164 Presoja policijskih kazni po upravnem sodišču.
Presoja policijskih kazni po upravnem
sodišču.
Dr. Henrik Steska, čilan upravnesa sodišča.
Vsled izrecnega predpisa § 48. avstr. zakona o uptavnem sodišču so bile izločene iz pristojnosti dunajskega upravnega sodišča tudi vse kazenskopolicijske stvari dotlej, dokler ne bi izšel kazenskopolicijski zakonik. V stari Avstriji pa sploh ni prišlo do takega kazenskopolicijskega zakonika. V našem zakonu o državnem svdtu in o upravnih sodiščih ni take omejitve glede kazenskopolicijskih stvari. Vendar je to dejstvo le malo znano in odvračajo poprejšnji predpisi še sedaj marsikoga od tožbe na upravno sodišče v kazenskih policijskih stvareh. Tudi je dokaj razširjeno mnenje, da gre pri kazenskopolicijskih stvareh za stvari prostega preudarka. V teh stvareh pa po čl. 19. zakona o državnem svetu in o upravnih sodiščih ni do-
Presoja policijskih kazni po upravnem sodišču. 165
pustna tožba na upravno sodišče. To naziranje ne drži. Stvar prostega preudarka je sicer vprašanje, kakšno kazen je treba odmeriti v okviru zakonskih odredb o načinu in višini kazni, nikakor pa ni stvar presitega preudarka vprašanje o pravihiosti postopanja, kakor ne vprašanje o prosti oceni dokazov ob jasno določenih abstraktnih znakih delikta. Člen 19. točka 3. uprav-nosodnega zakona odreja edinole, da tožba na upravno sodišče ni dopustna v stvareh, kjer in kolikor so upravna oblastva po pozitivnem pravu upravičena odločati po prostem preudarku. S tem, da sme upravno oblastvo po prostem preudarku določiti višino in morda tudi vrsto kazni, pa nikakor ni odrejeno, da bi smelo postopati po prostem preudarku.
a) tudi pri ugotovitvenem postopku, namreč pri ugotavljanju stanja stvari t. j. onih konkretnih činjenic, potrebnih za podvajanje pod abstraktno pravno normo o deliktu, ako imamo predpise o postopanju, dalje
b) pri oceni ugotovljenih činjenic z ozirom na abstraktne znake delikta (vprašanje krivde) in
c) pri odmeri kazni, kolikor ta ne sme prekoračiti zakonitih predpisov o vrsti in višini kazni.
Pod b) omenjene ocene ugotovljenih činjenic in torej o krivdi nikakor ni zamenjati s prostim preudarkom, kajti abstraktni predpis o kaznivem dejanju vsebuje jasno določene znake vedenja in vladanja oseb. ki ga je smatrati za kaznivega in gre le za podvajanje stanja stvari (dolnji pojem), ugotovljenega s pomočjo dokazov, pod abstraktno pravno normo, ki predpisuje znake dotičnega delikta (gornji pojem). Nikakor ne gre. da bi smelo upravno kazensko oblastvo le oziraje se na občo blaginjo ali celo kar samovoljno se izreči za krivdo ali nekrivdo, ako so v dokazilnem postopku ugotovljene take činjenice, zbog kojih se to (konkreftno stanje stvari da nedvomno podvajati pod višji abstrakten pojem določnega delikta. Takozvana »prosta« ocena dokazov pa se nanaša le na ugotovitev stanja stvari in ne na podvajanje stanja stvari pod abstraktno normo. Ta svoboda je le v tem, da razsojajoče oblastvo pri oceni vsega dokazilnega materijala ni vezano na posebna pravila, marveč da določne, za podvajanje pod abstraktno pravno normo o deliktu potrebne činje-
'66 Presoja policijskih kazni po upravnem sodišču.
niče smatra po lastnem prepričanju za dognane ali ne. To pa ni noben prost preudarek, marveč je možna le ena res zakonita rešitev tega vprašanja in se z napačno oceno dokazov more kršiti tudi subjektivna pravica obdolženčeva.
O prostem! preudarku bi se smelo govoriti le, ako abstraktna pravna norma (gornji pojem) z ozirom na pre-splošne znake (kakor n. pr. obča blaginja, lokalni interes, krajevna potreba, moralna ali stro.kovna zanesljivost), sama ni dovolj določena in jasna in mora upravno oblastvo samo s svojimi izkustvi izpopolniti dotično abstraktno normo. V teh slučajih resničnega prostega preudarka bi pravnik edinole na osnovi svojega juridičnega znanja, ki ga je moči znanstveno presojati glede pravilnosti, ali na osnovi obče dostopnega izkustva, ki se da istotako kontrolirati, ali tudi s pritegnitvijo izvedencev nikakor ne mogel te norme neposredno uporabljati in konkretne činjenice pod tako normo podvajati. Pri deliktih pa že z ozirom na obče veljavno in pojmovno potrebno osn-ovno načelo »nuUa poena sine lege« ne moremo domuevati. da bi smelo šele kazensko oblastvo ob priliki kazenskega postopanja abstraktne znake delikta točneje določiti.
Kar se tiče kazni, je ta včasih točno določena in upravno oblastvo nima pri odmeri kazni prav nobene izbire. Večinoma pa je prepuščeno oblastvu. da v ožjih ali širših mejah izbere kazen, ki se mu z ozirom na olajševalne in obtežilne okolnosti in na imovinske in rodbinske prilike dozdeva primerna izmed več zakonito dopustnih možnosti. Tukaj opažamo, da nobena izmed teh možnosti ne krši subjektivnih pravic obsojenca. Prva in druga upiravna stopnja odločata pri odmeri kazni resnično po prostem preudarku, ker zavisi njun ukrep pri določevanju kazni ne le od logičnih sklepov, ki jih moremo jasno zasledovati, ampak še od cele vrste imponderabilij. ki jih ni moči točno in nedvoumno pretehtati glede pravilnosti. Kolikor je nižje upravno oblastvo višino in vrsto kazni določilo v okviru zakonitih odredb, obsojencu torej ni moči itrditi, da bi bil prikrajšan v svojih pravicah, in višje upravno oblastvo postopa glede tega vprašanja zopet po prostem preudarku. Ker tudi drugostopno upravno oblastvo v tem oziru ne more kršiti obsojenčevih pravic, marveč le tak v zakonu osnovan nepo-
Presoja policijskih kazni po upravnem sodišču. 167
srednji osebni interes, glede katerega odloča upravno oblastvo po svobodnem preudarku, zbog tega tudi glede odmere kazni v okviru zakona ne more biti dopustna tožba na upravno sodišče. Upravno sodišče sodi namreč v smislu št. 18 in 19 zakoua o drž. svetu in o upravnih sodiščih le o kršitvah subjektivnih pravic ali takih, v zakonu osnovanih neposrednih osebnih initeresov, glede katerih upravno oblastvo ne odloča po prostem preudarku.
Zoper policijske kazni upravnega oblastva prve stopnje je v različnih rokih dopustna pritožba na višje upravno oblastvo in zoper odločbo drugostopnega upravnega oblastva tožba zaradi kršitve materijalnih in formalnih pravic na upravno sodišče. Od sreskega poglavarstva, od mestnega magistrata, od policijske direkcije ali policijskega komisarijata gre pritožba na velikega župana, od tega pa tožba na upravno sodišče. Od župana občine, ki kaznuje kolegijalno z dvema občinskima svetovalcema, gre pritožba na sresko poglavarstvo, od tega pa tožba na upravno sodišče. Zoper kazenske razsodbe oblasttnega inšpektorja dela gre pritožba neposredno na ministrstvo socijalne pbhtike (zakon o inšpekciji dela čl. 6 in 23 in zakon o zaščiti delavcev čl. 125), zoper ministrovo odločbo pa tožba na državni svet.
Kolikor so v kazenskem postopanju občih upravnih ali policijskih oblastev prve, stopnje dovoljeni kazenski nalogi brez predhodnega instrukcijskega postopka, imajo ti nalogi značaj začasnega ukrepa in se šele za slučaj ugovora proti njim prične redno kazensko postopanje v prvi upravni stopnji.
V izjemnih slučajih (čl. 200 zakona o zavarovanju delavcev) gre zoper kazensko razsodbo upravnih oblastev prve stopnje pritožba na okrajno sodišče, vsled česar ne more priti do upravnosodne tožbe.