MAK
iMak, raak, raak sredi polja kima, mak, mak, mak rdečo  kapo ima.
Fravi mu
sonČece žareČe:
»Daj odkrij
mi se!« On se neče.
»Ali jaz
sem te izvabilo
\z zemljž,
z lučjo te pojilo.«
»Da me ti odgojilo nisi, jaz že sam bil pomagal bi sil«
Veterček
čez polje zaveje,
gizdalin
mak se rau zasmeje:
»Ha, ha, hat
Malo si me strese!.
kape pa
nisi mi odnesel!«
A jesen
je priSla in zima,
goiogtav
mak na polju kima.
»Joj. joj, joj!« drgeta in vzdiSe — sonca ni, rezka burja piLe ...