VÜZEMSKA PREMIŠLAVANJA STR. 3 POSTNA MOLITEV STR. 6 ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Monošter, 10. aprila 2003 Leto XIII, št. 7 Kokautovo spejvanje de se bole čülo Tau, ka ma Radio Monošter probleme s pejnazi, smo že Večkrat pisali. Kak Zdaj kaže, pa več nede dugo tak, tau nam je predsednik Državne slovenske samouprave Martin Ropoš povedo, ka so se že v začetki leta obrnauli na Manjšinski Urad v Budimpešto s prošnjo, naj se uredi redno financiranje radia. Pogodbo sta Zdaj podpisala predsednika manjšinskega Urada in Državne slovenske samouprave. Tak naj bi radio ške letos daubo 11,5 milijonov forintov za delovanje in 3,5 milijonov za investicije. Martin Ropoš je povedo, ka ške letos 4 do 5 milijonov forintov radio vendrak dobi prejk razpisov od ORTT-ja, milijon forintov je prispevala tüdi slovenska samouprava, tak ka vüpa, da bo tau zdaj poma- gale, ka do sodelavci radija imeli več časa za sami program. Glavni urednik radia Francek Mukič je biu malo menje zadovolen. Opozoro je, ka bi radio za redno delovanje nüco okrog 21 milijonov forintov (tak so tüdi prošnje pisali), so pa vseeno veseli, ka do Zdaj daubili bar polovico pejnaz za enoletno delovanje, ške bole pa ji veseli, če tau Zdaj rejsan pomeni, ka de radio vsakše leta dobivo redne pejnaze. Najbole pa bi bili sodelavci radia zadovolni, če bi s stalnim financiranjem daubili bar 3/4 posebni sredstev, ka na natečajaj je nej tak naleki dobiti forintov. Zdaj so na monoštrskom radiji trije zaposleni, radi bi daubili ške enoga sodelavca, šteri bi pomago tak pri tehničnom kak novinarskom deli. Ka pa 3,5 milijonov forintov za investicije? Francek Mukič pravi, ka do tej pejnezi za tau šli, ka do leko novi oddajnik postavili, steri de omogaučo, ka de se radio baukše čüu, vej pa znamo, ka se zdaj v nis- terni Porabski vesnicaj slovenski radio sploj ne čüje. Radi pa bi bili, ka bi glas radijskoga kokauta odmejuvo tüdi na Goričkom, gde se sodelavci radia Večkrat stavijo pa pripravijo kakšen pogovor ali reportažo. Vüpajo tüdi, ka do ške letos daubili vse potrejbna dovolenja, ka de se radijski kokaut te rejsan čüu daleč naokrog. Pri toma, ka naj se Radio Monošter bole čüje v Porabji, ta Slovenska zveza in Državna slovenska samouprava tö pomagale. se Evropa - živlenje brez granic 12. apriliša mo meli priliko se odlaučiti »za« ali »prauti«. Te den mo meli na Vogrskom referendum o tom, ali ščemo staupiti v Evropsko unijo ali nej. Kakoli, ka že par lejt, bole intenzivno pa par mejsecoj skorok nika drugo ne čüjemo pa vidimo po radioni pa televiziji, kak bau, gda mo v Evropski Uniji, zatok so lüdje nej gvüšni, majo dosta pitanj. Gvüšno, ka nas najbola tau briga, kak bau v našom privatnom življenji. Mo več plače ali penzije meli? Mo baukše barbejre, špitale meli? Ali mo leko delat ojdli v Avstrijo, Slovenijo ali v druge rosage Evropske unije? Kak mo prejk meje ojdi, kak de s carino? Kak de s pavri? Kak s študenti... pa bi te pitanja leko ešče naštevali. Tisti, steroga so te pitanja rejsan brigale je leko odgovor daubo iz več virov. Pred kakšnimi tremi mejseci je Fundacija za Evropsko unijo vsakšoj držini poslala pismo pa pitala, če šče odgovora dobiti na svoja vprašanja. Nej trbelo drugo naredti, samo tau pismo njim nazaj poslali pa oznaniti, stera so tista področja pa pitanja, na stere smo najbola najgeri. Dapa leko smo spitavali prejk telefona ali elektronske pošte tö. Ka leko prinese Evropska Unija nam, steri Živemo pri granici? Če drügo nej, živlenje brez granic. Najprva brezi konkretni granic. Istina, ka na tau, ka bi rejsan cejlak zbrisali granice, mo ešče par lejt čakali, dapa sto čaka, dočaka. Vej pa pred dvajstimi lejtami se nam ešče ranč nej senjalo, ka mo gnauksvejta živeli brezi železne zavese, brezi drauta, brezi obmejnih dovolilnic (határsávi engedély), zdaj se nam pa tak vidi, kak če bi tau v takšom prejšnjom žitki bilau. Če pa o tom mladini ali mlajšom gučimi, skurok ne dajo valati. Tak, ka pravo »brezi mejno« Evropo tö počakali. Kak de fanj na Seniki ali na Verici si v avto sedti pa se pelati v Slovenijo tak, kak če bi se v sausedno ves pelali. Nišče nas nede stavlo, nišče nas nede pasuš ali pravico proso. Če mo že gnauk brezi konkretni granic, se leko vüpamo, ka se porüšijo tiste granice tö, stere nosimo v düšaj. M. Sukič 2 Etnološka dediščina Slovencev v Avstriji Posvet Etnološka dediščina Slovencev v Avstriji s strokovno ekskurzijo je potekal 21. in 22. marca, pripravili pa so ga Slovensko etnološko društvo, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Krščanska kulturna zveza in Slovenska prosvetna zveza. S tem posvetom je Slovensko etnološko društvo uresničilo še tretji del načrtovanega koncepta, ki vključuje ogled zamejskih etnoloških zbirk in s tem povezano posvetovanje (leta 2001: Muzejske zbirke Slovencev v Italiji; leta 2002: Etnološko delo med porabskimi Slovenci s poudarkom na muzejskih zbirkah). In kakšna je etnološka podoba Koroške? Na to vprašanje sta dala odgovor strokovna ekskurzija in posvet. Z zbiranjem in ohranjevanjem etnološke dediščine se ukvarjajo koroške organizacije in ustanove (Krščanska kulturna zveza, Slovenski narodopisni inštitut Urban Jarnik, Slovenska prosvetna zveza), domači raziskovalci (kot sta vodja Slovenskega narodopisnega inštituta Martina Piko-Rustia in Bertej Logar, ki je izdal zbirko kaset in knjig v seriji Vsaka vas ima svoj glas in etnologi iz Slovenije. Začetki zanimanja etnologov iz Slovenije segajo v petdeseta leta 20. stoletja, ko je prva skupina študentov delala na terenu pod vodstvom Rajka Ložarja. Takrat zbrani predmeti predstavljajo narodopisno zbirko Slovenske prosvetne zveze v Šentjanžu pri Rožu in so podlaga za postavljanje tematskih razstav (npr. razstava Ko bo cvetel lan, ki jo je 1. 1995 postavila Irena Destovnik in je doslej obiskala številne kraje v Avstriji, Italiji in Sloveniji). Poleg organiziranega raziskovanja so v zadnjih desetletjih veliko naredili neka- teri posamezniki iz Slovenije (na področju arhitekture Peter Fister, na področju krajevnih monografij, oblačilne kulture in zapisovanja življenjskih zgodb Marija Makarovič, na področju zapisovanja ljudskih pesmi Vlajko Milosavljevič, Majda Fister je uredila zapuščino dr. Pavleta Zablatnika in drugi). V zadnjih letih so opazni raziskovalni rezultati mladih etnologov. Njihovo delo najbolj izstopa na delno obnovljenem Drabosnjakovem domu (vodja projekta je Vito Hazler), ki ga na Kostanj ah nad Vrbskim jezerom ureja Slovensko prosvetno društvo Drabosnjak. To je edina stalna etnološka zbirka koroških Slovencev (avtorici sta Polona Sketelj in Uši Sereinig, oblikoval jo je Matjaž Deu). Z obnavljanjem tradicije uprizarjanja Pasjona, s prikazovanjem kmečkih del v okviru šolskih delavnic in z ureditvijo razstavnega kataloga (katalog je dvojezičen, v nemškem delu so predmeti poimenovani in pojasnjeni v nemščini, zraven pa je napisan slovenski narečni izraz) želi društvo Drabosnjak iz istoimenskega doma širiti slovensko kulturo bdi med nemško govoreče prebivalstvo, ki je večinsko. Ne smemo prezreti zbirk, za katere skrbijo posamezniki (npr. Hanzi Lutschounig na Zabrdi pri Golšovem ali dialektologinja Herta Maurer-Lausegger, ki pripravlja razstavo v kozolcu na doma- čiji Lauseggerjevih v Podnu pri Slovenjem Plajberku, posnela pa je že več kot deset videokaset z jezikovno in ebološko vsebino), ali pa so nastale na pobudo krajanov ob kakšni spominski obletnici kraja. Marija Makarovič je te zbirke na posvetu poimenovala »zbirke brez muzejev«, ki jih bo treba nujno inventarizirati, če nočemo, da bi se izgubile. O Pavlovi hiši ter o prizadevanjih za ohranjanje in učenje slovenščine pri Slovencih na avstrijskem Štajerskem je govorila Suzanne Weitlaner; o vlogi Koroškega muzeja Ravne na Koroškem pri čezmejnem sodelovanju na področju etnologije pa Karla Oder. Posvet je udeležence opozoril predvsem na probleme varovanja etnološke dediščine in tudi na dejstvo, da bo to problematiko potrebno obravnavati v celoti. Prispevki z vseh treh posvetovanj bodo izšli v zborniku še pred poletjem. Katarina M. Hirnök SLOVENSKO ETNOLOŠKO DRUŠTVO kkz: ETNOLOŠKA DEDIŠČINA SLOVENCEV V AVSTRIJI Skupni poziv Urada za narodne in etnične manjšine ter Državnih manjšinskih samouprav SKUPAJ V EVROPSKO UNIJO Državni zbor Republike Madžarske je prav pred desetimi leti sprejel Zakon o manjšinah. Pri tem je že vnaprej mislil na Evropo brez meja, na zagotavljanje pravne enakopravnosti narodnih in etničnih manjšin ter razvijanje ustreznih demokratičnih ustanov. V zakonu je zapisano, da so jezik, materialna in duhovna kultura, zgodovinske tradicije narodnih in etničnih manjšin, ki živijo na Madžarskem, posebna vrednota. Ohranjanje, negovanje in razvijanje le-teh ni le temeljna pravica manjšin, ampak je bdi v interesu madžarskega naroda, konec koncev pa bdi skupnosti držav in narodov. Evropska kultura temelji na skupnosti vrednot, saj ima Evropa izredno bogate lokalne, regionalne in narodne kulture. Madžarska želi biti članica Evropske unije skupaj s svojimi manjšinami in z vrednotami, ki jih je ustvarila z manjšinami vred. Doseganje naših ciljev nam zagotavlja, da se pridružimo Evropi, ki je skupnost, ki spoštuje demokratične dosežke, kjer bodo imele razne narodne skupnosti boljše možnosti za skladno sožitje kot do zdaj. Za obstoj manjšin je nujno, da imajo naravne vezi s svojo jezikovno in kulturno skupnostjo, ki je zdaj še med mejami raznih držav. Evropska unija bo odpravila ovire za neposredne stike med manjšinami in matično domovino. Obenem je izrecni cilj evropske skupnosti tudi to, da izoblikuje „krog prijateljev” z bližnjimi in daljnimi sosedi. Vstop Madžarske v Evropsko unijo oziroma referendum o vstopu je pomemben dogodek, ki bo vplival tudi na življenje manjšin. Kot predstavniki manjšin si štejemo v dolžnost, da tudi tokrat vsakega madžarskega državljana manjšinskega porekla opozorimo na velik pomen vstopa v Evropsko unijo. Prosimo, podpirajte vstop naše skupne domovine v Evropsko unijo, da bi bdi vseh naših trinajst državotvornih manjšin skupaj z Madžari postalo sestavni del Evrope. Ivan Camplin: Mojih devetdeset let Založba Stopinje v Murski Soboti je izdala knjigo Ivan Camplin: Mojih devetdeset let. Rojen v Bogojini za časa Avstro-Ogrske je doživljal prvo svetovno vojno, bil sošolec kasnejšega narodnega heroja Štefana Kovača, sotrpin božjega služabnika Danijela Halasa v budimpeštanski ječi, duhovnik s postajami pri Sv. Juriju na Goričkem, v Mariboru, Lendavi, Dobrovniku, Gornjih Petrovcih, izseljenski duhovnik v Franciji, škofov tajnik, deset let »kaplan« na Gornjem Seniku, urednik Novin, pesnik, pisatelj, tajnik Ciril-Metodijskega društva slovenskih duhovnikov, Titov odlikovanec, Pomurec leta 2001. Vse to in še veliko več. »Knjiga predstavi le drobec iz njegovega bogatega življenja. Ti drobci so sestavljeni v pripoved o razgiba- nem in bogatem življenju duhovnika Ivana Camplina, o času in razmerah prejšnejga stoletja. Knjiga je sestavljena iz pripovedi Ivana Camplina, iz njegovih dnevniških in drugih zapisov, iz raznih dokumentov in pričevanj. Knjigo bogatijo dokumentarne fotografije pa tudi drugo slikovno gradivo,« je v uvodu zapisal L.K. (Lojze Kozar ml. urednik knjige in župnik v Odrancih), sosed s Srebrnega brega. Toliko za prvo informacijo in pokušino, sicer pa bomo knjigo podrobneje predstavili v prihodnji številki Porabja. eR Porabje, 10. aprila 2003 3 Vüzemska premišlavanja Non nova sed nove (nej nouvo, nego po nouvom) Velki petek je že od začetka mao, od Jezušove odičene smrti, Veliki den krščanstva. Pred dvejjezero lejtmi je biu Jezuš po krivici razpeti na križ, osramoteni, bičüvani, strašno mantrani ino kak hüdobnjak vmorjeni. Zavolo te grozne disharmonije stvarjenja je po cejlom svejti za tri vöre kmica gratala, sunce je zakrilo svoj obraz, ar se je sramovalo zavolo toga hüdočinjenja človeka. Ogromen potres je strauso zemlo, tak ka so se ešče velke kamnite skale razpočile. Lüdstvo se je strašno zbojalo, ka na veke obvlada kmica na zemli pa z njou vred tüdi krivica. Tüdi gnesden čakamo svetlost, čakamo Odküpitela, naj se naš razum, razum osleplenoga lüdstva presvejti. Tüdi gnesden se črni oblaki zberajo na našem horizonti, grozen viher se pripravla. Lüdstvo po cejlom svejti zdigavle svojo rejč zamer, protestira prouti bojni. Zaka ne spadnejo že ednouk ete njuve reči v rodovito zemlo, naj zraste Veliki steber, šteri de meo mouč ostavili ete grozen viher na našem horizonti. Krivično bi bilou skupni grej človečanstva samo na Židove potisnoti, kak tou ništerni ščejo, ar je skorom cejlo človečanstvo krivo. Če dragi moj čitatelj, šteri prebereš te moje redi, pomišliš malo na svoja činjenja, ti tüdi zagvüšno najdeš med njimi takše, s šterimi si drügomi bolečine, žalost, krivico zrokivao. Poglednimo pa tüdi tista grozna vardejvanja, štera so v preminouči dnevaj dojšli eno lüdstvo, smrt, eksplozije, bombardejranje, glad, joč, straj -kak najbole karakteristična gesla. V prsaj nedužnoga deteta granatni droubec, smrt matere pred rodjenjem svojega deteta, razrüšeni domouvje, od glada vmerajouči stari lüdje, pod lažnivoj zastavo se za svojo domovino bojüvajouči soldacke so vidni na najbole pretreslivi kejpaj. V srcaj človeka rezonancira njuv pomouči krič iz globočine, šteroga ton gori pilouti bombnih eroplanov ne čüjejo, pa niti neščejo. Božji sin, pridi palik na zemlou, pa odpri njuve oči, Vužgi posvejt v kmici, prinesi nam mer na zemlo. Ar nas je Boug stvouro na žitek, nej pa na smrt, na sloboude, nej pa na robstvo. Odprt oči tistih, šteri tou grozno bojno odobravajo, naj zdržijo božo zapouved: »Ne poželi bližnjega svojega žene, ni slügo, ni slüžbenice, ni nika, ka je njegovo.« Velki petek je tisti den, gda se tüdi naš ra- zum, naša srca lejko očistijo, gda odpistimo vsem, šteri so grešili prouti nam. Odpüstimo raje gnes, kak vütro, ar ne moremo znati, če bomo vütro ešče meli priliko odpistiti, ar ne vejmo, če nas vütro že Boug ne pozove k sebi. Jezuša so strašno nečloveško vmourili. Ali tome so nej samo Židovje krivi. Krivi smo mi vsi. Pomislite, ka bi se zgoudilo, če bi Jezuš v eti dnevaj v ništerni državaj začno gasiti ino včiti svoje pravice. Oblast, vodilne osebe tej orsagov bi ga tüdi zagvüšno obsoudili na smrt. Ge bi Jezuš notri stoupo ta, gde bojne pripravlajo, gde grozno orožje, bombe, pükše, robotne pa bombne eroplane izdelavajo, gde dolarske milijarde trošijo, naj z jočom napunijo svejt, s sirouticami sirotišnice, z invalidi bolnice, pa bi terjo, naj s tou pogibelnostjo gori hejnjajo, bi ga znankar tüdi bujti. Bujli bi ga, če bi terjo, naj s tejmi dolarskimi milijardami, s šterimi bojno podperajo, doli zbrišejo skuze trplejnja milijonov, naj s tejmi pejnezi nahranijo lačno deco, naj ozdravlo betežnike, naj nazaj dajo sinouve starišom, vnüke starim starišom. Če bi tou Jezuš gnes terjo, ka bi čakalo na njega? Zagvüšno pá smrt. Ar svejt ne trpi pravice. Ka bi na njega čakalo, če bi kakšemi visikomi funkcionarji povedo, naj ne zdigavlejo svoje - ovak že tü visike -plače skorom vsakšo leto na dupliško, pa davlejo eden dragomi milijone za vse fele dejanji naj si tej lejko privoščijo razne luksuzne reči, naj si lejko zidajo palače, küpüjejo pravljične avtomobile, naj lejtno Večkrat lejko idejo na draga zvönejšnja potüvanja, skratka si lejko privoščijo vse zemeljske dobraute, ka koli si zaželejo. Te drügi, šteri se pa tüdi pošteno trüdijo pa ešče drügi pa tretji posel morejo na sebe vzeti, naj familijo leko z najbole potrejbnimi rečmi preskrbijo. Njuve plače pa penzije samo s »filejrami« povišavlejo, pa od toga den pa nouč poroučajo v mediji, naj do njim drügi srmaki nevoščeni, naj se tej med sebov svajüjejo. Mislite, ka Jezuša gnes nej bi bujli, če bi te svoje teorije glaso? On bi biu najvekši neprijatelj. Samo zato, ka je resnico povedo. Včasi bi njemi s traja krouno spletli pa bi ga ošpotavali. Zagvüšno bi ga vösprevodili tüdi na Golgoto, gde bi svojo drago krv sprelejo za nas grejšnike. Vüzem je svetek Jezušovoga goristanenja. Tisti ma istinski vüzem, vu koga srci gori stane »nouvi človek«, kak iz semena iz mrtve grüdice zraste nouvi Žitek. Jezuš je gori stano ino žive. Nej smo pozableni, nej smo zapüščeni. Jubilate et kantate! (Svetite ino popejvajte!) Te moje vüzemske misli končana s citatom iz ene pesmi mojega staroga ajto, pokojnoga evangeličanskoga dühovnika Luthar Adama. „Hodi i stavi se pri križi od njega dale nikam ne idi, Tam je tvoje mesto krščenik! Tam še vrži doli na kolena, Zahvali še njemi s cejloga srca... Tüdi ti požalüj grehe svoje, Za štere volo razpetli so njega...” Suzana Guoth Ka je dosta, je dosta Vsi znamo, da na gnes v modernom svejti Živemo. Ne smejmo si o različni situacijaj, različni stvaraj tak premišlavati, kak povejmo pred petdesetimi lejtami, gda smo ešče nej meli nej televizije, nej računalnika, tüj pa tam, če smo meli kakše radione. Vse te moderne stvari nas den do dneva: informirajo, nam pomagajo prt našom deli. Pa sam te ešče nej gučala od telefona, od mobilnoga telefona, steroga gnesden že vsakšo dejte v žepki nosi. Mladini se je nej potrejbno srečati k tomi, ka povejmo, vadlüjejo eden dragomi, ka se radi majo. Vse je pri rokaj, cejU svejt je nam v „krilo” djani. Če je tau dobra ali lagvo, bi se leko dosti pogučavali, depa ge samo telko povejm, tau je gnesden, med tejmi pogoji Živemo. Pa itak. Nindrik je nika nej vreda, nindrik je nika sploj vkriž prišlo. No, na tau bi stoj leko povedo, ka je tau samo mojo mišlenje, mojo, stera sam največ lejt v preminaučom stoletji živela pa ne Znam, kakši je gnešnji svejt. Ge se pa bojim od toga modernoga svejta. Na koj mislim? Mislim na tiste, leko povejmo, nesramne televizijske oddaje, stere leko vsakši den prauto večera gledamo. Etakši show, takši show. Človek je pa zatok človek, da se tak ponaša kak se človeki šika. Po cejlom svejti so si že dugo dugo nazaj lüdje vönajšli takše simbolične stvari, stere so za tau, da bi pokazali od različni narodov, kakši so, kak živejo. Zastavo smo si vönajšli, mamo svoje navade, mamo svoje svetke. Vö smo si najšli, ka je tisto, o kom se šika gučati pred lidami, ka je tisto, ka si samo mauž pa žena ali padaši ali žlata med seuv smej zgučati. Ka je tisto, ka ne vdarimo na velki boben. Gestejo držine, stere majo svoj red. Mlada generacija od starejše spozna lübezen, poštenje. Spozna tau tö, kak sé ponašamo, če smo žalostni, če sramoto mamo ptd. Gestejo stvari od steraj znamo, depa ne gučimo, ka sé ne šika. Gestejo reči, ka se je človek zatok navčijo, ka mora razliko djati gda, gde pri kom de je nüco. Pa kak de je kulturno nüco. Pa te samo poglednite te oddaje. Strašno. Vse se vöpovej, eden dragomi se caunajo, pravijo ma, ka naj se pogledne v gledalo pa te naj guči. Nücajo se takšne grde besede, stere kulturen človek vö ne pisti z lamp. Pa te, gda so te oddaje? Prauto večera. Deca Zmerom gleda tau pa te si leko mislimo, kak se navčijo iz toga. Na glas njim naznanje damo, kak se tö da „živeti”, kak naj človek „gor staupi” na drugoga, kak je eden zakon nej sveti... Pa če gledamo, tau je vse šejft. „Svinjarijo” mi, lüdje tüj pa tam radi poslüšamo, gledamo. Televizijskim kanalom je samo tau fontoško, kak največ gledalcov naj majo. Kakšno cejno za tau plačamo, tau se ne šte. Pa te se nam nika nej trbej čüdivati, če zakoni razpadnejo, če nedužna deca brez starišov gor raste pa če se po svejti kolejo lüdje. I. B. Porabje, 10. aprila 2003 4 OD SLOVENIJE... Predsednik Drnovšek obiskal Makedonijo Slovenski predsednik Janez Drnovšek se je na povabilo makedonskega predsednika Borisa Trajkovskega mudil na dvodnevnem uradnem obisku v Makedonji, na katerem ga je spremljala močna vladna in gospodarska delegacija. V središču pogovorov je bilo dvostransko sodelovanje, predvsem krepitev gospodarskega sodelovanja, kar sta odražali tudi poslovni forum in poslovna konferenca, ki sta jo ob obisku pripravili gospodarski zbornici obeh držav. Med temami pogovorov so bila tudi prizadevanja obeh držav pri vključevanju v Evropsko unijo in zvezo NATO. Poslanci-opazovalci v evropskem parlamentu izbrani Roman Jakič, Ljubo Germič, Jelko Kacin (vsi trije LDS), Feri Horvat (ZLSD), Janez Podobnik (SLS), Miha Brejc (SDS) in Alojz Peterle (NSi) bodo v Evropskem parlamentu od maja dalje kot opazovalci zastopali Slovenijo. Sedemčlanska "začasna" delegacija v omenjeni sestavi, bo lahko razpravljala in dajala predloge na sejah delovnih teles Evropskega parlamenta, ne bo pa imela pravice glasovanja (te pravice poslanci-opazovalci tudi ne bodo imeli na plenarnih zasedanjih Evropskega parlamenta). Slednjo naj bi pridobili s 1. majem prihodnje leto, ko bo Slovenija predvidoma postala članica EU, že junija 2004 pa bodo slovenski volivci sedem evroposlancev izvolili na neposrednih volitvah v Evropski parlament. Potočnik obiskal Ukrajino Minister za evropske zadeve Janez Potočnik se je v okviru obiska v Ukrajini v Kijevu sestal z ukrajinskim ministrom za gospodarstvo in evropske integracije Valerijem Horošovskim in državnim sekretarjem za evropske integracije z ukrajinskega zunanjega ministrstva Oleksandrom Salijem. Glavni temi pogovorov sta bili stanje odnosov med Ukrajino in Evropsko unijo ter slovenske izkušnje pri vključevanju v povezavo. Slovenj Gradec: Razstava fotografij, knjiga fotopis in film Obmejni prostori Izpolnjeno hrepenenje umetnice fotografinje Inge Morath V Koroški galeriji likovnih umetnosti v Slovenj Gradcu so 28. marca odprli razstavo fotografij Inge Morath (1923-2002), slavne umetnice, svetovljanke, ki je bila rojena v Gradcu/Grazu in se je po drugi svetovni vojni odselila v ZDA. Korenine njene družine po materini strani so tudi v Slovenj Gradcu. Ker je želela obiskati te kraje in spoznati svoje korenine ter podoživeti otroštvo, se je pridružila avstrijski režiserki pri ORF Regini Strasseger, ki je pripravljala dokumentarni film o Štajerski na obeh straneh meje. Morathova je takrat dejala: »Ta košček zemlje ob meji je moje skrivno hrepenenje. Narediva kaj!« Polovica vseh fotografij je nastala v Sloveniji, v Slovenj Gradcu, Mariboru in na Ptuju ter na drugi strani državne meje. Pretresljivo je postalo dejstvo, da je bilo to njeno zadnje potovanje, ki sta ga beležila, ne zave- dajoč se njene bolezni, fotografska mojstra Stojan Kerbler in Branko Lenart. Januarja letos je umetničino rojstno mesto Gradec, ki je evropska prestolnica kulture 2003, namenilo njenemu delu posebno pozornost. V Hiši umetnikov so odprli veliko razstavo njenih del, nastalih na zadnjem potovanju. Spremljata jo knjiga-fotoesej s predgovorom njenega moža, pisatelja Arthurja Millerja, in dokumentarni film Regine Strasseger. Projekt razstava-knjiga-film je prenesen v Slovenj Gradec, kjer bo na ogled do 27. maja. Ob odprtju razstave so si najprej ogledali dokumentarni film o dogodkih v 20. stoletju, kot so razpad Avs-tro-Ogrske ter nastajanje novih državnih tvorb in meja, ki so zaznamovale življenje ljudi ob njih, vzpon in propad nacizma s travmatičnimi izkušnjami in razseljevanji. O odnosu nacizma do umetnikov je umetnica Morathova med drugim zapisala:» ... Nacisti niso brez razloga tako ravnali z »degenerirano« umetnostjo. Njihova resnica jih je ogrožala ...«Prikazali so tudi padec berlinskega zidu, razpad Jugoslavije in širitev Evrope, kar je seveda močno vplivalo na odnose med ljudmi ob meji. Na odprtju razstave so bili predstavniki projektne skupine iz Gradca/Graza in Koroške galerije likovnih umetnosti Slovenj Gradec, avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Fredinand Mayerhofer-Grunbuhel, predstavnik ministrstva za kulturo Vojko Stopar, fotografski strokovnjaki, med njimi Stojan Kerbler in Branko Kovič, ter številni ljubitelji umetnosti in predstavniki lokalnih oblasti. S. S. Avstrijski veleposlanik v Sloveniji dr. Mayerhofer v pogovoru s fotografom iz Ptuja Stojanom Kerblerjem Vzporedni mostovi Pred kratkim je izšla tretja številka kulturne revije Muravidek, ki jo izdaja Kulturno društvo Muravidek Barati Kor. Tokratna številka nosi naslov Vzporedni mostovi. »Pričujoča številka revije Muravidék nosi naslov Vzporedni mostovi. Tudi to kaže, da smo želeli nadaljevati tematiko prejšnje številke, kije izšla z naslovom Mostovi na Donavi. Za nami je niz prireditev. V zadnjih šestih mesecih smo na Madžarskem, Slovaškem ter v Avstriji organizirati likovne in fotorazstave, koncerte, literarne večere, festivale in simpozije... Prireditve so potekale pod skupnim naslovom Mostovi na Donavi, ki je splošno razumljiv, hkrati pa nosi emblematično in simbolično vsebino. Poleg drugih naših publikacij - katalogov, CD-ROM-ov in glasbenih zgoščenk - sta tudi prejšnja in pričujoča številka naše revije del procesa, ki je simbolično zajet v naslovu. V teh dveh številkah smo objavili predvsem dela, katerih avtorji so na nek način povezani z Donavo ali drugimi rekami, z mostovi, pravimi ali virtualnimi. Slikovno gradivo so mm odstopili umetniki, ki so sodelovali na naših razstavah ... Posebno nas veseli, da lahko predstavimo dela prekmurskih slovenskih avtorjev. Zdi se nam, da promet ni stekel le na novozgrajenem mostu Marija Valerija, hkrati z njim se v Karpatski kotlini gra- di vse več duhovnih mostov, bodisi v obliki medsebojne komunikacije bodisi v umetnostnem udejstvovanju«, je v uvodni besedi napisal glavni urednik revije Šandor Gyorffy. Poglavje prekmurskih pesnikov, pisateljev in literarnih zgodovinarjev je uredila Judit Zagorec-Csuka in pripravila tudi prevode njihovih del. Med pesniki so: Štefan Huzjan, Milan Vincetič, Olga Paušič, Štefan Kardoš, Maria Millasz, Ernest Ružič in Feri Lainšček; slednji je objavil tudi odlomek iz znanega romana Namesto koga roža cveti. Med prozaisti je tudi Robert Titan Felix, odlomek iz literamo-zgodoviske študije Med verzuško in pesmijo je objavil Franci Just. V reviji Muravidek najdemo tudi daljši prispevek Andraša Bertalana Szekelya z naslovom Avgust Pavel, graditelj mostu, ki je prvotno izšel leta 1992 v Budimpešti, v slovenščini je pa bil objavljen leta 1994 v knjigah Od Mure do Rabe ter Narodnosti na obeh strani meje. M.S. Porabje, 10. aprila 2003 5 Baug plati vsakšoma „Baugše je kesneje, kak nikdar nej,” pravi Vogrski pregovor (közmondás). Mi smo Zdaj tü tak, vej pa gli te keden, gda se piše članek, bau mejsec dni tomi, ka smo baur Vlačili Porabski Slovenci pa smo našo najvekšo dužnost eštja nej spunili. Tau, ka je Slovenska zveza vküp leko sprajla borovo gostüvanje za vse Porabje, porabske Slovence, se moramo zahvaliti mnaugo lidam. Borovo gostüvanje smo od začetka mau vküp pripravlali člani organizacijskoga odbora (szervező bizottság), oni so z Gorenjoga Senika Tomaž Škaper, z Dolenjoga Senika Marija Grebenar Kühar, s Sakalauvec Laci Nemeš, s Slovenske vesi Ildiko Pustai, s Števanovec-Otkauvec Marijana Fodor, Berta Dončec, z Andovec-Verice Karči Holec, z Monoštra-Traušča-Židove Gabor Dončec, Klara Fodor pa Marijana Sukič. Dvakart smo meli djilejš, po telefoni smo se pa z nisternimi skur vsakši nemili den ČÜU. Vküper smo si zmišlavali tau tü, sto so tisti lidge, na stere leko računamo pri tejm, ka se vzemejo za glavne vloge (főszerep), steri morajo meti svoje gunče. Tau, ka Sto bau povejmo sneja, ženin, mali lapec, zvač, notar, pop, svat-bice, drüžbange, ptd., tau smo mogli vedeti za gvüšno naprej, zatau smo te lidij posaba ziskali. Pri nisterni lidaj smo sé vujsnili, kak talajnin pes, dapa na srečo se zatok furt najdejo dobri lidge, steri so radi, če kaj leko pomorejo, če leko vküp primlejo za tašno delo, ka je za nas Slovence na Vogrskom. Prejk novin Porabje, radiona Monošter pa pisma v domanjoj rejči smo pa prosili vse porabske lidi, naj si vözmislijo dobre maškare pa se nut naravnajo. Dosta lidi smo pa nagončavali člani organizacijskoga odbora tü. Etak smo leko zadobili, ka se je dosta lidi nota zravnalo zatok, naj Porabski Slovenci leko pokažemo, kašne vrejdnosti, lejpe šege smo erbali pa kak skr- bimo zatau, naj se ške dugo ne pozabijo. Porabsko borovo gostüvanje na filmi, steroga je pripravila Duna televizija ostane navekoma. Ranč tak leko ostane v Spomin oddaja Slovenskih utrinkov. Tau, ka dobro delamo vküper s Turističnim drüštvom Čep-Čepinci pa z lidami v Šalamenci tü pokaže, ka je iz Čepinec tü prišlo kaulek 15 v maškare nota naravnjani lidi, stere sta vküp sprajli predsednica drüštva Dima Črnko pa Valika Palič Gašpar, iz Šalamencev pa več kak 20 lidi pod vodstvom Marte Sever. Prleški pihalni godbi (fúvos zenekar) Drüštva upokojencev iz Ljutomera se tü posaba zahvalimo, ka so nam prišli igrat z dobre vole. Z Goričkoga so pa goslarge - pod vodstvom Stanka Črnka - z bobeni, gosli, tak igrali med potjauv, ka se je ške sam baur skur nej na pate postavo. Brezi blajženi, flajsni rauk, stere so več kak keden dni redle pa redle papirnate rauže, püšle, korine, lance iz brojce..., bi borovo gostüvanje nej tak lejpo pisano bilau. Hvala lejpa Ani Unti iz Traušča, Ciliki Lazar z Dolenjoga Senika, Ani Ropoš pa Iluški Dončec iz Števanovec, Margiti Makoš iz Sakalauvec. No, porabsko lüstvo je tü redno vödjalo zase. Z Gorenjoga Senika se je nota zravnalo 10 lidi, z Dolenjoga Senika 13, iz Sakaluvec 21, iz Števanovec-Otkauvec 31, iz Andovec 8, iz Verice 1, iz Slovenske vesi 90, iz Monoštra pa 21. Eške Sombotelski Slovenci so meli svoje maškare, nut se je zravnalo 8 lidi, stere je vküp spravila Marija Kozar Mukič. No, kakoli je daleč od nas Budimpešta, trge so ške tam tü dobili volo, ka se vzemejo za kašno delo. Hvale vrejdni so vsi mladi, steri so se vzeli za svatbice pa dröjžbene, bilau je 29 parov, od toga je Slovenska ves mejla polonja parov. Zvöjn že omenjeni lidaj se je Civilna zaščita (Polgárőrség) s svojimi lidami iz števanovskoga tala pa iz Varaša pod vodstvom predsednika Šandora Fodora, brigala za tau, naj se baur straži ponauči pred borovim gostüvanjom pa gda se je vlejko baur, so vküper s policaji skrb mejli na tau, naj se niša nesreča ne zgodi, stranske poti so zapirali, gda se je več avtonov vküper nabralo za povorkov, so slobaudno paut dali autonom. Gasilci iz Slovenske vesi pa iz Monoštra, pod vodst- vom Pištana Bartakoviča pa Ferenca Domitera, so pa pomagali baur nota privlejčti iz lőtéra, s Števanovec, na borovom gostüvanji so pa oni ravnali baur pa pazko meli kaulek bora. Poveljnik (parancsnok) policajov v Monoštri, János Végvári nam je s svojimi kolegi redno na pomauč biu. Fejs nam je na rokau delo Gellért Laczó, prejdjen firme za avtobusni promet. Baur nam je podarilo Državno gozdarstvo. Slovenska samouprava iz Slovenske vesi nam je posaudila gvant za svatbice pa drügo droberdje. Ravnateli Srejdnje strokovne šaule Šandor Bedič nam je pa v delavka dau naprajti večfele potrejbnosti. Dosta lidi nam je pomagale s tejm, ka nam je na prvo rejč posaudilo škir, vauže, kaule, konje, ptd. Posaba moram omejniti pomauč Albina Scháffera s Slovenske vesi, steri je s sinaum Andražom pa z mašini največ dela šenko. Baur iz lőtéra prejk Monoštra je spravo v Slovensko ves tak, ka se je v Sakaluvskom križišči prejk vöre mantrau z obračanjom bora. Pa tau brezi enoga prklinjanja! Mimo, z velko skrbjo je opravo svojo delo. Vküp nam je zvozo kaule, kočij iz Števanovec, svoje prikaulice v Monošter za zdavanje, vküp je postavo z dvej kaul ene ptd. Nej se ma je štelo, kelko dnevov dela zatau, naj vse klapa z boraum. Na mesto plače je predlago, naj dvajsti gezero forintov damo za sklad (alapítvány), steri pomaga betežnim mlajšom, vse drügo je pa obredo z dobre vole. Podjetnik Imre Merkli je pa prispevo s tejm, ka je za petdesetgezero forintov dojküpo baur, steri je prej menja bio vrejden. Lepau so nam pomagali ške ljudske pevke iz Števanovec pa iz Varaša, sakaluvska folklorna skupina pa Društvo za lepšo ves v Števanovci. Veseli smo, ka je dosta lüstva prišlo tak s toga kak z drügoga kraja granice poglednit borovo gostüvanje. Ranč tau je bio glaven cilj s tejm, ka se je odlo podaraj. Sneja, zvača, starašici, olarska ciganjica pa dva goslara z Goričkoga so tri dni odli kaulek v Porabji. Bili so fejs radi tomi, ka so ji lidge lepau sprejeli, gora prijati. Tašno lejpo vrejmen pa, kak nam je podariu Baug na tau programi, človek največkrat samo v senji leko zadobi. Na konci se za(h)valimo Vsejm lidam, tau je kakšni 300 Udi, steri so nam na kašnikoli način, formo pomagali, so se z nami vküper veseli, so cenili delo vsej tisti, steri so aktivno delau zatau, naj vse baugše vküp leko pride porabsko borovo gostüvanje. Klara Fodor ...DO MADŽARSKE Zasedanje kuratorija Javnega sklada 27. marca je zasedal kuratorij Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Odločal je o tem, koliko letne podpore bo dobilo 13 manjšinskih časopisov, med njimi tudi naše Porabje. Skupna podpora znaša 280 milijonov forintov, slovenskemu štirinajstdnevniku je namenjeno 16 milijonov forintov. Kuratorij je odločal tudi o namenski podpori manjšinskim raziskovalcem. Zvezi Slovencev na Madžarskem je odobril 150 tisoč forintov za terensko delo sodelavke Inštituta za narodnostna vprašanja v Ljubljani dr. Katarine Munda Hirnök. V turistični sezoni brez vizuma v Bosno Vlada Bosne in Hercegovine se je tudi letos tako odločile da bo enostransko odpravila vizume za državljane Madžarske, Slovaške, Češke in Poljske. Potovanje brez vizumov je omogočeno v obdobju turistične sezone od 1. aprila do 30. septembra. Vlada Bosne in Hercegovine bi s tem rada spodbudila turiste iz teh držav, da se pri potovanjih na Jadransko morje odločijo za pot prek Bosne. Manjšinsko gledališko srečanje v Budimpešti Od 29. aprila do 2. maja bo v Budimpešti državno manjšinsko gledališko srečanje. V Narodnem gledališču bodo nastopila poklicna manjšinska gledališča (Romi, Srbi, Hrvati, Nemci), v komorni dvorani Vigadoja pa amaterske dramske skupine (Slovaki, Romuni, Slovenci). Slovenska predstava Pismo iz Amerike gledališke skupine Nindrik-Indrik bo v petek, 2. maja, ob 19. uri. Poletni delovni čas na mejnih prehodih S 1. aprilom je začel veljati poletni odpiralni čas na mejnem prehodu Gornji Senik-Martinje. Prehod je odprt od 7.00 do 21.00. Porabje, 10. aprila 2003 6 P o s tn a m o l i t e v Katoličange so se inda dosta postili. Vsikši keden dvakrat, v kvaterni kednaj, na sveti post (24. december) in 40 dni pred vüzmom. Tau, ka so se dvakrat na keden postili, so od Židovov prejk vzeli. Židovge so se postili v pondejlek in v četertek, katoličange pa so svoj post držali v srejdo in v petek. Kvaterni kedni so po prvoj postnoj nedeli, po risalski svetkaj, po 14. septembri in po tretjoj adventskoj nedeli. V kvaterni kednaj so se katoličange postili vsikšo srejdo, pétek in soboto. Zvün toga so se ništerni eške za ništerne greje tö postili in Bogá molili. Tri Sobote pred vüzmom so se postili tisti, šteri so na svoje stariše grdau poglednili, je razžalili. Te tri Sobote so drügo nika nej smeli k sebi vzeti samo 3 zrne pšenice in tri kaple vodé. Zranka, podnék pa večer. Vsikšo paut pa so mogli zmoliti „Molitev od edne grejšne düše”. Tau lejpo molitev smo dobiu - s pomočjauv Anuške Časar-Pénzes -od Borovine Margite (Kovács Károlyné). Uni Zdaj živejo v Monoštri. Naraudo so se v Otkovci. Njini dejdek so meli edno irko (zvezek) z molitvami. Te molitve so strina Margit 1953. leta, kak 14-lejtna dekličina, prejkspisali. Po večeraj, pri posvejti (s patrulinom). „Molitev od edne grejšne düše” je srednjeveška (középkori) molitev, v šteroj B. D. Marija prosi svojga Siná, aj grejšno düšo ne sline v pekel, liki pisti v paradižom. Molitev poznajo Madžari tö. Zsuzsanna Erdélyi je 1970. čüla tau molitev v vesi Hasznos (ž. Nógrád). Molitev od edne grejšne düše V nedelo v zorjo spadnola je rosa na zemlo Po tistoj rosi idejo dvej düši. Ta tretja je grejšna. Zdraven idejo gori vu nébo, Tan klonckajo po nebeški dveraj. Nišče se je nej zglaso. Začuto je Gospon stvoriteo, Pa je pravo Petri: Idi, pogledni Peter, što kloncka po nebeski dveraj? Bog moj stvoriteo, tü so dvej düši, Tretja je grejšna. Pravo je Gospon stvoriteo Petri: Idi Peter, pa sprevodi grehšno düšo Na peklenski odjen. Tan ona má postelo poslano z ostrimi britvami. Začütila je ete reči Blažena Divica Marija, Pa pravila Jezuši: Jaj, moj sveti slatki Sin, Ne püsti grejšno düšo na pekeo, Bole na vekivečno blaženstvo, Ka je düša za svoje grehe zadosta včinili Pri trej zrnje pšenice, pa pri trej kaplic vodé se je postila tri sobote na tvojo čest. To prvo soboto se je postila za tvoje britke moke, Drügo soboto se je postila za tvoje britke žalosti, Tretjo soboto se je postila tvojim pet ran zavračenjam. Odgovoro je Jezuš svojoj slatkoj materi: Jaj, mati moja slatka Divica Marija, Dare deca na svojega stariša grdo poglednejo, To je telko či bi ga té vdarili. Či deca svojemi stariši samo s prstom protijo, Vse edno da bi ga bujla. Jaj, Sinek sveti lübleni moj, Gda so Židovje tebé zgrabili, Te sam skoro mrtva postánola. Jaj, Sinek moj dragi lübleni, Gda so Židovje na tvojo sveto glávo trnovo korono djáli, Jas bi té skoro mrla. Joj, Sinek moj sveti lübleni, Gda so Židovje tvoje sveto tejlo bičüvali, Pa tvoje sveto lice z ružnimi slinami poplüvali, Jas bi té Skoro mrtva postánola. Oh, Sinek moj lübleni, Gda so tebe Židovje na Kalvarinski brejg gori pelali, Pa na visiko križno drejvo gori pribili, Jes bi té skoro omedlejla. Da bi sveti Janoš na méne ne bi pregóvoro, Strašno smert bi té strpejla. Jaj, Sinek moj sveti lübleni, Gda so Židovje tebé s križa doli vzeli, Pa so te vu moja nároča dali, Jes bi té skoro mrtva postanola, Da bi me sveti Janoš ne bi potroštao, Z velkov smrtjov od velike žalosti bi mogla mrejti, Odgóvoro je Jezuš svojoj slatkoj Materi etak: Oh, lüblena sveta Mati moja, slatka Divica Marija, Či je tebi tak trno lüblena tá grejšna düša, Püsti jo v nebeški orsag na vekivečno bláženstvo, Zagrni jo vu tvoje sveto krilo, Pa jo nesi v paradižom. Tan trobünte pijajo nevolno grejšno düšico angelje v nebesa čakajo. Sveti so angelje, sveti je šereg, sveti so Apoštolje, Sveti so Profesje. Zdaj se radüjte i vesélte, ár sam zdaj rejšila edno grejšno düšico Od pekla na vek vekoma. Amen. Igazídd a bűnöst pokolnak tüzére Vasárnap hajnalba harmat száll a földre, Azon mén két lélek, azon mén, Harmagyik a bűnös, Kopognak az ajtón, jaj jaj senki nem szól, Meghallotta Uram Teremtőm, Menny el Péter, menny el, nézd meg, ki kopog az ajtón? Kiment Szent Péter, mongya hogy hát: Uram Teremtőm, itt vagyon két lélek, harmagyik a bűnös. Menny el, Péter, meny el, Igazídd a bűnöst pokolnak tüzébe, Meg van annak ágya vetve Éles millingekbül, éles borotvákbú, De oszt meghallotta Boldogságos Szűz Mária: Jaj fiam, szent fiam, ne ereszd a bűnöst a pokolba! Inkább mennyországba! Mer ez a bűnös sokat: (tett) Három, három csepp vizen, Három, három szem búzán, Egyik szombatot böjtölte kínszenvedésedér, Másikat hét epecségedér, Harmagyik szombatot böjtölte sebeidnek gyógyulásáe Jaj, anyám, édesanyám, Boldogságos Szűz Mária! Mikor anyjára, apjára, haragos szemet vet, (aptyára) Annyi, mintha megverné, Ha apját annyát ujjával fenyiti, (aptyát) Annyi, mintha megölné, Jaj fiam, szent fiam, szerelmes szent fiam, Mikor téged a zsidók megfogtak, én akkor máj’ meghaltam Jaj fiam, szent fiam, szerelmes szent fiam, Mikor a zsidók a te fejedre töviskoronát tettek, Én akkor máj’ meghaltam, Jaj fiam, szent fiam, szerelmes szent fiam, Mikor a zsidók a te szent testedet verték, És a te szent képedre köpdöstek, Én akkor máj’ meghaltam, Oh fiam, szent fiam, szerelmes szent fiam, Mikor a zsidók téged Kálváriára felvittek, És magas keresztre feszítettek, Én akkor máj’ meghaltam. Ha Szent János nem szólt volna, Szörnyű halált haltam volna. Jaj fiam, szent fiam, szerelmes szent fiam, Mikor téged keresztfáról levettek, Az én ölembe helyeztek, Én akkor máj’ meghaltam. Ha szent János nem szólt volna, Szörnyű halált haltam volna, Szerelmes szent anyám, Boldogságos Szűz Mária, Ha ölj kedves néked a bűnös lélek, Ereszd mennyországba, Örök boldogságba, Fogd szent kezedbe, Tedd szent kebledre, Vidd föl a paradicsomba, Ott szólnak a citerák, trombiták, Szegény bűnös lelket mennyországba várják. Szentek, apostolok, szentek és próféták, Most örüljetek és örvengyetek, Mert nyertem lelket Pokoltól megváltottam, ámen. Marija Kozar Porabje, 10. aprila 2003 7 Iz lade moje stare mame Duga lejta najviše na brgej Male vesi stau ram od moje stare mame. Že se je skur vküper začo sinjavati. Pri srcej me je stisnilo in pravo sam si, ka tou ne smem dopisiti. Zavolo nje pa zavolo sebe tö nej. Tak sam se kcuj k deli vzeu in si obečo, ka ga vred vzemem, té njeni ram. V tom deli sam gori na podi najšo njeno lado, ranč takšo, v steroj so inda svejta lidge nut skladali vse fele stvari. Moja stara mamaje bila ranč takša in v ladi sam najšo... Posenjeni cvejt Lada moje stare mame je bila eške do vreja puna, ge pa sam eške kuman začo prekapati po njoj. Dapa nikše sile sam nej emo, vej se je pa v ladi nabralo stvari za pet človekom žitkov. Tam nin najbole na vreji pune lade mi je med prstami zašumato eden čistak drouven posenjeni cvejt. Tak je biu léki, ka sam se zbojo, ka mi odleti doj z roke kak kakša mala fčelica. Nika je več nej dišo, nikše redne farbe je nej več emo. Samo eden takši čistak drouven posenjeni cvejt je biu. Od kec se je vzeu? Zakoj li ga je moja stara mama djala nut v tou staro lado? Na tisti cvejt sam že skur pozabo in bi več nanga ranč nej brodo, če bi se mi nej tam v lejvoj iži njenoga rama oči stavile na tistom kejpi, na sterom sta moja stara mama in moj dejdek v gostüvanskom gvanti. Gezerokrat sam že vido té kejp in zame je biu tam na stejni tak normalen, kak je normalno prajti dober den. Pa tisti šest posenjeni korin zavezeni na té kejp tö. Dapa té šest posenjeni korin je ranč takši, kak je tisti cvejt v ladi tam na podi. Odišo sam nazaj na pod, vzeu cvejt iz lade in ga kcuj djau k tistim šestim. Tak, Zdaj je ranč tak, kak mora biti. Vej se pa vej, ka v püšleci ne smejo biti korine na par. Zdaj sta dejdek pa stara mama mejla ranč telko cvejtov, kak ji je mlada stara mama nosila na tisti den, gda sta se ženila. In tak brž sam biu na tom gostüvanji. Na, nej za istino, liki sam leko biu na tom gostüvanji zatoga volo, ka sta mi od njega gučala ranč dejdek pa njegva žena, vej pa moja stara mama, nej. Moja mlada stara mama je bila domana drügom brgej, kak pa moj mladi dejdek. Dapa zatoga volo sta se vsigdar dobivala, gda sta mela samo malo časa. - Tak je tou bilou v tisti cajtaj, - si je dejdek süko sejre bajüsi, - ka si emo čas samo te, gda si emo cajt. Na, müva sva si ga vzela takšnoga reda tö, gda sva ga sploj ne mela. Če pa sva bila tak zalübleniva. In iz takše lübezni leko samo zdavanje vö pride, nej? - je z laketom dregno staro mamo. - Ti moj vrag stari lübleni, čakati sam mogla sedem lejt, ka si si zbrodo pa me po tistom pito, če te vzemem, - ga je v lice ščipnila njegva žena, moja stara mama. Tak sta se zgučavali se šalila in vočaj se njima je eške itak tü pa tam oblisnola lübezen. Tak ka te, gda je moj mladi dejdek šou s svojim stršinom pa gostüvančari z njegovoga domanjoga brejga na njeni brejg, ka jo odpela pred oltar in si obečata tou, ka sta že dugo, dugo vejdla, ka de rejsan tak. Gda je mlada stara mama odišla od douma je s seuv vzela ranč tisto lado, po steroj ge gnesden prekaplem tam na podi. Gda so po zdavanji Prišli na njeni nouvi daum, je dejdekova mama vzela vrtanek in ga prejk po dvouri potočila prouti njej. Stara mama ga je zgrabila eške prva, kak se je Stavo in spadno in tou je zaznamüvalo, ka de flajsna pa dobra mlada vertinja. Po tistom pa so plesali, ka se je vse vugibalo in trousilo. - Kak pa je bilou na najino prvo nouč, gda sva bila že mouž pa žena pa je nej za tvoje mlade vüje, - me je dejdek poslo v zemenico, naj njemi iz bečke prinesem domanjo rdeče vino. Dejdekova posanca je bila že palik puna in tadale sam vlejko na vüje, ka vse se je godilo. - Pa ste po tistom tisti perec pogeli ali kaj, ka se je koto po zemlej? -Ka bipa nej! Zbrisala sam ga s čütim vacalejčecom, ga narezala in smo ga lepou pogeli. Tisti püšliček, ka sam ga nosila na zdavanji pa sva z mojim mladim možom, tvojim dejdekom, v lejvoj iži povejdla pod plafon. Za srečno držino, - je od toga rada pripovejdala moja stara mama, stera je takšogo reda vsigdar gratala nekak bole mlada. - Dapa dun smo bili srečni, nej? - si je dejdek z bajüsi doj zbriso dvej krapli domanjoga rdečoga vina. Tadale je šlo tak, ka se je za edno dobro leto naroudo moj oča, pa eške njegvi brat, pa po tistom dvej sestri pa eške eden očov brat. Buma, ranč tak je vövidlo, kak če bi tisti sedem posenjeni cvejtov tam pod kejpom bilau kak njiva držina. Oča, mama pa pejt mlajšov. Tak nagnouk je tej sedem cvejtov v moji očaj več nej bilou posenjeni, dobili so lejpo žuto farbo in tam nad postelo moje stare mame in mojoga dejdeka, je tak nagnouk zadišalo po friški korinaj. Ranč tak, kak tistoga dneva, gda sta se zdavala mojiva stariva stariša. Miki Roš llustracija: A. Buzeti Lepo je bilo 22. marec 2003. Kulturni dom Gornji Senik. Ura v cerkvenem stolpu odbije šest, dvorana je napolnjena z otroki, mladimi, starejšimi, lutkarji - sedanjimi in nekdanjimi, mogoče tudi bodočimi - povabljenimi gosti, organizatorji ... Ljudi pozdravi napis Naših in vaših 20 let. Dobili smo se zato, ker gornjeseniška lutkovna skupi- na praznuje 20-letnico lutkarstva. Za to, da danes lahko praznujemo, hvala vsem tistim, ki so to delo začeli pred 20 leti in delajo še danes. Zdaj smo videli, koliko nas je, ki smo bili in smo pri tem delu. Organizatorji so povabili na ta večer vse tiste, ki so v 20 letih igrali v skupini, oziroma tiste, ki so s svojim požrtvovalnim delom in znanjem pomagali njim. Večer se je začel z našo igro Ge si brodim - Jaz si mislim. To je naša letošnja igra. Vsako leto se naučimo novo igrico. V letošnji nastopa sedem učencev in je malo drugačna zaradi tega, ker nekateri govorimo v narečju, neka- teri pa v knjižnem jeziku. Po našem nastopu je Klara Fodor, sekretarka Zveze Slovencev, pozdravila vse tiste, ki smo se dobili skupaj ter nas seznanila z zgodovino lutkarstva v Porabju. Iz njenih spominov, iz njenih besed se je čutilo, da ji je težko pri srcu, obenem pa je tudi vesela. Po govoru sta nastopala Miki Roš in Laci Nemeš in zaigrala skeč Čistak normalen dan. Veliko smo se smejali. Za konec je predsednik Zveze Slovencev Jože Hirnok čestital vsakomur in nam predal priznanje ob obletnici. Pridružil se mu je tudi Martin Ropoš v imenu Državne slovenske samouprave in občine. Lepo je bilo, hvala lepa! Ponosni smo, da lahko igramo v lutkovni skupini. Kitti Virovec, Katarina Čato, 8. r., Tomaž Bajzek, Rihard Bajzek, Norbert Kozar, Kristian Treiber, 6. r., in Bemadett Virovec, 5. r. Poziv dijakom in študentom! Informacije o Poletnem tečaju slovenskega jezika na Slovenski obali (Portorož, 28.7-10.8.) lahko dobite na uredništvu našega časopisa, na Veleposlaništvu Republike Slovenije v Budimpešti pri Mojci Hrovatič (tel.: 06-1-438-5613), ali pri Brigiti Šoš (tel.: 06-1438-5610). Porabje, 10. aprila 2003 »Narobe svet« na Gornjem Seniku Na osnovni šoli Jožef Košič na Gornjem Seniku smo po nekajletnem premoru spet organizirali dan z naslovom Naroke svet. Dijaška samouprava se je odločila za 1. april, ki je itak poln šal. Ta dan so šolo vodili učenci. Otroci so se mrzlično pripravljali, pravočasno so izbrali svojega ravnatelja in tudi tiste učence, ki so ta dan nastopili v vlogi učiteljev. Niti učenci niti učitelji si niso predstavljali, da bodo priprave zahtevale toliko dela in energije. Učenci učitelji so se morali dobro pripraviti na snov, ki so jo poučevali, pravi učitelji so jim pomagali in jih kontrolirali. Na urah, ki so jih vodili, so potem spoznali, da ni tako enostavno stati pri katedru in spraševati, da jih lahko doleti marsikaj nepričakovanega... Kljub temu so bile ure »novih« učiteljev uspešne. Popoldne je učence pričakal LOGO-MOBIL, to je mladinski servis z različnimi storitvami, njegova druga funkcija pa je preventiva proti drogam. Na avtobusu so prenosni računalnik, videoigrice, videokamera, televizija, razna športna sredstva, ki si jih učenci lahko sposodijo in jih preskusijo. Dan, »ko smo svet postavili na glavo«, smo končali s športnimi tekmami med učenci in učitelji. Za boljši pretok informacij Radio Murski val in Zveza Slovencev na Madžarskem (uredništvo Porabja) sta lani spomladi skupno kandidirala na razpis programa Phare CBC v okviru slovensko-madžarskih mali projektov. Namen skupnega projekta je izboljšati pretok informacij med obmejnima pokrajinama na obeh straneh meje. Del tega projekta je rubrika v našem časopisu Spoznavajmo sosede! in tudi skupna spletna stran na internetu: www.p-inf.si V okviru projekta smo se sodelavci našega uredništva in nekateri novinarji radia Murski val pod vodstvom direktorice Podjetja za informi- ranja Irme Benko udeležili dvodnevnega šudijskega potovanja v Ljubljano. Obiskali smo Slovensko tiskovno agencijo, kjer nas je sprejela od- govorna urednica Tadeja Sergan, ter slovenski parlament. Na Inštitutu za narodnostna vprašanja nas je z delom inštituta seznanil ravnatelj dr. Mitja Žagar, ogledali smo si center INDOK, ki ima veliko knjig in periodike o manjšinah. Z nami je bila tudi dr. Katarina Munda Hirnök, ki se v tej inštituciji ukvarja s porabskimi Slovenci. Njajbolj zanimiv je bil obisk na Uradu vlade za informiranje, kjer nas je gospod Matjaž Kek ob splošnih nalogah urada podrobneje seznanil s programom obveščanja o vključevanju Slovenije v Evropsko unijo. Ob evrofonu (brezplačna telefonska linija) in evrobusu kot informacijskem centru se nam je zdelo najbolj zanimivo to, da so osnovne publikacije za pripadnike madžarske in italijanske narodne skupnosti izdali tudi v madžarskem in italijanskem jeziku. M. S. Na Slovenski tiskovni agenciji v Ljubljani Manjšinske knjige na knjižnem sejmu Državna tujejezična knjižnica (Orszagos Idegennyelvu Konyvtar), ki je strokovna manjšinska knjižnica, se bo letos že devetič udeležila Mednarodnega knjižnega festivala v Budimpešti od 24. do 27. aprila v Kongresnem centru. Na oddelku P 17 bodo predstavili knjižne izdaje ter periodiko trinajstih na Madžarskem živečih manjšin, njihove kulturne inštitucije, šole, knjižnice, njihove učbenike ter tudi literaturo, ki se ukvarja z njimi. Razstavljene knjige, publikacije, revije in kasete lahko kupite ali naročite v času sejma. V tem času bodo strokovno svetovali sodelavci knjižnice, referenti za narodnosti, za prodajo bo skrbela knjigarna Teleki Teka. V času sejma - v petek, 25. aprila, od 15. do 16. ure organiziramo literarno srečanje v dvorani Lehar II v Kongresnem centru. V glasbeno-literarnem programu z naslovom Misli in besede bomo predstavili najnovejše literarne dosežke Bolgarov na Madžarskem. Sejem bo odprl svoja vrata v četrtek, 24. aprila, ob 15. uri. Od petka do nedelje bo odprt od 9. do 18. ure. Porabje ČASOPIS SLOVENCEV NA MADŽARSKEM Izhaja vsak drugi četrtek Glavna in odgovorna urednica Marijana Sukič Naslov uredništva: H-9970 Monošter, Gardonyi G. ul. 1, p.p. 77, tel.: 94/380-767 e-mail: porabje@mail.datanet.hu ISSN 1218-7062. Tisk: SOLIDARNOST D.D. Arhitekta Novaka 4 9000 Murska Sobota Slovenija Časopis izhaja z denarno pomočjo Urada RS za Slovence v zamejstvu in po svetu ter Javnega sklada za narodne in etnične manjšine na Madžarskem. Berite Porabje tudi na spletni strani www.p-inf.si