LJUBLJANSKI
ŠKOFIJSKI LIST
Leto 1920.	V	Ljubljani,	dne	2.	novembra	1920.	Štev.	11.
84.
Okrožnica papeža Benedikta XV. o sv. Hieronimu.
Sv. Hieronim, ki nam je preskrbel »vulgato« in mu je dala Cerkev pridevek »doctor maximus in exponendis isacris scripturis«, je letos prejel za petnajststoletnico svoje smrti veličasten spomenik v papeški okrožnici »Spiritus Paraclitus« z dne 15. septembra 1920. Sestavljena je v slogu velikih okrožnic Leona XIII. in je po svoji vsebini .za vso Cerkev zelo pomenljiva in načelno važna posebej za bogoslovno biblijsko vedo. Ker je jako obširna (Acta Ap. Sedis XII. 1920, št. 12, str. 385—422), je iz umljivih razlogov tukaj ne moremo v celoti objaviti. Podati jo hočemo po glavnih mislih v posnetku.1 Vredna je, da jo •vsak duhovnik zase naroči, ko izide v knjigo-trštvu v posebnih izdajah.
* ★ *
Sveti Duh, ki je človeškemu rodu podaril sv. pismo, je v teku stoletij zbudil tudi več svetih in učenih mož, ki so s svojimi spisi nebeški zaklad svetega pisma vernikom v prid lepo razlagali. Med takimi možmi, po splošni sodbi stoji na prvem mestu sveti Hieronim, ki ga Cerkev priznava in časti kot največjega razlagalca biblije. Ker letos obhajamo petnajststoletnico njegove smrti, se spodobi, da se spominjamo njegovih izrednih zaslug na polju sv. pisma. Sveti Oče.hočejo pri tej priložnosti opozoriti na važna navodila svojih prednikov Leona XIII. in Pija X. o sv. pismu ter jih s svojim ugledom vnovič potrditi kot veljavna tudi za sedanje čase. Po zgledu sv. Hieronima, »učenika katoličanov«, ki je cerkveni nauk o sv. pismu čudovito pojasnjeval in krepko branil, naj bi vsi katoličani, zlasti duhovniki, sv. pismo spoštovali in v zvezi z razlago pobožno brali.
Življenje in delo svetnikovo. Kakor znano, je bil Hieronim rojen v mestu Stri-
1 Posnetek je priredil prof. dr. Frančišek Pernč.
donu, »v Dalmaciji ob meji Panonije«. Od otroških let je bil vzgojen v katoliški veri, krščen pa šele pozneje v Rimu, kjer si je v retorski šoli pridobil potrebno izobrazbo, posebno temeljito znanje latinskega in grškega jezika. Dobro pripravljen se je lotil velikega dela: vse moči svojega življenja je porabil za raziskovanje, razlaganje in obrambo svetopisemskih knjig. Z razlago preroka Abdija, svojim prvim poskusom, ki ga sam imenuje »vajo mladostnega duha«, se mu je do svetih knjig vnela taka ljubezen, da mu ni ugasnila do groba. Zapustil je dom, starše, sestro, prijatelje, ugodnosti glavnega mesta in odšel na vzhod, da bi mogel bolj spoznati bogastvo Kristusovo, prebirajoč in raziskujoč svete knjige. V kalcidiški pokrajini vzhodne sirske puščave je nadaljeval svoje pobožne vaje in študije v družbi pokristjanjenega Hebrejca, od katerega se je z železno vztrajnostjo naučil hebrejskega in kaldejskega jezika. Ker so ga krivoverci celo v samoti motili in nadlegovali, je krenil v Carigrad, kjer se je seznanil z velikim bogoslovcem Gregorijem iz Nazianca, tedanjim škofom cesarske prestolnice. Skoraj tri leta je z njim občeval in ga še pozneje hvaležno priznaval kot svojega učitelja in vodnika pri spoznavanju in razlagi biblije. Tačas je v latinščino prevel Origenove homilije o prerokih in Evze-bijev kronikon ter spisal svojo razlago o prikazni serafov pri preroku Izaiju. Ko se je povrnil v Rim, ga je papež Damaz prijazno sprejel in mu izkazoval svoje zaupanje. Neprestano je prebiral in primerjal med seboj stare biblijske rokopise, odgovarjal na vprašanja, dotikajoča se težjih svetopisemskih mest in poučeval vedoželjne učence in učenke, ki so se jeli zbirati okrog njega. Zelo težavno, a častno nalogo je dobil od papeža Damaza: naj po grškem izvirniku popravi stari latinski prevod Nove zaveze, kar je izvršil s takim uspehom, da ga učenjaki še dan-
danes po pravici občudujejo. Srčne želje so ga vlekle nazaj v Palestino, zato se je po smrti Da-mazovi preselil v Betlehem k jaslicam Gospodovim, kjer je hotel živeti samo za Boga. Kar mu je preostajalo časa poleg molitve, ga je porabil za učenje in razlago sv. pisma, in sicer noter do sive starosti. Od tam je začasno odpotoval tudi v Aleksandrijo, kjer je slišal učenega Didima. Potem se je mudil v Jeruzalemu in zopet v Betlehemu. Kjer je mogel, je na svojem potovanju nabiral najboljše rokopise in komentarje in pre-iskaval Cezarejsko knjižnico, ki sta jo zbrala Origen in Evzebij, da bi dognal, kolikor mogoče, pristno obliko in pravi pomen svetopisemskega teksta; prav v ta namen je prehodil, kakor sam pripoveduje, vso Palestino in se pogovarjal s krščanskimi in judovskimi izvedenci ondotnih krajev in izročil. Vztrajajoč na tem polju je razlagal liste sv. Pavla, popravljal latinske rokopise Starega zakona po grškem besedilu in je * končno skoro vse knjige po hebrejskem izvirniku preložil v latinski jezik in tako gradil našo »vulgato«; prijateljem je razlagal svete knjige in odgovarjal na pismena vprašanja, ki jih je dobival od vseh strani zastran umevanja težkih mest, krepko odbijal napadalce katoliške edinosti in katoliškega nauka — toliko časa, da mu je smrt iztrgala spretno pero iz roke in mu zaprla zgovorna usta.
V molitvi, premišljevanju in napornem duševnem delu kot puščavnik pri jaslicah Gospodovih je s svojim zgledom in s svojimi spisi vesoljni Cerkvi za vse poznejše čase več koristil, kakor bi bil mogel storiti v središču sveta, v Rimu.
Hieronimov nauk o s v. p i s m u. V spisih svetega učenika ne najdeš nobenega mesta, kjer bi ne učil v soglasju s Cerkvijo, da so svete knjige sestavljene po božjem navdih-njenju, da je Bog njih začetnik in da so kot take Cerkvi izročene. Inspiracijo, vpliv sv. Duha na pisatelje umeva prav tako kakor Cerkev uči, da namreč Bog s posebno milostjo razsvetljuje pisateljevega duha, da more resnico v imenu božjem (ex persona Dei) ljudem predočiti, da razen tega nagiba njegovo voljo in ga nagne k pisanju, da mu slednjič na poseben način, in sicer toliko časa pomaga, dokler ne dovrši pisanja. Istotako uči, da so nam svete knjige nepokvarjene ohranjene. Iz dejstva, da so svete knjige inspirirane in je torej sam Bog njih prvotni začetnik (auctor primarius) in iz okolnosti, da so nam ohranjene nepokvarjene, moramo s svetim Hieronimom
nujno sklepati, da so te knjige proste vsake zmote. To načelo zmagovito zagovarja kot od očetov izročeno in povsod sprejeto,, kot nauk, ki ga je našel in spoznal v najslavnejših šolah na zapadu in vzhodu. V okrožnici je več tozadevnih dokazov iz spisa velikega učenika.
Okrožnica Leona XIII. in novodobne zmote. Hieronimove misli se lepo ujemajo z okrožnico »Providentissimus Deus«, v kateri je Leon XIII. tista načela očetov razglasil kot nauk katoliške Cerkve.
Četudi so Leona XIII. besede popolnoma jasne in ne dopuščajo utemeljenega dvoma, se je, žal, vendar zgodilo, da niso samo drugoverci, temveč celo sinovi katoliške Cerkve, da, celo učitelji svete vednosti — kar posebno boli svetega Očeta — v tej reči naravnost prezirali ali zakrito pobijali veljavo učeče cerkve. Hvalevredno je sicer, če skušajo raztolmačiti težkoče v svetih knjigah, če v ta namen uporabljajo vse pripomočke vednosti in kritike in če iščejo novih potov in metod, toda napak delajo in v zmote bodo zašli, če se ne drže navodil Leona XIII. in če prestopajo meje, ki so nam jih izročili očetje.
Tam zastonj iščeš nazorov, kakor jih nekateri novotarji branijo, da je namreč v sv. pismu treba ločiti prvoten ali verski in pa drugoten ali sveten element, da se inspii'acija sicer razteza na vso vsebino, celo na posamezne besede sv. pisma, nasledke inspiracije, to je nezmotnost in absolutno resnico pa je treba omejiti samo na primarni element. Samo to, kar se tiče vere — tako modrujejo — Bog namerava in uči v sv. pismu. Vse drugo, kar sodi v svetno znanost in služi božjemu razodetju kot nekako oblačilo, se prepušča človeški slabosti pisateljevi. Zato se ni freba čuditi, če nahajamo v naravoslovskih, zgodovinskih in podobnih rečeh marsikaj, kar ni več v skladu z moderno znanostjo. Nekateri trdijo, da ta izmišljotina ne nasprotuje navodilom Leona XIII., češ, da je sam izjavil: sv. pismo govori v naravoslovskih vprašanjih po zunanjem, zmotnem videzu.
A zelo s,e motijo. Iz papeževih besedi samih, ki so dovolj jasne, je razvidno, kako napačno je tisto sklepanje. Od zunanjega videza raznih stvari, ki ga moramo kajpada upoštevati, kakor je Leon XIII. dejal in sta že pred njim učila sv. Avguštin in sv. Tomaž Akvinski, ne pada nobena senca zmote na sveto pismo; saj je stalen nauk zdravega modroslovja, da se čuti nikakor-ne motijo v spoznavanju tistih reči, o katerih
imajo svoje spoznanje (cognitio propria). Sicer je pa Leon XIII. zavrgel vsako razločevanje med primarnim in sekundarnim elementom, odstranil vsako dvoumnost in razločno povedal, da se tisti motijo, ki menijo: »Kadar gre za pravi svetopisemski pomen, ni treba toliko popraševati, kaj je Bog govoril, temveč je mnogo bolj treba poudarjati, zakaj je Bog to povedal.« Odločno tudi uči, da se božje navdihnjenje enako razteza na vse dele biblije brez izjeme in brez razločka in da se nobena zmota ne more nahajati v inspi-riranem tekstu.
Od cerkvenega nauka, ki ga izpričuje sv. Hieronim z drugimi očeti, se oddaljujejo tudi tisti, ki pravijo, da se zgodovinski oddelki sv. pisma ne opirajo na absolutno resničnost dejstev, ampak samo na takozvano relativno, na soglasno ljudsko naziranje. Brez sramu se sklicujejo celo na papeževe besede, češ, da dovoljuje: za naravoslovje določena načela se smejo prenesti tudi na zgodovinske vede. Zato trdijo: Kakor so sv. pisatelji v naravoslovskih vprašanjih pisali po zunanjem videzu, tako so tudi dogodke naravnost sprejeli v svoje pripovedovanje kakor so se vršili po tedanjem splošnem ljudskem naziranju ali po nezanesljivih svedočbali drugih ljudi, ne da bi naznanjali vire za svoje pripovedovanje ali da bi tuje pripovedovanje sprejeli kot svojo lastnino, za katere resničnost bi sprejeli odgovornost.
Prazno govoričenje in žaljivo za velikega papeža! Kje je tista sličnost med naravoslovjem in zgodovino? Naravoslovje se peča s tem, kar čutno zaznavamo, se torej mora spraviti z videzom v skladnost; nasproti je najvišje načelo zgodovine, da se mora zlagati to, kar je zapisano, z , dejstvi, kakor so se izvršila. Kako bi po tej podmeni mogla po pravici nepremakljivo trdno obstati ona vsake zmote prosta resnica svete zgodovine, ki jo je treba ohraniti in se je držati, kakor papež tako krepko poudarja v svoji okrožnici? In če pristavlja, da se morejo s pridom tudi na zgodovino in sorodne vede prenesti tista načela, ki so primerna za naravoslovje, ni zapisal tega stavka brez omejitve: hoče dajati le navodila, kako naj na sličen način pobijamo napačne nauke nasprotnikov in branimo zgodovinsko verodostojnost svetega pisma.
Znani so še drugi nasprotniki sv. pisma. Na tiste mislimo, ki sicer prava načela — če se drže gotovih mej — tako napačno uporabljajo, da omajujejo temelje svetopisemske resnice in iz-podkupujejo katoliški nauk, ki so ga nam izročili očetje. Ako bi Hieronim še živel, bi v sveti
jezi zavihtel zoper nje kopje svoje zgovornosti, ker prezirajo razlago in sodbo Cerkve ter se zatekajo k takoimenovanim navajanjem po sm’islu (citationes implicitae) in k navidezno zgodovinskemu pripovedovanju; ali trdijo, da se nahajajo v svetih knjigah razne vrste literarnega sloga, s katerimi se ne strinja nepokvarjena in popolna reisnica božje besede; ali izražajo take nazore o izvoru biblije, da bi se nje ugled moral omajati ali popolnoma podreti.
Kaj porečemo šele o tistih, ki celo evangelijem pri razlaganju zmanjšujejo dolžno človeško vero, božjo pa popolnoma odrekajo? Mislijo namreč, da ni prišlo nepokvarjeno in neizpremenjeno do nas, kar je Gospod govoril in učil, četudi so s svetim spoštovanjem zapisale priče to, kar so same videle in slišale; četrti evangelij — pravijo — so sestavili nekoliko evangelisti, ki so si mnogo sami izmislili in pridejali, nekoliko pa verniki- s svojim pripovedovanjem iz poznejše dobe; tako je danes zbrana voda iz dveh virov v eni strugi, da je po nobenem znaku ne moremo več ločiti.
Sveti Hieronim, sv. Avguštin in drugi cerkveni učeniki niso tako umevali evangeljske zgodovine, o kateri priča »ta, ki je videl in je resnično njegovo pričevanje; in on v6, da resnico govori, da tudi vi verujete« (Jan. 19, 35). Hieronim ostro graja krivoverce, ki so sestavljali apokrifne spise in z njimi begali vernike, o pravih kanoničnih spisih pa izjavlja: »Nikomur ni dvomno, da se je zgodilo, kar je zapisano« (Ep. 78).
Svoj nauk o sv. pismu je sveti Hieronim z drugimi očeti vred povzel iz šole božjega učenika samega. Kaj je naš Gospod mislil in učil o sv. pismu? Iz njegovih ust čujemo: »pisano je« in »dopolniti se mora pismo« — to mu je dokaz, ki ne dopušča ugovora. Na sveto pismo se sklicuje v svojih govorih ob genezareškem jezeru, v Nazaretu, v Kafarnavmu, na gori; s svetim pismom potrjuje svoj nauk in sv. pismo suče kot orožje v borbi s farizeji; iz njega navaja izreke in zglede, ki jih nihče ne upa in ne sme izpodbijati. Veljavo sv. knjig slovesno potrjuje z besedo: »Le ena črka ali ena pičica ne bo prešla od postave, dokler se vse ne zgodi« (Mt. 5, 18).
Poziv k marljivemu študiju in pobožnemu branju sv. pisma. Hieronim je — kakor smo se prepričali — z besedo in dejanjem gojil največje spoštovanje do sv. pisma in je drugim priporočal, naj se ga pridno uče in ga radi bero in premišljujejo. Četudi je vse svoje dušne sile leta in leta natezal v biblijskih študi-
jah, se vendar ni zanašal na svojo razumnost in umevanje, temveč se je ponižno klanjal in popolnoma podvrgel nezmotnim navodilom Apostolskega stola v Rimu. Iz sirske puščave je pisal papežu Damazu: »Najtesneje se oklepam tvoje Svetosti, to je Petrovega stola. Na to skalo, o tem sem prepričan, je sezidana Cerkev... Kdor se drži Petrovega stola, ta je med mojimi.« Ravnajoč se po tem verskem pravilu pri svojih študijah, je nekikrat odklonil napačno razlago svetega pisma z enim samim dokazom: »Tega pa Cerkev božja ne sprejme«; apokrifno knjigo, na katero ga je opozoril krivoverec Vigilancij, je kratko zavrgel z besedo: »Te knjige nisem nikdar bral. Čemu bi jemal v roke, kar Cerkev ne priznava?«
Posebno dandanes, ko mnogi trdovratno pobijajo in zametujejo ugled in nadoblast Boga samega, ki se nam je razodel, in obenem učečo Cerkev, je bolj kakor kdajkoli potrebno, da se duhovniki in verniki navzamejo duha in mišljenja, ki je prešinjalo velikega učenika in razlagalca sv. pisma.
Saj veste — kakor je Leon XIII. z bistrim očesom naprej gledajoč napovedoval, — kake vrste ljudje se pripravljajo za napad in na kake umetnosti in orožje stavijo svoje zaupanje. Cerkvenim višjim pastirjem je naravnost dolžnost, za sveto stvar zbuditi, kolikor mogoče, vrlih braniteljev, ki naj bi sukali uma svetle meče in sicer ne samo zoper tiste, ki taje vsak nadnaravni red in zato ne sprejmejo nobenega božjega razodetja in nobene inspiracije; temveč tudi zoper one, ki se v svoji v posvetnost zatopljeni no-voželjnosti drznejo sveto pismo razlagati samo kot človeško delo, zoper take, ki se oddaljujejo od prastarih v Cerkvi podedovanih izročil, ali se za njeno učeniško oblast tako malo brigajo, da prezirajo razsodbe Apostolskega stola in odloke papeške biblijske komisije ali jih v svoj prid zahrbtno in svojevoljno zavijajo. Naj bi se vsi katoličani ravnali po zlatem pravilu velikega učenika iz Stridona in poslušali glas svoje duhovne matere in se skromno gibali v mejah, ki so jih začrtali očetje in jih je Cerkev odobrila!
Zgled sv. Hieronima. Po zgledu sv. Hieronima naj bi bili vsi iskreni ljubitelji in pridni čitatelji svetih knjig. Vsi verni kristjani naj bi dan za dnevom z veseljem prelistovali posebno svete Evangelije, pa tudi Apostolsko dejanje in Liste, tako da bi jim prešli v meso in kri. Hvalno se omenja družba sv. Hieronima, ki razširja med verniki po Italiji svete knjige Novega zakona, ki naj bi bil vsakdanja dušna hrana
krščanskim družinam. Poudarjajo se zasluge učenih mož iz raznih dežel, ki prirejajo in objavljajo vse knjige Novega in izbrane knjige Starega zakona v priročni obliki vernikom v uporabo. Za Cerkev bo imelo to dobre nasledke.
Sveti Hieronim vabi vse vernike, tudi svoje učenke, naj bi radi prebirali sv. pismo. Še bolj pa tiste, »ki so vzeli na-se jarem Kristusa in ki jih je Bog poklical za oznanjevanje božje besede«.
Duhovniku je to potrebno za svoje osebno posvečenje. Najprej naj išče v teh knjigah hrane, s katero se izpopolnjuje duhovno življenje: zato je sv. -Hieronim imel navado noč in dan premišljevati v Gospodovi postavi in uživati v sv. pismu kx-uh iz nebes in nebeško mano, ki ima vso sladkost v sebi. Najboljša in najbogatejša knjiga za premišljevanje je sv. pismo. Potrebno jim je tudi zaradi vernikov, ki so jim izročeni. Kako jih bodo prav učili in vodili h Kristusu brez znanja sv. pisma? »Kdor ne pozna sv. pisma, ne pozna Kristusa (Ignoratio scripturarum ignoratio Christi est),« pravi paš veliki učenik.
Sveti Oče tukaj opozarjajo na svojo okrožnico o pridigovanju (»Humani generis« 15. junija 1917).1 Pridigarjeva beseda ne bo imela tiste tehtnosti in sile, ki sega vernikom v dušo, ako se ni prej napojila in poživila v studencu sv. pisma. Vsi, ki se pripravljajo za službo v svetišču in vsi že posvečeni duhovniki naj bi si po želji sv. Očeta globoko v dušo zapisali, kar Hieronim priporoča duhovniku Nepocijanu: »Pogostokrat beri v božjih spisih, da, nikoli ne deni iz roke švetega berila. Uči se, kar učiš.« Zato naj ne zanemarjajo študija sv. pisma in sicer po metodi, ki jo je modro začrtal Leon XIII. v okrožnici »Providentissimus Deus«. Tudi je želja sv. Očeta, naj bi kar mogoče mnogo duhovnikov iz vseh delov sveta izpopolnjevalo svojo izobrazbo v biblijskem zavodu, ki ga je otvoril Pij X. v Rimu.
Važen opomin za eksegete in pridigarje. Z vednim ozirom na Hieronimov nauk in zgled se v okrožnici poudarja pravilo, naj v prvi vrsti izkušamo najti in določiti besedni pomen svetopisemske vsebine. Mističnega se smemo le zmerno in zelo previdno dotikati; v alegorični razlagi so tuintam šli Hieronim in nekateri drugi očetje morda predaleč. Razlagalci in pridigarji naj pravi zgodovinski pomen podajajo v jasnem in priprostem jeziku, brez bahate govorniške navlake.
1 Glej »Škof. List« 1917, št. 10.
Lepi sadovi. Kdor se bo s svetimi knjigami pridno pečal po označenih navodilih, ki se zrcalijo iz življenja in delovanja sv. Hieronima, se bo kmalu sam prepričal, s kako bogatimi obrestmi se mu izplačuje trud, ki ga povzroča ta za nas častni študij in prepotrebno branje. Iz njega bo zajemal obilo tolažbe in duhovnega veselja, ogenj verskega navdušenja in ljubezni do Cerkve, vedno globlje spoznavanje in vedno iskrenejšo ljubezen do Zveličarja.
To so dragoceni sadovi, ki jih je v bogati meri užival sv. Hieronim sam za se iz svetih knjig in jih v svojo srečo uživa vsak, kdor ga posnema v spoštovanju in ljubezni do sv. pisma.
Sklep. Telesni ostanki velikega učenika počivajo sedaj v Rimu, v največji Cerkvi Matere božje (v baziliki Maria Maggiore), pri jaslicali Gospodovih. Zato se Rim še bolj raduje ob njer govi petnajststoletnici. »Umolknil je sicer glas, ki ga je nekdaj iz puščave poslušal ves katoliški svet; a po svojih spisih, »ki žare po vsem svetu kakor božje svetilke« (Kasijan), Hieronim še danes govori. Kliče, kakšna je odličnost biblije, kakšna nje nepokvarjenost in zgodovinska verodostojnost, kako sladke sadove rodi nje branje in premišljevanje. Kliče, naj bi se vsi sinovi Cerkve vrnili k življenju, ki je vredno krščanskega imena, in naj bi se čisti in neomadeževani obvarovali paganskega mišljenja in vedenja, ki se v naših časih, kakor je videti, vnovič poraja. Kliče, naj bi Petrov stol užival zlasti pri Italijanih, v katerih ozemlje ga je Bog postavil, v otroški vdanosti in gorečnosti ono spoštovanje in prostost, ki jo povsem zahteva dostojanstvo Apostolske službe in njeno izvrševanje.
Kliče, naj bi se oni krščanski narodi, ki so od matere Cerkve nesrečno odpadli, vnovič iskali zavetja prt njej, kateri je izročeno vse upa-
nje večnega zveličanja. O da bi ta opomin poslušale zlasti vzhodne cerkve, ki so že predolgo časa Petrovemu stolu nasprotnega duha. Ko je Hieronim živel v onih pokrajinah in imel Gregorija iz Nazianca in Didima iz Aleksandrije za učenika, je povzel nauk vzhodnih narodov svoje dobe v razširjen pregovor: »Kdor ne biva v Noetovi ladiji, bo poginil ob času potopa.« Ali se ne kopičijo danes valovi tega potopa, da bi zagrnili vse človeške naprave, če jih Bog ne odvrne? Kaj naj ne razpade, če odstranjajo stvarnika in ohranjevalca vseh reči, Boga samega? Kako naj ne pogine, kar se loči od Kristusa, ki je življenje? Toda ta, ki je nekdaj na prošnjo učencev pomiril razburjeno morje, more vrniti prekrasne sadove miru raztepeni človeški družbi. Naj pri tem sveti Hieronim pomaga Cerkvi božji, ki jo je z otroško ljubeznijo spoštoval in junaško branil pi’ed vsakim sovražnim napadom; naj doseže s svojo priprošnjo, da bi se razpori poravnali po želji Jezusa Kristusa in »bi bil en hlev in en pastir«.
Slednjič sv. Oče naročajo, naj škofje seznanijo duhovnike in vernike z navodili, ki so jih ob petnajststoletnici velikega učenika obrazložili v okrožnici, da vsi — pod vodstvom in varstvom sv. Hieronima — ne le ohranijo in branijo nauk o božji inspiraciji svetih knjig, temveč si tudi z veliko gorečnostjo prisvoje ona načela, ki so ukazana v okrožnici »Providentissi-mus Deus« in v pričujoči novi »Spiritus Paracli-tus«. »Vsem sinovom Cerkve« — tako sklepajo — »pa želimo, da bi s sladkostjo svetega pisma prepojeni in okrepčani dosegli vse presegajočo vednost Jezusa Kristusa: zato podeljujemo v znamenje svoje očetovske dobrohotnosti, Vam, častiti bratje, vsem Vam izročenim duhovnikom in ljudstvu apostolski blagoslov v vsej ljubezni v Gospodu.«
85.
Zopetna posvetitev oltarjev.
Kanon 1200 C. I. C. določa, kdaj izgubi oltar posvečenje. Prim. Ušeničnik, Pastoralno bogoslovje II., str. 715.
Za te primere je določila sv. stolica krajše obrede zopetne posvetitve, ki so objavljeni v A. A. S. XII. 1920, str. 449 i. d.
Ker se more v naši škofiji vsled dovoljenja sv. stolice po reskriptu sv.kongregacije za obrede z dne 9. novembra 1911 pooblastiti vsak duhovnik za tako zopetno posvetitev, se formularja teh obredov tu objavljata. V danem primeru je posebej prositi na ordinariat za to pooblaščen j e.
I.
Ritus seu formula brev or consecrationis altaris immobilis quod amisit consecrationem ob separationem, etsi momentaneam, tabulae seu mensae a stipite: uti in casu de quo agit Codex iur. can. in Canone 1200, § 1.
Instaurato altari immobili et mensa, integrum Reliquiarum sepulcrum habente, cum stipite coniuncta, Consecrator sancto chrismate inungat, ad modum crucis, coniunctiones mensae cum stipite in quatuor angulis, quasi illas coniungens, ad singulas cruces di-ens: In nomine Pa f tris et Fi f lii et Spiritus f Sancti, recitatis dein orationibus Maiestatem tuam, et Supplices te deprecamur iuxta Pontificale Romanum; ac subinde scripto declaret ac testetur praefatum Altare a se, ordinaria vel delegata auctoritate, rite consecratum, uti tale habendum esse et sub eodem titulo quo ipsum ante execrationem gaudebat.
II.
Ritus et formula brevior in consecratione altarium quae amiserunt consecrationem: uti in casu de qu oagit Codex iur. can. in Canone 1200, § 2, nn. 1 et 2.
Oremus.
Domine Deus, Pater omnipotens, qui hanc gratiam caelitus sali tribuere dignetus es, ut ex illo possint universa condiri, quae hominibus ad escam procreasti, bene f dic hanc creatu am salis, ad effugandum inimicum; et ei sahibrem medicinam immitte, ut proficiat sumentibus ad
animae et corporis sanitatem. Per Christum Dominum nostrum.
I£. Amen.
Tum procedit absolute ad exorcismum aquae:
Exorcizo te, creatura aquae, in nömine Dei Pa f tris, et Fi f lii, et Spiritus f Sancti, ut repellas diabolum a termino iustörum, ne sit in umbraculis huius Ecclesiae et altaris. Et tu, Domine Iesu Christe, infunde Spiritum sanctum in hanc Ecclesiam tuam et altäre; ut proficiat ad sanitatem corporum animariimque adorantium te, et magnificetur nomen tuum in gentibus: et increduli corde convertantur ad te, et non habeant alium Deum, praeter te, Dominum solum, qui venturus es iudicäre vivos, et mortuos, et saeculum per ignem.
I?-. Amen.
Deinde dicit.
y. Domine, exaudi orationem meam.
I£. Et clamor meus ad te veniat.
y. Dominus vobiscum.
I£. Et cum spiritu tuo.
Oremus.
Domine Deus, Pater omnipotens, statiitor omnium elementorum, qui per Iesum Christum Filium tuum Döminum nostrum elementum hoc aquae in salutem humani generis esse voluisti, te supplices deprecamur, ut, exauditis orationibus nostris, eam tuae pietatis aspectu sancti f fices; atque ita omnium spirituum immundorum ab ea recedat incursio, ut ubicumque fuerit in nomine tuo aspersa, gratia tuae benedictionis adveniat, et mala ömnia, te propitiänte, procul recedant. Per eümdem Dominum nostrum Iesum Christum Filium tuum: Qui tecum vivit et regnat Deus, per omnia saecula saeculorum.
I£. Arnen.
Tum dicit super cineres:
Benedictio cinerum.
y. Domine, exaudi orationem meam.
I£. Et clamor meus ad te veniat.
y. Dominus vobiscum.
I£. Et cum spiritu tuo.
Oremus.
Omnipotens sempiterne Deus, parce poeni-tentibus, propitiare supplicantibus, et mittere digneris sanctum Angelum tuum de caelis, qui bene f dicat et sancti f ficet hos cineres, ut sint remedium salubre omnibus, nomen sanctum tuujn humiliter implorantibus, ac semetipsos pro conscientia delictorum suorum accusantibus, ante conspectum divinae clementiae tuae facinora sua deplorantibus, vel serenissimam pietatem tuam
Pontifex, indutus rochetto et stola alba, vel Presbyter, indutus superpelliceo et stola alba, accedit versus altare et, loco congruenti stans, benedicit aquam cum sale, cinere et vino, incipiens absolute exorcismum salis.
Exorcizo te, creatura salis, in nomine Domini nostri Iesu Christi, qui Apostolis suis ait: Vos estis sal terrae, et per Apostolum dicit: Sermo vester semper in gratia sale sit conditus; ut sancti f ficOris ad consecrationem huius altaris, ad expellendas omnes daemonum tentatiönes; et Omnibus, qui ex te sumpserint, sis animae et corporis tutamentum, sanitas, protectio et confirmatio sallitis. Per eiimuem Dominum nostrum Iesum Christum Filiam tuum, qui venturus est iudicdre vivos et mörtuos, et saeculum per ignem, fy. Arnen.
Deinde dicit: y. Dominus vobiscum.
Et cum spiritu tuo.
suppliciter obnixeque flagitantibus; et praesta, per invocationem sanctissimi nominis tui, ut quicümque eos super se asperserint, pro redemp-tiöne peccatorum suorum, corporis sanitatem et animae tutelam percipiant. Per Christum Do-* minum nostrum.
I£. Arnen.
Tum accipit sal, et miscet cineri in modum crucis, dicens:
Commixtio salis et cineris pariter fiat. In nömine Pa f tris. et B'i f lii, et Spiritus f Sancti. 1£. Arnen.
Deinde, accipiens pugillum de mixtura salis et cinerum, mittit in aquam in modum crucis, dicens: Commixtio salis, cineris et aquae pariter fiat. In nomine Pa f tris, et Fi f lii, et Spiritus f Sancti.
1£. Arnen.
Deinde dicit super vinum:
Benedictio vini. y. Domine, exaudi orationem meam.
Et clamor meus ad te veniat,, y. Dominus vobiscum.
1£. Et cum spiritu tuo.
Oremus.
Dömine lesu Christe, qui in Cana Galilaeae ex aqua vinum fecisti, quique es vitis vera, multiplica super nos misericördiam tuam; et bene f dicere et sancti f ficare digneris hanc creaturam vini, ut ubicumque fusum fuerit, vel aspersum, divinae id benedictionis tuae opulentia repleatur, et sanctificetur: Qui cum Patre, et Spiritu sancto, vivis et regnas Deus, per omnia saecula saeculorum.
I£. Arnen.
Deinde mittit in modum crucis vinum in aquam ipsam, dicens:
Commixtio vini, salis, cineris et aquae pariter fiat. In nomine Pa f tris, et Fi f lii, et Spiritus f Sancti.
I£. Amen.
y. Dömine, exaudi orationem meam, ijc. Et clamor meus ad te veniat, y. Dominus vobiscum.
Et cum spiritu tuo.
Oremus.
Omnipotens sempiterne Deus, creator et conservator humani generis, et dator gratiae spiritualis, ac largitor aeternae salutis, emitte Spiritum sanctum tuum super hoc vinum cum aqua, sale et cinere mixtum; ut armatum caelestis defensione virtütis, ad consecratiönem huius altaris tui proficiat. Per Döminum nostrum Iesum Chri-
stum Filium tuum: Qui tecum vivit et regnat in unitate eiusdem Spiritus Sancti Deus, per ömnia saecula saeculorum.
I£. Amen.
Postea cum praemissa aqua benedicta facit maltam, seu coementum quod benedicit, dicens: y. Dominus vobiscum.
I?-. Et cum spiritu tuo.
Oremu s.
Summe Deus, qui summa et media imaque custodis, qui omnem creaturam intrinsecus ambiendo concludis, sancti f fica et bene f dic bas creaturas calcis et sabuli. Per Christum Dominum nostrum.
fy. Arnen.
Coementum benedictum reservatur et residuum aquae benedictae funditur in sacrarium.
Deinde consecrator, accedens ad altare, signat cum pollice dexterae manus de Chrismate confessionem, id est sepulchrum altaris, a quo ablatae sunt Reliquiae, in quatuor angulis signum crucis, et dicens, dum unamquamque crucem facit:
.Conse f cretur. et sancti | ficetur hoc sepulchrum. In nömine Pa f tris et Fi f lii, et Spiritus f Sancti. Pax liuic dömui
Deinde recondit ibi vasculum cum Reliquiis et aliis in eo inclusis veneranter, atque accipiens lapidem, seu tabulam, qua debet claudi sepulchrum, facit cum pollice crucem de Chrismate subtus in medio ejus, dicens:
Conse f cretur et sancti t ficetur haec tabula (vel hic lapis), per istam unctionem et Dei benedictionem. In nömine Pa f tris,* et Fi f 'ii, et Spiritus f Sancti. Pax tibi.
Et mox, coemento benedicto adhibito, adiuvante, si opus fuerit, coementario, ponit et coaptat tabulam, seu lapidem, super sepulchrum, claudens illud, et dicens:
Oremus.
Deus, qui ex ömnium cohabitatiöne Sanctorum, aeternum maiestati tuae condis habitaculum, da aedificationi tuae incrementa caelestia: et praesta, ut quorum hic Reliquias pio amöre complectimur, eorum semper meritis adiuvemur Per Christum Dominum nostrum.
I£. Arnen.
Tunc, coementario adiuvante, cum eodem coemento firmat ipsam tabulam, seu lapidem, super sepulchrum: deinde ipse facit crucem desuper ex Chrismate cum pollice dexterae manus, dicens:
Signe f tur et sancti f ficetur hoc altare. In nömine Pa f tris, et Fi f 1Ü. et Spiritus f Sancti. Pax tibi.
86.
Razne opazke.
Škof. šematizem za 1. 1921. Vsakemu župnemu uradu se bo poslal v pregled rokopis šema-tizma za dotično župnijo. Župni uradi naj s svinčnikom pristavijo morebitne popravke in liste rokopisa z obratno pošto vrnejo ordinariatu.
Naročanje direktorijev in šematizmov. Župni uradi naj čimprej sporoče dekanijskim uradom, koliko direktorijev in šematizmov naročajo za 1. 1921. Dekanijski uradi naj potem to naj-kesneje do konca novembra naznanijo ordinariatu. Pripominja se, da je po en izvod šema-tizma obvezen za vsako župnijo in duhovnijo.
Kclkovne pristojbine so od 1. novembra t. I. dalje zvišane za 100 %. To zvišanje pa ne velja za dosedanjo višino kolkov, ampak za prvotno. Torej je dosedanji znesek kolka smatrati za dve tretjini kolkovnega zneska od 1. novembra 1920 dalje, n. pr. kolek za 4 krone se zviša od 1. novembra 1920 dalje na 6 kron; to je: listina (matični izpiski itd.), ki se je pred 1. novembrom 1920 kolkovala s kolkom 4 kron, se kolkuje od tega dne dalje s kolkom 6 kron. Kolek za rešitev vlog pri upravnih oblastvih se zviša na 5 din. = 20 kron.
87.
Konkurzni razpis.
Razpisuje se župnija Nemška Loka v in bogočastje v Ljubljani in kolkovane s kolkom kočevski dekaniji.	G	kron, je vložiti pri ordinariatu najkesneje do
Prošnje, naslovljene na poverjeništvo za uk 30. novembra 1920.
88.
Škofijska kronika.
CerkveAo odlikovanje. Za častna konzisto-rialna svetnika sta bila imenovana gimnazijska veroučitelja-profesorja dr. Alfonz Levičnik in dr. Gregorij Pečjak, za škof. duhovnega svetnika pa mestni katehet Anton Čadež.
Imenovanje. Stolni kanonik dr. Mihael Opeka je bil imenovan za škof. komisarja in nadzornika verouka in verskih vaj na vseh srednjih šolah v škofiji.
Podeljena je bila župnija Sv. Križ pri Litiji tamošnjemu župnemu upravitelju Jožefu Gnido v c u , ki je bil dne 25. oktobra 1920 umeščen na to župnijo.
Premeščeni so bili: Janez Sadar, prefekt v zavodu sv. Stanislava, za kaplana v Toplice; kaplan Janez Pucelj iz Cirknice na Bloke; Matija Noč, župni upravitelj v Št. Ožbaltu, za kaplana v Železnike; Janez Hrovat, kaplan v Sostrem, za župnega upravitelja v Št. Ožbalt.
Sprejeta sta bila v kler ljubljanske škofije: Franc Bonač, duhovnik tržaške škofije, kurat v zavodu za slepce v Ljubljani; dr. Peter Šorli, duhovnik goriške škofije, profesor-veroučitelj na državni realki v Ljubljani.
Konkurzni izpit so dne 13. in 14. oktobra 1920 dovršili: Janez Jalen, kaplan v Trnovem v Ljubljani; Rudolf Kapš, kaplan v Križih pri Tržiču; Franc Kovačič, kaplan pri Sv. Petru v Ljubljani; Janez Pucelj, kaplan na Blokah; Jožef Rogelj, župni upravitelj v Nemški Loki; Jakob Š t r e k e 1 j , škof. tajnik in kaplan v Ljubljani.
Umrla sta: Anton Lovšin, župnik v pok., v Radomljah dne 6. oktobra 1920; Gregor Jake 1 j , župnik v pok., v Ljubljani dne 13. oktobra 1920. N. p. v m.!
Popravek. V »Škof. listu« št. 10, str. 80, v
2.	stolpcu, vrstica 13. od spodaj, se mora pravilno glasiti: P. Modest Novak.
Škofijski ordinariat v Ljubljani, dne 2. novembra 1920.
Vsebina: 84. Okrožnica papeža Benedikta XV. o sv. Hieronimu. — 85. Zopetna posvetitev oltarjev — 86. Raz le opazke — 87. Konkurzni razpis. — 88. Škofijska kronika.
Izdajatelj šk. ordinariat. — Odgovorni urednik Josip Dostal. — Tiskala Jugoslovanska tiskarna.