Oxf.: 145.7 (Spilonota laricana Hein): 174.7. Larix decidua Mili: 453 V Sloveniji je poleg sivega tudi rdeč macesnov zavijač (Spilonota laricana Hein.) Janez TITOVŠEK* Izvleček Titovšek, J.: V Sloveniji je poleg sivega tudi rdeč macesnov zavijač (Spilonota laricana Hein.). Gozdarski veslnik, št. 6/1989. V slovenščini, cit. lit. 4. Na semenski plantaži sudetskega macesna v Markovcih pri Ptuju se je pojavil doslej v Sloveniji še neugotovljen macesnov škodljivec - rdeči macesnov zavijač (Spilonota Jaricana Hein.) V sestavku ga pisec predstavlja domači strokovni javnosti. 1. UVOD L. 1980 sem pri sestopu s Črne prsti proti Kobli na n.v. okoli 1600 m naletel na v drugih alpskih deželah sicer dobro znane- ga, pri nas pa dotlej še neugotovljenega macesnovega škodljivca, na sivega zavi- jača (Zeiraphera diniana Gu., Tortricidae). Glede na število ocenjenih naseljenih tulcev se mi njegova gostota tedaj ni zdela kritično visoka, saj je bil le na vsaki tretji do četrti dosegljivi veji po en zapredek. Toda že naslednje leto je zavijač v Julijskih in Savinj- skih Alpah ter v Karavankah prešel v fazo gradacije in ponekod do golega obrstil tudi večje skupine macesna. Obrščeni macesen je sredi poletja istega leta ponovno ozele- nel, vendar se je odel s precej kratkimi iglicami. Zavijač je istega leta tudi kulmini- ral. L. 1982 se je njegova populacija spet znašla pod železnim pragom. Obrščeni ma- secen je preživel. V Sloveniji se je sivi macesnov zavijač v l. 1980-1982 pojavil na večjem delu ob- močja naravne razširjenosti alpskega ma- cesna, v višinskem pasu od 11 oo m n.v. do zgornje gozdne meje. Močneje je bil gosti- telj prizadet le na rastiščih, ki so ležala nad * doc. dr. J.T., dipl. inž. gozd., Biotehniška fakulteta, VTOZD za gozdarstvo, 61000 Ljubljana, Večna pot 83, YU 256 G. V. 6/89 Synopsis Titovšek, J.: Besides Zeiraphera din iana Gu. also Spilonota laricana Hein. has emerged in Slovenia. Gozdarski vestnik, No. 6/1989. ln Slo- vene, lit. quot. 4. A pest species which has not been established in Slovenia until now- Spilonota laricana Hein. - has emerged in the seed plantation of the Sudeten larch in Markovci. ln this article, the author gives its description intended for Slovene and foreign professional public. 1200-1250 m. Potemtakem je sivi mace- snov zavijač vezan izključno na življenjske združbe z macesnom, ki se nahajajo v zgornjem montanskem in subalpinskem ve- getacijskem pasu. Strokovni javnosti ga je v Gozdarskem vestniku predstavil inž. S .Bleiweis l. 1982. Rdečega macesnovega zavijača (Spilo- nota laricana Hein.) smo v Sloveniji opazili že v letu 1978, celo prej kot sivega. Ker se je sivi macesnov zavijač (Zeiraphera dini- nana Gu.) v letih 1980-82 pojavil množično, smo mu v Sloveniji tedaj posvetili večjo pozornost, medtem ko rdeči macesnov za- vijač vse doslej v slovenski literaturi ni bil podrobneje opisan. Kot je Že omenjeno, sem že v letu 1978, in sicer sredi aprila, v semenski plantaži sudetskega macesna v Markovcih pri Ptuju zasledil rdečega macesnovega zavijača. Sredi aprila so se njegove gosenice zadrže- vale na ženskih in moških cvetovih sudet- skega macesna v semenski plantaži. Za zanesljivo diagnozo je bilo treba počakati na metulje. V insektariju so se pri sobni temperaturi prve gosenice zabubile v tednu dni, dva metulja pa sta izletela že med 2. in 4. majem. V času eklozije prvih metuljev v laboratoriju je bil na plantaži zavijač še vedno na razvojni stopnji starostne gose- nice (zadnja razvojna stopnja gosenice). Slednje so medtem zapustile mačice in spredle na kratkih poganjkih sredinske iglice v šopek (tulec) ter se naselile v njem. Na podlagi razvitih osebkov in gosenic v tuJcih je bil končno določen rdeči macesnov zavijač oz. zavijač macesnovih iglic (Spilo- nota laricana Hein., Tortricidae). V rod Spilonota Steph. (= Tmetocera Led) je uvrščenih vsega okoli 50 vrst metu- ljev. Večina jih domuje na indoma.lajskem, avstralskem in novozelandskem območju. Na območju palearktika so le tri vrste, od katerih v Evropi živita dve: rdeči brstni zavijač (Spilonota ocellana F. sin. Tmeto- cera ocellana, Grapholitha ocellana) in rdeči macesnov zavijač (Spilonota laricana Hein. = S. laricana, sin Grapholitha ocel- lana F.var. laricana Hein., Tmetocera ocel- lana F. var. laricana Hein., Spilonota ocel- lana var.laricana Hein., Tmetocera Jaricana (Zli.) Hein., Tmetocera zellerana H. Borgm., Tmetocera ocellana lariciana Hein.). 2. MORFOLOŠKE ZNAČILNOSTI OBEH ZAVIJAČEV IZ RODA SPILONOTA Rdeči macesnov zavijač (Spilonota lari- cana) je morfološke in biološko precej po- doben rdečemu brstnemu zavijaču (Spilo- nota ocellana), znanemu škodljivcu na sad- nem drevju, s katerim je v bližnjem sorod- stvu. Entomologi so rdečega macesnovega zavijača dolgo obravnavali kot varieteto rdečega brstnega zavijača. Danes mu ve- čina avtorjev priznava rang samostojne vrste. Obravnavana zavijača se med seboj razlikujeta po naslednjih znakih: Metulj rde- čega brstnega zavijača je v povprečju neko- liko večji od metulja rdečega macesnovega zavijača. Prvi meri prek kril 12-16 mm, drugi pa 10-14 mm. Pri S. laricana so prednja krila po dolžini ožja in bolj stegnjena kot pri S. ocellana. Značilna razlika med obema vrstama je v obarvanosti prednjih kril. Belo srednje polje sega pri S. ocellana do ogla krila. Pri S. laricana valovijo tem- ·nejši znaki prek celega belega srednjega polja. Meja med svetlim belim srednjim poljem in temnejšim zunanjim poljem je pri rdečem brstnem zavijaču bolj razločna kot pri rdečem macesnovem zavijaču. Pri pr- vem poteka ta meja poševno in je usmer- jena vedno naravnost proti oglu krila, med- tem ko je pri drugem temnejše zunanje polje bolj enakomerno široko, meja med obema poljema pa nikdar ne poteka narav- nost proti koničastemu oglu krila. Rdeči brstni zavijač se ponaša s svinčene sivo- črnim apexom in s temnim praetornalnim madežem, rdeči macesnov zavijač pa je brez teh temnih svinčenosivih znakov. Zad- nji par kril je pri obeh vrstah svetlo pepela- sto siv. Na razvojni stopnji gosenice in bube so morfološke razlike med obema vrstama neznatne. Gosenice so umazanorumene do rjavordečkaste. Porasle so z redkimi posamičnimi finimi dlačicami. Glava in vratni ščit sta črna do bleščeče črna, tergit analnega segmenta pa je temno rjav do črn. Črnkaste so tudi oprsne noge. Odrasle merijo 9-12 mm. Bube so rjave do rdeče­ rjave in brez kremastra. Na zaobljenem koncu zadka je šest kratkih trnov ter štirje šopki ščetin s kljukastimi vrhovi. Dolge so 6,5-7 mm. 3. RAZŠIRJENOST RDEČEGA MACESNOVEGA ZAVIJAČA Rdeči macesnov zavijač spremlja mace- sen (Larix sp.) na dobršnem delu njego- vega areala. V nasprotju s sivim macesne- vim zavijačem, ki je prebivalec altimontan- skega in subalpinskega vegetacijskega pa- su, se rdeči macesnov zavijač pojavlja predvsem v gozdovih z macesnom, ki po- raščajo hribski in submontanski vegetacijski pas (400-700 m). Z nadmorsko višino nje- gova gostota hitro upada. Ker rdečega macesnovega zavijača dolgo niso razliko- vali od rdečega brstnega zavijača, podatki o njegovi razširjenosti niso povsem zanes- ljivi in popolni. Prav zaradi tega tudi njegov areal še ni dokončno opredeljen. V srednji Evropi se pojavlja na Larix decidua; na določenih rastiščih macesna ponekod prav vsako leto. Po Schremmerjevih (1960) na- vedbah je prisoten povsod v zahodnem in redkeje v južnem delu Dunajskega gozda (Wienerwald) ter v Ennstalu. Našli so ga tudi v južnih predelih švedske. V Sibiriji je pogost v različnih tipih macesnovih gozdov na območju Bajkala. Odkrili so ga tudi v severozahodnem predelu Kitajske. G. V. 6/89 257 4. BIOLOGIJA Po Borgmannu {1895) in Boveyu (SCHWENKE 1978) živi rdeči macesnov zavijač monofago na macesnu (Larix sp.), po Kennelu pa se loti tudi listavcev (cit. ESCHERICH 1931 ). Življenjski ritem rde- čega macesnovega zavijača še ni popol- noma raziskan, kaže pa, da je podoben ritmu rdečega brstnega zavijača. Dom- nevno razvije v severnejših predelih eno, v južnih predelih pa dve generaciji na leto. V območjih, kjer razvije eno generacijo, se pojavljajo metulji od konca junija do avgu- sta, tam pa, kjer je generacija bivoltina, letajo metulji prve generacije od druge po- lovice maja do sredine junija, metulji druge generacije pa 6-8 tednov pozneje. Po rojevanju zalegajo samice ovalna (le- čas1a) jajčeca na iglice. Embrionalni razvoj traja 14-16 dni. Gosenice L1 in L2 se lotijo nežnih iglic na dolgih poganjkih, ki jih pri vrhu spredejo skupaj. Na dolgih poganjkih imajo izlegajoče se jajčne gosenice celo poletje na voljo dovolj mladih mehkih iglic za hrano. Na majskih poganjkih se pojavijo štrleči in upognjeni šopki spredenih iglic julija in avgusta. Med spredenimi iglicami se skrivajo in gostijo 1-3 mm dolge umaza- norumene do rjavordečkaste gosenice. Go- senice objedajo najprej epidermo in paren- him na zgornji strani iglice, nato pa izjedajo mezofil tako, da napravijo v iglice globoke kotanjaste izjedine. Obžrte iglice rjavijo in se sušijo. V Sibiriji so opazili, da so se gosenice lotile tudi mladih stor.žev, v Mar- kovcih pa so se lotile ženskih in moških mačic. Po Escherichu (1931 ), ki se sklicuje na Bergmanna (1895), prezimuje S. laricana domnevno v stadiju jajčeca. Dejansko pa prezimuje podobno kot S.ocellana v stadiju gosenice (SCHREMMER 1960, BOVEY 1978). V diapavzo zapade navadno po drugi levitvi. Preden jeseni iglice odpadejo, si pripravi gosenica majhno prezimovališče (hibernakulum) na 1- do 4-letnem dolgem poganjku ali v pazduhi med dolgim in krat- kim poganjkom. Napravi ga tako, da pri- prede na dolgi poganjek ali v pazduho med dolgim in kratkim poganjkom nekaj iglic. Posamezni zapredki so tudi brez priprede- nih iglic. V hibernakulum so pogosto vple- 258 G. V. 6/89 Sl. 1 a, b: Metulj rdečega macesnovega zavijača Sl. 2: Starostna gosenica rdečega macesnovega zavija ča 2 .~ il 1 Sl. 3: Buba rdečega macesnovega zavijača 1) teni tudi goseničn i ekskrementi. Ker je zim- sko bivališče precej podobno lubju, ostane površnemu opazovalcu prikrito. Ko pokukajo aprila konica iglic iz brstečih popkov, postanejo gosenice spet aktivne . Najprej odprejo zimsko bivališče, nakar spletejo rahel zapredek od hibernakuluma do šopka iglic na najbližjem kratkem po- ganjku ter pričnejo od strani izjedati konice iglic. Ker ostanejo gosenični iztrebki vple- teni med nitkami nastajajočega cevnega zapredka, nastane pokrit hodnik, v katerem se zadržuje gosenica. V naslednjih dneh 3-4 mm dolga gosenica zapusti cevni za- predek in se poda na pot po vejicah, iglicah in mačicah, da bi našla za hrano in bivališče primeren šopek iglic na kratkem poganjku . Na koloniziranem kratkem poganjku sprede v njegovi spodnji polovici notranj_e iglice v cev (tulec) in prične z gostijo. Ce poteg- nemo v začetku maja posamezne iglice s takšnega spredenega šopka, se pokaže belosiv zapredek, v katerem tiči gosenica. V zapredku objeda predvsem notranje iglice od vrha proti osnovi. Odraščajoča gosenica večkrat menja svoje bivališče in splete tako več tulcev. Ti tulci so podobni onim, ki jih spredejo mlade gosenice sivega macesnovega zavijača (Zeiraphera dinia- na). Starostna gosenica se zabubi v posled- njem obžrtem ali pa v novem, še ne objede- nem tulcu. Po dosedanjih izsledkih je znanih pet vrst zajedalcev rdečega macesnovega zavija- ča. Njegove gosenice parazitirajo Pimpla alternans Grev., P. maculator F., P. calc bata Grav. (lchneumonidae) in Actia mak symowi Mesnil (Tachinidae), bube pa Mf-. crodes cingulipes N. (Branconidae) . 5. ŠKODLJIVOST Escherich, Schremmer in Schwenke (Bo- vey) poročajo, da S. lar1cana v Evropi doslej še ni napravila večje škode, čeprav so nihanja njene gostote na določenih ras- tiščih kar precejšnja. V semenski plantaži v Markovcih smo l. 1978 našteli na posame- znih macesnih do 30 praznih in naseljenih tulcev, vendar škoda po defoliaciji ni bila omembe vredna. Ker pa je bilo v l. 1976 in 1977 zasušenih mnogo ženskih mačic , kaže podrobneje proučiti njeno morebitno vlogo pri tem pojavu. Sl. 4: Gosenica rdečega macesnovega zavijača v rahlem zapredku (v razdrtem tulcu) Sl. S: Obžrte iglice tu lea (Vse slike - foto: J. Titovšek) LITERATURA 1. Escherich, K.: Die Forstinseklen Milteleuro- pas, Bd. 111. , Berl in 1931, str. 339-341 2. Schremmer, F. : 8eobachtungen und Unter- suchungen Ober die lnsektenfauna der Larche. Zeitschrifi. fOr angew. Entomologie, Teil l. in 11., Bd . 45, l. 1960 str. 12-15 3. Schwenke, W.: Die Forstschadlinge Euro- pas, Bd. 3, str. 154-155, Verlag Paul Parey - Hamburg und Berlin, 1978 4. Sorauer,P.: Handbuch der Pflanzenkrankhei- ten. Bd. 4., Verlag Paul Parey in Berlin und Hamburg 1953 G. V. 6/89 259