregov v Sahari do samurajev na Japonskem, od hidalgov v Španiji pa vse tja nazaj do homerskih lastnikov čred. Hkrati pa so zaničevali telesno delo, zanje so delali drugi, oni pa so ohranjali distanco do vsega, kar jim ni bilo enako. Pri tem so jim prišle prav posebej za to razvite oblike občevanja, šege in nekatere govorne navade. Kakor so se avantgardni jazzisti v Nevv Orleansu branili pred laiki, ki so hoteli priti v njihove skupine, s posebno izdajalskimi harmonijami, iz katerih ni smel izpasti noben ton, tako so morali vitezi znati, na primer, razrezati piščanca v zraku, ne da bi pri tem padel na tla en sam košček! Kakorkoli že, neenakost med ljudmi je nekoč tako rekoč dobila ročico, s katero jo je bilo mogoče zategovati in braniti, in če o plemiču še danes pravimo, da je nekje v njem nekaj, ne da bi mogli natančneje označiti kaj, je bil to nekoč pač meč, kar učinkuje še po tem, ko ga sploh ni več. Goethe je v »Potovanju po Italiji« zapisal, da se veronski plemiči razlikujejo od meščanov po tem, da gestikulirajo enoročno, in sicer desno, ker levica vselej počiva na ročaju meča. Še danes so v Italiji plemiči, ki gestikulirajo enoročno desno, čeprav brc/, meča. V Avstriji, kjer je plemstvo prepovedano tudi kot sestavni del civilnega imena, nosijo včasih piemiči pred priimkom na posetnici opuščaj, diagonalno črto med dvema pikama, kakor kakšen duh rezila na meču. Vsak med nami bi seveda lahko enoročno gestikuliral in nosil pred imenom opuščaj. a to ne bi bilo isto. Kakor hitro se v naši okolici prikaže preprost »von«, nas strese rahel električni sunek hrepeneče-nedolžne razbolelosti, ki se še stopnjuje zaradi notranjega odpora proti občutku nečesa posebnega. ki naj bi bilo povezano s tem »von«. Zato ker se sprašujemo, kako pridemo do tega, da nekoga občudujemo zaradi nečesa, kar mu je bilo brez lastnih zaslug položeno v zibel. Kakor da bi po ustih prestavljali čokolado enakosti in s plombiranim zobom naše družbene ureditve ugriznili v kos srebrnega papirja. v ostanek starega lesketajočega se ovoja. Tako je to dvokomponentno čustvo, sestavljeno iz naklonjenosti in obupanosti, izguba notranje suverenosti, kakršno lahko pretrpi moški ob pogledu na posebno lepo žensko. To je v nemški meščanski duši že stoletja dolgo zakoreninjeni »Zakaj ne jaz?« »Trobentač iz Sackingena« je bil z več kakor sto izdajami eno najbolj priljubljenih književnih del prejšnjega stoletja. Temu trobentaču, ki je bil sprva muzicirajoč študent prava, se je. in sicer zaradi osebnega papeževega posega. posrečilo vzeti plemenito gospodično. Š trobento, deprivilegiranim instrumentom knežjih suverenov. se je pritrobental tudi v srce svojega tasta, stare baronske sablje. Zvok, ki se je osamosvojil in ki povratno učinkuje na svoj vojaško-plemiški izvor takt), da zgladi nasprotja med stanovi. Pesnik Vic-tor Scheffel je dobil zaradi svojega velikanskega uspeha leta 1867 osebno plemstvo, kakor da bi se bil zaradi objave uresničil kos njegovega dela — tudi sam je bil pravnik — dela, ki je svoj magični učinek črpalo iz zmagoslavja ljubezni nad stanovskimi pregra-jami in iz potešenega meščanskega hrepenenja. Plemstvo je takrat že v veliki meri izgubilo svoje družbene funkcije in na njem je bilo nekaj romantičnega. Kot na grajskih razvalinah, ki kakor škrbine nekdanje fevdalne cesarske veličine štrlijo v nebo naše republike in ki so imele tako izrazit položaj v umetnosti takratnega sveta: doživljanje ob pogledu nanje obstaja v domišljiji gledalca, ki jih nehote dograjuje v preteklost in napolnjuje z življenjem. veliko bolj značilnim zanj kakor za srednji vek. Prav tako je tisto, kar danes dojemamo kot plemstvo in kar pri tem občutimo. predvsem meščanska fikcija. Nostalgija je hrepenenje po boljšem svetu v preteklosti. Naša podoba o plemstvu ustreza hrepenenju po svetu boljšega v sedanjosti in je prav tako ponarejena. V prid ostankom stare aristokracije in brez spoštovanja do nje bi lahko rekli, da plemstvo samo nikakor ni odgovorno za občudovanje, ki ga je deležno. Odnos meščanstva do plemstva, odkar je od njega prevzelo oblast, je približno takšen, kot da bi žabe sklenile, da bodo prosile kače. naj bodo po tem. ko so jim vzeli strup iz zob, še naprej predmet njihovega občudovanja. Sploh se ne more ubraniti, je stokal mlad baltski baron, vseh prednosti, ki se zgrinjajo nanj zgolj zaradi njegovega plemiškega priimka. Ce bi se pritoževal zaradi neprestanih poniževanj — »Nikar ne misli, da si nekaj posebnega!« — bi bila to vendarle samo druga plat nekakšnega pomanjkanja sproščenosti, ki je na obeh straneh tudi sicer značilno za odnos. Plemstvo je danes, tako bi lahko rekli, žrtev nekakšne pozitivne diskriminacije, ki zadeva tudi lepe ljudi. Plemenitost je kakor prirojena lepota, tudi pri njenem telesnem pomanjkanju. Dobrega pol stoletja pred Schefflom je pesnik iz starega plemiškega rodu napisal novelo, ki riše manj idealizirano podobo njegovega stanu. Potujočemu konjskemu trgovcu vzame junker iz čiste predrznosti in predpostavilo dva vranca in ju na svojih njivah sko-, raj do smrti izmozga. Njun lastnik Michael Kohlhaas se s hipohondrično zagrizenostjo bojuje za svojo pravico in jo dobi. četudi šele tik pred usmrtitvijo. Vsekakor je na področju ustvarjanja prava, mali človek plemenitega gospoda spravil na kolena. Pako opisuje pravni primer rojeni plemič Heinrich von Kleisl in ga konča s tragično konsekvenco, povsem drugače kot dve generaciji pozneje zaključi svojo trobentaško zgodbo popleme-niteni pravnik Victor Scheffel. Smrtni boj med stanovi se je spremenil v ljubezensko zgodbo, v rimano pravljico. Kakor plamen, ki dobiva s pojemajočo telesno in z naraščajočo plinastoeterično hrano modrikasto barvo, tako se je tudi plemstvo po odvzemu privilegijev obarvalo modro. Bilo je kot pri umetnosti, ki je privzela eterični pojem genija v tistem trenutku, ko se je začela izvijali iz svojega rokodelskega službovanja pri cerkvi in knežjem dvoru; nekaj, česar se ni mogoče naučiti, kar je mogoče doseči le z obdarjenostjo. Ko je bilo v vveimarski republiki plemstvo z dekretom odpravljeno in ko naj bi njegovi naslovi veljali zgolj kot sestavni del civilnega imena, je bilo prav s tem ponovno uvedeno. In sicer na neuničljiv način. Kajti grol je ostal grof. Poleg tega je bilo enkrat za vselej ugotovljeno številčno stanje plemstva, ki je bilo tako oropano za dotok navzgor stremečih vrlin, ker pač ni mogel biti nihče več povzdignjen v plemiški stan. Nekakšen mrtev rokav v pokrajini enakosti, ki se od takrat napaja le s posvojitvami in porokami. Zaradi kupčije z naslovi prinaša prvo bolj razvodenitev kakor osvežitev, drugo pa ni nič novega: s poroko so lahko meščanke že prej postale plemenite — z leti so bile težave glede tega čedalje manjše — in včasih so postale plemenite še v večji meri kakor njihovi možje. Novi zakon o imenih, ki moškim omogoča, da prevzamejo ženin priimek, pa proizvaja manj novih plemičev, kot bi pričakovali. Kaže, da glede tega učinkuje ostanek meščanskega ponosa: raje pristen Miiller kakor von der Miihlen brez zaslug in brez tradicije. Tako je zdaj iz družbe, v kateri je kar najbolj samoumevno, da lahko v njej vsakdo-, ampak vsakdo s sposobnostjo doseže vse, izvzeto območje nezaslužene nedosegljivosti, ki pa ni nikakršen problem, marveč je fenomen —iče pa je že problem, potem je psihološki. Kajti ostajajo nepomembnost, ki pa seveda ne temelji na enakem pomenu, potreba po opori, zavist ali staro čaščenje. V televizijskem magazinu se dobro oblečen gospodič iz Mimchna približa najboljšim družabnim krogom, v katerih občujejo tudi plemiči. samo zalo. da bi jih razkrinkal. Moderator tako nam gledalcem omogoči dvorezen užitek, da se ponižamo do predmeta njegovega občudovanja. Kmalu po tistem, ko so bile na začetku našega stoletja poplemenilene zadnje meščanske družine, je nastal pojav, o katerem je zgodovinar iz starega kurlandskega plemstva bolj s sarkazmom kakor s samovšečnostjo zapisal: Po utrujenosti in pojemajoči življenjski sili so lahko te družine že v drugi generaciji daleč prekašale celo prastare plemiške rodove. Kako so se na polovično višino pobešale veke (mišična oslabitev, o kateri je risar Gulbrans-son trdil, da izvira iz stoletnega gledanja zviška na podložnike), kako vnemamo so prešli dolgi dolgi prsti po naslonjalih stolov, kako je bilo to novo bogastvo dekadence zaznamovano s sledovi porok v bližnjem sorodstvu, ki so bile nekoč vendar nujne zato, da se zemljiška posest ne bi razdrobila! Bo Brummel. nadvse slavni dandv in vzor vsakršnih meščanskih posnemanj in prekašanj plemstva, ni imel zemljiške posesti in pač ni bil zarodnik vseh dandvjev. ker dandyji ne ustvarjajo dinastij. Estetika dandvjevskega in disfunkcionalnega se ne nadaljuje, ne dobiva otrok, saj je zaradi pomanjkanja drugih objektov vse svoje energije usmerila nase. Meščan, še tako popoln, je lastnosti plemstva posnemal v individualnem. in sicer na tistem področju, na katerem so le površinsko prenosljive. Meščanski pa-tos, prepričanje, daje mogoče vse ustvariti iz lastne moči. je na mesto odgovornosti postavil samouresničevanje in postal tako nekoliko zasopel. Manjkajo dimenzije časa in prostora. čez generacije segajoča dednost in na zemljevidu vidna zemljiška posest, zaradi katerih je vsakršno posnemanje prav tako zaman kot je po našem modernem pojmovanju odveč. Muzikant, ki bi imel od dud le piščal, bi lahko ta instrument odlično posnemal tako. da bi vanj pihal /. usti. Njegovi glasbi bi manjkali samo dolga sapa in kontinuiteta, ki sta videti, kakor da bi prihajali iz večnosti, ki pa izhajata iz meha, če sploh ne omenimo basovskih pip, burdona in continua, ki vse skupaj drži skupaj in vse skupaj preveva. Samoobvladovanje, zbranost vseh lastnih moči za njihovo krmiljeno uporabo, to bi bila Osebna varianta kontinuitete stoletne vzgoje, ki je preostali dejanski privilegij dedičev starega stanu, in po tem vlada komaj izpolnjivo povpraševanje na nepričakovanem področju: na področju borilnih športov, ki se jih je mogoče vsepovsod naučiti in ki merijo — če jih nočemo razumeti le kot izraz, skrite agresivnosti — prav na one stekajoče se sile na poti k vzgoji samega sebe. fo je prvi namig na individualno prenosljivost privilegijev . ki so navsezadnje nekoč veliko prej tudi izhajali iz telesne premoči. Morda najbolj priljubljena pesem v našem jeziku, napisal jo je 1 heodor l-onlanc. govoti načil kot »obsežno podtalno mitologijo o spolni storilnosti zamorcev«. In ta mitologija je doma v vsakih belih prsih. Zjutraj se prikazen Venerine votline razkadi, kakor arhaične gondole drsijo po tihi reki Ubangi drevaki z nemimi, golimi gondoljerji. Bangui. nekoč cesarska prestolnica morilskega Bokasse (nekaj bednih slavolokov iz betona še priča o tem), je kljub direktni letalski zvezi s Parizom izgubljeno naselje na obrobju neznanskega območja savan in gozdov, ki je skoraj dvakrat večje od združene Nemčije. Na tem ozemlju Centralnoafriške republike živita komaj dva in pol milijona prebivalcev. Ljudje in njihove majcene vasice iz rdeče gline se brez sledu izgubljajo v nekakšnem predzgodovinskem parlvu z orjaškimi drevesi, dinozavri rastlinskega sveta, in monstruozni-mi granitnimi kladami. Kot osamelci, a veliki kakor katedrale, štrlijo v vroče nebo in se tam proti severu grmadijo v skalne sklade, visoke tudi več kakor tisoč metrov. Če se človek odpelje iz Banguija v to divjino, se podaja na potovanje v prejšnje geološko obdobje, »ko so bila velika drevesa kralji«, kot je na začetku tega stoletja zapisal Joseph Conrad: »Bili smo popotniki na predzgodovinski Zemlji, na Zemlji, ki je imela obraz neznanega planeta.« Kot da na tem planetu še ne bi bilo Evropejcev. se po širjavah Centralnoafriške republike pomikajo velikanske črede slonov in bivolov, ki še nikoli niso pogledali v kamero kakšnega turista. Prepuščeni sami sebi poležavajo po peščenih sipinah ob zgornjem loku reke Ubangi nilski konji in krokodili, kakor da bi jih bil Stvarnik šele pred kratkim tam odložil. V nobeni drugi afriški državi ni naravna substanca ohranjena tako dobro kakor prav v Centralnoafriški republiki: niso je prizadeli niti prenaseljenost, niti evropski razvojni politiki. niti pohlep po surovinah v gozdu ali v zemlji. Ioda tudi v Banguiju umirajo ljudje za boleznijo. Zaradi katere je ljubezenski akt smrtno nevaren. »Črne postave so čepele, ležale, sedele vsepovsod naokoli.... napol zarisane v medli iuči in napol skrite v njej. v vseh položajih bolečine, nemoči, obupa... Umirali so počasi - to je bilo jasno. Nič več niso bili od tega sveta — samo še črne sence bolezni... Vame so gledale vdrte oči. velikanske in prazne.« Joseph Conrad je v svoji noveli o Kongu »Srce teme« (1902) opisoval črne ljudi na prisilnem delu, ki sojih beli (belgijski) kolonisti izmozgavali do krvi. Na bregu reke Kongo. kjer naj bi si »odpočili«, so od skrajne onemoglosti umirali: »Preštel sem lahko vsa njihova rebra, sklepi na njihovih udih so bili kakor vozli na vrvi.« Od takrat je ta prizor postal preroška in arhetipska scena črne Afrike: izmozgani ljudje, ki v velikem številu umirajo od izčrpanosti zaradi izkoriščanja, lakote in bolezni — takšna smrt je v trope prišla s kolonizatorji. Conradova scena po vsej verjetnosti izraza esenco vsega, kar se v znamenju aidsa dogaja po bolnišnicah med Slonokoščeno obalo in Zanzibarjem, med Ugando in Zimbabvejem. Iste besede in prispodobe, ki jih uporablja Conrad, s pošastno' natančnostjo ustrezajo bolnikom z aidsom v Hopital general v Banguiju. ki stoji nedaleč od reke v prijazni senci visokih dreves. Der Spiegel, Hamburg Nadaljevanje prihodnjič o plemiču z nagnjenjem do razdajanja, kakršno je redko tudi za njegov slan: Gospod von Ribeck na Ribbecku v Havellundu je tako rad delil hruške otrokom, ki so hodili mimo. Njegov sin pa je bolj prežet s lisio vrsto svetega strahu pred razsipništvom celo na neopaznih področjih, ki že od nekdaj tudi sodi k podobi o aristokratskosti. '1 orej v zame stari s sabo v grob hruško, iz katere nastane drevo, da bi otroke za v se čase hranil s sadov i svoje velikodušnosti in s tem poskrbel za kontinuiteto tradicije blagosti v svojem rodu. Da bi vzeli s sabo v grob hruško in da bi iz nje zraslo drevo — za to nam manjka rodbinska grobnica. Velikodušnost, s kakršno se otrokom delijo hruške, pa je tukaj za vse. t )d vprašanja »Kdo so plemiči?« do vprašanja »Kdo je plemstvo?« in vse tja do vprašanja »Kaj je plemstvo?« vodi dolga pot rastoče filozofske natančnosti in čedalje širše odprtosti v demokratično, saj je v se manj vprašanje, kaj kdo ima, in vse bolj vprašanje, kaj kdo počne, kaj lahko počne. Neki grof na meji novih zveznih dežel ni hotel dati svoje podedovane zemlje za odlagališče radioaktivnih odpadkov in je s tem prenesel v sedanjost od nekdaj običajno odgovornost za deželo in generacije, hkrati pa je svoj grad odprl za tiste, ki se čutijo - brez družinske tradicije — pristojne za takšno soodvisnost časa in prostora. V tej gesti je nekaj tiste simpatije, zaradi katere je Fontancjeva pesem o podarjeni hruški tako popularna. Simpatijtt namesto zavisti bi bila verjetno najbolj primerna za razkroj tistega motečega, kar izhaja iz načelno boljše enklave v demokratičnem okolju. Zrcalno pa bi bilo potrebno razumevanje namesto strahu pred spodkopavanjem prirojenih preostankov starih privilegijev, ki bi njihove imetnike pomirilo in jim naredilo življenje bolj znosno. Treba bi bilo zaščititi vrsto, manj zato. ker je privilegirana, marveč zato. ker je načeloma že zdavnaj postala splošna last. Plemstvo bi lahko odpravili še bolj dosledno, kakor so naši zakoni že tako ali taki) storili, vendar bi morali potem odpraviti tudi meščansko čaščenje plemstva, kajli prav tu je točka, na kateri se je prejšnji sistem tako neizbrisno vnesel v sedanjost. Meščanstvo je svojčas prevzelo oblast od plemstva in je pred tem. da ga na najbolj širokem področju prepusti malomeščanstvu, kot da bi bila oblast prijateljica, ki jo študent zgubi po enaki poti. kot jo je nekoč pridobil. S to razliko, da so meščani, za razmejitev navzdol sicer iznašli besedo mulomcSčani. da pa plemstvu ni prišlo na misel, da bi veliko burž.oazijo preimenoval v maloplemiče. pa ce bi bilo tem to še tako ljubo. Kakorkoli že obračamo, karkoli že krajšamo iz ulomka stanov, ki so se preobrazili v sloje, ostaja ostanek neraztopnega. Z njim pa je treba ravnati tako, kot bi za take primere predpisovala temeljna aristokratska lastnost suverenosti: treba ga je pustiti. /.cit Magazin, Hamburg Ljubljana, 6. julija 1991 . ' - ki™®™—>«emple bar, 0’Connell, Mc Daid's, i 'John Mulligan, Kavanagh. M. O. Brien in seveda Barnev Kiernan in ||| Davy Bvrne je nekaj imen teh pri--JČ8L. jetnih lokalov zelo britanskega videza sicer, vendar z vsaj nekaj izvirnimi toplimi jedmi in seveda drinki. Že če rečeš samo »a pint«, natakarji vedo, da hočeš pinto (5.68 dl) njihovega domačega, močnega piva gu-iness in ne recimo svetlega, celinskega lager-ja. In če želi kdo njihovo domače malo pivo, je dovolj, da reče kozarec (a glass). pri lager-ju pa poveš, da želiš »polovico«. Tudi vzdušje v pubih (in tavernah in barih) je zelo prijetno. V marsikaterem lokalu ob določenih dneh v tednu pripravijo glasbo v živo ali kak mini disko; v pubih, ki so v bolj zakotnih predelih, pa imajo ves čas prižgan televizor in takoj tudi srečaš koga, ki se hoče s tabo pogovarjati vsaj o vremenu. Sicer pa: »Pionta eile. le do thoil«. Tako se v irščini reče. če hoče kdo še eno pinto piva, vendar tega nisem slišal nikjer. Vsi so naročali le v angleščini. Mraz. topli pubi in močna pijača, ne samo »lager and ales«. temveč tudi black velvet in seveda whiskey (ime pride od galskega izraza uisce beatha, ki pomeni vodo življenja) ... le kaj drugega naj počne človek v tem mestu kot sanjari in piše literaturo? Številni pisci iz Dublina so to počeli tudi zunaj tega trdega mesta ob reki Liffey s številnimi mostovi in lepo okolico, polno plaž in razčlenjene obale ob zalivu med polotokom Ho\vth in letoviščem Bray, toda tudi v tujini ali vsaj drugih irskih in britanskih mestih so se še spominjali Dublina. Eden med njimi, in to najbolj znan je bil James Jovce (1882 — 1941), ki je v svojem Uliksu. večinoma napisanem med bivanjem v Trstu (v njem je po 1905. letu živel skoraj 10 let. vanj pa se je vrnil tudi oktobra 1919), znamenito osebo Leopolda Blooma postavil tudi v nekatera dublinska prizorišča. Prav na 16. junij 1904. leta se je zgodila večina stvari v Bloomovem življenju, zato je za prebivalce tega mesta ta dan postal spominski (Bloomsdaj), in ga skušajo z vrsto literarnih prireditev narediti privlačnega tudi za tuje turiste. Letos je bil Bloomov dan sploh postavljen kot začetek slavnostnega literarnega festivala z več dogodki dnevno in je trajal do konca junija. Začeli so ga že z Blo-omovim zajtrkom, jasno je. da je jedilnik obsegal tudi tisto, kar je imel ta gospod najrajši: notranje organe štirinožnih živali in med njimi »pečene ovčje levice, ki so mu prijetno dražile nebo z rahlim vonjem po urinu«. Elitni zajtrk je bil rudi v restavraciji South Bank v Sundvcovu. znanem obalnem letovišču, kjer je v stolpu Martello Jovcev spominski muzej. Poseben partv je bil tudi na ulici Eccles. kjer je domoval L. Bloom, pred pubom Bailev na ulici Duke pa se je začel literarni »kravl« kot obisk pubov, v katerih so nekoč popivali Beckett. Joyce. Behan in Kavanagh. pa tudi junaki iz njihovih del. Ves dan so slavnostno, joycevsko hrano stregli tudi v znanem pubu Davy Bvrne. to praznovanje pa so ob obilnem pitju v spomin na Jovca (kot izvrstnega, tudi nad tržaškimi drinki navdušenega pivca) oživljale tudi bolj literarne prireditve. Radio je recimo v Dublinu kar 3 1 ur zdržema SOBOTNA PRILOGA DUBLIN, EVROPSKA KULTURNA PRESTOLNICA 1991 (2) Hlad, pubi in literatura oddajal branje Uliksesa, odprli so razstavo Joycevih slik, literarni večer so pripravili v hotelu Ormond. na Sandycovu in v ulici Eccles je nastopalo cestno gledališče, v knjigarni Waterstones je skupina Ljudskega gledališča uprizarjala odlomke iz Jovcevih del, program pa je obsegal tudi pešačenje po Jo-ycevem Dublinu kot dvourni sprehod pod vodstvom strokovnjakov po lokacijah, značilnih za junake Jovcevih del. Tudi sam sem se tiste deževne nedelje s primestno železnico odpeljal v Sanycove in si ogledal stolp, v katerem je polno dokumentarnega gradiva (fotografij, razglednic, pisem, osebnih stvari, knjig, tudi prevodnih) 0 avtorju Uliksesa. Zabavno je bjlo tudi spremljanje nastopa gledališke skupine z velikimi maskami in zanimivimi kostumi (mimogrede. na slavnosti v Sandvcovuje bilo zaže-Teno. da tudi obiskovalci pridejo v starinskih, za čas Leopolda Blooma značilnih opravah), a jo je ves čas motil dež. Malo so igrali, malo pa so se skupaj z gledalci gnetli v stolpu in si nazdravljali z dobrimi vini. Stolp v Sandyco-vu je prizorišče enote Telemah v Uliksesu. čas dogajanja pa je ob 8. uri. In Dubiinci na ta dan dejansko skušajo povsem rekonstruirati Uliksesa v smislu, da prepoznajo mestne lokacije popotovanja L. Blooma in jih vključijo v zanimivo turistično transverzalo. Med 8. uro 16. junija 1904. leta in drugo uro naslednjega dne,je namreč Bloom prepotoval 1 8 milj (30 km) po Dublinu in njegovi okolici, od tega 8 milj peš. Skoraj vse javne stavbe, omenjene v tem delu. še obstajajo, in v Jo-ycevem muzeju prodajajo zemljevid, na katerem je označenih 22 dublinskih točk, ki sc pokrivajo z zgodbo tega čudnega romana, razpetega med Telemahom in Penelopo. Je Ulikses čuden roman? Seveda. Večkrat sem že posegel po tej knjigi, včasih preberem kaj z začetka, drugič štartam kje na sredi, svoje prvo branje pa sem začel na koncu. Cele knjige nimam v glavi in nimajo je niti številni Dubiinci. Irski novinarji so okrog Bloomsdava napravili več anket o poznavanju Jovceve umetnine in prišli so do kar zanimivih odgovorov, recimo: »Kdo je že ta Joyce? Ali ni to tisti, ki je napisal eno umazano knjigo?« ali pa: »Že večkrat sem skušala prebrati to knjigo, toda nikoli se nisem predihala skoznjo. Imam prijateljico, ki mi je povedala. daje dobila avdiokasete z Uliksesom. in če mi jih bo posodila, jih bom morda zavrtela.« Sicer pa. glavno, da sodobniki poznajo naslov te umetnine in da je Joyce s svojim velikim romanom »notranjega monologa« še vedno atrakcija, ki jo znajo tudi prodajati. Področni turistični predstavnik Frank McGee je ob letošnjem Bloomovem dnevu povedal, da računa na kar 500 tujih turistov, ki so v Dublin prišli prav na Jovceve slovesnosti, Le kako je lahko tako hladno sredi junija? Pred dublinskimi prodajalnami časopisov na ulici Dorset sem v nedeljo, 16. junija, opazil butarice trsk in kot polena oblikovane brikete, torej kurjavo za peči in štedilnike. In že čez dva dni so pred mrazom klonili tudi v hotelu, v katerem sem prebival — vključili so centralno ogrevanje. Tudi lilo je z vetrovnega neba, vendar pa to mesto, ki ga je Evropska skupnost nominirala za letošnjo kulturno prestolnico, pozna tudi toplino. Recimo tisto, ki jo izražajo pastelne in žive barve na pročeljih mestnih gostiln, znamenitih pubov. prihodnje leto pa naj bi še bolj stopnjevali ta kulturni turizem. Pri tem pa si Bloomovega dne ne zamišlja kot strogo programirane slavnosti na dan sv. Patrica, temveč kot hepe-ning. torej kot improvizirano dogajanje, polno nepričakovanih dogodkov. Sploh me je vtis improvizacije spremljal pri večini kulturnih prireditev, ki sem jih obiskal v Dublinu kot evropski kulturni prestolnici, kajti tudi koncept ali kar filozofija njihove »evropske prestolnice« je tak, da ne temelji na množici dragih gostovanj vrhunskih svetovnih umetnikov, temveč promovira in prodaja predvsem tisto, kjer ima to mesto odlično tradicijo, torej literaturo (škoda, da pri konceptu premalo poudarjajo rock glasbo, kajti tudi tu imajo močno tradicijo od benda U2 do Sine-ad 0’Connor z njegovim Nothing Compares U2). hkrati pa skuša s »podjetjem evropske prestolnice« narediti čim več za mestno infrastrukturo in za kulturno revitalizacijo starih mestnih predelov. Tu je seveda v ospredju boemski predel Temple Bar, ki so ga deloma že zaprli za promet, odstranjujejo asfalt, ga tlakujejo s primernejšimi ploščami in ga spreminjajo v mrežo kulturnih prizorišč. Že sicer je tam Project Arts Centre kot prijetno središče bolj off gledaliških in likovnih iskanj predvsem mladih umetnikov. In teatri? V žepni ali kar mini verziji sta R. VValsh in A. Oronin adaptirala Joycovega Uliksesa in ga v zasedbi štirih igralcev postavila na komorni oder v gledališče Eblana. Kar namučil sem se. da sem našel ta teater, čeprav so me vsi pravilno pošiljali na osrednjo dublinsko avtobusno postajo. Kje blizu .avtobusne postaje ali na kakem njenem osrednjem, uglednem mestu že. sem si mislil, nikakor pa nisem pričakoval, da bom ta mali. vendar prijetni oder ugledal za pol etaže niže od moškega stranišča. Komaj kaj opazna tabla te nad tisto, ki usmerja k toaletnim prostorom, privede do blagajniškega okenca in še za stopnico, dve se spustiš, pa padeš v Novo Ebiano, kot sc točno imenuje ta teater. Vse skupaj je izzvenelo zelo literarno — boljša bralna vaja pač, osredotočena predvsem na Molly (igralka je res fino izvedla dolg monolog) in na Leopolda Blooma in njegova čudna razpoloženja (melanholija, intelektualna pronicljivost). Manjkal pa je Stephen Dedalus in irski kritiki so zato režiserju zamerili, češ da je ta uprizoritev izpadla tako. kot če bi o Hamletu govorili brez princa. V tej igri. v kateri razen veznega komentarja ni teksta, ki ne bi bil Joycev, so nastopali Eileen Colgan kot Molly Bloom in Ronnie VValsh kot Leopold Bloom, v manjših vlogah pa sodelujeta še Martin Dempsey in Connor Furrington. Vsekakor je bil to Ulikses, ki je odlično deloval kot bralna drama z izvrstnimi glasovi nastopajočih, vendar pa je bil kot teater preveč statičen, celo okoren, zanimiv predvsem za tiste, ki rabijo vse mogoče instant Uliksese. kajti v celoti ga ne morejo prebrati nikoli. Ni pa bil to edini gledališki dogodek, namenjen Joycevi mojstrovini; v »gledališču enega« je Molly Bloom uprizarjala tudi Patrieia Leven-ton, in sicer na odru Andrevvs Lane. To je bil izvrsten nastop, v katerem je igralka »intimne misli in erotične fantazije izkušene ženske« oprla predvsem na zadnje poglavje Ulik- Kar veliko sem se ukvarjal z literarnim festivalom v prazničnem Dublinu in predvsem z Joycem. Včasih pa sem se le naveličal tega literarnega rituala in odšel na druga dublinska kulturna prizorišča. Na rockovski sceni je v tistih dneh gostoval bend Pi.sies. za Beach boy.se je bilo premalo zanimanja, zato. so koncert odpovedali, te dni pa uprizarjajo Rocky horror show. Mimo pivovarniškega kompleksa Guiness (velik in hrupen je kol železarna) sem recimo odšel v njihovo novo kulturno pridobitev — Irski muzej sodobne umetnosti, postavljen v adaptirani Kraljevi bolnišnici Kilmuinham. Tam sem si ogledal manjšo razstavo Beuys na Irskem in seveda že kur bogato stalno zbirko, v kateri mi je posebej ugajalo delo Matta Mullicana Brez naslova (1989), sestavljeno iz 12 svetlobnih vitrin. Z likovno umetnostjo pa so se v juniju Dubiinci in obiskovalci od drugod srečevali tudi v okviru Kiparske steze. Gre za 46 kipov in instalacij, postavljenih na značilnih mestih starega Dublina. 18. junija pa sem se, že rahlo naveličan mednarodne literarne konference, na kateri sem kar precej »visel«, podal Iz unikatne rokopisne Velike knjige Irske: pesnik M. Longley, slikar E. ODohertv DELO stran 21 še v njihovo kulturno središče. Citv Centre, kjer je skupina medijskih umetnikov Blue Eunk odpirala razstavo Ekker. Gre za skupino sedmih umetnikov, ki oblikujejo medijske instalacije, v katere so vključeni videotrakovi, diapozitivi, besedilo in performance. Dejavnost te skupine podpira avstralski Inštitut za sodobne umetnosti iz Pertha kot ustanova, ki promovira dejavnosti, za katere je značilno, da so marginalizirane glede na center (recimo ZDA in ES). Ta navezava Avstralija/Irska pa umešča aktivnost te skupine v kontekst, ki je recimo Slovencem zelo tuj. gre pa za lociranost sodobne umetnosti v kontekst kolonialnih in postkolonialnih odnosov, dominacije in bojev. značilnih še posebno za Irsko in deloma tudi Avstralijo. Za to konstelacijo je recimo značilno teoretske) delo Edvvarda Saida Ori-entalizern kot študija o kolonialni in postko-Ionialni moči in Foucaultova analiza »drugega«. Ko sem gledal njihove čudne instalacije, oblikovane z relativno borno tehnologijo, sem brez težav ugotavljal, da pri njih nove umetnostne tehnologije nikakor nimajo namena čiste estetske fascinacije, temveč ri avtorji skozi posodobljeno formo izražajo skrajno politizirana. angažirana sporočila, upirajo se, artikulirajo novo. verjetno tudi na Slovenskem že kmalu prisotno senzibilnost. Skozi njihova dela namreč »govori« tudi tista irska tradicija, ki jo je »kulturna in civilizirana Anglija« ves čas potiskala in preganjala kot manjvredno in barbarsko. Močno idejno ozadje te razstave me je končno od razglednic etablirane. čisto estetske kulture, ki jo še posebno povzdiguje inštitucija evropske kulturne prestolnice, usmerilo tudi k problematiki stereotipov, kijih otoško središče (Anglija) vzdržuje o Irski in njeni zgodovinski tragediji. Sredi mrzlega junija sem obiskal Dublin in dejansko je bilo tiste cini kar prav. da sem bil v letošnji evropski kulturni prestolnici. Mislim. da ne bo letos več tedna, ki bi bil tako poln z za to mesto značilnimi dogodki. ! .mošnji Dublin je pač stavil na literaturo in največ jo je uprizarjal, bral in razpravljal o njej prn\ okrog Bloomsdava. Pogled na spored do konca leta pa nam seveda razkriva se vrsto prireditev. Ze od 25. junija je recimo v središču Kilmuinham na ogled Velika knjiga trske, izvirno rokopisno delo. izdelano v irski ma-nuskriptni tradiciji. Knjiga je nastala tako. da so znani irski pesniki sami vanjo vpisali svoje pesmi, vsako posebej pa so z izvirnimi risbami ilustrirali znani irski slikarji (skupaj je sodelovalo 1 20 slikarjev in 140 pesnikov4. I o edinstveno delo je tudi naprodaj, začetna cena pred bližnjo dražbo je 1.2 milijona iun-tov. od tega je milijon čistega dobička, ki ga bodo namenili za nove investicije \ kulturne inštitucije, med njimi za zgradbo Nacionalnega pesniškega centra. Julija pa bodo v Dublinu odprli veliko razstavo irskega predzgodovinskega zlata, avgusta in septembra bo velika kiparska razstava EspuCc‘9 I. septembra bo gostoval Češki filharmonični orkester, oktobra bo dublinski gledališki festival, novembra in decembra pa bo na ogled razstava o madžarski renesansi. Množica dogodkov uprizorjene kulture torej. (Konec) Janez Strehovec z rok e za veliko naklonjenost prenavljanju mesta seveda ni mogoče zožiti samo na drugačen odnos do stavbne dediščine, na ukinitev klasično pojmovanega socialističnega mesta.kjer je vse staro zgolj ostanek minule dobe. pozidan mestni prostor, ki ni nikomur mar, in namesto tega uvedeno vrednotenje starih mestnih struktur kot najbolj reprezentativnih lokacij. Javno mnenje je že nekaj časa naravnano izrazito konservatorsko in a priori zavrača vse nove gradnje, ob tem spodbuja ohranjanje tradicionalne mestne podobe ter uvršča obnavljanje arhitekturne dediščine med važne elemente kvalitete bivanja v mestu. Dejstvo je namreč tudi. da je skoraj polstoletno zanemarjanje historičnega mesta pod Gradom načelo staroljubljanske stavbe do te mere, da so bile ogrožene že fizično, ponekod tik pred podrtjem in je bilo že zato treba nemudoma ukrepati. Hkrati pomeni ključen impulz svetovni kongres industrijskih oblikovalcev, sloviti ICSiD jeseni letos v Ljubljani. Podobno kot že tolikokrat poprej, ko so slovensko prestolnico urejali za velike dogodke, na primer kongres svete alianse 1821 in zanj na novo uredili Kongresni trg. je tokrat prevladalo prepričanje, da se mora mesto za to priložnost pripraviti vsaj s polepšanimi fasadami v mestnem središču. Čeprav se zdi ta trenutek usoda kongresa ICSID bolj negotova kot kdajkoli poprej, tako da je že malone cinično o njem govoriti, vseeno ostaja dejstvo, da je prav to poglavitno gonilo za kolikor toliko sistematično obnavljanje Ljubljane, čeprav spet v veliki časovni stiski. Sedanje intenzivno prenavljanje Ljubljane je skoraj brez izjeme pospremljeno z velikim odobravanjem ljudi. Ti večinoma zaznavajo sanacijo mestnih hiš predvsem v na novo prebarvanih stavbnih pročeljih, ki s prenovo PRENOVA LJUBU ANE Konserviran »duh časa« v pravem pomenu besede nimajo nič skupnega, saj gre bolj ali manj za redna vzdrževalna dela. Dejanska prenova namreč pomeni celostno obnovitev hiš, te pa naše mesto tako rekoč ne pozna. Gre za sanacijo od temeljev do strehe, po vseh potrebnih gradbenih predpisih in ob upoštevanju zgodovinskih in spomeniških zakonitosti, za statično utrditev hiše. novo infrastrukturo, nakar šele pridejo na vrsto ostali, vidni posegi. To je zahteven in dolgotrajen proces, ki vključuje vrsto faz: od začetnih smernic prenove (konservatorskega programa), arheoloških izkopavanj, priprave načrtov, sondiranj do čisto gradbenih faz. Zato je tovrstna prenova za javnost največkrat neprivlačna in je večina niti ne opazi. Med ljubljanskimi hišami je doživelo takšne posege le nukaj zgradb, med najpomembnejšimi je bil že pred nekaj časa zaključeni stavbni kompleks na Mestnem trgu 17, zdaj pa še manjše število hiš na Gornjem in Cirii-Meto-dovem trgu, posamične zgradbe na Starem in Mestnem trgu. kjer dela niso še povsod končana. Tudi pri teh hišah. pri katerih je mogoče govoriti o dejanski prenovi, in ne o »ljubiteljski«. kot pravijo umetnostni zgodovinarji, se pojavlja vrsta zagat, zaradi katerih optimalne prenove pravzaprav ni mogoče izvesti. Gre za odločitve, povezane s finančnimi težavami, ki narekujejo strokovne kompromise, kot so recimo podstrešja, ki so že pred leti postala stanovanjska kategorija stare Ljublja- Medtem ko se ves povojni čas tako rekoč ni ukvarjal s prenovo zgodovinskih mestnih jeder, pa je »slovenska pomlad« prinesla restavracijo predmodernega kot malone edino arhitekturno poseganje v Ljubljano. ne, čeprav so, gledano s spomeniško-varstve-nega vidika, — in celotna stara Ljubljana je zaščitena kot spomenik — nesprejemljiva. A brez takšnih kompromisov bi bila prenova starega mesta tako nerentabilna in potem sploh vprašljiva, da pod temi bremeni stroka popušča; toliko bolj. ker ima po veljavni zakonodaji in v sedanjih tržnih razmerah denimo LRZVNKD (Ljubljanski regionalni zavod za varstvo naravne in kulturne dediščine), ki strokovno nadzoruje prenovo, vedno bolj le še posvetovalno funkcijo. Finančna stiska povzroča tudi številne druge kompromisne odločitve, pri prenovi pa so pomembne še družbene spremembe. Nekdanje meščanske stavbe stare Ljubljane, družinske hiše s parterji za lokale in obrtniške delavnice, so izgubile svojo funkcijo, podobno kot je izginil sloj prebivalstva, ki jih je naseljeval. S predelavo prvotnih zasnov — v skladu z današnjo stanovanjsko logiko, ki gleda le na uporabne površine in ceno kvadratnega metra, je docela porušena nekdanja struktura hiš in pri tem ne pomagajo nikakršni še tako strokovno utemeljeni argumenti. Menda idealne prenove, ki bi ne bila obremenjena s trdimi dejstvi ekonomike, v Ljubljani ni. torej tudi ne enega samega vzorčnega primera zares kvalitetne in brezhibne prenove. Sicer pa tudi ni sistema za reševanje arhitekturne, dediščine, urbanističnega koncepta, na katerem bi temeljili posamični posegi. Ob tem je sedanji razmah ljubljanske prenove razkril še kup težav. Prenavljala; je presenetila problematičnost izbire ustreznih izvajalcev, kar se je pokazalo posebej pri obnavljanju zahtevnejših fasad, ki jim z izjemo nekaj firm naša podjetja strokovno niso kos. Specializiranega podjetja za obnovo ni. prav tako primanjkuje restavratorskih delavnic in mojstrov, ki bi obvladovali danes skoraj pozabljene obrti in spretnosti. Vse to močno vpliva na kvaliteto opravijenih del. Pri prenovi osrednjega ljubljanskega mostu i romo-stovja se je denimo izkazal zasebnik, ki mu je kljub veliki zahtevnosti te predvsem tehnolo- ško zapletene in tudi prestižne naloge uspelo poskrbeti za solidno izvedbo novih arhitekturnih elementov mostu — Plečnikovih balu-strov. Vendar so takšni primeri za zdaj redki in le upati je, da bosta tuja konkurenca in recesija gradbeništva prisilili izvajalce k kakovostnejšim izvedbam, velikoserijskega pa zamenjali stari. obrtniški principi gradnje. Tako končni efekt prenove ostaja posledica omenjenih dejstev in manj strokovnih dilem. Te so bolj ali manj zreducirane na odločitve, kakšen barvni odtenek bodo za določeno pročelje izbrali konservatorji, pa še pri tem so v strokovnih krogih mnenja dokaj enotna. Značilno fasadno podobo Ljubljane je ustvarjalo pet značilnih slogov 19. stoletja in prvih let 20. stoletja, ugotavljajo umetnostni zgodovinarji: stilne in barvne podobe mestnih pročelij so se nenehno spreminjale, ob stalnem sožitju svetlih in temnih, hladnih in toplih tonov. Konservatorji skušajo pri prenovi čim bolj ohraniti izvirne barve, torej zgodovinsko utemeljeno barvno identiteto, kadar pa zaradi pomanjkanja podatkov o iz-vrini barvi to ni mogoče, se odločajo za barve, ki izhajajo iz lestvice, uporabljane v času nastanka fasade ali tedanjega načina barvne prezentacije fasadne členitve. Ob tem je slišati tudi drugačna mnenja na podlagi presojanja in zanašanja na lastni okus, a to ni lista kategorija, ki bi bila kakor koli pristojna za stroko. PP poštni predal 29 Nadaljevanje s >4. strani .ve v tem sami odrekamo svojim izvirnim demokratičnim pravicam, da si sami izvolimo predsedstvo, pa ni nič pomagalo, ljudje me niso razumeli, nuli Kindlhofer/Terse-gluv ne. Pomislite samo: po tem statutu se lultko zgodi, da bo 5 članov odločilo, kdo bosta podpredsednik in blagajnik! Blagajnika pa lahko iščejo kjerkoli. Morda celo ni član društva. Dejansko so člani odprli vrata vsem mogočim variantam, milo rečeno. 'Pako porazno nerazvit je naš demokratični utrip. Nedemokratičen je moral biti postopek izvolitve delegatov za ljubljanski svetovni kongres še ta mesec leta 1991. Centrala je namreč določila visok znesek dolarjev - celili 220 kot - »vstopnino« v Cankarjev dom. točneje, kdor hoče imeli glasovalno pravico na kongresu in je izseljenec, začasen delavec v tujini, zdomec ali pa politično id e o I oški begunec (emigrant), mora plačati 400 nemških mark! To se pravi, samo ljudje, ki imajo denar, so delegati na prvem kongresu v svobodni, samostojni in demokratični Sloveniji! Da se bomo pravilno razumeli, premožen Slovenec je seveda moralno enakovreden manj premožnemu. vendar je tak izbor res skrajen socialnopolitični škandal. AH naši doma ne vedo, da večina »zdomcev« dvakrat obrne sleherni dolar, preden ga izda? Nihče ni pomislil na naše argentinske Slovence, ki imajo tam hudo gospodarsko krizo. Zanje je udeležba v Ljubljani že zaradi drage vožnje — poletu le v izjemnih primerih mogoča, kaj šele vprašanje volje in želje! Le pomislite, dragi rojaki doma, kakšni so občutki »ljubega« zdomca, ko dobi sporočilo: ti si nam dobrodošel, če plačaš devize, vse skupaj te stane samo kakih 1000 mark, če rabutaš v Miinchnu. Zato pa imaš pravico glasovanja ... Pa nazaj k našemu zborovanju v Miinchnu. Nismo torej izvolili delegatov po načelu zaupanja v njihov značaj, strokovnost ali simpatije, ne, »izvolili« smo lake, ki lahko plačajo »kotizacijo«. Komunisti si lahko manejo roke: glejte, to je nova demokracija teh starih požrešnih kapitalistov! in še prav imajo. Poleg te demokracije 220 dolarjev pa je statut nemške sekcije kongresa, kol sem ga opisal, zame žalosten dokaz naše nezrelosti. Rad bi vedel, kdo je osnulkarjem statuta prišepni! take nedemokratične ideje? Po mojem društvo ne bo registrirano, ker ni demokratično legitimirano, pa bomo stali pred ruševinami naše trdoglavosti. 'lak koncept izvolitve predsedstva je bil tipičen in zloglasen način pri komunistih, ko so s triki izigravali svoje politične nasprotnike. Le pomislite, v našem primeru lahko trije člani odbora »izvolijo« podpredsednika in blagajnika! AH ni to alarmantno? Mislim pač, da je potrebno in nujno vsak pojav nevarnosti za komaj priborjeno svobodo in demokracijo takoj odstraniti, to pa lahko storimo, če jo javno in po najboljši volji ožigosamo, in to takoj. Samo zato pišem tele vrstice. Vem pa, da me bodo zdaj nekateri sovražili, se odvrnili od mene, verjetno bodo sledila sumničenja, morda intrige, ki bodo strupene...? Vseeno, moram. Karl Cepi, Waiblingen Delo, 24. maja Še vedno brez odgovorov na zastavljena vprašanja Republiški sekretariat za varstvo okolja in urejanje prostora je prek dnevnega časopisja dal izjavo, da sta dva človeka r 70 letih prek stanovanjskega prispevka »ustvarila« 27 nr stanovanjske površine. Uporabil bom podatke istega sekretariata, objavljene v Poročevalcu št. 20 z dne 22. II. 1990 (podatki so statistični), in podatke Republiškega zavoda za statistiku. Ti podatki so: — da je število družbenih stanovanjskih enot 229.032: — da družbeni stanovanjski fond obsega i2.0?b.230 nr s. p.; — da je bilo letno povprečno število zaposlenih 566.474 ljudi (v letih 1949 do vključno 1000). Za pravilno razumevanje kritike ponudbe sekretariata in izjave g. ministra je treba navesti nekaj osnov: 1. izjavo »dva človeka — 70 let — 27 nr« lahko razumemo le v smislu, da je eden izmeti obeh v vsej svoji delovni dobi »ustvari!« polovico navedenega, (t.j.) 13,5 nr; 2. da je veliko denarja iz stanovanjskih prispevkov končalo r drugih sferah infrastrukture, in ne v stanovanjski gradnji; 3. če bomo r spretneuieiiih družbenih utl-nosih vnukom bivših lastnikov vračali tovarne, hiše in posesti, zahtevam, da nam vrnete to, kar so v stanovanjski fotul vplačali naši očetje in matere. Prikazani variantni izračuni bodo takšni, da bom izbiral elemente na način, ki-je ugoden za trditev sekretariata. Izračuni, prirejeni v korist mnenja sekretariata, zelo lepo razkrinkajo velikodušno ponudbo sekretariata, ki nam ob nakupu stanovanj nudi fantastičnih 30 odstotkov popusta. Varianta A: Sledeč misli g. ministra je en človek ustvaril v svoji delovni dobi 27/2 = 13,5 nr s. p. (če g. minister le ni mislil na način 27/4 = 6,7 nr). Potemtakem bi 566.474 ljudi ustvarilo v 35 letih le 7.647.399 nr in ne 12.056.230 nr. Torej po podatkih samega sekretariata 57.65 odstotkov več. Torej zakonski par ni ustvaril le 27 nr, temveč 42.6 f. Če pa upoštevam, da so tudi naše matere in očetje prispevali v stanovanjski fond. moram upoštevati vsaj 42 let in ne samo 35 let (opustim prva tri leta po vojni). Ta korekcija v odnosa 42/35 pa poveča •pridelane» nr od 42,6 na 5l nr za družino z dvema zaposlenima. »Napaka« med 27 nr in 51 nr znaša 52,9 odstotka. Torej bi moral biti popust 32.9 odstotka in ne 30 odstotkov. Varianta B: povprečna stanovanjska površina znaša 12.056.230/229.032 = 52.6m~. torej navedenih 13,5 nr je 25.66 odstotka od povprečne stanovanjske površine. Glede na to. da normalna družinska »enota- šteje vsaj dva zaposlena člana (nekoč!), hi moraI družinski popust znašati v najskromnejši varianti 2x25,66 ='52 odstotkov. Varianta C: realen skupni družinski lin povprečni popust bi mora! biti 97 odstotkov kot odsev odnosa med povprečno stanovanjsko površino ih »pridelano« stanovanjsko površino (51/52,6 x 100 = 97 odstotkov. Varianta D; če je skupno ustvarjenih J2.056.230 nr s. površin, je torej na leto ustvarjeno (r povprečju) 237.054 nr. Ker je bilo povprečno letno zaposlenih 566.4/4 ljudi, odpade na plačnika fonda (),/1 nr. Korigirano s faktorjem 42/35 dobim 0.61 • nr. Torej pride na dva človeka v 35 letih 42.34 nr.. Glede na povprečno stanovanjsko površino bi popust moral biti 31 odstotkov. Torej, g. minister, r vseh variantah, ki so vašim razmišljanjem naklonjene, ne naj- Mnogo važneje se vsekakor zdi. da gre pn sedanji pospešeni obnovi Ljubljane, ki naj bi tja do kongresa zajela približno 70 hiš. vsemu navkljub le za prenovitvene posege, ki predstavljajo vsaj delne sanacije oziroma fasadne prenove, ne pa samo barvanja fasad. Potemkinovih vasi. za katerimi bi se skrivale povsem propadle, dotrajane stavbe. Vse to je še zelo daleč od idealne prenove, ki vselej pomeni raziskovanje stavbne zgodovine. To je mogoče le. kadar imajo konservatorji za svoje delt) dovolj časa. ko to poteka v sklopu celostne obnove hiše. Takšen znanstvenoraziskovalen način je tudi tisto, iz česar more stroka nabirati znanje, se dokopati do novih spoznanj, in to je tudi pogoj za doseganje kvalitetnejših rezultatov pri prenavljanju in restavriranju stavb. Prenova ni le dober način ohranjanja izvirne podobe stavbe, temveč tudi način spoznavanja stalnega spreminjanja njene izvirne podobe in mesta samega. To omogoča zvesto odčitavanje (in ne le ogledovanje) ljubljanske arhitekture. Žal javnost takšno prenovo še vedno presoja po vidnih rezultatih, jo enači z »ljubiteljsko«, ki je cenejša in hitrejša, u ne daje nikakršnega vedenju v) stavbni dediščine ali vpliva na razvoj stroke. Verjetno je pot do takšnega osveščanja se dolga in bo zahtevala precejšnjo spremembo miselnosti ljudi. Podobno kot je potreben čas za drugačna, manj konservatorska pojmova-naj historičnega mesta, ki bodo dopuščala tudi v starem ustvarjalne rekonstrukcije, in ne le dobesedne obnove. A če že drugega ne. lahko gledamo na sedanjo prenovo Ljubljane vsaj kot na popularizacijsko akcijo, ki le pomaga pri tem. da se ljudje začnejo zavedali arhitekturnih vrednot mesta — in to še česa drugega kot Plečnika in Fabianija. Saša Vidmajer dem vaših velikodušnih 30 odstotkov popusta. Povprečen popust po vseh predvidenih variantah je namreč 73.2 odstotka. Gospod minister Jazbinšek lahko govori o tem. da morajo pri vseh velikih spremembah ljudje nekaj žrtvovati. Predlagam g. ministra, da on in njegovi ljudje prvi nekaj žrtvujejo in delajo za povprečno slovensko plačo. Voditelji morajo biti zgled svojemu narodu. Sem za vsak pogovor, toda le s pogojem, da me sogovornik nima za nepismenega. V resnici gre za nekaj povsem drugega. (Ire za hiter pritok denarja od ljudi v Piski, gre za grobo razslojevanje slovenske družin-. Prek sredstev javnega obveščanja so Slovenci pisali desetine in desetine mnenj, pisem, prošenj in razgalili svoje stiske. 1 'se to je bilo bob ob steno. Koga pa še sploh zanima, kaj misli povprečen Slovenec? 'Tragično z.a narod postane, če nekateri n/c-gtni voditelji ne razumejo razvoja človeške civilizacije. Ce ne razumejo, tla hišno na pretika ni v privilegiranih posameznikih, temveč v sprostitvi človeške ustvarjalnosti. j i ’ tem tiči uspeh postindustrijske dobe za-hoda in neuspeh vzhodnega realsocializnut. j Priznam, neizmerno se veselim prihodnjih | -volitev. Na svidenje. , j Peter Žmavce, Maribor {§»■: ------------------------------------------r j i b SOBOTNA PRILOGA Delo, 6. maja Sanitarna močvirja v Sloveniji Moj prispevek ni namenjen podpiranju a/i širjenju sovražnosti med dvema strokovnima taboroma. Pisma, ki so bila objavljena v sobotnih prilogah Dela o sanitarnih močvirjih, so bila sicer namenjena-posameznikom (Vrbovšku, Medenu, MaleinerjuJ, vendar si je ob njihovem branju tudi širša javnost izoblikovala odnos do te problematike. Prav to pa /ne je navedlo k pisanju rega pisma, namenjenega ljudem, ki s polno zavestjo živijo v tem prostoru, in strokovnjakom, ki se pri svojem delu srečujejo z onesnaženimi vodami. V pisanju g. Ala/einerja je čutiti odklonilen odnos do uporabe umetnih močvirij pri čiščenju odpadnih voda in izrazito enostransko dokazovanje neustreznosti teh sistemov. Mnenja sem, da gre pri izbiri tehnologije čiščenja voda predvsem za vprašanje, kaj uporabiti v primerih, ko so konvencionalne čistilne naprave neprimerne. Za načrtovanje rastlinskega sistema veljajo iste zakonitosti kot za klasične čistilne naprave: zadostno število meritev količine in vsebnosti odpadne vode je nujno. Tudi tiači/i čiščenja se bistveno ne razlikuje. Nosilci čiščenja so v obeh sistemih razkrojevalci (mikroorga-/lizmi, praživali, glive). Ve/idar je v umetnih močvirjih dodana še ena dimenzija: višje rastline. Odločitev, kateri sistem je v posameznem primeru prednosten, je p/od trezne presoje strokovnjaka ali strokovnega tima. Informacijski sistem nam omogoča, da poznamo zadnje dosežke /ta področju različnih strok in se tako izognemo ponavljanju poskusov. Vsak raziskovalec se zaveda, da naj nova raziskava pomeni korak bliže k poznavanju sveta in njegovih zakonitosti. Toliko je še nerazumljivega, i/i neznanega. Nekateri se tega zavedamo bo/j, drugi /nanj. V Evropi so se strokovnjaki s področja rastlinskih čistilnih sistemov povezali v ekspertno skupino, imenovano EC/EWPCA E/nergent Hvdrophvte Treatment Svstems Expert Co/itact Group. V /ijej je 19 članov. Na podlagi rezultatov delovanja različnih sistemov v Evropi so izdelali evropska navodila za načrtovanje i/i obratova/ije trstičnih gred. Ta dokument je bii sprejet po diskusiji na konferenci v Cambridgeu septembra 1990 (udeležila se/// se je rudi sama). G. Bucksteeg, ki ga g. Maleiher navaja kot velikega nasprotnika teh sistemov i ■ ZRN. je tudi č/a/z te ekspertu c skupi/te. Kot gradbenik je imel veliko pomislekov pri uvajanju umetnih močvirij v sistemsko reševanje čiščenja o dpi/d/tih voda. Preudarna uporaba teh sistemov pa je pokazala, da gre za perspektivno področje z ‘ -etiko ekološko i rednostjo. Tudi čiščenje izcednih vod komunalnih odlagališč je /nožno reševati z uporabo umetnih močvirij. Domnevam, da g. Mu/einer poz/ta pred i -sen/ i -etike (regijske)' deponije.. po ZRN, kjer je koncentracija poJutantov velika in so zato močvirja povsem neprimeren sistem čiščenja. Pri nas se v številnih razdrobljenih občinskih odlagališčih zbirajo predvsem mešani komunalni odpadki. Količine izcednih vod i/t vsebnostipolutan-tov na teh deponijah so v primerjavi z dogaja//ji na velikih deponijah relativno nizke. E Mislinjski Dobravi smo 1990. letaposta-i Hi trstično gredo za čiščenje izcednih \ -od s komunalnega odlagališča. Projekt je bil na reje// na podlagi zadnjih podatkov 0 (/blikovanosri i/t načinu delovanja teh sistemov, po recenziji g. Bucksteega, zato nam hazarderstva i/t nestrokovnosti pri delu //i mogoče očitati. Priznati je treba, da je prišlo pri izvedbi do nekaterih nepotrebnih izvedben ih napak, tako da bo za dosego optimalnega delovanja treba izvesti /tekaterc popravke. Vendar so učinki čiščenja takšni, kot jih lahko pričakujemo na začetku delovanja sistema. Za konec pa še to. Strokovnjak je po svoji 1 -esri do/žan opozoriti na /lapake s področja, ki ga obvlada. Vendar so rastlinski sistemi, pa čeprav na področju nizkih gradenj, najbolj razumljivi biologu: gradbenik bo /tanje gledal predvsem kot gradbenik, kar je povsem razumljivo. Zato je strokovnost na te/n področju treba priznati biologu. Obe stroki pa naj z interdisciplinarno obrav/ta-i -o združita znanje. Vsak naj čini bolje naredi tisti de/, ki ga razu/ne i/t obvlada. Tak način d eh/ so v nekaterih razviti h deželah že osvojili, čeprav tudi tani poznajo neizprosen boj za preživetje, kjer sta včasih strokovna etika hi morala halj v ozadju. Mag. Olga Urbanc-Berčič, Inštitut za biologijo Univerze v Ljubljani PREJELI SMO Predsedniku združenih držav Amerike, gospodu Georgeu Bushu Spoštovani! Kot že veste, so sile jugoslovanske okupacijske armade brutalno napadle suvereno Republiko Slovenijo. Okupacijska armada ne more nikdar zmagati v tej vojni. Vlada Republike Slovenije je med dogodki prevzela vso efektivno oblast na celotnem teritoriju Republike Slovenije. Žal trpi in umira veliko ljudi zaradi povsem nerazumne politike zahoda, ki podpira jugoslovansko boljševistično centralno vlado, katere člani so izključno komunisti, ki je sposobna tudi zločinskih akcij masovnega terorja. Uporabili so že po konvenciji prepovedane kasetne bombe v Kočevski Reki in pri Medvedici. S temi bombami st) bili ubiti in ranjeni samo civili! Helikopterje /. oznakami rdečega križa uporabljajo za streljanje na neoborožene civile. Smatramo, da je za vse žrtve in trpljenje odgovorna vlada Združenih držav in Vi gospod Bush osebno, zaradi napačnih potez vaše vlade, na katere ste bili pravočasno opozorjeni! Edina možnost za zaustavitev vojne v centralni Evropi je takojšnje priznanje suverene Republike Slovenije. Čast Združenih držav Amerike in Zahoda je v vaših rokah. Vitomir Gros, župan občine Kranj Pismo predsednika predsedstva SR Črne gore Milanu Kučanu Gospod predsednik, spremljal sem sinočnjo tiskovno konferenco, na kateri ste v zvezi s pismom dr. Branka Kostiča, podpredsednika predsedstva SFRJ. zajete vojake, zvezne uslužbence in civilne osebe iz Črne gore in Srbije razglasili za prave ujetnike, pri tem pa ponovili, da so lahko izpuščeni s posredovanjem republiških predsednikov, zato vas opozarjam na naslednje: 1. Zajeti vojaki so pripadniki JLA, ne glede na to, iz katere republike so. O njihovem pozivanju in delovanju se odloča na podlagi ustave SFRJ in zakonskih predpisov. Vsaka drugačna oblika formiranja in uporabe oboroženih sil pomeni paravojaške formacije, ki ste jih sami že večkrat obsodili. 2. O JLA ne more odločati nobena republika posebej, še manj katerikoli od republiških predsednikov. Kadar se zgodi nasprotno, kot ravno zdaj ravnate vi, so posledica tega človeške žrtve in velika gmotna škoda. 3. Nacionalna vojska, ki jo je Republika Slovenija formirala in pod vašim poveljstvom uporabila, je kardinalna napaka vaše politike. Kot vidite sami. naravnost sili tudi druge k temu, da formirajo svoje nacionalne armade, zaradi česar se lahko vname popolna in vsesplošna državljanjska vojna, o čemer, žal, čedalje manj dvomim. Zagotavljam vam, gospod predsednik, da tedaj, enako kot danes, ne bi imeli razloga za zmagoslavje ne vi ne vaš obrambni minister. 4. Ker dejansko niste upoštevali niti enega poziva zveznih organov, pa tudi ne celotne demokratične javnosti, da izpustite zajete in aretirane, smo se obrnili na Rdeči križ Slovenije, na humanitarno organizacijo, na katero opozarjate tudi sami. Seznaniti vas moram s tem, daje nedojemljiva in necivilizacijska doza arogantnosti in ravnodušnosti, ki jo kažejo uslužbenci te organizacije. Zato še vedno nimamo niti seznamov ljudi, ki ste jim vzeli svobodo, kaj šele, da bi imeli podatke o njihovem zdravstvenem stanju in o tem, v kakšnih razmerah prebivajo. Obveščam vas tudi, da so še'državljani .Slovenije, medtem ko ste. vj.zapirali,cjr?iiVlja-ne Črne gore, mudili v našem primorju kot turisti, ki niso doživeli niti najmanjših neprijetnosti in so odšli iz Črne gore, ko so tako želeli sami. Kako boste, gospod predsednik, pojasnili ta dejstva demokrtičnemu svetu, katerega simpatije si skušate pridobiti ali kupiti z vsemi, neredko tudi nepoštenimi sredstvi? 5. Kljub vsemu temu in kljub dejstvu, da vas in vaših somišljenikov nikoli ne bi prosjačil za lastno življenje in svobodo, vas prosim, da z vsemi zajetimi in aretiranimi, ne le iz Črne gore, ravnate humano in jim omogočite, da bodo čimprej izpuščeni na prostost. Ker tako vas kot vašo družinsko preteklost osebno poznam, je to ena redkih priložnosti, da v svojem imenu in v imenu naroda, ki ga zastopate, povrnete del plemenitosti, ki šteje bili deležni v okrilju črnogorskega in srbskega naroda, še zlasti takrat, ko je slovenskemu grozilo popolno duhovno in fizično iztrebljenje. Momir Bultatovič, predsednik predsedstva SR Črne gore Odgovor predsednika predsedstva Republike Slovenije Spoštovani gospod predsednik, prejel sem Vaše pismo, ki ste mi ga poslali včeraj, 3. julija. Pričakoval bi. da bi Vaše pismo v teh težkih trenutkih izpovedovalo predvsem globoko skrb za mir in življenje vseh ljudi, ki jih je prizadela ta vojna. Ne bom oporekal vašim trditvam, naj Vam sporočim le to, da v realnih dejstvih, ki jih tudi yi dobro poznate, nimajo nikakršne opore. Želim pa vam vsekakor zagotoviti, da ie oskrba pripadnikov JN A, ki jih je zajela I eri-torialna obramba Slovenije, v celoti urejena, s posredovanjem Rdečega križa pa je urejeno že tudi vprašanje njihovega vračanja domov. Prve skupine so tudi že odpotovale v svoje domače kraje. Gospod predsednik, vsebina Vašega pismu pa mi vendarle narekuje, da Vas vprašam, ali veste, da vojaške operacije tečejo, v Sloveniji, zoper njeno svobodo in neodvisnost, zoper slovenske ljudi oz. državljane Republike Slovenije in da gorijo njihovi domovi. Milan Kučan Mirovni predlogi Mirovnim gibanjem, mednarodni javnosti Dragi prijatelji. Upamo, da bo prekinitev vojaških spopadov, ki je bila dogovorjena davi, trajna. Vendar je vsem dobro znano, da se napetosti in spori ne rešijo samo s prekinitvijo oboroženih spopadov. Veliko smo se lahko naučili iz vojne v Zalivu, ko je večina žrtev padla po »uradnem koncu« vojne. Žal se lahko bojimo podobnega primera tudi v Jugoslaviji. Napetosti so izjemne, konflikti so zapleteni in široko razpredeni, civilna družba je militarizirana v vseh republikah, prav tako je izjemna tudi nakopičenost orožja in končno je očitno zvezna vojska ušla izpod kontrole civilnih oblasti, saj, kot kaže, del vojaških oblasti noče izpu- stiti iz rok moči. Zapleteni spori v Jugoslaviji (Kosovo, Bosna, Hrvaška, Slovenija) ostajajo nerešeni in če se jih ne bomo lotili najbolj resno, bodo ponovno izbruhnili na enem ali drugem mestu. Mednarodna skupnost bi morala razumeti vojno v Sloveniji kot najresnejše opozorilo. Zato vas naprošamo, da posredujete naslednje zahteve in priporočila, ki zadevajo vlogo mednarodne skupnosti pri reševanju kriz(e) v Jugoslaviji. 1. Zahteva naj se takojšnjo prekinitev oboroženih dejavnosti, zamrznitev vseh nasilnih vojaških operacij in priprav nanje ter začetek političnih pogajanj. 2. Prizna naj se pravica do samoopredelitve tako slovenskega kot tudi drugih narodov v Jugoslaviji, najsi bodo to Albanci na Kosovu ali Srbi na Hrvaškem. 3. Jugoslaviji naj se pri pogajanjih ponudi usluge v smislu posredovanj (mediacije) in nadzora pri reševanju spora, s pomočjo vseh mehanizmov in inštrumentov, ki so na voljo, zagotovi pa naj se tudi pravne osnove za izvajanje mehanizmov, ki jih dogovori za primer Jugoslavije kot suverene države ne dopuščajo. Slednje priporočilo se nanaša zlasti na abstinenco v reakcijah OZN. 4. Vse opcije za redefiniranje političnega zemljevida na področju sedanje Jugoslavije (Konfederacija, več držav, kantonizacija . . .) naj ostanejo odprte za pogajanja, vztraja pa naj se pri enakopravnih, miroljubnih in demokratičnih procesih pri pogajanjih. 5. Upošteva naj se in rešitve naj se išče sočasno za vse spore v Jugoslaviji (Kosovo, Bosna, pokrajine, naseljene s Srbi na Hrvaškem, Slovenija), ne samo za primer Slovenije. kajti v nasprotnem primeru bo kriza izbruhnila še siloviteje na drugih žariščih. 6. Nemudoma naj se zaustavi uvoz orožja v Jugoslavijo. V pogajanjih naj se predvidi možnosti za uvedbo mirovnih in demilitariziranih območij na konfliktnih področjh. 7. Od jugoslovanske vlade in od vlad posameznih republik naj se zahteva, da sklenejo dogovor o izdelavi in izvajanju načrta za pomiritev sovraštev med ljudmi, zlasti s projekti kulturnega, znanstvenega, ekonomskega in komunikacijskega sodelovanja, da bi se tako povečalo razumevanje med ljudmi in oblikovalo razmere za trajen mir na tem delu sveta. Gibanje za kulturo miru in nenasilja vencev in Hrvatov, medtem ko jih je v Ottavvi sodelovalo 500, v Niagara Falls 6000 in v Torontu blizu 10.000, da omenimo samo peščico. V našem boju za obstoj, ki je obenem tudi naš boj, smo združeni z vami, ki morate trpeti nezaslišano nasilje JLA, in vas spodbujamo, da ne popustite pri svojih zahtevah po svobodni in samostojni Sloveniji. Ne izgubite upanja v končno zmago! Vaš cilj naj ne bo nič manj kot svobodna, neodvisna, demokratična Slovenija! Naše misli in najboljše želje ter molitve so z vami! Naj živi svobodna, samostojna in demokratična država Slovenija! Slovenska skupnost v Vancouvru Poziv slovenski oblasti Trdno verjamemo, da se lahko spori rešujejo samo s konsistentnim izvajanjem mirovne politike in nenasilnega reševanja sporov ter z izvajanjem široko zastavljenih dejavnosti v smislu sprave med narodi. Pozivamo slovenske oblasti, da med pogajanji s strankami v sporu na dnevni red postavijo tudi naslednje točke: — bilateralne mirovne pogodbe s sosedskimi državami, — multilateralne mirovne pogodbe z jugoslovanskimi republikami — multilateralni dogovori o zamrznitvi statusa JA, da se poišče možnost kontrole nad zvezno armado in njene postopne dezintegracije, — dogovor o zamrznitvi vseh vojaških aktivnosti v posameznih republikah, Trud za mednarodno priznanje slovenske države Krščanska moralna zavest nas priganja, da naredimo vse, da bi druge države uradno priznale državo Slovenijo. Sam sem službeno povezan z dvema evropskima in eno svetovno katoliško organizacijo. V teh bridkih dneh smo jim poslali apel, naj storijo vse za med-. narodno priznanje države "Slovenije. Evrop-1 sko federacijo za versko izobraževanje odraslih (FEECA) ter Forum Europae, ki povezuje vse svete za laike pri škofovskih konferencah ter narodne laiške organizacije katoličanov, smo prosili, da vplivata na vse vlade evropskih držav. Svetovno katoliško organizacijo Serra International pa smo predvsem prosili, naj vpliva na vlado ZDA ter na druge vlade držav po svetu. Da bi bilo njihovo posredovanje uspešnejše, smo jim razložili naslednje: Jugoslovanska armada je trdoživ ostanek polstoletnega jugoslovanskega komunističnega totalitarizma. Te dni je izvedla brutalno agresijo zoper mlado parlamentarno demokracijo v Sloveniji, da bi jo zrušila. To je začela izvajati takoj po slovesni proglasitvi samostojne slovenske države, 27. junija. Slovenci se branimi odločno, zato oblast države Republike Slovenije drži položaj v svojih rokah. V tem trenutku je najpomembneje, da katoliške laiške organizacije vplivajo na vlade evropskih držav, na vlado ZDA ter drugih držav, da nemudoma uradno priznajo Republiko Slovenijo kot samostojno državo. Imenovane apele so poslale inštitucije: Nadškofijski referat za versko izobraževanje odraslih. Svet za laike pri Slovenski škofovski konferenci ter Molitvena družina za duhovne poklice. Vse te tri naše organizacije so članice imenovanih evropskih oziroma svetovne, na katere so se z apelom obrnile za posredovanje. Kot odgovoren pri vseh treh slovenskih organizacijah sem se podpisal pod apele. Dr. Rudi Koncilija, referent za versko izobraževanje odraslih v ljubljanski nadškofiji, voditelj Sveta za laike pri Slovenski škofovski konferenci, duhovni asistent pri Molitveni družini za duhovne poklice Hragi bratje in sestre v Sloveniji! Slovenska skupnost v Vancouvru z grozo sledi dogodkom v domovini, kjer enote JLA skušajo zlomiti trdno voljo malega slovenskega naroda in njegov boj za neodvisnost. Videli smo letalske napade in bombardiranje, videli smo brezbrižno prodiranje tankov v Slovenijo, ki se ne menijo za civilno prebivalstvo in njegovo imovino. Sledili smo krutemu posegu JLA proti demokratično izvoljeni slovenski vladi. Pri tem seje JLA izkazala za vojsko, ki se z zadnjimi močmi oprijema zakrnelih komunističnih vrednot in hoče s silo ustaviti tok časa — ustaviti, kar se ustaviti ne da. Kanadska vlada kakor tudi vlade ZDA, Anglije in drugih evropskih držav ne priznavajo samostojne Slovenije. To so iste države, ki že 70 let branijo demokracijo in obsojajo komunistično vsiljevanje po vsem svetu. Pretresla in razočarala nas je njihova neupogljivost, ko so namesto pomoči Sloveniji nudile oporo komunistični vladi v Beogradu. V zgodnjih dneh vašega gibanja za neodvisnost, ko vas svet ni podpiral, ste se morali počutiti neizmerno osamljene, suj je vaš klic po svobodi naletel na gluha ušesa. Zagotavljamo vam, da niste sami! Slovenski izseljenci po vsej Kanadi smo in še vedno organiziramo demonstracije, pritiskamo na konzulate držav po svetu, pišemo protestna pisma, telefonsko vplivamo na razne politične osebnosti in ustanavljamo sklade za gmotno pomoč Sloveniji. V' Vancouvru je pri demonstracijah 29. junija sodelovalo 2000 Slo- — uvajanje mirovnih in demilitariziranih območij zlasti v regijah koncentracije sporov; predlagamo, da slovenske oblasti na pogajanjih ponudijo kot znak dobre voljo opcijo o konstituiranju Slovenije brez vojske, — zaveza vseh strank v sporu (zvezna vlada, posamezne republike), da bodo izdelale na-čit za pomiritvene dejavnosti in za kulturne, znanstvene, ekonomske in druge oblike sodelovanja med jugoslovanskimi narodi za odpravljanje razpiamtelih sovraštev in spodbujanja sodelovanja in razumevanja, na osnovi česar se lahko ustvarja trajni mir. Hkrati pozivamo slovenske oblasti, — da se enostransko odrečejo uporabi nasilnih sredstev, — da se odrečejo vsakršnemu enostranskemu ukrepu, ki bi ga lahko katerakoli stran v sporu razumela kot provokacijo, — da se odrečejo uporabi napadalnega jezika, ki lahko prizadene ponos ljudi kot pripadnikov kateregakoli naroda ali ponos predstavnikov katerekoli stranke v sporu, — da prično izdelavo načrta.za demilitariza- cijo močno militariziranega življenja v Sloveniji, vrvim — da za izvajanje naštetih dejavnosti zaprosijo za mednarodno pomoč. Gibanje za kulturo miru in nenasilja Protestna peticija Najostreje protestiramo proti invaziji jugoslovanske vojske na našo domovino. Apeliramo na parlamente in vlade vseh demokratičnih evropskih držav, da slovenski in hrvaški narod v osamosvojitvenih prizadevanjih podprejo in naši državi, Republiko Slovenijo in Republiko Hrvatsko, nemudoma priznajo. Nepošteno in neutemeljeno je govoriti o novem svetovnem redu, če v njem ni prostora za majhne narode, kot sta slovenski in hrvaški. Slovenci smo v svoji tisočletni zgodovini morali dve tretjini svojega ozemlja odstopiti svojim sosedom. Ta košček Zemlje, ki nam je ostal, pa mora ostati naš! Če ne želimo, da nas bo čas izbrisal z obličja Zemlje, je naša osamosvojitev zadnja priložnost, da smemo začeti sami odločati o svoji usodi, o svojem obstoju in načinu življenju. Če želi kdo ponuditi svetu, novo, pravičnejšo ureditev, ji mora dati za temeljni kamen poštenost in svobodo. Ali bo to res temeljni kamen in ne nagrobnik za majhne in šibke narode, bo vidno prav — in edinole - iz tega, ali bodo tudi najmanjši narodi Evrope na njem dobili mesto enakovrednih. neodvisnih in svobodnih partnerjev že etabliranih demokracij. S shoda Slovencev v VViesbadnu, 29. junija 1991 Pismo predsedstva Evangeličanske cerkve v Sloveniji g. dr. Gunnarjis Staalsettu, generalnemu tajniki! Svetovne luteranske zveze Zelo spoštovani gospod tajnik! Slovenski parlament je 25. junija 1 991 razglasil popolno neodvisnost in samostojnost Republike Slovenije. Ta odločitev temelji na izidu referenduma 23. decembra 199 1. ko se je okrog 93 odstotkov odraslega prebivalstva izreklo za neodvisno in samostojno Republiko Slovenijo. Evangeličanska cerkev na Slovenskem, čeprav številčno majhna, se čuti povezana s slovenskim narodom, kajti ravno slovenski reformatorji so bili listi, ki so dejansko temu ljudstvu dali njegovo prvo kulturno in nacionalno identiteto. Zaradi tega naša Evangeličanska cerkev podpira la zgodovinski in istočasno usodni korak in je prepričana, da pomeni dobro pot v prihodnost, ne samo za deželo Slovenijo in njene prebivalec, temveč tudi za delo in delovanje naše Cerkve. Nos i demokratični, pluralistični in parlamentarni družbeni red nudi Cerkvi širši krog delovanja kakor v socialističnem družbenem redu. Poleg tega je naša Cerkev prepričana, da je odločitev parlamenta krita z izpovedmi mednarodnih deklaracij in listin, predvsem tistih iz Združenih narodov in Konference za varnost in sodelovanje v Evropi. Za to odločitev je naša Cerkev prosila božji blagoslov. Odločitev, da Slovenija postane neodvisna in samostojna država, pomeni, da bo dosedanjo državno tvorbo, Socialistično federativno republiko Jugoslavijo, postopoma zapustila. Splošni nered, ki trenutno vlada v Jugoslaviji, je pripomogel k temu, da so že drugi dan po razglasitvi neodvisnosti in samostojnosti skozi Slovenijo dirjali tanki jugoslovanske armade. V Sloveniji je vojno stanje in dežele je zaradi te agresije utrpela ogromno gospodarsko škodo, poleg tega — kar je še hujše — so bile človeške žrtve. Ne vemo, kako se bodo razmere razvijale naprej, toda upamo, da bo orožje mirovalo in da dialog ne bo utihnili. Predvsem pa upamo, da slovensko ljudstvo ne bo ostalo samo pri tej svoji odločitvi. Vi, gospod generalni tajnik, ste se vedno osebno in v imenu Svetovne luteranske zveze zavzemali za ljudi in države, za Cerkve in skupnosti, kjer se je godila krivica, kje samoodločba ni bila priznana, kje so majhne spregledali. Naša luteranska »družinska skupnost«, organizirana v Svetovni luteranski zvezi, je porok za to, da veliki in mali imajo prostor drug ob drugem in da se skupaj, drug z drugim in drug za drugega, zavzemajo za boljši in pravičnejši svet. Tako bi moralo biti tudi med skupnostjo narodov. Žal dobiva dvomilijonski slovenski narod za to svojo odločitev malo podpore. Zaradi tega se obračamo na Vas s prošnjo: podprite odločitev našega naroda, njegovo pravico, da postane neodvisna in samostojna država. Veselilo nas bo, če bodo luteranske Cerkve, predvsem v Evropi in v Združenih državah Amerike, izrazile solidarnost za ta korak našega parlamenta in bodo tako vplivale na svoje vlade, da bodo po diplomatski poti priznale neodvisnost in samostojnost Slovenije. Vaš glas generalnega tajnika take mednarodne cerkvene organizacije ima gotovo svojo težo in ne bo ostal brez dobrega odmeva. Slovenski narod je sicer od leta 1918 živel (s prekinitvami) v državni tvorbi, toda popolne neodvisnosti in samostojnosti nikoli ni dosegel, čeprav njegova pot traja že okrog 1400 let. Neodvisna in samostojna država Slovenija, mednarodno priznana, ne bo nikomur škodovala, ne narodom, s katerimi je do zdaj skupaj živela, in ne ostalim narodom v bližini in v daljavi. Tudi obe ostali luteranski Cerkvi, ki delujeta v ostalih republikah dosedanje države, bosta zaradi te odločitve še naprej ostali povezani z nami. celo bolj kot do zdaj. Zelo upamo, da boste pokazali razumevanje za našo zadevo, da nas boste spremljali z molitvijo, Vi osebno in celotna luteranska skupnost, toda ravno tako upamo, da boste pokazali zanimanje za nadaljnji razvoj, tudi s praktičnimi dejanji. Povezani z Vami v molitvi in veri izrekamo najboljše želje Senior Ludvik Novak, Jože Kuhar, inšpektor Apel tujini univerzam in mednarodnim univerzitetnim organizacij am Spoštovani rektorji, kolegi profesorji in znanstveniki univerz Študentje, profesorji in znanstveniki slovenske Univerze v Mariboru smo priča brutalne vojaške agresije jugoslovanske armade na suvereno Republiko Slovenijo. V takšnih razmerah je vprašljivo normalno delo univerze. ZDA, SZ in države Evropske skupnosti so s podporo enotni Jugoslaviji zavrnile s plebiscitom izraženo samostojnost slovenskega naroda. Boljševistični krogi jugoslovanskega generalštaba so takšno stališče vlad razumeli kot osnovo za ponovno uvedbo centralistične diktature. Mednarodno svobodoljubno, kulturno in znanstveno javnost pozivamo, da s svojo moralno avtoriteto pri svojih vladah in v javnosti svojih dežel podpre pravico Slovenije, da živi samostojno, kulturno in demokratično življenje v lastni državi. Animuš tamen omnia vincit. Prof. dr. Alojz Križman, rektor Univerze v Mariboru Poziv prebivalcem Slovenije Komisija Pravičnosti in mir pri Slovenski škofovski konferenci se v upanju, da smo držav-ljani samostojne države Slovenije oh napadu jugoslovanske armade prebrodili naj hujše preizkušnje, obrača k prebivalcem Slovenije s prošnjo in pozivom k čimbolj strpnemu, preudarnemu in poštenemu obnašanju do članov drugih narodov, posebno srbskega, ki živijo med nami. Posledice prestane agresije so namreč zelo hude. Poleg številnih izgubljenih življenj in velikanske gmotne škode bo ta vojna imela tudi moralne posledice, ki jih moramo blažili. Naš boj za samostojnost nima nič opraviti z nobenim nestrpnim nacionalizmom. pa tudi zato ne sinemo dovoliti, da bi s tem. ko smo upravičeno ogorčeni nad ravnanjem armade in njenega vrha. zasovražili pripadnike dragih narodov, predvsem srbskega, in bi tisti, ki živijo med nami. zaradi tega med nami težje živeli. V tej zvezi opozarja komisija na nesporno dejstvo, da se je vojna končala tudi po zaslugi staršev srbskih vojakov, ki so uvideli njeno nesmiselnost in protestirali proti njej. Prav tako želi komisija opozoriti na poziv k prenehanju nasilja, ki sta ga skupno izdala srbski patriarh e. Pavle in ljubljanski nadškol dr. Alojzij Šuštar, pobudo zanj pa je rial sani srbski patriarh. Tudi drugi člani srbskega naroda so se izrekli proti nasilju in za mirno reševanje spora. Še zdaleč torej ni mogoče enačiti vseh članov srbskega naroda s tistimi napadalnimi vojaki, ki so zagrešili vojno proti Sloveniji. Vse to šc bolj utemeljuje ta poziv, da se varujemo posplošenih obsodb in mr/nje do pripadnikov drugih narodov, predvsem srbskega. K temu smo toliko bolj zavezani po tem, ko smo sami občutili, kaj pomeni nasilje. Komisija želi tudi opozoriti, da že leta. preden je prišlo do vojaškega napada na Slovenijo, poteka predvsem v Srbiji proti naši deželi in drugim narodom v Jugoslaviji medijska vojna, ki se ne ustavi pred nobenim podtikanjem in nobeno lažjo. Zato moramo upoštevati, da so mnogi žrtve teh zavajanj. Na to odgovornost sredstev javnega obveščanja je naša komisija stalno opozarjala. Sedaj je treba to upoštevati, ko gre za naše osebne odnose do ljudi iz drugih republik. Pri tem imamo posebno odgovornost kristjani. Evangelij, ki je naše življenjsko vodilo, ni združljiv z nobenim sovraštvom in nestrpnostjo, temveč zahteva odpuščanje in spošto-vhnje slehernega človeka ne glede na njegovo narodnost. Prof. dr. Anton Stres, predsednik komisije Pravičost in mir pri Slovenski škofovski konferenci Poziv evropskim radijskim postajam Dragi kolegi! Slovenija je v vojni. Napadeni smo. ker smo hoteli svojo samostojnost, mir in kulturo. Ustvarjalci na področju radijske igre smo popolnoma blokirani. Agresor uničuje naše oddajnike, tako da ne moremo predvajati programa. Situacija je res kritična in zato. dragi kolegi po vseh evropskih radijskih postajah, vas kličemo z željo, da svoje poslušalce informirate o stanju pri nas. da po možnosti daste v program slovensko delo. delo iz slovenske kulture, saj vemo, da ste mnogi med vami, in upamo še boste, tesno sodelovali z našo radijsko postajo. Slovenska radijska igra, ponos naše produkcije, je blokirana z vojno. Radi bi delali vestno, z zanosom in v prid svoje in svetovne kulture. Zato, drugi kolegi, pozivajte javno mnenje in svoje vlade, da nas priznajo tako politčno. kot ste nas že na kulturnem področju, in pomagajte, da bo kultura premagala orožje. Nam vsem sta potrebna mir in ustvarjalnost. Želimo si svoj prostor v etru in v svetu, ki naj bo poln miru, prijateljstva in medsebojnega spoštovanja. Hvaležni vam bomo za vsakršno dobro misel in podporo. Hvala vam in lep pozdrav. Aleš Jan, urednik uredništva igranega programa Odgovor Evropske sindikalne konfederacije Neodvisnosti-Konfederaciji novih sindikatov Slovenije (in Zvezi svobodnih sindikatov Slovenije) je generalni sekretar Evropske sindikalne konfederacije poslal tale odgovor na njihovo pismo: Dragi kolegi. Želimo izraziti svojo globoko zaskrbljenost zaradi nedavnih dogodkov v Jugoslaviji, predvsem zaradi oboroženega konflikta med zvezno vlado in Republiko Slovenijo, kakor tudi precejšnje napetosti v odnosih med omenjeno vlado in Republiko Hrvaško. Evropska sindikalna konfederacija močno obsoja to uporabo sile in prav tako vztraja, da vi sami naredite vse. kar je v vaši moči. da bi spodbudili dialog in pogajanja, saj je to edina sprejemljiva metoda za doseganje demokratičnih rešitev v duhu tolerantnosti in vzajemnega razumevanja. Take rešitve bodo najbolj zadovoljile želje ljudi in se s tem izognile pastem prevelikega nacionalizma. Ker se zavedamo velikega tveganja ter spodkopanega miru in stabilnosti v regiji in Evropi na splošno, kar lahko pomeni ta situacija, popolnoma podpiramo procese posredovanja. ki jih je začela Evropska skupnost skupa j z iniciativami v okviru KEVS. Prepričani smo, da boste razumeli namen naše intervencije in duh. iz katerega iziiaja: oboji se zavedamo izbir, ki jih morate narediti, in želimo izraziti zaskrbljenost zaradi resnosti položaja. Iskreno upamo, da nas boste obvestili, kako gledate na položaj in o vseh stališčih, ki jih bo vaša organizacija sprejela. Iskreno vaš Emili«) Gabagiio, generalni sekretar E I L K . Bruselj Moje sporočilo javnosti Ne dolgo tega sla Z1S in vlada K Slovenite sprejela sklep, da se ukinejo vse »olajšave-pri plačevanju prometnega davka na osebne avtomobile t.a invalide, vezane na invalidski voziček ali kak«) drugače omejene v gibanju. Olajšave pa veljajo še vedno /a jugoslovanske izdelovalce ((". zastava. KI.A <>/.!. Ki pa vozil z avtomatskim menjalnikom ne izdeluje. Tako kot pisec podobnega članka v Vzajemnosti. pit se jaz ne hudujem na Beograd, saj je navsezadnje Z1S vse olajšave tudi sprejel m ni bil deležen nikakršne hvale. 1 oda če upoštevamo, da je R Hrvatska za svoje državljane sprejela svoje predpise, da v R Sloveniji cela vrsta zveznih zakonov ne velja, obenem pa vseh zaračunanih dajatev sploh ne odliva ja v federacijo, je moje razočaranje nad »mojo-vlado toliko večje. Od nje sem namreč pričakoval kanček več poznavanja in razumevanja za slovenske invalide. Torej so si vse oblastne strukture bivšega in novega režima enotne v tem. da je treba v prvi vrsti odpraviti -privilegije-.. ki jih imajo nemočni ljudje — invalidi, jih kaznovati za okoriščanje, prave krivce, ki so se s tem res okoristili, pa pie/rcii. Ti se sedaj posmehujejo vladi in nam. čeravno bi lahko v v saki občini brez težav preverili kilo. koliko in za koga so bili avtomobili nabavljeni. Toda ne. rajši po lažji metovli: držite in kaznujte okradenega, ker si ne more pomagati ali bežati, tatu pa je treba tov iti in to stane! Zame je torej vseeno. ZIS ali vlada RS. Jugoslavija ali Slovenija. Matkovič ali Peterle itd. itd. Če bi mi invalidi in nase organizacije bili izvajalci zakona o oprostitvi davka, bi ga izvajali nedvomno bolj pošteno m pravično kot naši predstavniki, Mar je bila nabava vozila brez prometnega davka res »privilegij«!? Ker je življenje slepega človeka /redueii a no na p> islušanje. je torej nabava magnetofona pod ugodnejšimi pogoji boniteta? Potem je tudi moj invalidski voziček privilegij. Slušni aparat gluhih pa bi zlahka uvrstili med prisluškovalne naprave, s katerimi se lahko okorišča samo oblast in bi jih lahko za druge državljane še dodatno obdavčili. Naj bo jasno: vse te olajšave, bonitete in »privilegiji« nam samo pomagajo, da se vsaj delno približamo drugemu delu prebivalstva. Mi ljudje na vozičkih nimamo in nismo imeli nikdar nikakršnih privilegijev! Vi drugi jih imate. Čeprav se lahko vzpenjate v hribe so za vas v stolpnicah narejene stopnice in dvigala, mi jih ne moremo uporabljati zaradi vedno preozkih vrat. Čeprav lahko prehodite kilometre in kilometre, so vam na voljo vsa prometna sredstva, niti eno pa ni prilagojeno nam. Še več, premnogi zdravstveni domovi so nedostopni, zobne ambulante pa so praviloma vse v zgornjem nadstropju. Enako velja za šole, fakultete, pošte, banke, pa tudi na visoke pločnike ne pozabite. Zakaj ne opremite stolpnice kar z ladijskimi vrvmi, te so nedvomno cenejše od stopnic in dvigal, pa naj pleza po njih vsakdo, kolikor zmore po naravnih zakonih. Dvigala pa bi vsaj obdavčili in Slovenija bo čez nekaj let druga Sparta v zgodovini civilizacije. Prve korake v tej smeri že izvaja, ker zaenkrat od nas samo zahteva, da se samo z vozički in preostalimi mišicami prevažamo iz kraja v kraj. { Pa bi človek še razumel, če bi država vsakemu od nas podarila avtomobil, sedaj pa nima ‘ več denarja. Toda gre za preprosto dejstvo, | da tudi od nas zahteva nenormalno visoke ^ dajatve za potrebe, ki jih mi ne moremo | enako uporabljati kot ljudje, ki privilegijev ne potrebujejo. Torej ni res, da smo mi imeli »privilegij«, temveč smo mi, tisti, ki skozi ! različne dajatve od dohodkov, pokojnin, g bencina, samoprispevkov itd itd. plačujemo | privilegije drugim. Doslej so nam bili nedo- | stopni kulturni domovi, hoteli, trgovine, ob-| činske zgradbe itd., odslej pa bo za marsikaterega od nas nedostopna celo slovenska deli žela. 1 Novi snovalci pa menda že snujejo tako varstvo in izenačevanje invalidov, brez oprosti- 2 tev. kjer olajšave in privilegiji ne bodo več ; potrebni. Ah da. slišal sem po radijskih valo-I vi h celo »blebetanje« o invalidih na trgu delovne sile in nisem vedel, ali se bi smejal ali jokal. Sam sem namreč trg delovne šile doživel že v socializmu, zato sem se rajši smejal. Ampak sedanje izenačevanje invalidov med seboj in z neinvalidi je stokrat bolj utopično od samega komunizma. Oni dan sem videl vašo vizijo po TV. pa še to v satelitskih programih, naša TV o tej problematiki ne zmore kaj prida. Videl sem invalide v Afriki, Aziji, kako vlečejo svoje mrtve ude za seboj. Plazijo se od ulice do ulice, od jarka do jarka • in nato v enem prej ali slej tiho »poginejo«, § morda prej. kot je zginila peščena sled za H njimi. Srečo imajo tisti, ki živijo v bližini | misijona, ki jim agonijo samo podaljša, v na- | sprotju s prejšnjimi pa imajo krščanski po- greb. Druge razlike ni. To omenjam zgolj 8 zato. da naše nove snovalce, parlament in I vlado opozorim na neizpodbitno dejstvo, da | so ti invalidi popolnoma izenačeni med seboj i in z drugim delom prebivalstva, brez bonitet j in privilegijev. . (j; ji V tej družbi se o humanosti ne govori več. je | preveč socialistično. Vendar bi tudi ta družba j morala sprevideti vsej ekonomski vidik, saj | so navsezadnje rahabilitacijo invalidov »izu-I mili« na Zahodu, v Evropi, na katero se tako pogosto sklicujemo. Tam so že zdavnaj ugotovili, da je humanejše, bolj človeško, pa še ekonomsko bolj upravičeno, da se invalid v okviru svojih sposobnosti vzdržuje sam. kot i da je prepuščen zgolj karitativni dejavnosti. | Do tega cilja pa vsaka civilizirana družba i oblikuje celo vrsto spodbud, bonifikacij, olaj-| šav in tudi »privilegijev«. Hvala slovenski vladi. Samo meni ne priznava olajšav. Imajo jih pa vsi drugi, tako višinski kot nižinski kmetje, mali ali veliki obrtniki. tovarne in tovarnarji, razni podjetniki, ki to so in niso, itd. Skratka vsi, razen tistih, ki nimajo nič ali pa še manj. Veliko se jih vozi v vozilih na štirikolesni pogon. Terenska vozila se vozijo po asfaltnih cestah brez plačila prometnega davka. Ker že vse tovarne izdelujejo osebna vozila na štirikolesni pogon, bo po naših cestah kar mrgolelo terenskih vozil, kot da je Slovenija ena sama džungla. Se celo invalid, če je morda podjetnik ali obrtnik, lahko uvozi terensko vozilo. Ne more pa nabaviti avta z avtomatskimi prestavami, saj to ni terensko vozilo. Zaradi morda slabih rok pa ne more voziti terenca. zatorej še ta možnost odpade, pa čeprav je nujna za njegovo dejavnost. Slovenska vlada torej podpira gospodarske dejavnosti, toda ne za invalide, sploh pa ne za tiste na vozičku. Dozdeva se mi, kje je jedro tega. Avto je na Zahodu in pri nas prestižni predmet standarda. ogledalo družbene lestvice, ki ji kdo pripada. Zato naša družba ne dovoljuje invalidom. ki so v večini primerov z dna družbene lestvice, da bi se kazali kako drugače. Da, če bi imeli vozila čudno zveriženih oblik (kot invalid), da bi že na daljavo ugotovili, koga vozijo. Ime za njih so že vnaprej izumili - invalidska vozila. Ob otvoritvi doma gluhih v Kranjski gori je, g. Ingo Paš izrekel nekaj lepih besed.o vključevanju invalidnih oseb v vse sfere družbenega življenja. V istem času, ko so bile oprostitve davka za vozila ukinjena, so njegove besede izzvenele neresno in v posmeh. Sicer pa je tudi član slovenske vlade v javni oddaji po TV izjavil, da z vključevanjem v Evropo ne mislijo čisto zares. Potem se mi je posvetilo! Tudi z velikimi besedami o socialni državi vsi strankarski prvaki, predsedniki vlade ali predsedstva, ne glede na barvo, ne mislijo čisto zares. Da je tako tudi s človekovimi pravicami, dokazuje to, da ne storite ničesar ali celo omejujete mojo »svobodo gibanja«. Medtem ko veliko Slovencev tako ljubi svojo deželo Slovenijo, da so za vsak slučaj nesli svoje devizne prihranke v tujino, se je za nas in nekatere težko hodeče državljane R Slovenije spustila nova rešetka. Da, sedaj se odloča o pomembnejših zadevah. Zgodovinski dogodki se menda vrstijo kar vsak dan. Toda kaj bom z neodvisno, samostojno državo Slovenijo, če pa zaradi odpravljenih »privilegijev« marsikdo od nas ne bo mogel niti v sosednjo vas, kaj šele. da bi videl kakšno evropsko mesto skozi okna svojega avtomobila. Da veste, zame je najpomembnejše življenje, ki ga živim sedaj in ne čez 15 ali 20 let. Jaz nimam dveh življenj. Mar jaz nisem državljan R Slovenije? Tudi jaz bi rad v Evropo! Potem vsaj Evropo pustite k nam, če ne dovolite, da se sam peljem vanjo' Sam sem, zato ne morem nikogar odpoklica- ti. pa tudi nihče mi danes ne more odgovoriti.1 Tega niti ne pričakujem od ljudi, ki dajo rajši sredstva za namerno proizvajanje invalidov, kot da bi se odpovedali ožemanju nas, ki smo že ožeti. Sam se bom, upam, še nekaj časa vozil v avtu brez plačanega prometnega davka, saj mi je to dovolila že bivša socialistična oblast. Pa kako sem se jezil nanjo, saj je omejevala oprostitev s kubaturo, dovoljevala pa je uvoz vozila z bogato, morda celo zlato opremo, samo da ima vozilo 1300 ccm. Vozil se bom še naprej, morda malo manj varno, ker bo avto čedalje starejši. Pa vendar varnejše kot v Zastavi brez avtomatskih prestav. V parlamentu vsakdo zastopa le svoje koristi. Za nas tu ni prostora. Še druge invalidske organizacije se kaj prida ne oglašajo, saj se morda bojijo za svoje lastne »privilegije« in jih skušajo čimdalje ohraniti. Tiho so tudi rehabilitacijske ustanove in strokovnjaki defektologi. Sicer pa, kdo pa sploh posluša kakšne strokovnjake? Zdaj imajo besedo politiki, ti pa o tem ne vedo nič. Oni delajo sedaj zgodovino in jim je malo mar za moje življenje, razen ob naslednjem plebiscitu, ko bodo zagotavljali človekove pravice ponovno kar v mojem domu. Novinarji pa bodo ta reklamni spot objavili kot višek demokracije in človekove volje. Da, nič ne morem, samo te besede javnosti, če jih bo kdo objavil, in morda upanje, da bodo klopi parlamenta sčasoma tako trhle, da bo kakšnemu poslancu ali visokemu politiku morda spodrsnilo. Morda bo od takrat dalje gledal svet z drugačne perspektive, z mojimi očmi. Vsakdo pride kdaj na vrsto. In od takrat dalje bova lahko enakovredno debatirala o človekovih pravicah, svobodi gibanja, neodvisnosti, samostojnosti in skupaj bova še vedno manjšina. Manjšina pa je v demokraciji vedno poražena! Branko Rupnik, Ljubno ob Savinji Na rob naše zamolčane literature Težko mi je, ko se lotevam tega pisanja. V mislih bom moral preleteti vso svojo preteklost. analizirati sedanjost in potegniti, kar bo zelo težko, iz vsega tega početja sklepe. Sem anonimen človek za slovensko srenjo od Triglava do Brežic in Murske Sobote. Pa že močno star: sodobnik na klasični pok. Franceta Kosmača, Jožeta Šmita, čeprav me ta prav gotovo ne pozna, bil sem leto za njim, prav tako Franceta Balantiča, čeprav osebno nisva nikdar govorila, bil pa sem z njim nekajkrat. nekaj časa sošolec Staneta Bračka in eno leto sva skupaj sedela tudi z Ivanom Hribovškom. Začel sem pisati v marijaniški rokopisni list Plamen, potem v Srednješolca, v DiS me je sprejel genialni — v pravem pomenu, ne v Menartovem, dr. Tine Debeljak. potem na univerzi zapoznel sopotnik Janeza Menarta. Cirila Zlobca, za mano sta bila, a v istem seminarju, Predan in Božič. Kot študent sem se mnogo družil z Ivanom Mrakom, ves povojni čas do sedanjih dni pa nič priobčeval, ker nisem mogel. pač. pa sem lahko branil to prelepo Jugoslavijo, ki mi je še za Trst požrla leto, ko sem pisaj diplomsko nalogo, zato imam tudi okrnjeno skromno pokojnino. In zdaj — zakaj vse to? 16. junija sem v poznih večernih urah gledal in poslušal oddajo Zamolčana literatura (seveda slovenska). Zbor učenih spoštovanih slovenskih literarnih kulturnikov. Takoj moram povedati, da sem zaveden in zaljubljen Slovenec (namreč v slovenščino, saj sem ji posvetil vse življenje: učil sem 36 let slovenščino, pisarim pa okoli 50 let). Gleda! in poslušal sem z veliko napetostjo. moram kar priznati, da se mi je ves čas dvigoval želodec, ker sem mislil — na sedanjost. Pibernik mi je nekajkrat pisal, ko je raziskoval Balantiča in druge, moram pa po pravici povedati, čeprav sem svojo preteklost doživljal, mi je tedanjo sedanjost bolj razkril, kot sem jo sam poznal. Kremžar je bil leto dni moj sošolec, spoznal pa sem ga iz Pibernika, jaz sem ga videl drugače. Nadvse priden in prodoren. In J. Snoj. Bil je v istem seminarju kot jaz, le da sem bil jaz starejši. Iz njegovih besed sem razpoznal, da je bil ves čas nekako preganjan, a nikoli pregnan. Saj je bil ves čas eden vodilnih pri revijah, usmerjal je s kritikami, ki so silile v neko naprednost, novost, našo mlado poezijo, moram pa priznati, da te novosti v njegovih delih nisem odkril. Ob njegovem romanu je neki borec nekaj godrnjal, nič drugega. Nekateri so bili preganjani tako, da niso mogli črhniti besede. no, g. Snoj pa po svoje. Priznam, tudi tako preganjanje je bilo, saj sem ga spremljal kot študent prav dobro. Le da so vsi ti mučeniki znali to dobro vnovčiti, v tem je razloček. Uveljavili so svoje preganjanje in še dalje zamolčujejo, kar je bilo zamolčanega. Odkrivajo le to, kar jim ne more škodovati. Iz podobnih mučeništev je nič koliko. Na primer: Bil je sekretar partije v svojem kolektivu. Pošten človek, moram reči. In zdaj je postal sodelavec DiS. Jaz - Debeljakov povabljenec. ne. V redu. Vprašal sem znanega pisatelja, zakaj tako, pa mi-je odgovoril: »Janežič najbrž misli, da si komunist.« Prvič: Bil sem po vojni zaprt in obsojen. Potem sem nosil ključavnico na roki in na jeziku 40 let, partijec ne v željah in ne dejansko, ker bi me bilo sram, niti sekundo - ne — zdaj — ker misli, da si komunist! In to g. Janežič, ki me ne pozna, jaz ne njega, razen nekaj pesmi. Torej sem le nekako dokazal, da so mučeni-štva le različnih vrst. In vendar še nisem prišel do srčike, zakaj sem se oglasil. Vem, da bom morda koga razjezil v slovenski srenji zaradi tega sestavka, gre za zamolčano književnost na Slovenskem. Stara fraza je. da nas je zelo zelo malo. Novo mesto je skoraj na meji s Hrvaško, pa je le 70 km od vesoljnega središča Ljubljane. Kdor pa ni znan v Ljubljani, ni nikjer, kar je ugotovil že duhoviti novinar Hudeček. Nekoliko poznam literarni utrip našega Novega mesta. Trebnjega, Krškega, Krasa. Zadnjič sem dobil iz Sežane nekako antologijo kraške poezije Oktava in v njej so vsa besedila prevedena tudi v angleščino. Jolka Miličeva mi je napisala takole: » . . .Vse ntim lahko očitaš, manj kot, da . . . nismo domišljavi: kar s prevodom v angleščino. a ne!« Torej: izhajajo knjige, zbirke po vesoljni Sloveniji. ne le v Ljubljani, mnoge so celo boljše kot ljubljanske, kar roko na srce. so naravne in ne izumetničene, papirnate rože. seveda umetelno prebarvane, a ker niso iz srenje ljubljanske elite, jih ni! To je tu vprašanje! In -- ni hinavščina včerajšnja oddaja?! Res je neumnost misliti, da imamo toliko in toliko genijev. Preponosen bi bil, da bi ta SOBOTNA PRILOGA mali narod, ki hvala bogu ne more osvajati Berlina in drugih prestolnic, osvojil kulturni svet za tisočletja kot nekdaj Atene. In to z modrostjo Duha in z vonjem Lepote! Ali kaj, ko je pri tem početju več kot tričetrt — pozerjev. V resnici ob poplavi poezije, slikarskih del, popevkarstva in še druge kun-šti postaja naš narod v pravem pomenu analfabet, a skoraj vsa mladina ima vsaj srednjo šolo. V preteklih letih smo se utapljali — udobno zleknjeni na fotelju »obilja po kranjsko«, v južnjaškem morju, v katero nas je popeljal prejšnji režim, ki je res pridno zatajeval naš jezik in zaradi industrije uvažal južnjaški živelj, da bi nas bratsko stopil v sen enega naroda in ene vere v enega zeinskega boga ali — s častno izjemo — mi smo peli a la Eliot in kaj jaz vem kako ludistično še, da sem se sramoval slovenske poezije in pred dijaki, ker sem resnicoljuben, kar priznal, ko sem ure slonel ob kaki »genialni« pesmi, da ne razumem nič. In — sledil je posmeh in če se mladega rodu loti kaka bolezen, je ni lahko ozdraviti. Naša berila so prava antipro-paganda naše kulture, prav tako slovnica, kar so izgnali Toporišiča. In pisali sojih priznani, predlogov od tam »doli«, učečih, niso upoštevali. Genialci! Slovenska značilnost! In takim idiotom‘je narod odšteval in še zdaj šteje milijone, ko sam strada, dela ves mesec težka dela za tri do štiri tisoč, če delo sploh ima! Tisoče in tisoče je brezposelnih, mnogi, stari in onemogli, ne bodo mogli več k zdravniku. A. Capuder, daj, daj, mi smo geniji, ti pa nekulturen! Bič v roke in izženite jih iz templja! Cankar je rekel: »Najprej ideja, potem obleka.« Mi pa. vsaj večina: Najprej jaz, potem pa nič. O kaki ideji, slovenstvu in podobnem — kaj jim mar. In to je zlata Ljubljana, kjer se začne porajati vesolje, brez katere ne obstajajo ne Novo mesto ne Krško, Maribor — morda, Sežane in Murske Sobote pa ni, kdo je o tem že kdaj slišal?! In vendar — so. Kdo je kriv? Na primer: novomeška gimnazija je praznovala, in to bogato, 245-letnico obstoja. Izdala je tudi edinstveno knjigo Stezice, v kateri je soočala odrasle rodove in njihovo sedanje delo in sedanji dijaški trud in prizadevanje. O kranjski 180-letnici gimnazije je bilo v Delu marsikaj zapisanega, o novomeški, vsaj jaz nisem zasledil, nič. Ali Delo. katerega poglavitni mož je bivši Novomeščan in celo stezičar. ni pozorno ob taki ignoranci svojega novinarja ? In še marsikaj se dogaja v Novem mestu, izhaja revija Rast. izhajajo knjige v Sigi. v založbi Erro in drugod, a tega - ni. In izhajajo knjige v Krškem, a jih ni. To je, kar me je pognalo v to pisanje. Odkrivamo Avstralijo, Ameriko, ne vidimo pa 70 km od Ljubljane! Sem klasično in sodobno vzgojen in, upam, da znam kolikor toliko presojati, čeprav pa res ne znam svojega neznanja tako umetelno prodajati kot premnogi na Kranjskem, ker me vedno bolj preganja misel kot nekdaj Sokrata, da vedno globlje spoznavam, da vem le toliko, da nič ne vem. In zato ne upam, da v pravem pomenu ne upam, ali taka poniglavost te le vrže iz postelje. In ti vseznalci so se lepo zaprli v svoje revizorje in monopolno prodajajo ministru Capudru, ki je zelo moder in hvala bogu v tem primeru zelo reven minister, svojo domišljavost in ga vlečejo za rokav, z daj, daj. daj. lačni smo denarja in slave. Mi smo genialni, ne vidiš?! Butec! To je, kar se mi je porodilo ob gledanju te oddaje. A ni bila kriva ta oddaja, bogve da ne, nabiralo se je desetletja, ob tem pa je bruhnilo kot tisti vulkan na Filipinih. Pravkar berem Javorškove Spomine na Slovence. Sijajno delo. predvsem pa pošteno in res z dobrim poznanjem naše preteklosti in še bolj našega značaja. Če nikjer drugje, tu je bil velik in — predvsem pošteh. In kaj očita Slovencem? Isto kot jaz: boj za oblast, za denar in poniglavost. Danes imamo nekaj res zelo velikih ljudi, celo v politiki. Nadvse cenim dr. Drnovška, Kučana, dr. Pučnika, dr. Bučarja in morda še koga, ki sem ga v ihti pozabil, a imamo prav take klasične izdajalce ktxt v preteklosti, ki so se za oblast prodali. In naš parlament. Minister Šešok jih je presenetil?! Nas »doli« ni. one - pa. Naj ti gospodje, analfabeti v politiki, takoj zapusfe naš parlament. In prav tako je v književnosti. Dobili smo velike, enakovredne naši veliki preteklosti, kot so Šeligo. D. Zajc, Strniša, Minatti, Kovič, Makarovič, sijajni dramatik D. Jančar in še kdo, a koliko sto je poniglavcev, ki so napravili s svojim pojavom veliko škode?! Za konec, ne da bi komu razkrival svojo preteklost, ampak'za jasnejše dojemanje, kako doživljam naš slovenski preporod. Letti 1928 me je mati pripeljala iz Kanade — za eno leto, ker je bila zelo bolna, potem bi se vrnila, imela je potno dovoljenje - za eno leto. Umrla je po 17 dneh in jaz sem ostal v Sloveniji, drugače bi bil najbrž danes Kanadčan. igra usode, a mi je zelo žal, kar priznam. Ne bi spoznal take vesoljne poniglavosti. kot je slovenska! In vendar — ljubim svoj dom in svoj jezik, a na preljube Kranjce nisem kaj preveč ponosen. Prevelike in premajhne ljudi poraja ta naša uboga zemlja, zato mi je žal, da nisem Kanadčan. In koliko se jih bo vrnilo — v to gadje gnezdo poniglavosti! Vsakomur bi lahko mirno vrgel vulgarno v obraz: Tepec! Janez Kolenc, Novo mesto Živeti s sladkorno boleznijo bo vse težje Nedavno objavljeni Predlog za izdajo zakona o zdravstvenem varstvu in zdravstvenem zavarovanju (Poročevalec št. 16, 23. 5. 1991) me je spodbudil k temu, da sporočim svoja gledanja na novo nastajajočo zdravstveno zakonodajo in hkrati tudi na naša lastna prizadevanja v Zvezi društev Slovenije zn boj proti sladkorni bolezni. Sladkorna bolezen je namreč postala pomemben in rastoč zdravstveno-socialni problem v Sloveniji. To ugotavljajo tudi programske usmeritve za delovanje društev in Zveze za petletno obdobje 199 1 — 1995. Tega dejstva se Zveza že dalj času zaveda in je bilo za boljše zdravstveno varstvo diabetikov izvedenih že veliko aktivnosti, ki so pripomogle k temu, da je danes v Sloveniji diabetolo-ška služba zadovoljivo organizirana. Poleg tega je na voljo že vrsta dietnih prehrambenih proizvodov, ki pa seveda niso tako poceni. Sicer pa je splošno znano, da je sladkorna dieta ena najdražjih. To pa ne bi bilo takt) pomembno, če ne bi bila prav ta dieta ena od osnov zdravljenja. Sladkornim bolnikom z dalj časti trajajočo boleznijo tudi kronično peša zdravje oz. smo izpostavljeni posledicam, ki privedejo do slepote, odpovedi ledvic, ganren — skratka, vodijo v invalidnost. Zavedajoč se tega, so zveza in društva opravili vrsto konkretnih dejavnosti in pomoči posameznim bolnikom ter društvom, oblikovane so bile pobude in predlogi za boljšo organiziranost društvenega, zdravstvenega, prehrambenega in socialnovarstvenega delovanja po vsej Sloveniji. Ta dejavnost je, kot je najbrž znano vsem diabetikom, ki so aktivno vključeni v društva, obrodila številne sadove. Ostali pa so tudi še nerešeni problemi. Če upoštevam gornje ugotovitve, ki so le zelo grob prikaz stanja v zvezi s sladkorno boleznijo, se zelo čudim, da sladkorni bolniki v osnutku novega zakona nismo omenjeni niti na enem mestu oziroma v nobenem členu. 22. člen zakona opredeljuje nov sistem zdravstvenega zavarovanja. Za kritje zdravstvenih storitev v celoti so tu navedena tudi zdravila na recept v skladu z ustrezno razvrstitvijo. Sladkorni bolniki moramo v velikem številu poleg svojih osnovnih zdravil, kot so insulin in tablete za delovanje trebušne slinavke, jemati tudi druga, ki v bistvu blažijo ali zavirajo razvoj kroničnih komplikacij (kot npr. doxiIek). Številna od teh pa so uvrščena na negativno listo, kar pomeni, da jih moramo plačati v celoti. Nadaljnji primer so specialistični ambulantni pregledi, za katere naj bi po novem obvezno zavarovanje zagotavljalo le 75 odstotkov cene storitve, razliko pa bo treba doplačati, če pacient ne bo dodatno zavarovan. Treba je povedati, da so do sedaj bili specialistični pregledi, ki so se nanašli na ugotavljanje razvoja diabetičnih komplikacij, brezplačni. Sedaj pa bodo poleg drage prehrane, plačevanja nekaterih zdravil in ob vse slabšem socialnem položju v družbi predstavljali še dodaten strošek za sladkornega bolnika. Lahko bi bil malo zloben in dejal, da bodo imeli odslej sladkorci najraje odpoved delovanja ledvic, kajti dializne storitve bodo pri obveznem zavarovanju dosegle 95-odstotno pokritje. Zakonodajalec se očitno zaveda, da se število kroničnih bolnikov povečuje, kar je vidno iz obrazložitve samega zakona, vendar menim, da obstajajo resni pomisleki, da se bo njihovo število v bodoče zmanjšalo, kar je v interesu celotne družbe. V zakonu se tako vidijo resni materialni problemi naše družbe, čeprav ne dvomim, da se želimo tudi v zdravstvenem zavarovanju približati sodobnim evropskim standardom. Že dosežene zdrav-stvenovarstvene storitve oz. ugodnosti pa bo treba pri sladkornih in drugih kroničnih bolnikih obdržati vsaj na isti ravni, če se jih že ne bo dalo izboljšati. Kljub vsemu pa vidim tudi določeno možnost, da prek društev oz. zveze aktivno vplivamo na izboljševanje zdravstvenega varstva diabetikov in na njihov socialnovarstveni položaj. 6. člen zakona namreč določa, da republika Slovenija planira razvojne možnosti in potrebe po zdravstvenih programih in zdravstvenih zmogljivostih. Plan zdravstvenega varstva vsebuje strategijo razvoja zdravstvenega varstva in pri oblikovanju le-te bomo morali aktivno sodelovati s pobudami in predlogi, katerim naj bi bile osnova predvsem Programske usmeritve za delovanje društev in zveze za obdobje 1991 — 1995, sprejete na redni letni skupščini marca letos. Čedalje pomembnejša pa je še vedno preventivna dejavnost s pravočasnim odkrivanjem in zdravljenjem bolezni, ki vključuje tudi edukacijo sladkornih bolnikov. Srečko Mokotar, Dol pri Hrastniku Slovensko poročilo Ko so ob koncu leta 1943 sedli skupaj na teheranskem sestanku Roosevelt, Churchill in Stalin, da se dogovorijo o nadaljnjih zavezniških posegih in o Nemčiji po 2. svetovni vojni, so potekala mirovna pogajanja še zmerom sredi svetovne in evropske vojne vihre, kot vemo, pa so 5. 6. 1945 prevzele nad Nemčijo oblast štiri zmagovalne sile v štirih zasedbenih conah. Mirovne mednarodne pogodbe so se sklepale še naslednji dve leti. Zahodni pakt bruseljske pogodbe letti 1948. ustanovitev Organizacije za evropsko gospodarsko sodelovanje, varnostni pakt Organizacije ameriških držav tega leta. izključitev jugoslovanske KP iz Kominorma ter protiin-formbirojevski 5. kongres KPJ v Beogradu predstavljajo svetovne dogodke, ki so pomenili organizacijsko spremembo v zahodnih in vzhodnih ter daljnovzhodnih družbah, tam z razglašeno Demokratično ljudsko republiko Korejo. In ko je v osnutku mirovne pogodbe leta 1952 ponudila ZSSR predlog za ponovno združitev Nemčije, ko se je tega leta na 6. kongresu KPJ v Zagrebu kompartiju preimenovala v ZKJ, so ta zgodovinska in politična dejstva le potrdila monopolno razdelitev sveta med velesilami bolj. kot bi sicer lahko pričakovali. Kdo je nasprotoval leta 1 953 ljudski skupščini FLRJ, da je sprejela ustavni zakon o temeljih družbene in politične ureditve ter o zveznih organih oblasti? Zdaj ko je Skupščina Republike Slovenije sprejela naš ustavni zakon in z Deklaracijo o neodvisnosti proglasila slovensko osamosvojitev, kar je potrdilo demokratičnih prizadevanj za sožitje v lastni suvereni in pravni državi, pa je. kot vse kaže. JA samovoljno kot zvezni oblastveni in izvršilni organ kar mirno zisa napadla ne le suverenost in nacionalno osamosvojitev Republike Slovenije s politično usmeritvijo vojaške ZK-Gi-banja za Jugoslavijo, marveč agresivno ter uničevalno ozemlje in ljudi Republike Slovenije. s čimer je začela vojno s Slovenijo* kot naša nesosednja država oziroma kot naddrža-va nad državo Slovenijo. S tem ko smo Slovenci plebiscitno ■ izstopili iz SFR Jugoslavije, torej po lastni odločitvi in samoodločbi osamosvojitve v celotnem družbenem življenju, je bila vloga JA le v tem, da se zadrži na zelenem pasu naših meja, z vojno pa je hotela s svojim tankovskim komunizmom zavzeti meje naše dežele, torej tuje države: Raziog za to agresijo ni upravičen in ne opravičljiv, ker slovenstva ne more braniti JA tako, da napada iz zraka in s kopnega ozemlje, ki ji ne pripada več. ne upravno ne vojaško. SFR Jugoslavija kot naša nesosednja država nas ne more šteti niti za kakšno avtonomno socialistično pokrajino in ne slovenstva za narodno manjšino med drugimi svojim narodi, ker je slovenstvo že od Samove plemenske zveze in od karantanske države sem doma v svoji lastni domovini. Zato je slovenstvo proglasilo ob agresiji in vojaški intervenciji, najprej na mejnih slovenskih prehodih, nato pa na vsem ozemlju Republike Slovenije, ki jo branijo gibljive, lahko oborožene enote teritorialne obrambe, prav JA za okupacijsko vojsko. Beograjski general Adžič se sicer čudi, odkod toliko sovražnosti z nasprotne strani, kot da ne bi videl in vedel: koliko gorja je bilo povzročenega slovenskemu narodu, koliko vojne škode v enem sa- DL.LO stran 23 mem vojnem tednu na ozemlju Republike Slovenije — za to. da nas je poskušala JA pohoditi s tankovskimi pohodi, ne more biti hvaležen noben državljan Republike Slovenije, z okupatorjem pa ne more biti prijatelj, četudi v imenu bratstva in enotnosti, ker je bila sila storjena in uničenje izvršeno ravno s strani JA. Morda se je tudi res ponovilo po svoje leto 1941, ko so Slovence poskusili pregaziti nemški tanki oziroma tanki socializma. ki je bil strankarsko nacionalsociastičen in delavsko partijski, generalu Adžiču pa kot da ni znano, da se je slovenstvo tudi takrat silovito uprlo tistemu tankovskemu nacionalsocializmu, vojni in uničenjem; in ni se zgodilo prvič v svetovni zgodovini, da generali ne spoštujejo plebiscitne volje naroda in da poskušajo ohraniti skupaj, kar se je razdružilo. Kadar so namreč generalska stališča politična, so vselej kazala na diktaturo in totalitarizem kjersibodi, tako je že od nekdaj. General Adžič je verjetno pozabil povedati beograjski javnosti, da je Jugoslavija strahotno zadolžena, da je prišlo do sesutja gospodarskega sistema in brezposelnosti, daje treba graditi, ne pa rušiti, ohranjati vsa sposobna, zlasti še mlada življenja, ne pa jih žrtvovati — razdružitev Republike Slovenije s SFR Jugoslavijo je pripomogla k reševanju jugoslovanskih gospodarskih problemov navzlic nacionalnim nasprotjem v kulturni in civilizacijski različnosti med narodi. Republika Slovenija je dosledno demokratično spoštovala prav to različnost kot neodvisna in osamosvojena država, za to spoštovanje, ki ne, želi ali noče poenotiti vseh na imenovalec Jugoslovan, pa je bila prav tako napadena. Kajti meje z evropskim Zahodom so bile tako rekoč do okupacije tega tedna odprte. Z zgodovinskega gledišča je tudi znano, da je vojni komunizem ob monopartijni oblasti prinesel ljudem ideološka stroga načela, podkrepljena - včasih že z ljudožersko — lakoto, neučinkovitim gospodarjenjem, z vsakokrat »novo ekonomsko politiko«, z osiromaše-njent prebivalstva do beraške palice proletarskega razreda... V evropskem civilizacijskem in pravnopolitičnem prostoru je ob izteku 20. stoletja in v družbah postsocializma, kamor sodi tudi SFR Jugoslavija kot bivša, presenetljivo, da se poskuša ohranjati zoper sicer izglasovano demokracijo vojaštvo nad gospodarstvom, monopartija nad večstrankarsko sestavo skupščin, orožje nad vlado, uniformiranost nad kulturnimi in narodnimi razlikami. Ukazovalni jezik JA, ki ni slovenski, ne more postati uradni jezik Republike Slovenije, prav tako noben drug svetovni jezik. Slovenska šola s sistemom izobraževanja ima perspektivo v lastni zgodovinski samobitnosti, slovenska kultura v sodelovanju z drugimi narodi prav tako. Plebiscitna slovenska volja je politično izražena volja, ki zavezuje tudi slehernega mirovnega pogajalca, da je samostojna Slovenija neodvisna država. Vladimir Gajšek, Ljubljana spočiti tudi najbolj hrupni. Nesmisli se torej kopičijo! Zato: Šumljakova pot naj ostane v celoti kot prva varianta, v znak spoštovanja izvirne ideje, pa tudi tradicije; sam pa sem za njene radikalne spremembe posameznih etap. izhodišča in cilja, za občutno krčenje »obveznih« koč za več vrhov, predvsem pa zato. da se gorska pot neha na višini, ne pa v »čistem« Jadranu, kar je groteskni finale (seveda po izvirni varianti lahko prehodiš tudi ta del). Naj ostane pešpot transverzala, najdaljša in najlepša v Sloveniji, le dugačna naj bo: kako. predlagam; Pohorje — začnimo jo z »vzponom« na razgledni stolp nad Bellevujem (!) in s prvo. simbolno razgledno štampiljko ter s povabilom k hoji naprej; izpustimo Mariborsko kočo (kaj sploh dela v predlogu?); od Šumika (pri slapu ali riži žig) naj pot vodi (tudi) k Črnemu jezeru, v zadnje prave pohorske predele (se tej etapi odrekate zaradi spomenika Pohorskemu bataljonu?): in naprej k Lovrenškim jezerom (treba bo urediti pot. saj se tod izgubijo celo domačini); za Ribniško kočo se povzpnimo na najvišji pohorski vrh, na Črni vrh (ki ga doslej med obveznimi točkami ni bilo); Koroška — Sleme izbrišimo s seznama planinskih postojank (je hotel, se pa da v njem, na podstrešju, celo prenočiti); korak preusmerimo na Komen (vulkanski vrh) in k Bivaku na Široki trati (morda žig); Kamniške — (birokratsko) nesmiselno je predpisovati varianto na Planjavo s Korošice (kdor gre iz koče na Ojstrico in je vreme lepo. že sam izbere grebensko nadaljevanje do Planjave); saj res: kam se je izgubil ta lepi vrh? Še misel: če so že potrebni, žige trdno vdelajmo v skalo, vendar, čim manj jih bo. tem manj bo vandalizmov nad njimi in nad potmi do njih; varianta čez Tursko goro (okno) je edino smiselna; s Skute naj pot vodi na Grintavec (lahko pod Dolgim hrbtom), z njega pa naj se spusti na Kokrško sedlo (Kočno uvrstimo med obvezne točke razširjene poti. s čimer preprečimo dva zelo nevarna spusta — z Grintavca in s Kočne do Češke koče); hojo nadaljujmo do Suhadolnika in Celarja (novo markiranje) ter na Javorov vrh (še urediti) pa mimo Hudičevega boršta (ena od sto slovenskih znamenitosti) na Kališče: s Storžiča markirajmo in zavarujmo pot čez Psico na M. Poljano: Karavanke — pustiti je treba znani varianti za Stol (ni hujšega, kot če ti kdo še v naravi jemlje svobodo izbiranja), obe imata namreč svoja krasna mesta: predlagam tudi grebensko varianto s Stola na Golico (ob stari ses eda) in dol pa Pristavo; tu naj se prvi del pešpoti neha. naj se popotnika povabi na nadaljevanje iz Vrat ali Zadnjice/'Treme in naj se ga opozori, da ga zunaj čaka udoben avtobus za Jesenice (kdor hoče. lahko hodi temeljno varianto v Vrata). Julijci — iz Vrat (neobvezna točka) lahko nadaljujemo pot na Triglav po Tominškovi poti. pogumnejši pa skozi Luknjo, zato naj ima obvezen (?) žig le Triglav in morda še ena od vseh koč naokrog (npr. Dolič); tudi tako bi zmanjšali naval v to okolje, ga ekolo-, ško razbremenili, saj je tod še posebno krhko Obvestila PZS) o spremembah in novem vodniku slovenske planinske (?) poti. ki se bliža častitljivemu jubileju — štiridesetim letom in po kateri nas je doslej hodilo že blizu 5000; tako ali drugače hodilo; bolj ali manj zadovoljnih. Modri možje (in žene?) so se v soboto (8. junija) zbrali v beli Ljubljani prav kot nekoč Višnjanje: staknili st) svoje izkušene planinske glave in (verjetno) kar precej samovšečno tuhtali, presojali in (kot se šepeta) tudi trmoglavili, le da tokrat ne o kozlu, pač pa (tudi) o — poti. o poti. ki je vse prej kot navadna, saj je postala že kar mali slovenski simbol. In so (kot se sliši) tudi sklenili, naj kljub drugačnim glasovom iz baze ostane — razen manjših kozmetičnih izboljšav — nespremenjena. Večine tistih, ki po njej hodimo, res hodimo, ta modri zbor. tako se vsaj zdi. ne želi vključevati v svoj polilog. pa bi utegnile biti naše izkušnje zelo dragocene in uporabne. Mogoče bi bilo storiti to že z drobnim javnim povabilom in spodbudo vsem. ki nam je pot. okrog katere se vse vrti. resnično draga. Vsaj v glavnem! Ne strinjam se z molkom, zaprtimi vrati in kuhanjem v varnem zatišju (najhujše so tiste nevihte, ki te presenetijo izza grebena); zato tudi to pismo. Oglašam se nepovabljen, vendar kot eden od 5000 pohodnikov, ki osrednjo pešpot pomagamo ohranjati pri življenju (čeprav imajo mnogi med nami vse prej kot kulturen odnos do nje) in ki posredno tudi »podpiramo« številna planinska društva (čeprav nekatera tega niso vredna), katerim ste zaupali urejanje poti in oskrbovanje koč (oboje je namreč redko zgledno, mnogokje bi zveza že morala poiskati boljšega skrbnika). Z. družino hodimo po tej poti že dve desetletji, v zadnjih dveh letih smo jo končno tudi formalno prehodili. kar pomeni, da smo zbrali vse potrebne »dokaze«, tj., da nam je uspelo »poloviti« vse (večino) potrebne (?) žige in podpise, zaradi česar smo marsikje pozabili, da smo prišli v naravo predvsem po naravo, po novo doživetje, po zelenino, ne pa zaradi zelenih knjižic, ki se jih mora v potrditev prehojene poti napolniti z vsemi (ne)smiselnimi znaki. Oglašam se zato. da se javno sliši »uporabniški« glas in drugačen predlog. Tudi zaradi njegove verifikacije. Menim, da je osrednje vprašanje, kako še motivirati za hojo po tej, takšni poti! Kako jo toliko (tako) spremeniti in izboljšati, da bi se po njej rado hodilo in res hodilo ter mirno uživalo obilje vsega, kar ponuja. Zato se ne strinjam, da se vztraja pri tistem, kar je čas že zavrgel in je iz dneva v dan bolj vprašljivo (tudi dražje), morda zaradi inercije. Seveda tudi nisem za spremembe na slabše. Potrebno je utemeljeno spreminjati, znova premisliti temeljna izhodišča in namen in se drugače, prenovljeno lotili predvsem trase; še prej pa bi veljalo izvedeti, koliko pohodnikov je to pot resnično v celoti prehodilo, še posebej od Cerknega naprej, ko se večino točk lahko »osvoji« z avtomobilom, ko postajajo kraji za hojo manj zanimivi, možnosti zanjo pa nemogoče (malomarno urejene poti. dolge ceste, zaprte koče. zaradi katerih se skoraj mora bivakirati). Lahko sicer v zvezi vztrajate in zapišete v novi vodnik predlagane spremembe. bojim pa se. da bo kljub temu pohodnikov čedalje manj. čedalje več pa »aviohodni-kov«, lakih, ki marsikaj »prehodijo« kar na štirih kolesih (kar preizkušajo že po Pohorju: le vprašajte poštene oskrbnike, kakšne čedne kupčke knjižic prinašajo naprošem posamezniki po žige in v podpis) — se pa potem ■ najbolj bahajo, največ kritizirajo, najbolj pomilovalno gledajo na hodeče čudake in sv) del lahko začeli v Zg. Trenti in kar z Jalovcem (ne strinjam se. da bi ta najlepši vrh. kralja vrhov, predpisovali, saj sam dovolj močno vabi. šibkejše pa prav tako odbije, k sreči), nadaljevali bi s Prisojnikom (več dostopnih poti. tudi Okno), z Razorjem (z Mlinaric je varneje gor), od tu pa bi dopustili varianto na Luknjo in Triglav ali na Škrlatica). v Vrata in potem na Triglav: za to varianto bi z Doliča lahko nadaljevali na Prehoda',-ce. medtem ko po prvi poti vodi na Luknjo in obratno; v nadaljevanju naj odpade Komna, pa tudi žig v Koči pri Sedmerih jezerih (tako zaradi odnosa do popotnika kot do okolju ta postojanka ni \ redna časti osrednje slov enske planinske poti); Primorska — tja do Potezna, potem gre v redu. moti le nekaj nehigieničnih, prastarih koč v zadnjem delu: pri Cerknem pa se prava pot neha. saj se ponudijo možnosti za »goljutije« — že na Sivko pripelje asfaltirana cesta, za redke hodce pa poskrbijo sami domačini, sla iščejo pot (saj so nekatere markacije prekrite, drugod, npr. na Ledinskem Razpotju, pa te preusmerijo kar v brezpotje); od Idrije hi morala pot čez Hleviše v Belo. pod ( rnim vrhom na Javornik (urediti kočo) in Nanos (Goljaki in Čaven naj postanejo obvezne točke razširjene poti); predlagana pot na Vremščico je sprejemljiva (če jo bo kdo le hotel hoditi), enako nadaljevanje na Slavnik, kjer pa naj se naša pešpot tudi neha (že kar simbolično). (Temeljna varianta vodi do morja, postaja pa mestoma kur groteskna: človek se sem pa tja zaloti pri preklinjanju svoje trmaste vztrajnosti.) Takšni so moji predlogi. Morda nad njimi ponovno staknete modre glave, jih sprejmete ali vsaj dopustite preizkus v praksi. Seveda bi morali hkrati tudi »uslišati« predloge zahtev e za učinkovito zaščito narodnih parkov, za odpravo dolinskega udobja v visokogorju (rjuh, »hotelske« ponudbe, vsega, kar škodi okolju), za omejitev množičnih pohodov. vse skupaj pa v skupščini čimprej tudi uzakonili. Želeti bi bilo hkrati tudi. da bi se bolj odprli svojemu članstvu, še posebno tistim hodcem, ki še znamo spoštovati narav o in njena rav notežja. tistim, ki znamo ceniti že malenkostne storitve društev, oskrbnikov in zveze (razkošje bomo vedno odklanjali, saj ni za v gore), kar v kočah dokazujemo z uvidevno tišino, skromnostjo, redom in toplo besedo. Se pa zdi. da je takšno vedenje nezaželeno..odveč, da je važnejši zaslužek ne glede na posledice, da se hoče dolinskost tudi v gorah. Joda hrup. popivanje, raznovrstne egoistične ošabnosti, k čemur spodbuja preveč »udobja«. rojevajo prav neprijetne sadove, od 1.meril) pravi gorniki bežimo v tišje, bolj odmaknjene in manj znane predele, saj srno sicer drugod »čudaki in fosili«. Nesmiseln lov na žige stopnjuje porazno stanje. Dragi prijatelji: sprevidite vendar, da izginjajo zadnji koščki gorske svetosti, samote, tišine in lepote, po kar v gore hodimo, mar ne. Razložite ljudem, tla ti kraji niso za vsakogar če pa že vanje pride, mora biti do vsega in vseh v njih spoštljiv. Drugače mu poli zaprimo. Pot naj tudi vzgaja, osrednja se posebej. Gorska narava umira. Naši glasovi tonejo v trušču spodbujevanega porabništva m nesramnosti. še posebej na osrednji poti. ( >h koncu še »zelena« prošnja: naredile vsaj na tej poti. kjer je najhuje, vse. tla se v naravo nemudoma vrnejo tišina, spoštovanje in reti. po tem se bodo vrnili tudi v Človeka. D« ho vse drugače, ko bo drugič stopil po znanih stopinjah. Marjan Štranear. Nova Gorica Odprto pismo Planinski zvezi Slovenije Te dni se je govorilo in pisalo (Večer. Delov -iHn ranljkvoUPrimorci (in še kdo)-pa hi drugi -.j > i » i ) SOBOTNA PRILOGA -w«y- -gospeh teritorialne obrambe, ki je I preprečila zasedbo mejnih preho-1 dov in zrušenji legalne slovenske pSa J vlade in parlamenta, ne bo pome-nil dosti, če nam ga ne bo uspelo vnovčiti in izkoristiti tudi na političnem in diplomatskem področju. V trenutku, ko pišem tale prispevek, seveda še ni mogoče dokončno odpisati novih spopadov in nemara nove eskalacije na Slovenijo, pa vendarle priznanja Slovenije kol samostojne in suverene države ne bo mogoče doseči samo z orožjem; to je, vsaj upam tako, že opravilo svojo nalogo. Ostalo morajo storiti politiki in diplomati, po možnosti vsaj tako uspešno, kol so bili uspešni teritorialci na bojnem polju. Slovenska samostojnost je na dosegu roke in obenem še zelo daleč. Da bomo neodvisna in samostojna država, ne glede na to, kako dolga utegne biti pot priznanja, ni nobenega dvoma več. V tej osemdnevni vojni z Jugoslavijo so se nemara najbolj pomembne spremembe zgodile na mentalni ravni. Slovenke in Slovenci so seveda že pred to vojno bili za samostojnost in kar je še takih stvari, toda globoko nekje v nezavednem so vendarle še bili Jugoslovani. Z izjemo politično aktivne manjšine se s tem vprašanjem samostojne države niso niti ukvarjali; pritrjevali so izjavam in ukrepom politikov o slovenski samostojosti, šli so na referendum in glasovali »za«, ampak vseeno so navijali za jugoslovanske športnike, federalnim institucijam in politikom so sicer nasprotovali, pa vendarle so jih na neki način »afirmacije skozi negacijo« priznavali, imeli so se za del »jugoslovanskega kaosa«, do drugih narodov v Jugoslaviji so, tako kot je-povsod po svetu v na- PAVEL GANTAR Dan potem ra vi pri takih rečeh, imeli predsodke, kaj več od tega pa ne. Slovenci so pred vojno »opravili« z Jugoslavijo bolj na površinski ravni. Intervencija jugoslovanske vojske, zgroženosl ob mrtvih, nekaj preždetih ur v zakloniščih, predvsem pa strah in negotovost so odnos Slovenk in Slovencev do Jugoslavije spremenile na medi. Jugoslavija, poosebljena v jugoslovanski armadi, se je preprosto potujila. Jugoslavija se pojavlja kol nekaj zunanjega, kot nekaj, kar mimo naše volje vstopa »na svet« in si prisvaja nekaj, kar ji ne pripada. Oborožena intervencija je postavila nepremagljivo bariero med Slovenci in Jugoslovani. In če se je to moralo zgoditi, se je to zgodilo na pravi način: prav tista sila v Jugoslaviji, ki se je ves čas predstavljala kot še zadnja kohezivna sila jugoslovanske države, je s svojim ravnanjem odločilno prispevala k temu, da je Jugoslavija za Slovence prenehala obstajati kot okvir in kot pojem, v katerem bi se še sploh lahko prepoznali. Vojna je pripomogla tudi k temu, da se je sicer fiktivna kohezivna ideologija, povzeta v frazi »bratstva in enotnosti«, začela trgati tudi v Ju- goslaviji. Sposobni so prepoznali Jugoslavijo brez Slovenije. K temu so največ pripomogli starši otrok, ki služijo vojaški rok v Sloveniji ali pa so sodelovali v vojaških operacijah JA v Sloveniji. Vprašanje razburjene matere v zasedeni srbski skupščini »Kaj delajo naši otroci in zakaj umirajo v Sloveniji?« je povzelo stališče dobršnega dela Jugoslavije clo Slovenije, obenem pa je sprožilo proces močne dezintegracije JA, ki se kaže predvsem v tem, da vojaki zapuščajo vojsko in se vračajo domov ali pa se predajajo. Enkrat se je končno treba strinjati s črnogorskim zagovornikom trde linije Milom Djukanovičem in z njegovim priznanjem, da »si nismo bratje« (kar smo sicer v Sloveniji tolikokrat poudarjali) in da jc_brez smisla kogarkoli zadrževati v Jugoslaviji, če tega sani ne želi. Sicer nam bodo dejanski odhod in njihovo priznanje tega odhodu poskušali čim draže zaračunati, toda nesluten napredek je že to, da so se o tem sploh pripravljeni pogovarjati, da jim je postalo jasno, da po vsem, kar se je zgodilo, sožitje pač ni več mogoče. V tem trenutku kakršnokoli zmagoslavje in cinične opombe o razkroju jugoslovanske armade, ki so jo sprožili slovenski teritorialci in zaskrbljeni starši vojakov, ni na mestu. Posebej zato, ker generali ne razmišljajo razumno in so v mejnih situacijah, ko so potisnjeni v kot, sposobni potegniti samouničevalne poteze, s katerimi bi poleg sebe razdejali in uničili še vse listo, kar bi jim prišlo pod roko. Sedaj se bo treba pogajati. Nastopa obdobje, v katerem se bo Slovenija, mednarodnopravno gledano, znašla v nekakšni dvojni vlogi. Po eni strani je mednarodnopravno še jugoslovanska zvezna enota, po drugi strani pa dejansko vse bolj, tudi v mednarodnih pogledih, nastopa kot samostojni subjekt. Toda prav to, da Slovenija v političnem pogledu že nastopa kol subjekt, s katerim se sklepajo dogovori in sporazumi, kot je na primer ta v zvezi s premirjem in zamrznitvijo nadaljnjega uresničevanja osamosvojitvenih ukrepov, pomeni poleg priznanja tudi obvezo. Če smo vse do začetka vojne lahko izvajali osamosvojitveno politiko s pomočjo enostranskih ukrepov (kol so to sicer počeli vsi v Jugoslaviji, še posebej pa Srbija), v mednarodnih okvirih takšne politike ne bomo mogli več izvajati. Zato se bo sedaj začel boj za interpretacijo sporazumov in dogovorov, tako tistega z znamenito »trojko« kol tistega, ki ga je slovenski politični vrh sklenil z Mesičem in Tupurkov-skim. Markovič ima na primer bistveno različno interpretacijo »zamrznitve« odcepitvenih sklepov. Zahteva vrnitev na stanje pred sprejemom deklaracije, medtem ko slovenska politika la sklep interpretira kot priznanje že izvedenih ukrepov in zamrznitev nadaljnjih ukrepov za tri mesece. Merodajno interpretacijo bo torej morala dati »trojka« in to interpretacijo bo Slovenija morala spoštovati. Torej je treba dobro pripravili argumente in lobirati vsepovsod po Evropi, da zamrznitve ne bi prevedli v dejansko razveljavitev deklaracije in njenih izvedbenih ukrepov, zn kar se bodo prizadevali v Jugoslaviji. Markovič je očitno pri tem povsem neomajen in prav zato nevaren, ponovno ponavlja staro formulo za pogajanja: »Iz Jugoslavije lahko greste ven le, če se dogovorimo, dogovorili pa se ne bomo.« V tem pogledu je od lega tedna naprej bistveno bolj konservativen kot srbska ali črnogorska skupščina. Evropi je treba dokazati in dokumentirati, da pogajanj ni bilo zato, ker zvezna vlada ni pristala nanje, čeprav seveda ne bomo mogli skriti dejstva, da je slovenska vlada i' Jugoslaviji naredila bistveno premalo, da bi jo pripravila na odcepitev. Bistveno je, kako bodo opredeljene koordinate za pogaju- nja. Če bomo pristali na Markovičevo interpretacijo teh koordinat, se pravi legalistična federalna vlada, ki zahteva izvajanje zveznih zakonov nasproti enostransko secesionistični Sloveniji, utegnemo zaiti v škripce. Če pa nam uspe prepričljivo dokazati, da se na mejah v zvezi z odcepitveno deklaracijo, razen druge zastave in obmejnega napisa, za Jugoslavijo ni nič bistvenega spremenilo, da so torej meje in carina zgolj izgovor za intervencijo, bomo lahko uspeli. Konec koncev bo štelo tudi to. kdo efektivno nadzoruje meje. Vendar ne nameravam iti v podrobnosti in različne opcije, ki se ponujajo v pogajalskih procesih. Opozoriti nameravam samo še na določen vidik v zvezi z mednarodnim priznanjem Slovenije. Med oboroženo intervencijo na Slovenijo smo iz Evrope in Amerike slišali nedvoumno sporočilo: Slovenija bo priznana, če bo vojska nadaljevala s svojimi posegi, ki niso pod politično kontrolo legalnih oblasti v Jugoslaviji. To sporočilo je bilo predvsem grožnja armadi in predsedstvu ter šele potem spoznanje, da so se razmerja med Slovenijo in Jugoslavijo spremenila. Tisti, ki je skrbno poslušal Bakerja, je lahko ugotovil, da je kritiziral posege armade v tistem obsegu, ko in kadar nastopa izven legalnih političnih pooblastil. Slovenija bo morala ohraniti status žrtve, ki ji z grožnjo oboroženih sil preprečujejo pol clo sporazumne odcepitve, ne pa status sile, ki hoče enostransko uveljaviti svoj prav. Pogajanja torej. Največ težav, in o tem pišem Že več kot leto dni, pa bomo imeli z našimi največji/ni prijatelji — s Hrvati. Kajti I h vali so stojo deklaracijo o neodvisnosti razumeli predvsem kol izsiljevanje za nov sporazum o Jugoslaviji, medtem ko mi dejansko hočemo ' menški pisatelj Slepilen Crane je JS& v svoji noveli Rdeči znak hrabrosti /Iglli opisal mladega vojaka, ko se je prir—:l||a vic znašel na bojišču. Najprej je bil JL rest rasen in zmeden, celo v neko grmovje se je zavlekel in malodane dezertiral, nenadoma pa se je v njem nekaj zganilo, hrabro je krenil v boj in končni kot junak. Rdeči znak hrabrosti je bila rana, ki jo je dobil V boju. Slovenija je r minulih dneh podoživljala to psihološko dramo, napisano po resničnih dogodkih med ameriško državljansko vojno. Začelo se je z zmedenostjo, saj večina ljudi ni mogla doumeli, da so tanki res krenili nad ljudi in da se /a/iko mir tako paradoksalno spremeni r vojno. Sledil je strah, pomešan s pogumom, ko človek nenadoma postane sposoben dejanj, ki mu r normalnih časih ne hi niti na misel prišla. Potem so prišli dnevi tesnobe, ko so se nad našimi glavami spreletavala letala, polna smrtonosnega tovora. Zdaj' še vedno ni pravega olajšanja, je pa že samozavest, ponos in zanos junaka: karkoli se bo še zgoililo, junaštvo je bilo »storjeno«! In predvsem je tu rdeči znak hrabrosti: velikanska rana v podobi desetin mrtvih in ranjenih, porušenih domov, uničenih gospodarskih objektov. pomendranih žilnih polj in do konca izžetih podjetij. Ta opis je potreben zato, da bi si čim bolje pojasnili, kaj se je v minulih dneh pravzaprav zgodilo. Tako tistim, ki so morda že r zanosu vojaške zmage, kot tistim, ki Slovenijo že vidijo obuto v vojaški škorenj, je treba dopovedali, da mala podalpska deželica ni nobena vojaška sila, ki bi lahko po spektakularnih zmagah prirejala parade. Ravno nasprotno, gre za »golobradega prestrašenega vojaka«, ki pa je v ključnih trenutkih zmogel izjemno notranjo trdnost, dobro organizacijo in izredno politično in diplomatsko ofenziv- Trimerjave z letoma 191S ih 1941, ko sta razpadli Avstroogrska in prva Jugoslavija, se morda zdijo že nekoliko obrabljene, vendar se vsiljtdejo same po sebi. Ko so bile zadnje ure rajnke Avstrije, so slovenski politiki delovali zmedeno in defetistično; če ne bi bilo generala Maistra, bi bili ob velik kos slovenskega ozemlja. Leta 1941, ko se je na hitro sesedla starojugoslovanska podrtija, je bila že veliko višja stopnja samoorganizacije in prodornosti, vendar je nastal politični razkol, potem pa je zmagovita stran vse doseženo tako rekoč mimogrede prodala za idejo komunističnega in-ternacionalizma in nas za pol stoletja potisnila i’ onvelovski svet. Petdeset let pozneje izpričuje slovenski koz-mos nenavadno moč in vitalnost, ki se ne kuže le v dobro organiziranem in žilavem odporu agresorju, temveč tudi i' presenetljivi kljubovalnosti. Se r sredo. 26. junija, so se državi Sloveniji pisali najbolj črni scenariji. Časopisni komentatorji, zlasti v Jugoslaviji, so ji škodoželjno napovedovali mednarodno izolacijo, revščino in gospodarski zlom; r tej godlji naj bi se prej ali slej medsebojno pobili in požrli. Stvar je bila res videli absurdna: malo, nikomur nič dolžno skupnost r nekem predalp- ■vcmpaBaK rodati hišo in kupiti novo na pode-pft Uttiželju, čim dlje od mest, najbolje rasno, narodno in versko homogenem okolju; napolnili shrambo -ijiiist. v novem domu s hrano, ki ho zadostovala za tri do štiri letu; kupiti orožje in vse to, če je treba tudi s silo, braniti pred sosedi ali še verjetneje pred lačnimi potepuhi, skratka ljudmi, ki niso ubogali tega nasvetu, marveč so raje vlagali v banke, vrednostne papirje ali kaj drugega. Tako je približno sredi sedemdesetih let svojemu milijonskemu bralstvu svetoval Hotvurd Ruff avtor knjige, ki so jo po nekaterih trditvah natisnili (in prodali) v naj večji nakladi med vsemi knjigami Nobelovih nagrajencev za ekonomijo. Temu ameriškemu mormonu je v tistih inflacijskih letih šlo tako dobro, da so ga z veseljem vabile v svoje študije tudi največje televizijske mreže, on pa je z malih zaslonov navdihnjeno pojasnjeval zgoraj omenjeno in številne druge podobne zamisli iz svoje uspešnice Kako uspeli v prihajajočih kriznih letih. Kajpada ne more nihče povedali, koliko ljudi se je ravnalo po njegovih nasvetih, čeprav je res, da so bili v tem desetletju propadajočegu dolarja nadvse priljuhleni »survivaiisti«, ki so očitno upoštevali nasvete o novem domu in zalogah hrane, saj so svoje hiše dobesedno vkopali v zemljo, najpogosteje r manjše griče, in se tako skušali izogniti posledicam ne le pričakovanega gospodarskega zloma, marveč tudi nekoliko manj pričakovanega jedrskega obračuna. Danes vemo, da so bile tovrstne naložbe v moko in konserve r osemdesetih letih nedvomno zgrešene (če nič drugega se je hrana r desetih letih gotovo pokvarila). Cene hrane so namreč tako kot ob vseh prehodih iz kreditnega v denarni sistem, r osemdesetih letih močno padle, skupaj s cenami surovin, kovin, energije itd. Danes pa nečesa vendarle ne vemo, to je, ali bi lahko la nasvet Ilcnvardu Ruffa velja! tudi za BORIS JEZ Rdeči znak hrabrosti skem zakotju naj bi nenadoma izoliral ves svet, in to zgolj zavoljo njene samoumevne težnje, da na svojem sama gospodari. Slovenci so bili pripravljeni tudi na to tragično vlogo, čeprav so dobro vedeli, da je takšen scenarij bolj »teoretična podmena«. Totem pa je za nenadno svetovno promocijo Slovenije poskrbel prav Beograd, kar še najbolje govori o stupidnosti »realsocialistične« politike, ki še vedno obvladuje največji del balkanske plošče. Sledilo je deset dni, ki so pretresli svet, kol bi zapisal John Reed, ameriški novinar, ki je svoje doživljanje oktobrske revolucije strnil v svetovno znano knjigo. V desetih dneh je samooklicana slovenska država izpričala nenavadno čvrsto vojaško in civilno organiziranost, politično širino in diplomatsko prodornost. Za nameček pa še samozavest, ki ji dotlej ni bila ravno odlika. V desetih dneh je mala državica tako rekoč pred očmi celotne svetovne javnosti položila izpit iz državnosti oziroma »državotvornosti«. Praktičen, zelo grob, pravzaprav surov izpit. Tako kot če neplavalca vržeš v vodo, pa nuj začne zamahovati... Zgodba o nekem malem narodu na robit velikega sveta, ki nenehno objokuje svojo tragično usodo, se torej hitro izteka in začenja se novo poglavje. Svojo dosedanjo vlogo smo odlično obvladovali: počutili smo se kot tragične žrtve zgodovine, boj za samostojnost je bil smisel in način življenja, za vse, kar nam ni šlo ravno od rok, pa so bili kajpak krivi starejši bratje. Državno samostojnost smo, kot bi zapisa/ Jože Snoj, evforično uvidevali kol enkrat za vselej osvojeni cilj in za zmeraj zavarovan pristan. Zdaj se, kol kaže, temu pristanu vendarle približujemo; kaj pa, ko bomo na cilju? Najprej bo seveda nujno poviti veliki rdeči znak hrabrosti, torej posledice več kot desetletje trajajočega nacionalnega osvobajanja, ki je pilo kri v prenesenem in nazadnje, ko smo zabredli v vojno, tudi v dobesednem smislu. Gre, skratka, za to, da bodo prihodnja leta vse prej kol varen pristan, četudi nam bo sreča še tako naklonjena. Gospodarstvo je bilo že pred izbruhom sovražnosti na smrtni postelji, vojaške operacije in izpad proizvodnje pa so povzročili škodo, ki jo je mogoče meriti v milijardah dolarjev. Brez tuje pomoči se gotovo ne bomo spet postavili na noge, četudi bodo »štirje milijoni pridnih ruk« delali od jutra do noči. Tujcem bomo seveda hvaležni za pomoč, toda ta pomoč ne bo zastonj: r teh trenutkih nas zlasti sosedje gledajo naklonjeno, toda takoj, ko bo vse to mimo, bo konec čustev in v ospredje ho stopila hladna ekonomska preračunljivost. V tem ni seveda prav nič tragičnega, celo nekaj povsem samoumevnega je, vendar pa to pomeni, da bo že s trenutkom, ko nas bo politično in pravno priznala mednarodna skupnost, konec sanj o svojem »vrtičku«. Hvala bogu smo Slovenci precejšnji realisti: niti približno nas ne more popasli takšno »dr-Žavotvornostno« megalomanstvo, kot je Tud- nutnovo Hrvaško, ki si državo čisto po hegeljansko predstavlja kol utelešenje objektivnega duha in ki si torej zida gradove r oblakih. »Gorski Hrvati« te reči doživljamo neprimerno bolj pragmatično, navzlic temu pa nam. ko gre za narod, nacionalno kulturo, zgodovino, državo itd., le kdaj pa kdaj spodrsne i' religioznost. V teh dneh se domnevno selimo z Balkana v Evropo. Lepo in prav. vendar smo na Balkanu lahko bili kot »kulturna nacija«, r Evropi pa ne bo ravno pametno onegaviti s takšnimi floskulami. Evropa predvsem ni nobena obljubljena dežela, temveč svojevrsten sodobni Babilon, kjer so spori in zdrahe prav tako doma, kot na ljubem nam Balkanu, in kjer prav tako poteka boj za preživetje. Temu svetu se bo treba prilagodili in se samozavestni vključili v igro, ne pa se prihuliti k prvi sosedi, ki je pripravljena ponuditi navidez varno zavetje. To pomeni, da bomo vsaj r začetku morali biti pogosto pametnejši, spretnejši, prodornejši od drugih, če bomo hoteli, da bodo sploh slišali naš glas. '“iPSpP Preobrazba Slovenije iz. »kulturne« in državotvorno nacijo, ob ntoderaciji sedanjih evropskih političnih in ekonomskih procesov, ho pomenila temeljito prenovo družbenega organizma; stavba bo sodobnejša in junkcional-nejša, izgubila pa bo seveda precej od tiste pristnosti in domačnosti, značilne za stare ruralne Itiše. V tej državi bosta. žal. tudi vojska in policija, brez katerih bi zdaj zagovorniki takojšnje demilitarizacije Slovenije od daleč opazovali tanke na mejah, še bolj od daleč pa svojo nacionalno, politično in uidi čisto človeško individualno samostojnost. Vendar pa to nikoli ne bo militarizirana država, tako kot. recimo, Izrael, česar se bojijo kritiki Igorja in Janeza. Slovenija nima za to ne zunanjih pogojev ne notranjih »psiholoških« predispo-zicij. Dobro bi bilo, če bi sedanja hitra adolescenca nacije, ki bo z mednarodnim priznanjem čisto sartrovsko dokončno »vržena r življenje«, med drugim tudi pometla tudi po tisti slovenski politični substanci, ki znova vodi v tradicionalni razkol med klerikalno in liberalno strujo. V teh trenutkih seveda ni ravno umestno razmišljati o zamenjavi Peterletove vlade, vendar ni dvoma, da je predsednik r časih, ko je bilo treba ohranili sorazmerno trdnost političnih institucij, dodobra izkoristil Demosovo zaslombo. Tiha, toda vslrajna katoliz.acija dežele kajpak ne revo/lira le manjšine, temveč predvsem liste intelektualne kroge, ki jim je tuja vsaka dogma. Vsekakor je upati, da ho na prihodnjih volitvah, ko protikomunizem in nacionalna ogroženost ne bosta ivt odločujoča dejavnika, prišlo do bolj naravne in racionalne razporeditve sil po političnem prizorišču. Se\ edu to razmišljanje ni puzh' nit takojšnji medsebojni politični pokol zdaj, ko bomo tako rekoč sami s sabo. Vsekakor pa je precejšnja nevarnost, da si bo vladajoča politična struktura skušala prisvojili veliko moralno in politično zmago, ki jo Slovenija doživlja t teh dneh. in se dolgoročno utrdili na oblasti, tako kot so se komunisti leta 1945. Rot gmoti zgodovina, so majhne države pogosto bolj nagnjene od velikih k •ncprcmokijii osti« vladajočih režimov. kar . blago rečeno, zatira razvoj, zato bo treba poskrbeti za sodobno strukturo oblasti, ki bo zamenljiva hitro in brez večjih posledic. Ce malce premislimo, smo imeli i minulih desetih letih pravzupras sume vlade nacionalne rešitve, pa naj je šlo za Sinigojeve gospodarske skrbi ali Peterletove »suverenostne•< probleme. I 'sekakor ho tunialjnji politični boj m. n ai p -tekali z. očmi, tipnimi naprej, ne pa r slavne trenutke zgodovine«. Rdečega znaka hrabrosti namreč ne nosi ne pozicija ne opozicija: nosi ga vseh dva milijona državljanov Slovenije, ki jih najtežje pravzaprav še čaka. I‘rez,-veli so deset dni, ki šo pretresli svet: zdaj.te na vrsti sto dni. ko bomo za svet že manj z um mn i in ko se bomo morali bolj ali mani sam; soočali s svojimi težavami; potem pa bo sledilo še deset let, ko bomo dokončno! ?t uredili to razdejano in poraslo dvorišče. DRAGISA BOSKOVIC Naložba za hude čase celotni jugoslovanski prostor ali vsaj za njegove dele. Odgovor na to vprašanje bomo dobili bržkone čez tri ali štiri leta. To je pravzaprav najpogostejši problem z ekonomijo in ekonomisti: ve sc, kaj je bilo in — čeprav tudi to ni nesporno — zakaj oziroma kako, marsikdo pa bi si drznil celo napovedovali, kaj še bo, saj si vselej pušča prostor za umik oziroma poznejše izjave, da la ali ona vlada ni izpolnila ključne domneve, na kateri je temeljila njegova napoved. Najtežje pa je vselej vprašanje, kakšen je dejansko sedanji gospodarski položaj in kako ukrepati. Če bi vsi ali vsaj večina znali pravilno odgovorili nanj, bi bilo gospodarsko življenje veliko zadovoljstvo, saj bi bilo tistih, ki dobivajo, vselej veliko več kot onih, ki izgubljajo. Brez večjega tveganja pa lahko spričo sedanjega položaja v jugoslovanskem prostoru mirno trdimo, da so naložbeni nasveti Hovvar-da Ruffa videti razumnejši v naših razmerah, kol so bili v ameriških v sedemdesetih letih. Škoda, da je tako in da se jugoslovanski prostor ni znal rešili pred inflacijskim propadom podobno, kot so se reševali tam, kjer so imeli opraviti s propadanjem dolarja. Ni treba ravno veliko modrosti: vsi dobro vemo, kaj se zgodi, če se prepustimo divjim vodam inflacije in hiperinflacije, pa tudi, kako je treba naredili konec temu in poskrbeti za zasuk. Prav nič ne pomaga, če dokazujemo, da je bil jugoslovanski prostor vselej nekaj posebnega, območje, za katero ne velja nič ali domala nič, kar velja za normalne dele planeta. S kančkom sreče'bi se Jugoslavija že zdavnaj, najpozneje od plačilnobilančnega zloma v zgodnjih osemdesetih letih, začela nagibati k normalnejšim delom sveta, ki jo obdaja in ki mu je bila — klub številnim napakam — vendarle bolj podobna kot svoji vzhodnoevropski soseščini. Velikanska tragedija je, da se je političnim vodstvom posrečijo za kakih deset let priključili Jugoslavijo k vzhodnoevropskim državam, vse glavne probleme, izjemno podobne problemom različnih latinskoameriških ali celo južnoevropskih držav, pa spremenili v nadvse podobne probleme vzhodnoevropskega prostora. To je dovolj slabo že samo po sebi. tudi brez. najnovejših vojnih zapletov, zavoljo katerih je sleherno trezno razmišljanje o položaju ali možnostih gospodarstva nemogoče in absurdno. A četudi domnevamo, da je to težavo mogoče rešiti, ostaja velikanski problem dejanske pripadnosti slabšemu, manj srečnemu izmed dveh velikih kandidatov za vključitev v svetovno ureditev pod za nas ugodnimi pogoji. Drugi veliki »kandidat« je latinskoameriška celina. Tudi lam je namreč prišlo do korenitih sprememb. Analitiki so še kako leto nazaj menili, da imajo nekdanje evropske socialistične države v lej neuradni dirki za vključitev v svetovno ureditev velikansko prednost pred latinskoameriškimi državami, ki jih je visoka inflacija domala spravila na kolena. Po »testiranju« nekdanje NDR in po razvoju dogodkov drugod na evropskem Vzhodu pa je med analitiki prevladalo nasprotno prepričanje. namreč, da so problemi latinskoameriške celine neprimerno lažje rešljivi (ne le zaradi čilskega ali mehiškega primera) kot problemi nekdanjih socialističnih držav. Kot kaže, je ključno naslednje: bivše države socialistične skupnosti so namreč edine kandidatke za reprizo gospodarske krize, kakršno svet pomni iz tridesetih let tega stoletja. Ne gre za to, da drugje, v drugih državah ali skupinah držav, v zadnjih 45 letih ni bilo padcev proizvodnje. Bogate države so denimo tako plačale zlom dolarja in reakcijo realnih virov, zlasti naftnih, v zgodnjih sedemdesetih letih, ko se je njihova proizvodnja zmanjšala tudi do 17 odstotkov (celo v »vsemogočni« Japonski leta 1974). Gre namreč za to, da je vzhodnoevropski lip gospodarstva, ko! kaže, sposoben zaiti v tak tip krize, r katerem se vse »usklajuje navzdol«, z inflacijo ali brez nje (jugoslovanski primer od neuspeha zadnjega vladnega »svežnja ukrepov« iz decembra 1989). Marsikaj se podira, v nasprotju z odgovorom tradicionalno tržnih držav na izzive kri:, pa se hkrati ne poraja skorajda nič novega. Z drugimi besedami povedano, nekdanje socialistične države so edine kandidatke za reprizo take gospodarske krize, kakršne povojni svet ni videi, čeprav pomni različne gospodarske nesreče - stagfiacije, recesije, nizko rasi m nazadovanje, vendar nič podobnega verižnemu podiranju domin, splošne bankrote in trgovinske vojne vsakega z vsemi, znane iz tridesetih let; Po nekaterih pojasnilih• konti akcije. r katere zaide svetovno gospodarstvo po dolgem obdobju vzpona, trajajo tako 'dolgo (20 do 25 let) zavoljo potrebe po amortizaciji kapitala, vloženega r fazi razcveta, zlasti r infrastrukturo, povezano s tipom tehnologij in deja vnosti. ki so omogočile ta razcvet. 'Trajanje kontruk-cije kajpada ponuja možnosti za naložbe v infrastrukturo, potrebno novim tehnologijam, ki bodo zagotavljale rast r naslednjem obdobju vzpona. Nekatere izmeti teh kontrakcij so bile krajše in gospodarsko oziroma socialno bolj boleče (v tridesetih letih), druge daljše, počasnejše in občutno manj boleče (globalna kontrakcija 1873 — 1895 in, kot kaze, 1973-?). Nekdanja NDR izredno lepo ilustrira bistvo problema: ta tip gospodarstva, čez noč prestavljen v svet, zahteva, da je neba \:elik del vloženega kapitalu uničili prav tako čez noč in r izjemno kratkem času opravili tisto, kar Schumpetrov proces »ustvarjalne destrukcije« (nenehno opuščanje veljavnih in uvajanje novih stvari in postopkov) opravlja v standardni kapitalistični državi. Porušiti veliko z enim udarcem in ne imeti domala ničesar, s čimer bi to nadomestili, je lirtigi način, kako bi lahko opisaii, kar se je v skoraj vseli državah zgodilo v obdobju 1929 — so z znanimi hudimi gospodarskimi in političnimi posledicami. Vzhodni Nemci imajo kajpada brate, ki hočejo plačali in ki lahko plačajo to naglo, enkratno uničevanje več desetletij kopičenega - socialističnega kapitala«. . i tudi to ne mori tešiti problema, marveč lahko le zniža socialno . e no pretresa (doslejsmo ž.e nekajkrat opozarjali, da zgodo\ inske izkušnje i razum dr;.n kažejo, da bo nekdanja NDR potrebo! aia kal 70 let za premostitev dve tretjini prcpadti. k: jo loči od nekdanje ZRN/, kol kaze. so .m etoviit centri gos/iodurskc moei le pripra\ in m nek. lika ublažili socialne posledice premeša r drugih delih Vzhodne Evrope, tudi r Sovjetski zvezi. Čeprav analitiki omenjajo najrazličnejše številke, je očitno, da gre lahko le za veliko skromnejše vsote kol v primeru nekdanje NDR. To pa skorajda po definiciji pomeni, da bivši »drugi s vet«. vključno z. jugosioviinsk im prostorom — časovno gledano - ne more dovolili niti približno takega uničevanja obstoječega kapitala, kol so si ga privoščiti i- i zhodni Nemčiji. V jugoslovanskem prostoru pa smo se lotili medsebojnega uničevanja obstoječega kapitala z motivi in sredstvi, ki ne sodijo v ekonomijo. To pomeni, da uničujemo tudi tiste dele lega kapitala, ki bi r normalnih tržnih razmerah bržkone ne le preživeli, marveč nuli zagotovili prostor, kamor bi se lahko izselili« ljudje zajeli i' dejavnostih ali obratih brez prihodnosti. »Sistemski« tendenci tovrstnega gospodarstva, da (z inflacijo ali brez nje) drsi v tip krize, v katerem se vse usklajuje navzdol«, se torej pridružuje se »zavestno delovanje jugoslovanskih elit i isti smi li. Za ugotovitev, da gre z.a izjemno zloveščo kombinacijo, pa m potrebna posebna nadarjenost za zgodovinske analogije. Možno in celo verjetno je. ila bodo bogati tujci pripravljeni nekoliko ublažiti socialne posledice piciniku!’ r omenjeno smer tudi raz -Jružcnim t nekdanjim I Jugoslot aiiom. .1 .s lem problema ne bo mogoče rešiti tako kol ga niso mogli rešiti mu r nekdanji Nemški demokratični republiki. Zato se k u lahko Zgodi, da si- ho nas! el Hosvarda IsulU: ameriških sedemdesetih let i jug. r.loi a;t sk:ii da elde.setih letih izkazal za prat tla. ga. kdor se ho odloči! za to. se moia zasedali, da ana tudi zasluge m odgo\-urnost za ta nasvet'a\'lor in ne novinar, ka.tiega .am.uosi je pisati o lem. kito in kdaj se ie v termit < asih spomnit tega ait onega. i