ZGODOVINSKI ČASOPIS • 50 • 1996 • 1(102) 
151 
Luciano Spangher, Gorizia e il Convento e la Chiesa di San Francisco dei fratti minori conventuali. 
Gorizia : Fondazione »Società per la Conservazione della Basilica di Aquileia«, 1994. 245 strani. 
Goričan Luciano Spangher (1923) se je poklicno ukvarjal predvsem s turizmom. Ker pa od turizma do 
domoznanstva ni prav dolga pot, ga že leta 1956 srečamo kot pisca kratkega vodnika po Gorici in goriški pokrajini. Kot 
pisec krajevne goriške zgodovine pa seje prvič poskusil v obširni monografiji ob stoletnici italijanskega telovadnega 
društva v Gorici (Cenanni della Ginnastica Goriziana, 1968). S publikacijo L'ospitalità a Gorizia - breve storia 
delle locamde e degli alberghi cittadini (1972) se je lotil zgodovine krajevnega turizma, kot soavtor je sodeloval pri 
domoznanskem priročniku Conosciamo Gorizia - la storia, lo sviluppo, te tradizioni (1986, 1988 ), napisal je manjši 
monografiji o cerkvi sv. Antona v Gorici (1984) ter o cerkvi sv. Vida in Modesta na goriški Placuti (1991). V furlanščini 
je objavil zgodbe iz mestnih predelov Gorice v dvajsetih in tridesetih letih 20. stoletja. Di cà e di là da la Grapa, Di 
câ e di la dal Pomeri - Blecs Gurizans (1898, 19902), separatno je izdal članek (objavljen v reviji Sot la Nape, 1989) 
o tolminskem punta (1713). Več člankov je objavil v revijah Sot la Nape, Bore San Roc in v dnevnem tisku. 
V zajetni, elegantni in z mnogimi ilustracijami opremljeni knjigi Gorizia e il Convento e la Chiesa di San 
Francisco dei fratti minori conventuali obravnava Luciano Spangher pomembno poglavje iz cerkvene zgodovine 
Gorice in Goriške, govori o samostanu in cerkvi manjših bratov Frančiška Asiškega (minoritih oz. konventaalcih). 
Zgodovino minoritskega samostana v Gorici začenja v prvi polovici 13. stoletja, ko naj bi prišel v Gorico kasnejši sv. 
Anton Padovanski in v mestu okoli 1230 postavil zametek samostana in cerkve. Martin Bavčer, ki o tem dogodku 
poroča v svoji Zgodovini Norika in Furlanije, je podatek povzel po pripovedovanju; dragih bolj natančnih pisanih virov 
o prihodu minoritov v Gorico ni. Pisec knjige je analiziral vsa pisana pričevanja (viri, literatura) o prihodu minoritov v 
Gorico, pomagal pa si je tudi s slikovnim gradivom kot zelo koristnim virom. Tudi za kasnejši čas ni prav veliko pisanih 
virov; očitno se je veliko gradiva porazgubilo v času, tudi v prvi svetovni vojni. Pisec je vendar uspel ustvariti temelje 
za sestavo svojega spisa, ki pa se seveda ne spušča toliko v duhovno podobo delovanja reda pač pa raziskuje njegovo 
organiziranost, sodelovanje med ostalimi cerkvenimi redovi v mestu in bližnji okolici (frančiškani na Sveti Gori, 
kapucini v Vipavskem Križu itd.) ter navsezadnje namenja pozornost tudi cerkvam oziroma kapelam, ki so služile 
minoritskim redovnikom. Minoriti so se porazgubili iz Gorice z letom 1784, ko so jih prizadele jožefinske reforme. S 
tem tudi končuje njihova goriška zgodovina, nekakšen odmev je imela kasneje zgrajena cerkev sv. Antona 
Padovanskega v Gorici; nastala je na ruševinah mnogo starejše predhodnice. Potrebno je še omeniti, da ima knjiga 
dodatek, v katerem bomo poleg registra imen, seznama literature, seznama tistih goriških minoritov, ki so podpisovali 
dokumente, našli še seznam ljudi, ki so bili pokopani v stari goriški minoritski cerkvi; prav tako pomemben je tudi popis 
nagrobnih plošč iz iste cerkve. Dasiravno je uvodničar (G. Bergamini) označeval navzočnost minoritov v Gorici kot »la 
presenza dei Francescani in Friuli«, so vendar delovali v okviru avstrijske države in zelo internacionalno, saj najdemo 
med zadnjimi goriškimi minoriti (po priimkih sodeč) še največ Nemcev (Kiker, Haller, Winter, Zirer, Harfner), manj je 
Slovencev (Hraster, Sedmak, Sussig) in le eden bi bil lahko Italijan (Casarsa). 
Spangherjevo delo mora zaslužiti pozornost med Slovenci tudi zato, ker v pregledih zgodovine cerkvenih redov 
na Slovenskem, zahodna Slovenija še nima pravega mesta. 
Branko Marušič 
Branko Korošec, Gozdovi Slovenije skozi čas. Prostorske registrature in mapiranja gozdov do leta 1828. 
Kartografske predstavitve gozda pred uveljavitvijo franciscejskega katastra. Ljubljana : Kmečki glas, 1993. 154 strani. 
Sad povečanega zanimanja za kartografsko podobo naših dežel v preteklosti, na posebnem področju gozdov, je 
tudi obravnavana knjiga. Hkrati se zgledno vključuje v prizadevanja gozdarstva za svojo strokovno zgodovino, je pa 
pomembna tudi za zgodovino geodezije in kartografije ter seveda interdisciplinarno. 
Delo ima poleg spremne besede in uvoda šest krajših poglavij (str. 9-68), ki sicer številčno niso označena, nato 
najpomembnejši del Priloge s komentarji (str. 69-143), povzetke v slovenščini, hrvaščini, nemščini, italijanščini in 
angleščini ter prikaz virov in literature. V tem prikazu seveda ne bom obravnaval ožje strogo strokovne tematike, ki bi 
bila za bralce Zgodovinskega časopisa preveč specialistična, temveč tiste stvari, ki so bolj splošno zgodovinsko 
zanimive. 
V 1. poglavju Gozd na kartografskih zemljevidih in kartah slovenskega narodnostnega ozemlja v 16. in 17. 
stoletju opozarja pisec na majhno natančnost, nedoslednost in zelo približno lociranje geografsko pomembnih objektov 
(mest, trgov, gradov, graščin) in uveljavljanje grafičnih simbolov, npr. drevesce za gozd. Ker tedanji kartografi resnične 
razširjenosti gozdov niso mogli poznati, so jih upodabljali le simbolično. Naše kraje so upodabljali baselski kozmograf 
in kartograf Sebastian Münster (1489-1552), leta 1552, Wolfgang Lazius (1514-1565) leta 1561, Bolognino Zaltieri 
1566, Nicolo Valeggio 1594, 1598, v Ljubljano priseljen Niimberžan Avguštin Hirschvogel (1503-1553), 1572 in 
seveda prvi opisovalec in kartograf dežele Kranjske Janez Vajkard Valvasor, ki pa kljub dobremu poznavanju dežele, 
kartografsko ni prispeval nič novega in naj bi bil le epigon ali vsaj posnemovalec pomembnih kartografov tedanje dobe 
Gerarda Kremerja-Mercatorja (1512-1594) in Matthäusa Meriana (1593-1650). Valvasorjeva karta CARNIOLA,