Novi problemi pedagogike. glavni mislec Kant je izrekel nekdaj uničujočo kritiko o dušeslovju, češ, ta znanost se ne bo nikdar in nikoli povzpela na stopnjo eksaktne pri-* rodne vede.1 Svojo smelo trditev je podprl takole: dušeslovje ne bo nikdar eksaktna znanost, 1. ker se matematika ne more uporabljati za merilo notranjim duševnim pojavom, ki se nam prikazujejo le v eni dimenziji, v času — in 2. ker se duševno snovanje ne da izpreminjati, kakor bi se nam zljubilo ter že opazovanje samo ob sebi alterira razpoloženost predmetovo. Res je sicer, da nam matematika služi še le tam, kjer moremo izpreminjati dvoje količin; a res je pa tudi, da imajo naši duševni pojavi, naši občutki, predstave, čuvstva itd. razun časovne dimenzije še tudi dimenzijo intenzivnosti. Herbart je bil prvi, kije s svojo psihologijo, opirajočo se na matematiko, izpodbil eden steber Kantove smele trditve. A tudi drugi steber obsodbe, ki jo je podpisal veliki modre v Kraljevcu eksaktni psihologiji, se je že izdavna jel majati in leži za naših dni docela porušen na tleh. Prvi sunek mu je povzročil \Yeber s svojim psihofizičnim zakonom (— odvisnost občutkov od intenzivnosti razdraženja čutil —), ker je jasno dokazal, da moremo tudi z zunanjimi faktorji samovoljno vplivati na duševo snovanje. Odsihdob so se vedno bolj in bolj očiščevali pojmi o zadači, ki je zastavljena znanstveni psihologiji. Učenjaki so jeli spoznavati, da je toli obožavana racionalna in tudi empirična psihologija pravzaprav le pri-ro dopis človeške duše, ki teži najbolj potem, da vse zamotane duševne vozle in štrene lepo uredi pod vrhovno poveljstvo občnih pojmov, kakor čuv-stvo, pamet, volja (—Wolff —) ali pa posadi na prestol predstavo (— Herbart.) A žalibog, samolastno opazovanje člov eške duše, vglobljenje v svojo lastno notranjost je še našim učnim knjigam najnovejše dobe glavno torišče vseh dušeslovnih raziskavanj, kljubu temu, da še ni nihče ovrgel Langejeve2 trditve, 1 Kant, Metaphysische Anfangsgrunde der Natunvissrascliaft. 2 I-ange, Geschichte des Materialisnms. »Popotnik" XXI., 2. 3 ki veli, da psihologija te baže še ni dokazala niti ene neovrgljive istine, in k ljuba temu, da so novejši psihologi že izvečine krenili na nova pota. Nova struja na polju dušeslovnega raziskavanja je že po raznih svojih zastopnikih krepko podprla bridko reklo: „Die Psychologie der bloflen Selbst-beobachtung ist ein Uberlebniss vergangener Zeiten" in je dokazala, da je racionalna psihologija v istem razmerju k istinitemu napredku dušeslovne vede, kakor prirodna filozofija Schellingova in Hegeljeva k razvoju eksakt-nih prirodnih ved.1 Podobni psihologi smatrajo eksperimentalno dušeslovje in psihologijo človeške družbe za glavni panogi znanstvene psihologije, a poleg tega se še opirajo tuintam na takozvano psihologijo živali in na duše-slovna raziskavanja z ozirom na otroško dobo. Poleg Weberja in Fechnerja, ki sta pripravila pot novi psihološki struji, je bil W. Wundt eden izmed prvih in najduhovitejših mož, ki so nastopili kot proroki porajajoče se vede: eksperimentalne psihologije. Leta 1874. je izdal namreč svoje znamenito delo „Grundziige der physiologischen Psychologie", ki je izšlo pred flftaterimi leti že v 4. natisku z izvan-redno pomnoženo vsebino.2 Leta 1879. je osnoval Wundt na lipskem vseučilišču prvi psihološki laboratorij, v katerem so se jeli proizvajati raznovrstni poskusi z ozirom na duševno snovanje človeško, in začel je tudi izdajati svoje znamenite „Philo-sophische Studien", posvečene rezultatom tega laboratorija. Toda nisem se namenil, da bi seznanil častite čitatelje Popotnikove z eksperimentalno psihologijo, kajti v ta namen bi moral napisati za uvod debelo knjigo o fiziologiji, ampak spregovoriti hočem dve, tri o njeni najmlajši hčerki, o eksperimentalni pedagogiki. Wundt je zbral v svojem laboratoriju na Lipskem precejšnje število vrlih sorabotnikov, ki so vztrajno nadaljevali pričeto delo, razkropivši se poznejša leta križem svet. Prvi njegov asistent, Amcrikanec S t a n l e y Ilall, je zasedel, vrnivši se v svojo domovino, učiteljsko stolico za psihologijo in pedagogiko na „Klarck University" in je osnoval letam 1. 1883. prvi psihološki laboratorij v Ameriki. Toda Stanlev Hali je jel uporabljati eksperimentalno metodo tudi za pedagoška raziskavanja; s pomočjo učiteljev in učiteljic je nabral na amerikanskih šolah ogromen materijal v svrho svojega proučevanja. Vendar ti podatki so bili zelo nezanesljivi, posebno zbok preobilice — 10.000 — opazovanih otrok. Nekateri teh narodnih učiteljev, ki so se posebno vglobili v pedagoške eksperimente, so poslali sčasoma profesorji in so se pridružili neumornemu delovanju Stanlejja Halla ter so mu jeli pomagati orati docela neobdelano celino na pedagoškem polju. A za naših 1 W u n d t, Philosopkische Studien, V. 2 W. Wundt, Grundzuge der plijsiologischen I'sycbologie, '2 toma, 1893. dni izhajata v Ameriki že dva časnika, „Pedagogical Seminarj" in „Edicational Review", ki sta posvečena v prvi vrsti eksperimentalnemu raziskavanju v šoli. Pri nas, v Evropi, so se obrnili pogledi pedagogov veljakov na to novo plat pedagoške vede še le pred dobrim desetletjem, in sicer je ruski profesor Sikorskij prvi krenil na novo pedagoško ledino, a za njim sta jo ubrala Zichen in Schiller s svojimi „Sanunlung von Abhandlungen auf dem Gebiete der padagogischen Psvchologie und Pliysiologie", katerih je dosibdob izšlo že i) knjižic. Sicer je že dokaj psihologov zadnja leta naglašalo imenit-nost eksperimentalne metode za proučavanje pedagogike in izšlo je že precejšnje številce razprav o tem vprašanju, a sodobno sta najimenitnejša rabot-nika eksperimentalni pedagogiki znana francoska učenjaka Bi ne t in Viktor Henri. Poslednji je pred nekaterimi meseci napisal velezanimivo razpravo „0 sedanjem stanju eksperimentalne pedagogike: njene metode in njena zadača". Ne bo menda odveč, ako vsaj površno preletimo to originalno delo. V začetku svoje razprave nam Victor Henri opisuje raznovrstne metode, ki se rabijo ali ki bi se vsaj mogle rabiti pri eksperimentih v šoli; nadalje ocenjuje lete metode in daje navodila, kako je treba izvrševati poskuse, kako se konštatujejo rezultati in kako se izvajajo iz njih zaključki. „Ali kako se neki eksperimentira z otroci v šoli ?u Da odgovorim na kratko: Eksperimenti niso nič drugega, kakor izbrana, raznovrstna dela, katera morajo učenci skupno ali pa posamezno izvrševati. Opravila so ali fizična — v katere namene so se konstruirali posebni, priprosti aparati — ali pa duševna. Rezultati so dostikrat tako enostavni, da se dado izraževati s številom. Na podlagi teb rezultatov se določujejo razmerja posameznih funkcij in sicer pri enem učencu ali pa tudi pri mnogih, ki se na podlagi raziskavanj razdele na skupine. Pri eksperimentiranju se je treba seve ravnati po natanko določenem programu. Za ilustracijo takih pravil navajam program, ki ga je sestavil Binet1 za proučavanje strahu. 1. V kaki obliki in v katerih okoliščinah ste opazovali strah pri posameznih svojih učencih? (Opišite podrobno ta opazovanja.) 2. Kakšne fizične znake strahu ste opazili? 3. Koliko bojazljivih učencev imate? (Koliko jih je n. pr. izmed 30?) 4. Kakšno je zdravje te dece? (Fizični razvoj, teža, rast, mišična sila, spol, starost.) 5. Kakšen jc njih značaj ? 6. Kaj je vam znanega, kar bi utegnilo osobito vplivati na razvoj čuv- 1 Annee psychologique, 1896. .Popotnik« XXI., 3. stva strahu pri posameznih učencih. Ali je čuvstvo strahu podedoval po starših? Kako vplivajo na dotičnega pripovedke o strahovih? 7. Kakšen je njihov umstveni razvoj ? 8. Na kateri način bi se mogel dotični učenec najlažje ozdraviti ? V drugem delu svoje razprave je načrtal V. Henri glavne poteze obširne zadače, ki si jo je zastavila eksperimentalna pedagogika, a poleg tega je pregledno razvrstil rezultate, ki jih je leta veda že dosegla dosihdob. Ker je smoter eksperimentalni pedagogiki proučevanje fizičnega in psihičnega življenja otroškega, zato je pisatelj razpredeli! obširno snov, naslanjaje se na človeško naravo, na petero skupin. ]. skupina. Fizična svojstva organizma. Leseni se uvrščajo vsa opazovanja, ki se tičejo telesnega razvoja otroškega, n. pr. izmerjenje rasti, teže, obsega raznih delov telesa; proučevanje z ozirom na delovanje srca in dihalnih organov, določevanje mišične sile, sposobnost za telesno delo, bistrota in jakost dviganja, in poslednjič razvrščanje po splošni energiji organizmov, po bolehnosti itd. Vsa'ta vprašanja so iz večine že pojasnjena zbog ogromnega materiala, ki so ga nakupičili v svojih spisih Quetelet, Porter, Key, Gilbert itd. Natančen pregled vseh teh rezultatov je sestavil amcričanski učenjak Burk v svoji razpravi „0 razvoju rasti in feže otroške", a dopolnjujeta ga Binet in Henri v „Annee psychologique" (1808.) II. skupina. Svojstva čutilov. Proučavanje vida, sluha in drugih čutov, ki so izvori duševnemu življenju, je sila težavno, kajti raziskovalci se ne bavijo le s patologičnimi pojavi, ampak oni iščejo razlike v intenzivnem delovanju čutilov normalnih otrok. Neutrudljivi Gilbert v Ameriki določuje občutljivost za barve takole: Dotičnemu učencu predloži 10 tablic rudeče boje, ki se razločujejo druga od druge po najneznatnejšili niansah, a v roko mu da rudeč kolobarček ter veli, da naj izbere vse tiste tablice, ki so isto-barvne kakor njegov vzorec. Ciin več nabere učenec tablic, tem manjša je torej njegova sposobnost za razločevanje barvnih nians. V. Henri je sestavil svoja raziskavanja v obliki številnih količin v naslednjo razpredelnico (v kateri značijo manjši broji večjo občutljivost): (Glej na strani 37.!) Iz te razpredelbe je razvidno, da se razvija sposobnost učencev v razločevanju barv in teže vzporedno z njih starostjo, in sicer najbolj v dobi od 8—12 let: po spolih v tem slučaju ni posebne razlike. Pač pa je občutljivost za bolečine pri deklicah večja nego pri dečkih, in sicer je ta razlika okrog 6. leta najmanjša, a se pomnožuje od leta do leta. III. skupina. Proučevanje duševnih procesov, ki se navadno zaznamujejo z izrazom „pamet". Pisatelj ne pripoznava pedagogiškim razpravam o pameti, kakršne se nahajajo še za naših dni po vseh naučnih knjigah, da bi lete slonele na trdni znanstveni podlagi, ampak on smelo trdi, da pedagogika bo še le tedaj popolnoma eksaktna, kadar se bodo proučili eksperi- Občutljivost za Občutljivost za Občutljivost za Starost razločevanje barv razločevanje teže bolečine dečki deklice dečki deklice dečki deklice G let 8-3 9 6 130 168 126 115 8 „ 9-6 7-0 12-2 11-0 170 lis 10 „ 60 5-2 8 6 9-2 167 145 12 „ bo 5-1 7-6 7-6 200 146 14 „ 4-8 4 6 5-2 7-2 213 182 16 „ 43 4-0 6 0 6-8 270 185 17 „ 4-0 4-9 6-0 6-4 275 193 19 „ — — — 278 175 mentalnim potom vsi procesi, ki se v svoji celoskupnosti imenujejo duševne zmožnosti učencev". Obširno razpravlja nato pisatelj o spominu. Učencem se veli, da naj prečitajo ali izgovore vrsto števil, besed, stavkov ali tudi kratko povestico, a za nekaj časa se pozovejo, da naj ponove to, kar so čifali ali pa se učili na pamet. Prav tako se uporabljajo v to svrbo tudi razne barve, podobe in sploh raznovrstni predmeti. Pri vseh teh poskusih more eksperimentator izpreminjati: število predmetov, katere naj se bi zapomnil učenec, — čas, v katerem naj bi čital določene besede ali stavke in v katerem naj bi opazoval predmete, — in poslednjič odmor, po katerem se ponavlja na pamet. Menjaje te razne faktorje, moremo proučiti spomin vsestransko. Oglejmo si vsaj prvo vrsto teh poskusov, namreč: koliko števil, besed in predmetov si more zapomniti učenec. V to svrbo se pove učencem 4, 5, 6 . . . 10 števil, besed itd. a učenci morajo takoj v istem redu napisati izgovorjene besede, števila ... Iz odgovorov se razvidi jasno, kako dolge vrste si more učenec zapomniti, oziroma pri kateri dolžini je jel delati napake. Za vzgled navajam rezultate, ki jih je dobil Bourdon pri poskusih, proizvedenih s 100 učenci, v starosti 8—20 let (v razpredelnici je označeno, koliko odstotkov učencev si je zapomnilo brez napake dotične vrste števil, črk in besed): Vrste števil. 5 števil 94%, od 8 do 13 let (5 * 22%, * 8 let 6 „ 65%, „ 9 do 20 7 » 15%, „ 9 77 11 7 „ 37%, » 12 20 8 n 20 %, „ 12 >7 20 Vrste črk. 5 črk 70%, od 8 do 13 let 6 „ 19%, ,, 8 10 n 6 » 37 »/o, n 11 » 13 n 6 „ 57%, n 14 n 20 n 7 „ 17%, n 10 13 v 7 „ 39%, ,, 14 ,, 20 i, B „ 17%, „ 13 n 16 n 8 „ 35%, 17 „ 20 D Vrste besed. 4 besede 86%, od 8 do 13 5 besed 25%, 8 let 5 „ 63%, od 9 n 13 5 „ 83%, „ 14 T) 20 6 „ 3%, 9 let 6 „ 32%, od 10 T) 13 6 „ 57%, „ U 75 20 Iz te tabele se jasno razvidi, da se do 20. leta spomin za števila, črke in besede bolj in bolj razvija. To dejstvo je v očitnem nasprotju z dosedanjimi trditvami v pedagogiskih knjigah, kjer se pripoznava maksimum za intenzivnost spomina dobi od 12 — 14 let. Prehajaje k proučevanju predstav, asociacij itd., navaja V. Henri tele poskuse: a) Učencem se veli. da naj poiščejo n. pr. v 5 minutah sinonimne besede za: vojak, lep, slika, priden. b) Učenci iščejo tekom 10 minut besede, končujoče se na -ic, -ak, -nu, -ek. c) Posknševalec narekuje vrsto besedi, a učenci jih morajo zvezati v pravilen stavek, n. dr. Buri, sovražnik, nevaren, kača, smel, ris, premeten, lisica. (Buri so sovražnik, nevaren kakor kača, smel kakor ris in premeten kakor lisica). c) Poskusi z magičnim kvadratom. d) Narekuje se stavek, v katerem je izpuščenih nekaj besedi in kojc morajo poiskati učenci. S to metodo se bavi posebno temeljito Ebbinghaus.1 IV. skupina. Čuvstva in afekti. Poskusi v tej skupini so sila težavni, ker se leti duševni procesi ne dado z lahka tako vzbujati, da bi služili eksperimentalnemu raziskavanju. Toda tudi na tem polju so že razjasnjena nekatera zanimiva vprašanja, kakor n. pr. raznovrstni vpliv čuvstev in afektov na krvni obtok in na dihanje. Prav tako še > ii eksperimentalna pedagogika na trdnih tleh v V. skupini, kjer bi se naj poučili o občnih duševnih sposobnostih učenčevih. V. Henri se omejuje v tej skupini na razmotrivanje sugestije, razkrivajoč nam njeno čudovito snovanje v glavah mladeži in kažoč nam sredstva, s katerimi moremo zadelati ta skrivni vrelec prevelike duševne odvisnosti. 1 Uber eine neue Metliode zur Priifung geistigev Fahigkeiten. — Zeitschr. f. Psvch. u. Phys. d. Sinnesorg. 1897. Načrtal sem v kratkih potezah skromen croquis po smelih konturah veličastnega pedagoškega poslopja, ki se dviguje dan na dan višje pod'nebo. Da se obrnejo pogledi črez domačo ograjo na širno svetovno polje in da se zbudi tnintam zanimanje za nove pedagoške probleme: to je namen tem vrsticam. Brin j os. Izbor snovi v zemljepisnem pouku. Dragotin Pribil. ažnost zemljepisnega pouka nam nalaga dolžnost, se potruditi za popolnitev tega pouka. — Ako hočemo ostati nepristranski, ne moremo trditi, da doseže vsaka šola učni in vzgojni smoter. Razven vnanjih razlogov, morajo tu dejstvovati gotovo nekateri notranji nedostatki. ki zadržujejo in ovirajo pravo uspešno delovanje. Kjer se nahajajo nedostatki, tam se morajo iskati in se morajo najti tudi sredstva v odpravo teh nedostatkov. Naš pouk v vseh strokah je torej zmožen popolnitve. — Ne more se trditi, da bi dosegla vsaka šola smoter v zemljepisnem pouku. Ne menim tu tistega smotra, katerega poda učni načrt, ampak onega, katerega si moramo postaviti sami, da postane pouk res tako važen, kakor se o njem trdi. In kako pa dosežemo, da postane zemljepisni pouk res tako vpliven, tako važen? — Ako te važnosti nikdar ne pozabimo, ako nam postane važnost pravi smoter v p o u k u. Ta smoter mora biti vselej naš vzor, naša vodilna nit. Vzori so navadno nedosežni. Marsikateri, ki je stremil po vzoru, je omahnil na polovici pota, je izgubil up in pogum. Morebiti bi bil svoj cilj dosegel, morebiti bi se mu bil vsaj približal, če bi bil vztrajal v svojem stremljenju, če bi bil prekoračil z naporom vseh sil pogumno sovražne ovire, ali pa se ne dal zadrževati po nekaterih stranskih malenkostnih zadržkih. Saj pravi neka turška poslovica: „Ako potuješ v Meko, ne pri p ogibaj se vedno po kamenju, da prepodiš vse pse, ki nate lajajo; sicer ne bodeš molil Kabe in ne bodeš pil vode iz studenca Zemzem". Doseči učni in vzgojni smoter — naš vzor. Težko ga je doseči. Brez posebnega napora pride do njega le tisti učitelj, ki je za ta stan rojen in si je po srečnih proučavanjih svoje prirojene sile popolni!. Takšen učitelj bode smoter dosegel, kajti našel bode vselej prava sredstva za svoj namen in prekoračil mnogokrat instinktivno ovire, ki se nam dozdevajo uprav nepremagljive. — Kaj pa mi ostali, katerim mati narava ni dala vseh zmožnosti, ki jih mora imeti pravi učitelj, ki nimamo ravnokar imenovanih visokih darov v sebi? Jeli smo prisiljeni vsled tega držati roke križem in k večjemu z grenkoto premišljevati brezsrčuost naše osode, ki nas je napravila učiteljem? Kar naš srečnejši tovariš po naravi ima, moramo mi doseči po marljivem samopopolnjevanju. Saj verujemo vsi v možnost vzgoje, saj verujemo vsi, da je mogoče izpremeniti samega sebe. Sicer bi ne bili s prepričanjem to, kar smo: učitelji in vzgoj evalci. Stremiti moramo pred vsem, da pomnožimo naša sredstva, da popolnjujemo naše znanje, da premagamo pogumno vse ovire in se ne udarno nikdar obupu. — Ako nam je zabranjeno doseči vzor, pravi smoter v našem pouku, pa skušajmo vsaj, se mu približevati, kolikor se le da. Na dvoje točk se moramo vedno ozirati pri pouku: 1. na to, kaj podamo in 2. na to, kako to podamo, da sprejme učenec ložje nove predstave, jih uvrsti med stare, te pa zopet prilagodi novim. Paziti moramo z drugimi besedami na snov pouka in na metodo v ožjem pomenu. Oboje zahteva mnogo, mnogo pazljivosti. Pravo najde tu zopet samo pravi učitelj in to zopet po nekem prirojenem nagonu, mi vsi pa, ki ne moremo reči, da smo naznačeni od narave za učitelje, mi vsi drugi moramo uravnati oboje po pravilih, ki nam jih narekujeta dušeslovje in ukoslovje. Kaj je važnejše, snovali način pouka? — Gotovo moramo preje vedeti, kaj bodemo podali, predno se zanimamo za to, kako bodemo to podali. Umetnik mora imeti preje za izvršitev in proizvajanje svoje ideje primeren balvan mramorja, potem šele bode premišljeval, kako ga bode uporabil za svoj namen. Snov in metoda sta v neki neločljivi zvezi, a vendar je ta zveza takšna, da uravnava snov metodo in nikakor obratno. Menim, da mi ni treba o tem širje govoriti. — Najpreje se moramo pobriniti za snov, potem še le se bodemo potrudili, priskrbeti primerno metodo. Snov za zemljepisni pouk črpamo iz zemljepisja. Zemljepisje je veda, ki se peča z zemljo kot del vsemira, pojasnjuje in razlaga podobo zemeljske površine, ter preiskuje vzajemnost, v kateri se nahajajo deloma izobrazba površine, deloma podnebje in organiška bitja, zemljepisje razjasnjuje uslovja in zakone razprostranjenja organiških bitij fo zemeljski površini; končno popisuje zemljepisje zemljo kot bivališče človeštva ter kaže vpliv bivališča na razvoj in zgodovino narodov. Ta opredelba zemljepisja upravičuje delitev zemljepisja na astronomiško, fiziško in kulturno zemljepisje. V razumitev nekaterih astronomiških razmerij so določeni računi neobhodno potrebni. Ker torej zahteva astronomiško zemljepisje znanje matematike, se imenuje ta del zemljepisja tudi matematiško zemljepisje. — V matematiškem zemljepisju spoznavamo stališče zemlje v vsemiru in v solnčnem sostavu; učimo se o zakonih, po katerih se gibljejo solnce, zemlja, mesec in druga nebna telesa, po katerih menjavajo letni časi, po katerih si sledita dan in noč. Nadalje nam predočuje ta del zemljepisja velikost in podobo naše zemlje ter utemeljuje natanko orijentiranje v kraju in času. Važnejšo nalogo izpolnjuje fiziško zemljepisje. Ono navaja velikost in lego kopnih delov zemeljskega površja v vesoljnem morju, navaja, kako segata kopno in morje drug v drugega, ter opisuje velikost in lego otokov in poluotokov. Ono nam predočuje navpično izobrazbo posameznih zemeljskih delov, navaja, kako menjajo na kopnem ravnina in gorovja in kako se raz-prezajo po njem tekoče in stoječe vode. Fiziško zemljepisje pa pojasnjuje tudi, kako vpliva kopno na vodovje in obratno. Ono zasleduje podnebje raznih zemeljskih predelov in kaže, kako je ono odvisno od kakovosti orografi-ških in hidrografiških razmer, od topline itd. Od podnebja in kakovosti tal je odvisen razvoj rastlinstva in živalstva. Fiziško zemljepisje uči, da so na določene zemeljske pasove navezane določene pasme živali in določene vrste rastlin. Tretji del zemljepisja je menjal že večkrat svoje ime. Imenovali so ga historiško zemljepisje, radi njegovih stikov in ozke zveze z zgodovino človeštva, kulturno zemljepisje, ker se spoznava in ocenjuje v njem omika raznih narodov; v najnovejšem času nazivajo zemljepisci ta del tudi antropo-geografijo, ker se peča s človeštvom in njega uredbami na zemlji. — Kulturno zemljepisje skuša razjasniti vpliv zemljepisnih razmer na človeštvo. Človek ne more bivati po vsej zemlji. Nakazani so mu v bivališče le določeni predeli z ugodnim podnebjem. Človek se tudi ne pomnožuje povsod enakomerno; razni deli zemlje imajo svoje pasme, udje ene pasme se zopet dele v popolnoma različne narode, ki govore različne jezike, imajo posebne šege, posebne telesne in dušne lastnosti in se vsled teh razlik tudi združujejo v posebne države. — Kot vladar zemlje pa vpliva človek zopet obratno na naravo. On nakazuje rekam nove struge, zajezuje morskim valovom pot na kopno itd. Kulturno zemljepisje delimo na narodopisno in politiško zemljepisje. Poslednje ima mnogo praktiške vrednosti. Ono navaja države, njih lego, velikost in meje ter pojasnjuje, kako izkorišča prebivalstvo prirodne zaklade, ako se peča s poljedelstvom, živinorejo, sadjarstvom, vinarstvom, z obrtjo; ako dobiva za ravnokar imenovano gospodarsko stroko sirovine na lastni zemlji, ali jih mora kupiti; politiško zemljepisje označi tudi trgovino vsake države ali dežele in poda tudi pregled trgovinskih sredstev — železnic itd. Politiško zemljepisje končno ocenjuje države po njih bogastvu in mogočnosti. Toliko nalog mora torej zemljepisje izpolnjevati. Takšnim zadačam pa mora zemljepisje zadoščevati le v primernem obsegu. — Kakor so se razvile v novejši dobi sploh vse vede, tako se je tudi zemljepisje približalo v zadnjih desetletjih svoji popolnosti, in kakor danes ni več mogoče, da bi poeti i h ec bil v vseh vedah pravi veščak, tako zahteva temeljito in vseobsežno znanje zemljepisja danes človeško življenje zase. V krajši dobi ni mogoče se polastiti tiste ogromne tvarine, ki se pomnožuje od leta do leta in raste neprenehoma v nedogled. Obsežnost zemljepisja pa je vzrok, da moremo v šoli podati učencem le majhen, neznaten del te vede. Tudi ni vsa snov za šolo primerna, ker se ne vjema z vrhovnim smotrom šole, ker ne naobrazuje. Razvidno je torej, da moramo iz ogromne zemljepisne t v a r i n e primerno snov izbrati. Izbor snovi pa ni lahek. Ravnati se moramo pri izbiranju po določenih pravilih, katere nam narekujeta naši temeljni vedi: dušeslovje in ukoslovje. V naslednjem hočem podati najvažnejša pravila za izbor snovi v zemljepisnem pouku ter jih uvrstiti po njih važnosti. I. Podajmo samo to, kar naobrazuje. V življenju srečamo mnogo takšnih ljudi, ki so žrtvovali velik del svojega časa knjigi. O njih se govori, da so „požrli" toliko in toliko mogočnih foliautov, da so presedeli cele noči pri kakšnem ogromnem „kompendiju", da jih je mnogokrat pozdravila zora v tistem dušnem stanju, o katerem se govori: „Es war ihm von allem so dumm, als gieng ihm ein Miihlrad itn Kopte herum". Nekdaj so bili takšni „knjigožeri" v velikih čislih pri ljudeh. Vse jih je pogledovalo z nekim tajnim strahom, z neko skrivno grozo, vse jih je spoštovalo in se jim klanjalo že od daleč. No danes ne moremo reči, da se klanja omikani del človeštva takšnim malikom. Da, dogaja se često ravno nasprotno: vse se posmehuje takšnim „visokoučenim" ljudem, takšni vteles-njeni knjigi. Zakaj? Ali nismo dolžni to posmehovanje strogo obsojati? Ali bi ne bilo bolj umestno, da nas oblije rdečica gneva, ako čitamo dovtipe, ki se pišejo na račun teh vedoželjnih mož, nego da se jim smejimo na vse grlo? Jeli to naša pieteta, naše spoštovanje do vede?! — In vendar — ta posmeh ima tehten vzrok. Ti knjigožeri so že zastareli, duh časa je tista sila, ki jih preganja. Duh časa namreč obsoja tudi enostransko naobra-žene može, ki ne dajo ničesar od sebe, ki ne prinašajo človeštvu nobene koristi. Vsled tega ni težko razumeti dejstvo, da ima človeška družba mnogokrat može, ki so si z neumorno pridnostjo pridobili ogromno znanje v katerisibodi vedi, za nenaobražene čudake, dočim spoštuje marsikaterega veternjaka, o katerem je sicer znano, da si ni belil nikdar Bog ve kako glave, da niti ene noči ni presedel za knjigo, kot izvenredno na-obreženega mladega, nadarjenega, duhovitega moža, ki vzbuja mnogo, mnogo nad. — In to se zgodi vse popolnoma naravnim načinom! Učeni knjigožer more pri današnjem stanju ved k večjemu en predmet tako pestovati, da si pridobi o njem nadobično znanje, dočim kaže v vseh drugih vedah samo sijajno — nevednost. Govoril bode samo tedaj, ako se meni družba o njegovi vedi, dočim ga prisili nevednost v vsakem drugem slučaju molčati; ako pa kdo prosi, da bi izrazil svoje mnenje tudi o drugih stvareh, tedaj se ta učena glava navadno osmeši in tako neizmerno škoduje svojemu ugledu. — Tisti mladi veternjak pa nasprotno o vsem nekaj ve. Mnogokrat se mu posreči, da njegovi nazori, njegova mnenja družbo uprav presenetijo. Vsestranska na-obrazba je tu pobedila enostransko lažinaobrazbo. Zgodi se pa tudi lahko, da najdete človeka, ki je dovršil recimo srednjo šolo; pridobil je iz vseh ved neko določeno množico predstav. Njegov tovariš je ravno toliko pridobil, a učil se je drugje. Kako potem, da se ta enako-naobražena človeka v družbi tako razlikujeta. Prvi ne zna govoriti o naj-priprostejih „vprašanjih", drugi pa sijajno kaže, da je povsod „doma". — Vzrok temu je ta, da ima prvi dovolj materijala, a ga ne ve uporabljati, (ločim pa drugi ta materijal vsled formalne svoje naobrazbe uporablja na najbolj uspešni način. —■ Tu vidimo materijalno in formalno naobrazbo v nasprotju. Tu vidimo, da materij al na naobrazba ne zadostuje, ampak da se uveljavi nje vrednost samo v zvezi s formalno naobrazbo. — Sokrat je trdil vse svoje življenje, da ne ve ničesar. In vendar mu je pridobila njegova vsestranska naobrazba, njegova formalna naobrazba navdušene privržence in učence, njegovemu imenu pa ovekovečila častno mesto v zgodovini. Na ta dejstva se mora ozirati tudi šola. Ni dovolj, ako podaš učencu samo znanje, ako mu vsiliš nekoliko predstav. Znanje samo ob sebi je mrtvo. Mnogo, kar ponese učenec iz naše šole, je mrtev, nadležen tovor. Mrtvemu truplu je treba vzdihniti živo moč, potem učenec ne bode tako hitro pozabil, kar se je v šoli naučil. Kar učenec pridobi, mora znati tudi uporabiti in sicer o pravem času uporabiti, sicer nima zanj nobene cene. — In koliko se poda v sedanji šoli takšnega, kar učenec takoj pozabi. In tega niti škoda ni, da pozabi, škoda je samo aa dragoceni čas, ki se je po nepotrebnem zamudil. — Šola mora to podajati, kar povečuje moč duše, kar torej ne naobrazuje samo materijalno, ampak tudi formalno. Šola mora skrbeti, da učenčeva duša nove predstave primerno asimilira in potem vselej uporablja, da mu ne bodo mrtev zakopan talent, ampak živa glavnica, ki prinaša obresti po sto od sto. In kaj povišuje formalno moč duše? — To, kar se da mnogostransko uporabiti, kar ne ostaja v duši osamljeno, ampak se veže z drugimi predstavami, kar se da spraviti z drugimi predstavami v organiško celoto, kar sili naše duševne moči se truditi, kar nas sili misliti, kar nam blaži čuvstva in krepi našo voljo. To naobrazuje formalno, to ima pravo vrednost in to se mora v šoli podajati. In vendar — preveč formalno naobraženje, zgolj formalno naobraženje — ne velja. Moč duha so kaže na materiji, poleg formalne naobrazbe zahteva tudi materijalna naobrazba svoje pravice. In teh pravic ne smemo ji odrekati. Da, tudi materijalno mora pouk naobraziti, samo prevladati ne sme materijalno naobraženje v šoli nikdar. Materijalno naobrazuje živ- 1 j e n j e, v š o 1 i pa moramo skrbeti, da uporabi m o pičlo dobo, k a t e r o dovoljuje naša d r u ž b a v n a o b r a z b o i n v z g o j o , p r e-t e ž n o za formalno naobrazbo, katere življenje v takšni meri ne more podati kakor materijalno naobrazbo. Vsa snov zemljepisnega pouka naj bo tako izbrana, da naobrazuje formalno in materijalno. — Zalibog, povedati moramo neovrgljivo resnico, da se je vršil pouk v zemljepisju do poslednje dobe prav nepovoljno, —• še več, reči moramo, da se vrši še danes na nekaterih šolali prav nepovoljno. Nekateri učitelji namreč še vedno izbirajo le takšno zemljepisno snov, ki naobrazuje samo materijalno. Sama materija, same prazne predstave, drugega nič. Podajale so se (in se deloma še podajajo) samo številke, sama statistika, in v tem morju številk je utonil sveži duh učencev. Podajala so se tuja imena, nepregledne vrste imen. Kako bi naj ta suha hrana učencem prijala? Podajale so se predstave, ki niso našle v učenčevi duši najmanjšega odmeva, kratko, storilo se je vse, da je izgubil zemljepisni pouk vso zanimivost. Pouk je bil suhoparen, morilen, vsaka podana predstava je kmalu brez-sledno izginila. Ostala je prazna glava in prazno srce. Številke in imena so dim, ki se izgubi v zraku. Nekaj časa kroži okoli ognjišča, potem ga pa oko več ne vidi. Številke niso prinesle sadu; kar pa ne prinese sadu, je nepotrebno. Nekdanji pouk v zemljepisju je bil pravi ne-bodigatreba, prava nesmisel. Ge je kakšno dušno moč razvijal, je bil to k večjemu spomin. A kje so druge dušne sile? — O, ne številk podajati! Podajajte to, kar naobrazuje vse dušne moči, jači um itd., kar naobrazuje tudi formalno, ne samo materijalno. Ako hočemo vedeti, kateri del zemljepisja se bode v šoli bolj pestoval in kaj se bode iz snovi matematiškega, fiziškega in kulturnega zemljepisja za šolo izbralo, moramo le premisliti, katera snov podaja formalno in materijalno naobrazbo ob enem v večji meri. Podalo se bode vse to„ kar sili učenca misliti, primerjati, iskati razloge, kar ga uči natanko 11 a z i r a t i, soditi in sklepati. Umevno je, da bode menjala snov, ki krepi spomin, s tako, ki razvija domišljijo itd. Največ takšne vsestransko n a obraz u j o d e snovi nuja fiziško zemljepisje, zato se moramo nanj tudi najbolj ozirati. Pomniti je, da na j učitelj samo to poda, kar*je posebno karakteristično za vse predmete, ki spadajo v obseg enega pojma. Učitelj naj ne zahteva, da mu učenec našteje in opiše vse ognjenike ali šopke vsega sveta. Dovolj bode, ako ml pozna učenec le enega ali dva ognjenika, a pri teh ve natanko, kako delujeta, kaj povzročujeta itd. Dovolj bode, ako pozna učenec eno reko, ki tvori takozvani delta, a tu natanko pove tudi vzrok, zakaj je delta nastal, ako našteje samo eno reko, ki preplava peri-jodično svoje porečje, a tu vse posledice dobro pozna. Kaj tudi koristi, ako ve učenec danes, koliko mest in trgov ima Nižje Avstrijsko, ako ve, koliko prebivalcev ima Korneuburg; to pozabi kmalu. Razloži mu, zakaj je Dunaj tako velik, zakaj je moral Dunaj tam nastati, kjer stoji, zakaj mora biti Dunaj glavno mesto našega cesarstva in storil si mnogo več. Učenčeva duša je pridobila nove predstave in novo moč. (Konec prili.) Cesarska pesem. Obravnava na višji stopnji. Tretjo berilo št. 222. Spisal Ant. Godec-Lenabach. I. Priprava in smoter. vsakem berilu, ki ste jih do sedaj rabili, se nahaja pesem, katero ste že mnogokrat peli v šoli in večkrat tudi v cerkvi. Katero pesem pa ^ menim? Cesarsko pesem. Pesem se zavoljo tega tako imenuje, ker se je zložila v čast in slavo našemu presvitlcmu cesarju. Dolžnost vsakega avstrijskega državljana je, da to pesem ne samo na pamet zna, ampak da nje besede tudi popolnoma razume. Zato hočemo danes cesarsko pesem natančneje razmotrivati. II. Podavanje. a) Deklamiranje pesmi, ker jo učenci že znajo na pamet. h) Premotrivanje vsebine. Kako se imenujejo odstavki pesni? Kitice. Kako se imenujejo vrste vsake kitice? Stihi, verzi. Čitaj torej prvo kitico! Kako se glasita prva dva stiha te kitice? Bog ohrani .... S temi besedami je povedana neka želja. Kdo izraža to željo? Mi. Ker se štejemo k avstrijskim državljanom, lahko rečemo: Avstrijski državljani imajo to željo. Koga naj Bog ohrani in obvaruje? Cesarja, Avstrijo. Kako se imenuje naš cesar? Franc Jožefi. Kaj bi lahko stavili namesto besede „Avstrijo" ? Domovino, državo, cesarstvo. Mi torej želimo, ljubi Bog naj našega cesarja še mnogo let ohrani ter ga obvaruje vsake nezgode in nesreče; on naj dalje cesarstvo ohrani v sedanji velikosti, prebivalce pa naj varuje vojske, draginje, lakote in drugih nesreč. Beri druga dva stiha prve kitice! S temi besedami se spet izraža želja. Komu naj gospodari? Nam. Koga pomeni beseda „nam"? Vse ljudstvo. Kako naj gospodari ? Modro. Cesar naj modro gospodari, se pravi: On naj z modrim uredbami in zakoni svoje narode osrečuje. To je pa jako težka naloga. Česa potrebuje cesar, da jo izvrši? Pomoči. Najboljša pomoč vsakega človeka, torej tudi cesarja pa je vera, zaupanje v božjo pomoč. Le če cesarju Bog pomaga, tedaj bo modro in mogočno vladal. Hočemo zato Boga prositi, naj podeli našemu cesarju modrost in moč. Kako se glasita daljni dve vrsti prve kitice? 8 temi besedami izražamo obljubo. Kaj hočemo storiti? Krono braniti. Krona je znamenje cesarske časti in mogočnosti. Od koga je cesar podedoval krono, kakor tudi pravice ? Od pradedov. Krono dedno zoper vse sovražnike braniti se pravi: Pravice ec-sarja proti vsakemu sovražniku braniti. Beri zadnji dve vrsti prve kitice! Kako se imenuje rodovina, iz katere je naš cesar? llabsburg, habsbursko-lotarinška. Rodovina habsburška že vlada nad 600 let v Avstriji in pod njeno vlado je postala tako velika, srečna in mogočna, kakor je sedaj in upamo, da bode tudi naprej tako. Kaj s^. torej pove v prvi kitici? Dve želji in ena obljuba. Kako se glasita ti dve želji? Bog naj cesarja in Avstrijo ohrani in obvaruje; naj pa da cesarju tudi modrost in moč pri vladanju. Kako se glasi obljuba? Hočemo pravice cesarja proti vsakemu sovražniku braniti. * Beri drugo kitico! Kako se glasita prva dva stiha te kitice? Te besede spet izražajo obljubo . . . Kaj hočemo storiti? Za dolžnost in pravico stati. Stati sc toliko pravi, kakor se za pravico poganjati in svoje dolžnosti spolnjevati. Kako pa naj vsak to stori? Pošteno in zvesto. Kako se glasita druga dva stiha druge kitice? Kaj tudi te besede izražajo? Obljubo . . . Kaj hočemo storiti? V boj iti. Kedaj pa? Če bo treba. To se pravi: Takrat, če domovini preti nevarnost. Kako se hočemo bojevati? S srčnim upom. To se pravi: Z upom na zmago, na srečen izid brez strahu in trepetanja. S takimi mislimi so se Avstrijci vedno podajali v boj in kakor nam zgodovina pravi, tudi mnogokrat zmagali. Če se spominjamo sijajnih zmag avstrijske vojske, tedaj lahko z navdušenjem obljubimo, za cesarja in domovino vse darovati. To obljubo izražajo zadnje štiri vrste te kitice! Kako sc glasijo? Kaj bi lahko rekli namesto „iz viharja"? iz boja, iz bojišča. Kaj namesto „naša vojska?" Naši vojaki, naša armada. Kaka ni prišla iz viharja? Brez slave, to se pravi: Naša vojska je priborila že mnogo zmag Povejmo kratko vsebino druge kitice! Kaj izraža? Obljube. Kako se glasijo te obljube? Hočemo se za pravice poganjati, vse dolžnosti spolnjevati; če je domovina v nevarnosti, se za njo hrabro bojevati in tudi življenje in premoženje za cesarja darovati. Čitaj tretjo kitico! Čitaj prvi dve vrsti te kitice! Te besede izražajo željo. Kaj si pridobijo ljudje s pridnostjo? Premoženje. Kedaj je to v nevarnosti? Kadar je vojska ali pa notranji nemiri. Kdo naj varuje premoženje miroljubnih ljudi? Vojščaki z orožjem v roki. Katere dolžnosti ima vojaštvo? Braniti domovino in imovino vsakoga. Katere stanove šc poznaš razun vojaškega? Kmečki, rokodelski, trgovski itd. Za kaj skrbi kmečki stan? Kmet prideljuje živež vsem drugim stanovom. Kaj nam priskrbujejo rokodelci? Rokodelci izdelujejo obleko, stanovanje in druge reči za vse stanove. So pa še stanovi, ki nc delajo z rokami, ampak z glavo in tako koristijo drugim ljudem, da jih poučujejo. To so umetniki, učenjaki, uradniki, duhovniki, učitelji itd. To, s čimer se ti bavijo, so umetnosti in znanosti. Kako se pri imenuje v pesmi želja, ki govori o znanosti in umetnosti? Bistri duh pa premaguje ... Z izrazom „bistri duh" označujemo vse duševne moči. kijih uporabljajo učenjaki, umetniki: pamet, um, spomin, domišljija. S tem orodjem naj učenjaki in umetniki zmagujejo, to se pravi, njih dela naj prekašajo sodruge v tujih državah. Če se torej prebivalci v državi mnogo trudijo, postane dežela srečna in bogata; če se pa še bodo tudi pridno gojile znanosti in umetnosti, bode naša domovina slovela in povsod se bode častno imenovala. Vse to naši domovini želimo; kako je ta želja v cesarki pesmi izražena? Slava naj deželi klije . . . Kakšna naj torej bo naša dežela? Slavna. Kako je to povedano v pesmi? Slava naj .... Beseda „klije" pomeni toliko, kakor „cveti" ; n. pr. ko spomladi sneg skopni, že se prikaže iz zemlje mnogo cvetlic, in mi rečemo, da priklijejo in začnejo cvesti vsled dobrodejnega solnca. Katero besedo lahko postavimo namesto „blagor"? Sreča. Čitaj zadnji dve vrsti 3. kitice! Kod sije solnce? Po vsej zemlji. Ali sije le po nekaterih deželah? Ne, ampak po vsej domovini, po vsej Avstriji. V » katerem času zamorejo le državljani domovini koristiti? V mirnem času, v miru. Kaj torej želimo vsej Avstriji? l)a bi vladal v njej mir in bi se mogla razvijati. Kako je to v pesmi povedano? Cveti mirna .... V tretji kitici so izražene same želje. Kako se glasijo? Vojaki naj branijo premoženje mirnih državljanov; znanosti in umetnosti naj se pridno gojijo; domovina naj bode slavna in srečna, vsa Avstrija naj se v miru razvija! Čitaj četrto kitico! Kako se glasita prvi dve vrsti četrte kitice ? Te besede izražajo poziv. One pomenijo toliko, kakor: Bodimo složni za čast in srečo drage domovine. Zakaj pa se moramo trdno skleniti? Zato, ker sloga pravo moč rodi. Kdo ve pregovor o slogi? V slogi je moč. Sloga jači, nesloga tlači. Kaj lahko rečemo namesto besede sloga? Složnost, edinost. [ Beri nasledni dve vrsti 4. kitice! Te besede nas spominjajo gesla našega cesarja. Kako se glasi tisto ? Z združenimi močmi — Viribus unitis. Cesar je naš deželni oče, mi smo njegovi deželni otroci, torej tako rekoč brati in sestre, katere veže med seboj ljubezen do cesarja in domovine. Moremo torej vedno le eden cilj imeti in ta je: domovini koristiti, za njen blagor vse storiti. Če bodemo v tem smislu delovali, tedaj se bodo izpolnile vse želje, ki so zapopadene v cesarski pesmi; tedaj bosta cesar in država srečna, in Avstrija bo obstala večno. Te so misli zadnjih štirih stihov te kitice! Kako ► se glasijo? Ako združimo moči .... Četrta kitica izraža torej važen poziv na vse prebivalce širne Avstrije. Kako se ta glasi? Vsi se naj združijo, da tako ložje koristijo domovini. Čitaj peto kitico! Kako se glasijo prvi štirje stihi? ,In .... žlahtnosti". Kdo je vladal na strani našega cesarja? Cesarica. Kako se je imenovala? Elizabeta. Kaj rečeš namesto besede „zaročnica" ? Žena, gospa. Kakšna sta si cesar in cesarica? Ene misli in krvi. Ona sta enake krvi, sta si sorodna. Ene misli sta bila, ker sta kakor oče in mati skrbela za svoje podložnike, sploh v vsakem oziru oba plemenitega značaja. Kaj pomenijo besede dušne žlahtnosti? Lepe, plemenite lastnosti ali čednosti. Takšne so bile: pobožnost, radodarnost, ljubeznjivost i. dr. Vešli kakšen vzgled usmiljenega srca cesarice Elizabete? Cesarica Elizabeta in pletarka, Cesarica in kmetica (Glej pripovedke z avstrijske zgodovine", spisal Jak. Dimnik in Koledar Družbe sv. Mohorja 1900!) Kako se glasijo zadnje štiri vrste cesarske pesmi? Te besede izražajo željo. Kaj se želi? Ljubi Bog naj mnogo sreče podeli cesarju in cesarici. Lizabeta stoji namesto „EIizabcta". Komu se še želi sreča? Vsej habsburški hiši, to se pravi: vsem sorodnikom našega cesarja, posebno pa njegovim otrokom. Zadnja kitica izraža torej same želje. Katere so te želje? Ljubi Bog naj podeli cesarju, cesarici in vsej habsburški rodovini obilo sreče. Na koga se pa ne morejo več te želje ozirati? Na cesarico. Zakaj no? Ker je ni več med živimi. Kedaj in kje je umrla? 10. septembra 1898. I. v mestu Genevi v Švici, v deželi, v kateri še zdaj stoje razvaline grada Habsburg. Kakšne smrti je umrla? Umoril jo je brezvesten hudobnež. Žalovali so takrat vsi avstrijski narodi, ker je bila vsem dobra mati. III. Zveza. 1. Povej kratko vsebino cesarske pesmi. 2. Ponovitev znanih pesmi patriotične vsebine, n. pr. „Spartanka", „Domovina", „Avstrija za vse" — „ Avstrija moja". , IV. Shvatba. Kedaj pojemo v cerkvi cesarsko pesem? Na rojstni dan našega cesarja, na god cesarjev, prej tudi na god cesaričin. Kedaj smo jo peli v šoli? Ko smo obhajali petdesetletnico vladarstva našega cesarja, ko smo otvorili novo šolsko poslopje in še pri raznih drugih prilikah. Lepe so besede cesarske pesmi, posebno če jih dobro razumemo. K čemu nas vzpodbujajo? K ljubezni do cesarja in domovine, k složnemu delovanju za blagor očetnjave. Kedaj pa boste vi zamogli kaj storiti za cesarja in za domovino? Kadar bodemo odrasli in postali vojaki. Vojak mora vse zapustiti, stariše, dom, imovino ter ne boječ se za svoje življenje iti navdušen v boj, če ga kliče cesar in varnost domovine. Ali pa samo vojaki koristijo domovini? Ne, ampak vsak odrasel človek v svojem stanu. Kako pa? Ako se natančno ravna po zakonih in izpolnjuje vestno svoje dolžnosti. Svoje stanovske dolžnosti zamore samo listi natančno spolnjevati, ki se je tega že v mladosti vadil in se marsikaj naučil. Če hočete torej enkrat cesarju in domovini služiti, morate se sedaj že vaditi svoje dolžnosti izpolnjevati. Le tako boste postali enkrat dobri avstrijski državljani. Spominjajte se pri vsaki priložnosti mojih besed in pojte radi z vso navdušenostjo cesarsko pesem! V. Uporaba. Kako je nastala cesarska pesem. Kako se imenujejo možje, ki zlagajo pesmi? Pesniki. Sedanjo nemško cesarsko pesem je zložil Janez Gabrijel Seidl. Bil je rojen Dunajčan in tudi mnogo let profesor v Celju, pozneje ees. uradnik na Dunaju. Ko je obhajal svojo sedemdesetletnico, odlikoval ga je cesar z visokim redom Leto pozneje (1875) je umrl, 71 let star. Ponovi vse, kar sem vam o pesniku nemške cesarske pesmi povedal! Cesarsko pesem je zložil Seidl leta 1854. Iz nemščine se je prevela na vse druge avstrijske jezike. Prvi slovenski prevod je bil natisnen 1. 1855. v „Novicak". Cesarsko pesem je sicer več pesnikov preložilo na slovenski jezik. A vlada se je odločila za besedilo, ki se nahaja v naših čitankah in ki se poje po vsem Slovenskem. Avstrijski narodi so pa že poprej tudi imeli cesarsko pesem. Prva je nastala leta 1796. Kdo je takrat vladal? Cesar Franc. Prva kitica te pesmi se je v V. Vodnikovem prevodu glasila tako-le: Bog obvaruj cesar Franca, Njega dni ne bode konca, Srečo, zdravje Bog mu daj ! Svetlo solnce njemu sej ! Ljubezniv'ga naš'ga Franca Bog obvaruj cesar Franca, Nebo varuj vekomaj! Srečo, zdravje Bog mu daj! Napev je zložil skladatelj, ki je takrat živel na Dunaju. Znabiti že ve od vas kdo njegovo ime: Jožef Hajdn. Pesem se je prvikrat pela na rojstni dan cesarja Franca 1. 12. februarja 1797. na Dunaju v vseh gledališčih. Dunajčanje so jo stoje poslušali in na ves glas klicali „Slava!" dobremu cesarju Francu 1. llajdn je dobil od cesarja lepo vsoto denarja in cesarjevo podobo v znamenje najvišje naklonjenosti. Od tega časa se je cesarska pesem hitro udomačila, in po širni Avstriji so jo znali kmalu na pamet. Reči se sme, da nima nobena država tako lepe cesarske pesmi, kakor jo imamo mi. Kedaj je umrl cesar Franc? (1835.) Kdo je potem zasedel avstrijski prestol? Njegov najstarejši sin Ferdinand. Ker se torej nov cesar ni več imenoval Franc, ampak Ferdinand, se je morala cesarska pesem izpremeniti. Prva kitica nove cesarske pesmi se je glasila: Blagor našemu cesarju, Večni! Tvoja roka dala Ferdinandu milemu! Ga je za namestnika, Blagor njemu, poglavarju, Tvoja roka bo var'vala, In cesarstvu celemu! Ferdinanda milega. .Popotnik" XXI., 2. i Preložil jo je v slovenščino naš nepozabni Anton Martin Slomšek. Do katerega leta je vladal cesar Ferdinand? (1848.) Kaj pa po tem? Vladarstvn se je odpovedal. Kdo bi imel biti njegov naslednik, ker je bil cesar brez otrok? Brat Franc Karol. Ta pa se je odpovedal nasledstvu in zasedel je avstrijski prestol njegov najstarejši sin Franc Jožef 2. dec. 1848, še le 18 let star. Sedaj so zopet morali predrugačiti cesarsko pesem. Na Dunaju so razpisali nagrado onemu, ki bo zložil najboljšo nemško cesarsko pesem. Mnogo pisateljev, ki so čutili kaj pevske žile v sebi, se je oglasilo, zmagala pa je Seidlova. Ta je bila torej uradno razglašena kot edina prava cesarska pesem. Pela se je in se še poje po prejšnjem Hajdn-ovem napevu. Začetkoma je imela nova cesarka pesem samo štiri kitice. Ko se je poročil cesar z bavarsko princesinjo Elizabeto, se je pristavila peta kitica. Cesarska pesem je naša najlepša pesem. Otroci, dobro si jo zapomnite in kjerkoli se bode pela, pojte jo vsi z navdušenim srcem! Matematiški problem v slovnici. Spisal Fr. Ilešič. (Konec.) III. številu glavnih števnikov je opomniti, da se eden seveda sklanja v ednini, dva v dvojini, tri, štiri v množini, pet itd. tudi v množini v tistih sklonih, v katerih je pridevnik; v 1. in 4. sklonu je samostalnik ednine, zato stoji glagolski povedek v stavku: pet hiš je zgorelo, v ednini, Ker je pet samo ženskega spola in bi radi tega pričakovali zgorela, so nekateri mislili, da je to brezosebkoven stavek; bodisi da umevamo to slovniški tako ali drugače, jasno je le to, kako bi taka slovniška skladnost povedka „zgorela" z osebkom „pct" bila v obraz abstraktnosti osebka „pet"; abstraktnost besede pet pa se kaže najlepše baš v tem, da ne prenaša povedka v množini. Pet, šest so abstraktni samostalniki; to je v tem zmislu umeti, da ne pomenijo pet klobukov ali pet rib ali pet mest, ampak samo tisto, po čemer se klobuki, ribe, mesta razločujejo od petih klobukov, rib, mest. Kaj pa je to ločilo? morda kaka lastnost, kvaliteta? Nikakor ne! Vseh pet klobukov ima bistvene lastnosti klobukov sploh, za nebistvene pa nam ne gre. Ali jih loči razmerje (relacija) do subjekta, ki jih šteje, ali do kake druge reči, kakor bližina mest, podobnost klobukov? Morebiti bi kdo mislil na relacijo nasprotja do vseh drugih klobukov, res je to nekaka ločitev od drugih, a ob enem in še bolj njih združitev v enoto, skratka: kompleksija. Kompleksije so z relacijami vred plodovi našega razuma: „entia rationis cum fundamento in re". Kot kompleksija je pet abstraktna predstava, ali idealna predstava tudi, če štejem kako konkretno reč; pet klobukov, sploh vsa števila so idealne predstave, katerih ni povzeti s predmetov kakor barvo ali kaj takega; vsako število je idealna predstava, dodana iz samotvorne moči duševne predstavam konkretnih reči; vsako število je ejja duševna enota; vsak števnik, ki je izraz števila, je samostalnik ednine. S tem se ne ujemajo števniki: eden, dva, tri, štiri, katerih slovniško število se ne ujema z edninskirn pojmom vseh števnikov, marveč se ravna po številu štete reči. Pri tem nas to najmanj moti, da se dodene plod našega mišljenja rečem kakor kaka lastnost, tako je tudi drugod; važnejše je vprašanje, zakaj to ujemanje pri prvih štirih števnikih, zakaj ne pri naslednjih. Odgovor na to je pač ta, da so že štirje predmeti nazorno predstavni, zato se jim nenazorno število dodene le kakor pojasnilo; kar jih je črez, ni več nazorno predstavno, namesto „nazora" stopi v ospredje idealna misel, odnos-nost, ki se ji pokori sicer neuredljivo konkretno gradivo. Pojem števila po takem lepše izraža ednina „pet" nego množina „štiri" in rodilna množina „petih" itd. Poleg stare slovenščine sklanjajo še dandanašnji „pet" itd. kot abstrakten samostalnik v ednini i-jevske sklanje češčina, ruščina, tudi preprosta govorica poljska. IV. O sklanji števnikov smo že vse povedali, kar navadno uče slovnice. Pravilno se govori: s tremi goldinarji, izmed desetih učencev: tako tudi: z dvema se je pripeljal, s tremi, šestimi (se. konji): nadalje: od dveh do štirih (se. ur) imamo šolo; od dveh do petih (sc. ur) se učimo; ob eni, ob dveh, treh, petih; tako tudi: po štirih hoditi (sc. udih). Vprašali bi pa lahko, zakaj sta ohranila baš nominativ in akuzativ svoj samostalniški značaj. Tu moremo le ugibati; kar zavzema po času in pomenu prvo mesto med predstavami, to je logiški osebek, navadno tudi slovniški, katerega sklon je nominativ; kadar torej poudarjamo število, je njega jezikovni izraz nominativ, narobe, kadar je števnik nominativ, se odlikuje med predstavami število kot samostalen pojem. Tožilniško razmerje je sicer ime-novalniku direktno nasprotno, vendar baš vsled tega erninentno, bi rekel, z njim reciprokno, da dostikrat ne veš ali je nominativ osebek ali akuzativ; že v stavku „pet hiš je pogorelo" se lahko podvomi, kateri sklon je pet. Glede na to stvarno zamenljivost in pogostno jezikovno (oblikovno) enakost obeh sklonov nam ne more biti pretežko umljivo, da se je tožilnik pet ohranil z imenovalnikom pet. „Popotnik" XXI., 2. 4* Obratno vprašanje: Zakaj in kako smo dobili iz stsl. besedila: „bezi pgti mesti" naše: „bez petih mest" V Mislimo si stavek: bojevali so se „na peti mest"; z mestnikom „peti" je slovniški izraženo razmerje med bojevanjem (oziroma: bojevniki) in številom pet; vsak pa misli s tem stavkom na krajevno razmerje med bojevniki in dotičnimi mesti, ne številom; temu dobremu čutu pa je bila neizogibna posledica, da je beseda mesto stopila v mestnik: * bojevali so se na peti mestih; tako ujemanje samo v sklonu se nahaja že v stari slovenščini: inenu peti pfanitomi, za: inehi peti planiti; na tej stopnji so ruska izrazila: si šestiju episkopv, s t, šest tj u desjatbmi kazami itd. in češka: desiti pannam decem virginibus (Miki. IV., 478 — 479); 2 desitky se k 5ti desitkam prirazf; 1 sto k osmi stum se prirazi. V izrazilu „na petih mestih so se bojevali" je en člen ali ena osnova krajevnega razmerja dejanje bojevanja ali bojevniki, druga osnova pa ni več število; odstopilo je to veljavo „ mestom" kot nek aceedens; accedentia pa so tudi vsi prilastki, posebno pridevniški, zato se je števnik poenačil pridevnikom tudi na obliko: na petih mestih, kakor na lepih mestih. Vsled tega razvoja se je izgubila stara samostalniška ednina: peti, peti, pri peti, s petjo in se nadomestila s pridevniško množino, ki pa ne izraža več pojma števila, ampak accedens štete reči. Če hočemo izraziti razmerje do kakega števila in v ta namen rabiti števnik v različnih sklonih ali ga sklanjati, potem nam nedostaje sklanje: stara edninska sklanja se je izgubila, nova množinska ne ustreza misli. Številni pojmi ali neimenovana števila ter razmerja med njimi so predmet abstraktnega štetja in računanja; za abstraktno štetje in računanje z neimenovanimi števili torej nimamo več sklanje. Čehi tudi v tem primeru lahko sklanjajo svoje števnike, ker imajo cdninsko abstraktno sklanjo: po deviči, doplnime 7 do 13 6ti (slov. *s šestjo), nasobeni 11 ti (množenje *z enajstjo); 24:6 se čte 24 deleno 6ti nebo 6 do 24ti, 2* se čte 24 lomemo 6ti; po tem zgledu tudi: 4 nasobeny 3mi, na-sobime 4mi. Tako računajo tudi Rusi: meždu desjač/M i dvadeatja budeti devjat drugihi čiseli. Odštevajo tako: 1 izi 8-mi vosmi) budet 7, tako tudi: i z t 7-i, iz 6-i, iz 5-i; množijo tako: sem/u 4 = 28, semju 5 = 35, ali tnždi 7=21; stavijo pa nalogo: 584 umnožith na 7, 5 umnožitb na 3. Nadalje nahajam pri deljenju: 9 zaključaetsja vi 48-mi (= soroka vosmi) 5 razi; pjati vi tridcati soderžitsja šesth razi. 6 bezi 4-hi (== četyrehi) ravno desjati bezi voshini. 16 otnositsja ki 8-mi taki, kaki 10 ki 5-ti. — Odin, dva, tri, četyrje se ravnajo po pet; zato: 1 izi 4-ki tri. V slovenščini pa morajo biti števniki kot izrazi neimenovanih števil ne-sklanljivi. Vendar bi to deduktivno izvajanje bilo brez trdne podlage, če ga ne bi mogli nasloniti na empirske podatke. Žal, da vir empirije tod slabo teče; zlasti za formalno množenje ne bo lahko najti v ljudski govorici primerov, ki ne bi bili iz šole. Odšteti od česa kaj, posebno pa množiti kaj s čim, to niso poljudni izrazi. Čehi pravijo poleg 4 nasobiti 3mi tudi 4 vedeny do 3 in Rusi: umnožiti na tri, latinski: per, cum, in. Pri deljenju govore Čehi: deleno 6ti, 6 do 24ti; Rusi rabijo vt s petim sklonom. Tem laže pa se opiramo na nedvomno domače izraze: do tri šteti, do pet šteti. Do treh, petih šteti, to bi bilo časovno določilo. Nadalje ni prezreti takih-le izrazov: šest do sedem metrov visok, dve do tri ure; v teh primerih ne kaže predlog do krajevnega bližanja, marveč duševno, gibanje in ugibanje med številom 6 in 7; vWolfovem slovarju nahajam sicer: 20 bis 30 izraženo z „dvajset ali trideset" prav kakor v latinščini viginti vel triginta; vkljub temu pa imam tudi ono izraževanje za domače, prim. Pleteršnika pod besedo do (b): do sedem ur hoda; tudi vtem izrazilu spada predlog k števniku, ne k samostalniku, kaže razmerje s številom, ne z urami, in števnik je ne-izpremenjen. To izraževanje nam je kažipot za rabo števnikov pri računanju z neimenovanimi števili; množiti nam je tri spet, deset s petnajst, pač tudi deset s štiri, tri, dve; štiri, tri, dve bomo ravnali po sledečih števnikih pet, šest, kakor se nam to že kaže pri naših množilnikih: dvakrat, trikrat, štirikrat, ne: dvakrata, trikrate ali kaj takega, in v srbohrvaščini; samo „ena" utegne biti izjema, pri tem števniku se namreč število štete reči ujema s številom pojma. Pri ulomkih je stvar nedvomna: ena celina, tretjina; eno petino odšteti, z eno petino množiti itd. Namesto celina je primeren tudi celek kakor v češčini. Če hočemo imeti pridevnik, moramo rabiti ženski spol: ena cela kakor ena, dve, tri, štiri. Češki tudi berem : čislo sestavajici z celyh a zlomku. Algebrajski bomo z vsemi drugimi Slovani računali: b odšteti od a, množiti za— brez sklanje; sklanjati teh števil morda sploh ne bi nihče izkušal, spodaj pa tudi pokažemo, da bi sklanja bila neumestna. Izmed slovanskih jezikov imata češčina in ruščina prvotno, staroslovensko stanje, takisto tudi govorica preprostega naroda po mnogih krajih poljskih. Vendar je poljščina izvečine izgubila staro i-jevsko sklanjo, z njo pa sklanjo števnikov sploh ter rabi najrajša obliko pieciu po vseh sklonih, kadar se štejejo moške osebe, v drugih primerih le v 2., 3., 5., 6. sklonu, v imeno-valniku iu tožilniku pa pieč (Miki. IV. 58). Poljščino bomo po takem primerjali s srbohrvaščino, ki pet sploh nič več ne sklanja; pri dva, oba, tri, četiri zastopa za predlogi tožilnfk vse druge sklone: za dva, za tri, od dva do tri, tudi kadar je štetje konkretno: tražio sam ga u tri kuče, ko l dvije sestre, stoji na dvije noge itd.; sklanjajo se le brez predlogov, „kad stoje sami bez ikakve druge riječi, koja bi trebalo da stoji s njima u istom obliku" (Daničic; Oblici, 42). Če prav razumem Daničiča, misli tu na primere kakor nemški: mit vieren fabren, toda mit vier Fferden; vsaj tako je pri vseh štev-nikih od tsi (= tri) in štyri počenši v sorbščini: z imenom štete reči se lahko rabijo brez sklanje prav kakor v nemščini, kjer se števniki (izvzemši ein, einer) ne smejo sklanjati s pridejanim imenom, le zwei in drei dobivata v 2. in 3. sklonu končnice tudi poleg samostalnikov, če ni pred njima druge krepko sklanjane besede: zweier Manner, zweien Mannern, toda: dieser zwei Manner, diesen zwei Mannern. Kako se v sorbščini abstraktno računa, mi ni bilo možno zvedeti; vendar utegne tudi to biti uravnano takisto kakor v nemščini, kjer se v abstraktnem štetju niti eins, z\vei, drei ne izpreminjajo; to domnevam radi tega, ker se sorbski števniki, če se sklanjajo, pregibljejo kot pridevniki v množini (celo v 1. sklonu). Glede na to množinsko, pridevniško sklanjo sta si sorbščina in slovenščina podobni1 ter nekako v sredi med češčino in ruščino, ki imata staro edninsko, samostalniško sklanjo, in med srbohrvaščino in poljščino, ki izgubljata sploh vsako sklanjo. Ali je imela srbohrvaščina kdaj sklanjo petih, petim? Kakor kaže poljščina, niti to ni potrebna stopnja do nesklanljivosti. Med onima dvema skupinama se slovenščina že pri konkretnem štetju bliža skupini z nesklanjljivimi števniki; že zgoraj smo navedli nedoločne števnike, potem -besede: sto, tisoč, pol četrt, ki se pri nas ne sklanjajo, pač pa v tistih slovanskih jezikih, kjer se sklanjajo tudi drugi določni števniki. Kako da hočejo slovanski jeziki število precizno izražati kot pojem, se vidi tudi iz tega, da stavijo radi samostalniški distributivum, kadar ni navedena šteta reč: dvoje priobretajg duas res acquirens (Miki. IV. 66), slov. na dvoje razcepiti. Števniki so sploh kaj radi nesklanljivi; v nemščini so kakor sploh v germanščini vsi števniki od 1'iiuf počenši vedno bili brez sklanje (le imenoval-nik na e se je nahajal in se še nahaja in včasih dajalnik na en), Grimm, I. 760. Latinski glavni števniki od quattuor počenši, grški od iršvcs počenši so nesklanjljivi; vzrok za to mejo je isti, kakor smo ga zgoraj navedli za mejo slovanskih »nazornih" in abstraktnih števnikov. Navadno se misli, da je ta nesklanjljivost ostanek iz one dobe, ko še indogermanski pridevnik sploh ni poznal sklonov (Brugm. II, 474), baš radi nje da so slovanski jeziki pustili stare števnike od pet počenši ter jih nadomestili s poznejšimi abstrakti (II, § 169.); toda tega mi ni še nihče pojasnil, zakaj so baš ti pridevniki ostali brez sklanje: ker nimajo nič opraviti s kvalitetami niti v zmislu pridevnikov, niti na njih mesto stopajočih zaimkov. Če je vse to res, potem 1 Prim. tudi edino njima lastno dvojino. smemo trditi, da se zdaj v slovanskih jezikih ponavlja težnja indogermanščine pred tisoč in tisoč leti, težnja po nesklanjljivosti števnikov. V. Če torej števnikov kot izrazov številnega pojma ne bomo sklanjali, katero sredstvo pa nam potem preostane za izražanje neizogibnih razmer med števili in drugimi predstavami? Pomagali si bodemo s predlogi, ki služijo jezikom vobče za izgubljeno sklanjo, ali pa pred števuike postavljali besedo „število-', na katere obliki se vidi razmerje — sklon: z deset množiti ali s številom deset. Le-tega pomočka se bomo posluževali, kadar naj bi števnik stal v katerem sklonu brez predloga, kar pa se ne primeri pogosto: številu 3 prišteti 5. Pri logaritmih menda ne pojde drugače: logaritem števila 247. Pri potencah si še lahko pomagamo: tretja potenca števila 5 = 5 potencirano s 3, ali 5 tretje (potence) ali 5 k tretji. V češki aritmetiki berem: čislo 538 čislem 247 nasobiti, in v hrvaški: broju 9 pribrojiti 4. Slovniški bi to povedali: števniku smo dali pregubljiv prireden samo-stalniški prilastek; število pet je samostalnik s prilastkom kakor „stric Jože". Ali je res razmerje med pojmoma število in pet isto kakor med predstavama stric in Jože? Čudno je vsekakor, da se v zadnjem izrazu obe besedi sklanjata: strica Jožeta, stricu Jožetu itd., v prvem pa se sklanja le prilastek. „Stric Jože" je zveza kakor „kralj Matjaž", „car Lazar"; besede stric, kralj, car so prilastki besedam Jože, Matjaž, Lazar, omejujoč z novim znakom njih obširni pomen (obseg), determinujoč te besede; to so v logiškem zmislu sintetični izrazi, v psihološkem je to eno ime. „ Stri c Jože" ni taka zveza kakor „mesto Ljubljana", „reka Drava", „drevo lipa"; kajti o determinaciji ali sintezi tod niti v logiškem zmislu ni govoriti: mesto Ljubljana, drevo lipa ima isti obseg kakor Ljubljana, lipa; lahko bi mislili le na nekako analizo splošnega pojma mesto iz posebnega Ljubljana, ali pa rekli, da ^Ljubljana" detenninuje „mesto", da so torej ^Ljubljana", „ Drava" in ,.lipa" prilastki; in res pravimo radi: ljubljansko mesto, lipovo drevo. Onih izrazov: mesto Ljubljana, reka Drava, drevo lipa ne smatram za posebno domače; narodna pesem sicer pravi: mest' Ljubljana bo pokrajna; namesto „reka Drava" se pravi samo „Drava", ker je „reka" odveč, namesto „drevo lipa" le „lipa" ali lipovo drevo. Trda se zdi mojemu ušesu sklanja: v mestu Ljubljani, trša nego: v reki Dravi, menda radi razlike v spolu. nStric Jože" pa tudi ni taka zveza kakor „beseda Jože", beseda Rim, ime Zalesnik, samostalnik „konj", pridevnik „bel", števnik „pet", zaimek „ti", glagol „plesati", predstava, pojem „človek" itd. Pri teh izrazih ni misliti na nobeno analizo niti na determinacijo. Ali dajejo ti prilastki novih pojasnil. ali množe znake Jožeta, Rima itd. za enega, tako da dobimo iz raz pol a podrejeno mu vrsto? Nikakor ne; ti prilastki niso v nobenem zmislu de termi nacije, marveč modificirajo pomen svojega samostalnika, tako da ves izraz pomeni čisto nov razpol, ne pa kake vrste prvega; „beseda Jože" ni več „Jože", „števnik pet" ni več pet, „pojem človek" ni več človek; to so modifikantni prilastki; prim. „mrtev človek", ki ni več človek; mrtev človek je = mrlič, „ pojem človek" misel; „števnik pet" beseda. Sklanjati kako besedo pomeni: o oni reči, ki jo znači, izreči različna razmerja, odnošaje ali relacije. Če pravim: besedo Jože, pojem človek poznaš, nočem trditi nobenega razmerja med teboj in Jožetom, ampak mislim na razmerje do besede, ki se glasi tako, do predstave, katere vsebina so znaki človeški ; zato pa je treba to razmerje tudi le označevati na besedah: beseda, predstava, pojem itd., sklanjati le te. Kaj pa je „število pet" ? Je li „število" detenniuacija ali modifikacija? Če bi rekli: število trije, bi morali imeti „število" za modifikacijo, kajti pri obliki trije mislimo na osebe moškega spola, število trije pa je gol pojem. Ali tako ne govorimo, pravimo le: število tri; tri nam rabi za ženski in srednji spol, obenem pa tudi za pojem, zato se nam beseda „ število" tudi zdi modifikacija. Tako bomo sklepali dalje: navadno se govori le o petih, desetih rečeh, kakor da bi ti števniki pomenili kako lastnost konkretnih reči; »število pet, deset" pa ne pomeni nikakršnih reči niti njih „lastnosti", in v tem zmislu je pač prilastek število modi fi kan t no določilo, in je izraz „število deset" različen od izraza: stric Jože. Čisto modifikanten je prilastek število v izrazu število a, ker izpre-meni glasnik v besedo za število, števnik. Pa če se tudi izpusti beseda število in se v algebri rabijo le glasovi (črke) a, b, c itd. brez atributa, je njih pomen vsaj v mislih, četudi ne z besedami modificiran, in bi jih bilo neumestno v računanju tako sklanjati, kakor se lahko sklanjajo s prvotnim svojim pomenom v slovnici: z v-om (ve-jem) se zatika zev. * * * „Izmed oblakov solnce zdaj zašije" in na žveplo „lepote svoje čisti svit izlije" . . . Radi tega ali kljubu temu niso komisarji mogli več brati. Kakor asirologi ob klinastih napisih in egiptologi ob hieroglifskih stebrih so si utrudili oko ob skrhanem kristalu in cesto jako nerazločnih črkah in številkah ter pustili za nekaj časa delo, pričakujoč podpore i od drugih strokovnjakov. Književno poročilo. Ocene. Uvod v narodno gospodarstvo. Po Mamice BI očkovi knjigi „Petit manuel d'economi pratique" uredil Vekoslav Ivukovec. V Mariboru, tiskarna sv. Cirila 1900. 16». (Ponatisk iz ^Popotnika" 1899). Dandanes Slovenci ne živimo več v naturalnem gospodarstvu, kakor smo več ali manj živeli blizo do leta 1848; vsa Evropa je v denarnem ter indu-strijalnem gospodarstvu, torej tudi mi. Kmetijstvo samo, posebno pa primitivno ne, ne zadostuje nam. Plantažniki in veleposestniki v Ameriki, Rusiji in na Ogrskem posredoma v naše dežele cenejše zrnje dovažajo, nego je more naš kmet s svojimi priprostimi sredstvi pridelovati ali celo izvažati, dokler produktivnih ter ekspertnih zadrug zanj ni. Vino-, sadje- ter živinoreja še pri nas tudi ni posebno razumno ali racijonalno razvita, umetna obrt ter industrija je pa v povojih. In vendar živimo Slovenci v Evropi, v moderni Evropi, ki je gospa vsega svetovnega sejmišča, katera jemlje iz gospodarskih interesov v svojo posest Kitajsko, južno Afriko itd. Sicer se zdi, da je naša monarhija še primitivno-agrikulturna dežela; dozdeva se to res v toliko, v kolikor je zaostala za drugimi naprednimi državami, posebno za Anglijo, Nemčijo in Francijo. Dejstvo pa je, da je tudi Avstrija, in da smo ž njo vred tudi Slovenci včlenjeni v moderno svetovno gospodarstvo; da ima Dunaj, Praga, Trst, Pest, pa tudi Ljubljana znak svetovne ekonomije, akoravna ta mesta niso sami Londoni, kdo tega ne ve? Saj že celo naš kmet pije kavo iz Brazilije in drugih tropičnih dežel, nosi obleko raznih snovij, katere so pridelane ne samo v čeških, ampak nemških ali celo angležkih tovarnah, in trdi svoj kruh reže si slovenski proletarec z nožem, ki ima celemu svetu znano angleško trgovsko znamko „trade mark". Slovenski meščan pa nosi pariške ali moskovske galoše in srka po večerih ruski ali kitajski čaj. S kratka, vsa zemeljska obla postala je enotna gospodarska celota. Evropa izvaža svoje industrijalne proizvode v daljne kolonije, iz katerih sebi privaža razno kolonijalno blago, surovine itd., zemlja je čudovit ekonomični organizem — in poedinec je celica, narod je člen tega organizma, Ako pa smo celice tega organizma, moramo biti žive in životvorne celice, inače izumrjemo, in organizem nas odbacne iz sebe. Životvorni deli tega velikanskega gospodarskega organizma moremo biti pa le tedaj, ako funkcije njegove dobro razumemo, da zamoremo veljati kot močen, človeštvu potreben ud istega, in ako svoje ekonomične funkcije v soglasje spravljamo s svetovno-gospodarskimi. No, Slovenci smo v gospodarskem oziru doslej pač slabo razumevali svoje razmerje proti temu gorostasnemu organizmu. Ako se reče, da je vsa naša država gospodarsko — vsled tega tudi kulturno — zaostala, zaostali smo izvestno tudi mi Slovenci. Naučili smo se v osrednji in južnovstočni Evropi moderno živeti, uporabljajoč proizvode svetovnega sejmišča; temu sejmu oddajali smo pa doslej prav malo našega trgovskega blaga, in vsled tega smo v neugodnih gospodarskih razmerah (ker brez kapitala) ter zaostali v Avstriji sploh, posebno pa v naših deželah, katere sicer imajo pogojev dovolj za gospodarski razcvet. Pospešimo pa zamujeno edino z marljivim delom, z vzgojo in izobrazbo. Slovenci se morajo sistematično izobražati in vzgajati, da postanejo deležni sadov svetovnega blagostanja in svetovne kulture in evo, te dni so nam dali prelepo začestuo čitanko svetovno-gospodarskib naukov. Naše učiteljstvo poztni že Block-Kukovčevo delo. Ali sedaj, ko leži v knjigi zbrano pred nami, je vredno, da razmišljamo nekoliko o njegovi važnosti. Narod, kateri se hoče prištevati k civilizovanim, in kateri noče poginiti, potrebuje sistematične izobrazbe. Temeljnega pomena za omiko poedincev je njih obitelj, posebno roditelji; saj je znano, da se mnoge, dobro in slabe lastnosti (to je bistvo ^podedovanega ali izvirnega greha") starišev podedujejo na otroke, in da so prvi vtiki deteta takorekoč v naročju matere često odločilni za vse življenje bitja. Ali v naših razmerah obitelj ne zadostuje pri vzgoji in izobrazbi poedincev in narodov; šola postala je neobhodno potrebna: učitelj mora dopolnjevati vzgojo in izobrazbo starišev, obitelji in družbe. Poslednji cilj vzgoje kaže nam etika ali morala: kolikor možni popolni razvoj vseh, telesnih in duševnih sil človeških, v katerem razvoju obstoji naša sreča, je r-ni poslednji cilj, sploh cilj našega življenja. Sredstva pa, ki vedejo k temu cilju, daje nam v prvi vrsti psihologija ali dušeslovje. Dandanes mora najpriprostejši človek znati citati, pisati in računati; teh primitivnih in še mnogo drugih kulturnih pripomočkov vsakdo potrebuje v prvi vrsti v gospodarskem boju. Ni nam treba na dolgo in široko razkladati; navaden pogled na našo družbo prepriča nas, da glavne skrbi človeške so posvečene zavarovanju gmotne eksistence. Ekonomično blagostanje je prvi pogoj etičnega in kulturnega blagostanja narodov; in ako hoče šola ovi svoj najvišji etični cilj doseči, pripravljati mora zarod gotovo tudi za gospodarsko blagostanje. Naj nihče ne poreče, da etika nima ničesa opraviti z gospodarstvom. Ni treba biti materijalistom, da se prizna, da je etika z ekonomijo v ozki zvezi; demoralizovan narod tudi propade, in narobe, gospodarsko slabi narodi ne morejo bogve kako moralni biti, ako je vzrok njihovega uboštva v njih samih in ne v elementarnih ali premogočnih zunanjih socijalnih silah. To je razvidno. Saj je vzrok narodnega bogastva marljivo in razumno delo, poštenost, štedljivost in energija volje, lastnosti, ki so mogoče le pri razumno in etično vsovršenib posameznikih in narodih. In k tako vsovršenim ljudem mora vzgajati šola mladi zarod; stara trojica sama: čitati, pisati, računati, ne zadostuje več; šola mora pripravljati narod med drugim še posebej za gospodarsko delavnost, ona mora pripomogati, da narod brž ko brž najde svoje vredno mesto v svetovnem gospodarstvu. In tu je slovenski šoli kakor navlašč podano izborno učilo, Block-Ivukovčev „Uvod v narodno gospodarstvo". Težko bi bilo v vsej svetovni literaturi te stroke kaj za naše razmere prikladnejšega najti, kakor je ta Bloekov „Uvod". Block je eden največjih učenjakov narodnogospodarskih vsega sveta. Bil je visok uradnik v francoskem poljedelskem ministerstvu in v statističnem biro-u v Parizu, stopil pa je zgodaj v pokoj, da bi se mogel čisto posvetiti znanosti. Napisal je mnogo učenih narodnogospodarskih del, ki so vzbudili pozornost vseli strokovnjakov. Se sedaj piše starček, ki slavi ravno sedaj, 18. februarja svojo 851etnico, politično ekonomične referate v pariški mesečnik „Journal des Economist". Block pa ni pisal samo učeno, ampak umel je pisati tudi popularno, česar ne umi vsak učenjak. Najboljši dokaz te posebne lastnosti našega velikega učenjaka je omenjena njegova, sedaj Slovencem pristopna knjižica. Blockov »Uvod" je namenjen najprej za narodne šole. Francozi so se že davno naučili ocenjati važnost narodnogospodarskih naukov za vzgojo in blagostan ljudstva ter so v ljudske šole uveli poseben predmet: instruction civique (državljanski pouk), v katerem dobijo učenci prve in najpotrebnejše pojme, ki jih mora imeti vsak naobražen državljan o ustavi, upravi, ekonomiji itd No, pri nas tega predmeta v narodnih šolah še ni, a vkljub temu bodo naši učitelji mogli Blockovo knjižico tudi v šoli dobro ter z uspehom rabiti. Iz psihologičnega in metodičnega stališča je Bloek-ovo delo naravnoč neprecenljivo, pravo mojstersko delo. Najbolj zapletena vprašanja politična-ekonomična se tu tako priprosto razvozljavajo, da jih res mora dete razumeti; da: Bloek-ov „11 vod" je zrel sad praktičnega dušeslovja, Iz pedagogiČnega stališča je to delo prevažno posebno za nas, ker tako lepo navaja k narodnogospodarskim krepostim (in h krepostim sploh), kakor so pridnost, štedljivost, treznost, gospodarska razumnost, špekulacija itd., lastnosti, katerih Slovenci v izobilju žalibože nimamo; katere si pa pridobiti moramo, ako nočemo izginiti iz površja zemeljskega. Celo teoretični naobraženec v tej stroki najde tu mnogo zanimivega; marsikaj stopi 11111 v novi luči in v prijetnih barvah pred oči. Da pa je kot katekizem narodnega gospodarstva Block-ova priročna knjižica za naše ljudstvo prepotrebna, ni sila posebej naglašati, in sledi iz tega, kar se je gori reklo. Kar se poedinosti tiče, odkazujem na svoj referat v „Slov. Narodu" z dne 1. februarja t. 1. in si. Cena slovenske knjige je tako skromna, da si jo pač skoro vsakdo lahko kupi; francoski original ima dvojnato ceno! Ni dvoma, da bodo napredni in za blagor naroda idejalno vneti slovenski učitelji z veseljem segli po prelepi knjigi in jo, še bolj pa njene koristne nauke, razširjali med našim v tem oziru pouka prepotrebnim narodom. Naj nam marljivi gospod prelagatelj po navodilu v svetovni literaturi orijentovanega gosp. dr. Turnerja še več tako izvrstnih del poda, kakor je Blockov „Uvod", za kar njima bo naš narod izvestno hvaležen! ( Dr. Ivan Zmavc. J. Ciperle, Kranjska dežela. Ljubljana 1899, založil pisatelj, tiskal R. Milic. 96 str. Cena 1 '60 K. — Knjiga je razdeljena tako le : Zgodovina, lega, tla kranjske dežele; Kranjske vode; Podnebje kranjsko; Statistika; Krajepis. Gospod pisatelj sam povdarja v „Predgovoru", da je „z največjo pozornostjo opisal krajepisu i oddelek", in res obsega ta 59 stranij, torej skoro dve tretjini cele knjige, dočim ima pravi zgodovinski pregled le dobrih šest strani. Dalje zatrjuje, da je postavil na odlično mesto poglavje o jezerih in o podzemeljskem svetu kranjskem. — Toliko o osnovi knjige. Kdor je knjigo prečita], je koj zapazil, da je namenjena v prvi vrsti kot nekako lj udskošolsko učilo, t, j. kot nekak pripomoček ljudskemu učitelju, ki naj mu služi kot svetovalec in zaslombeni avtor pri poučevanju domoznanstva. V tem obziru pa bi bilo treba nekaj več točnosti in gotovosti. Ker gospod pisatelj zagotavlja, da ima še dosti gradiva nabranega, in ker upa, da se mu ponudi še prilika, da spiše pozneje obširnejšo knjigo; zato ga opozorimo tu na nekatere napake in nedostatnosti, katere naj popravi ali odstrani v bodoči izdaji, in potem bode smel gotovo ponosen biti na svoje delo. Stari čolni, ki so se našli v barju, niso pravi »čolni", nego samo trupi ne (Einbaumler).— Pravljica o Jazonu nam ne „piše", ampak pripoveduje. Rašec, ne »rašek". Avgust je utemeljil Emono lefa 34. (ne 30.) pr. Kr. »Struge" je tiskarski pogrešek, mesto stroji. Santicum ni stal na mestu sedanjega Kranja, nego pri Sv. Martinu blizu Beljaka; a Neviodunum ne pri Vibrab. ampak pri Drnovem. Rimske » Magnanije" noben rimski poto-pisec ne omenja. Postaja Ad Sila nos ni bila v Idriji, nego v gorenji Soški dolini. Dsug sv. Mohora se je imenoval Fortunat in ne Felieijan. V dobi ljudskega preseljevanja niso pridrli naj poprej Huni na Kranjsko, nego Zahodni Goti. Slovenci niso še le na Koroškem sprejeli tega imena. Stavek „Franki so razkrojili staro Karatanijo na več mark", ni zgodovinsko resničen. Leta 876 še ni bilo posebne (nove) koroške vojvodine. „Franki" (davki) niso tlobili svojega imena od Frankov, nego od francoskih frankov (francs). Zakaj se ni omenilo podelitve Škofje Loke in Bleda tujim škofijam ? Kranjsko je dobil oglejski patrijarh 1. 1U77 (ne 1071). Končnica Epenstaj na r se pač ne prilega poslovenjenemu imenu. „Habsburžam" so dobili Devin in Prem še le 1. 1465 (ne 1366, ali pa 1492). Po smrti zadnjega Orten-baržana so dobili njih kranjska posestva Celjani, a ne Ilabsburžani. Pri oddelku »Tla kranjske dežele" čitamo mnogo izrazov (pogričje, skupek, goratina, ponikovalci, z lepi j en ci, povodnje), ki niso znana slovenski terminologiji. In vendar mi potrebujemo stalnih terminov! Formula, kako se proračuni obsežnost razgleda, naj bi se bila postavila pod črto. Dvomim, da bi bila oblika Oselica pravilna. Od kod se ve, da je stal na Sv. Ožboltu „tempelj" paganskih Slovencev, če ti zidanih svetišč še imeli niso? Ali se nahaja gora Goljak res nad Vojskim? Na špecijalni karti ga ne najdem; pač pa je znan Goljak v Trnovski planoti. Tudi imenujemo vse hribe nad Šebrelji s splošnim imenom Gole i. Pri Ratečah ni nikakršnega „sedla", ampak le preval. Za »Ljubljansko ravnino" je vpeljal že Simony pojem Gorenjska kotlina. Pri Kamniku ni bilo v zgodovinskem času nikakšnega jezera več. Zakaj se prištevajo Gorjanci k »severovzhodnemu delu dolenjskih tal", in zakaj ne Logaška planota k „notranjskim tleni" ? Z izrazom »Pivka" je premalo povedano; mora se reči Pivška planota. Snežnik ni »pogorje", ampak gromada. Pri oddelku o „Kranjskih vodah" bi bilo treba najpoprej natančno opisati razvodnico med Jadranskim in Črnim morjem; potem med Dravo in Savo; med Savo in Krko ter med Krko in Kolpo. Ravno poslednje razvodje (okoli Dobrepolj, Velikih Lašč in Ribnice) je precej neznano in treba ga pojasniti. »Fabulo" o toku gorenje Soče v Nadižo smo že davno pozabili. Reka ne teče pri Trebičih »nad zemljo", ampak na dnu jame. Pri Radovini(!) bi se bil moral vendar bolje opisati glasoviti predaselj (tesni, die Klaram) Vintgar, ki je postal v zadnjem času pravi biser kranjske dežele (omenjen je še le na str. 48). „Mednanski grič" menda ne govori nihče, ampak le Meden ski klanec. Unec je ime vasi (Maunitz), a ne reke, ki so pri nas ženskega spola. Sava ne izvira ,,v Planici", ampak visoko gori pod P on co. Poznamovanje rLaeus auriacus" (Bledsko jezero) je izmišljotina, ki je iz tega nastala, da imenujejo Nemci bližnjo vas Zagorico „Auritz". Mesto „ volilo" gre pravilno pisati lokev; izraz „mlakuža" je trivijalen. Pri Kranjski gori ni nikakšnega jezera, ampak le umetno zaježena voda, ki se bo pa kmalu odtekla. Trditev, da spada cela kranjska dežela pod eno škofijo, nikakor ne stoji. Že gospod pisatelj sam omenja pri Davči (56), da spada del te občine cerkveno tudi pod Novake, ki so pod goriško nadškofijo. Znano je tudi, da sega v Kokri ljubljanska škofija še čez koroško mejo. Vasi T r p-čane in Kuteževo pri Ilirski Bistrici; potem Vreme, Famlje in Škofije blizu Škocijana spadajo pod tržaško škofijo. In naposled, ali spadajo kranjski drugoverniki tudi pod ljubljansko škofijo? Kranjski u n i j a t i imajo menda svojega škofa v Križevcili, pravoslavni pa v Zadru(?). Ljubljana ne stoji povsodi 298 m nad morjem, nego na mestnem trgu n. pr. le 292. Občina ima sedaj po inkorporaciji dela Šiške in Udmata \\č, nego 34 km2. Zidovi rimskega tabora Emone se vlečejo na dolgo 510 m, a na široko 420/». „Trg" so imenovali Slovenci središče vsake župe, tako n pr. tudi vipavske. O templju „Herkula Saksana" v Šiški, „Cerere" v Št. Vidu, „Karnije" v Gameljnah itd. velja to, kar o drugih podobnih zgodovinskih izmišljotinah. V šišenski „Jami" niso imeli Turki nikoli svojega tabora, ampak jama je napravljena zaradi ledu. „Peterbenk" je le risar napačno zapisal, mesto Je ter b en k; nemški pa se je imenoval „Hertenberg, Hiirteuberg" (od rt, ar t o) in nikoli Hirtenberg. „Vižmarje" je dobilo svoje ime od posestnika Vižmarja (Vidmarja?), ki seje nemški imenoval Weismann, torej kraj „Weismannsdorf" (Mitth. d. Mus.-Ver. f. Krain, 1891, str. 70). Slike v Skaručini je popravil Alojz Šubic. V VI. in VII. stoletju niso več ljudje stanovali na gradiščih. Nikjer nisem našel, da bi bil na Medenskem hribu stal kak grad, bržčas pa kako gradišče. Na stran 44. spada proga Medvode-Škofja-Loka (str. 50.) in Škofja Leka-Kranj, ki je natisnjena na strani 56. Kranjčani niso imeli kake posebne „pravice", uradno v slovenščini občevati, nego je to čisto naraven zakon. Ali je res pivovarna v Kranju že od I. 1653? Pri „Pustem gradu" mora stati tudi nemško ime Wallenburg in omeniti je treba tudi „pesnikovo skalo" Vidovec, ker se ta z železnico lepo vidi. Izraz „hrvaško jeklo" je v zgodovini neznan, pač pa noriš ko jeklo. „Vožca" je gotovo le dijalektično zapisano. „ Vrško sedlo" se imenuje pravilno Vršič. Na gradu Weifienfels so sodili le cestne roparje tudi s koroške strani. Bakra niso kopali „na" hribu Škofije, ampak pod njim. Čipkarija ni mogla cvesti v Idriji že 1. 1470, ker takrat je bilo v vsej dolni le kakih pet, šest drvarskih rodovin. Župnija „Pri Fari" ni bila ustanovljena še le 1. 1580. nego je obstajala gotovo že v drugi polovici XV. stoletja. Goljak je visok 1496m. Jama v Crngrobu ni služila roparjem v skrivališče, nego izkopana je bila za to, da so divjo zverino v njo lovili. Adrgas ne prihaja od „Hadergasse", nego od „Zadrga". Nemci so pa smatrali prvi Z kot predlog z', zid (v) in sato ga izpustili kakor pri Zaspn, Zagrebu itd. Zakaj se bližnja župnijska vas Cerk I j e tu ne omenja? Saj bi se potem prihranila črta Kam-nik-Kranj, str. 68. Tudi pri Sv. Katarini manjka zgodovinsko važen pristavek V Lomu. (Konec prih.) S. E. Razgled. Svetovna razstava v Parizu. Le še malokrat bo spremenila bledolična Selena svojo krinko in v deželi cbica in bel- esprita bodo klieali navdušeno „bienvenue!" temi tujcev, ki bodo hiteli izza vseh gub obširnega plašča matere Geje, da si ogrejejo v žarišču človeške prosvete svojega duha. Ob bregovih reke Seine, od Plače de la Concorde pa do Trocadfero in do Martovega polja, je vzklilo novo mesto, obširno po obsegu, bajno po krasoti in pestro v svoji arhitekturi gran-dioznih dvorcev, paviljonov in kioskov. Na Martovem polju, poleg Eiffelovega stolpa, pa je pripravljena krasna stavba, da razlože po njej vzgojevalci in učitelji človeštva očitne znake svojega delovanja. Ta vzgojnonaučni del razstave bo obsegal 6 skupin: razstavo Ijudsko-šolskega in nadaljevalnega pouka;, razstavo srednješolskega in višješolskega pouka, in posled-njič izložbo o vzgoji umetniški, tehnični in narodnogospodarski. Razstava ljudskošolskega pouka bo razvrščena zopet v šest skupin. V prvi izmed njih, v skupini osrednje šolske uprave, se bodo razstavili: zakoni, reglementi in cir-kularji, zadevajoči narodno izobrazbo; poročila o delovanju „Višjega sveta" pri naučnem ministerstvu; podrobne statistične razpredelnice o povzdigi narodne prosvete; katalogi knjig, nahajajočih se v šolskih knjižnicah; poročila občne inšpekcije o položaju in razvoju šol; zborniki programov, uvedenih in predpisanih po mestnih šolah; poročila okrožnih nadzornikov o razvoju narodne šole in narodne izobrazbe v posameznih departementib, počenši od 1870. leta; zborniki vprašanj, o katerih se je razpravljalo pri učiteljskih shodih, in poslednjih samostojna dela narodnih učiteljev. V naslednjih dveh skupinah bo razvrščeno vse, kar se tiče ljudske šole, n. pr., črteži, fotografične slike in modeli šolskih stavb s podrobnim opisom njih higijeničnih naprav in njih notranjega ustroja; učni načrti za posamezne mesece in za četrtletja: eksemplari razne šolske oprave; fotografične slike gimnastičnih iger, opravkov v delavnicah za ročna, dela in drugih sličnih opravkov; poročila učiteljev o delovanju v šoli in o metodah, po katerih so poučevali; zapisniki o skupščinah učiteljskih društev; pismena in ročna dela učencev; razpredelnice rezultatov, povodom prehodnih izpitov, itd., itd. Četrta skupina bo posvečena specialno višjemu Ijudskošolskemu pouku. Ta izložba bo uravnana po istem načrtu, kakor ona za navadne ljudske šole, in obeta mnogo zanimivega, ker so baš višje ljudske šole dosegle za poslednjih let ogromne uspehe in ker so merodajni krogi nabrali dokaj izvanredno zanimivih del, tičočih se sodobnega stanja leteli zavodov, in njih pomena v ustroju narodnega in srednješolskega pouka. V peti skupini bode zbrano, kar zadeva učiteljske seminarije. Tu bodete naleteli na podrobne c»ise učiteljišč sedanjega ustroja in onih izza preteklih dob, z njih proračuni, statistiko, programi in sploh z vsem, kar more pojasniti notranje šolsko delovanje: pismene naloge dijakov iz vseh predmetov, opisi metod iz raznih strok, poročila dijakov o domačem čtivu in o utiskih, ki so jih povzročile lete knjige, itd. Šesta skupina, poslednjič, bo obsegala vse zanimivosti pouka in vzgoje, ki se vrši po dokončani šolski dobi, kakor statistični razgled večernih šol po posameznih departementib ter obzor čitanja in predavanja za priprosti narod, raznovrstne pismene naloge gojencev, obrazci njih ročnih izdelkov, fotografične slike iz večernih šol, učni pripomočki za nadaljevalne šole; pregled po departementib z ozirom na izposojene knjige, poročila o šolskih bla-gajnicah in hranilnicah za gojence ter v njih medsebojni samopomoči, izvestja o poletnih kolonijah in o delovanju asocijacij, v katerih so združeni iz šole izstopivši učenci. Poleg teh skupin, — v katerih se bo pravzaprav razvrstilo le gradivo o oficialno-narodnem pouku —, še bode razložilo nebroj zasebnih in raznovrstnih strokovnih šol svoje proizvode. Vse zanimivosti, nanašajoče se na lete šole, kakor tudi na srednje in visoke šole, se liodo razstavile po sistemu kakor za ljudske šole. Sploh pa je namen organizatorjem naučnega dela razstave, da poučijo zauimajoce se kroge o uspehih, katere je dosegel pouk zadnjih 20 — 25 let in da pokažejo svetu v pravi luči šolsko delovanje v posameznih depar-tementih in sploh po vsem Francozkem. (Konec prih.) Pedagoški paberki. Splošne in meščanske šole na Ni^je-Avstrijskem. Po poročilu deželnega šolsk. sveta na Nižje-Avstrijskem je bilo 1897,—98. tam 149 meščanskih šol (74 deških, 75 doki.). Ljudskih šol je bilo 1563, in sicer 189 deških, 184 dekliških. 1190 meščanskih. Celi dan se je poučevalo na 1399 šolah. Na 1533 šolah se je učilo nemški; na 10 če š k o - n e m š k i. Zasebnih šol je bilo 108, in hodilo je v nje 12.870 otrok. V občne šole. je prihajalo 389.245 otrok. Izdalo se je za šolo izven Dunaja v 1. 1898. 3,590.843 gld., na Dunaju 4,791.240 gld. Šolstvo na Finskem. V svojem spisu „Finlandia" prinaša B. Koskowsky sledeče podatke o finskem šolstvu: Ljudske šole v mestih na Finskem se razločujejo od onih v vaških občinah. Vsako mesto je dolžno vzdrževati toliko šol, kolikor jih zahteva število 7- do 14Ietnih otrok. Od I. 1870. naprej imajo vsa tinska mesta dostatno število šol, ki se dele na dve kategoriji: nižje (liigre folkskolor) za otroke v starosti 7—10 let, in višje (hogre folkskolor) za otroke od 10—14 let. V nižjih šolah se poučujejo dečki in deklice skupno, v višjih oddeljeno. Na višjih stopnjah se razlaga izvanred no t udi o rokodelstvih in o vrtnarstvu, dekletam pa o pažnji na otroke. Mestne šole vzdržujejo mesta sama, a dobivajo zato po zakonu iz leta 1886. tudi deželno podporo v visokosti četrtine vseh izdatkov za šolo, ki jih ima mesto. Organizacija ljudske prosvete je po vaseh popolnoma druga Občine namreč vzdržujejo le višje ljudske šole; prvi pouk poskrbe ali starši, ali pa starejši členi rodbine. Za tiste otroke, ki nimajo priložnosti se naučiti doma citati in pisati (n. pr. za sirote ali otroke onih staršev, ki sami ne znajo čitati), so urejene večinoma potovalne šole. Ustanavljanje šol na deželi ni bilo zahtevano. Leta 1866., ko se je izdal šolski zakon, je bilo splošno mnenje, da je nemogoče uvesti obiskovanje šol kot dolžnost. Bili so vsi prepričani, da se ta stvar prirodnim načinom, z ostalim razvojem, bolje razvije. Toda spoznalo se je, da brez sile ne gre. Leta 1894. je predložilo nekoliko poslancev deželnemu zboru 'peticijo, da bi se tudi vaške občine prisilile zgraditi šole in jih vzdrževati. L. 1897. se je sprejel primeren zakon. Maksimum oddaljenosti do šole je 5km. Občina mora staviti šolo, če se najde v primerni oddaljenosti 30 otrok; ako je več nego 50 otrok, mora občina skrbeti za drugega učitelja, ali odpreti novo šolo. Zakon pričakuje carjevo potrdilo. Siromašne občine dobe za zgradbo šol podporo. Zbor 1. 1897. je v to naznačil 50,000 mark. Ta podpora se ne da samo občinam, ampak tudi vasem, celo tudi zasebnim osebam, ako hočejo staviti šolo. Podpora se ne more drugače odvzeti, kakor čc pade število učencev na 15. Višje vaške šole so mestnim podobne. Privzemajo otroke od 9. do 12. let, ki znajo brati in pisati. Izkustvo pa je pokazalo, da je šola včasih prisiljena tudi privzemati takšne otroke, ki še ne znajo čitati in pisati. Da bi se hude posledice tega zmanjšale, se spremene pomladi in jeseni višje šole v nižje. Šolsko leto ne sme biti kračje od 36 tednov, a vsak dan se mora poučevati 5—6 ur. Učenci plačajo za pouk najmanje 1 marko poluletno; polovico tega dobi učitelj, polovica pa pripade šolskemu zakladu; ubogi učenci in tisti, ki so od šole oddaljeni, so tega davka prosti. Pri nekaterih šolah se je ta šolnina odpravila ; takšnih šol je bilo 1. 1895. 22°/0. Internatov iu stanovanj za učence je malo; učenci, kojih stariši stanujejo daleč od šole, navadno ostajajo pri kmetih, ki so bliže šole. Enkrat, dvakrat ali tudi trikrat na teden mora učitelj poučevati osebe, ki so šolo že zapustile in sploh one, ki hočejo svojo omiko p o p o 1 n i t i. Tako imenovani „d o p o 1 n i 1 n i tečaji" se ustanavljajo po potrebi. V prvi polovici 1. 1897. jib je bilo 49. Pri večini šol so male knjižnice, katere morejo vsi uporabljati. Vsaka knjiga, ki je cenzirana, moro priti v te knjižnice. Kar se tiče čitanja in pisanja, to je dolžnost starišev po § 44. šol. zak. Potovalne in stalne šole se ustanavljajo za one otroke, ki se ne morejo naučiti iz katerihsibodi vzrokov pisati in čitati. Sedaj pa je statistika pokazala, da se uči v takšnih šolah več kot polovica otrok, da torej domači pouk vedno bolje izginja. Kdor hoče postati učitelj, mora dovršiti seminar, ali mora kot samouk položiti izpit. Učiteljski dohodki so takile: Država plača 1. 800 mark na leto. Ta plača se zvišuje s tremi kvinkvenijami po 10%; po 20. letu službe se zviša plača za 20%; 2. občina dopolnjuje to plačo, 3. stanovanje in kos zemlje. Začetnikučitelj ima torej povprečno to plačo: drž. plača 800 M., dopolnila od občine 200 M., šolnina 30 M., dobiček od polja 50 M.; vkupe torej 1080 M. Učiteljica ima nemara 450 M. manj. Po 30. letu službe gre učitelj v pokoj z vso poslednjo plačo; finski učitelj ne živi torej v Krasnih razmerah, a vendar bolje, ko v bogatejših deželah. — Pridati še moramo, da je finski učitelj neodvisen in uživa občno spoštovanje. Kronika. Zavod za sine učiteljev narodnih šol je ustanovil minister Wlasicz v Pesti. Ogri tudi že imajo zavod za sirote po učiteljih. — Ravno v Pešti so hoteli zmanjšati učiteljicam plačo. Proti temu predlogu pa je nekdo protestoval in zahteval, naj se rajši prida učiteljem nekoliko plače. Toda tudi zato niso bili, ampak povzdignil se je tretji glas, ki je bil zato, da se vzame učiteljicam in da učiteljem. Pa tudi to ni šlo! Nizozemsko. O božiču so zborovali delegati nizozemskih učiteljskih društev v Amsterdamu. „Zaveza učiteljskih društev" sestoji po ravnateljskem poročilu iz 172 posameznih društev s 5940 člani. (Zastopano je bilo 132 društev s 188 delegati). V otvorilnem govoru je omenil dosedanji predsednik Severijn 25letni obstanek zaveze in poudarjal potrebo mogočne organizacije vesoljnega učiteljstva za dosego naznačenih smotrov. Pojasnil je, kakšen vpliv je imel na javnost dosedanji složni nastop učiteljstva. Učiteljstvo deluje za dva smotra: za javnega in učiteljskega. Javni smoter je tale: odstranitev stanovskih šol (Standenscholen, za vsak stan posebna šola), uvedenje zakonitega šolskega obiska, brezplačni pouk, hrana, zdravstveno nadzorstvo in zdravljenje učencev, podržavljanje šole. Stanovske zahteve so tele: vpliv na upravo šolstva po učiteljskih konferencah, povišanje plače, pravilni avancement, pokojnina, prostost šole napram državnim in cerkvenim zahtevam. Zase so nizozemski učitelji uredili sanatorij v Davosu, imajo podporno blagajno in posojilnico, svoje liste, in sedaj si ustanovijo še lastne knjigarne. Zbor je obsodil separatistiške nakane nadučiteljev in učiteljic, izmed katerih zahtevajo nekateri prejšnjo upokojitev. Predsednik je apeliral na vzajemnost vsega učiteljstva. Pri zboru sta bila navzoča dva zastopnika angleškega društva Nat;onal Union of Teachers, ki sta izjavila v imenu 40.000 angleških učiteljev in učiteljic simpatijo delovanju in zahtevam nizozemskih učiteljev in označila kakor prejšnja leta iznova potrebo bratskega vzajemnega delovanja učiteljstva vseh narodov za skupni smoter v vzgoji človeštva, ki bode vedno najlepše delo in najčastnejši poklic izmed vseh zemeljskih poklicev. — Tako poroča Cesky Učitel. Dostavimo k temu le to, da nas napoljnuje z velikansko navdušenostjo misel, da se učiteljstvo po vsem svetu giblje in organizuje. Cegava je bodočnost ?