—>.    175   «<— BORISOV:
Materni jezik.
fred nedavnim časom me je privedla pot v Italijo, v deželo Benečijo, ki se razprosth-a ob meji Oori-ške. Tamkaj prebiva še precej Slovencev, a nji-hova usoda je žalostna, ker italijanska država za-tira slovenski jezik na vse mogoče načine. Vsi dr-žavni uradi morajo s temi Slovenci občevati ita-lijansko, in lahko bi bil dotičnik, ki bi se predrznil n. pr. pri sodišču izpregovoriti v slovenskem je-ziku, za to še kaznovan. To je seveda nečloveško. Vsak človek ima pravico, kjerkoli in kadarkoli govoriti v svojem milem materinem jeziku, ker mu ni samo najdražji, ampak v njem tudi najlažje
in najlepše izraža svoje misli, če ni iz lenobe zanemarjal govora, ki ga je v nežni mladosti učila mati. Že iz spoštovanja do rodne matere bi morali najrajši in najlepše govoriti njen jezik. Kdor pa zataji svoj jezik, bi' izdal v sili tudi svojo mater in postal pravi — Iškarijot.
Potujoč po slovenskih vasicah v Italiji, sem srečaval lahkoživo mla-dino, ki se je semtertja tudi spomnila, da je lepo in spodobno, če se pred tujcem malo pokloni in ga pozdravi. Slišal sem, da govorijo otrod med seboj slovensko, a pozdravljajo italijansko. To- se mi je zdelo nekako tako, kakor bi vi s starši govorili vse slovensko, samo kruha bi jih prosili v ka-kem tujem jeziku.
Vprašal sem tedaj nekega dečka, zakaj pozdravlja italijansko, ko zna vendar slovensko.
»Tako nas učijo v šoli,« odgovori deček, »in če bi pozdravil drugače, bi bil kaznovan.«
Prepričal sem se pozneje o resničnosti teh besed. Slovenska deca ne sliši' v šoli nikdar besedice v domačem jeziku, ker tako veleva državni zakon. Učitelj, ki bi se predrznil govoriti z otroki v njihovem jeziku, bi bil kaznovan.
Kako žalostno mora biti v taki šoli, kjer se učitelj in učenec ne mo-reta niti gladko pogovoriti! Gotovo- se zdi obema, da stoji med domom in šolo visok zid, ki meče senco sedaj na to, sedaj na ono stran. Toda za-kon je neizprosen, četudi je škodljiv.
Mislil sem si, koliko dobrega in koristnega bi si lahko ti otroci prido-bili v šoli, ako bi se učili v svojem materinem jeziku. Tako se pa vso šol-sko dobo mučijo s tujim jezikom, a za druge vede ni časa. Ko pa zapustijo šolo, ne znajo niti svojega, niti tujega jezika — drugih znanosti pa še manj. Koliko večjo srečo imaš ti, slovenska mladina! Učitelji te v šoli pred-vsem učijo spoznavati krasoto tvojega materinega jezika, ki naj ti bo vse življenje dragocen biser. Nanj bodi ponosna in ne pusti nikdar, da bi ga
-^-    176   »<—
sovražnik zasmehoval! Svoj jezik ljubi kot svojo rodno mater, a tujega ne sovraži, ampak ga spoštuj, kakor spoštuješ tujega, poštenega človeka!
Kakršenkoli stan dosežeš v življenju, v vsakem lahko služiš svoji do-movini. Učenjaki proslavijo s svojim slavnim imenom vso domovino, a tudi navaden delavec ali rokodelec je lahko v čast svojemu narodu, če je pošten in marljiv ter skrbi za srečo in blaginjo svojih potomcev.
Tako kakor Slovencem v Italiji, se časih godi tudi drugim narodom, ki morajo živeti med tujim ljudstvom. Dostikrat jih hočejo tujci s silo za-treti. Mnogo najslavnejših mož raznih narodnosti se je že zavzelo za take zatirance in s tem obsodilo narode, ki hočejo s silo in krivico razširiti svojo oblast.
Zafo si štej— slovenska mladina — v posebno srečo, da lahko pov-sod v svoji domovini priznavaš svoj materni jezik. Ne pozabi nikdar be-sed, ki jih je napisal Ijubljenec našega naroda, pisatelj Josip Jurčič:
Trd bodi, neizprosen, mož jeklen, kadar braniti je časti in pravde narodu in jeziku svojemu!